Pedagoška teorija izraža sodelovanje s starši v obliki načel. Če želimo, da je sodelovanje med njimi uspešno, je potrebno, da upoštevamo načela, ki so v pedagoškem smislu še posebej pomembna. Ta načela so načelo demokratičnosti, načelo funkcionalnosti, načelo integrativnosti, načelo spoštovanja osebnosti, načelo učinkovite rabe časa, načelo koristnosti, načelo preudarnosti (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Načelo demokratičnosti govori o tem, da se morejo udeleženci pri medsebojnem sodelovanju spoštovati ter si prizadevati za realno vlogo v procesu razvijanja in oblikovanja otroka. Odnos
3
mora sloneti na demokratičnosti, vzgojitelj pa mora biti pobudnik ter nosilec odnosa. S starši mora razpravljati le o dani problematiki njihovega otroka. Opozoriti mora na dobre dosežke in pa tudi na težave. Pomembno je, da je v delu strokoven. Za vzpostavitev komuniciranja mora biti vzgojitelj vedno pripravljen. Svoje trditve mora utemeljevati z argumenti in nikoli z domnevami. Odnos mora graditi z enakim spoštovanjem do vsakega starša, ne glede na njegovo izobrazbeno stopnjo, položaj in materialno stanje. Pedagoški optimizem vzgojitelju pomaga, da se bo potrudil vzpostaviti sodelovanje tudi s problematičnimi starši (prav tam).
Načelo funkcionalnosti govori o tem, da je vrtcu in staršem skupni cilj sodelovanja, da bi s skupnimi močmi vodili in vzgojili otroke. Vzgojitelji posvečajo večino časa svoji temeljni dejavnosti, to je neposredna vzgoja otrok. Pomembno je, da ravnamo racionalno in ekonomično. Ker vzgojitelj stremi k zakonom, so starši vnaprej seznanjeni s programom sodelovanja. Vzgojitelj se pripravi na sodelovanje s starši z vsebinskega, tehničnega in metodičnega vidika (prav tam).
Načelo integrativnosti govori o tem, da vrtec pri sodelovanju s starši upošteva njihove izkušnje, značilnosti in posebnosti. To načelo temelji na tem, da v starših vzbudimo željo o pridobitvi novih spoznanj o otrokovi vzgoji. Cilj je, da se izboljša vzgojno – izobraževalna dejavnost v družinski in institucionalni predšolski vzgoji. Temu načelu mora vzgojitelj slediti in nikoli ne sme posegati v notranji svet družine. Biti mora spoštljiv in dosleden pri raznih značilnostih družine, saj lahko v najslabšem scenariju izgubi starše kot pomoč pri vzgojnem procesu njihovega otroka. Vzgojitelj se mora zavedati tudi, da imajo starši različno izobrazbo in omejeno znanje o razvoju. Gre pa tudi za to, da so družinske razmere različne. Informacije o družinskem stanju ter otrocih morajo biti zaupne. Potrebno je spoštovati tudi načelo spoštovanja osebnosti staršev in načelo preudarnosti (prav tam).
Načelo spoštovanja osebnosti izpostavlja, da je pomembno, da vzgojitelj nameni pobudo za medsebojno spoštovanje. Vzgojitelj in starši si morajo izmenjati mnenja in značilnosti otrokovega razvoja. Vzgojitelj mora staršem v neposrednem stiku, brez prisotnosti drugih, sporočati tako dobre kot tudi slabe novice o otroku. Če starše spoštujemo, se tesneje povežejo z vzgojiteljem. Če spoštovanja ni, potem ni usklajevanja, kar pa negativno vpliva na otroka (prav tam).
4
Načelo učinkovite rabe časa sporoča, da je zaradi prezaposlenosti staršev čas omejen. Ena izmed oblik sodelovanja za izmenjavo pomembnih informacij je po navadi zjutraj ali popoldne, ob prihodu in odhodu iz vrtca. Za vzgojitelja pa velja ravno nasprotno. V tem času je najbolj zaposlen, zato je potrebno starše s tem dovolj hitro seznaniti na začetku leta. V posebej načrtovanem času za sodelovaje s starši so govorilne ure. Po navadi potekajo takrat, ko se delovni čas staršev zaključi. Med starši je ta oblika sodelovanja najbolj obiskana, saj dobijo konkretne informacije o svojem otroku. Vzgojitelj mora nameniti dovolj časa staršem, ki se udeležijo govorilnih ur. Seznani jih z otrokovim razvojem, napredkom in posebnostmi (Bezenšek, 2000).
Načelo koristnosti opozarja, da se zdi staršem sodelovanje z vzgojitelji smiselno. Če vidijo v tem smisel, bodo sodelovali tudi takrat, ko ni potrebno. Kot navaja Lepičnik Vodopivec (2021), morajo starši dobiti občutek, da imajo korist od vrtca oz. vzgojitelja. Ko pa v tem ne vidijo nobenega smisla, bodo sodelovanje opustili oz. se ga celo izogibali. Načelo koristnosti zavezuje vzgojitelja, da ne daje informacij o določenem otroku, ne da bi pri tem dodal tudi svoje mnenje. Pomembno je, da izpostavi jasne ukrepe, ki prispevajo k boljšemu razvoju otrokovih dobrih lastnosti. Starše, ki menijo, da je sodelovanje nepotrebno, je potrebno preusmeriti k drugačnemu toku razmišljanja (prav tam).
Načelo preudarnosti poudarja, da je pomembno, da ima vzgojitelj lastnost preudarnosti, ker njegovo delovanje temelji na ustreznem sodelovanju. Ravnanje vzgojitelja je pod drobnogledom staršev takrat, ko gre za težave otroka oz. skupine. Ko pride do tega, se mora vzgojitelj prilagoditi in pogovoriti z vsakim posebej. Pomembno je, da se drži načela plus – minus, ki se uporablja pri vzgojnih stikih s starši. Po navadi vsak vzgojiteljev namig, da se želi pogovoriti s starši, v njih vzbudi kanček strahu. Starši so prepričani, da bodo dobili od vzgojitelja neprijetno informacijo v zvezi z otrokom. Naloga vzgojitelja je, da začne pogovor sprva s pozitivnimi ugotovitvami in vzpodbudi zanimanje za nadaljnji pogovor. Ta del lahko označimo z znakom plus. Šele nato vzgojitelj postopoma preide na negativne ugotovitve, ta pogovor pa označimo z znakom minus. Po navadi postanejo starši nejevoljni in nervozni, zato mora biti vzgojitelj previden pri pogovoru, ki mora temeljiti na prepričanju, da se težava lahko reši oz. odpravi (prav tam).
5 1.3 Načini in oblike sodelovanja s starši
1.3.1 Individualno in skupinsko sodelovanje s starši
Individualno sodelovanje s starši ima za vzgojitelja zelo pomembno vlogo. Te vrste sodelovanja ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo obliko. Z individualnim stikom se najlažje približamo staršem. Lepičnik Vodopivec meni, da se izvaja predvsem zaradi otrok (2012). Poteka, ko da vzgojitelj možnost pogovora le enemu od staršev oz. obema za enega otroka. Vzgojitelj med takim pogovorom bolje spozna starše, otrokov razvoj, njegove navade in delovanje v domačem okolju. Strokovni delavec mora biti pobudnik za srečanje. Skrbeti mora, da so srečanja vezana na izključno otroka tistega starša, s katerim se pogovarja.
Poskrbeti mora, da pogovori potekajo mirno in usmeriti pogovor na ravnanje z otrokom.
Opozoriti mora na otrokove posebnosti in dejanja. V vrtcih imajo različno določene termine srečanj po urah. Nekateri se dogovorijo že na začetku leta, drugi pa termine prilagajajo tekom vrtčevskega leta. V času epidemije so se v nekaterih vrtcih individualna srečanja izvajala na daljavo. Določitev termina je namenjena temu, da se lahko vsi pripravijo na pogovor.
Najpogostejši obliki sodelovanja v času epidemije sta potekali po telefonu ali elektronski pošti. Avtorja Kottler in Kottler (2001) označujeta to obliko kot najhitreje dostopno. Kar se tiče tega pristopa, ni strogo uraden in je manj vznemirljiv kot npr. vabilo na sestanek, pogovorne ure.
Skupinsko sodelovanje je sodelovanje med vzgojiteljem in skupino staršev vseh otrok.
Prodanovićeva (1981) meni, da mora vzgojitelj odločiti, ali se neka problematika ali pomembnost dotika več staršev in zato vse hkrati povabiti na pogovor. Ta oblika ima določene prednosti in tudi pomanjkljivosti. Prednost je, da omogoča konkreten pogovor, skupno iskanje rešitev in sodelovanje staršev. Nikoli pa vzgojitelj ne sme poimensko izpostavljati posameznega otroka. Pomanjkljivost se vidi v tem, da ne bomo mogli nikoli zadovoljiti vseh želja, vprašanj in potreb vseh udeležencev hkrati. Po Lepičnik Vodopivec (2012) o tej obliki sodelovanja govorimo takrat, ko je prisotnih več udeležencev hkrati. Za izvajanje takšne oblike se vzgojitelj odloči, ko se je potrebno hitro in časovno pogovoriti o določeni pomembnosti, denimo kadar je potrebno obravnavati vzgojno, zdravstveno, ekonomsko in drugo problematiko.
6 1.3.2 Formalne in neformalne oblike sodelovanja
Oblike sodelovanja med vrtcem in starši delimo na formalne in neformalne. K prvim sodijo tiste, ki jih določa in pripisuje zakonodaja, npr. sodelovanje staršev v svetu vrtca in svetu staršev, roditeljski sestanki, govorilne ure in pisna sporočila. Lepičnik Vodopivec (2012) pripisuje, da so posebej organizirane in načrtovane s časom in posebnim prostorom. Gre za enosmerno komunikacijo med vzgojitelji in starši. Med neformalne oblike sodelovanja s starši po mnenju Intihar in Kepec (2002) spadajo vse oblike, ki so sicer načrtovane, a potekajo v bolj sproščenem vzdušju. Lepičnik Vodopivec (2012) vidi neformalne oblike tudi v tem, da so lahko spontane, kot je npr. pogovor med vzgojitelji in starši. Rezultat se vidi v medsebojnem spoštovanju, boljših odnosih in delovanju (prav tam).
Sodelovanje staršev v svetu vrtca
Starši imajo v skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2005, 46. člen) pravico do sodelovanja v svetu javnega vrtca, ki ga sestavljajo trije predstavniki ustanoviteljev, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Mandat članov traja štiri leta. Zaporedoma so lahko izvoljeni največ dvakrat. Svet odloča za večino glasov vseh članov. Njegove naloge so, da imenuje ravnatelja vrtca, sprejema programe, pregleda letni delovni načrt in njegovo uresničitev in poročila o vzgojni problematiki (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2005).
Svet staršev je opredeljen v 66. členu Zakona o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju (2005). Sestavljajo ga predstavniki staršev, izvoljeni na roditeljskem sestanku, ki zastopajo skupne interese. Vsak oddelek šole in vrtca ima po enega predstavnika. Prvi sklic sveta staršev opravi ravnatelj.
Naloge sveta staršev so, da:
predlaga nadstandardne programe,
daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah,
daje mnenje o predlogu programa razvoja vrtca oz. šole in o letnem delovnem načrtu,
daje mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja,
razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki,
obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom,
voli predstavnike v svet vrtca oz. šole,
7
opravlja druge naloge v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
Roditeljski sestanki
So ena od osnovnih temeljnih oblik sodelovanja v vzgoji in izobraževanju. Strokovni delavci in starši si izmenjujejo pomembne informacije glede njihovih otrok. Te informacije zajemajo vse udeležence vzgojno-izobraževalnega sistema. Pomembna je vzgojiteljeva pripravljenost in izbira. Že na prvem roditeljskem sestanku mora vzgojitelj poudariti in pojasniti, da je sodelovanje potrebno za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo. Pomembno je, da je med vzgojitelji in starši spoštljiva komunikacija s pripravljenostjo poslušanja in odziva na dane predloge (Lepičnik Vodopivec, 1996). Po koncu sestanka mora imeti vzgojitelj zapisane vse potrebne informacije, ki so jih obravnavali na sestanku. Po navadi so roditeljski sestanki organizirani enkrat do dvakrat letno za vse starše otrok v skupini. Večinoma potekajo brez prisotnosti otrok. Po mnenju avtorice Bezenšek (2000) lahko vzgojitelj npr. organizira likovno razstavo otroških izdelkov. Namen roditeljskih sestankov je, da starši dobijo splošne informacije o skupini, vedenju, napredku in vzgojno-izobraževalnem programu. Za uspešen roditeljski sestanek je po mnenju Pšunder (1994) pomembno, da starši niso le pasivni poslušalci, temveč da med vzgojiteljem in njimi poteka dialog. Pomembno je, da starši dobijo možnost vprašanj, izražanja mnenj, predlogov ter stališč. Na roditeljskem sestanku vzgojitelj ne sme javno pohvaliti ali kritizirati posameznega otroka. Vzgojitelj si mora pred vsakim sestankom narediti načrt, kamor mora zajeti cilje, metode, vsebine, organizacijo in oblike dela. Poleg tega vanj sodijo še elementi, kot so stil vodenja, metode, cilji in oblike dela.
Pomembno je, da se elementi med seboj prepletajo, da vse poteka kakovostno. Roditeljski sestanki spadajo med najučinkovitejše in najuspešnejše oblike sodelovanja s starši. Pogosto pa se dogaja, da so s strani staršev roditeljski sestanki slabo obiskani (Marinšek, 2000). Starši prejmejo neke splošne informacije glede poteka dela v vrtcu, ki se bo razvijal tekom leta.
Govorilne ure oz. pogovorne urice
So najpogostejša oblika sodelovanja z vzgojitelji. Po navadi se izvajajo po dogovoru. Odvisno od vzgojitelja je, ali bo na začetku vrtčevskega leta objavil seznam govorilnih ur ali pa jih bo izvajal po dogovoru. Govorilne ure potekajo individualno med vzgojiteljem in staršem.
Vzgojitelj seznani starše o otroku, pove o njegovem napredku, posebnostih, lastnostih, vedenju in težavah oz. problemih. Govorilne ure niso obvezne, starši se jih udeležijo po svoji želji. Če je udeležencev več, je pomembno, da vzgojitelj nudi samo bistvene informacije o otroku. Če pa se pri katerem otroku pojavi težava, je pomembno, da mu vzgojitelj nudi več
8
časa. Pomembno je, da se vzgojitelj na vsako uro vnaprej pripravi. Tako bo sodelovanje teklo nemoteno in res bodo zajete informacije, ki se tičejo posameznega starša. Vzgojitelj pa bo pokazal svojo verodostojnost, saj bo pogovor utemeljeval z zapisanimi argumenti (Intihar in Kepec, 2002).
Vzgojitelju bo lažje, če bo na govorilnih urah upošteval subjektivne in objektivne pogoje.
Subjektivni pogoj je, da sprejme starše takšne, kot so. Gojiti mora sposobnost empatije. Imeti mora razumevanje, senzibilnost za prepoznavanje občutkov, ki jih doživljajo starši. Vzgojitelj mora vzpostaviti informativni razgovor. Starši poleg pridobljenih informacij včasih potrebujejo tudi vzgojni nasvet. Vzgojitelj je tisti, ki ga mora nuditi. Pomembno je, da je vzgojitelj realen, da ne olepšuje stvari, ampak pove tako, kot dejansko je. Osvetliti mora tudi razvoj in napredek vsakega otroka. Ne sme spregledati otrokovih močnih področij in opozoriti mora na posebnosti v razvoju. Starši morajo dobiti občutek, da vzgojitelj otroka pozna in da mu je pomemben. Med otroki in starši ne sme delati razlik (Bezenšek, 2000).
Prodanović (1981) meni, da predstavljajo govorilne ure za vzgojitelja priložnosti, npr. da osebno spozna starše otrok, otrokov razvoj, njegovo družinsko življenje in posebnosti, če jih ima. Dobi tudi vpogled v ostale družinske člane in v sposobnosti otrokove vključenosti vanjo.
Pisna sporočila
Pisno obveščanje je neposredna individualna oblika komuniciranja. Sem spadajo uradni dopisi, različna vabila, obvestila in pisma (Intihar, 2002). Starši dobijo že na začetku vrtčevskega leta informacije o vrtcu v publikaciji, ki jo izda vrtec. Obvestila in glasila so ena izmed najpogostejših oblik pisne komunikacije. Po novem so nekje dane tudi škatle, kamor starši vzgojno-izobraževalni ustanovi anonimno sporočijo svoje predloge, ideje itd. Pisno se starše obvešča tudi o dejavnosti otrok, jedilnikih, obvestilih. Poznamo tudi pisna sporočila v dvosmerni komunikaciji. Sem spadajo zvezki, kamor strokovni delavci in starši redno vpisujejo svoja opažanja o otroku (Berčnik, 2000; Fritzell Hanhan, 2008). V današnjem času pa je eden izmed načinov komunikacija na spletni strani, kjer so objavljene informacije o pomembnosti vzgojno-izobraževalne ustanove. Na spletni strani lahko starši komunicirajo z vzgojiteljem skupine svojega otroka. Lahko se uporablja vsakodnevno, tedensko ali po dogovoru vzgojitelja ter starša. Elektronska komunikacija pa nikakor ne sme nadomestiti komunikacije v neposredni obliki, torej v živo (prav tam).
9 Uvajanja otroka v vrtec
Uvajanje v vrtec temelji na otroku in njegovih potrebah. Pomembno je, da otroku nudimo čim lažji prehod iz domačega v vrtčevsko okolje. Sodelovanje med vrtcem in starši se začne oblikovati in je zelo pomembno že na samem začetku. Se pa velikokrat pozablja, da je to stresna situacija tudi za vzgojitelja in pomočnika, ki se bosta z otroki in s starši srečala prvič.
Strokovni delavec je tisti, ki mora skupaj povezovati vse dejavnike, da sistem funkcionira.
Zato je pomembno, da je prisotno obojestransko sodelovanje, spoštovanje in upoštevanje (Dobnik, 2003).
Prisotnost staršev v uvajalnem obdobju je lahko priložnost, da bolje spoznajo vzgojitelja, njegovo delo in življenje v vrtcu. V tem obdobju se med njimi izoblikuje odnos, ki je zelo pomemben za vnaprej. Če je odnos dober, se bo tudi otrok dobro počutil v vrtcu. Že na začetku začnejo starši in vzgojitelji graditi sodelovalni odnos, ki veliko pove o nadaljevanju (Jezovšek, 2011; Zemljarič, 2015).
Dan odprtih vrat
Nekateri vrtci dajejo možnost organizacije dneva odprtih vrat. Staršem in drugim družinskim članom nudijo vpogled v vrtčevske prostore. Osnovni cilj tega sodelovanja je, da dobijo starši neposredno izkušnjo z delom z otroki (Kottler in Kottler, 2001).
Svetovalnica za starše
Namenjena je staršem vrtčevskih otrok ob določenih dnevih in urah. Na pogovor se je potrebno predhodno pisno ali ustno prijaviti, odvisno od vrtca. Svetujejo šolski pedagogi, psihologi, inkluzivni pedagogi, socialni pedagogi in drugi strokovni delavci (Pšunder, 1998, str. 80).
Skupni projekti in delavnice
Starši se vključujejo v dejavnosti otrok in so lahko pobudniki različnih projektov. Izražajo svoje ideje. V to obliko spadajo skupna praznovanja, likovne delavnice, čiščenje domačega kraja/vrtca, razne zbiralne akcije itd. Vzgojitelj v tem primeru pomaga in svetuje staršem, kako ravnati z otroki v določenih situacijah (Balič in Borucky, 1990).
10 1.4 Metode dela s starši
Vzgojitelj pri določeni obliki sodelovanja izbira med naslednjimi metodami: besedna metoda (razlaga, pogovor), metoda dela z besedilom, metoda ilustriranja, metoda demonstriranja, poleg teh pa poznamo še izkušenjske metode dela s starši (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Besedna metoda
V vsakdanjem sporazumevanju uporabljamo številne besedne metode, ko sodelujemo s starši.
Ena izmed glavnih in najpogostejših metod je besedna metoda. Sem uvrščamo predvsem razlago in pogovor. Za to metodo se vzgojitelj po navadi odloči, ko mora staršem na kratek način sporočiti pomembnosti. Vzgojitelj mora biti pravilno in spodobno govorno angažiran.
Jezik mora biti zanimiv, razburljiv in vsebinsko bogat. To metodo vzgojitelj uporablja v vseh oblikah dela v vrtcu. Vzgojitelj je po navadi tisti, ki začne pogovor, v katerem sodelujejo vsi udeleženci. Izmenjujejo si mnenja in izkušnje. Nenehno se prepletajo odgovori na vprašanja, ki jih zastavljajo. Udeleženci v pogovoru so si med seboj enakopravni (Prodanović, 1981).
Metoda dela z besedilom
Ob vsakodnevnih in raznovrstnih priložnostih razlikujemo več različnih vrst besedil.
Vzgojitelj pogosto uporablja besedila, ki so v obliki poročila, ugotovitev, analiz in odločitev.
S temi oblikami besedil obvešča starše o pomembnih dogodkih, ki se po navadi tičejo vseh otrok. Lahko so besedila napisana v obliki člankov ali zapisov v strokovni in poljudni literaturi. Pri sodelovanju z vrtcem so pogosta besedila, ki starše obveščajo o vsakdanjosti v vrtcu. Lahko prištevamo tudi vsa obvestila, ki so na oglasni deski, kot so npr. jedilnik, članki, obvestila … Vzgojitelj se mora seznaniti z besedilom, preden uporabi samo metodo dela z besedilom (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Metoda ilustriranja
Po Prodanović (1981) to metodo vzgojitelj uporabi, ko želi staršem prikazati neko vsebino na hitrejši, lažji in preprostejši način. Vanjo vključuje otroško ustvarjanje, skice, fotografije, grafikone in drugo. Starše še posebej privlači to, da vidijo dela otroškega ustvarjanja. Po navadi gradivo ilustriranja vzgojitelj uporabi v uvodnem delu. Primerna pa je tudi med razlago in na koncu kot neka ponazoritev, o čem je tekel pogovor.
11 Metode demonstriranja
Pri tej metodi vzgojitelj staršem prikaže vzročno-posledične zveze. Starši ga opazujejo, ko jim demonstrira določeno delo z otroki, nato pa povejo svoje mnenje. V demonstriranju poleg otrok sodelujejo tudi starši. Vzgojitelj pri tej metodi predlaga problem, starši pa poskušajo na podlagi prevzetih metod prilagoditi vedenje in besednjak okoliščinam, v katerih so. Na koncu lahko rešijo zastavljen problem. Ta metoda ni tako preprosta za uporabo (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Izkušenjske metode dela s starši
Izkušenjsko vedenje je značilno v pedagoški in andragoški praksi. Po Intihar in Kepec (2002) omogočajo novejši pogledi na učenje in poučevanje izkušenjsko učenje, ki je povezano z izkušenjskimi metodami dela. Značilnosti takega učenja sta aktivnost in delovanje v konkretni situaciji vseh udeležencev hkrati. Za delovanje uspešnega poteka izkustvenega učenja je potrebno imeti ustrezne pogoje, kot so spodbudno ozračje v skupini, primerno okolje, pripomočki, razni materiali, delo v skupini, individualnost in dobre značilnosti vodje (Marentič Požarnik, v Intihar in Kepec, 2002). Vključevanje udeležencev v učni proces spodbuja motivacijo in pridobivanje različnih spretnosti.
Izkušenjsko vedenje je značilno v pedagoški in andragoški praksi. Po Intihar in Kepec (2002) omogočajo novejši pogledi na učenje in poučevanje izkušenjsko učenje, ki je povezano z izkušenjskimi metodami dela. Značilnosti takega učenja sta aktivnost in delovanje v konkretni situaciji vseh udeležencev hkrati. Za delovanje uspešnega poteka izkustvenega učenja je potrebno imeti ustrezne pogoje, kot so spodbudno ozračje v skupini, primerno okolje, pripomočki, razni materiali, delo v skupini, individualnost in dobre značilnosti vodje (Marentič Požarnik, v Intihar in Kepec, 2002). Vključevanje udeležencev v učni proces spodbuja motivacijo in pridobivanje različnih spretnosti.