Pri povezovanju kamenčkov v mozaik smo si pomagali z raziskavo, ki je bila izvedena kot študija primera. Če smo želeli raziskavo izvesti in zanjo izbrali študijo primera, smo z utemeljitvami različnih avtorjev zapisali, kaj so študije primerov. Študije primerov so temeljit opis in analiza posamezne enote ali zaokroženega sistema, na primer posameznika, programa, dogodka, skupine, posredovanja skupnosti (Merriam 1998, 19). Od poizvedovanja loči po tem, da je ožja, vendar zato bolj poglobljena in jo literatura definira kot študijo dejanskega primera (Tratnik 2002, 33–34). Raziskovalec, ki se je odločil za študijo primera, raziskuje primer iz prakse, ki ga je poglobil in raziskal odnose, ki so bili povezani s primerom. Metoda študije primerov se precej uporablja v poslovnem svetu. Izvedena je lahko v obliki poglobljene pripovedi in opisa21 (Tratnik 2002, 33–34). Merriamova (1998, 19) je trdila, da raziskovalec izbere študijo primera zato, da dobi poglobljeno razumevanje situacije in pomena, ki ga ima ta za tiste, ki so vključeni v raziskavo. In prav zato, ker smo želeli dobiti poglobljeno razumevanje situacije o zasebnem šolstvu, kot je predhodno zapisala Merriamova, smo izbrali študijo primera. Socialni konstruktivizem,22 kakor so ga razvili avtorji, kot so Bergen in Luckman (1966), Watzlawick (1984) in Shotter (1993), se osredotoča na načine, kako ljudje dajejo smisel svetu, še posebej z deljenjem lastnih izkušenj z drugimi. Socialni konstruktivizem je eden odpristopov, ki jih je Habermas (1970) imenoval interpretativne metode.
Temeljni vir podatkov so bili starši, ravnatelji, učitelji in delodajalci ter časopisni članki v dnevnih časopisih iz leta 2007, ko se je sprememba v zakonodaji tudi začela. Uporabljene so tudi različne spletne strani SVIZ-a, Ministrstva za šolstvo in šport, organizacij, dnevnih časopisov ter Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (Ministrstvo za šolstvo in šport 2011).
Z magistrsko nalogo smo želeli raziskati odnos staršev in različnih zainteresiranih javnosti, kot so ravnatelji, učitelji ter drugi, do zasebnega šolstva. Pri tem smo si zadali naslednje cilje:
– Podati in kritično opredeliti literaturo ter časopisne članke.
– Ugotoviti odnos zainteresiranih udeležencev do javnega šolstva.
– Ugotoviti, kakšen pomen udeleženci pripisujejo zasebni šoli.
– Podati priporočila za prakso in nadaljnje raziskovanje.
21 V angleščini »narrative description«.
22 Ta pojem raje uporabljamo kot socialni konstruktivizem, ki ga sicer raje uporabljajo Guba in Lincoln (1989) ter Knorr-Cetina (1983).
Uporabili smo naslednja raziskovalna vprašanja:
– Kakšne so zakonske osnove za ustanovitev zasebnih šol?
– Kako je financirano zasebno šolstvo?
– Kaj menijo ravnatelji, učitelji, starši in delodajalci o ustanovitvi zasebnih šol?
– Kakšen pomen pripisujejo udeleženci zasebnemu šolstvu?
6.1 Metode zbiranja podatkov
Vsebino, ki nam je pomagala odgovoriti na raziskovalna vprašanja, smo zbrali z metodo zbiranja podatkov. Podatke smo zbrali s skupinskimi intervjuji. Gre za posebno obliko intervjuja, pri katerem v pogovoru sodelujejo spraševalec in več vprašanih. S skupinskimi intervjuji smo želeli izkoristiti skupinsko dinamiko in spodbuditi vprašane, da se med seboj prosto pogovarjajo. Skupinski intervjuji imajo tako prednosti kot slabosti, ki jih moramo poznati vnaprej. Prednosti sta, da se večina ljudi pri odgovarjanju počuti varneje v skupini, saj jim ni treba odgovarjati na vsa vprašanja, in prost pogovor pomeni soočenje ter pridobitev več mnenj istočasno. Slabosti so v tem, da se nekateri ne želijo prosto in odprto odgovarjati v skupini in da je včasih težko obvladovati uravnoteženo skupino, kjer so v pogovor vključeni vsi in kjer ne prevladujejo mnenja nekaterih posameznikov (Tratnik 2002, 57).
Za izvedbo smo izbrali polstrukturirane skupinske intervjuje (semi-structured group interview). Ti imajo obliko ohlapno strukturiranih vodenih pogovorov (Esterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005, 134). Polstrukturirani intervjuji so nestandardizirani, kar pomeni, da vprašanja niso bila za vse vprašane enaka in odgovori niso bili pripravljeni vnaprej. Za polstrukturirani intervju jeznačilno, da raziskovalec pripravi seznam vprašanj, ki jih med intervjujem lahko dopolni s podvprašanji. Zato ni nujno, da vsi vprašani dobijo enaka vprašanja. Odvisno je od tega, kaj o temi vedo in kakšno je njihovo mesto v danem okolju.
(Tratnik 2002, 53). Naloge spraševalca so postavljanje vprašanj, spodbujanje diskusije, poslušanje in opazovanje (Tratnik 2002, 57). Walker (1985, 5) je menil, da naj izpraševalec pospeši vsestransko izmenjavo pogledov, pri katerih vsi udeleženci izražajo svoje misli in odgovarjajo na misli drugih. Vendar Lowe in Nilssonova (1989, 49–51) izkušnja vodenja skupinskih intervjujev23 potrjuje, da mora izvajalec takšnega intervjuja posebna znanja oziroma veščine. Omenja, da sta nujni vsaj dve vrsti, in sicer veščina spodbujanja, ki je pomembna pri vzpostavitvi in ustvarjanju stika pred začetkom razprave, ter usmerjanje pogovora.
23Lowe in Nilsson (1989, 45) menita, da je bilo za vsak skupinski intervju, ki je trajal približno trideset minut, potrebnih dodatnih štirideset minut pred razpravo, da bi ustvaril primerno ozračje in bi se začela glavna razprava. Ta količina časa za priprave se neizkušenemu raziskovalcu morda zdi nenaravno dolga, vendar pa odseva pomembnost priprave in časa, ki ga potrebujejo ljudje, da se počutijo dovolj sproščene, da lahko v celoti sodelujejo v intervjuju.
Za lastno raziskavo smo polstrukturirane skupinske intervjuje izvedli na javnem srednješolskem centru na katerem sem poučevala in med gospodarstveniki. Na srednješolskem centru so bile izbrane tri šole, na dveh šolah sta potekala dva skupinska intervjuja, na eni šoli pa trije, ker se na tej šoli ravnatelj ni mogel udeležiti intervjuja z učitelji, zato je bil z njim intervju izveden posebej. V enem intervjuju so sodelovali ravnatelj in štirje učitelji, v drugem pa pet staršev. V naslednjo skupino intervjujev so bili zajeti delodajalci, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih izvajajo obravnavane srednje šole. Zaradi narave dela in uskladitve so bili med delodajalci izvedeni trije intervjuji, in sicer je bil v prvih dveh po eden sodelujoč, v tretjem pa trije. Intervjuji24 so v povprečju trajali pol ure, pred tem je bilo toliko časa porabljenega še za razpravo pred intervjujem.
6.2 Vzorec
V priložnostni vzorec so bili zajeti:
– šolski center, v okviru katerega deluje več srednjih šol;
– tri šole, na katerih so bili opravljeni skupinski intervjuji;
– skupina delodajalcev, sestavljena iz podjetij, ki sodelujejo s šolami.
Za priložnostni vzorec smo izbrali javni šolski center. Zanj smo se odločili, ker sem bila na tem šolskemcentru zaposena. Tako je bilo lažje, saj je intervju potekal v znanem okolju in je bilo lažje vzpostaviti stik z ravnatelji, učitelji in s starši, ki so privolili v intervju. Čeprav so intervjuji potekali v znanem okolju, je bilo prostovoljne udeležence težavno prepričati, da so sodelovali v raziskavi. To se je izkazalo predvsem pri starših.
Priložnostni vzorec je zajemal 35 ljudi, ki so bili pripravljene sodelovati. In zakaj smo se odločili, da v priložnosti vzorec zajamemo javno srednjo šolo? Ker nas je zanimalo mnenje in odnos, ki ga imajo do zasebnega šolstva ravnatelji ter pedagoški delavci, ki so zaposleni v javnih šolah, saj predvsem njim predstavlja zasebna šola konkurenco. Hkrati nam je izbira šole omogočila, da smo raziskali še stališče staršev otrok, ki obiskujejo javno šolo.
Priložnostni vzorec ne omogoča posploševanja.
Skupinske intervjuje smo izvedli med:
– starši (3 skupine, iz vsake šole ena skupina);
– ravnatelji in učitelji (3 skupine, iz vsake šole ena skupina in 1 z ravnateljem, ki se skupinskega intervjuja ni mogel udeležiti);
– delodajalci (3 skupine).
V skupinskem intervjuju je:
– sodelovalo 5 udeležencev;
– bil izbran priložnostni vzorec.
24 Vprašanja so predstavljena v prilogi 2.
V nadaljevanju podajamo interpretacijo polstrukturiranih intervjujev, pri katerih smo upoštevali izhodišča, podana v teoretičnem delu naloge.
Šola 1 je javna srednja poklicna in strokovna šola, ki deluje v okviru šolskega centra. Na šoli izvajajo 6 programov izobraževanja.
Šola 2 je javna srednja poklicna in strokovna šola. Na šoli izvajajo 5 programov izobraževanja.
Šola 3 je javna srednja poklicna in strokovna šola. Na šoli izvajajo 5 programov izobraževanja.
Skupino delodajalcev sestavlja 5 ljudi iz podjetij, ki se ukvarjajo z enakimi dejavnostmi, kot jih izobražujejo tri šole, ki so zajete v raziskavo.
6.3 Metoda analize podatkov
Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo skupinskih intervjujev, smo analiziraliz metodo analize vsebine. Metoda analiza vsebine25 je metoda, s katero formalno, na uveljavljen način, strukturiramo kvalitativne podatke. Zelo primerna je za analizo dolgega besedila. Pri tej metodi se oblikujejo kode, s katerimi so označene bistvene sestavine podatkov. Koda je lahko beseda, značilnost, tema ali zadeva (Tratnik 2002, 82). Kode, ki smo si jih določili, so dopolnjene z izjavami iz skupinskih intervjujev.
Proces kategorizacije je potekal po naslednjem zaporedju:
– ureditev po udeležencih in datumih;
– analiza intervjujev, določanje tem in kategorij;
– analiza skozi teme;
– po potrebi ponovno kategoriziranje podatkov.
V analizi in interpretaciji smo za intervjuvance uporabili kode, kar je omogočilo spoštovanje raziskovalne etike. Ker smo za intervjuvance uporabili kode, v nalogi ni bilo treba uporabljati spremenjenih imen.
25 V angleščini »content analysis«.
Kode, ki smo jih uporabljali, so bile:
– R – ravnatelj, prva številka pomeni kodo šole, druga številka pomeni njegovo zaporedno številko.
– U – učitelj, prva številka pomeni kodo šole, druga številka pomeni njegovo zaporedno številko.
– S – starš, prva številka pomeni kodo šole, ki jo obiskuje njegov otrok, druga številka pomeni njegovo zaporedno številko.
– D – delodajalci, prva številka pomeni kodo za delodajalce, druga številka pomeni njegovo zaporedno število.
Metoda mora po Esterby-Smithu, Thorpu in Loweu (2005, 151) omogočati raziskovalcu, da iz podatkov razbere ključne značilnosti, hkrati pa se je moralo ohraniti bogastvo materiala, tako da se ga lahko uporabi kot dokaz za izvedene sklepe in zagotovi, da podatki govorijo sami zase. Veljavnost kvalitativne raziskave smo povečali s triangulacijo in biases (pristranosti).
To pomeni, da so pri raziskovalcu razčiščena izhodišča, njegov pogled na svet in teoretična izhodišča izven raziskave (Merriam 1998, 62). Vse intervjuje smo zapisali.
6.4 Omejitve
V nalogi smo proučevali le odnos javnega šolstva do zasebnega in nismo posegali na področja, kot so pravno, ekonomsko in druga. Šol nismo razvrščali po njihovem načinu ustanavljanja oziroma po njihovih pedagoških načelih, kot so cerkvena, waldorfska, ampak smo na splošno predstavili zasebne šole, saj nas je zanimalo, kakšen pomen prepisujejo udeleženci zasebnemu šolstvu. Proučevali smo enotno stopnjo osnovne in srednje šole, ker se je novela ZOFVI navezovala na celoten segment te ravni izobraževanja.
Metodološka omejitev je bila, da ugotovitev nismo mogli posploševati na populacijo.
Metodološka omejitev je število izbranih predmetov, zato bo posploševanje rezultatov v povezavi s teorijo in ne s populacijo (Yin v Tellis 1997, 3), kar predstavlja tudi metodološko omejitev študije primera kot raziskovalnega pristopa. Kot metodološka omejitev je tudi vloga raziskovalca, ki je primarni instrument za zbiranje podatkov (Merriam 1998, 7), saj metodologija kot temeljna strategija možnosti, ki so dosegljiva raziskovalcu, le-tega popolnoma vključuje od nezavednega pogleda na svet uzakonitve tega pogleda na svet skozi raziskovalni proces (Trnavčevič 2001b, 5), in prav to vpliva tako na vsebino vprašanj kot analizo rezultatov.