Podoba elevzinskih misterijev pri Pavzaniji

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

JANJA ZUPAN

Podoba elevzinskih misterijev pri Pavzaniji

Diplomsko delo

Mentorica: doc. dr. Alenka Cedilnik Somentor: doc. dr. Branko Senegačnik

Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina

Ljubljana, 2021

(2)

2

Rada bi se zahvalila mentorjema za vso pomoč in napotke pri pisanju diplomske naloge ter kolegicama Zali Juliji Kavčič in Manci Rupnik za nasvete pri prevodih iz angleščine.

(3)

3 Izvleček

Podoba elevzinskih misterijev pri Pavzaniji

Diplomska naloga obravnava elevzinske misterije in poskuša prikazati, kaj o njih izvemo v Pavzanijevem delu Vodič po Grčiji. Za boljše razumevanje njegovih opisov misterijev je na začetku naloge en del posvečen razlagi homerske Himne Demetri in mita o boginji Demetri, ker sta pomembna vira za razumevanje samih misterijev in se nanju sklicuje tudi Pavzanija. V nadaljevanju izvemo, kakšni so materialni ostanki v Elevzini in katere pomembne osebnosti naj bi misteriji širili po grškem svetu (omenja jih tudi Pavzanija). V predzadnjem sklopu se naloga osredotoči na splošno predstavitev misterijev: na njihovo sestavo, potek in glavne bogove. Na koncu pa sledi še predstavitev Demetrinih kultov, svetišč in drugih zgradb, povezanih z elevzinskimi misteriji, o katerih izvemo preko Pavzanijinih opisov.

Ključne besede: elevzinski misteriji, Pavzanija, Demetra, Vodič po Grčiji

Abstract

The images of Eleusinian mysteries according to Pausanias

The following work presents Eleusinian mysteries as are described by Pausanias in his work Description of Greece. For a better understanding of his descriptions, at the beginning are presented The Homeric Hymn to Demeter and the myth of the goddess Demeter, being very important for the general comprehension of the mysteries. They are mentioned by Pausanias in his work, as well. Further on, we find out what are the material remains in Eleusis and which figures were important for the distribution of mysteries in the Greek world (also mentioned by Pausanias). The second to last part is focused on the general presentation of Eleusinian mysteries: their structure, course and main gods. At the end of this work is presentation of Demeter’s cults, sanctuaries and other buildings connected with Eleusinian mysteries that we get to know throughout Pausanias’ descriptions.

Keywords: Eleusinian mysteries, Pausanias, Demeter, Description of Greece

(4)

4 VSEBINA

UVOD ... 5

Pavzanija in Vodič po Grčiji ... 7

Elevzinski misteriji pri Pavzaniji ... 8

1. Prva literarna pričevanja in mit o Demetri ... 8

1.1 Muzajeva in homerska himna Demetri ... 8

1.2 Mit o boginji Demetri in letnih časih ... 10

2. Nastanek misterijev ... 18

2.1 Začetniki ... 20

3. Elevzinski misteriji ... 23

3.1 Organizacija misterijev ... 24

3.2 Potek misterijev ... 26

3.3 Bogovi elevzinskih misterijev... 29

4. Razširjenost kulta po grškem svetu in Demetrini kulti ... 30

4.1 Elevzina... 30

4.2 ATENE ... 31

4.3 KORINT ... 31

4.4 MESENIJA ... 32

4.5 AHAJA ... 33

4.6 ARKADIJA... 33

4.7 BOJOTIJA ... 37

4.8 FOKIDA ... 38

4.9 Ostali Demetrini kulti ... 38

ZAKLJUČEK ... 39

POVZETEK ... 41

LITERATURA IN VIRI ... 42

LITERATURA ... 42

VIRI ... 44

SEZNAM PRILOG ... 45

PRILOGE ... 46

(5)

5

UVOD

Z elevzinskimi misteriji sem se srečala že pri seminarju iz grške zgodovine. So misteriji, ki odstrejo pogled na grško religijo, kulturo in njihov vsakdanjik. Eni najstarejših, pa tudi najbolj poznanih. Tesno povezani z grško mitologijo in hkrati obredi, ki so se še pred njimi vzpostavili ob različnih fazah kmetovanja. Udeleževali so se jih lahko celo sužnji, poznali so tudi že idejo o posmrtnem življenju. Kult boginje Demetre je bil široko razširjen po grškem svetu, o čemer priča tudi Pavzanijino delo Vodič po Grčiji. V sklopu tega kulta naj bi se praznovali elevzinski misteriji, ki naj bi izvirali iz Elevzine.

Prvih nekaj nadaljnjih strani je posvečenih predstavitvi Pavzanije in njegovega dela Vodič po Grčiji, ki je bil tudi glavni vir pri raziskovanju. Sledi osrednji del, razdeljen v štiri sklope. V prvem so predstavljeni pisni viri, na katere se v zvezi z Demetrinim kultom sklicuje že Pavzanija in jih preučujemo še danes. Med te spada tudi homerska himna Demetri. Prav tako je v tem prvem sklopu predstavljen tudi mit o boginji Demetri, saj je zelo pomemben za razumevanje misterijev, možno je, da naj bi med misteriji celo posnemali določene dele iz mita.

Drugi sklop se osredotoča na materialne ostanke, ki pričajo o elevzinskih misterijih, poskuša najti začetke Demetrinega kulta v Elevzini in raziskati njegov razvoj. Predstavljene so tudi ključne osebnosti iz grškega sveta (izvzemši grške bogove), ki naj bi imele (vsaj v ljudskem ustnem izročilu) pomembno vlogo pri ustanovitvi in širjenju misterijev.

V tretjem sklopu je opisan svečeniški aparat in sam potek devetdnevnega praznovanja misterijev, zajema pa tudi predstavitev glavnih bogov, ki naj bi jih v sklopu tega misterija častili. V zadnjem delu je najprej predstavljeno, kaj nam Pavzanija razkrije o praznovanjih v sami Elevzini, nato pa je poudarek na razširitvi kulta v drugih grških pokrajinah. Po posameznih pokrajinah je predstavljeno, kaj v Vodiču po Grčiji izvemo o sorodnih obredih v drugih mestih. Ker je omemb obredov za boginjo Demetro in njeno hčerko res veliko, sem za opis izbrala tiste, pri katerih je Pavzanija največ napisal. Na koncu poglavja so omenjeni še razni Demetrini kulti, ki jih med pregledom skozi pokrajine nisem omenila, ker Pavzanija večinoma o njih pove samo, da so obstajali.

Izpostavila bi dve obsežni deli iz tega področja, na kateri sem naletela pri raziskovanju in sta jih napisala vodilna raziskovalca s tega področja v zadnjem stoletju. To sta Eleusis and the Eleusinian Mysteries (1961), delo Georgea Mylonasa, in sodobnejši Bronze Age Eleusis and the origins of the Eleusinian Mysteries (2015), delo Michaela B. Cosmopoulosa. Obe deli

(6)

6

omogočata odličen pregled domnevnega razvoja kulta skozi številna časovna obdobja in podrobne opise samih misterijev.

Ker sem delala z angleško verzijo Pavzanijivega Vodiča po Grčiji, naj omenim še, da so vsi prevodi iz tega vira moji, razen če je v opombah navedeno drugače.

(7)

7

Pavzanija in Vodič po Grčiji

Pavzanija je bil grški geograf, rojen okrog leta 115 n. št., pisati pa je verjetno začel 40 let pozneje. O njem pravzaprav ne vemo veliko zanesljivih podatkov, saj o sebi ni veliko zapisal.

Naj bi prihajal iz pokrajine Lidije, verjetno iz Magnezije. Njegova potovanja naj se ne bi omejila samo na Grčijo, temveč naj bi potoval tudi po Italiji, Egiptu, Palestini in Siriji. Zaradi številnih potovanj se sklepa, da je bil precej premožen.

Njegovo najbolj znano delo je Vodič po Grčij, ki naj bi bilo oblikovano v kronološkem zaporedju glede na njegovo potovanje po Grčiji in razdeljeno na 10 knjig. Opisuje posamezne grške pokrajine v naslednjem zaporedju: Atika in Megarida, Korint in Argolida, Lakonija, Mesenija, Elida, Ahaja, Arkadija, Bojotija in Fokida. Glede na nenavaden zaključek zbirke je možno, da je delo ostalo nedokončano in je bilo načrtovanih več knjig.

Pavzanija je med potovanjem po Grčiji obiskal številna mesta in njihove znamenitosti, zanimala pa ga je predvsem njihova zgodovina in religiozni aspekt, pri čemer so mu bile pri srcu predvsem znamenitosti iz časa, ko Grčija še ni bila pod nadoblastjo rimskega cesarstva.¹ V svojem delu se tako pri opisih pomudi predvsem pri različnih svetiščih, zgradbah, zgodbah o njihovih začetkih, umetniških delih, posebnih ritualih, kultih in praznovanjih, opiše pa tudi samo pokrajino, ki ga obdaja in povezuje posamezna mesta, kar delu da pridih pravega popotniškega vodnika. Potrebno je omeniti, da je izbor zanimivosti, ki jim v delu posveča pozornost precej subjektiven. To, kar se mu je zdelo vredno omeniti in se spominjati, so bile predvsem zgradbe iz klasične in helenistične dobe grške zgodovine, kar pomeni, da naj bi sodobne zgradbe, nastale po času največje grške samostojnosti, med opisi popolnoma izpustil.

S tem je tudi kreiral naš pogled na takratno podobo pokrajin, ki jih je obiskal.

Pri raziskovanju pa je pogosto tudi precej kritičen. Med potovanjem naj bi o tem, kar je želel opisati, spraševal tudi svoje gostitelje (ponavadi premožnejše družine), pri čemer se je jasno zavedal, da lahko obstaja razlika med spominom prebivalcev in resnično zgodovino in da je bila izpričana lokalna zgodovina lahko včasih prisotna v več različicah ter kontradiktorna njegovim pisnim virom (pogosto npr. navaja Homerja). V teh primerih se je pogosto precej kritično poskušal izogniti izbiri samo enega stališča. Kar so mu povedali prebivalci, je

1Donohue, »Pausanias«.

(8)

8

kombiniral z lastno izkušnjo in neznano poskušal razložiti s tem, kar sam že ve, in je na kraju samem izkusil.

Z opisanim delom je bil v pomoč tudi arheologom, ko so poskušali interpretirati materialne ostanke na teh območjih.² Nemalokrat omeni tudi elevzinske misterije in homersko himno Demetri, kar bo tudi predmet raziskave v nadaljevanju.

Elevzinski misteriji pri Pavzaniji 1. Prva literarna pričevanja in mit o Demetri

1.1 Muzajeva in homerska himna Demetri

Homerska himna Demetri naj bi bila najstarejši znani literarni zapis o elevzinskih misterijih in hkrati tudi najstarejše pričevanje o katerem koli grškem kultu.³ Nastala naj bi konec 7. stol.

pred našim štetjem ali v začetku 6., Walton v svojem članku zagovarja tudi mnenje, da naj bi nastala izpod peresa Elevzinčana. Po eni strani naj bi pisec pokazal prepričljivo znanje o sami geografiji mesta in o tamkajšnjih tradicijah, po drugi pa bi lahko bila tudi del literarne propagande v času pred nasilno priključitvijo Elevzine Atenam, ko so si zasluge za kult želele prislužiti tudi Atene, ki pa v sami himni niso niti enkrat omenjene.⁴ Pisec homerskih himn ni lahko določljiv. Himne so bile napisane v različnih obdobjih in na različnih geografskih območjih, prav tako se razlikujejo tudi v slogu pisanja, zato je bilo piscev morda več. Avtorstvo Homerja, pesnika Iliade in Odiseje, je torej znova postavljeno pod vprašaj. Enega izmed razlogov lahko najdemo v tem, da so himne bile del ustnega izročila, ki pa si ga v tistem času zapisovalci niso lastili, temveč le zapisovali in prenašali naprej.⁵

Homerske himne so bile neke vrste religiozne pesmi, ki so obstajale v različnih verzijah in oblikah. Krajša verzija Homerske himne Demetri tako šteje samo tri verze, daljša pa jih ima skoraj petsto. Krajša oblika je bila verjetno ena od alternativnih verzij začetka in zaključka himne. Himne naj bi imele proojmijski značaj, kar je ponavadi vidno v zadnjih verzih, v katerih pesnik pravzaprav napove prehod na naslednjo pesem, kar pomeni, da so imele verjetno

2Stewart, »“Most Worth Remembering.«; Pretzler, »Pausanias and Oral Tradition«.

3 Nilsson, Greek popular religion, 45.

4 Walton, »Athens, Eleusis, and the Homeric Hymn to Demeter,« 108–114.

5 Senegačnik, »Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi,« 229–230.

(9)

9

funkcijo uvoda pred izvajanjem epskih pesnitev.⁶ Uporaba daktilskega heksametra in objektivnega sloga tretjeosebnega pripovedovalca pa jih povezuje z žanrom epskih pesnitev.⁷ Izmed 33 homerskih himn obstajajo štiri daljše, med njimi tudi himna Demetri, ki govorijo o življenju bogov, ki jih častijo, o njihovem rojstvu oz. kreaciji, o nastanku njihovega najpomembnejša svetišča (tako je npr. razloženo tudi Demetrino svetišče v Elevzini), vsebujejo pa tudi mite. Himne so tako razlagale zgodbe bogov, kot so jih takrat poznali in častili, in so pravzaprav utemeljevale takratni religiozni red.⁸ Predvideva se, da so jih izvajali na rapsodskih festivalih, posvečenih izbranim bogovom. Parker pa omenja tudi možnost, da so se določeni deli himne uporabljali tudi med rituali (posvečeni so npr. podoživljali Demetrino žalovanje) in da so se pesniki himne lahko odločali, katere dele bodo izpostavili (v nekaterih verzijah je tako lahko glavna tema zgodba Demetrine hčere, v drugih pa je poudarek prav na povezavi Demetre z Elevzino).⁹

V homerskih himnah se prepletajo mitološke, teogonske in vseživljenjske tematike. V himni Demetri, ki je napisana v literarnem dorskem dialektu,¹⁰ tako najdemo tematiko spoprijemanja z izgubo, z nasiljem nad ženskami ter odnos med materjo in hčerjo. Cosmopoulos¹¹ predstavi tudi ženski vidik himne, po katerem je v himni prisoten tudi prikaz najpomembnejših sprememb v življenju ženske in njenega položaja v družbi. Po drugi strani najdemo tudi motive vzpostavljanja moči med bogovi samimi in odnos med bogovi in navadnimi smrtniki. Prisotna je tudi razlaga začetkov elevzinske religije Demetri in elementi, ki so uporabljeni v ritualih in festivalih. Parker¹² kot dva najpomembnejša dela Homerske himne Demetri izpostavi Korino vrnitev med smrtnike in ustanovitev elevzinskih misterijev.

Pavzanija se na Homerja pogosto obrača kot na precej zanesljiv vir, ki priča o začetnikih elevzinskih misterijev v številnih krajih po grškem svetu.¹³ O njem pravi, da je »eden tistih, ki so pisali Demetri v čast«¹⁴ in ga pogosto navaja tudi v podporo svojim trditvam.¹⁵ V 30.

poglavju opisa pokrajine Mesenije pa celo citira verze iz Homerske himne Demetri.¹⁶ Poleg te

6 Uvod Lare Unuk k Himni II Demetri, 22. V: Senegačnik, Homerske himne, 22.

7 Senegačnik, »Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi,« 230.

8 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 9; Parker, »The 'Hymn to Demeter',« 2–4.

9 Parker, »The 'Hymn to Demeter',« 4–5.

10 Senegačnik, »Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi,« 232.

11 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 9–10.

13 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.38.2 in 2.14.3.

14 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 2.14.3.

15 Prav tam.

(10)

10

himne v povezavi z Demetro omeni še Muzajevo himno Demetri, ki naj bi bila napisana za svečeniško družino Lycomidae.¹⁷

Muzaj je mitološka oseba. Veljal je za predhodnika Homerja in tesnega Orfejevega prijatelja.

Živel naj bi v Elevzini in Atenah in naj bi ga vzgojile muze. Pripisuje se mu tudi iznajdba heksametra, v povezavi z Elevzino pa naj bi bil oče elevzinskega Evmolpa.¹⁸ Omenjena himna naj bi bila ena od verzij himn, napisanih boginji Demetri,¹⁹ Pavzanija pa jo celo šteje za edino pristno delo, ki ga po njegovem mnenju zagotovo lahko pripisujemo Muzaju.²⁰

1.2 Mit o boginji Demetri in letnih časih

V mitu o boginji Demetri in njeni hčeri so zajeti različni aspekti iz življenja takratne agrarne grške kulture. Pomembnost mita za razlago elevzinskih misterijev pa omenja že Nilsson:

»Razumevanje elevzinske religije je odvisno od pravilnega razumevanja mita.«,²¹ kar potrjuje tudi Cosmopoulos: »[…] mit ponuja študijo vzrokov za ključne elemente v elevzinski religiji in festivale, ki so posvečeni Demetri v Elevzini.«²² Seveda obstajajo številne različice mita.

Verzija, ki jo bom v nadaljevanju predstavila, temelji na prevodu Homerske himne Demetri Lare Unuk v zbirki Homerske himne. Vendar pa naj najprej povem še nekaj besed o boginji Demetri.

Demetra je tista izmed dvanajstih olimpskih bogov, ki jo prepoznamo po klasju, bakli v roki, in različnih plodovih. Je boginja poljedelstva, setve, žit, ženskosti in misterijev (pri Rimljanih kot Cerera tudi boginja plodnosti in zakona). Lahko se pojavlja tudi v vlogi zdravilke ženskih rodil, ponekod so jo povezovali s prehodom mladih deklet v odraslost. Medtem ko so se moški obračali k Heraklu, je v življenju poročenih žensk pomembno vlogo igrala prav ona. V drevesu grških bogov, jo lahko najdemo pod očetom Kronosom in materjo Reo, sama pa je imela hčerko Koro (z Zevsom) ter sina Plutosa (z ljubimcem Jazionom).

V grški mitologiji ima veliko vlogo matere, kar je razvidno že v samem imenu Demeter, ki sicer ni docela razumljivo, vendar je jasen pomen drugega dela dorsko-bojotskega oz. eolskega poimenovanja Damater oz. Domater, ki pomeni mati.²³ Razlog za dotično poimenovanje nam

17 Stein-Hölkeskamp, »Lycomidae«.

18Heinze, »Musaeus«.

19 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 9.

23Graf, »Demeter«; Janković, Kdo je kdo v antiki, (Demetra), 88, (Perzefona), 296, (Plutos), 308.

(11)

11

odstira grški mit, ki se z njo največkrat povezuje. To je mit o letnih časih in o ugrabitvi njene hčere Kore.

Ugrabitev Kore

Na jasi polni rož so se igrala dekleta, med njimi tudi hčer boginje Demetre, Kora, ki je nabirala cvetlice. Medtem je zagledala posebno lepe in dišeče, ki so jo zapeljale na samo, kjer jo je nato ugrabil Had, bog podzemlja, in jo proti njeni volji odpeljal k sebi v podzemlje. Pavzanija v četrti knjigi²⁴ citira del Homerske himne Demetri, kjer so naštete vodne nimfe, ki so se na travniku igrale s Koro. Med razlago dveh zgodb o Narcisu omeni,²⁵ da naj bi bile cvetlice, ki so Koro na jasi zapeljale, narcise. Pri tem se sklicuje na mnenje pesnika Pamfosa.²⁶ O posebni vlogi narcise govori tudi homerska himna Demetri, v kateri je boginja Gaja na Zevsovo željo pognala narciso in tako Koro zvabila v past.²⁷

To prvo podobo mita Parker²⁸ povezuje z univerzalnim konceptom mladega dekleta, žrtve dogovorjene poroke, ki jo oče preda ženinu in s tem loči hčer od matere. Dotakne se tudi teme o nasilju, ki ga je Had storil nad Koro, poraja pa se tudi vprašanje, kje se nahaja travnik, kjer je bila Kora ugrabljena, saj se skozi čas najde kar nekaj lokalnih zgodb o pričah, ki so dogodek videle in ker so s svojim poročanjem pomagale Demetri, naj bi tam ustanovila svoj kult.

Demetrino tavanje

Kora je ugrabitvi glasno nasprotovala, vendar sta njene krike slišala samo Hekata in Helij. Mati Demetra je hčerin krik zaslišala šele tik preden je Kora prešla v podzemlje. Boginja se je nato odeta v črnino spustila na zemljo in 9 dni in noči, brez hrane in z baklami v rokah tavala po zemlji, iščoč svojo hčer, dokler je ni prestregla Hekata in ji povedala, da je slišala hčerine krike, vendar žal ničesar videla. Skupaj sta se odpravili tudi do boga Helija, ki je Demetri razodel, kaj se je pripetilo njeni hčeri in povedal, da je Koro Hadu za ženo dal Zevs. Boginja je od jeze nad Zevsom zopet odšla na zemljo, tokrat preoblečena v starko, da je nihče od smrtnikov ne bi prepoznal. Zanjo se ni nihče zmenil, dokler ni prispela do Elevzine, kjer je vladal kralj Kelej z ženo Metanejro.

25 Pavzanija, Vodič po Grčiji,, 9.31.9.

26 Internetna enciklopedija Brill’s New Pauly ga na osnovi podatkov, ki jih prinaša Pavzanija, opiše kot pesnika, ki je živel pred Homerjem in Narcisom ter bil avtor številnih himn, posvečenih različnim grškim božanstvom.

Rutherford, »Pamphos.«

27 Himna Demetri (II) 7–18.

(12)

12

Pavzanija²⁹ naši verziji mita doda še en del. Med iskanjem hčere Kore naj bi Demetro zasledoval Pozejdon. Ker se mu je želela izogniti, se je spremenila v kobilo, vendar pa njena ukana ni popolnoma uspela. Tudi Pozejdon naj bi se spremenil v žrebca in ji storil silo. Iz te zveze naj bi Demetra rodila hčerko in konja Arejona (Areion), ime hčerke pa Arkadijci neposvečenim v njen kult ne želijo izdati. Figalijci pa so, kot poroča Pavzanija,³⁰ drugačnega mnenja glede Demetrinega naraščaja. Pravijo, da je v resnici rodila hčer, ki jo oni imenujejo z vzdevkom Gospodarica, in se po dogodku s Pozejdonom v jezi in žalovanju odeta v črnino zatekla v jamo pod goro Elaj. Nihče izmed bogov ni vedel, kje se nahaja, dokler je ni odkril Pan in o njej poročal Zevsu. Kot je kasneje opisano v naši verziji mita, naj bi tudi tu sledilo obdobje lakote in nerodovitnosti, kar je Zevsa pritegnilo k posredovanju in iskanju Demetre.

Poleg tega v Vodiču po Grčiji najdemo opis dveh zanimivih točk iz mita. Prvo Pavzanija omeni med opisovanjem Megare: »Blizu mestne hiše je skala. Imenujejo jo Anakletrida (Anaclethrís) (Klic), ker naj bi Demetra (če je verjeti legendi), prav na tem mestu klicala svojo hčer, ko je tavala naokoli in jo iskala.«³¹ Druga³² pa se nahaja v mestu Lerna. Gre za kamne postavljene v krog, kjer naj bi se po ugrabitvi Demetre Had spustil v podzemlje.

V tem delu mita Parker³³ izpostavi dve zanimivosti. Prva se nanaša na podobnost med mitom in samimi misteriji. Eden izmed ritualov naj bi verjetno posnemal prav ta del, v katerem Demetra z baklo išče svojo hčer in se zaradi žalovanja hkrati tudi posti. V komentarju Lare Unuk k Homerski himni Demetri najdemo še drugo omembo elementa gorečih bakel med izvajanjem samih misterijev. Prevajalka pove, da so bile bakle pogosto upodobljene na amforah in da se je celo eden izmed svečenikov imenoval »ta, ki nosi baklo.« Poleg tega lahko iz tega dela mita razberemo kar nekaj žalnih motivov: postenje, »preoblačenje, trganje tančice, zavračanje jedi, pijače in kopeli.«³⁴ Vse to naj bi storila tudi Demetra v mitu.

Druga zanimivost, ki jo izpostavi Parker, je nenavaden preskok pesnika, ki Demetro brez razlage pripelje v Elevzino (kaj se je zgodilo s hčerko, je v tej verziji mita pravzaprav že izvedela), kar je verjetno posledica žanra, saj naj se pripoved v himnah ne bi osredotočala na navajanje razlogov za dogodke. V odlomku lahko opazimo tudi motiv Zevsove krivde, saj naj bi bil krivec za ugrabitev Kore (kot njen oče se torej mimo nje in njene matere dogovori za

29 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 8.25.5–7.

33 Parker, »The 'Hymn to Demeter',« 7.

34 V opombi Lare Unuk, »Himna II Demetri,« v: Senegačnik, Homerske himne, 27, op. 25.

(13)

13

zakon z bogom podzemlja), in motiv Demetrine nevednosti, ki je pravzaprav posledica molka, značilnega tudi za informacije okrog misterijev, ki jih je bilo prepovedano širiti tudi še v času Pavzanije.³⁵ Odlomek se konča z boginjo v preobleki starke, kar je precej pogost motiv v grški literaturi (že če pomislimo npr. na Odisejo in boginjo Ateno).

Demetrin čas v Elevzini

Ob elevzinskem vodnjaku so boginjo Demetro zagledale Kelejeve hčere in jo prijazno ogovorile. Demetra jim je povedala izmišljeno zgodbo, da prihaja s Krete in so jo ukradli pirati, a jim je na poti uspela pobegniti. Dekleta so o starki povedala materi Metanejri in ta je odobrila, da jo pokličejo na dvor, da bi skrbela za njenega novorojenega sina. Metanejra naj bi začutila prisotnost božanstva že ob njenem prihodu, Demetra pa je bila še vedno tako žalostna, da ni ničesar jedla in pila, razen posebne pijače, imenovane kykeón, ki so jo pripravili posebej zanjo.

Razvedrila jo je šele sužnja Jamba, in sicer z različnimi vulgarnimi domislicami.

Tako ji je bila zaupana vzgoja najmlajšega Metanejrinega sina Demofonta. Zanj je skrbela tako, da ga je čez noč mazilila z ambrozijo, ponoči pa držala nad ognjem, saj ga je želela spremeniti v boga. Nekega večera, jo je kraljica zalotila med početjem, se hudo ustrašila in pri tem užalila in razjezila boginjo, ki se ji je razkrila in prenehala s svojim početjem. V jezi ji je naročila, naj ji Elevzinci zgradijo svetišče z oltarjem, nato pa jim bo predala skrivne obrede, ki jih bodo morali redno opravljati, da bi jo s tem pomirili. Ko je bilo svetišče zgrajeno, se je vanj zatekla in še vedno žalovala za svojo hčerjo. Zdaj se je njena jeza razširila tudi na ljudi, zato je zemlja opustela in nastopila strašanska lakota, nastopil je čas, ko je moral v dogajanje poseči Zevs.

Pavzanija³⁶ ta del mita poveže s potovanjem iz Elevzine proti Megari, kjer opazi izvir (imenovan Anthium: Cvetoči izvir): tu naj bi se po besedah grškega pesnika Pamfosa nekoč nahajala tudi boginja Demetra, preoblečena v starko, in naj bi jo srečale hčerke kralja Keleja.

Ob poti naj bi bilo tudi svetišče posvečeno kraljici Metanejri. Poleg tega Pavzanija omenja,³⁷ da naj bi jo v svoj dom sprejeli tudi Fital ter prebivalci Argosa: Pelazg in Misos, pogosto v povezavi s podaritvijo semen, ustanovitvijo lokalnega Demetrinega kulta ali njenega svetišča (v primeru Misosa), medtem ko naj bi Fitalu v zahvalo podarila figovo drevo. Tako naj bi po

35 V opombi Lare Unuk, »Himna II Demetri,« v: Senegačnik, Homerske himne, 26, op. 19 in 27, op. 26.

37 Pavzanija, Vodič po Grčiji,, 1.14.2–3. in 1.37.2.

(14)

14

Pavzanijinem poročanju v Tegeji³⁸ obema s hčerko nadeli tudi vzdevek »prinašalki sadežev«, prebivalcem, imenovanim Kabejri,³⁹ pa naj bi Demetra podarila rituale.

Ta del mita, ki nam ga poda tudi homerska himna Demetri, študije razlagajo iz različnih vidikov. Nekateri⁴⁰ na primer Demetrin čas na dvoru vidijo kot srce mita in predvsem podlago za elevzinske misterije. V ritualih naj bi uporabili nekatere elemente iz mita, kot so: odrekanje hrane in pijače, pitje zgolj kykeóna, Jambine burke ter leseno pručko, pokrito z ovčjo kožo, na kateri naj bi sedela Demetra. Pravzaprav naj bi bili del priprave na misterije: po začetnem postenju naj bi sledilo pitje kykeóna, oponašanje Jambinega zabavanja Demetre pa naj bi potekalo med procesijo iz Aten v Elevzino.⁴¹ Glede sestave in uporabe kykeóna obstajajo različna mnenja in so bile narejene različne analize. Nilsson poda precej preprosto razlago, da gre za mešanico vode, ječmena in polaja (vrsta mete),⁴² medtem ko Cosmopoulos in Richardson pravita, da ne gre za tako natančno določeno mešanico, temveč naj bi obstajale različne kombinacije žit, zelišč (v primeru elevzinskih misterijev naj bi se uporabljala določena vrsta mete) in tekočih komponent, kot so na primer voda, med, vino, olje ali mleko. Skozi čas naj bi se uporaba te pijače spreminjala. Medtem ko pri branju Homerja opazimo, da se to pijačo postreže ob dobrodošlici gostom, naj bi jo kasneje uporabljali tudi v medicinske namene.

Načina in namena uporabe tega napitka pri elevzinskih misterijih ne moremo točno določiti, kot omenjeno, naj bi se ga pilo po koncu posta, možno je tudi, da je kombinacija fermentiranega ječmena in velike količine določene vrste mete povzročala halucinacije, vendar ne vemo, če so zares uporabljali fermentirani ječmen in na sploh to kombinacijo. Obstajajo številne interpretacije tudi o vzroku uporabe: nekateri v njem vidijo poljedelski ritual, drugi posnemanje Demetre, tretji pa pravijo, da naj bi imel pomirjevalno moč po dolgi procesiji iz Aten v Elevzino.⁴³

Samo dejanje predaje ritualov Parker označi kot najbolj različno interpretiran del mita, saj naj bi bilo po eni strani posledica Demetrine jeze nad Metanejro in zahteve, da morajo rituale vsako leto ponavljati, da bi boginjo vsakič znova pomirili. V nekaterih lokalnih zgodovinah so rituali darilo zaradi gostoljubnosti prebivalcev ali pa v zahvalo za informacije o izgubljeni hčeri, medtem ko naj bi po tretji razlagi pisec v Homerski himni Demetri mitu dodal vse te elemente,

39 Pavzanija, Vodič po Grčiji,, 9.25.6–7.

41 Richardson, The Homeric Hymn to Demeter, 22–23.

43 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 19–21; Richardson, The Homeric Hymn to Demeter, 344–347.

(15)

15

da bi pravzaprav strnil elevzinske rituale in zanje poiskal razlago.⁴⁴ Po drugi strani pa je Nilsson mnenja, da je Demofontov del v zgodbo dodan samo zato, da Demetra lahko razkrije svoj božanski izvor in ni povezan z elevzinskim kultom.⁴⁵ Opazujemo lahko tudi dogajanje med obema svetovoma (svet bogov in svet navadnih smrtnikov), ki sta sicer nezdružljiva, a med sabo hkrati tudi odvisna, kar nam prikaže primer Demetre, ki nad človeštvo prikliče lakoto in s tem prisili Zevsa iz Olimpa k posredovanju.⁴⁶

Za ta odlomek so zanimive tudi študije, ki preučujejo vlogo žensk v družbi na podlagi tega mita. Pratt⁴⁷ analizira prav podobo Demetre kot starke, za katero številni trdijo, da je podoba stare ženske, ki jo nezmožnost reproduciranja postavlja na rob družbe. Eden glavnih argumentov te teze naj bi bilo prav samostojno Demetrino tavanje, ki naj bi nakazovalo na to, da so bile stare ženske nezaščitene, pa tudi veliko bolj svobodne od mladih, ki so bile še vedno dragocene zaradi možnosti spočetja otrok. To precej negativno podobo Pratt ovrže z dejstvom, da so Kelejeve hčerke ob srečanju izrazile začudenje nad Demetrino samoto. Drugi argument iz mita pa je ta, da so boginjo kar hitro sprejele medse in ji ponudile delo na dvoru, kar lahko nakazuje na to, da so bile starejše ženske v družbi verjetno še vedno cenjene zaradi svojega znanja in izkušenj na področju skrbi za otroke in upravljanja z gospodinjstvom. Na to opozarja dejstvo, da je na dvoru niso samo toplo sprejeli, temveč ji želeli za njeno delo ponuditi tudi visoko plačilo, kar kaže, da je tako delo moralo biti kar visoko cenjeno.

Še enega izmed feminističnih vidikov, ki se nanaša na ta odlomek mita, pa v svoji študiji izpostavlja Lynn Keller,⁴⁸ ki omenja povezavo med omembo Krete kot mesta, s katerega boginja pravi, da prihaja, in tamkajšnjo matriarhalno kulturo. To omembo v mitu bi lahko povezali s časom, ko so Mikenci prevzeli oblast nad matriarhalno kretsko kulturo (v Demetrini zgodbi so omenjeni pirati, ki so jo na silo odpeljali), zidavo prvega svetišča Demetri v Elevzini in vzpostavitvijo patriarhalne kulture z dogovorjenimi porokami, kar je pravzaprav tudi del Korine zgodbe.

Korina vrnitev

Zevs je k Demetri na Zemljo najprej pošiljal številne bogove, da bi jo prepričali, naj se vrne mednje, in ji obljubljal številna darila, vendar je nič ni prepričalo. Demetra je za vsako ceno

46 Senegačnik, »Homerske himne: mostovi med bogovi in ljudmi,« 265.

47 Pratt, »The Old Women of Ancient Greece,« 41–50.

48 Lynn Keller, »Eleusinian Mysteries of Demeter and Persephone,« 43–44.

(16)

16

želela ponovno videti svojo hčer, zato je Zevs na koncu v podzemlje poslal Hermesa z željo, naj prepriča Hada, da spusti Perzefono nazaj na zemljo. Tudi ona je pogrešala svojo mater. Had je popustil, a Perzefoni nastavil zvijačo. Skrivaj ji je ponudil granatno jabolko in jo prisilil, da ga poje. Mati in hči sta se kmalu zatem končno zopet srečali. Demetra je posumila na ukano z granatnim jabolkom in ker ga je Perzefona v podzemlju že poskusila, je bila vezana na podzemni svet. Demetra ji je razložila, da bo zato morala vsako leto tretjino prebiti v podzemlju, ostali dve tretjini pa bo lahko ostala na zemlji, kar je potrdil tudi Zevs.

Ta mit naj bi tako razložil tudi nastanek letnih časov. V obdobju, ko je Kora, vedra boginja pomladi, v podzemlju, je narava pusta, gola in siva, tedaj nastopi zima. Ko se hči vrne k materi, narava ozeleni in oživi in nastopi pomlad. Ena izmed razlag mit vidi tudi kot antično alegorijo za seme, ki mora biti, preden ponovno vzcveti, zakopano v zemljo, kar naj bi ponazarjal Korin čas v podzemlju.⁴⁹ Glede na različico mita, ki ga v svojem delu predstavi Nilsson, je bilo poletje edini čas, ko žita ni bilo na zemlji, zato naj bi Perzefona to obdobje preživela v podzemlju.

Tako naj bi bilo na Siciliji, kjer je bilo žito v tem letnem času shranjeno v velikih podzemnih posodah, sejalo pa se ga je jeseni. Takrat so odprli podzemne posode z žitom, kar naj bi ponazarjalo Perzefonin vzpon (anodos) in se praznovalo elevzinske misterije. Stara semena so uporabili pri jesenskem sejanju – iz njih so torej zrasla nova.⁵⁰

Preden se je Demetra vrnila med bogove na Olimpu, je glede na zgodbo v naši Homerski himni Demetri obiskala še nekatere kralje in druge pomembne osebe: Triptolema, Diokla, Evmolpa, Keleja in Poliksena, ter jim razodela skrivne obrede ter oznanila misterije. Pesnik na koncu himne pove še, da je tistim, katerim so Demetrine skrivnosti razodete, zagotovljeno srečno posmrtno življenje.

V tem zadnjem delu mita postane najpomembnejša vloga hčere Perzefone, ki ima glede na mit dvojno podobo. Po eni strani predstavlja vsakoletno spremembo v naravi, rodovitnost, čas, ko semena obrodijo sadove, po drugi pa vsako leto potuje iz sveta smrtnikov na drugo stran k Hadu, zato so se nanjo lahko obračali v prošnjah za vodstvo med prehodom na drugi svet in je lahko pomenila simbol nesmrtnosti.⁵¹ Prevajalka Unuk dodaja zanimiv komentar o epizodi z granatnim jabolkom. Pravi namreč, da ob prvi omembi granatnega jabolka bralec himne ne dobi vtisa, da je bila Perzefona v dejanje prisiljena, vendar pa kasneje materi dejanje predstavi na ta način. Na tem delu bi tako lahko bilo možno, da je hčerina nevednost ob zaužitju

49Graf, »Demeter«; Janković, Kdo je kdo v antiki (geslo: Perzefona), 296.

51Parker, »The 'Hymn to Demeter',« 11; Lynn Keller, »Eleusinian Mysteries of Demeter and Persephone,« 49–50.

(17)

17

granatnega jabolka lažna in se pravzaprav materi zlaže, da je ne bi prizadela (po tej teoriji bi se Perzefona lahko tudi zavedala pomembnosti svoje vloge in slave kot Hadove žene). Unuk predlaga, da gre tukaj ponovno za prikaz odnosa med hčerjo in materjo, in sicer za odraščanje hčere v žensko in njeno oddaljitev od matere.⁵²

Na koncu, kar Parker tudi izpostavi za sam vrh mita, pa sledi še zadnje dejanje: Demetrina darila Elevzincem. Eno izmed daril naj bi bilo, kot že omenjeno, poljedelstvo. Po Korini vrnitvi k materi naj bi po suši najprej ozelenelo polje v Rarosu,⁵³ po nekaterih verzijah naj bi tu prvič vzklilo žito, kar naj bi Triptolem potem razširil naprej po grškem svetu.⁵⁴

Na Demetro lahko torej gledamo tudi kot na prinašalko kulture. Življenjsko pomembna dejavnost za skupnost ali posameznika je bila pogosto pripisana bogovom. Kot je na primer Prometej človeštvu prinesel ogenj, naj bi po tem mitu Demetra smrtnikom preko Triptolema prinesla poljedelstvo.⁵⁵ V Vodiču po Grčiji je Pavzanija opisal enega izmed takih primerov pri Fenejcih: »Tistim Fenejcem, ki so jo gostoljubno sprejeli v svoje domove, je boginja poklonila vse vrste stročnic, razen boba.«⁵⁶ V prenesenem pomenu bi to lahko pomenilo, da jih je naučila poljedelstva.

Preden so napočila zlata atenska leta, je bilo poljedelstvo glavna dejavnost v življenju Grkov.

Nanj so gledali kot na dejavnost, ki je človeku dopuščala mirno in civilizirano življenje, iz njega so črpali moralne in socialne nauke. Najpomembnejši del v poljedelstvu je za njih predstavljal prav fenomen zmožnosti, da iz starega semena lahko vzklije novo, ki je prineslo pridelek in pomenilo preživetje. Pomembna je bila kontinuiteta procesa, kar so sami preslikali tudi na človeško družbo in njeno življenje. Verjeli so namreč, da je enako kot pri semenih tudi v življenju bistvo skupnosti, mnogih generacij, ki so minevale in nastajale ena iz druge. V skupnem posmrtnem življenju naj bi še vedno izvajali misterije. Posameznik je bil vez v verigi generacij, kakor posamezno seme, ki je s svojo rastjo pravzaprav predstavljalo neskončno nadaljevanje življenja.⁵⁷

Drugo izmed Demetrinih najpomembnejših daril pa je predaja misterijev Elevzincem, ki so posvečenim pravzaprav dajali upanje v srečno posmrtno življenje.⁵⁸ Opisani mit tako ne

52 V opombi Lare Unuk, »Himna II Demetri,« v: Senegačnik, Homerske himne, 45, op. 69.

53 V tem kraju naj bi izviralo poljedelstvo. V opombi Lare Unuk, »Himna II Demetri,« v: Senegačnik, Homerske himne, 47, op. 74.

55 Buxton, Complete world of Greek Mythology, 63.

57 Nilsson, Greek popular religion, 53–63.

(18)

18

pojasnjuje samo nastanka letnih časov, vrnitve rodovitnosti in poljedelstva, temveč tudi nastanek Demetrinega kulta.

2. Nastanek misterijev

V prvem delu smo si pogledali literarna pričevanja in zapisano ustno izročilo o elevzinskih misterijih, v nadaljevanju pa se bomo osredotočili še na arheološke ostanke, torej na materialne dokaze o obstoju kulta in izvajanju misterijev v Elevzini.

V Elevzini so s sistematičnimi izkopavanji na področju Demetrinega kulta začeli v 80. letih 19.

stoletja.⁵⁹ Nekateri glede na arheološka izkopavanja kult datirajo vse v čas Mikencev, saj so pod dvorano misterija našli mikenski megaron, poimenovan Kompleks Megaron B (eden takih primerov v prilogi pod številko 1). Dvorana (imenovana anáktoron-kraljeva hiša) je bila večkrat prezidana, a je vedno sledila osnovnemu planu, ki je kvadratno dvorano namenjal velikemu zboru misterija. Razlago za grško poimenovanje lahko najdemo v tem, da je bil kult že od začetka last družine Evmolpidov, iz vrst katere so prihajali svečeniki in so bili nasledniki kraljeve družine. Takrat naj bi zbor misterija potekal v kraljevi hiši.⁶⁰ S to Nilssonovo tezo se pravzaprav povezujejo tudi trditve mlajših raziskovalcev, ki pravijo, da je v mikenski dobi prostor uporabljala le manjša, elitna skupina, in sicer za žrtvovanje živali in utrjevanje vezi med člani skupine. V tem obdobju naj bi začeli uporabljati elevzinski apnenec, ki je bil kot gradbeni material uporabljen tudi za poznejši megaron (to je vidno npr. na stopnicah, ki vodijo do ploščadi, in v zidovih okrog zgradbe - peribolos), v klasični dobi pa je bil uporabljen za dekorativne elemente telestériona.⁶¹

Mylonas, ki je bil pri izkopavanjih prisoten, je mnenja, da je Kompleks Megaron B že imel funkcijo svetišča, kjer so izvajali rituale za boginjo Demetro, saj je glede na homersko himno Demetri prepričan, da je tudi Demetrin kult v mikenski dobi že obstajal, poleg tega pa je tudi prevzem iste lokacije za svetišče po njegovem mnenju eden od pokazateljev, da je imel Kompleks že od začetka enako funkcijo.⁶² Modernejši raziskovalci uporabo Kompleksa Megaron B v grobem delijo na tri dele oz. obdobja. Prvi naj bi torej spadal v mikensko dobo, ko naj bi bil hkrati tudi bivališče elitne skupine. V drugem obdobju, časovno postavljeno v geometrijsko dobo, naj bi se na tej lokaciji zagotovo začele dogajati religiozne dejavnosti, na kar nakazuje tudi najdba treh grmad, ki so jih verjetno uporabljali za nočne obrede (od sredine

59 Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 12.

61 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 32, 165.

62 Cosmopoulos, Greek Mysteries, 1–2.

(19)

19

osmega do petega stoletja pr. n. št.). Raziskovalci pripisujejo veliko verjetnost, da so izvajali rituale v čast Perzefoni, saj naj bi takrat že bila del grške mitologije, ter praznovanje rodovitnosti, imenovano tezmoforije (prav tako z začetki v tem obdobju). V geometrični dobi naj bi to svetišče že imelo funkcijo lieux de memoire, kar pomeni, da je bilo prepoznano kot kraj s posebnim zgodovinskim pomenom za lokalno skupnost, kjer je le-ta tudi lahko izvajala aktivnosti, ki so skupnost povezovale prav zaradi te skupne zgodovine. Telestérion naj bi bil v tem obdobju tudi že posvečen. Zadnja manjkajoča komponenta, ki naj bi pripeljala do vzpostavitve misterijev v Elevzini, kot je opisano v Homerski himni Demetri, pa naj bi bil soteriološki element (element, ki je vernikom zagotavljal tudi srečno posmrtno življenje), verjetno dodan v 7. stol. pr. n. št. Nekateri štejejo za dokaz velikansko prenovo svetišča, ki naj bi potekala na začetku 6. stol. pr. n. št.⁶³

Mnogi raziskovalci so se ukvarjali tudi z vprašanjem zunanjih vplivov na vzpostavitev elevzinskih misterijev, torej z iskanjem izvora ideje za Demetrin kult v Elevzini, za kar obstajajo številne teorije. Ena pravi, da naj bi kult imel egipčanske korenine, na kar jih je navezala omemba Herodota o podobnosti med Demetro in boginjo Izido. Vendar pa so to tezo raziskovalci kar hitro ovrgli, saj na lokaciji niso našli nobenega ostanka, ki bi kazal na egipčanski izvor ali pa vsaj na egipčanski vpliv. Tezi nasprotuje tudi dejstvo, da so bili misteriji za egipčansko boginjo Izido vzpostavljeni šele v helenistični dobi. Druga teza, ki smo jo na kratko omenili že v prejšnjem poglavju, kot izvor elevzinskih misterijev omenja Kreto. Eden izmed argumentov se nanaša na homersko himno Demetri, saj v njej sama boginja omeni, da prihaja s Krete. To tezo raziskovalci zavračajo zato, ker naj bi bila Kreta pravzaprav v grški mitologiji na splošno večkrat uporabljena kot mesto, ki so ga protagonisti uporabljali za prikrivanje svoje identitete (npr. Odisej). Drugi argument pa se nanaša na arhitekturne podobnosti med elevzinskim anaktaronom in telesterionom in nekaterimi minojskimi zgradbami, za katere pa raziskovalci ponovno pravijo, da se podobnosti kronološko in gradbeno ne ujemajo. Pri tem se Mylonas sklicuje na izkopavanja iz let 1931 in 1932. Tretja teza vidi kot možen izvor Trakijo ali Tesalijo. Trakijo zagovorniki te teze povezujejo z družinskim izvorom Evmolpa, ki naj bi bil prav v Trakiji, Tesalijo pa z ostanki templjev, ki so posvečeni boginji in jih imajo nekateri za možne predhodnice elevzinskemu svetišču. Za to tezo imamo samo mitološke omembe, manjkajo pa konkretni arheološki dokazi.⁶⁴

64 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 155–157; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 15–20.

(20)

20

Ostaja nam torej še vedno razlaga, da se je Demetrin kult razvil prav v Elevzini, saj nam za zunanje vplive primanjkujejo dokazi. Mylonas za to možnost navaja kar nekaj argumentov, med drugim omembe v homerski himni Demetri in Kompleks Megaron B, ki naj bi tudi po ponovnih raziskavah potrjeval dejstvo, da se je že od začetka megaron samo nadgrajeval in vseskozi predstavljal neko religiozno zgradbo. Po antropoloških razlagah naj bi najprej obstajal primitiven kult, ki je nastal v okviru poljedelskih ritualov in se kasneje nadgradil s soteriološkim elementom v elevzinske misterije.⁶⁵

Iskanje začetka elevzinskih misterijev je torej zelo zapleteno, rezultati pa težko določljivi. V obzir je treba vzeti raznolike raziskave: vse od literarnih, mitoloških in antropoloških do arheoloških in epigrafskih. Vsi na te načine pridobljeni viri pa so bolj ali manj verodostojni in prav tako različno »zgovorni«.⁶⁶ Medtem ko lahko mit o boginji Demetri morda datiramo že v 9. stol. pr. n. št. in se ob tem sklicujemo na dejstvo, da naj bi v 8. stol. že obstajala Perzefona kot boginja, prav tako na to kažejo omembe pesnika Pamfosa,⁶⁷ pa homersko himno Demetri na splošno datirajo na konec 7. stol. pr. n. št, ko naj bi bil po arheoloških raziskavah k obredom uveden tudi soteriološki element. Po besedah Mylonasa naj bi Demetrin kult obstajal vse od druge polovice 15. stol. pr. n. št.,⁶⁸ Solonova omemba atenskega zakona, ki se nanaša na elevzinske misterije pa nas pripelje nazaj v začetek 6. stol. pr. n. št.⁶⁹

2.1 Začetniki

Glede na Homersko himno Demetri naj bi torej misterije na zemljo prinesla Demetra. V himni izvemo tudi, komu konkretno naj bi jih predala: »Potem je šla h kraljem zakonodajalcem, da jim pokaže, Triptolemu in Dioklu, ki žene konje, silnemu Evmolpu in Keleju, voditelju ljudstva, kako naj opravljajo svete obrede, oznanila misterije Triptolemu in Poliksenu, poleg njiju pa še Dioklu […]«.⁷⁰ Poglavje se osredotoča na osebe, ki so v citatu omenjene, in poskuša povzeti, kar o njih izvemo iz Pavzanijeve perspektive v Vodiču po Grčiji. Tudi on ob naštevanju oseb, ki naj bi prejele misterije od boginje Demetre, uporabi isti Homerjev citat.⁷¹

Triptolem in kralj Kelej

Med opisovanjem atenskih templjev se Pavzanija za hip ustavi in predstavi kar nekaj teorij o izvoru Triptolema. Po besedah Argejcev, naj bi bila Triptolem in Evbolej potomca Argejca

66 Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,« 276–280.

68 Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 14.

69 Walton, »Athens, Eleusis, and the Homeric Hymn to Demeter,« 112.

70 Himna Demetri (II) 473–477.

(21)

21

Trohila (svečenik misterijev), ki naj bi odšel iz Argosa in se poročil z žensko iz Elevzine. Poleg Atencev, ki so trdili, da je Triptolem Kelejev sin, pa Pavzanija navaja še dva različna vira:

Muzaja in Orfeja. Medtem ko prvi pravi, da naj bi bil Triptolem sin Oceana in Zemlje, drugi očetovsko vlogo pripisuje Elevzincu Dizavlu, kar pa Pavzanija kasneje s citiranjem Homerja (med opisovanjem mesta Keleje) poskuša ovreči. Zadnja teza ki jo predstavi, se nanaša na Hojrila, ki zatrjuje, da sta Triptolemova starša Raros in Amfiktionova hčerka.⁷² Poleg teh teorij o Triptolemovem izvoru izvemo tudi za legendo, po kateri naj bi Triptolem Evmelu pomagal ustanoviti mesto Anteja, poimenovano po njegovem sinu, ki naj bi medtem, ko je Triptolem spal, poskušal sam posejati semena s Triptolemovim vozom, a je padel iz voza in se ubil.⁷³ Triptolem torej tudi v tej zgodbi nastopa kot tisti, ki širi poljedelstvo. Poljedelstvo naj bi predal tudi kralju Arkadu.⁷⁴ Triptolemu naj bi tempelj postavili tudi v Elevzini.⁷⁵

Glede na atensko verzijo mita je boginja Demetra po incidentu z Demofontom vzljubila starejšega Metanejrinega in Kelejevega sina Triptolema, ki ga je naučila poljedelstva in mu predala nalogo, da po grškem svetu širi svoje znanje. Ker je bila to dolgotrajna in težka naloga, mu je podarila voz z dvema zlatima zmajema. To prepričanje Atencev iz zgodnjega 6. stol. pr.

n. št. naj bi potrjevala tudi izgubljena Sofoklova tragedija z naslovom Triptolem. Zgodba o njegovem potovanju naj bi sčasoma pridobila na popularnosti, kar se je kazalo tudi v podobah na atiških vazah, v klasičnem obdobju pa v kipih z njegovo podobo in povečanem številu njegovih kultov in omemb v lokalnih zgodovinah mest, ki so trdile, da se je heroj Triptolem na svoji poti ustavil tudi pri njih.⁷⁶ To lahko opazimo tudi v Pavzanijevem pripovedovanju. Glede na povedano ga lahko kar hitro prepoznamo upodobljenega na vozu, kot bradatega moža, pripravljenega na svojo misijo, včasih tudi s plugom ali žitom v roki. Z njegovimi upodobitvami na vazah se ukvarja tudi Nilsson, ki v svojem delu prilaga številne fotografije.⁷⁷ Ena izmed upodobitev Triptolema je priložena v prilogi pod številko 2.

76Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 20–21.

(22)

22

Keleja Pavzanija omenja predvsem v povezavi z mitom o boginji Demetri: bil naj bi Triptolemov in Demofontov oče.⁷⁸ Njegov brat naj bi ustanovil misterije v Fliaziji.⁷⁹ Tudi drugi raziskovalci potrjujejo njegovo vlogo kralja, očeta in prejemnika Demetrinega kulta.⁸⁰

Diokles

O Dioklu od Pavzanije izvemo precej malo. V Homerjevem citatu nastopi kot »voznik konjev«,⁸¹ nato pa ga ponovno omeni samo še pri iskanju ustanoviteljev mesta Fare, pri čemer se zopet nanaša na Homerja in pravi, da je imel dvojčka Kretona in Ortiloha, po mnenju prebivalcev Fare pa tudi hčerko Antiklejo.⁸²

Evmolp

»Silni« Evmolp, skupaj s Kelejevimi hčerkami tudi svečenik boginje Demetre in Kore, naj bi po mnenju Elevzincev in Atencev prihajal iz Trakije in bil potomec Pozejdona in Hione.

Omenjena sta tudi dva njegova sinova: Imarad in Keriks. Prvi naj bi umrl v vojni med Elevzino in Atenami,⁸³ drugi pa naj bi ga preživel, vendar po besedah Kerikov Evmolp naj ne bi bil njegov pravi oče. Elevzinci in Atenci naj bi Pavzaniji povedali tudi, kje se nahaja Evmolpova grobnica.⁸⁴

Tudi glede na grško mitologijo naj bi bil Evmolp sin Pozejdona in Hione (po nekaterih drugih virih pa celo sin poeta Muzaja). Že kot dojenčka ga je mati Hiona vrgla v reko, vendar ga je oče rešil in odnesel na obalo Etiopije. Tam je bil deležen vzgoje, vendar se je spečal s hčerko domačinke in bil zato izgnan. Tako je prišel do traškega kralja Tegirija, a je zaradi kovanja zarote proti njemu zopet moral zbežati, tokrat v Elevzino. Grška mitologija mu pripisuje tudi vlogo ustanovitelja elevzinskih misterijev, v Elevzini naj bi namreč postal najvišji svečenik in tako tudi prednik znamenite družine iz katere naj bi Elevzinci izbirali svečenike za elevzinske misterije, družine Evmolpidov. Umrl naj bi v vojni proti Atencem, ki jih je vodil Erehtej. Le- ta naj bi Evmolpa v vojni tudi ubil, zaradi česar naj bi ga na Pozejdonovo prošnjo Zevs treščil s strelo.⁸⁵

78 Pavzanija, Vodič po Grčiji, 1.14.3. in 1.39.1.

80 Graf, “Celeus”.

83 Pavzanija njegovo smrt omenja na več mestih: 1.5.3 in 1.27.4.

85 Clinton, »Eumolpus«; Janković, Kdo je kdo v antiki (gesli: Erehtej, Evmolp), 111, 115; Johannsen, »Tegyrius«.

(23)

23

Evmolp je največkrat upodobljen z žezlom, navadno v podobi elevzinskega svečenika, za katerega je veljalo, da je imel melodičen glas, s katerim je vodil obrede. Na to lastnost opozarja tudi sam pomen imena Evmolp, ki pomeni »tisti, ki dobro poje«. Tudi tu je pomemben vir homerska himna Demetri, saj naj bi se Evmolp v njej v virih prvič pojavil.⁸⁶ Nekateri raziskovalci njegov prihod iz Trakije v Elevzino povezujejo s tezo, da bi elevzinski misteriji lahko izvirali tudi iz Trakije.⁸⁷

Poliksen

Poliksena Pavzanija v svojem delu ne omenja. Morda je tu mišljen kateri od mitoloških kraljev pokrajine Elide, samo ime pomeni »tisti, ki ima veliko gostov.«⁸⁸

3. Elevzinski misteriji

Na tej točki je že precej razvidno, da imamo o elevzinskih misterijih malo zanesljivih podatkov. Naše znanje je omejeno in nejasno, na kar vpliva dejstvo, da so viri pogosto lahko nezanesljivi, še posebej podatki, ki jih moramo črpati iz različnih časovnih obdobij in so si med sabo protislovni, pogosto pa prirejeni za lažjo celostno razlago. S tem problemom se je nemalokrat spopadal že Pavzanija. Kljub temu da so misteriji dosegli veliko vsegrško slavo, pa je bila narava kulta močno skrivnostna. Eno od pravil za tiste, ki so bili v kult posvečeni, je bil molk o stvareh, ki so se izvajale. Verjeli naj bi, da je tudi to pravilo prišlo od same boginje Demetre. Na to, kako resno so ga jemali, kaže tudi dejstvo, da so v Atenah obstajali zakoni proti prelomu molčečnosti, ki so lahko odredili tudi smrtno obsodbo. Znan je primer politika Alkibiada, ki naj bi pod vplivom alkohola oponašal obrede iz kulta in bil zato izgnan, vsi državni svečeniki pa naj bi se zbrali in ga prekleli. Tudi govornik Andokides naj bi komaj ušel smrti, Mylonas pa navaja Livijevo zgodbo (xxxi, 14) o dveh mladeničih, ki sta zatavala v svetišče po pomoti in bila takoj obsojena na smrt. Tudi pisca Ajshila naj bi Atenci obtožili, da se v njegovih tragedijah skrivajo delčki iz misterijev, zato naj bi bil celo napaden v teatru in je moral pobegniti.⁸⁹

Kljub vsemu pa poznamo nekaj nespornih dejstev. Vemo npr., da so se misteriji redno vsakoletno izvajali, da so člani kulta šli skozi več iniciacijskih stopenj, da so bili misteriji vključeni tudi v atenska religiozna praznovanja in da je bil eden najpomembnejših motivov za

86 Clinton, »Eumolpus«.

87 Lynn Keller, »Eleusinian Mysteries of Demeter and Persephone,« 28.

88 Stanzel, “Polyxenus”.

89 Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 224–227; Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,« 272–274.

(24)

24

posvečene prav soteriološki element, ki je obljubljal srečno posmrtno življenje.⁹⁰ Nilsson k tem temam dodaja tudi poznavanje vsaj osnovne ideje misterijev in bogov, ki so jih častili v sklopu elevzinske religije (glavni med njimi Demetra in Perzefona), in pa dejstvo, da naj bi kult izviral iz starih agrarnih kultov.⁹¹

Zanimiv je tudi Pavzanijev odnos do te tematike, saj pogosto (npr. pri opisu notranjosti svetišča ali pa podob misterijev) ostane skrivnosten in bralec dobi občutek, da marsikaj ve, česar pa ne sme povedati: »prepovedano mi je govoriti o stvareh, ki se nahajajo znotraj zidov svetišča, seveda pa tudi neposvečenim ni dovoljeno izvedeti tistega, kar jim je preprečeno videti«.⁹² Glede na nekatere njegove komentarje je bralec lahko skoraj prepričan, da je bil tudi Pavzanija del tega kulta: »Kdor je bil posvečen v Elevzini, […] ve, o čem govorim.«,⁹³ »O tem, kar jim je bilo zaupano in kaj se je s tem zgodilo, se mi je zdelo grešno pisati, vendar pa so v vsakem primeru rituali Demetrino darilo Kabirom.⁹⁴«⁹⁵ Tudi pri opisovanju ženskih ritualov za boginjo Demetro pri Hermioncih (prebivalci Hermione v Argolidi) omeni, da kljub vsem ritualom, ki jih je moč opazovati na zunaj, še noben moški ni videl glavne stvari, ki jo častijo bolj kot vse drugo za zidovi svetišča. Zanimivo je, da je do dejstva, da ženske ohranjajo svojo skrivnost le za pripadnice istega spola, zelo spoštljiv in se s tem pravzaprav strinja.⁹⁶

3.1 Organizacija misterijev

Glavno besedo pri tem, kdo je bil v kult sprejet, naj bi (vsaj na začetku) imel glavni svečenik (imenovan hierofant), ker naj bi bil to vsaj od začetka družinski kult. Tako so imeli možnost vanj vstopiti tudi tujci in sužnji, pogoji pa so bili razumevanje grškega jezika, plačilo pristojbine in da niso zagrešili nobenega umora.⁹⁷

Organizacija misterijev je bila skrbno načrtovana. Vsakemu svečeniku je bila zaupana posebna naloga, v nekaterih najpomembnejših vlogah so sodelovale tudi ženske. Poleg glavnih, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, so obstajali še številni drugi svečeniki, ki so imeli manjše vloge (npr. čiščenje kipov v telesterionu, škropljenje posvečenih z vodo ali petje med obredi).

90 Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,« 274–276.

91 Nilsson, Greek popular religion, 45–46.

94 Internetna enciklopedija Brill’s New Pauly jih glede na antično prepričanje definira kot skupino božanstev pred- grškega ali grškega izvora. Častilo jih je precej lokalnih kultov: vse od zahodne Male Azije in Makedonije do Bojotije in severovzhodnih Egejskih otokov. Medtem ko naj bi bili na Lemnosu povezani z obrtniškimi cehi in v Pergamonu s sprejetjem mladih fantov v vojsko, so se v 18. stoletju začele pojavljati interpretacije, ki jih vidijo za prednike Svete trojice. Graf, »Cabiri.«

97 Nilsson, Greek popular religion, 46; Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,« 275.

(25)

25

Najpomembnejši svečeniki so prihajali iz vrst dveh svečeniških družin: Evmolpidov in Kerikov, verjetno so jih izbrali s pomočjo glasovanja. Rodbina Evmolpidov je svojo vlogo pri misterijih utemeljevala s prednikom Evmolpom, za družino Kerikov pa obstaja več teorij, ki jih preučuje tudi Mylonas. Ena izmed glavnih tez je, da je to atenska družina, ki je postala del misterijev šele po priključitvi Elevzine k Atenam.⁹⁸

Organizacija se tako v grobem deli na logistični in religiozni del. Za prvega naj bi skrbel árchon basileús, iz vrst glavnih atenskih državnih uradnikov, skupaj s svojimi petimi pomočniki (eden naj bi se imenoval páredros – njegov naslednik, ostali štirje pa epimeletaí, slednji naj bi bili vedno sestavljeni iz dveh Atencev in iz po enega pripadnika vsake izmed glavnih dveh svečeniških družin), ki so po končanih vsakoletnih praznovanjih tudi poročali o morebitnih kršitvah zakonov, povezanih z misteriji.⁹⁹

Religiozni del naj bi bil v rokah številnih duhovnikov. Najvišji svečenik, ki je svojo vlogo opravljal do konca življenja, je imel številne naloge. Pomemben ni bil samo v času obredov v svetišču, ampak je bil visoko cenjen in spoštovan tudi v vsakdanjem življenju v Atenah, na kar nakazuje dejstvo, da naj bi mu bilo odrejeno posebno častno mesto v gledališču, v rimskih časih pa naj bi bilo celo prepovedano izgovoriti njegovo ime. Hieropfant, iz vrst Evmolpidov, je bil torej tisti, ki je bil del ključnih trenutkov praznovanja: sam je imel dostop do svete dvorane, imenovane anáktoron, posvečenim je lahko pokazal hieron, opravljal posvetitve novih članov in bil zadolžen tudi za samo svetišče. Prav tako je lahko nadzoroval tudi koga se sprejme med posvečene. Skupaj z daidoûchom iz še druge svečeniške družine (zadolžen za nošnjo bakle in svetlobne elemente med obredi), sta vodila procesijo iz Aten v Elevzino. Kljub temu da je bil po položaju moških vlog takoj za glavnim svečenikom, pa mu vstop v anaktoron ali prikazovanje relikvij ni bilo dovoljeno. Iz iste družine naj bi prihajala tudi Kêryx in svečenik ob oltarju. Naloga prvega naj bi bila skrb za tišino med obredi in branje razglasov, zaradi česar je bilo pomembno, da je imel močan in jasen glas. Drugi pa naj bi nadziral žrtvovanja živali.

Oba naj bi opravljala tudi funkcijo mystagogósa.¹⁰⁰

Ženske svečenice so bile zadolžene za ene izmed najpomembnejših nalog. Tako sta npr. dve svečenici (imenovani hierofantidi (Hierophantides), tudi iz družine Evmolpidov) skrbeli za čaščenje obeh glavnih boginj kulta, tretja, svečenica Demetre in Kore, ki naj bi bila po pomembnosti takoj za hieropfantom, pa naj bi med obredi igrala vlogi Demetre in Kore, poleg

98 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 16–17; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 233–236.

99 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 16–17; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 229.

100 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 16–17; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 230, 232–233.

(26)

26

tega naj ne bi bila samo svečenica pri elevzinskih misterijih, ampak še v številnih drugih festivalih za boginjo Demetro (kot sta npr. tezmoforije in elevzinije). Vse tri naj bi svojo nalogo opravljale do smrti, svečenica Demetre in Kore naj bi živela tudi v posebni hiši, imenovani Sveta hiša in občasno celo opravljala žrtvovanja skupaj s hierofantom. Tudi skupina svečenic (imenovane panageîs ali vsesvete), naj bi živele v posebnih stanovanjih, brez stikov z moškimi.

Ena izmed njihovih vidnejših nalog naj bi bila prenos hierá (svetih reči) med procesijo iz Aten v Elevzino. Veliko pa je neznanega glede omembe otroka, ki naj bi sodeloval med procesijo in čigar funkcija naj bi bila visoko cenjena. Na začetku je šlo za fantka (pozneje tudi deklice) iz ene izmed pomembnih aristokratskih družin iz Aten, ki je bil vsako leto posebej izvoljen v posvetitev v misterije. Namen njegove vloge naj bi bilo predstavljanje mesta Aten, s čimer naj bi mestu zagotovil naklonjenost boginje.¹⁰¹

3.2 Potek misterijev

Nilsson v svojem delu izpostavi povezanost misterijev s poljedelstvom in dejstvo, da elevzinski misteriji izvirajo iz agrarnih kultov, kar pa pomeni, da so se ravnali po dogajanju v naravi.

Pomembne prelomnice v kmetijstvu (kot sta žetev in sejanje) so morale biti pospremljene z obredi, ki bi priklicali naklonjenost bogov. Pri predstavah o letnih časih v grških pokrajinah pa je treba biti pozoren, saj se njihovo podnebje lahko razlikuje od našega. Čas, ko je zemlja nerodovitna, je na tem območju nekje od konca žetve in mlatve, ki potekata v maju in juniju, pa do oktobra, ko se začne setev, ker zime na tem območju niso tako hude, da bi preprečile rast. Med poletjem je zemlja precej uničena zaradi visokih temperatur. S seznanjenjem z njihovimi podnebnimi razmerami veliko lažje razumemo časovni razpored grških praznovanj, ki so sledila tudi Korinemu in Demetrinemu mitu. Elevzinski misteriji naj bi bili torej nasledniki obredov v času jesenskega sejanja in naj bi se izvajali sredi meseca oktobra.¹⁰² Vsako leto naj bi se 15. boedromióna začelo devetdnevno praznovanje Velikih misterijev. Že dan prej naj bi potekala procesija svetih predmetov iz Elevzine proti atenskemu elevziniju (atensko svetišče za praznovanje elevzinskih misterijev), nato so bili prav v vsako grško polis poslani sli s sporočilom o začetku misterijev (imenovani spondophóroi), za ta čas naj bi bilo razglašeno tudi premirje. Prvi dan so organizirali veliko zborovanje, na katerem je bil razglašen uraden začetek praznovanja, hkrati pa so bili zraven povabljeni prav vsi (seveda pod pogoji, ki so omenjeni na začetku poglavja). Drugi dan je sledilo kopanje prašičev v morju, kar naj bi pomenilo očiščenje posvečencev nižje stopnje, ki so ta del tudi izvajali, sledilo je še žrtvovanje

101 Cosmopoulos, Bronze Age Eleusis, 16–17; Mylonas, Eleusis and the Eleusinian Mysteries, 230–231, 236–237.

102 Nilsson, Greek popular religion, 22–25, 51–52.

(27)

27

teh živali. Četrti dan je bil zadnji dan praznovanja v Atenah in je bil verjetno povezan s čaščenjem Asklepijevega kulta. Kakor naj bi on prispel v mesto šele po začetku misterijev (in ga torej zamudil), naj bi bilo tudi praznovanje na ta dan posvečeno zamudnikom. Naslednji dan je potekala procesija, ki je praznovanje prenesla nazaj v Elevzino. Na začetku procesije naj bi se nahajali vsi svečeniki (po nekaterih virih naj bi bila na samem čelu procesije lesena podoba boga Jakha), nato delegati iz drugih polis in državni uradniki, nato posvečenci (mystai)¹⁰³ in na koncu tovorne živali. Glavni okrasni elementi, ki so si jih nadeli duhovniki, so bili iz mirte in volne (npr. venček iz mirte). Še pred prihodom v tempelj Demetre v Elevzini, pa naj bi se zgodila dva dogodka, oba povezana z reko. Po prečkanju mostu naj bi si mystai zavezovali trak na desno roko in levo nogo, kar bi lahko imelo funkcijo varovanja pred zlimi duhovi. Drugi dogodek pa naj bi bil povezan z žaljenjem in poniževanjem posvečencev in naj bi potekal na mostu reke Kefiz. Posvečenci naj bi po prihodu v elevzinsko svetišče peli in plesali še dolgo v noč, kar naj bi potekalo pri točno določenem studencu in imelo namen tolažbe boginje Demetre. Šesti dan naj bi se posvečenci postili (od mesa in nekaterih drugih živil, npr.

granatnega jabolka, jajc in jabolk), kar se je končalo s pitjem kykeóna, potekala pa naj bi tudi številna žrtvovanja.¹⁰⁴

V noči med šestim in sedmim dnevom (možno tudi, da je ta del trajal več noči) se začne veliko bolj skrivnosten del misterijev, na kar nakazuje že dejstvo, da so pri tem delu lahko sodelovali samo posvečeni (novi in stari), in od trenutka ko stopijo v svetišče, imenovano telesterion, raziskovalci za njimi izgubijo skoraj vsako sled. To najbolj skrivno dogajanje so morali rekonstruirati le iz koščkov pisnih in ikonografskih podatkov. Vemo, da so udeležence pred vhodom v svetišče popisali na leseno tablico, o dogajanju znotraj svetišča pa obstaja več teorij.

Po eni izmed teh teorij, ki temelji na pridigi krščanskega škofa Asterija iz 5. stoletja, naj bi potekala poroka med glavnim svečenikom in Demetrino svečenico. Zaradi nekaterih literarnih, pa tudi epigrafskih in ikonografskih ostankov zgodovinarji menijo, da je možno, da so med obredom zaigrali Demetrino in Perzefonino zgodbo, pri čemer naj bi sodelovali tudi posvečenci. Nek del je bil verjetno odigran zunaj zgradbe (npr. Demetrino tavanje), pri čemer naj bi imeli mýstai celo zavezane oči. Ta prva faza skrivnega dela, poimenovana drómena, naj bi bila pospremljena tudi s petjem in plesanjem in se zaključila z udarcem na gong, ki je

103 Posvečenci nižje stopnje. Senegačnik, »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji,” 285.