V prvem delu smo si pogledali literarna pričevanja in zapisano ustno izročilo o elevzinskih misterijih, v nadaljevanju pa se bomo osredotočili še na arheološke ostanke, torej na materialne dokaze o obstoju kulta in izvajanju misterijev v Elevzini.
V Elevzini so s sistematičnimi izkopavanji na področju Demetrinega kulta začeli v 80. letih 19.
stoletja.59 Nekateri glede na arheološka izkopavanja kult datirajo vse v čas Mikencev, saj so pod dvorano misterija našli mikenski megaron, poimenovan Kompleks Megaron B (eden takih primerov v prilogi pod številko 1). Dvorana (imenovana anáktoron-kraljeva hiša) je bila večkrat prezidana, a je vedno sledila osnovnemu planu, ki je kvadratno dvorano namenjal velikemu zboru misterija. Razlago za grško poimenovanje lahko najdemo v tem, da je bil kult že od začetka last družine Evmolpidov, iz vrst katere so prihajali svečeniki in so bili nasledniki kraljeve družine. Takrat naj bi zbor misterija potekal v kraljevi hiši.60 S to Nilssonovo tezo se pravzaprav povezujejo tudi trditve mlajših raziskovalcev, ki pravijo, da je v mikenski dobi prostor uporabljala le manjša, elitna skupina, in sicer za žrtvovanje živali in utrjevanje vezi med člani skupine. V tem obdobju naj bi začeli uporabljati elevzinski apnenec, ki je bil kot gradbeni material uporabljen tudi za poznejši megaron (to je vidno npr. na stopnicah, ki vodijo do ploščadi, in v zidovih okrog zgradbe - peribolos), v klasični dobi pa je bil uporabljen za dekorativne elemente telestériona.61
Mylonas, ki je bil pri izkopavanjih prisoten, je mnenja, da je Kompleks Megaron B že imel funkcijo svetišča, kjer so izvajali rituale za boginjo Demetro, saj je glede na homersko himno Demetri prepričan, da je tudi Demetrin kult v mikenski dobi že obstajal, poleg tega pa je tudi prevzem iste lokacije za svetišče po njegovem mnenju eden od pokazateljev, da je imel Kompleks že od začetka enako funkcijo.62 Modernejši raziskovalci uporabo Kompleksa Megaron B v grobem delijo na tri dele oz. obdobja. Prvi naj bi torej spadal v mikensko dobo, ko naj bi bil hkrati tudi bivališče elitne skupine. V drugem obdobju, časovno postavljeno v geometrijsko dobo, naj bi se na tej lokaciji zagotovo začele dogajati religiozne dejavnosti, na kar nakazuje tudi najdba treh grmad, ki so jih verjetno uporabljali za nočne obrede (od sredine
59 Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 12.
60 Nilsson, Greek popular religion, 46.
61 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 32, 165.
62 Cosmopoulos, Greek Mysteries, 1–2.
19
osmega do petega stoletja pr. n. št.). Raziskovalci pripisujejo veliko verjetnost, da so izvajali rituale v čast Perzefoni, saj naj bi takrat že bila del grške mitologije, ter praznovanje rodovitnosti, imenovano tezmoforije (prav tako z začetki v tem obdobju). V geometrični dobi naj bi to svetišče že imelo funkcijo lieux de memoire, kar pomeni, da je bilo prepoznano kot kraj s posebnim zgodovinskim pomenom za lokalno skupnost, kjer je le-ta tudi lahko izvajala aktivnosti, ki so skupnost povezovale prav zaradi te skupne zgodovine. Telestérion naj bi bil v tem obdobju tudi že posvečen. Zadnja manjkajoča komponenta, ki naj bi pripeljala do vzpostavitve misterijev v Elevzini, kot je opisano v Homerski himni Demetri, pa naj bi bil soteriološki element (element, ki je vernikom zagotavljal tudi srečno posmrtno življenje), verjetno dodan v 7. stol. pr. n. št. Nekateri štejejo za dokaz velikansko prenovo svetišča, ki naj bi potekala na začetku 6. stol. pr. n. št.63
Mnogi raziskovalci so se ukvarjali tudi z vprašanjem zunanjih vplivov na vzpostavitev elevzinskih misterijev, torej z iskanjem izvora ideje za Demetrin kult v Elevzini, za kar obstajajo številne teorije. Ena pravi, da naj bi kult imel egipčanske korenine, na kar jih je navezala omemba Herodota o podobnosti med Demetro in boginjo Izido. Vendar pa so to tezo raziskovalci kar hitro ovrgli, saj na lokaciji niso našli nobenega ostanka, ki bi kazal na egipčanski izvor ali pa vsaj na egipčanski vpliv. Tezi nasprotuje tudi dejstvo, da so bili misteriji za egipčansko boginjo Izido vzpostavljeni šele v helenistični dobi. Druga teza, ki smo jo na kratko omenili že v prejšnjem poglavju, kot izvor elevzinskih misterijev omenja Kreto. Eden izmed argumentov se nanaša na homersko himno Demetri, saj v njej sama boginja omeni, da prihaja s Krete. To tezo raziskovalci zavračajo zato, ker naj bi bila Kreta pravzaprav v grški mitologiji na splošno večkrat uporabljena kot mesto, ki so ga protagonisti uporabljali za prikrivanje svoje identitete (npr. Odisej). Drugi argument pa se nanaša na arhitekturne podobnosti med elevzinskim anaktaronom in telesterionom in nekaterimi minojskimi zgradbami, za katere pa raziskovalci ponovno pravijo, da se podobnosti kronološko in gradbeno ne ujemajo. Pri tem se Mylonas sklicuje na izkopavanja iz let 1931 in 1932. Tretja teza vidi kot možen izvor Trakijo ali Tesalijo. Trakijo zagovorniki te teze povezujejo z družinskim izvorom Evmolpa, ki naj bi bil prav v Trakiji, Tesalijo pa z ostanki templjev, ki so posvečeni boginji in jih imajo nekateri za možne predhodnice elevzinskemu svetišču. Za to tezo imamo samo mitološke omembe, manjkajo pa konkretni arheološki dokazi.64
63 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 160–166.
64 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 155–157; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 15–20.
20
Ostaja nam torej še vedno razlaga, da se je Demetrin kult razvil prav v Elevzini, saj nam za zunanje vplive primanjkujejo dokazi. Mylonas za to možnost navaja kar nekaj argumentov, med drugim omembe v homerski himni Demetri in Kompleks Megaron B, ki naj bi tudi po ponovnih raziskavah potrjeval dejstvo, da se je že od začetka megaron samo nadgrajeval in vseskozi predstavljal neko religiozno zgradbo. Po antropoloških razlagah naj bi najprej obstajal primitiven kult, ki je nastal v okviru poljedelskih ritualov in se kasneje nadgradil s soteriološkim elementom v elevzinske misterije.65
Iskanje začetka elevzinskih misterijev je torej zelo zapleteno, rezultati pa težko določljivi. V obzir je treba vzeti raznolike raziskave: vse od literarnih, mitoloških in antropoloških do arheoloških in epigrafskih. Vsi na te načine pridobljeni viri pa so bolj ali manj verodostojni in prav tako različno »zgovorni«.66 Medtem ko lahko mit o boginji Demetri morda datiramo že v 9. stol. pr. n. št. in se ob tem sklicujemo na dejstvo, da naj bi v 8. stol. že obstajala Perzefona kot boginja, prav tako na to kažejo omembe pesnika Pamfosa,67 pa homersko himno Demetri na splošno datirajo na konec 7. stol. pr. n. št, ko naj bi bil po arheoloških raziskavah k obredom uveden tudi soteriološki element. Po besedah Mylonasa naj bi Demetrin kult obstajal vse od druge polovice 15. stol. pr. n. št.,68 Solonova omemba atenskega zakona, ki se nanaša na elevzinske misterije pa nas pripelje nazaj v začetek 6. stol. pr. n. št.69
2.1 Začetniki
Glede na Homersko himno Demetri naj bi torej misterije na zemljo prinesla Demetra. V himni izvemo tudi, komu konkretno naj bi jih predala: »Potem je šla h kraljem zakonodajalcem, da jim pokaže, Triptolemu in Dioklu, ki žene konje, silnemu Evmolpu in Keleju, voditelju ljudstva, kako naj opravljajo svete obrede, oznanila misterije Triptolemu in Poliksenu, poleg njiju pa še Dioklu […]«.70 Poglavje se osredotoča na osebe, ki so v citatu omenjene, in poskuša povzeti, kar o njih izvemo iz Pavzanijeve perspektive v Vodiču po Grčiji. Tudi on ob naštevanju oseb, ki naj bi prejele misterije od boginje Demetre, uporabi isti Homerjev citat.71
Triptolem in kralj Kelej
Med opisovanjem atenskih templjev se Pavzanija za hip ustavi in predstavi kar nekaj teorij o izvoru Triptolema. Po besedah Argejcev, naj bi bila Triptolem in Evbolej potomca Argejca
65 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 157–159.
66 Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,« 276–280.
67 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 8.
68 Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 14.
69 Walton, »Athens, Eleusis, and the Homeric Hymn to Demeter,« 112.
70 Himna Demetri (II) 473–477.
71 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 2.14.3.
21
Trohila (svečenik misterijev), ki naj bi odšel iz Argosa in se poročil z žensko iz Elevzine. Poleg Atencev, ki so trdili, da je Triptolem Kelejev sin, pa Pavzanija navaja še dva različna vira:
Muzaja in Orfeja. Medtem ko prvi pravi, da naj bi bil Triptolem sin Oceana in Zemlje, drugi očetovsko vlogo pripisuje Elevzincu Dizavlu, kar pa Pavzanija kasneje s citiranjem Homerja (med opisovanjem mesta Keleje) poskuša ovreči. Zadnja teza ki jo predstavi, se nanaša na Hojrila, ki zatrjuje, da sta Triptolemova starša Raros in Amfiktionova hčerka.72 Poleg teh teorij o Triptolemovem izvoru izvemo tudi za legendo, po kateri naj bi Triptolem Evmelu pomagal ustanoviti mesto Anteja, poimenovano po njegovem sinu, ki naj bi medtem, ko je Triptolem spal, poskušal sam posejati semena s Triptolemovim vozom, a je padel iz voza in se ubil.73 Triptolem torej tudi v tej zgodbi nastopa kot tisti, ki širi poljedelstvo. Poljedelstvo naj bi predal tudi kralju Arkadu.74 Triptolemu naj bi tempelj postavili tudi v Elevzini.75
Glede na atensko verzijo mita je boginja Demetra po incidentu z Demofontom vzljubila starejšega Metanejrinega in Kelejevega sina Triptolema, ki ga je naučila poljedelstva in mu predala nalogo, da po grškem svetu širi svoje znanje. Ker je bila to dolgotrajna in težka naloga, mu je podarila voz z dvema zlatima zmajema. To prepričanje Atencev iz zgodnjega 6. stol. pr.
n. št. naj bi potrjevala tudi izgubljena Sofoklova tragedija z naslovom Triptolem. Zgodba o njegovem potovanju naj bi sčasoma pridobila na popularnosti, kar se je kazalo tudi v podobah na atiških vazah, v klasičnem obdobju pa v kipih z njegovo podobo in povečanem številu njegovih kultov in omemb v lokalnih zgodovinah mest, ki so trdile, da se je heroj Triptolem na svoji poti ustavil tudi pri njih.76 To lahko opazimo tudi v Pavzanijevem pripovedovanju. Glede na povedano ga lahko kar hitro prepoznamo upodobljenega na vozu, kot bradatega moža, pripravljenega na svojo misijo, včasih tudi s plugom ali žitom v roki. Z njegovimi upodobitvami na vazah se ukvarja tudi Nilsson, ki v svojem delu prilaga številne fotografije.77 Ena izmed upodobitev Triptolema je priložena v prilogi pod številko 2.
72 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.14.2–3.
73 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 7.18.2–3.
74 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 8.4.1.
75 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.38.6.
76Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 20–21.
77 Nilsson, Greek popular religion, 56.
22
Keleja Pavzanija omenja predvsem v povezavi z mitom o boginji Demetri: bil naj bi Triptolemov in Demofontov oče.78 Njegov brat naj bi ustanovil misterije v Fliaziji.79 Tudi drugi raziskovalci potrjujejo njegovo vlogo kralja, očeta in prejemnika Demetrinega kulta.80
Diokles
O Dioklu od Pavzanije izvemo precej malo. V Homerjevem citatu nastopi kot »voznik konjev«,81 nato pa ga ponovno omeni samo še pri iskanju ustanoviteljev mesta Fare, pri čemer se zopet nanaša na Homerja in pravi, da je imel dvojčka Kretona in Ortiloha, po mnenju prebivalcev Fare pa tudi hčerko Antiklejo.82
Evmolp
»Silni« Evmolp, skupaj s Kelejevimi hčerkami tudi svečenik boginje Demetre in Kore, naj bi po mnenju Elevzincev in Atencev prihajal iz Trakije in bil potomec Pozejdona in Hione.
Omenjena sta tudi dva njegova sinova: Imarad in Keriks. Prvi naj bi umrl v vojni med Elevzino in Atenami,83 drugi pa naj bi ga preživel, vendar po besedah Kerikov Evmolp naj ne bi bil njegov pravi oče. Elevzinci in Atenci naj bi Pavzaniji povedali tudi, kje se nahaja Evmolpova grobnica.84
Tudi glede na grško mitologijo naj bi bil Evmolp sin Pozejdona in Hione (po nekaterih drugih virih pa celo sin poeta Muzaja). Že kot dojenčka ga je mati Hiona vrgla v reko, vendar ga je oče rešil in odnesel na obalo Etiopije. Tam je bil deležen vzgoje, vendar se je spečal s hčerko domačinke in bil zato izgnan. Tako je prišel do traškega kralja Tegirija, a je zaradi kovanja zarote proti njemu zopet moral zbežati, tokrat v Elevzino. Grška mitologija mu pripisuje tudi vlogo ustanovitelja elevzinskih misterijev, v Elevzini naj bi namreč postal najvišji svečenik in tako tudi prednik znamenite družine iz katere naj bi Elevzinci izbirali svečenike za elevzinske misterije, družine Evmolpidov. Umrl naj bi v vojni proti Atencem, ki jih je vodil Erehtej. Le-ta naj bi Evmolpa v vojni tudi ubil, zaradi česar naj bi ga na Pozejdonovo prošnjo Zevs treščil s strelo.85
78 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.14.3. in 1.39.1.
79 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 2.14.2–3.
80 Graf, “Celeus”.
81 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 2.14.3.
82 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 4.30.2.
83 Pavzanija njegovo smrt omenja na več mestih: 1.5.3 in 1.27.4.
84 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.38.2–3.
85 Clinton, »Eumolpus«; Janković, Kdo je kdo v antiki (gesli: Erehtej, Evmolp), 111, 115; Johannsen, »Tegyrius«.
23
Evmolp je največkrat upodobljen z žezlom, navadno v podobi elevzinskega svečenika, za katerega je veljalo, da je imel melodičen glas, s katerim je vodil obrede. Na to lastnost opozarja tudi sam pomen imena Evmolp, ki pomeni »tisti, ki dobro poje«. Tudi tu je pomemben vir homerska himna Demetri, saj naj bi se Evmolp v njej v virih prvič pojavil.86 Nekateri raziskovalci njegov prihod iz Trakije v Elevzino povezujejo s tezo, da bi elevzinski misteriji lahko izvirali tudi iz Trakije.87
Poliksen
Poliksena Pavzanija v svojem delu ne omenja. Morda je tu mišljen kateri od mitoloških kraljev pokrajine Elide, samo ime pomeni »tisti, ki ima veliko gostov.«88