V Beli krajini najdemo še veliko takšnih zaselkov: Svržaki, Dobravice, Gavgen hrib, Coklovec pri Semiču, zaselek pri vasi Gradac in Drenovec (Štrukelj, 2004).
3.6 Posamezni domovi
Značilno bivališče Gorenjskih Romov (Sintov) pri nas nekoč, je bil vagon. Vagon je bil preprost z enim ali dvema oknoma, v notranjosti so imeli eno veliko ležišče, štedilnik in omaro. Tako so živeli do 70. leta 20. stoletja, dokler niso občine poskrbele, da so se Sinti iz vagonov preselil v barake ali socialna stanovanja. Dan danes so si zelo redki zgradili svoje hiše, najraje živijo izven naselij. Tisti, ki živijo v stanovanjih v blokovskih naseljih pa se vedno bolj vključujejo v večinsko družbo (Rogelj Škafar, 2013).
V Sloveniji naselja romskih družin najdemo predvsem ob robu gozda, na koncu vasi…vedno pa so ločena od domačih naselij. In tam so še dan danes. Dan danes se mnoga bivališča starejših in mlajših romskih naseljencev še vedno razlikujejo od bivališč domačinov. Iz tega lahko sklepamo, da so romska naselja še vedno izolirana, kar priča, da ljudje še vedno niso
zaželeni med drugimi domačini. O tem govorijo tudi razna imena, ki označujejo naselja teh ljudi »Ciganska vas« ali »pri Ciganih« (Štrukelj, 2004).
3.7 Starejše gospodarske dejavnosti Romov
Kakšne poklice so imeli Romi in z kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ukvarjali v preteklosti je podrobnejše opisala Štrukelj v svoji knjigi Tisočletne podobe nemirnih nomadov (2004).
Izdelovalci svedrov
Tukaj govorimo o poklicni skupini Romov svedrarjev, katerih izdelki so bili svedri raznih velikosti. Romi svedrarji pripadajo rodbini Olah in delajo svedre le še priložnostno, saj so se oprijeli drugih opravil (Štrukelj, 2004).
Mojstri ilovnatih in cimpranih hiš
Za to delo, so Rome najemali predvsem kmečki gospodarji, kateri so jim ponujali celo aro, da jim naredijo blatno steno pri hiši. Z tem premazom je bila hiša toplejša in zavarovana pred zamakanjem. Pred drugo svetovno vojno, so tudi romske žene hodile mazat peči znotraj. Ne glede na to, da je bilo delo zelo umazano so ga Romi radi delali, saj so veliko zaslužili (Štrukelj, 2004).
Kovači
Zelo pomembna pri Romih je kovaška obrt. Ta poklic je med Romi po svetu razširjen še danes. V 19. Stoletju in v začetku 20. stoletja so bile družine Romov kovačev številne v Beli krajini in na Dolenjskem. Kovali so predvsem ročno poljsko orodje. Danes najdemo maloštevilne kovače, saj ta obrt pri Romih izumira. Najdemo lahko le še starejše kovače, saj gredo njihovi sinovi raje delati kaj drugega. Kovaštvo je edini od poklicev, ki ga lahko zasledimo povsod kjer so se naselili Romi (Štrukelj, 2004).
Brusači-žlajfarji
Brusači Romi se na Dolenjskem niso naselili. Najbolj pogosti so bili v Prekmurju. Delo brusačev je bilo povezano z veliko potovanji po daljnih in bližnjih krajih, ni bilo pa naporno delo. Svoje može so redno spremljale tudi žene, ki so skrbele za hrano in zbiranje predmetov,
ki so jih ljudje dali v popravilo. Dandanes še redko kje najdemo roma brusača. Tisti, ki pa se še ukvarjajo z tem delom, so zelo vešči (Štrukelj, 2004).
Drobilci kamenja
Ročno drobljenje kamenja je bilo delo, ki so se ga poprijeli Romi še v 19. Stoletju. V tridesetih letih 20. stoletja, so Romom občine na Dolenjskem pospešeno iskale delo v kamnolomih. Ta zaposlenost je bila le začasna. Ker so zaradi dela Romi mogli kraje večkrat menjavati, so se morali prav zaradi tega seliti iz kraja v kraj. Delavec je mogel biti pri delu spreten z kladivom in dolenjski Romi so bili pri tem zelo dobri delavci. Dandanes mlajši rod Romov odklanja delo v kamnolomih, saj mislijo da je manjvredno (Štrukelj, 2004).
Pletarji
Obrtna dejavnost pletarjev se je razvila le pri Romih v enem naselju in je med današnjimi Romi še razmeroma mlada. To je bilo naselje Borejci v Prekmurju. Dejavnost se je bolj razvila šele v 20. stoletju. Rom, ki je prvi začel z to obrtjo v naselju, se je pletenja naučil v zaporu in tako je naučil še vse druge, ko se je vrnil iz zapora. Največ dela z pletenjem so imeli, ko so pletli posode za podjetje iz Murske Sobote pred več leti. Še dandanes pletejo razne košare za perilo, košare za pse, košarice za cvetlične lončke, košarice za šampanjec…itd. (Štrukelj, 2004).
Prekupčevalci konj
Z prekupčevanjem konj na semnjih, so se največ ukvarjali dolenjski Romi v 19. stoletju. Z prekupčevanjem so lahko kar precej zaslužili, saj so bili zelo iznajdljivi. Na semnju so kupili mršavega konja za katerega so plačali zelo malo. Takega konja so imeli čez dan v taboru, ponoči pa so ga gonili na pašo na ozemlje, ki je pripadalo kakemu vaškemu kmetu. Ker je bil konj dobro hranjen in rejen so ga lahko po nekaj mesecih prodali za enkrat večje denarje, kot so ga kupili. Med današnjimi Romi na Dolenjskem se je število lastnikov konj in prekupčevalcev znatno zmanjšalo (Štrukelj, 2004).
Druge dejavnosti
Romi so po vsem svetu znani po beračenju. Ko omenimo to pomembno opravilo, pri tem mislimo predvsem na romske žene. Rominje navadno hodijo okoli z otrokom na hrbtu ali v
naročju, po navadi je otrok pomanjkljivo oblečen. Če nima svojih otrok, vzame seboj drugega. Zjutraj odide domov pa se vrne v poznih popoldanskih urah. V zadnjih letih se je te dejavnost zelo zmanjšala, zlasti pri Romih v Prekmurju. Družine so si toliko opomogle, da jim več ni treba prositi, saj se saj en družinski član zaposli. Beračenje je še vedno mnogo bolj razširjeno na Dolenjskem in Gorenjskem, ker je posebno pri revnih družina še vedno zaslediti beračenje. Prav tako so Romi izvirni kot zbiralci. Na nedovoljeni način so si blago priskrbeli predvsem Prekmurski Romi, ne blizu svojega bivališča ampak v oddaljenem kraju. Dolenjski Romi, pa so si prilastili tujo stvar v neposredni bližini svojega bivališča in so se nato premaknili v drugi kraj. V Prekmurju je bila celo organizirana skupina, ki se je ukvarjala z krajami in vlomi. Največkrat se je to dogajalo, ker se niso hoteli zaposliti. Nekaj takih skupin smo lahko našli še po 2. svetovni vojni. Pri Romih je bilo in je še vedno razširjeno vedeževanje iz kart. Po navadi so to delale romske ženske. Ukvarjale so se tudi z ročnimi deli, kar še vedno lahko najdemo pri nekaterih romskih ženskah v Beli krajini (Štrukelj, 2004).
3.8 Zaposlitev Romov danes
Kot v svojem e-gradivu navaja ZIK Črnomelj, je eden največjih problemov pri visoki brezposelnosti Romov v njihovi nizki izobrazbi. Zaposlenih Romov je cca. 2 %, nezaposlenih pa kar 98 %. Del njih živi od socialne podpore države, del pa se jih ukvarja z nabiranjem gozdnih sadežev, odpadnih surovin…ipd (zik.tpsola.com, 2015). Možnosti za zaposlovanje Romov pri nas potekajo v okviru zaposlitvenih programov ali v okviru programov za spodbujanje enakih možnosti, ki so namenjeni pripadnikom ranljivih skupin. Lahko se vključijo tudi v program aktivne politike zaposlovanja, ki ga izvaja zavod za zaposlovanje, ki omogoča, da tudi Romi dobijo možnost, da se usposobijo za delo. Največ se jih vključuje v proces formalnega izobraževanja dokončanje osnovne šole, programe institucionalnega usposabljanja in programe javnih del. To so programi, ki se izvajajo z ciljem aktiviranja brezposelnih oseb ter z namenom socializacij, pridobivanja novih znanj in razvoj delovne sposobnosti. Vsi programi so financirani z strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V evidenci brezposelnih oseb na Zavodu za zaposlovanje, se vodi le tiste Rome, ki se opredelijo kot Romi. Romi, ki nimajo zaposlitve, so zaradi nizke izobrazbe in odklonilnega odnosa delodajalcev, v večini primerov dolgotrajno brezposelni (Klopčič, 2012). Urh (2003) v svoji študiji primera ugotavlja, da sta za visoko nezaposlenost Romov v Beli krajini dva razloga. Prvi je izjemno nizka stopnja izobrazbe, saj večina Romov nima dokončanih niti pet
zgoditi, da Romov ne zaposlijo zaradi njihovega »romskega« priimka, izgleda ipd. Nekateri Romi, se vključujejo v javna in sezonska dela, vendar je količina teh odvisna od občine, če se prijavi na razpisana sredstva za zboljšanje položaja Romov (prav tam).
Rudaš (2003) opozarja, kako pomembno je, da si Romi danes poiščejo zaposlitev oziroma se vključujejo v razne programe za zaposlitev Romov, saj je brezposelnost v veliki večini kriva za visoko revščino romske populacije, kar negativno vpliva tudi na njihovo izobrazbo in normalno vključevanje v večinsko družbo (prav tam).
4 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ROMSKIH OTROK
Vzgoja in izobraževanje sta ključnega pomena v socializaciji vsakega človeka in imata velike posledice za nadaljnje življenje. Reševanja vseh problemov, ki se pojavijo v vzgoji in izobraževanju se je potrebno lotiti zelo načrtno in previdno; toliko bolj pa je to pomembno pri Romih, saj se še vedno težko integrirajo v našo družbo. Največ težav se pojavi pri jeziku, saj ga mnogi pred vstopom v šolo ne obvladajo. Težave pa se kažejo tudi zaradi slabih bivanjskih in socialnih razmer (Jezernik, 2006). Tudi zaradi tega, se do Romov še vedno gojijo predsodki, saj se ljudje zanašajo na njihove stereotipe in njihovo drugačno kulturo, ki jo večina opredeljuje kot drugačni način življenja (nomadstvo) in že v naprej predpostavljene rasne značilnosti, kot so neprijeten vonj, intelektualna oviranost, …(Urh, 2012). Štremfelj in Klemenčič (2011) navajata in pripisujeta velik pomen spoznavanju drugih, različnih kultur znotraj države, pri katerih imajo šole pomembno vlogo. Tako je pomembno, da se tudi ne romski otroci poučijo o življenju Romov in njihovih navadah, saj bodo tako lažje navezali stik eden na drugega (prav tam).
4.1 Začetki vzgoje in izobraževanja Romov
Kot navaja Tancer (1994) o vzgoji in izobraževanju Romskih otrok pred drugo svetovno vojno skoraj da ni mogoče najti nobenih zanesljivih podatkov. Da je nekaj romskih otrok tisti čas res obiskovalo šolo, pa še to ne redno, lahko sklepamo le iz kakšnega zapisa iz dnevnega časopisa (prav tam). Iz tega lahko sklepamo, da takrat šole in druge izobraževalne ustanove, niso posvečale posebne pozornosti romskim otrokom, njihovemu neznanju jezika, ne rednemu obiskovanju pouka in podobno. Od leta 1945 do leta 2004 se je problematika v izobraževanju Romov reševala na več načinov. Ta časovni interval je razčlenjen na tri obdobja:
1. Do leta 1970 ni bilo nikakršnih zapisov ali evidence koliko romskih otrok je bilo vključeno v osnovnošolsko izobraževanje in kakšen je bil njihov uspeh. Tudi zakonodaja jih ni zavezovala k šolski obveznosti (Klopčič in Polzer, 2003).
2. Od leta 1970 do leta 1990 je značilno, da se je začelo spremljati vključevanje in napredovanje romskih učencev. Leta 1987 je bila predstavljena študija »Vzgojni in učni dosežki učencev Romov v slovenskih osnovnih šolah v šolskem letu 1986/87«, ki je bila celostni prikaz osnovnošolskega izobraževanja Romov (Klopčič in Polzer, 2003).
3. Od leta 1990 naprej se je začel bistveno drugačen pristop. Leta 1991 so bila predpisana »navodila za prilagajanje programa OŠ za romske učence«, ki so bila leta 2000 spremenjena in prilagojena za devetletno osnovno šolo. Leta 1993 so bili sprejeti normativi za »oblikovanje romskega oddelka na osnovni šoli, ki je 16 učencev, normativ za oblikovanje oddelka, v katerem so najmanj trije romski učenci, pa je 21 učencev« (Klopčič in Polzer, 2003).
V Sloveniji so snovalci sistema vzgoje in izobraževanja namenili posebno pozornost prav zagotavljanju enakih možnosti. Sem poleg učencev z posebnimi potrebami, revnimi učenci spadajo tudi pripadniki manjšinskih etičnih skupin (Gomboc Mrzlak, 2009). Kot je navedeno v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji in spada tudi med splošne cilje vzgoje in izobraževanja, je zelo pomembno »Zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje vsakega posameznika (ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost, svetovnonazorsko pripadnost in telesno ter duševno konstitucijo), ter nudenje ustrezne pomoči« (Krek in Metljak, 2011, str. 16).
4.2 Težave v vzgoji in izobraževanju Romov
Glavna vzroki za neredno obiskovanje šole so bili, da naj romski otroci ne bi imeli doma najosnovnejših pogojev za učenje, primanjkovanje obleke in šolskih potrebščin. Največja težava z katero so se romski otroci spoprijemali, in se še danes, pa so hude jezikovne težave.
Pri tem jim niso mogli pomagat in jim še sedaj ne morejo, niti učitelji, saj jezika Romov ne obvladajo. Zaradi pojavljanja takšnih težav, se je pojavila ideja, da bi bilo potrebno pripraviti priročni slovar. Do realizacije slovarja je prišlo leta 1987, vendar zaradi treh narečnih skupin Romov pri nas, ni bilo mogoče pripraviti enotnega romsko-slovenskega slovarja (Tancer,
domačega okolja, nizkega kulturnega standarda doma (radio, televizija, tisk), izobrazbene strukture staršev, saj jih večina nima dokončane osnovne šole, ter zaradi poklicne strukture staršev romskih učencev (prav tam). V Prekmurju že več generacij Romov govori slovenski jezik, živijo v urejenih bivanjskih razmerah, mnogi so zaposleni in svoje otroke redno pošiljajo v šolo, medtem ko je na Dolenjskem drugače. Glede na uspešnost vključevanja Romov v Prekmurju, lahko sklepamo, da je inkluzija mogoča, vendar more bit pripravljenost za to na obeh straneh (Hrženjak, 2002).
Veliko težav se je pojavljalo tudi, ko so se v šoli začeli uveljavljati »posebni oddelki«
oziroma, ko se je na podlagi nezadostnih izobrazbenih uspehov ali rezultatov testiranja umskih sposobnosti pred vstopom v šolo, romske otroke pošiljalo v »posebno šolo«. V teh oddelkih in šolah, se romski otroci pogosto zavedajo negativne identitete in je to za otroka pogosto travmatično (Macura-Milovanovič, 2006).
4.3 Reševanje težav v vzgoji in izobraževanju Romov
Na področju vzgoje in izobraževanja je bilo v zadnjih letih izvedeno kar nekaj aktivnosti, ter napisanih kar nekaj gradiv in dokumentov, ki se navezujejo na vzgojo in izobraževanje Romov. Naj omenim najpomembnejše od teh:
Navodila za prilagajanje programa OŠ za romske učence (1991);
razvojno raziskovalni projekt – Vzgoja in izobraževanje romskih učencev v osnovni šoli (Ministrstvo za šolstvo) (1992);
v neposredni šolski praksi je sledilo preverjanje ustreznosti in učinkovitosti nekaterih organizacijskih oblik združevanja in didaktičnih postopkov z strani Zavoda za šolstvo RS, ter so tako pridobili temeljne vsebinske, organizacijske, didaktične in metodološke izkušnje za delo z romskimi učenci (1992-1994);
navodila za izvajanje programa OŠ za učence Rome za 9-letno osnovno šolo (2000);
Strategijo vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2004;
Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2011 (dopolnitev k strategiji 2004);
Zakon o osnovni šoli, zakon o vrtcih in zakon o romski skupnosti.
Zakon o osnovni šoli pravi : »Osnovnošolsko izobraževanje pripadnikov romske skupnosti v Republiki Sloveniji se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi« (Zakon o osnovni šoli, 2006, 9. člen), kar jih zavezuje, da devet let redno obiskujejo osnovno šolo, hkrati pa jim najpogosteje prinaša enakopravno sodelovanje v učnem procesu.
Zakon o romski skupnosti v RS celostno ureja položaj romske skupnosti v Sloveniji, določa skrb državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti pri uresničevanju posebnih pravic romske skupnosti, ureja organiziranost romske skupnosti na državni in na lokalni ravni ter financiranje. Zakon opredeljuje, da Republika Slovenija ustvarja pogoje in namenja posebno skrb za: (1) vključevanje pripadnikov romske skupnosti v sistem vzgoje in izobraževanja, za dvig njihove izobrazbene ravni in ustrezno štipendijsko politiko; (2) Na področju trga dela in zaposlovanja namenja posebno skrb spodbujanju zaposlovanja, poklicnemu izobraževanju in usposabljanju pripadnikov romskeskupnosti.; (3) ohranjanje in razvoj romskega jezika ter kulturno, informativno in založniško dejavnost romske skupnosti (Zakon o Romski skupnosti, 2007, 4. člen).
4.4 Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji
Eden od novejših mednarodno pravnih dokumentov, ki urejajo pravice manjšin Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, ki jo je z zakonom potrdil Državni zbor, vzpostavlja standarde, ki jim mora zadostiti tudi slovenski šolski sistem. Z tem je tako nastal eden najpomembnejših dokumentov, ki zajema reševanje problemov v vzgoji in izobraževanju Romov Strategija vzgoje in izobraževanje Romov v Republiki Sloveniji 2004 ter njena dopolnitev iz leta 2011, katerih temeljno načelo je načelo enakih možnosti. Strategija vzgoje in izobraževanja Romov, je bila sprejeta maja in junija leta 2004, ko so jo potrdili strokovni sveti iz področja vzgoje in izobraževanja. Pri celotni pripravi je sodelovala in imela pomembno vlogo tudi Zveza Romov Slovenije. Strategija vključuje izhodišča, načela, cilje in rešitve za uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje. Je velik korak za vse nadaljnje sklepe in odločitve na področju vzgoje in izobraževanja Romov, ki vsebuje pregled in presojo dosedanjega stanja in ukrepov ministrstva, pregled nerešenih problemov in reševanje le-teh. Načela in cilji, ki so še upoštevani v tem dokumentu so:
zagotavljanje vzgoje in izobraževanja, ki omogočata doseganje ciljev oziroma standardov znanja, ki so opredeljeni v kurikulu za vrtce in učnih načrtih;
uveljavljanje pravice do ohranjanja spoštovanja romskega jezika in kulture v vzgoji in izobraževanju;
vključevanje v večinsko družbo tako, da vzgoja in izobraževanje v kurikulu zagotavljata načela in vrednote enakosti v povezavi s socialno pravičnostjo (spopad s predsodki, spoštovanje druge kulture in jezika, približevanje univerzalni vrednotam);
vključevanje v večinsko družbo, tako da vzgoja in izobraževanje v kurikulu zagotavljata načela in vrednote enakosti v povezavi s socialno pravičnostjo (prav tam, str. 6-7).
Kot najpomembnejše rešitve je delovna skupina za pripravo strategije navedla:
zgodnje vključevanje romskih otrok v vzgojno-izobraževalni sistem;
romski pomočnik;
vsebinsko prilagajanje programov;
stalno strokovno izpopolnjevanje in do izobraževalni programi za strokovne delavce;
posebne oblike organizacije in materialni pogoji;
ne segregacija in praviloma ne homogeni oddelki;
vzpostavljanje zaupanja v šolo in odpravljanje predsodkov;
romski učenci, kot etnična skupina, niso učenci z posebnimi potrebami;
izobraževanje odraslih (prav tam, str.6-7).
4.5 Dopolnitev strategije 2004
Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2011 (v nadaljevanju:
Strategija 2011), je bila sprejeta z namenom, da dopolni in predlaga ustrezne rešitve in ukrepe, na podlagi pregleda in ocene uresničevanja določb, ki so bile ali niso bile izvedene iz Strategije 2004. Te rešitve in ukrepi naj bi omogočali uspešnejše vključevanje romskih otrok v vzgojo in izobraževanje, od vrtca pa vse do podiplomskega oziroma univerzitetnega izobraževanja. V Strategiji 2011 poudarjajo, da je uspešnost v izobraževanju romskih otrok odvisna tudi od ukrepov na drugih področjih: bivanjske razmere, zdravstvene razmere itd.
Strategijo je bilo potrebno dopolniti tudi zaradi dokumentov, ki se tičejo ureditve položaja romske skupnosti v Sloveniji in so bili sprejeti med letoma 2004 in 2010. Nekateri od teh dokumentov so: Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010-2015, zakon o romski skupnosti v Sloveniji, zakon o vrtcih, zakon o osnovni šoli in podobno (prav tam).
Strategija 2011 da velik poudarek tudi na področja, ki jih Strategija 2004 in posebno obravnavala. To je predšolska vzgoja, srednješolsko izobraževanje in v manjši meri tudi univerzitetnega šolanja, šolanja na podiplomskem študiju in izobraževanje odraslih. Na področju predšolske vzgoje Strategija 2011 poudarja pomen postopnega vključevanja otrok v izobraževanje že pred vstopom v šolo, omogočanje enakih možnosti za vse predšolske otroke, za vse otroke, ki niso bili vključeni v predšolsko vzgojo pa mora biti obvezna vključitev v brezplačni program za pet let stare otroke, ki ima cilj učenje slovenščine kot prvega tujega jezika, gradnjo pozitivne samopodobe ter socializacijo (prav tam).
Eden glavnih ciljev Strategije 2011 je izboljšanje zgodnjega vključevanja otrok v vzgojno- izobraževalni sistem, in sicer otroka naj bi se vključilo v vzgojno-izobraževalni sistem najpozneje pri njegovem 4. letu oziroma vsaj 2 leti pred začetkom obveznega šolanja.
Eden glavnih ciljev Strategije 2011 je izboljšanje zgodnjega vključevanja otrok v vzgojno- izobraževalni sistem, in sicer otroka naj bi se vključilo v vzgojno-izobraževalni sistem najpozneje pri njegovem 4. letu oziroma vsaj 2 leti pred začetkom obveznega šolanja.