V prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, katere oblike sodelovanja s starši se po mnenju staršev najpogosteje izvajajo v vrtcu. Starše sem najprej vprašala o izvajanju formalnih oblik sodelovanja z vrtcem.
Graf 1: Delež formalnih oblik sodelovanja s starši
Kot je razvidno iz podatkov (graf 1), so starši z 38 % odgovorili, da je roditeljski sestanek najpogosteje izvajana formalna oblika sodelovanja s starši, druga najpogostejša formalna oblika pa so pogovorne ure (28 %). Za pisna sporočila se je odločilo samo pet staršev, to je 10
%. Pri zadnji možnosti je bila izbira drugo, kjer so 4 % odgovorili, da so izvajali vse štiri formalne oblike sodelovanja. Kot pravi Pšunder (1994), imajo roditeljski sestanki izobraževalni namen, saj starši prejmejo odgovore s področja vzgoje in izobraževanja. Če želimo, da bo roditeljski sestanek potekal uspešno, mora potekati dialog. Zaželeno je, da starši postavljajo vprašanja in svoja mnenja. Vzgojitelj mora nuditi možnost, da ima vsak starš pravico izraziti tisto, kar ga zanima. Pomembno je, da se vzgojitelj nanj pripravi in da je izvedba tekoča.
28
V nadaljevanju me je zanimalo, katere neformalne oblike sodelovanja s starši je izvajal vrtec.
Vemo, da jih vrtci izvajajo v bolj sproščenem načrtovanju kot druge oblike.
Graf 2: Delež neformalnih oblik sodelovanja s starši
Graf 2 prikazuje odgovore glede neformalnih oblik sodelovanja s starši. Anketiranci so imeli na izbiro tri oblike neformalnega sodelovanja in eno možnost za drugo. Več kot polovica (67
%) je odgovorila, da je vrtec izvajal neformalno obliko sodelovanja uvajanja otrok v vrtec. Pri 10 % se izvajata dan odprtih vrat in šola za starše. Za možnost drugo se je odločilo 12 % staršev. 4 % so navajali, da so izvajali dve neformalni obliki sodelovanja, in sicer uvajanje in šolo za starše. 2 % sta izvajala vse neformalne oblike sodelovanja. En starš je odgovoril, da v njihovem vrtcu ne izvajajo nobene neformalne oblike sodelovanja, kar se mi zdi čudno, saj, kot pravita Intihar in Kepec (2002), so neformalne oblike tiste, ki so načrtovane bolj sproščeno. Še posebej je pomemben stik uvajalnega obdobja, saj vzgojitelj s starši to obdobje načrtuje na najustreznejši način (Osolnik, 2000).
Po mnenju staršev se najpogosteje izvajajo govorilne ure kot formalna oblika sodelovanja in uvajanje otroka v vrtec kot neformalna oblika. Prve predpisuje zakonodaja, druge pa so bolj sproščeno načrtovane.
29 5.2 Informiranost staršev s strani vrtca
V drugem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo zadovoljstvo staršev s podajanjem informacij o njihovem otroku. Starše sem najprej vprašala, če jim vrtec nudi možnost skupnega sodelovanja.
Graf 3: Delež nudenja možnosti informacij staršem o njihovem otroku
Graf 3 prikazuje, da 70 % staršev meni, da jim vrtec nudi dovolj možnosti informacij z njimi.
Navedli so, da jim nudijo sodelovanje preko različnih oblik, kot so telefonski pogovori, elektronska pošta in telefonska sporočila. Nekateri so navajali, da so dobili vse potrebne informacije tudi v času epidemije, vendar pod pogoji Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
4 % trdijo, da imajo premalo informacij glede uvajalnega obdobja, prav tako 4 % trdijo, da so bile vzgojiteljice vedno na voljo za informacije ob prihodu in odhodu otroka. 30 % staršev meni, da jim vrtec ne nudi dovolj informacij, ker jim povedo samo bistvene informacije.
Bahovec in Golobič (2004) to obliko imenujeta »pogovor na vratih«. To je staršem zelo priljubljena oblika. Slabost pa je, da vzgojitelj ne more biti na dveh koncih hkrati, pri starših in otrocih. Ta oblika sodelovanja bi morala temeljiti na podpori otroku, ko vstopi v skupino in ko odide domov.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
Da Ne
30
V nadaljevanju me je zanimalo, v kakšni obliki starši prejmejo informacije o njihovem otroku. Spraševala sem jih o pisni in ustni obliki, ker sta to dva načina podajanja informacij od vrtca oz. vzgojitelja.
Graf 4: Delež prejemanja informacij
Graf 4 prikazuje, da 35 % staršev informacije pridobi v pisni obliki, v ustni pa kar 65 %, kar je več kot polovica. K pisnim štejemo obvestila, vabila, elektronsko pošto, oglasno desko, uradna obvestila itd. K ustni obliki pa pripisujemo vsa obvestila, ki jih prejmejo pri individualnem pogovoru, pogovornih urah, na roditeljskih sestankih, v šoli za starše itd.
(Lepičnik Vodopivec, 2021).
V nadaljevanju me je zanimalo, kako so starši zadovoljni z vzgojiteljevimi informacijami o njihovem otroku. Na voljo sem jim dala štiri oblike zadovoljstva, od zelo zadovoljni do zelo nezadovoljni.
35%
65%
Pisna oblika Ustna oblika
31
Graf 5: Delež zadovoljstva z vzgojiteljevimi informacijami o njihovem otroku
35 % staršev je odgovorilo, da so zelo zadovoljni z informacijami, ki jih dobijo od vzgojitelja.
52 % jih je zadovoljnih, 13 % nezadovoljnih, nihče pa ni z informacijami zelo nezadovoljen.
Pomembno je, da tudi starši, ki so del vrtca, prejemajo informacije o otroku. Za uspešno komunikacijo s starši je pomembno, da vzgojitelj zna poslušati. Staršem mora znati posredovati informacije o otroku in biti mora vedno realen. Vedno jim mora biti na voljo vrtčevska publikacija, kjer so zapisane vse informacije in pravilniki (Kurikulum za vrtce, 2009, str. 24).
Vrtec staršem nudi več informacij v pisni kot v ustni obliki. Med pisne oblike štejemo elektronska sporočila, vabila, obvestila, oglasne deske itd. Med ustne pa vse ostale oblike, ko izrečemo neko informacijo.
5.3 Oblike sodelovanja s starši v času epidemije COVID-19
V tretjem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, katere oblike sodelovanja so se izvajale v času epidemije COVID-19. Staršem sem najprej zastavila vprašanje, če so sodelovali z vrtcem v času epidemije COVID-19.
35%
52%
13%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Zelo zadovoljni Zadovoljni Nezadovoljni Zelo nezadovoljni
32
Graf 6: Delež sodelovanja z vrtcem v času epidemije COVID-19
Starše sem vprašala, ali so v času epidemije sodelovali z vrtcem. Večina staršev (79 %) je sodelovala, 21% pa jih ni sodelovalo. Zgonec in Mervic iz Centra za kakovost v vzgoji (2020) navajata, da je pomembno ohranjanje stikov z vzgojitelji, saj se s tem otroku omogoči stalnost odnosov. Otroci v tem obdobju potrebujejo nekoga, ki jim opiše situacijo na njim razumljiv način.
V nadaljevanju me je zanimalo tudi, kako so starši v tem času sodelovali z vzgojiteljem.
Podala sem jim nekaj možnosti sodelovanja, starši pa so se morali odločiti za najpogostejšo obliko.
79%
21%
Da Ne
33
Graf 7: Delež načinov sodelovanja v času epidemije COVID-19
Starše sem vprašala, kako oz. na kakšen način so v času epidemije sodelovali z vzgojiteljem.
Največ staršev je sodelovalo po elektronski pošti (50 %). Menim, da je to najhitrejši in najdostopnejši način sodelovanja v današnjem času. Le 24 % je za sodelovanje po spletu uporabljalo različne aplikacije, kot so Zoom, Teams, Skype itd. Ker je ta način sodobnejši, menim, da veliko staršev ni bilo registriranih na aplikacijah in niso bili dovolj vešči s tem. Po telefonu jih je sodelovalo 15 % in drugje 11 %. S tem so mislili, da niso sodelovali na daljavo, temveč so bili v vrtcu. Za to odločitev se je odločilo 4 % staršev. Starši so pod drugo navajali, da so uporabljali tudi e-asistent. To je spletna aplikacija za vzgojo in izobraževanje. Napisali so, da je celotno sodelovanje potekalo na tak način, saj so bili tega vajeni že pred epidemijo.
Pod drugo so v enem stavku navajali, da niso sodelovali, saj vrtec ni imel nobenih konkretnih informacij zanje, ker so se vladni odloki hitro spreminjali. Navajali so tudi, da so imeli otroci možnost sodelovati z vzgojiteljem na način, da so si povedali, kaj počnejo, ko so doma.
Vzgojiteljica zasebnega vrtca Dobra teta, ga. Ličen (2020) navaja, da je elektronska pošta priročno sredstvo sodelovanja na daljavo. Je ena izmed opcij, ki poteka tekoče, saj imajo starši ogromno dela z drugimi programi in aplikacijami v zvezi s službo. Poleg tega nudi ta oblika enostaven način sodelovanja in kljub temu še vedno kvalitetno preživljanje časa z
34
Starše sem vprašala tudi o izvajanju oblik sodelovanja na daljavo. Podala sem jim tri oblike sodelovanja in eno po njihovi izbiri (pod drugo).
Graf 8: Izvajanje oblik sodelovanja na daljavo v času epidemije COVID-19
Iz odgovorov na grafu 8 je razvidno, da je 25 % staršev odgovorilo, da so v času epidemije COVID-19 izvajali pogovorne urice. Le 12 % je izvajalo roditeljski sestanek. Menim, da je to zelo malo glede na to, da so starši pri prvem anketnem vprašanju odgovorili, da je roditeljski sestanek najpogostejša formalna oblika sodelovanja. Individualni pogovor je izvajalo 21 %.
Po navadi se ta oblika sodelovanja izvaja pri vsakodnevnih prihodih in odhodih otrok. 35 % staršev je zapisalo, da z vrtcem niso izvajali nobene oblike. 8 % je navajalo, da so imeli skupinska srečanja. V obdobju epidemije je bilo lažje izvesti pogovorne urice, saj je vsak starš pričakoval, kot pravi Bezenšek (2000), izmenjavo informacij o morebitnih težavah in posebnostih.
Po mnenju staršev so se v času epidemije COVID-19 oblike sodelovanja izvajale v malem številu. Večina staršev je navedla, da na daljavo niso izvajali nobene oblike sodelovanja.
Menim, da nekateri starši niso vedeli, kaj točno spada pod oblike sodelovanja na daljavo. Pod drugo so v večini pisali, da so imeli skupna srečanja, kar kaže na to, da vprašanja niso dobro razumeli.
Pogovorne ure Roditeljski sestanki Individualni pogovor Nobene oblike Drugo
35
5.4 Zadovoljstvo z dostopnostjo informacij v času epidemije COVID-19
Četrto raziskovalno vprašanje je temeljilo na zadovoljstvu z dostopnostjo informacij. Starše sem vprašala po dostopnosti vzgojitelja v času epidemije COVID-19.
Graf 9: Vzgojiteljeva dostopnost v času epidemije COVID-19
Kot je razvidno iz podatkov (graf 9), so bili vzgojitelji ponekod na voljo enkrat tedensko (8
%). Enkrat na mesec je bilo na voljo 13 %, po dogovoru pa kar 67 %. Za drugo trditev so navajali, da so sodelovali pri vsaki novosti (10 %). Povprečno se je to zgodilo do štirikrat tedensko. Navajali so tudi, da v času epidemije niso potrebovali vzgojitelja. Na voljo so jim bili šele proti koncu epidemije, ko je bil vrtec odprt za vse otroke. Takrat so dobili bistvene informacije in to le nekaj dni pred odprtjem vrtca. Nekateri starši so bili v času epidemije gotovo zelo zaposleni, zato je pomembno, da vrtec s sodelovanjem na daljavo ne predstavlja obremenjenosti zanje in za otroka. Vzgojitelj mora nuditi staršem pomoč in podporo, če jo potrebuje. Še posebej v novo nastali informaciji (Epstein, 2001).
V nadaljevanju me je zanimalo zadovoljstvo staršev z dostopnostjo informacij v času epidemije. Na izbiro sem jim dala štiri različne možnosti zadovoljstva.
7%
13%
67%
10%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
Enkrat tedensko Enkrat mesečno Po dogovoru Drugo
36
Graf 10: Zadovoljstvo z dostopnostjo informacij v času epidemije COVID-19
22 % staršev je bilo zelo zadovoljnih z dostopnostjo informacij v času epidemije, kar pomeni, da so pridobili vse potrebne informacije. 59 % staršev je bilo zadovoljnih, kar pomeni, da so dobili najpomembnejše informacije. 11 % je bilo nezadovoljnih ter 6 % zelo nezadovoljnih.
Starši, ki bolj sodelujejo z vrtcem, bolje poznajo svoje pravice in dolžnosti ter so skozi vrtčevsko leto aktivnejši. Ob zaznavanju zadovoljstva se vzpostavi tudi zaupanje do vzgojitelja (Resman, 2009).
Kot razberemo iz podatkov zgoraj (graf 10), so starši v povprečju zadovoljni z dostopnostjo informacij.
5.5 Individualno sodelovanje s starši v času epidemije COVID-19
Peto raziskovalno vprašanje je temeljilo na spremembah sodelovanja. Zanimalo me je, kaj bi si želeli glede sodelovanja v času epidemije spremeniti.
22%
59%
11%
6%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
Zelo zadovoljni Zadovoljni Nezadovoljni Zelo nezadovoljni
37
Graf 11: Delež pozitivnega sodelovanja v času epidemije
Pri sodelovanju na daljavo je bilo staršem najbolj všeč, ko so vzgojitelji pripravljali dejavnosti za otroke (33 %). Iz tega sklepam, da so nekateri vzgojitelji staršem pomagali pri dejavnostih za otroke, starši pa so jih izvajali. Vzgojitelji so dajali tudi kakšne ideje, napotke, da so otroci doma aktivno preživeli čas epidemije. 24 % staršev je zapisalo, da so bili vzgojitelji dostopni.
V času epidemije so imeli tudi vzgojitelji več časa kot denimo v vrtcu. Kot navajata Rockwell idr. (1995) in Beveridge (2005), vzgojiteljem v službenem času za sodelovanje s starši pogosto primanjkuje časa, včasih jim daje to tudi občutek nezmožnosti. Več časa, namenjenega sodelovanju, si želi 15 % staršev. Za ohranjanje stikov s starši potrebujejo tudi vzgojitelji organizacijske spretnosti in vodenje (Hornby, 2000). 13 % staršev si želi manj spletnega sodelovanja. Menim, da sta za to dva razloga in sicer, da imajo starši preveč obveznosti s sodelovanjem ali pa ne znajo uporabljati sodobne tehnologije. 9 % se je odločilo za drugo, kjer so navajali, da v sodelovanju na daljavo ne vidijo nobene prednosti za otroka.
Spoštovati moramo, da je vsaka družina drugačna glede delovanja in pogledov na vzgojo (Jensen in Jensen, 2011). Čačinovič Vogrinčič (2013) pa svari, da je potrebno upoštevati tudi učenčev oz. v tem primeru otroški glas in njegovo mišljenje.
V nadaljevanju me je zanimalo še, kaj bi si želeli starši v času epidemije spremeniti.
24%
38
Graf 12: Delež želenega sodelovanja v času epidemije COVID-19
35 % staršev bi si želelo več skupnega sodelovanja v času epidemije COVID-19. Ta oblika ima določene prednosti, kot so omogočanja konkretnih pogovorov dveh individualnih udeležencev, vzgojitelja in starša (Prodanović, 1981). Po drugi strani pa je pomanjkljivost, da vzgojitelj ne more ugoditi vsem željam staršev. 28 % si želi več individualnega sodelovanja.
Vzgojitelj spregovori s starši s kratkimi informacijami, ki pa so bistvenega pomena. Manj spletnega sodelovanja v času epidemije si želi 26 % staršev in pod drugo je 6 % napisalo, da so imeli dovolj sodelovanja s šolo pri šoloobveznem otroku.
Starši bi si želeli pri sodelovanju v času epidemije spremeniti to, da bi bilo več skupnega sodelovanja. Mislim, da so pogrešali sodelovanje celotne skupine. Po Lepičnik Vodopivec (2012) je pozitivna stran te oblike sodelovanja to, da omogoča konkreten pogovor in je tudi ekonomična. Je pa slabost, da vzgojitelj žal ne more uresničiti vsem željam staršev.
28%
39
6 ZAKLJUČEK
Sodelovanje vrtca in staršev je pomemben dejavnik otrokovega razvoja. Če je odnos med starši in vzgojitelji usklajen, si med seboj prizadevajo za optimalni razvoj vseh otrokovih potencialov. V predšolskem obdobju je otrok veliko bolj kot kadarkoli v življenju navezan in odvisen od svojih staršev. Starši in tudi vzgojitelji najbolj vplivajo na otrokova stališča ravno v tem obdobju. Priporočljivo je, da sta družinska vzgoja in vrtec povezana. Vzgojitelj mora čimbolj poznati otroka, njegove navade, značilnosti, načela, skratka se čim bolj približati družinskemu okolju. Bolje bo poznal otroka, uspešnejše bo sodelovanje s starši. Kot zapiše Senica (1998), se vzgoja otroka začne v družini ter nadaljuje v vrtcu. Vrtec je prostor, za katerega je potrebno, da služi otroku in njegovim potrebam. Vzgojitelji morajo starše vključevati v svoje delo. Zavedati se morajo, da imajo starši določene pravice in dolžnosti. Pri doseganju otrokovih napredkov imajo pomembno vlogo in so hvaležen vir informacij.
Pri opravljanju študentskega dela v različnih vrtcih sem opazila, da imajo vzgojitelji različna stališča do staršev. Vendar je za uspešno in usklajeno sodelovanje pomembno, da nanje gledamo kot na pomoč. Starši pomagajo vzgojitelju v zvezi z otrokom. Bolj vzgojitelj pozna otroka, lažje ga vzgaja. Starši pa ne smejo pozabiti, da so vzgojitelji na pedagoškem področju strokovno podkovani, zato nimajo nikakršne pravice posegati v vzgojiteljevo delo, lahko pa z njim sodelujejo. Naučiti se morajo poslušati vzgojitelja ne glede težavnost svojega otroka.
Sprejemati morajo odločitve in odgovornosti. Enako velja tudi za vzgojitelja. Staršem nikoli ne sme podajati lažnih informacij, četudi bi želeli starši kdaj slišati drugače.
Vzgojitelj izvaja formalne in neformalne oblike sodelovanja s starši. Na podlagi moje ankete, ki sem jo poslala staršem v reševanje, se je 38 % odločilo, da je najpogostejša formalna oblika izvajanja roditeljski sestanek in neformalna uvajanje otroka v vrtec (67 %). Zanimalo me je, kako so starši zadovoljni s podajanjem informacij o njihovem otroku. Večina se je odločila, da so zadovoljni (52 %), zelo malo se je odločilo, da so nezadovoljni (13 %). Nihče pa ni zelo nezadovoljen. Menim, da je pomembno, da vzgojitelji staršem podajo ne le bistvene informacije, ampak tudi splošne informacije. Tiste, ki se nanašajo na otroka, četudi niso tako zelo pomembne. Ker se nahajamo v obdobju epidemije COVID-19, so morali vrtci spremeniti način sodelovanja. Nekateri so sodelovali po elektronski pošti. Tak način sodelovanja je izvajalo 52 %, kar je malo več kot polovica. Menim, da so ta način uporabljali zato, ker je večina staršev že iz preteklosti vešča takšnega sodelovanja. 25 % je uporabljalo spletne
40
aplikacije, kot so Zoom, Teams, Skype, e-asistent itd. Nekateri so imeli možnost sodelovanja po telefonu (15 %). Na daljavo so izvajali različne oblike sodelovanja, kot so pogovorne ure, roditeljski sestanki in individualni pogovori. Nekateri pa na daljavo niso izvajali nobene oblike. Večina vzgojiteljev je bila na voljo po dogovoru (67 %). V času epidemije COVID-19 so bili starši z 59 % zadovoljni z dostopnostjo vzgojiteljev, kar je več kot polovica. Na koncu me je zanimalo, kaj bi si želeli v času epidemije COVID-19 na podlagi sodelovanja spremeniti. 35 % bi si želelo več skupnega sodelovanja. Menim, da so pogrešali skupino staršev vseh otrok. Skupno sodelovanje je namenjeno vzgojitelju s celotno skupino. Dobro je, da omogoča nek konkreten pogovor, bodisi o problemu ali rešitvi. Slabost te skupine je, da vzgojitelj žal ne more ugoditi vsem željam, ki jih imajo starši otrok.
Vzgojitelji in starši se morajo zavedati, da je sodelovanje pomembno za otrokovo korist. Pri sodelovanju mora vzgojitelj upoštevati različna načela, metode in principe dela. Starši morajo poznati svoje pravice in dolžnosti, obenem pa se morajo zavedati, da ima tudi vzgojitelj svoje pravice in dolžnosti. Pomembna je tudi delitev odgovornosti in različnih pristojnosti. Vrtec mora spoštovati kulturo, jezik, identiteto, vrednote, vero, prepričanja in stališča. Obenem pa morajo starši spoštovati in vedeti, kje so meje strokovnosti ustanove.
41
7 LITERATURA IN VIRI
Bahovec, E. et al. (1999). Kurikulum za vrtce – predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport.
Balič, F. in Borucky, V. (1990). Oblike sodelovanja s starši – utrjevanje vezi med otrokovim domom in vrtcem. V: Blažič, M. (Ur.). Vzgojitelj kreator predšolske vzgoje. (173–180).
Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
Brajša P. (1993). Pedagoška komunikacija. (1992). Življenje otrok v vrtcu, vzgojitelj, otrok in starši predlagajo.
Cankar, F. (2009). Šola kot stičišče partnerjev: Sodelovanje šole, družine in lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Devjak, T., Berčnik, S. (2018). Vzgoja predšolskega otroka. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Gordon, T. (1991). Družinski pogovori: Razreševanje konfliktov med otroci in starši.
Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Janež, N. (1998). Vzgoja je skupna naloga staršev in vzgojiteljev. V: A., Žerovnik. (Ur.), Državljanski forum Družina – šola. Ljubljana: Družina, Pedagoški inštitut.
Jensen, E. in Jensen, H. (2011). Dialog s starši. Ljubljana: Inštitut za družino Manami.
Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. (2009). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.Zavod RS za šolstvo. 2. izd., 5. natis.
Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana:
Misch, Oblak in Schwaz.
Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Marjanovič Umek, L., Ferjančič, J. (1992). Življenje otrok v vrtcu. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Založba Rokus.
Musek, J. (1995). Ljubezen, družina in vrednote. Ljubljana: Založba EDUCY d. o. o.
Pšunder, M. (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Valentinčič, J. (1981). Sodelovanje s starši – priročnik. Ljubljana: Dopisna delavska univerza UNIVERZUM.
42
Vonta, T. (1998). Vključevanje družin v življenje vrtca. V A. Žerovnik (Ur.), Družina – šola (110–112). Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Higienska priporočila (2020). Pridobljeno s
https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko- vzgojo/Okroznice-vrtci/Higienska-priporocila-NIJZ-za-vrtce-v-casu-epidemije-Covid-19.pdf (5. 8. 2021).
Higienska priporočila (2020) Pridobljeno s
https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/higienska_priporocila_za_prepreceva nje_sirjenja_okuzbe_s_sars-cov-2_v_vrtcih.pdf (1. 9. 2020).
http://www.pedagoska-obzorja.si/revija/Vsebine/PDF/DSPO_2016_31_1.pdf
Brejc, M. in Ažman, T. (2021). Sodelovanje s starši kot kazalnik kakovosti (vodenja) vrtca in
šol. Pridobljeno s
šol. Pridobljeno s