2.1 Pomen globalizacije
Pojem globalizacije velja od sredine devetdesetih let za eno najbolj pogostih tem pogovorov v različnih družbenih sferah.
Na eni strani prinaša negativne posledice za ljudi s poslabšanjem življenjskega okolja, izgubo delovnih mest, razpadanjem socialnih mrež in zmanjševanjem socialnih pravic, z zmanjševanjem moči javnega odločanja ter poglabljanjem finančnih kriz v razvitem svetu.
Na drugi strani proces globalizacije pomeni priložnost za hitrejšo rast gospodarstva ter nepristransko, pravično in trajnostno porazdelitev svetovne blaginje (Mora in Siotis 2004, 45).
Danes globalizacijo najpogosteje povezujemo s selitvijo proizvodnje v tuje države, predvsem v dežele v razvoju, saj so tam stroški proizvodnje bistveno nižji, kar je predvsem posledica poceni delovne sile ter nizkih ekoloških taks. Vse to pa podjetjem omogoča, da proizvajajo svoje izdelke ceneje ter s tem dosegajo nižje prodajne cene. Velika multinacionalna podjetja so uspela globalizacijo izkoristiti sebi v prid s svojimi proizvodnimi obrati po vsem svetu in imajo tako v rokah kar precejšnji del svetovne proizvodnje.
7 2.2 Vpliv globalizacije na poslovanje podjetij
Ruzzier in Kesič (2011, 23-24) navajata učinke globalizacije na področju mednarodnega poslovanja, ki se kažejo predvsem v naslednjih značilnostih:
- povečevanje števila držav in podjetij, ki se aktivno vključujejo v procese pospešene globalizacije in internacionalizacije;
- postopna liberalizacija svetovnega gospodarskega tržnega prostora;
- prizadevanja za stalni tehnološki razvoj in inoviranje;
- pospešen razvoj področja telekomunikacij, informacijske tehnologije in logistike (internet, mobilna telefonija, nastanek novih omrežij - Facebook, Tweeter ipd., razvoj novih
svetovnih transportnih poti (Azija - Europa preko severnega pola);
- rast mednarodnega poslovanja in tujih neposrednih naložb (FDI);
- krepitev in rast multinacionalnih in transnacionalnih podjetij, ne samo iz razvitih držav, temveč tudi iz držav hitro rastočih svetovnih gospodarstvih in državah v tranziciji in razvoju;
- prenos drugih poslovnih aktivnostih v internacionalni prostor; poleg proizvodnje z namenom izboljšanja stroškovnega vidika poslovanja, se pospešeno selijo tudi raziskovalno - razvojne, načrtovalsko - kreativne in tudi druge poslovne aktivnosti, z namenom zagotavljanja optimalnega delovanja in poslovanja;
- prizadevanja za poenotenje globalnih marketinških strategij; globalna koordinacija in integracije marketinških aktivnostih (svetovne blagovne znamke in promocija),
prizadevanja za globalno konkuriranje in ustvarjanje vodilne tržne pozicije na vodilnih svetovnih trgih in prizadevanja za lokalno tržno prilagajanje (tako imenovani fenomen »glokalizacije« - bodi uspešen in vodilen globalno in lokalno);
Globalizacijo so uspela v svoj prid izkoristiti predvsem velika multinacionalna podjetja, ki imajo svoje proizvodne obrate razpletene po vsem svetu in imajo tako v rokah kar precejšnji del svetovne proizvodnje.
Vsem podjetjem pa globalizacije ni uspelo tako dobro izkoristiti sebi v prid. Tudi večina slovenskih podjetij se globalizaciji ni znala prilagoditi na ustrezen način, kar jim je povzročilo mnogo težav. Tako smo vsakodnevno priča zapiranju obratov podjetij ter odpuščanju
8
zaposlenih, saj managementu ne uspe najti načina, kako podjetja uspešno peljati skozi turbulentno okolje, v katerem živimo, ter kako mu zvišati konkurenčnost.
9
3 MEDNARODNO POSLOVANJE
Svet, v katerem živimo, se nenehno spreminja in dinamično razvija. Vsak dan se, ne samo slovenska podjetja, ampak tudi mi kot potrošniki, srečujemo s procesi globalizacije, pospešene internacionalizacije in tudi liberalizacije poslovanja, ki prihaja iz različnih koncev sveta. Ko se srečujemo s temi značilnostmi, se nehote sprašujemo, ali imajo kupci v drugih državah sveta možnost, da kupujejo blago slovenskih proizvajalcev in pod kakšnimi pogoji.
S tem se nehote dotikamo problematike in značilnosti poslovanja v mednarodnem okolju, ki v zadnjih letih nedvomno močno pridobiva na pomenu. Ponudba blaga in storitev se v zadnjih letih v svetovnem tržnem prostoru hitro spreminjata, saj prihajajo vedno novi in novi ponudniki iz nam do sedaj skoraj nepoznanih držav, ki skušajo svetovnemu trgu ponuditi svoje izdelke in storitve po najboljših možnih pogojih v cilju pridobivanja naklonjenosti svetovnih potrošnikov. Mednarodno poslovanje tako vedno bolj pridobiva na pomenu in realno je pričakovati, da se bo dinamika poslovanja v mednarodnem okolju le še stopnjevala in povečevala (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 5).
3.1 Vloga in pomen mednarodnega poslovanja
Avtorji (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 6) definirajo mednarodno poslovanje kot:
»Cilj mednarodnega poslovanja so zadovoljevanje svetovnih potrošnikov, podjetij in tudi posameznih držav. Najbolj značilni in tradicionalni poslovni aktivnosti v mednarodnem poslovanju sta izvoz in uvoz blaga in tudi storitev. Z intenziviranjem širšega pomena internacionalizacije celovitega poslovanja pa se v zadnjih letih krepijo tudi druge poslovne aktivnosti v mednarodnem poslovanju, kot so neposredne tuje investicije, različne pogodbene oblike mednarodnega poslovanja, ter tudi širitev raziskovalno - razvojnih, proizvodnih, kreatorskih, oblikovnih, skladiščnih, distribucijsko - logističnih in tudi drugih poslovnih aktivnosti v mednarodni tržni prostor. Potrebno se je zavedati, da podjetja z vstopom v mednarodno poslovno okolje vstopajo v drugačna poslovna, finančna, zakonodajna, pravo - regulatorna, kulturna, managerska, tržna in sprememb polna okolja, kar daje poslovanju v mednarodnem okolju drugačno konotacijo, težo, zahtevnost in pomen.«
Kadar govorimo o mednarodnem poslovanju, ne smemo pozabiti na spremembe. Te so del vsakdanjega delovanja na mednarodnem tržišču.
Posamezniki, podjetja pa tudi države se nenehoma spreminjajo, kar povzroča nenehne spremembe na področju transakcij in procesov v mednarodnem poslovanju.
Za primer lahko vzamemo Evropsko unijo, ki se zelo hitro spreminja, širi in prilagaja procese znotraj sebe. Slovenija kot del te unije mora posledično spreminjati in prilagajati svoje procese in transakcije, da ostaja aktiven član unije. Dejstvo je, da v mednarodnem poslovanju
10
ni prostora za statičnost oz. pasivnost. Poslovanje je namreč dinamično in usmerjeno k rasti (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 6).
3.2 Načini vstopa na trge
Ko govorimo o načinih in oblikah mednarodnega poslovanja, lahko govorimo o treh osnovnih oblikah (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 16):
- izvozne oblike mednarodnega poslovanja (posredne, neposredne, kooperativne);
- pogodbene oblike v mednarodnem poslovanju;
- investicijske oblike v mednarodnem poslovanju.
Z načini in oblikami vstopa podjetij na mednarodne trge ter s tem povezane vstopne strategije moramo hkrati opredeljevati oceno tveganja, kontrole in prilagodljivost podjetja s stališča izbranega načina in oblike vstopa na mednarodne trge. Podjetja so lahko vključena v mednarodno poslovanje z različno stopnjo aktivnosti in intenzivnosti, od najbolj enostavnih oblik (občasni izvoz), do najbolj kompleksnih in zahtevnih oblik (lastne entitete in prevzemi v tujini).
Pri mednarodnem poslovanju je treba upoštevati različne dejavnike, ki vplivajo in pogojujejo načine in vsebino mednarodnega poslovanja. Tako ločimo notranje in zunanje dejavnike (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 16):
- notranji dejavniki so: velikost in pomen podjetja, izkušnje z mednarodnim poslovanjem, izdelek/storitev in njegova prilagoditev trgu(om) in potrebam lokalnega segmenta;
- zunanji dejavniki so: sociokulturne razlike med domačim in tujim trgom, deželno tveganje, velikost in rast trga, neposredne in posredne trgovinske omejitve, intenzivnost konkurence, dostopnost distribucijskih in tržnih poti.
3.2.1 Izvozne oblike vstopa na tuje trge
Ločiti moramo med značilnostmi in posebnostmi izbranih oblik vstopa na mednarodne trge ob upoštevanju posebnosti transakcijskih dejavnikov, oziroma vseh internaliziranih virih mednarodnega poslovanja. Tako ločimo naslednje izvozne oblike vstopa na tuje trge (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 16):
a) posredni izvoz;
b) neposredni izvoz;
c) kooperativni izvoz (predvsem so to izvozna združenja in konzorciji).
11
a) podjetja zaradi občasnosti, neznanja ali drugih razlogov pogostokrat uporabljajo posredne oblike izvoza na tuje trge, in sicer so možne naslednje oblike:
- oprtni izvoz (piggyback operations) - oblika vstopa na tuji trg s pomočjo že uveljavljenega podjetja, ki želi še razširiti svoje poslovanje na izbranem tujem trgu in prevzame prodajo izdelkov drugega podjetja;
- komisionar (commission agent) - lahko nakupni ali prodajni (sklepa posle v svojem imenu, vendar ne za tuj račun);
- posli a conto meta - vmesna oblika med posli za svoj račun in komisionarskimi posli (posle posredujeta dva komisionarja, nakupni za uvoznika in prodajni za izvoznika);
- izvozni trgovec/izvozni posrednik (export merchant/export buying agent) - trgovec/posrednik (kupuje in prodaja izdelke v svojem imenu in za svoj račun);
- izvozne trgovske družbe - (trgovske družbe s tradicijo trgovanja na določenih področjih (določene vrste blaga in tudi trgi);
- izvozna združenja in konzorciji - (specializirana združenja na posameznih dejavnostih, ki lahko posredujejo na določenem področju delovanja).
b) uspešnejša in bolj internacionalizirana podjetja pa uporabljajo predvsem neposredne oblike izvoza. Možne oblike neposrednega izvoza so:
- enkratna, enotna izvozna naloga;
- posebni izvozni oddelek, če se obseg izvoza povečuje;
- skušajo izvažati preko izvozne prodajne družbe (export sales company);
- lahko ustanavljajo sestrska podjetja/podružnice (branch office/subsidiary) v tujini;
- organizirajo lastno prodajo s potniki na tujih trgih;
- lahko izvažajo s posredovanjem izvoznih združenj proizvajalcev;
- imajo neposredni izvoz blaga ob podpori zastopnikov/zastopstev.
12
c) kooperativni izvoz običajno vključuje različne dogovore o možnem sodelovanju z drugimi podjetji. Običajno so to izvozno – marketinške družbe (export marketing groups), ki vodijo celotno izvedbo izvoznih in tudi marketinških aktivnosti in različne posle v mednarodnem poslovanju za nekatera druga podjetja. Prednosti kooperativnega izvoza so celovitost nastopa, izkušnje, delitev stroškov, njegova slabost pa mnogokratna različnost poslovnih interesov sodelujočih (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 16-17).
3.2.2 Pogodbene oblike vstopa na tuje trge
Zahtevnejše so pogodbene oblike vstopov na tuje trge (intermediate), ki hkrati terjajo tudi večje vključevanje poslovnih aktivnosti samega izvoznika. Pri tem so glavni vzvodi za odločitev o izbiri pogodbenih oblik vstopov na tuje trge naslednji: biti bližje kupcem, zniževanje stroškov proizvodnje, skrajšanje tržnih poti, zniževanje transportnih stroškov, izogibanje omejitvam vstopa na tuje trge (carinske, necarinske, regulativa), biti prisoten na trgu kot »domači proizvajalec ali ponudnik« ter možnosti uveljavljanja raznih oblik pospeševanja lokalne proizvodnje (subvencije, različne spodbude za tuja vlaganja) (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 17-18).
3.2.3 Investicijske oblike vstopa na tuje trge
Investicijske/naložbene (hierarhične) oblike vstopa: podjetje v celoti prevzema nadzor in lastništvo nad obliko vstopa na tujem trgu. Ločimo naslednje oblike vstopa na tuje trge:
(Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 19-20):
- prodajni zastopniki/distributerji;
- rezidenčni prodajni zastopniki;
13 - kontrola, tesnejše sodelovanje z matičnim podjetjem;
- prodajne podružnice, lastne prodajne enote na tujem trgu;
- lastna proizvodna enota na vstopnem trgu;
- sestavljalnica;
- skladišče;
- regionalni centri;
- začetne investicijske naložbe;
- prevzemi (acquisitions, mergers & acquisitions).
14
4 VLOGA IN POMEN LOGISTIKE V MEDNARODNEM POSLOVANJU
Logistika je doktrina materiala, energije in blaga znotraj ekonomske entitete ali med njo in njenim okoljem. Je del oskrbovalne verige, ki načrtuje, izvršuje in opravlja zmogljiv in učinkovit pretok in skladiščenje tovora, storitve ter ustrezne informacije od mesta izvora do mesta potrošnje, da bi zadovoljila zahtevam potrošnika. Z ozirom na logistične procese pridobivanja in distribucije tovora je tako lahko transport del logistike (Mesec 2008, 8).
Glavni namen logistike je zagotoviti, da so materiali, ljudje, proizvodne zmogljivosti in informacije ob pravem času na pravem mestu, v pravi količini in kakovosti ter po sprejemljivi ceni (Branch 2006). To je v današnjem času t. i. sistem »just in time« (Ruzzier, Kesič in Mevlja 2008, 37).
V gospodarstvu ima logistika pomembno vlogo predvsem iz dveh razlogov:
- za podjetja predstavlja enega glavnih stroškov in posledično močno vpliva na druge Gospodarske dejavnosti in obratno. V ZDA je bil na primer v letu 1996 delež logistike v BDP 10,5 %, za transport blaga je industrija potrošila okoli 541 milijard USD in za skladiščenje ter gibanje zalog približno 797 bilijonov USD (Čižman 2001, 11; povz. po Lambert idr. 1999);
- ima pomemben vpliv na mnoge gospodarske transakcije in kot aktivnost olajšuje prodajo blaga in storitev.