3.2 Jezik
Tako kot ločimo oz. delimo Rome v tri skupine, glede na pokrajine v katerih so naseljeni pri nas, tako tudi romski jezik, »Romani čhib« ločimo po narečjih. Delimo jih v tri narečne skupine:
- dolenjska in belokranjska skupina ima narečje hrvaških Romov;
- prekmurska skupina ima narečje madžarskih Romov;
- gorenjska skupina ima narečje avstrijskih Romov (Sinti) (Horvat Muc, 2011).
Glede na to, da je romski jezik razdeljen na več narečij, raziskovalci ugotavljajo, da se zaradi tega romske skupine med seboj težko razumejo. Jezikovne razlike pri Romih na Slovenskem najdemo predvsem v izgovorjavi in ne v besedoslovju. Glede na to da so se v zadnjih petnajstih stoletjih Romi razširili po celem svetu, je težko najti državo v kateri ne bi bilo Romov in z tem tudi njihovega jezika. Romi se zelo veliko pogovarjajo v romskem jeziku. V večini primerov zato, da jih druge ne bi razumeli, kaj in o čem se pogovarjajo med seboj (Horvat Muc, 2011).
3.3 Življenjski prostor
Ne prijateljski odnosi domačinov do priseljencev, so se začeli kazati že zelo zgodaj, saj niso odobravali njihovega posebnega načina življenja. In tako so se Romi začeli naseljevati ločeno od domačinov. Sedaj v vseh naših pokrajinah srečujemo velika romska naselja, ki se nenehno spreminjajo in nastajajo tudi nova (Štrukelj, 2004). Prve stavbe v katerih so živeli, so bile spletene iz vrbovja in pomazane z blatom. Gradili so si hiše iz lesa. Tisti, ki so imeli stanovanjske hiše so bile le-te zgrajene enolično, brez pravih oken, strehe in stropa. Streho so pokrivali z slamo ali travo, šele pozneje s strešno opeko (Šiftar, 1970). Dan danes so gradnje še vedno zelo različne. Najdemo veliko lesenih barak, ki so bile pozneje dozidane, precej manjših zidanih hiš, veliko pa jih je naseljenih tudi v industrijske zabojnike, ki so v večini primerov obiti z lesom ali imajo narejen nadstrešek. Tako lahko glede na bivalne razmere Rome v Sloveniji razdelimo v tri skupine:
1. Romi z visoko stopnjo kulture bivanja. Romi, ki živijo v stanovanjskih blokih, v lastnih zidanih hišah, ki so izven romskih naselij ali pa živijo v romskih naseljih, ki so dobro razvita.
2. Romi z nižjo stopnjo kulture bivanja. Romi, ki živijo v romskih naseljih, ki so strjena.
Hiše so eno- ali dvo-prostorne, »cimprane« in/ali lesene.
3. Romi z najnižjo stopnjo kulture bivanja. Ti Romi živijo na periferijah vaških skupnosti, v izolatih. To so temni, higiensko zanemarjeni, vlažni prostori brez urejenih sanitarij (Horvat, 1999).
Zupančič (2006) opozarja, da imajo Romi vrsto problemov zaradi lokacije, izgleda, gradbene strukture, komunalne ureditve naselij...ipd, ter da so bivalni problemi v veliki meri izhodišče veliko drugih težav, predvsem na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenih storitev in skratka dostopa do vključevanja v slovensko družbo na različnih področjih. Meni, da so velikokrat prav neustrezne bivalne razmere tiste, krive za poznejši neuspeh v življenju Romov (prav tam).
Nekatere občine se z pomočjo ministrstva dobro trudijo rešiti bivalne probleme. Ministrstvo za gospodarstvo, je preko razpisov leta 2002 sofinanciralo občinske romske projekte za infrastrukturo romskih naselij (voda, elektrika, kanalizacija, poti v naseljih ipd.) občinam Dobrovnik, Kuzma, Tišina, Murska Sobota, Lendava, Turnišče, Črenšovci, Semič in
Črnomelj (Poročilo o položaju Romov…2004). Tako je naselje Sovinek v občini Semič leta 2007 dobilo vodovod. V občini Črnomelj imajo vsa romska naselja urejen vodovod (razen ene posamezne romske hiše v Ručetni Vasi, kjer jemljejo vodo iz vodnjaka), ter električno napeljavo (razen ene barake v vasi Cerkvišče) (Analiza položaja Romov v…2011). V občini Novo mesto je občina leta 2008 zgradila kanalizacijo v romskih naseljih Šmihel in Brezje.
Vse do tedaj so bili prebivalci teh naselij prepuščeni lastni improvizaciji. V letih 2009 in 2010 je občina investirala v cestno infrastrukturo – ureditev dovoznih poti, asfaltiranje… V vseh romskih naseljih v novomeški občini imajo urejen odvoz komunalnih odpadkov (Osnutek strategije reševanja…2013).
3.4 Velika naselja
Prekmurje
Štrukelj (2004) navaja, da je eno prvih večjih romskih vasi v Prekmurju nastalo na ozemlju vasi Černelavci, kjer je bila najprej naseljena samo ena romska družina na koncu vasi. Z preseljevanjem in naseljevanjem se je naselje začelo širiti in ker je naselje kmalu postalo pretesno, so se nekatere družine začele naseljevati na zemljišču, ki je še vedno del vasi Černelavci, leži pa na obrobju polj mesta Murska Sobota. To naselje se imenuje Pušča in je največje romsko naselje v Sloveniji. Prve hiše v Pušči so bile več prostorne, za temi hišami so si sinovi starejših Romov gradili stanovanja, ki so bila v večini primerov enoprostorna. Imeli so tudi skupna stranišča. Ker je bilo zaradi priseljevanja in naraščanja romskega prebivalstva vse manj prostora, zemlje pa ni bilo mogoče več dobiti, so postavljali hiše kakor je bilo pač mogoče in nenačrtno. V enem domu je stanovalo tudi do pet družin. Do večjih sprememb pride v 20. stoletju, ko so nekateri domovi postali bolj sodobni, številni vaščani Pušče pa se zaposlujejo, tisti z skromnimi dohodki stare domove samo obnavljajo (prav tam). Pušča je bila dolga leta del Černelavcev, vse dokler se njeni prebivalci niso na referendumu leta 1998 odločili, za ustanovitev samostojnega naselja in lastne krajevne skupnosti. To je bilo uradno razglašeno leta 2002. Leta 1962 je Pušča dobila svoj romski otroški vrtec, kar je precej pripomoglo k izobrazbeni strukturi Romov iz Pušče saj se je začela dvigovati (Pojbič, 2011).
Med večja naselja v Prekmurju štejemo še naselja v Zenkovcih, romsko naselje Petroči in naselje, ki se razprostira na zemljiščih vasi Borejci in Vanče vasi (Wikipedia.org., 2015).
Dolenjska in Bela krajina
Največja skupina Romov na Dolenjskem živi v romskem naselju z imenom Žabjak. Živijo na zemljišču, ki je krajevna lastnina. Naselje je zelo blizu mestnega smetišča in veterinarske jame, zato je kraj za naselitev neprimeren (Štrukelj, 2004). Romi na Dolenjskem večinoma živijo v bivališčih, za katera nimajo gradbenega dovoljenja, zato so še dandanes brez elektrike in vode, katero dobivajo iz raznih potokov, javnih mest kot so bencinske črpalke, pokopališča in podobno (Amnesty.si, 2015).