Mreženje presadka (Kužnik, 2021) - Manca Kužnik VLOGA OPERACIJSKE MEDICINSKE SESTRE PRI OPERATI

OPMS mora namrežen kožni presadek nato navlažiti, navadno z mokrim zložencem, v katerega zavije presadek na ploščici. Pri večjih opeklinah je potrebno veliko kožnih presadkov. OPMS, ki je zadolžena za mreženje presadkov, mora delo ustrezno organizirati, da pripravi zadostno število namreženih presadkov in s tem omogoči vsem kirurškim ekipam, da nemoteno opravljajo svoje delo (Fortner, 2012).

V primeru, da ima pacient z opeklino znane okužbe, je načrtovan kot zadnji na operativnem programu tistega dne, v kolikor njegovo zdravstveno stanje to dopušča. Na programu je potrebno zapisati vrsto okužbe, da se osebje lahko ustrezno pripravi. O okužbi pacienta se obvesti koordinatorja, ki ustrezno označi vrata v operacijsko dvorano z napisom vrste okužbe in vrsto izolacije (Trotovšek, 2019a). Osebje mora nositi ustrezno varovalno opremo (zaščitne rokavice, zaščitni plašč, zaščitno obuvalo, operacijska kapa, kirurška maska). Iz operacijske dvorane se odstrani ves material in pripomočke, ki niso potrebni za operacijo.

Osebje, ki sodeluje pri operativnem posegu, se medtem ne vključuje v delovna opravila pri

drugih pacientih. Po končanem posegu pacienta čim prej pošljemo na oddelek. Osebje, ki je sodelovalo pri operativnem posegu, si zamenja uniforme. Instrumente, ki se jih je uporabljalo pri operativnem posegu, se očisti v stroju in ne ročno. Operacijsko dvorano in opremo se očisti z ustreznim čistilom (Mrak & Požarnik, 2010).

4.3 Odvzem kadavrskih kožnih presadkov

Kožni presadki se odvzemajo in presajajo na druga mesta pri različnih posegih v plastični in rekonstrukcijski kirurgiji (Arnež et al., 2018). KKP odvzamejo pri mulitorganskem odvzemu organov in tkiv. Koža je odvzeta nazadnje. Postopek poteka po aseptični tehniki (Kravcar, 2011). KKP odvzamejo specialisti plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije (Arnež et al., 2018). Z dermatomom je odvzet presadek delne debeline kože. Mesta, kjer odvzamejo kožo: prsni koš, hrbet, nadlaket, stegno (Ge et al., 2011).

Leta 2019 je bilo v Sloveniji 38 darovalcev. Od tega so odvzeli KKP 24 darovalcem, za zdravljenje pa so uporabili 3 (Uštar et al., 2020). Pri oskrbi hudih opeklin s KKP, antigenska skladnost tkiv ni potrebna, saj predstavlja presadek le začasno zaščito (Sangeetha & Gowri, 2019).

Pred odvzemom kože pa je potrebno izvesti serološke preiskave. Kontraindikacije za odvzem kože so (Arnež et al., 2018):

- anamneza o dolgotrajni intravenski narkomaniji, alkoholizmu;

- član rizične skupine glede na hiv in druge spolno prenosljive bolezni;

- kronično prejemanje kortikosteroidov;

Za zmanjšanje števila mikrobiološko neustreznih KKP je potrebno presadek shraniti v antibiotični raztopini pri 4 ºC vsaj 96 ur in odvzeti presadke iz različnih področij ločeno (Germain et al., 2021).

4.4 Kožna banka

Dejavnost preskrbe s celicami in tkivi je na Kliničnem oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline (KOPREKO) organizirana v okviru Tkivne banke, ki je poimenovana tudi »kožna banka«, in je bila ustanovljena leta 1973. Tu se shranjuje koža mrtvih darovalcev, ki se jo uporablja v rekonstrukcijski kirurgiji (predvsem pri opeklinah) in redko koža živih darovalcev za potrebe avtotransplantacije.

Alotransplantate se pridobiva s kože mrtvih darovalcev v sodelovanju z Javnim zavodom Republike Slovenije za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant (Arnež et al., 2018).

Odvzeta tkiva se lahko uporabljajo za namene zdravljenja ali pa raziskovalne namene (Narayan, 2012).

Obstajajo razne metode shranjevanja tkiva (kemična dekontaminacija, krioprezervacija, gama sterilizacija). Vsaka metoda različno vpliva na tkivo in njegove značilnosti kot npr.

hidriranost celic, elastičnost, preživetje celic, vzdržljivost (Martinez-Flores et al., 2016).

Krioprezervacija zahteva več dela in je dražja v primerjavi s shranjevanjem v glicerolu (Cleland et al., 2014).

Shranjevanje KKP s pomočjo glicerolizacije deluje na principu ˝izsuševanja˝ kože z odstranjevanjem vode iz celic z višanjem koncentracije glicerola. Tako shranjeni presadki ohranijo svojo anatomsko strukturo, zmanjša pa se možnost reakcije pri prejemniku in možnost prenosa okužbe (Saegeman et al., 2008). Shranjevanje v glicerolu uniči vse vitalne strukture, tudi kožne celice, tako je KKP, shranjene v glicerolu, možno uporabiti za začasno

zaščito rane (Germain et al., 2021). Za odstranjevanje mikroorganizmov na kožnih presadkih je učinkovita uporaba antibiotikov širokega spektra in antimikotikov ter shranjevanje v glicerolu pri nizkih temperaturah (Johnston et al., 2016).

Kvaliteta delovanja tkivnih bank je odvisna od vsakega, ki sodeluje v procesu odvzemanja in shranjevanja tkiv. Kvaliteto in učinkovitost zagotavljajo (European Directorate..., 2017):

- osebje in organizacija;

- materiali in oprema;

- validacija procesa;

- sledljivost darovalca in prejemnika;

- samoocenjevanje;

- ustrezna obravnava neželenih dogodkov;

- načrtovanje;

- orodja za nenehno izboljševanje kakovosti.

Vlaga v prostoru, v katerem se shranjujejo KKP, naj bi bila med 30 % do 65 % (European Directorate..., 2017). Temperatura v prostoru naj bi bila med 15 in 25 °C (Tognetti et al., 2017).

V prostoru Tkivne banke se nahaja: hladilnik, hladilna torba, temperaturna komora, ognjevarna komora, voziček z opremo, namenjen odvzemu in obdelavi transplantatov.

Temperatura hladilnika je 5 ºC. Pregleduje in beleži se jo dnevno. Toplotna komora je namenjena inkubaciji kožni transplantatov med njihovo obdelavo z glicerolom. Temperatura v komori je 33 ºC. Hladilna torba se uporablja med čiščenjem ali možno okvaro hladilnika.

V ognjevarni omari je shranjena vsa dokumentacija v zvezi s kožnimi presadki (Arnež et al., 2018).

Ob odvzemu KKP se vzame košček kože za mikrobiološki pregled. Do rezultatov so KKP ločeni od ostalih v posebnem predalu hladilnika, ki je označen z napisom ''Karantena''. V primeru, da so vzorci sterilni, se jih prestavi med ostale lončke s KKP. Odgovorna oseba (kirurg plastične kirurgije) in nadzorna OPMS iz operacijske dvorane za opekline to zabeležita v operacijski protokol ''Kožna banka''. Če mikrobiološki pregled pokaže, da vzorec ni sterilen ali je drugače oporečen, ga je treba uničiti, odgovorna oseba in nadzorna OPMS pa to prav tako zabeležita v protokol ''Kožna banka'' (Arnež et al., 2018).

Presadki so v hladilniku shranjeni 1 leto od odvzema. Ko se presadek uporabi, se to dokumentira v protokol ≫Kožna banka≪ (Kravcar, 2011). V primeru, da je KKP neuporabljen več kot eno leto, se ga odda v sežig (Arnež et al., 2018).

4.5 Vloga medicinske sestre pri odvzemu kože

Pri odvzemu KKP lahko sodelujejo le OPMS, ki so za to usposobljene. Pri nadaljnji obravnavi KKP pa sodelujejo usposobljene OPMS, ki opravljajo dežurstva za vejo plastične kirurgije (Arnež et al., 2018).

V UKC Ljubljana so v operacijskem bloku pripravljeni kovčki za multi-organski odvzem, med katerim se jemlje tudi koža, v katerih mora biti predpisano število materiala in pripomočkov. OPMS ustrezno pripravi operacijsko sobo (temperatura sobe mora biti 25-30

°C), pripravi delovna sredstva glede na to, kateri organ bo odvzet, pripravi in preveri delovanje naprav, pripravi material za prekrivanje operativnega polja, medicinsko potrošne materiale in šivalni material (Kravcar, 2008).

Za odvzem KKP je pripravljen sterilni material na vozičku, ki se nahaja na dogovorjenem mestu operacijskega bloka Opeklinskega oddelka UKC Ljubljana. Na njem je material, ki je potreben za operativni poseg, dermatom, antibiotika strepto-fatol 1g in penicilin 1g, 50 % glicerol v 0,9 % NaCl (tekočina za shranjevanje presadka), parafinsko olje (za namastitev odvzemnega mesta), sterilni lončki, etikete za označitev, tekočine za razkuževanje odvzemnega mesta (Kravcar, 2011).

Pred posegom je potrebno obriti predele, kjer bo odvzeta koža. Položaj pacienta je hrbtni z odročenimi rokami. Kirurg umije celotno telo z vatiranci ter mešanico joda ter alkoholnega razkužila (v razmerju 1:1). Tu je potrebno dvigniti roke in noge, da jih cele pripravi za odvzem kože. Operativno polje se sterilno pokrije. Pred odvzemom KKP se odvzemno mesto namaže s parafinskim oljem. Nato se pripravi dermatom, v katerega neumita OPMS vstavi baterije, umita pa sterilno zapre baterijo in pripravi rezilo. Kirurg nastavi debelino odvzema, ki je običajno od 0,2 do 0,6 milimetra. Za vsako odvzeto regijo vzamemo novo rezilo. Umita OPMS KKP s pinceto položi v sterilne lončke. Nato se jih zalije z mešanico 50 % glicerola v 0,9 % NaCl, strepto-fatola in penicilina. Krožeča OPMS lonček označi s podatki: številka darovalca (ETDN številka), regija odvzema presadka in datum odvzema.

Presadke se pusti v potopljene v mešanici 12 ur na 33 ºC, občasno pa se jih pretrese (Kravcar,

2011). Po koncu odvzema je potrebno dokumentiranje v protokol ''Kožna banka'', kjer se napiše datum, ETDN številko, regijo odvzema in kirurško ekipo, ki je sodelovala pri odvzemu (Arnež et al., 2018). Potrebna je skrbna dokumentacija posameznih faz odvzema organov in tkiv (Martinez-Flores et al., 2016).

Po končanem odvzemu kože sledijo tri faze prelaganja in shranjevanja KKP (Kravcar, 2011).

1. Faza prelaganja:

 izlijemo vsebino lončka skupaj s presadkom na sterilni vatiranec;

 s sterilnimi rokavicami in vatirancem iztisnemo odvečno tekočino s presadka;

 le-tega preložimo v nov sterilen lonček in zalijemo s 70 % glicerolom v 0,9

 izlijemo, iztisnemo odvečno tekočino s presadka;

 prestavimo v nov lonček;

 zalijemo s 85 % glicerolom v 0,9 % NaCl;

 ustrezno označimo;

 zopet pustimo potopljeno 3 ure na 33 ºC ter občasno premešamo.

3. Faza prelaganja:

 zopet izlijemo, iztisnemo odvečno tekočino s presadka;

 iz vsakega lončka vzamemo 1 cm² presadka za mikrobiologijo, vzorček damo v posodico za mikrobiologijo, ki jo opremimo z etiketo, s podatki: številka darovalca, datum odvzema, mesto odvzema kožnega presadka;

 poleg priložimo ustrezno izpolnjeno napotnico za mikrobiologijo ter pošljemo na mikrobiologijo;

 presadke položimo v nov sterilen lonček in jih zalijemo s 85 % glicerolom v 0,9 % NaCl in ustrezno označimo z etiketo in podatki;

 shranimo jih v hladilniku pri 4 ºC na označenem prostoru, dokler ne dobimo izvidov mikrobioloških preiskav, nato jih premaknemo na mesto v hladilniku, kjer so presadki pripravljeni na uporabo (Kravcar, 2011).

5 RAZPRAVA

Najpogostejši vzroki hujših opeklin v Evropi so ogenj, oparine in kontaktne opekline. Pri moških so pogostejše opekline z ognjem, pri ženskah pa oparine in kontaktne opekline.

Dolžina hospitalizacije pacientov z večjimi opeklinami se v Evropi giblje med 7 in 33 dni.

Otroci so povprečno hospitalizirani 15-16 dni, starejši pa 18-26 dni. V Evropi se smrtnost pri pacientih, ki so hospitalizirani zaradi večjih opeklin, giblje med 1,4 in 18 %. Največje tveganje za umrljivost predstavljajo starost, velika opečena površina in inhalacijska poškodba. Povprečen obseg opekline CTP se v Evropi giblje med 11 in 24 % in v zadnjih desetletjih upada (Brusselaers et al., 2010).

Ambulantno se zdravijo opekline do 5 % CTP, te predstavljajo 90 % vseh opeklin.

Bolnišnično se zdravijo povrhnje opekline, ki obsegajo več kot 10 % CTP, in globoke opekline, ki obsegajo več kot 5 % CTP, ter otroci z opeklinami, ki obsegajo več kot 10 % CTP. Manj kot 25 % sprejetih pacientov ima opeklino, večjo od 20 % CTP (Ahčan, 2014).

Pacienti z obsežnimi opeklinami potrebujejo posebno oskrbo zaradi visoke dovzetnosti za okužbe in potencialne zaplete. Pri kirurški oskrbi opeklin se najprej naredi razbremenilne reze, če je to potrebno. Ko je pacient dovolj stabilen, se opravi nekrektomija, kjer se odstrani mrtvo tkivo, nato sledi prekrivanje rane. Kirurg lahko pri tem uporabi elektrokoagulacijo, različne nože, ali pa odstranitev opravi s pomočjo Versajeta (Fortner, 2012). Najprej se izrez opravi na udih in telesu, nato pa sledijo obraz in roke. Na KOPREKO uporabljajo tehniko tangencialnega izreza, ki ga je prva na svetu uporabila dr. Zora Janžekovič. Pri tej tehniki se postopno odstranjuje plasti opeklinske mrtvine, pri katerem se ohrani čim več nepoškodovanega tkiva. Vitalnost tkiva med operacijo se ugotavlja na podlagi enakomerne kapilarne krvavitve. Površino opeklinske rane, ki se jo lahko izreže med eno operacijo, omejuje količina izgubljene krvi (upošteva se tudi krvavitev iz dajalskih mest). Največkrat se izreže 20 % CTP in se izreze ponavlja na dva dni (Ahčan, 2014).

Najboljši način za pokrivanje opeklinskih ran so avtologni kožni presadki. Če pa je opeklina prevelika, oziroma odvzem kože pri pacientu ni mogoč, je rešitev pokrivanje rane s homolognim presadkom navadno mrtvega darovalca (Vloemans et al., 2002). KKP omogočajo začasno oblogo za rano, kar da poškodovani koži čas, da se zaceli in jo ščiti, preden uporabijo avtografte (Calota et al., 2012). Zdravljenje večjih opeklin s KKP močno zmanjša umrljivost v zgodnji fazi poškodbe (Choi et al., 2018). Pri obsežno opečenem

pacientu je včasih potrebna koža več darovalcev (Gumbley & Pearson, 2006). Kadavrska koža je lahko uporabljena na tri načine: a) kot začasni kožni nadomestek po izrezu globoke opekline, b) kot začasna obloga čez namrežen avtrograft, položen na dno rane, kjer homograft po procesu re-epitalizacije odpade, c) kot obloga neposredno na opeklinski rani delne globine, kjer se rano le umije in pokrije s KKP, ko se koža pod presadkom zaceli, presadek odpade (Burd, 2002).

Pomembno vlogo pri obravnavi pacientov z obsežnimi opeklinami v bolnišničnem okolju imajo tudi operacijske medicinske sestre. Naloge OPMS so: skrb za aseptično okolje v operacijskih prostorih, zagotavljanje in vzdrževanje sterilnosti, skrb za varnost pacienta v času obravnave, neposredno sodelovanje pri operativnem posegu. Varnost in zaščita pacienta sta temeljni skrbi OPMS. Operacijsko zdravstveno nego OPMS vedno izvajajo v paru, kjer si naloge delita kot umita in krožeča OPMS (Žmauc, 2015).

Umita OPMS instrumentira med operacijo in je prav tako odgovorna za nemoten potek operacije, njene naloge so: priprava instrumentov ter drugih materialov za potrebe operacije, priprava sterilne delovne površine, vzdrževanje sterilnega operativnega polja in instrumentov med operacijo, nadzorovanje sterilnosti članov operativne ekipe, spremljanje poteka operacije in pravočasno reagiranje s podajanjem ustreznega instrumenta, šivalnega in obvezilnega materiala in drugega, dosledno upoštevanje sterilne tehnike dela čez celoten operativni poseg (Žmauc, 2003). Med samo operacijo mora krožeča OPMS slediti dogajanju in predhodno pripraviti material, ki ga bo potreboval kirurg ali pa umita OPMS. Umita OPMS pa mora prav tako predvideti dogajanje in povedati krožeči OPMS kateri material potrebuje (Duffy, 2004).

Z vidika OPMS je operacija obsežnih opeklin precej naporna, saj se dogaja v vročem prostoru, traja dlje časa ter je precej stresna. Vsaka opeklinska poškodba se razlikuje od druge. To predstavlja tudi izziv OPMS, saj mora biti dovolj prilagodljiva in imeti ustrezno znanje, da se za vsako operativno obravnavo opeklin ustrezno pripravi (Fortner, 2012). Ker so pri pacientih z opeklinami poškodbe na različnih delih telesa, se operativni položaji razlikujejo. OPMS mora poznati nevarnosti različnih operativnih položajev in poskrbeti za varno namestitev pacienta (Blomberg et al., 2015). Z namenom preprečevanja teh nevarnosti potrebuje OPMS ustrezno znanje o anatomiji in fiziologiji človeškega telesa (Blomberg et al., 2018).

KKP se odvzame pri multi-organskem odvzemu, ki ga opravi plastični kirurg (Arnež et al., 2018). Nadaljnja obdelava in shranjevanje KKP poteka po standardnem postopku, kjer se presadke v treh fazah namaka v različnih koncentracijah glicerola. Nato je odvzet košček kože za mikrobiološke preiskave, da se pregleda neoporečnost presadka z namenom preprečevanja prenosa okužb (Keswani et al., 2018). Pri zdravljenju obsežnih opeklin s KKP je vedno potrebno pretehtati prednosti proti tveganju. Pri homolognih transplantacijah vedno obstaja tveganje prenosa okužb in bolezni z darovalca na prejemnika. Teh tveganj se morajo vpleteni v proces darovanja organov zavedati in delovati v dobro prejemnika. Osebje se mora zavedati, kako pomembno je izvajanje kakovostnega dela (European Directorate..., 2017).

KKP se shranjujejo v kožni banki. Naloga kožne banke je zagotavljanje, obdelovanje in shranjevanje KKP, za uporabo pri zdravljenju hudo opečenih pacientov in drugih primerov obsežne poškodbe kože, z namenom, da se izboljša pacientova možnost preživetja in/ali kvaliteta življenja (Pianigiani et al., 2013).

6 ZAKLJUČEK

S pregledom literature smo želeli predstaviti delo in vlogo OPMS pri operativni obravnavi opeklin ter pri odvzemu kadavrskih kožnih presadkov in shranjevanju le-teh.

Operativna oskrba večjih opeklin zahteva večkratne operativne in estetske posege. Izrez opeklinske mrtvine je potrebno opraviti čim prej, ko je določen končni obseg poškodovanega tkiva. Avto-transplantati predstavljajo zlati standard za operativno oskrbo opeklin. Pri obsežnih opeklinah pa KKP predstavljajo boljšo zdravljenje in rehabilitacijo. Odvzem KKP se opravi pri multi-organskem odvzemu in po izključitvi vseh kontraindikacij. Zaloga KKP v kožni banki omogoča, da je oskrba hudih in obsežnih opeklin vedno mogoča in bolj uspešna. OPMS pri operativni obravnavi predstavljajo del celote in so nujne za kakovostno delovanje kirurškega tima. Delo OPMS obsega različna področja in zahteva holistično obravnavo pacienta in pripravljenost na poseg ter predvidevanje situacij in ustrezno reagiranje. Operativna obravnava opeklin predstavlja zahtevno delo zaradi zahtevnosti operacije, višjih temperatur v operacijski dvorani, trajanja posega in hitrega poteka operacije. Nobena opeklina ni enaka in operativna obravnava vsake opekline predstavlja izziv v smislu prilagajanja, priprave, poteka. Že tako raznoliko in specifično delo OPMS je na področju opeklin tako še bolj dinamično in zahtevno. OPMS na področju kirurškega zdravljenja opeklin ima znanja s področja eksplantacije, odvzema kožnih presadkov, rokovanja s kožnimi presadki in dela v kožni banki ter sodelovanja pri eksciziji mrtvine in pokrivanju ran s presadki.

7 LITERATURA

Agarwal, P., Sharma, D., Agarwal, A., & Patel, L. K. (2018). Can removal of epidermis delay rejection of cadaveric dermis-only allograft? A proof of concept study. Indian Journal of Burns, 26(1), 66–71. https://doi.org/10.4103/ijb.ijb_14_18

Ahčan, U. (2014). Celostna obravnava opeklinskih poškodb. In V. Smrkolj (Ed.), Kirurgija (pp.

1183-1210). Grafika Gracer.

Albrecht, M. A., Griffith, M. E., Murray, C. K., Chung, K. K., Horvath, E. E., Ward, J. A., Hospenthal, D. R., Holcomb, J. B., & Wolf, S. E. (2006). Impact of Acinetobacter

Infection on the Mortality of Burn Patients. Journal of the American College of Surgeons, 203(4), 546–550.

Almodumeegh, A., Heidekrueger, P. I., Ninkovic, M., Rubenbauer, J., Hadjipanayi, E., & Broer, P. N. (2017). The MEEK technique: 10-year experience at a tertiary burn centre.

International Wound Journal, 14(4), 601–605. https://doi.org/10.1111/iwj.12650

AORN Recommended Practices Committee (2006). Recomended practices for surgical tissue banking. AORN Journal, 83(2), 435−456.

Arnautovič, S. (2005). Korak za korakom do sodobne perioperativne zdravstvene nege. In M.

Rebernik Milić (Ed.), Prihodnost v operacijski dvorani: zbornik XIX (pp. 11-13). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti.

Arnautovič, S. (2019). Priprava pacienta na operacijski mizi. In T. Požarnik (Ed.), Perioperativna zdravstvena nega (pp. 151-158). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti.

Arnež, T., Cencelj-Arnež, R., Lovrič, L., & Stare, M. (2018). Organizacijski predpis: Dejavnost tkivne banke KOPREKO– interno gradivo.

Blomberg, A. C., Bisholt, B., & Lindwall, L. (2018). Responsibility for patient care in

perioperative practice. Nursing Open, 5(3), 414–421. https://doi.org/10.1002/nop2.153 Blomberg, A. C., Bisholt, B., Nilsson, J., & Lindwall, L. (2015). Making the invisible visible -

operating theatre nurses’ perceptions of caring in perioperative practice. Scandinavian Journal of Caring Sciences, 29(2), 361–368. https://doi.org/10.1111/scs.12172

Brusselaers, N., Monstrey, S., Vogelaers, D., Hoste, E., & Blot, S. (2010). Severe burn injury in europe: A systematic review of the incidence, etiology, morbidity, and mortality. Critical Care, 14(5), R188. https://doi.org/10.1186/cc9300

Burd, A. (2002). Glycerolised allogenic skin: transplant or dressing? Burns, 28, 34–39.

https://doi.org/10.1016/S0305-4179(02)00091-8

Calota, D.R., Nitescu, C., Florescu, I. P., & Lascar, I. (2012). Surgical management of extensive burns treatment using allografts. Journal of Medicine and Life, 5(4), 486–490.

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3539833/

Cartotto, R., Kadikar, N., Musgrave, M. A., Gomez, M., & Cooper, A. B. (2003). What are the acute cardiovascular effects of subcutaneous and topical epinephrine for hemostasis during burn surgery? Journal of Burn Care & Rehabilitation, 24(5), 297–305.

Catalano, K., & Fickenscher, K. (2007). Emerging technologies in the or and their effect on perioperative professionals. AORN Journal, 86(6), 958–969.

https://aornjournal.onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1016/j.aorn.2007.07.007

Choi, Y. H., Cho, Y. S., Lee, J. H., Choi, Y., Noh, S. Y., Park, S., Sung, C., Lim, J. K., Kim, J., Shin, J. J., Yang, B., Jeong, J., Chun, H., & Kim, K. J. (2018). Cadaver skin allograft may improve mortality rate for burns involving over 30% of total body surface area: a

propensity score analysis of data from four burn centers. Cell and Tissue Banking, 19(4), 645–651. https://doi.org/10.1007/s10561-018-9715-0

Cleland, H., Wasiak, J., Dobson, H., Paul, M., Pratt, G., Paul, E., Herson, M., & Akbarzadeh, S.

(2014). Clinical application and viability of cryopreserved cadaveric skin allografts in

severe burn: A retrospective analysis. Burns, 40(1), 61–66.

https://doi.org/10.1016/j.burns.2013.05.006

Dahmardehei, M., Vaghardoost, R., Saboury, M., Zarei, H., Saboury, S., Molaei, M., Seyyedi, J.,

& Maleknejad, A. (2020). Comparison of modified meek technique with standard mesh method in patients with third degree burns. WORLD JOURNAL OF PLASTIC SURGERY, 9(3), 267–273. https://doi.org/10.29252/wjps.9.3.267

de Macedo, J. L. S., Rosa, S. C., & Castro, C. (2003). Sepsis in burned patients. Revista Da Sociedade Brasileira de Medicina Tropical, 36(6), 647–652.

https://doi.org/10.1590/S0037-86822003000600001

Duffy, W. J. (2004). The importance of keeping our hand in the scrub role. AORN Journal, 80(5), 817–819.

European Directorate for the Quality of Medicines & HealthCare (2017). Guide to the quality and safety of tissues and cells for human application (3rd ed.). Council of Europe.

https://www.tripnet.nl/wp-content/uploads/2017/09/EDQM-TC-3rd-edition-1.pdf Fabjan, M., Goltes, A., Šuligoj, Z., & Rebernik Milić, M. (Eds.). (2005). Perioperativna

zdravstvena nega – vodnik za začetnike (pp. 23-27). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstveni tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti.

In document Manca Kužnik VLOGA OPERACIJSKE MEDICINSKE SESTRE PRI OPERATIVNI OBRAVNAVI OPEKLIN IN PRESAJANJU KOŽE (Strani 32-51)