UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
NINA JANČIGAJ
SODELOVANJE S STARŠI V ČASU EPIDEMIJE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
NINA JANČIGAJ
Mentorica: doc. dr. SANJA BERČNIK
SODELOVANJE S STARŠI V ČASU EPIDEMIJE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Sanji Berčnik za strokovno vodenje, nasvete in vso pomoč, ki mi jo je namenila. Z njeno pomočjo je bilo lažje.
Zahvalila bi se tudi moji družini, ki jo imam neizmerno rada. Hvaležna, da ste bili z menoj od začetka študija na vsakem koraku, tudi če je bil težak. Vedno ste me spodbujali, motivirali in verjeli vame. Veliko mi pomeni, da niste nikoli obupali nad menoj.
POVZETEK
V diplomski nalogi me bo zanimalo kakšno je bilo sodelovanje s starši v času epidemije COVID- 19. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik, ki gradi kakovostno predšolsko vzgojo.
V teoretičnem delu bom namenila nekaj besed sodelovanju. Nato bom opisala oblike sodelovanja med vrtcem in starši vrtčevskih otrok. Tako formalne in neformalne, katere se izvajajo v vrtcu. Opisala bom metode dela, ki jih vzgojitelj uporablja pri svojem delu. V nadaljevanju bom analizirala modele sodelovanja in natančneje opisala partnerski odnos.
Dotaknila se bom sodelovanja v uvajalnem obdobju, saj to spada v poglavje sodelovanje s starši, prav tako pa je tudi opredeljeno v letnem delovnem načrtu. Vključila bom tudi načela in principe sodelovanja s starši. Vzgojitelj pa jih mora uporabljati in uresničevati. Ker me zanima sodelovanje v obdobju epidemije bom nekaj besed namenila modelom izvajanja predšolske vzgoje, ki jih je izdalo Ministrstvo za šolstvo in šport. Po štirih različnih modelih je po vseh vrtcih po Sloveniji potekal vzgojno- izobraževalni proces. Zadnji del bom namenila epidemiji COVID- 19. Opredelila bom priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vezana na vrtce.
Postavila bom raziskovalna vprašanja, kjer se bodo cilji nanašali na oblike izvajanja v času pred in po epidemiji, zadovoljstvo staršev s podanimi informacijami, vzgojiteljeva dostopnost, ter kaj jim je bilo všeč pri spremenjeni obliki sodelovanja. Zanimalo me bo tudi kaj bi si starši želeli spremeniti na podlagi sodelovanja v drugačni obliki.
KLJUČNE BESEDE: sodelovanje, epidemija, otroci, starši.
ABSTRACT
In my dissertation I will be discussing the parent-kindergarten collaboration during the COVID-19 pandemic. The parent-kindergarten collaboration is an important aspect which builds a high-quality preschool education.
In the theoretical part of my dissertation, I will shortly describe the collaboration. After that I will describe the forms of collaboration with the preschool and parents; formal as well as informal collaborations carried out in kindergarten. Working methods, used by the kindergarten teacher, will also be discussed. This will be followed by my analysis of the collaboration models and a detailed description of the partnership. Furthermore, I will briefly touch upon the collaboration in the introductory period, since it is connected to the collaboration with the parents chapter as well as it is defined in the annual work plan. I will also include the parent collaboration principles that the teacher has to use as well as realize.
Because I am interested in the collaboration during the pandemic, I will also mention the preschool education performance models, published by the Ministry of Education, Science and Sport. The preschool educational process followed four models all across Slovenia. In the final part of my dissertation, I will define the COVID-19 recommendations of the National Institute of Public Health regarding kindergartens.
My research questions will be targeted at the performance forms before and after the pandemic, the parents’ satisfaction at the given information, the teacher’s availability, and what they liked about the changed collaboration form. I will be also asking questions about the changes parents would have wanted based on the changed collaboration form.
KEY WORDS: collaboration, pandemic, children, parents.
KAZALO VSEBINE
I UVOD... 1
1 SODELOVANJE S STARŠI ... 1
1.1 Opredelitev sodelovanja s starši ... 1
1.2 Načela sodelovanja s starši ... 2
1.3 Načini in oblike sodelovanja s starši ... 5
1.3.1 Individualno in skupinsko sodelovanje s starši ... 5
1.3.2 Formalne in neformalne oblike sodelovanja ... 6
1.4 Metode dela s starši ... 10
1.5 Principi – načela vzgojno-izobraževalnega dela z odraslimi (andragoško- didaktični principi). ... 11
2 MODELI SODELOVANJA S STARŠI ... 13
2.1 Opredelitev modelov sodelovanja s starši ... 13
2.2 Partnerski model sodelovanja s starši ... 14
2.3 Pogoji za vzpostavitev partnerskega modela sodelovanja s starši... 15
2.4 Rezultati partnerskega modela sodelovanja s starši ... 17
3 SODELOVANJE S STARŠI V OBODBJU EDPIDEMIJE COVID-19 ... 19
3.1 Epidemija COVID-19 ... 19
3.2 Spremenjen način vzgojno-izobraževalnega dela v času epidemije COVID-19 ... 19
3.3 Priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje za delo vrtcev v času epidemije COVID-19 ... 22
II EMPIRIČNI DEL ... 25
4 METODOLOGIJA ... 25
4.1 Opredelitev problema in namen ... 25
4.2 Raziskovalni vzorec ... 26
4.3 Opis inštrumenta ... 26
4.4 Opis postopka zbiranja podatkov ... 26
4.5 Opis obdelave podatkov ... 26
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 27
5.1 Oblike sodelovanja s starši ... 27
5.2 Informiranost staršev s strani vrtca... 29
5.3 Oblike sodelovanja s starši v času epidemije COVID-19 ... 31
5.4 Zadovoljstvo z dostopnostjo informacij v času epidemije COVID-19 ... 35
5.5 Individualno sodelovanje s starši v času epidemije COVID-19 ... 36
6 ZAKLJUČEK ... 39
7 LITERATURA IN VIRI... 41
8 PRILOGA ... 43
8.1 Priloga 1: Anketni vprašalnik ... 43
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Delež formalnih oblik sodelovanja s starši ... 27
Graf 2: Delež neformalnih oblik sodelovanja s starši ... 28
Graf 3: Delež nudenja možnosti informacij staršem o njihovem otroku ... 29
Graf 4: Delež prejemanja informacij ... 30
Graf 5: Delež zadovoljstva z vzgojiteljevimi informacijami o njihovem otroku ... 31
Graf 6: Delež sodelovanja z vrtcem v času epidemije COVID-19 ... 32
Graf 7: Delež načinov sodelovanja v času epidemije COVID-19 ... 33
Graf 8: Izvajanje oblik sodelovanja na daljavo v času epidemije COVID-19 ... 34
Graf 9: Vzgojiteljeva dostopnost v času epidemije COVID-19 ... 35
Graf 10: Zadovoljstvo z dostopnostjo informacij v času epidemije COVID-19 ... 36
Graf 11: Delež pozitivnega sodelovanja v času epidemije ... 37
Graf 12: Delež želenega sodelovanja v času epidemije COVID-19 ... 38
1
I UVOD
Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, strokovna podlaga za delo v vrtcu.
Vsebuje temeljna načela in cilje predšolske vzgoje, med katerimi je zapisano tudi, da sodelovanje med vrtcem in starši gradi kakovostno predšolsko vzgojo, ki prispeva k ustreznemu dopolnjevanju institucionalne vzgoje. Sodelovanje vrtca in staršev je pomembno in prinaša nove izzive. Za kakovostno sodelovanje je pomembna kakovostna komunikacija.
Potrebno je imeti veliko znanja, prizadevanja in zavzemanja tako s strani vrtca kot tudi s strani staršev. J. Lepičnik Vodopivec (1999) navaja, da je pomembno, da starše vključimo v sodelovanje, saj prispeva k spodbujanju otrokovega razvoja. Otrok potrebuje starše za boljše in lažje funkcioniranje v vrtcu. Sodelovanje mora temeljiti na spoštovanju, zaupanju in prizadevanju vrtca in staršev. Bolj se vrtec in starši dopolnjujejo, boljše je razumevanje otrokovega razvoja, vedenja in komunikacije. Odnos mora temeljiti na deljenju odgovornosti, moči, skupnih ciljev in sodelovanja. Vrtec je tudi institucija, ki nudi oporo staršem v smislu njihove vloge. Prav tako pa ima vrtec nalogo, da služi otroku in njegovim potrebam. Vrtec mora staršem nuditi pomoč pri celoviti oskrbi otroka, izboljšati kvaliteto življenja družin in ustvarjati pogoje za razvoj otrokovih spodobnostih, tako telesnih kot duševnih. V diplomskem delu bom predstavila sodelovanje s starši v času epidemije COVID-19. Zanimalo me bo, kako so sodelovali pred in v času epidemije, katere oblike so izvajali, ali so bili starši zadovoljni in kakšnega sodelovanja bi si v času epidemije COVID-19 želeli.
1 SODELOVANJE S STARŠI
1.1 Opredelitev sodelovanja s starši
Sodelovanje med vrtcem in starši je pomembno zaradi kakovostne predšolske vzgoje. V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da sodelovanje vrtca in staršev dopolnjuje družinsko in institucionalno vzgojo. Starši imajo po Kurikulumu za vrtce (prav tam) pravico do postopnega uvajanja otroka v vrtec in do vključevanja v različne programe. Pravico imajo tudi aktivno sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu. Vzgojitelj mora spoštovati kulturo, identiteto, jezik, vero, vrednote in prepričanja vsakega posameznika. Informacije v skladu z zakonom in pravilniki morajo biti zapisani v vrtčevski publikaciji. Starši pa morajo biti seznanjeni s svojimi dolžnostmi in pravicami, ki jim pripadajo. Oglasne deske pred igralnico morajo biti namenjene stalnemu obveščanju staršev o poteku dejavnosti v oddelku.
2
Pomembno je, da je vzgojni pristop družinskih in vrtčevskih vplivov enoten, ker tako zagotavlja uspešno vzgojo in razvoj. Ob dobrem odnosu med vzgojiteljem in starši bo otrok doživljal varnost, sprejetost in bo lažje premagoval težave. Pričakuje se, da se starši v vrtec ne vključujejo zaradi nekih osebnih potreb po druženju. Vključevati se morajo izključno zaradi potreb le svojih otrok (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Šele po letu 1970 je postalo sodelovanje vzgojiteljev s starši obvezno. Prej so bili vzgojitelji tisti, ki so najbolje vedeli, kako ravnati z otroki. Po letu 1970 pa so začeli starši sodelovati v vrtcu. Vključevali so se minimalno, predvsem zato, da bi pridobili materialne dobrine za vrtce. Nato pa so se po letu 1980 začele dogajati spremembe zaradi nezadovoljstva staršev.
Na podlagi tega so se odločili, da bodo s starši intenzivneje sodelovali. Danes se je sodelovanje spremenilo. Starši imajo pravico in možnost, da se vključijo v delo vrtca. Vec (2009) govori o dveh možnostih sodelovanja. Kot prvo opredeljuje, da vrtec obravnava starše kot tiste, katerih sodelovanje je nujno za boljše doseganje ciljev, kot drugo pa, da se vrtec prilagaja potrebam in zahtevam uporabnikov. Prav tako Kalin (2009) omenja, da je odnos odvisen od razumevanja vrtca in družine. Razvijanje sodelovanja je odvisno od različnih pričakovanj vzgojiteljev, staršev in ne nazadnje tudi otrok. Tako se razvijejo dejavniki, ki zavirajo sodelovanje med vzgojiteljem in starši, kot so denimo zavračanje komuniciranja, nezmožnost poslušanja, kritiziranje itd. Sodelovanje med vrtcem in družino je pomemben vidik kakovostnega dela v vrtcu. Prispeva k dopolnjevanju družinske vzgoje. Temelj dobrega sodelovanja pa je učinkovita komunikacija. Do te pride, ko pošiljatelj in prejemnik enako prepoznavata vsebino sporočila. Intihar in Kepec (2002) navajata, da si mora prejemnik razlagati in razumeti sporočilo tako, kot si je pošiljatelj želel.
1.2 Načela sodelovanja s starši
Pedagoška teorija izraža sodelovanje s starši v obliki načel. Če želimo, da je sodelovanje med njimi uspešno, je potrebno, da upoštevamo načela, ki so v pedagoškem smislu še posebej pomembna. Ta načela so načelo demokratičnosti, načelo funkcionalnosti, načelo integrativnosti, načelo spoštovanja osebnosti, načelo učinkovite rabe časa, načelo koristnosti, načelo preudarnosti (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Načelo demokratičnosti govori o tem, da se morejo udeleženci pri medsebojnem sodelovanju spoštovati ter si prizadevati za realno vlogo v procesu razvijanja in oblikovanja otroka. Odnos
3
mora sloneti na demokratičnosti, vzgojitelj pa mora biti pobudnik ter nosilec odnosa. S starši mora razpravljati le o dani problematiki njihovega otroka. Opozoriti mora na dobre dosežke in pa tudi na težave. Pomembno je, da je v delu strokoven. Za vzpostavitev komuniciranja mora biti vzgojitelj vedno pripravljen. Svoje trditve mora utemeljevati z argumenti in nikoli z domnevami. Odnos mora graditi z enakim spoštovanjem do vsakega starša, ne glede na njegovo izobrazbeno stopnjo, položaj in materialno stanje. Pedagoški optimizem vzgojitelju pomaga, da se bo potrudil vzpostaviti sodelovanje tudi s problematičnimi starši (prav tam).
Načelo funkcionalnosti govori o tem, da je vrtcu in staršem skupni cilj sodelovanja, da bi s skupnimi močmi vodili in vzgojili otroke. Vzgojitelji posvečajo večino časa svoji temeljni dejavnosti, to je neposredna vzgoja otrok. Pomembno je, da ravnamo racionalno in ekonomično. Ker vzgojitelj stremi k zakonom, so starši vnaprej seznanjeni s programom sodelovanja. Vzgojitelj se pripravi na sodelovanje s starši z vsebinskega, tehničnega in metodičnega vidika (prav tam).
Načelo integrativnosti govori o tem, da vrtec pri sodelovanju s starši upošteva njihove izkušnje, značilnosti in posebnosti. To načelo temelji na tem, da v starših vzbudimo željo o pridobitvi novih spoznanj o otrokovi vzgoji. Cilj je, da se izboljša vzgojno – izobraževalna dejavnost v družinski in institucionalni predšolski vzgoji. Temu načelu mora vzgojitelj slediti in nikoli ne sme posegati v notranji svet družine. Biti mora spoštljiv in dosleden pri raznih značilnostih družine, saj lahko v najslabšem scenariju izgubi starše kot pomoč pri vzgojnem procesu njihovega otroka. Vzgojitelj se mora zavedati tudi, da imajo starši različno izobrazbo in omejeno znanje o razvoju. Gre pa tudi za to, da so družinske razmere različne. Informacije o družinskem stanju ter otrocih morajo biti zaupne. Potrebno je spoštovati tudi načelo spoštovanja osebnosti staršev in načelo preudarnosti (prav tam).
Načelo spoštovanja osebnosti izpostavlja, da je pomembno, da vzgojitelj nameni pobudo za medsebojno spoštovanje. Vzgojitelj in starši si morajo izmenjati mnenja in značilnosti otrokovega razvoja. Vzgojitelj mora staršem v neposrednem stiku, brez prisotnosti drugih, sporočati tako dobre kot tudi slabe novice o otroku. Če starše spoštujemo, se tesneje povežejo z vzgojiteljem. Če spoštovanja ni, potem ni usklajevanja, kar pa negativno vpliva na otroka (prav tam).
4
Načelo učinkovite rabe časa sporoča, da je zaradi prezaposlenosti staršev čas omejen. Ena izmed oblik sodelovanja za izmenjavo pomembnih informacij je po navadi zjutraj ali popoldne, ob prihodu in odhodu iz vrtca. Za vzgojitelja pa velja ravno nasprotno. V tem času je najbolj zaposlen, zato je potrebno starše s tem dovolj hitro seznaniti na začetku leta. V posebej načrtovanem času za sodelovaje s starši so govorilne ure. Po navadi potekajo takrat, ko se delovni čas staršev zaključi. Med starši je ta oblika sodelovanja najbolj obiskana, saj dobijo konkretne informacije o svojem otroku. Vzgojitelj mora nameniti dovolj časa staršem, ki se udeležijo govorilnih ur. Seznani jih z otrokovim razvojem, napredkom in posebnostmi (Bezenšek, 2000).
Načelo koristnosti opozarja, da se zdi staršem sodelovanje z vzgojitelji smiselno. Če vidijo v tem smisel, bodo sodelovali tudi takrat, ko ni potrebno. Kot navaja Lepičnik Vodopivec (2021), morajo starši dobiti občutek, da imajo korist od vrtca oz. vzgojitelja. Ko pa v tem ne vidijo nobenega smisla, bodo sodelovanje opustili oz. se ga celo izogibali. Načelo koristnosti zavezuje vzgojitelja, da ne daje informacij o določenem otroku, ne da bi pri tem dodal tudi svoje mnenje. Pomembno je, da izpostavi jasne ukrepe, ki prispevajo k boljšemu razvoju otrokovih dobrih lastnosti. Starše, ki menijo, da je sodelovanje nepotrebno, je potrebno preusmeriti k drugačnemu toku razmišljanja (prav tam).
Načelo preudarnosti poudarja, da je pomembno, da ima vzgojitelj lastnost preudarnosti, ker njegovo delovanje temelji na ustreznem sodelovanju. Ravnanje vzgojitelja je pod drobnogledom staršev takrat, ko gre za težave otroka oz. skupine. Ko pride do tega, se mora vzgojitelj prilagoditi in pogovoriti z vsakim posebej. Pomembno je, da se drži načela plus – minus, ki se uporablja pri vzgojnih stikih s starši. Po navadi vsak vzgojiteljev namig, da se želi pogovoriti s starši, v njih vzbudi kanček strahu. Starši so prepričani, da bodo dobili od vzgojitelja neprijetno informacijo v zvezi z otrokom. Naloga vzgojitelja je, da začne pogovor sprva s pozitivnimi ugotovitvami in vzpodbudi zanimanje za nadaljnji pogovor. Ta del lahko označimo z znakom plus. Šele nato vzgojitelj postopoma preide na negativne ugotovitve, ta pogovor pa označimo z znakom minus. Po navadi postanejo starši nejevoljni in nervozni, zato mora biti vzgojitelj previden pri pogovoru, ki mora temeljiti na prepričanju, da se težava lahko reši oz. odpravi (prav tam).
5 1.3 Načini in oblike sodelovanja s starši
1.3.1 Individualno in skupinsko sodelovanje s starši
Individualno sodelovanje s starši ima za vzgojitelja zelo pomembno vlogo. Te vrste sodelovanja ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo obliko. Z individualnim stikom se najlažje približamo staršem. Lepičnik Vodopivec meni, da se izvaja predvsem zaradi otrok (2012). Poteka, ko da vzgojitelj možnost pogovora le enemu od staršev oz. obema za enega otroka. Vzgojitelj med takim pogovorom bolje spozna starše, otrokov razvoj, njegove navade in delovanje v domačem okolju. Strokovni delavec mora biti pobudnik za srečanje. Skrbeti mora, da so srečanja vezana na izključno otroka tistega starša, s katerim se pogovarja.
Poskrbeti mora, da pogovori potekajo mirno in usmeriti pogovor na ravnanje z otrokom.
Opozoriti mora na otrokove posebnosti in dejanja. V vrtcih imajo različno določene termine srečanj po urah. Nekateri se dogovorijo že na začetku leta, drugi pa termine prilagajajo tekom vrtčevskega leta. V času epidemije so se v nekaterih vrtcih individualna srečanja izvajala na daljavo. Določitev termina je namenjena temu, da se lahko vsi pripravijo na pogovor.
Najpogostejši obliki sodelovanja v času epidemije sta potekali po telefonu ali elektronski pošti. Avtorja Kottler in Kottler (2001) označujeta to obliko kot najhitreje dostopno. Kar se tiče tega pristopa, ni strogo uraden in je manj vznemirljiv kot npr. vabilo na sestanek, pogovorne ure.
Skupinsko sodelovanje je sodelovanje med vzgojiteljem in skupino staršev vseh otrok.
Prodanovićeva (1981) meni, da mora vzgojitelj odločiti, ali se neka problematika ali pomembnost dotika več staršev in zato vse hkrati povabiti na pogovor. Ta oblika ima določene prednosti in tudi pomanjkljivosti. Prednost je, da omogoča konkreten pogovor, skupno iskanje rešitev in sodelovanje staršev. Nikoli pa vzgojitelj ne sme poimensko izpostavljati posameznega otroka. Pomanjkljivost se vidi v tem, da ne bomo mogli nikoli zadovoljiti vseh želja, vprašanj in potreb vseh udeležencev hkrati. Po Lepičnik Vodopivec (2012) o tej obliki sodelovanja govorimo takrat, ko je prisotnih več udeležencev hkrati. Za izvajanje takšne oblike se vzgojitelj odloči, ko se je potrebno hitro in časovno pogovoriti o določeni pomembnosti, denimo kadar je potrebno obravnavati vzgojno, zdravstveno, ekonomsko in drugo problematiko.
6 1.3.2 Formalne in neformalne oblike sodelovanja
Oblike sodelovanja med vrtcem in starši delimo na formalne in neformalne. K prvim sodijo tiste, ki jih določa in pripisuje zakonodaja, npr. sodelovanje staršev v svetu vrtca in svetu staršev, roditeljski sestanki, govorilne ure in pisna sporočila. Lepičnik Vodopivec (2012) pripisuje, da so posebej organizirane in načrtovane s časom in posebnim prostorom. Gre za enosmerno komunikacijo med vzgojitelji in starši. Med neformalne oblike sodelovanja s starši po mnenju Intihar in Kepec (2002) spadajo vse oblike, ki so sicer načrtovane, a potekajo v bolj sproščenem vzdušju. Lepičnik Vodopivec (2012) vidi neformalne oblike tudi v tem, da so lahko spontane, kot je npr. pogovor med vzgojitelji in starši. Rezultat se vidi v medsebojnem spoštovanju, boljših odnosih in delovanju (prav tam).
Sodelovanje staršev v svetu vrtca
Starši imajo v skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2005, 46. člen) pravico do sodelovanja v svetu javnega vrtca, ki ga sestavljajo trije predstavniki ustanoviteljev, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Mandat članov traja štiri leta. Zaporedoma so lahko izvoljeni največ dvakrat. Svet odloča za večino glasov vseh članov. Njegove naloge so, da imenuje ravnatelja vrtca, sprejema programe, pregleda letni delovni načrt in njegovo uresničitev in poročila o vzgojni problematiki (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2005).
Svet staršev je opredeljen v 66. členu Zakona o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju (2005). Sestavljajo ga predstavniki staršev, izvoljeni na roditeljskem sestanku, ki zastopajo skupne interese. Vsak oddelek šole in vrtca ima po enega predstavnika. Prvi sklic sveta staršev opravi ravnatelj.
Naloge sveta staršev so, da:
predlaga nadstandardne programe,
daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah,
daje mnenje o predlogu programa razvoja vrtca oz. šole in o letnem delovnem načrtu,
daje mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja,
razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki,
obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom,
voli predstavnike v svet vrtca oz. šole,
7
opravlja druge naloge v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
Roditeljski sestanki
So ena od osnovnih temeljnih oblik sodelovanja v vzgoji in izobraževanju. Strokovni delavci in starši si izmenjujejo pomembne informacije glede njihovih otrok. Te informacije zajemajo vse udeležence vzgojno-izobraževalnega sistema. Pomembna je vzgojiteljeva pripravljenost in izbira. Že na prvem roditeljskem sestanku mora vzgojitelj poudariti in pojasniti, da je sodelovanje potrebno za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo. Pomembno je, da je med vzgojitelji in starši spoštljiva komunikacija s pripravljenostjo poslušanja in odziva na dane predloge (Lepičnik Vodopivec, 1996). Po koncu sestanka mora imeti vzgojitelj zapisane vse potrebne informacije, ki so jih obravnavali na sestanku. Po navadi so roditeljski sestanki organizirani enkrat do dvakrat letno za vse starše otrok v skupini. Večinoma potekajo brez prisotnosti otrok. Po mnenju avtorice Bezenšek (2000) lahko vzgojitelj npr. organizira likovno razstavo otroških izdelkov. Namen roditeljskih sestankov je, da starši dobijo splošne informacije o skupini, vedenju, napredku in vzgojno-izobraževalnem programu. Za uspešen roditeljski sestanek je po mnenju Pšunder (1994) pomembno, da starši niso le pasivni poslušalci, temveč da med vzgojiteljem in njimi poteka dialog. Pomembno je, da starši dobijo možnost vprašanj, izražanja mnenj, predlogov ter stališč. Na roditeljskem sestanku vzgojitelj ne sme javno pohvaliti ali kritizirati posameznega otroka. Vzgojitelj si mora pred vsakim sestankom narediti načrt, kamor mora zajeti cilje, metode, vsebine, organizacijo in oblike dela. Poleg tega vanj sodijo še elementi, kot so stil vodenja, metode, cilji in oblike dela.
Pomembno je, da se elementi med seboj prepletajo, da vse poteka kakovostno. Roditeljski sestanki spadajo med najučinkovitejše in najuspešnejše oblike sodelovanja s starši. Pogosto pa se dogaja, da so s strani staršev roditeljski sestanki slabo obiskani (Marinšek, 2000). Starši prejmejo neke splošne informacije glede poteka dela v vrtcu, ki se bo razvijal tekom leta.
Govorilne ure oz. pogovorne urice
So najpogostejša oblika sodelovanja z vzgojitelji. Po navadi se izvajajo po dogovoru. Odvisno od vzgojitelja je, ali bo na začetku vrtčevskega leta objavil seznam govorilnih ur ali pa jih bo izvajal po dogovoru. Govorilne ure potekajo individualno med vzgojiteljem in staršem.
Vzgojitelj seznani starše o otroku, pove o njegovem napredku, posebnostih, lastnostih, vedenju in težavah oz. problemih. Govorilne ure niso obvezne, starši se jih udeležijo po svoji želji. Če je udeležencev več, je pomembno, da vzgojitelj nudi samo bistvene informacije o otroku. Če pa se pri katerem otroku pojavi težava, je pomembno, da mu vzgojitelj nudi več
8
časa. Pomembno je, da se vzgojitelj na vsako uro vnaprej pripravi. Tako bo sodelovanje teklo nemoteno in res bodo zajete informacije, ki se tičejo posameznega starša. Vzgojitelj pa bo pokazal svojo verodostojnost, saj bo pogovor utemeljeval z zapisanimi argumenti (Intihar in Kepec, 2002).
Vzgojitelju bo lažje, če bo na govorilnih urah upošteval subjektivne in objektivne pogoje.
Subjektivni pogoj je, da sprejme starše takšne, kot so. Gojiti mora sposobnost empatije. Imeti mora razumevanje, senzibilnost za prepoznavanje občutkov, ki jih doživljajo starši. Vzgojitelj mora vzpostaviti informativni razgovor. Starši poleg pridobljenih informacij včasih potrebujejo tudi vzgojni nasvet. Vzgojitelj je tisti, ki ga mora nuditi. Pomembno je, da je vzgojitelj realen, da ne olepšuje stvari, ampak pove tako, kot dejansko je. Osvetliti mora tudi razvoj in napredek vsakega otroka. Ne sme spregledati otrokovih močnih področij in opozoriti mora na posebnosti v razvoju. Starši morajo dobiti občutek, da vzgojitelj otroka pozna in da mu je pomemben. Med otroki in starši ne sme delati razlik (Bezenšek, 2000).
Prodanović (1981) meni, da predstavljajo govorilne ure za vzgojitelja priložnosti, npr. da osebno spozna starše otrok, otrokov razvoj, njegovo družinsko življenje in posebnosti, če jih ima. Dobi tudi vpogled v ostale družinske člane in v sposobnosti otrokove vključenosti vanjo.
Pisna sporočila
Pisno obveščanje je neposredna individualna oblika komuniciranja. Sem spadajo uradni dopisi, različna vabila, obvestila in pisma (Intihar, 2002). Starši dobijo že na začetku vrtčevskega leta informacije o vrtcu v publikaciji, ki jo izda vrtec. Obvestila in glasila so ena izmed najpogostejših oblik pisne komunikacije. Po novem so nekje dane tudi škatle, kamor starši vzgojno-izobraževalni ustanovi anonimno sporočijo svoje predloge, ideje itd. Pisno se starše obvešča tudi o dejavnosti otrok, jedilnikih, obvestilih. Poznamo tudi pisna sporočila v dvosmerni komunikaciji. Sem spadajo zvezki, kamor strokovni delavci in starši redno vpisujejo svoja opažanja o otroku (Berčnik, 2000; Fritzell Hanhan, 2008). V današnjem času pa je eden izmed načinov komunikacija na spletni strani, kjer so objavljene informacije o pomembnosti vzgojno-izobraževalne ustanove. Na spletni strani lahko starši komunicirajo z vzgojiteljem skupine svojega otroka. Lahko se uporablja vsakodnevno, tedensko ali po dogovoru vzgojitelja ter starša. Elektronska komunikacija pa nikakor ne sme nadomestiti komunikacije v neposredni obliki, torej v živo (prav tam).
9 Uvajanja otroka v vrtec
Uvajanje v vrtec temelji na otroku in njegovih potrebah. Pomembno je, da otroku nudimo čim lažji prehod iz domačega v vrtčevsko okolje. Sodelovanje med vrtcem in starši se začne oblikovati in je zelo pomembno že na samem začetku. Se pa velikokrat pozablja, da je to stresna situacija tudi za vzgojitelja in pomočnika, ki se bosta z otroki in s starši srečala prvič.
Strokovni delavec je tisti, ki mora skupaj povezovati vse dejavnike, da sistem funkcionira.
Zato je pomembno, da je prisotno obojestransko sodelovanje, spoštovanje in upoštevanje (Dobnik, 2003).
Prisotnost staršev v uvajalnem obdobju je lahko priložnost, da bolje spoznajo vzgojitelja, njegovo delo in življenje v vrtcu. V tem obdobju se med njimi izoblikuje odnos, ki je zelo pomemben za vnaprej. Če je odnos dober, se bo tudi otrok dobro počutil v vrtcu. Že na začetku začnejo starši in vzgojitelji graditi sodelovalni odnos, ki veliko pove o nadaljevanju (Jezovšek, 2011; Zemljarič, 2015).
Dan odprtih vrat
Nekateri vrtci dajejo možnost organizacije dneva odprtih vrat. Staršem in drugim družinskim članom nudijo vpogled v vrtčevske prostore. Osnovni cilj tega sodelovanja je, da dobijo starši neposredno izkušnjo z delom z otroki (Kottler in Kottler, 2001).
Svetovalnica za starše
Namenjena je staršem vrtčevskih otrok ob določenih dnevih in urah. Na pogovor se je potrebno predhodno pisno ali ustno prijaviti, odvisno od vrtca. Svetujejo šolski pedagogi, psihologi, inkluzivni pedagogi, socialni pedagogi in drugi strokovni delavci (Pšunder, 1998, str. 80).
Skupni projekti in delavnice
Starši se vključujejo v dejavnosti otrok in so lahko pobudniki različnih projektov. Izražajo svoje ideje. V to obliko spadajo skupna praznovanja, likovne delavnice, čiščenje domačega kraja/vrtca, razne zbiralne akcije itd. Vzgojitelj v tem primeru pomaga in svetuje staršem, kako ravnati z otroki v določenih situacijah (Balič in Borucky, 1990).
10 1.4 Metode dela s starši
Vzgojitelj pri določeni obliki sodelovanja izbira med naslednjimi metodami: besedna metoda (razlaga, pogovor), metoda dela z besedilom, metoda ilustriranja, metoda demonstriranja, poleg teh pa poznamo še izkušenjske metode dela s starši (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Besedna metoda
V vsakdanjem sporazumevanju uporabljamo številne besedne metode, ko sodelujemo s starši.
Ena izmed glavnih in najpogostejših metod je besedna metoda. Sem uvrščamo predvsem razlago in pogovor. Za to metodo se vzgojitelj po navadi odloči, ko mora staršem na kratek način sporočiti pomembnosti. Vzgojitelj mora biti pravilno in spodobno govorno angažiran.
Jezik mora biti zanimiv, razburljiv in vsebinsko bogat. To metodo vzgojitelj uporablja v vseh oblikah dela v vrtcu. Vzgojitelj je po navadi tisti, ki začne pogovor, v katerem sodelujejo vsi udeleženci. Izmenjujejo si mnenja in izkušnje. Nenehno se prepletajo odgovori na vprašanja, ki jih zastavljajo. Udeleženci v pogovoru so si med seboj enakopravni (Prodanović, 1981).
Metoda dela z besedilom
Ob vsakodnevnih in raznovrstnih priložnostih razlikujemo več različnih vrst besedil.
Vzgojitelj pogosto uporablja besedila, ki so v obliki poročila, ugotovitev, analiz in odločitev.
S temi oblikami besedil obvešča starše o pomembnih dogodkih, ki se po navadi tičejo vseh otrok. Lahko so besedila napisana v obliki člankov ali zapisov v strokovni in poljudni literaturi. Pri sodelovanju z vrtcem so pogosta besedila, ki starše obveščajo o vsakdanjosti v vrtcu. Lahko prištevamo tudi vsa obvestila, ki so na oglasni deski, kot so npr. jedilnik, članki, obvestila … Vzgojitelj se mora seznaniti z besedilom, preden uporabi samo metodo dela z besedilom (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Metoda ilustriranja
Po Prodanović (1981) to metodo vzgojitelj uporabi, ko želi staršem prikazati neko vsebino na hitrejši, lažji in preprostejši način. Vanjo vključuje otroško ustvarjanje, skice, fotografije, grafikone in drugo. Starše še posebej privlači to, da vidijo dela otroškega ustvarjanja. Po navadi gradivo ilustriranja vzgojitelj uporabi v uvodnem delu. Primerna pa je tudi med razlago in na koncu kot neka ponazoritev, o čem je tekel pogovor.
11 Metode demonstriranja
Pri tej metodi vzgojitelj staršem prikaže vzročno-posledične zveze. Starši ga opazujejo, ko jim demonstrira določeno delo z otroki, nato pa povejo svoje mnenje. V demonstriranju poleg otrok sodelujejo tudi starši. Vzgojitelj pri tej metodi predlaga problem, starši pa poskušajo na podlagi prevzetih metod prilagoditi vedenje in besednjak okoliščinam, v katerih so. Na koncu lahko rešijo zastavljen problem. Ta metoda ni tako preprosta za uporabo (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Izkušenjske metode dela s starši
Izkušenjsko vedenje je značilno v pedagoški in andragoški praksi. Po Intihar in Kepec (2002) omogočajo novejši pogledi na učenje in poučevanje izkušenjsko učenje, ki je povezano z izkušenjskimi metodami dela. Značilnosti takega učenja sta aktivnost in delovanje v konkretni situaciji vseh udeležencev hkrati. Za delovanje uspešnega poteka izkustvenega učenja je potrebno imeti ustrezne pogoje, kot so spodbudno ozračje v skupini, primerno okolje, pripomočki, razni materiali, delo v skupini, individualnost in dobre značilnosti vodje (Marentič Požarnik, v Intihar in Kepec, 2002). Vključevanje udeležencev v učni proces spodbuja motivacijo in pridobivanje različnih spretnosti.
Starši so pomemben vir pri izmenjavanju informacij. Pridobijo tudi samozavest in nova znanja o vzgoji z vsakdanjimi vzgojnimi izkušnjami. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik za oblikovanje kakovostne predšolske vzgoje in prispeva k povezovanju družinske in institucionalne vzgoje. Pomembno je, da ustanova ne posega v njihovo zasebnost, temveč nudi strokovne storitve. Vrtec mora spoštovati kulturo, jezik, običaje, identiteto, navade, starši pa morajo upoštevati meje svojega soodločanja in ne smejo posegati v strokovnost (Kurikulum za vrtce, 1999). Po mnenju avtorice Maleš (2000, Lepičnik Vodopivec, 2006) naj bi se med vrtcem in starši vzpostavil koncept partnerstva – odnos, ki temelji na enakopravnosti informacij za otrokov razvoj, kjer imajo vsi pravice in dolžnosti.
1.5 Principi – načela vzgojno-izobraževalnega dela z odraslimi (andragoško-didaktični principi).
Vzgoja in izobraževanje sta družbeno-zgodovinsko pogojena. To pomeni, da sta odvisna od družbenih razmer in od same družbe, v kateri nastajata. Izražata bistvo učinkovite prakse.
Obstajajo osnovne vzgojne smernice, ki veljajo za vzgojno-izobraževalni proces (Andoljšek,
12
1973). Po svetu in pri nas uporabljamo za principe dela s starši strokovno terminologijo, in sicer andragoško-didaktične principe oz. načela. Principi dela s starši so naslednji:
princip medsebojnega sodelovanja,
princip upoštevanja in sodelovanja uspešnosti,
princip upoštevanja individualnih razlik med starši.
Princip medsebojnega sodelovanja
Ta princip vključuje družino in vrtec. Nanaša se na starše in vzgojitelje. Obsega naloge in cilje vzgoje in izobraževanja. Vsi udeleženci si prizadevajo za optimalen razvoj vsakega otroka v vseh smereh. Temelji na zdravem in skladnem razvoju in na življenju nasploh. V resnične probleme pa mora biti usmerjeno sodelovanje med starši in vzgojitelji. Na tak način bo tudi sodelovanje s strani staršev lažje.
Princip upoštevanja in sodelovanja uspešnosti
Ta princip je eden izmed pogojev za vzpostavljanje medsebojnih odnosov. Vzgojitelj ne sme podcenjevati staršev, saj imajo tudi oni svoje obveznosti, odgovornosti, pričakovanja, probleme in napake. Če vzgojitelj spoštuje njihovo osebnost, bodo starši spoštovali njegovo.
Med seboj morajo poslušati in slišati drug drugega.
Princip upoštevanja individualnih razlik med starši
Vzgojitelj se mora zavedati, da so starši med seboj različni, zato si mora prizadevati, da jih čim bolj spozna, saj bo tako lahko z njimi lažje in ustrezneje komuniciral. Zavedati se mora, da so starši najboljši otrokov vir, ker ga tudi najbolje poznajo. Dejstvo, da starši vidijo svojega otroka drugače kot vzgojitelj, mora vzgojitelj upoštevati.
Zavedati se moramo, da so pedagoška načela zahtevna. Vzgojitelj jih mora upoštevati in se jih naučiti uresničevati. Od vzgojitelja se zahtevata profesionalnost in idealnost. Mnogokrat pa žal ne more priti do znanja in spoznanja s starši. Iz izkušenj vemo, da dobiva vzgojitelj od staršev malo informacij. Zgodi se, da so starši precej zaprti in občutke zadržujejo v sebi. To pa sproži negativne predpostavke. Potrebno je graditi tudi na medsebojnih odnosih s starši.
Od staršev je odvisno, v kolikšni meri jih bo vzgojitelj poznal (Kranjc, 1998).
13
2 MODELI SODELOVANJA S STARŠI
2.1 Opredelitev modelov sodelovanja s starši
V pedagoški stroki imamo tri modele sodelovanja strokovnih delavcev in stašev: klientski, menedžerski in partnerski model sodelovanja. Pri klientskem modelu mora vzgojno- izobraževalna ustanova starše pritegniti, da izberejo izobraževanje za svojega otroka. V ospredju je vloga staršev – pravimo jim neke vrste potrošniki. Starši imajo veliko besedo pri odločitvah za svojega otroka. V ekstremnih primerih lahko pride do »strokovne odgovornosti«. To pomeni, da se strokovni delavci ne odločajo na podlagi strokovnega znanja, temveč dopuščajo staršem, da se odločijo sami in to je slabost tega modela. Ta model se vzpostavi preko obeh strani. Ko se pojavijo težave, iščejo strokovni delavci otroka v domačih razmerah. To pa pripelje do položaja, da vzgojno-izobraževalna ustanova s svojimi zahtevami preplavi družino. Tako se življenje v družini podredi. Na drugi strani pa je podobno. Starši razlog za težave vidijo v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Strokovne delavce to postavlja v podrejen položaj (prav tam). Pri klientskem modelu se moramo zavedati, da vedno pride do prevladovanja ene in druge strani (Lepičnik Vodopivec, 2013). Pri menedžerskem modelu sodelovanja Devjak in Berčnik (2018) govorita o starših kot menedžerjih. V nekaterih državah po svetu imajo starši pomembno vlogo v različnih odborih.
Vključevanje v šolski sistem se med državami razlikuje. Na Danskem in Škotskem imajo starši večino volilnih teles, medtem ko imajo v Sloveniji, Španiji in na Portugalskem večino glasov strokovni delavci (prav tam, str. 187). Svet javnega vrtca oz. šole v Sloveniji sestavljajo trije predstavniki ustanoviteljev, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 2005, 46. člen). V svetu javnega vrtca ravnatelj sprejema program razvoja, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, odločbe programov, obravnava poročila o vzgojni in izobraževalni tematiki, odloča o pritožbah v povezavi s pravicami, z obveznostmi v povezavi z vzgojnim in izobraževalnim delom v vrtcu ter opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (ZOFVI, 1996, 48. člen). Odnos, ki temelji na enakovrednem spoštovanju, imenujemo partnerski model. Vrtec mora z družinami navezati dober prvi stik in nameniti spoštljiv odnos (Jensen in Jensen, 2011). Zavedati se moramo, da ima vsaka družina svoje posebnosti in da so kljub temu v procesu vzgoje in izobraževanja vse enakovredne. Za vzpostavitev partnerskega odnosa z vidika kakovosti je potrebno medsebojno spoštovanje, aktivno sodelovanje in sprejemanje individualnih razlik posameznikov (Božjak in Novak, 2003).
14
Tudi Hornby (2000) razvije šest modelov sodelovanja med strokovnimi delavci in starši.
Sledijo si od minimalne do aktivne vloge staršev, ki jo imajo v vzgoji in izobraževanju. Pri njegovem zaščitniškem modelu je cilj izogibanje konfliktom. Funkciji vzgojitelja, se pravi strokovnega delavca, in starša sta tukaj ločeni. Starši posrbijo, da so otroci pripravljeni za delo v vzgojno-izobraževalnem okolju. Pri ekspertnem modelu so strokovni delavci gledani kot strokovnjaki, starši pa tisti, ki prejemajo njihove informacije v povezavi z otrokom. Težava se pojavi, ker strokovni delavci starša ne vidijo kot enega izmed pomembnih virov informacij.
Ravno obratno pa je pri transmisijskem modelu. Strokovni delavci starše koristno uporabijo za pridobljene informacije otroka. Kljub temu je glavna vloga v tem modelu na strani strokovnega delavca. Model obogatitve kurikuluma izhaja iz tega, da lahko starši prispevajo svoje strokovno znanje iz sodelovanja. Temelji na razrešitvi vrtčevskega kurikuluma izhajanja iz staršev. Težava nastopi, ker se nekateri strokovni delavci počutijo ogrožene (Devjak in Berčnik, 2018).
V nadaljevanju podrobneje predstavljam partnerski model sodelovanja, saj je ta pomemben, da vzgojni proces poteka nemoteno.
2.2 Partnerski model sodelovanja s starši
Pri tem modelu gre za odnos med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši, ki temelji na odgovornosti, moči, izkazovanju naklonjenosti, postavljanju skupnih ciljev in delovanju.
Starši dobijo vpogled v otrokovo vzgojno-izobraževalno delo, vzgojitelj pa se približa otrokovim osebnim značilnostim in njegovim interesom. Pri pojmu partnerstvo gre za skupino, ki enakovredno sodeluje v dialogu. Najpomembnejši vidik partnerskega odnosa je spoštovanje, temu sledita predanost in odgovornost. Pomembni sta dvosmerna komunikacija in sposobnost sprejemanja kompromisov. Da lahko partnerski odnos funkcionira, se je potrebno truditi na obeh straneh. Če truda ni, potem se ne razvije v pravo smer. Na starše je potrebno prenehati gledati kot na problem. Za plodno sodelovanje je kljub različnim stališčem do staršev, ki jih imajo vzgojitelji, pomembno, da jih sprejmemo kot enakovredne zagovornike. Jensen in Jensen (2011, str. 45) trdita, da vzgojitelji in starši sodelujejo za namen kvalitativnega izboljšanja otrokove koristi v institucionalni ponudbi. Sodelovanju je potrebno pripisati velik pomen v korist otroka. Kot pravi Bastiani (1993) je bolje, da na partnerstvo gledamo kot na nek proces. S tem se strinja tudi Vidmar (2001), ki je zapisal, da se skladno z interesi staršev spreminja tudi partnerski odnos. Po avtorjevem mnenju ne
15
smemo dopustiti, da se odnos razvije sam od sebe. Za odnos, ki se razvije, morajo skrbeti tako starši kot tudi vzgojno-izobraževalna institucija.
Če ne skrbimo za partnerski odnos, se lahko zgodi, da izzveni kljub starševski želji za uspešnost razvijanja otrok (Rutar Ilc, 2009). Partnerski odnos se začne s tem, ko starši vključijo otroka v vrtec. Prvi vtis staršev in prav tako strokovnega delavca je pomemben za razvijanje odnosa.
2.3 Pogoji za vzpostavitev partnerskega modela sodelovanja s starši
Prvi pogoj za vzpostavitev partnerskega odnosa je primerna socialna klima. Potrebno je, da imamo spoštovanje in smo odprti za poslušanje staršev, enako velja tudi za vzgojitelja. Druga pomembna komponenta za vzpostavitev odnosa je dvosmerna komunikacija. Pomembno je, da uporabljamo tudi druga sredstva za obveščanje, kot so glasovna pošta, internetna stran in telefonska sporočila. Potrebno je, da se strokovni delavci zavedajo raznolikosti družin in otrok ter da vse enakovredno sprejemajo. Ne smemo pozabiti, da lahko tudi strokovni delavci potrebujejo pomoč. Administrativne službe v vzgojno-izobraževalni ustanovi jim nudijo socialno in čustveno oporo. Po vseh izpolnjenih pogojih je pomembno, da vzgojno- izobraževalne ustanove na področju sodelovanja oblikujejo celovit program s starši (Devjak in Berčnik, 2018). Še vedno je potrebna določena mera pripravljenosti za sodelovanje pri partnerskem odnosu. Te sposobnosti so razdeljene na štiri točke:
1. starševska samopodoba, 2. starševski samonadzor, 3. starševski razvoj,
4. medosebne sposobnosti.
Starševska samopodoba pomeni, kako starši vidijo sebe. Lahko gre za pozitivno ali negativno samopodobo. Temelji tudi na obnašanju, kako se obnašajo do avtoritete, kot je npr. strokovni delavec. Nekateri starši trdijo, da nimajo dovolj znanja o vzgoji in izobraževanju ter da so vzgojitelji v vrtcu tisti, ki vzgajajo njihove otroke. Nekateri starši imajo občutek, da nimajo oz. ne morejo imeti nadzora do svojih otrok. Po navadi takšno mišljenje nastopi v težkih okoliščinah. Strokovni delavci morajo vedeti, da poteka otrokov razvoj od rojstva in traja celo življenje. Ljudje dozorijo posamično in se tudi različno odzivajo na življenjske izkušnje. V življenju se moramo zavedati, da kljub temu da sta dva odrasla človeka dovolj zrela za
16
spočetje otroka, to še ne pomeni, da sta dovolj čustveno zrela, da postaneta starša. Medosebne sposobnosti so povezane, da lahko pomagamo drugim ljudem okoli sebe. Zgoraj naštete sposobnosti starši dosežejo na različnih poteh in stadijih v svojem življenju. Gojenje dobrih odnosov temelji na pozitivnih medosebnih odnosih. Bistvo je, da vzgojno-izobraževalna ustanova, starši in otroci med seboj dobro delujejo. Gre za spodbujanje otrokovega učnega, telesnega, socialnega in kognitivnega razvoja. Sodelovanje naj bo usmerjeno v sedanjost in prihodnost. Starši morajo spoštovati avtonomijo vzgojiteljev, vzgojitelji pa zasebnost staršev.
V partnerskem odnosu gre za deljenje odgovornosti. V socializaciji otroka so starši in strokovni delavci pomembni dejavniki otroka. Opraviti je potrebno analizo stanja glede načrta vzpostavljanja partnerskega odnosa. Preizkusiti je potrebno partnerske modele v praksi in na koncu napisati evalvacijo vseh akterjev – otrok, strokovnih delavcev in staršev (Bastiani, 1993; Esler idr., 2002; Berčnik, 2014).
Eckles in Harold (2008) povzameta objektivne in subjektivne dejavnike za vzpostavitev partnerskega odnosa. Na odnos poleg vseh značilnosti vplivajo še vrednote, zadovoljstvo, vloga starša, odnosi in pričakovanja, značilnosti otroka in starša ter tudi strokovnega delavca.
Pomemben je tudi odnos do okolja in sodelovanje z drugimi ustanovami v okolici. Imamo ogromno dejavnikov, ki lahko partnerski odnos med starši in strokovnimi delavci spodbujajo ali pa zavirajo.
Po mnenju Patrikakou idr. (2005) je najboljši tako imenovani razvojni okvir. Zajame celotno večdimenzionalno naravo sodelovanja med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši. Obsega štiri ravni, od najožjega mikrosistema (domače ali šolsko okolje) do makrosistema (širši kulturni kontekst). V središču sistema je posameznik s svojimi značilnostmi. Prvo raven imenujemo mikrosistem, ki vključuje tudi vplive družine, vzgojno-izobraževalne ustanove in okolja. Druga raven je mesositem, kjer se tvorijo odnosi med vzgojno-izobraževalno ustanovo in družino. Ti odnosi vplivajo na posameznikovo akademsko, socialno in emocionalno učenje.
Vplive širše skupnosti in institucij vključuje ekosistem. Ta sistem vpliva na posameznika bolj v smislu odločitev, sprejetih v šolskem sistemu. Zadnji je makrosistem. Vključuje širše karakteristike in tradicije. Sem štejemo tudi razne ekonomske spremembe, denimo ekonomsko krizo po COVIDU-19, ki vpliva na izgubo služb, s tem pa tudi na zmanjšanje proračunskih sredstev v vzgojno-izobraževalnem sistemu (Devjak in Berčnik, 2005).
17
Za uspešnejše sodelovanje je potrebno, da starši in strokovni delavci poznajo dejavnike in se jih zavedajo. V lastnih raziskavah Hornby (2002) opozarja, da si starši želijo, da se strokovni delavci z njimi večkrat posvetujejo. Pomembno je tudi, da strokovni delavci priznajo, če česa ne vedo in da obravnavajo vse otroke z enakim spoštovanjem. Želijo si, da strokovni delavci prepoznajo težave in jih skušajo odpraviti. Strokovni delavci pa želijo, da so starši odkriti z njimi v zvezi z otrokovimi posebnimi potrebami, zdravstvenimi težavami in domačimi razmerami, ki vplivajo na otroka. Želijo si tudi, da bi otroka učili stvari, ki jih od njih zahteva vzgojno-izobraževalna ustanova, rednega obiskovanja govorilnih ur in roditeljskih sestankov, doslednosti pri branju pomembnih informacij in vestnosti glede zdravstvenih težav otroka.
Tudi Lepičnik Vodopivec (1996) v svojih raziskavah ugotavlja, da je staršem pomembna sprejetost njihovega otroka v vrtec. Želijo si, da so strokovni delavci razumljivi do njih in da se jim prizna, da so tudi oni dobri starši. Tudi vzgojitelj ima svoje potrebe, ki jih izraža drugače. Želi, da ga starši in otroci spoštujejo, da pokažejo, da je potrebno sodelovanje zaradi kakovosti predšolske vzgoje. Bistvo je, da se na začetku sodelovanja razjasnijo pričakovanja obeh strani. Le tako bo mogoče oblikovati uspešno partnersko sodelovanje (Devjak in Berčnik, 2018).
Strokovni delavci znotraj vzgojno-izobraževalne ustanove imajo različen pogled in izkušnje glede sodelovanja s starši. Nekateri strokovni delavci imajo težave z vključevanjem staršev.
Menijo, da jim primanjkuje časa za sodelovanje s starši, ker ogromno vlagajo v načrtovanje za skupine otrok. Drugi se ne počutijo dovolj usposobljene za delo z njimi. Težave pa imajo lahko tudi starši, ki se težko vključijo v dejavnosti. Težave se pripetijo iz več razlogov, lahko imajo osebne, zdravstvene, službene težave ali pa težave s prevozom, zato se težko vključijo v vzgojno-izobraževalni proces. Obstajajo tudi starši, ki imajo občutek, da strokovni delavci ne cenijo njihovega mnenja, in starši, ki na strokovne delavce gledajo z vidika avtoritete, kar vpliva na njihovo zaupanje (Devjak in Berčnik, 2018).
2.4 Rezultati partnerskega modela sodelovanja s starši
Predstavljene oblike partnerskega odnosa med vzgojitelji, strokovnimi delavci in starši lahko prikažemo s štirimi vidiki:
1. vidik strokovnih delavcev, 2. vidik staršev,
18 3. vidik vzgojno-izobraževalne ustanove, 4. vidik skupnosti.
Strokovni delavci poglobijo svoje znanje o družbeni in kulturni skupnosti. Na podlagi poglobljenega znanja bolje razumejo otroke in učinkoviteje opravljajo pedagoške strategije.
Starši, ki so pripravljeni sodelovati z vzgojno-izobraževalno ustanovo, se z vidika starševstva naučijo pomagati in usmerjati svojega otroka. Začnejo se dogajati spremembe, predvsem pogled staršev na vzgojno-izobraževalno ustanovo se spremeni. Vidik skupnosti temelji na zdravem in celotnem razvoju vsakega otroka. Če se starši in vzgojitelji med seboj povežejo, skupaj gradijo kakovostno predšolsko vzgojo (Devjak in Berčnik, 2018).
S prenovo sistema vzgoje in izobraževanja je bila pomembnost sodelovanja s starši predstavljena v prvi Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995).
Zapisano je, da je pomembna predpostavka sodelovanja vrtca z okoljem, še posebej s starši, ker je pomembno spoznanje, da starši prispevajo h kakovostni predšolski vzgoji. V Beli knjigi na osnovi javnih vrtec je poudarjeno, da mora vrtec institucionalno vzgojo povezovati in dopolnjevati z družinsko (prav tam, str. 56). Poudarjene morajo biti vse pravice, ki jih imajo starši pri sodelovanju z vrtcem, brez ogrožanja vzgojiteljeve strokovne avtonomnosti. Pri analiziranju formalnih okvirjev sodelovanja vrtca s starši izhajamo iz Zakona o vrtcih (1996, 2005). V letnem delovnem načrtu morajo vrtci sodelovanje s starši opredeliti (21. člen).
Staršem se mora vrtec predstaviti v vrtčevski publikaciji. Publikacija mora biti staršem na voljo ob vstopu otroka v vrtec. Starši imajo tudi pravico, da svojega otroka postopno uvajajo v vrtec. Poleg tega so jim vzgojitelji dolžni sporočati ne le bistvenih informacij, ampak tudi tiste, ki starše zanimajo. Pomembna je tudi delitev odgovornosti med vzgojitelje in starše. Ko so otroci prisotni v vrtcu, predšolsko vzgojo izvajajo visoko izobražene osebe (prav tam, str.
75).
19
3 SODELOVANJE S STARŠI V OBODBJU EDPIDEMIJE COVID-19
3.1 Epidemija COVID-19
Marca 2020 so razglasili epidemijo. Vlada se je odločila, da bodo zaprli vse vzgojno- izobraževalne ustanove. Sprejeta je bila tudi odločitev, da bo pouk potekal na daljavo.
Epidemija je pustila kar nekaj posledic pri predšolskih in šolskih otrocih.
Epidemija lahko pri predšolskemu otroku pusti posledice na različnih področjih vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja. Odzivi na posledice so različni, odvisni od starosti otroka, njegovega mišljenja in pomnjenja. Predšolski otroci so lahko v obdobju epidemije zaskrbljeni in prestrašeni, lahko imajo težave pri samostojnih dejavnostih, vedenju in funkcioniranju otroka. Za otroke, ki živijo v ogroženem okolju, je obdobje epidemije bolj obremenjujoče, zaskrbljujoče in težavno. Vrtčevske in šolske rutine pomembno vplivajo na otrokov celosten razvoj, zato so otroci, ki so bili zaradi epidemije in s tem povezanih službenih obveznosti staršev doma prepuščeni sami sebi, izgubili enega pomembnih virov podpore (Lee, 2020).
Predšolski otroci so lahko prikrajšani tudi na področjih, ki jih razvijajo v vrtcu: vzgojne učne navade, sposobnost ohranjanja koncentracije, fina motorika, kognitivne sposobnosti ipd. Žal pa njihovega primanjkljaja starši ne morejo nadoknaditi, ker niso strokovno pedagoško usposobljeni. Pomembno je, da vzgojitelji in učitelji poznajo vsakega otroka, v njem prepoznajo spremembe in težave ter otroku nudijo podporo in mu dajo vedeti, da za nastale težave ni nikoli kriv sam. Z otroki se moramo znati pogovoriti, jih slišati in predvsem poslušati, kaj govorijo. Če se pripetijo težave, je treba obvestiti starše in se z njim pogovoriti (Duševno zdravje otrok in mladostnikov v času epidemije COVID-19, 2020).
3.2 Spremenjen način vzgojno-izobraževalnega dela v času epidemije COVID-19
V času epidemije je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport za vzgojno- izobraževalno področje izdelalo načrt modelov izvajanja spremenjenega načina dela. Za področje predšolske vzgoje so pripravili štiri različne modele, po katerih se je izvajala vzgojno-izobraževalna dejavnost. Vrtci so modele izvajali glede na epidemiološka stanja (Šolsko leto 2021/22 v republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19, 2021).
20 MODEL A-VRTEC: Vrtci so odprti za vse otroke.
MODEL B-VRTEC: Vrtci so odprti za vse otroke v skladu s priporočili NIJZ.
MODEL C-VRTEC: Vrtci delujejo z omejitvami in v zmanjšanem obsegu.
MODEL D-VRTEC: Vrtčevska dejavnost se skrči na nujno varstvo.
MODEL A-VRTEC
Ta model velja v razmerah, ko ni tveganj epidemije in nikakršnih priporočil. Vrtci so odprti za vse otroke, od prvega do šestega leta starosti. Vzgojno-izobraževalni proces poteka po kurikulumu za vrtce in letnem delovnem načrtu. V tem modelu se držimo priporočil, da vzgoja poteka v skladu s kurikulumom za vrtce. Otroke je potrebno opazovati, spremljati in se nanje odzivati. Poskrbeti moramo, da predšolska vzgoja poteka kakovostno. Pomembno je sodelovanje s starši.
MODEL B-VRTEC
Velja za vrtce, ki obratujejo in delujejo v celoti. Potrebno je upoštevati navodila in priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vrtci so v tem modelu odprti za vse otroke in vzgojno-izobraževalni proces poteka v skladu s kurikulumom za vrtce. Delo v oddelkih naj kljub priporočilom NIJZ poteka umirjeno. Potrebno je, da otroci začutijo varnost in se počutijo sprejete. Način dela in pristopa do otrok je v teh razmerah izjemnega pomena.
Priporočljivo je, da izvajamo dejavnosti s področja skrbi za zdravje otrok in pravil za njihovo varnost. Strokovni delavci morajo vnaprej predvideti situacije in se šele nato odločiti za izvajanje.
Priporočila za uvajanje novo sprejetih otrok v vrtec
Strokovni delavci naj se s starši dogovorijo za čas prihoda v vrtec, kateri del dneva bodo z otrokom prisotni, koliko časa bodo v skupini ter katere dni bodo prisotni. Prihajanje staršev v vrtec naj bo načrtovano. Dosledno naj izvajajo vse ukrepe za preprečevanje prenosa virusa SARS-CoV-2. O prisotnosti staršev naj bo zagotovljena vsakodnevna evidenca. Uvajanje naj poteka tako, da se v oddelku, kjer se hkrati uvaja več novincev, če je le mogoče, otroke razporedi v več manjših skupin, ki prihajajo dnevno v različnem časovnem zaporedju in so prisotne le določen čas. Vrtec zagotovi razkuževanje in zračenje igralnice vedno, ko
21
posamezna skupina otrok in staršev zaključi z uvajanjem. Starši naj izvajajo vse higienske ukrepe in v igralnicah uporabljajo zaščitno masko ter vanje vstopajo primerno obuti (copati, zaščita za čevlje). Poleg vzdrževanja zadostne medosebne razdalje priporočamo, da starši, ki vstopajo v vrtčevski prostor, upoštevajo predpisani protokol oz. načrt gibanja v vrtcu.
V času prisotnosti v oddelku naj starši skrbijo za svojega otroka. Pri tem naj upoštevajo higienska in splošna priporočila ter vzdržujejo potrebno razdaljo do strokovnih delavcev, drugih otrok in staršev.
MODEL C-VRTEC
Model C velja v razmerah, ko vrtci delujejo v zmanjšanem obsegu. Skupine otrok se združujejo in oblikujejo v skladu s kadrovskimi in organizacijskimi možnostmi. Model se uporablja za vrtce, ki izvajajo svojo dejavnost po navodilih Kurikuluma za vrtce. Potrebno je, da delo poteka v zmanjšanem obsegu. Vzgojne skupine naj bodo manjše, vzgojitelj in pomočnik pa naj ostaneta v določeni skupini vedno enaka. Strokovni delavci naj si prizadevajo za kakovostno predšolsko vzgojo. Pri načrtovanju dela naj izhajajo iz otrokovih interesov in močnih področij. Stremijo naj k smiselnemu napredku in spodbujanju varnega in optimalnega okolja ter sproščenemu in kakovostnemu preživljanju otrokovega časa v vrtcu za ohranjanje zdravega psihosocialnega razvoja otrok oz. za zmanjšanje tveganja otrokove čustvene stiske. Starši morajo biti seznanjeni z navodili in smernicami Nacionalnega inštituta za javno zdravje in jih tudi upoštevati, saj je to njihova dolžnost. Sodelavci v oddelku naj se dogovarjajo o načinu dela z otroki, da bo potekalo čim bolj usklajeno. Potrebna je stalnost pedagoškega osebja, saj zagotavlja nemoten razvoj. Strokovni delavci morajo upoštevati in izvajati protokole, ki prispevajo k preprečevanju širjenja okužb.
MODEL D-VRTEC
Model D se izvaja, ko se zaradi epidemioloških razmer predšolska dejavnost skrči na nujno varstvo otrok, zato vrtec deluje v omejenem obsegu. Zaradi epidemioloških razmer se v vrtcih izvaja vzgojno-izobraževalni proces le za tiste otroke, katerih starši imajo potrebo po nujnem varstvu za otroka. Vrtci so namenjeni tudi nudenju varstva otrokom s posebnimi potrebami.
Strokovni delavci se morajo s starši dogovoriti za čas prihoda otrok v vrtec. Zagotovljena naj bo evidenca prihodov, na kateri je zabeležen čas otrokovega prihoda in odhoda. Uvajanje novih otrok v vrtec naj poteka tako, da se porazdeli v več skupin v časovnem zaporedju.
22
Prvi val epidemije se je začel marca 2020. Vrtci so bili od 15. marca do 20. maja 2020 zaprti za vse vrtčevske otroke. V drugem valu epidemije, ki je potekal od 26. oktobra do konca januarja 2021, so bili vrtci odprti le za nujno varstvo. Namenjeno je bilo otrokom staršev, ki svoje delo opravljajo v kritični infrastrukturi, zdravstvu, vojski itd. Ponovno so bili vrtci odprti za vse otroke februarja 2021. Delo je potekalo v mehurčkih. To pomeni, da ni bilo skupnega združevanja skupin. Na delovnem mestu so morali zaposleni upoštevati priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Šolsko leto 2021/22 v republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s COVIDOM-19, 2021, str. 11).
3.3 Priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje za delo vrtcev v času epidemije COVID-19
15. marca 2020 so v Sloveniji za dva meseca zaprli vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Na sredini meseca maja so se otroci po koncu prve epidemije vrnili v vrtce. Za obiskovanje vrtca so morali starši priložiti podpisano Izjavo staršev pred vstopom otroka v vrtec (Uradni list RS, str. 25, 2020). S podpisano izjavo so potrdili, da je bil njihov otrok zadnjih štirinajst dni brez znakov in simptomov, kot so denimo povišana telesna temperatura, kašelj, glavobol, slabo počutje, driska in težko dihanje ter da tudi ni bil v stiku z osebo, ki je pozitivna oz. ima znake bolezni COVID-19. Posebna priporočila so veljala tudi za prihod in odhod otrok v in iz vrtca, za samo bivanje v igralnici, oblikovanje vzgojnih skupin ter uvajanje otroka v vrtec.
PRIHOD IN ODHOD V VRTEC
Prihode in odhode otrok iz vrtca je treba časovno načrtovati in, če je le mogoče, otroke sprejemati zunaj, bodisi pred vrtcem ali na terasi, če jo imamo. Ob prihodu otroka v vrtec morajo starši s seboj prinesti podpisano izjavo. Starši naj spremljajo otrokovo zdravstveno stanje in če zboli, naj to sporočijo vrtcu. Skupine naj se med seboj ob prihodu in odhodu v vrtec ne mešajo. Večji otroci se lahko v garderobi sami preobujejo, umijejo roke z milom in odidejo v igralnico. Svetuje se, naj otroka v vrtec pripelje odrasla oseba iz istega gospodinjstva. Odsvetujejo uporabo javnega prevoza v vrtec in iz njega (Higienska priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, 2020).
BIVANJE V IGRALNICI
V vrtcu je še posebej v prvi starostni skupini težko doseči vzdrževanje varnostne razdalje dveh metrov za preprečevanje prenosa okužbe. Pomemben je ukrep za preprečevanje širjenja
23
okužbe, in sicer da se zmanjša vzgojna skupina. Skupine naj se med seboj ne mešajo, prav tako naj bodo zaposleni stalni v skupini. Zagotovljeno naj bo dnevno sledenje, kateri otroci so posamezen dan prisotni. Vzgojne skupine naj se nahajajo v določenih prostorih. Izogibati se je potrebno vstopu drugih oseb (npr. čiščenju in dostavi hrane v prostor) (prav tam).
OBLIKOVANJE VZGOJNIH SKUPIN
Zaradi težjega vzdrževanja primerne varnostne razdalje se priporoča, da so vzgojne skupine manjše. V prvi starostni skupini naj bo do osem otrok, v drugi pa do deset. Vzgojne skupine naj potekajo ločeno, vsaka v svoji igralnici in naj se med seboj ne mešajo. Otroški ležalniki naj bodo razporejeni na največji možni razdalji. Priporočena je razdalja dveh metrov in vsak otrok naj vedno uporablja le svoj ležalnik. Ležalniki naj bodo označeni, da se ve, čigav je kateri (prav tam).
UVAJANJE OTROKA V VRTEC
V času epidemije je bilo spremenjeno tudi uvajanje otrok v vrtec. Kljub temu mora uvajanje potekati v skladu s Kurikulumom za vrtce (1999), protokol pa mora vsebovati načine in postopke uvajanja. Starši morajo upoštevati vsa priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pomembno je, da na uvajanje prihajata zdrava tako otrok kot starš. Uvajanje naj bo razdeljeno v manjše skupine in časovno določeno. Starši in vzgojitelji se dogovorijo, katero uro bo otrok prihajal in odhajal iz vrtca. Priporočljivo je, da vzgojitelj v tem obdobju vodi evidenco otrok. Ko posamezna skupina zaključi z uvajanjem, je potrebno prostor razkužiti in prezračiti za novo skupino. Otroku je treba nuditi dovolj časa, priporočljivo je, da se z njim uvaja le eden od staršev. Starši naj se postopoma seznanijo z vrtcem, vzgojiteljem in delom v skupini. Vzgojitelj mora v uvajalnem obdobju pripraviti materiale, ki jih lahko na koncu temeljito razkuži. V tem obdobju starši skrbijo izključno za svojega otroka in z drugimi v skupini vzdržujejo razdaljo. Uvajalno obdobje naj poteka čim bolj umirjeno in brez nepotrebnih zapletov (Higienska priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, 2020).
SODELOVANJE V ČASU EPIDEMIJE
Vzgojitelji so v času epidemije starše sproti obveščali o spremembah na področju vzgoje in izobraževanja. Sodelovanje so izvajali po elektronski pošti, spletnih aplikacijah, pisnih sporočilih in telefonu. Vrtci so z razdeljevanjem toplih obrokov poskrbeli tudi za otroke socialno ogroženih družin. Starši so imeli možnost boljše povezanosti z vzgojiteljem, prav tako obratno. S tem so dobili tudi boljši vpogled v kurikulum. Na daljavo so sodelovali
24
različno, nekateri tedensko, mesečno oz. po dogovoru, odvisno od vrtca in vzgojitelja.
Okoliščine, kjer so otrok, starši in vzgojitelji, nosijo velik pomen pri kakovosti sodelovanja, zato je pomembno, kako sprejemamo in se odzivamo nanje (Higienska priporočila za vrtcem vodenja vrtce, 2020, str. 15).
Starši, ki dobro sodelujejo z vrtcem, razvijejo dobro plat vpogleda na samo ustanovo. Drugače gledajo na celoten proces kot tisti, ki se jim sodelovanje ne zdi tako pomembno (Zemljarič idr., 2017).
25
II EMPIRIČNI DEL 4 METODOLOGIJA
4.1 Opredelitev problema in namen
Sodelovanje med vrtcem in starši je v predšolskem obdobju zelo pomembno zaradi kakovostne predšolske vzgoje. Bolj je sodelovanje uspešno, uspešnejši je njem razvoj.
Pomembno je, da so vzgojitelji in starši pri sodelovanju spoštljivi, realni in dosledni.
Vzgojitelj s starši gradi kakovostno predšolsko vzgojo. S tem se gradi partnerski odnos, ki je vezan na vzgojno-izobraževalno delo, zato je prvi korak, da se vzgojitelj in starši med seboj povežejo (Jensen in Jensen, 2011). Pomembno je tudi, da kljub težkim okoliščinam, kot je epidemija COVID-19, vrtec kar se da najbolje nudi oporo in pomoč staršem ter otrokom na daljavo. Z ohranjanjem stikov je omogočen potek socializacije otrok in staršev. Kalin (2009) omenja, da je pomemben vidik v sodelovanju ravno socializacija.
Empirična raziskava se nanaša na sodelovanje s starši v času epidemije COVID-19. Zanima me, katere oblike so izvajali vrtci pri sodelovanju s starši v tem času, zadovoljstvo staršev s podanimi informacijami, dostopnost vzgojiteljev in spremenjena oblika sodelovanja. Želela sem tudi ugotoviti, kaj je bilo staršem dobro in kakšnega sodelovanja bi si v tem času želeli.
Cilj diplomskega dela je raziskati in ugotoviti, kakšno je bilo sodelovanje s starši v času epidemije COVID-19. Zanimalo me je, kakšne oblike sodelovanja so izvajali, kako so prejemali informacije, dostopnost, kaj je bilo dobro in kakšnega sodelovanja bi si želeli.
V skladu s cilji sem oblikovala naslednja raziskovalna vprašanja:
RV: Katere oblike sodelovanja s starši se po njihovem mnenju v vrtcu najpogosteje izvajajo?
RV: Kako so starši zadovoljni s podajanjem informacij o njihovem otroku?
RV: Katere oblike sodelovanja so se po mnenju staršev izvajale v času epidemije?
RV: Kako so bili starši zadovoljni z dostopnostjo vzgojiteljev v času epidemije?
RV :Kaj bi si želeli glede sodelovanja v času epidemije spremeniti?
26 4.2 Raziskovalni vzorec
V raziskavo sem vključila starše vrtčevskih otrok od prvega do šestega leta. Anketa je bila dostopna na spletu in izvedena septembra 2021. Sodelovalo je 52 staršev. Starši so anketo izpolnili popolnoma anonimno. Obsegala je dvanajst vprašanj zaprtega tip. Starši so bili stari od 20 do 45 let. Večina staršev je imela otroka v prvi starostni skupini, od 1. do 3. leta starosti. Vsak starš, ki je izpolnjeval anketo, je odgovarjal za enega otroka. Pred razdelitvijo ankete sem bila pozorna, da sem jo razdelila tistim, ki imajo vsaj enega otroka. Tistim, ki imajo dva ali več otrok, pa sem dodala, naj se odločijo za izpolnjevanje ankete le enega otroka.
4.3 Opis inštrumenta
Za zbiranje podatkov sem uporabila spletni anketni vprašalnik 1KA, enklik anketa.
Vprašalnik je vseboval 12 vprašanj, ki sem jih sestavila sama. Na začetku se vprašanja nanašajo na formalne in neformalne oblike sodelovanja staršev z vrtcem. Sledijo vprašanje, kako so zadovoljni z informacijami vzgojitelja, vprašanja o sodelovanju med epidemijo COVID-19, kakšne oblike sodelovanja na daljavo so izvajali, kako so zadovoljni s sodelovanjem na daljavo ter kakšnega sodelovanja bi si želeli. Celoten vprašalnik sestavlja sedem kombiniranih vprašanj, štiri zaprtega tipa in eno vprašanje odprtega tipa.
4.4 Opis postopka zbiranja podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo preko spletnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik sem oddala v reševanje staršem vrtčevskih otrok septembra 2021. Sestavila sem ga na spletnem portalu 1KA in povezavo poslala v različne skupine na Facebooku.
4.5 Opis obdelave podatkov
Podatke, ki sem jih izbrala, sem obdelala z računalniškima programoma Microsoft Word 2019 in Microsoft Excel 2019 ter z 1ka.si. Uporabila sem deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Podatke sem zbirala s spletnim anketnim vprašalnikom, ki je bil anonimen.
Pridobljene podatke sem obdelala tako, da sem dobljene odgovore predstavila z grafi, nato pa vsakega posebej interpretirala.
