Ovire

Po osamosvojitvi Slovenije se je zasebno šolstvo podalo ponovno na pot, na kateri je bilo v vseh teh letih kar nekaj ovir. Ovire, ki so jih izpostavili intervjuvanci, so način financiranja in oddaljenost, saj se zasebne šole ustanavljajo le v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, kar učence iz drugih področij Slovenije postavlja v neenakopraven položaj. Prav oddaljenost zasebnih šol in s tem povezani stroški so staršem S 1.2, S 2.3, S 1.4 in S 1.1 predstavljali največjo oviro. Starš S 3.4 je dodal, da tudi izkušenj z zasebnim šolstvom nimajo, zato ne morejo govoriti o ovirah, ker jih ne poznajo, saj v njihovem kraju ni ne osnovnih ne srednjih šol, te so v Mariboru. Starši se zavedajo posledic, ki bi jih njim in njihovim otrokom prinesla odločitev za oddaljeno zasebno šolo. Večina staršev bi težko zmogla precejšnje stroške vsakdanjega prevoza otrok v šolo oziroma bivanje otroka v kraju, kjer šola obstaja. Da se tem stroškom izognejo, njihovi otroci obiskujejo javne šole, ki so v njihovi okolici. Ovire, ki so jih pri zasebnem šolstvu zaznali starši, so lahko opozorilni signal celotnemu zasebnemu šolstvu, saj se velika večina staršev za zasebno šolo ne bi odločilo prav zaradi oddaljenosti in s posledično nastalimi stroški.

Pedagoški delavci so ovire zasebnega šolstva osvetlili še iz nekoliko drugačne perspektive.

Ravnatelj R 1.1 je menil, da lahko pride do problemov na področju poklicnih in tehniških šol, saj si ne predstavlja kakšne srednje šole (biotehniške, strojne), ki bi bila zasebna, ker takšne šole potrebujejo posebne pogoje za delovanje, tako kadrovske kot materialne. Na neenotno zagotavljanje pogojev je opozoril tudi učitelj U 1.1, ki se mu ni zdelo prav, da se programi na zasebnih šolah izvajajo vse bolj papirnato, in to brez izpolnjenih materialnih, še bolj pa kadrovskih pogojev. Kot ovira zasebnemu šolstvu so se izkazali tudi materialni vložki, ki so potrebni predvsem na področjih, kjer je v šoli veliko praktičnega izobraževanja. Ravnatelj R 3.1 je menil, da ni ovir pri odprtju razreda ali izobraževanja s področja ekonomije. Ovira nastane pri materialnih vložkih, če želiš odpreti strokovno šolo s področja elektrotehnike,

strojništva, tekstilne industrije. Na teh področjih je vložek v opremo tako velik, da se šolam, ki bi izobraževale takšne programe, marsikdo izogne. Ko je treba kupiti pet CNC-naprav (to so računalniško vodeni stroji) in drugo drago opremo, je majhna verjetnost, da bo zasebnik vložil denar, ki se mu ne bo povrnil. Če kot zasebnik vložiš denar v takšen stroj in ga imaš v proizvodnji, se ti skozi proizvodnjo vložek vrača, v šolstvu pa ni proizvodnje za prodajo. In prav ta vložek bi na področju zasebnega strokovnega izobraževanja predstavljal oviro. Ne vidi pa ovir na šolah, kot so Doba in podobne, ki izobražujejo v glavnem splošne programe in le malo strokovnih. Na strokovnih šolah moraš imeti delavnico, gimnazijski ali ekonomski oddelek lahko izpelješ v šolski učilnici. Verjetno je to ovira zasebnega šolstva. In zagotovo tudi razlog, zakaj imamo pri nas na področju srednjega šolstva samo zasebne gimnazije, drugih izobraževalnih programov pa ni. Čeprav predlagana novela vsebuje smernice, ki bi izboljšala tudi to možnost, je prav zaradi materialnih vložkov, ki bi pri ustanovitvi takšne zasebne šole nastali, vprašljiv.

Vendar materialni in kadrovski pogoji niso edina ovira v zasebnem šolstvu. Učitelja U 2.1 in U 2.3 sta kot oviro zasebnega šolstva navedla premajhnemu poznavanju področja. To pa lahko pripišemo tudi slabši pokritosti zasebnega šolstva, saj vemo, da je zasebno šolstvo razvito na srednješolski ravni le v gimnazijskih programih. Učitelj U 3.4 in ravnatelj R 2.1 sta oviro zasebnega šolstva predstavila kot možnost razslojevanja ljudi, saj bi po mnenju učitelja U 2.2 zasebno šolstvo postalo statusni simbol. Razslojevanje ljudi in statusno dokazovanje pa bi globalno zasebnemu šolstvo v javnosti prinašalo negativen prizvok, saj vemo, da so raziskave pokazale, da javna šola med prebivalstvom uživa izjemno veliko zaupanje (Štrukelj 2007,4). Ovir za zasebno šolo sicer ni videl učitelj U 3.1, vendar je dodal. Vemo, da zasebno šolstvo ne vzgaja novih kadrov, ampak jih kupuje. To pomeni, da ne vzgajajo kadra, ampak zaračunavajo svoje intelektualne storitve, so selekcionistični. Zato se na zasebni šoli lahko izobražuje tisti, ki ima več denarja. Prav zato, da denar ne bi odigral glavne vloge in še nadalje selekcioniral otroke, so želeli z novelo ZOFVI izenačiti pogoje.

Med intervjuji smo ugotovili, da ovir ni le v zasebnem šolstvu, saj smo jih zaznali tudi v javnem šolstvu. Oviro javnemu šolstvu oziroma pomanjkanje zanimanja dijakov za poklicna izobraževanja je videl učitelj U 1.1 v preslabo plačani delovni sili, ki konča srednjo šolo. Če bi bili poklici bolj cenjeni, bi se dijaki bolj odločali za strokovne šole in tako izboljšali razvoj javnega šolstva. Vendar ni edini, ki je prišel do takšnega sklepa, saj sta preslabo plačilo za delo in premalo spoštovanja do določenih poklicev izpostavila tudi učitelja U 1.2 in U 1.3. K nespoštovanju je pripomogla tudi šolska politika, ki je spodbujala nadaljne izobraževanje, saj se večina učencev že v osnovni šoli odloča o višji izobrazbeni poti. Če samo za primerjavo pogledamo, koliko ljudi se je pred leti odločilo za izobraževanje na fakulteti in koliko jih je vpisanih danes. Vendar se bo ta miselnost postopoma začela spreminjati.

Kot možne rešitve je učitelj U 1.2 podal več spodbud za tiste profile, ki so deficitni, na primer s štipendiranjem ali kako drugače. Morda bi se podjetja, ki teže najdejo primeren kader, raje

odločila, da dijaka že med šolanjem štipendirajo, ga izobražujejo, s tem pa si zagotovijo ustrezen kader, je še povedal. Čeprav je nekoliko ironično pričakovati, da se bodo podjetja v teh časih, ko niso v najboljši finančni kondiciji, odločila za takšen način pridobivanja kadrov.

Pridobivanje kadra že med izobraževanjem bi najverjetneje nitke šolstva in gospodarstva še bolj prepletel, saj prav javni šoli velikokrat očitajo, da je premalo povezana z gospodarstvom.

Najverjetneje je zato ravnatelj R 1.1 videl oviro javnega šolstva v povezavi šolstva z gospodarstvom, predvsem na tistih področjih, kjer je gospodarstvo v slabi kondiciji.

Gospodarstvo se premalo zanima, čeprav javno deklarira razvoj šolstva in izobraževalne programe. Do takšnih ugotovitev pa ni prišel ravnatelj R 3.1, ki ni videl ovir pri razvoju javnega šolstva. Njegov pomislek je le pri razpisu izobraževalnih programov. Velika priložnost je bila izgubljena, ker še niso uvedene pokrajine. Pri nas smo nastanek pokrajin podpirali, ker je manjša enota v Sloveniji tista, ki določa vpisne pogoje oziroma izbira programe, ki jih bodo lahko vpisovali. Sedaj je strategija narejena na nivoju celotne države.

Če se na našem področju pojavi potreba po poklicu kovinar, moramo mi, ki živimo na tem področju, imeti glavno besedo pri vpisu, je še dodal. Strategija, ki je izdelana na nivoju celotne države, nam prikazuje centralizacijo. Vse te strategije so politično obarvane. Vsekakor pa so tudi države s centralizacijo izobraževalnih sistemov politični odločevalci vse bolj prisiljeni, da zaradi učinkovitosti vedno bolj postavljajo v osprednje vsaj upravno decentralizacijo pristojnosti, ki jih sicer izvaja centralna oblast (Haček idr. 2010).

Da ne bi prihajalo do takšnih nesoglasij, je Medveš (1996, 97–98) zapisal, da bi bilo logično, da bodo posamezne strokovne interese v poklicnem izobraževanju najučinkoviteje zaščitila ustrezna strokovna, poklicna in panožna združenja, saj kakovost izobraževanja kadrov dviguje njihov ugled, gospodarsko in politično moč.

Ovira javnemu šolstvu so politične spremembe, kar so izpostavili učitelji U 2.4, U 2.3 in U 2.1. Sicer se zavedajo, da so pomembne, vendar naj se iz prejšnjih obdobij obdrži, kar je bilo dobrega. Prav zato ravnatelj R 2.1 ni razumel, zakaj vse kopiramo iz tujine in dodal. Mislimo, da je tisto, kar je zunaj, vedno dobro, kar je doma že dobro utečeno, pa je slabo. Kot primer je učitelj U 2.1 navedel osnovno šolo, kjer smo iz osemletke, ki je dobro potekala, naredili devetletko. Ob tem je dodal, da je bil pred leti zaposlen v proizvodnji in tam tega, kar je dobro teklo, niso spreminjali. Spremembe so tako hitre, ugotavlja učitelj U 3.3, da v Sloveniji nismo niti ene reforme izpeljali z isto generacijo otrok. Zoltan (2007, 13) meni, da je šolska politika v Republiki Sloveniji razvejana in temeljita, vendar se šolstvo ne razvija le na pravnih temeljih. Prej velja nasprotno najbolje se šolstvo razvija tam, kjer se politika najmanj ukvarja s tem najobsežnejšim sistemom v državi. V takem pogledu se namreč tesno prepleta politika (nacionalna, državna, ekonomska, šolska in druge), ki jih združuje oziroma vsebuje krovni pojem, to je trg (Trnavčevič 2010, 70). Vpliv politike so v svojem prispevku zapisali Burgess, Propper in Wilson (2007, 131), ki so navedli. Spremembe v politiki vplivajo na naravo vpisanih učencev, potem bo to vplivalo na to, kje ljudje živijo, kot tudi na strukturo učencev v šoli. Zaradi vseh političnih vplivov je učitelj U 3.3 menil, da je teh sprememb v Sloveniji

preveč. Po njegovem mnenju šola ni poligon za hitre spremembe. Šola je izredno rigidna zadeva, kjer moraš vse početi počasi, razen novitet, ki jih prinaša življenje, je izpostavil.

Posledice tega so se izkazale tudi v Združenih državah Amerike, kjer državna reforma, ki temelji na standardih, sili k bolj hierarhičnemu, homogenemu in razdeljenemu šolskemu prostoru, ki nekatere šole, učitelje in učence spravlja v manjšino (Baker in Foote 2006, 90–

123). Za vsako zdravo vez so potrebne prilagoditve, zato mora temu slediti tudi izobraževanje. Prilagoditve v izobraževanju pa nedvomno spodbuja konkurenca, ki je nastala s povečano ponudbo.