Odpravljanje ovir pri uvajanju šolske/vrstniške mediacije

Z mediacijo v šoli spodbujamo pozitivno šolsko klimo, ki razvija medsebojno sodelovanje, sprejemanje različnosti, skrb za druge in občutek za pravičnost. Ob tem sluţi kot izjemna metoda za učenje konstruktivnega reševanja konfliktov. Učenci se učijo različnih komunikacijskih tehnik z namenom, da lahko kasneje bolje rešujejo konflikte, kadar se sami znajdejo v njih. Učenci se v procesu mediacije in v procesu treninga za vrstniške mediatorje naučijo komunikacijskih veščin, aktivnega poslušanja, izraţanja lastnih čustev na pozitiven in miren način, naučijo se konstruktivnega obvladovanja konfliktov, kar lahko uporabljajo kot vrstniški mediatorji ali pa v situacijah, ko so sami vpleteni v spor in lahko nastopajo kot t. i.

»sam svoj mediator«. Pomembno je, da skozi program začnejo prevzemati odgovornost za svoje vedenje. Ko so z nekom vpleteni v konflikt, je pomembno, da ga znajo sami razrešiti, in sicer s pomočjo mediatorja ali pa sami. Vrstniška mediacija, kjer vodijo mediacijo učenci, je poleg šolske mediacije, kjer vodijo mediacijo samo učitelji, nujno potrebna za to, da se

so npr. to, da vrstniški mediatorji večinoma bolje razumejo svoje sovrstnike kot učitelji, način reševanja konfliktov je prilagojen razvojni stopnji, saj se pristop k reševanju problemov z leti in razvojem spreminja, poleg tega vrstniški mediatorji omogočijo svojim vrstnikom večje opolnomočenje, saj nimajo moči nad njimi, kot se to lahko zgodi v odnosu med odraslim in mladostnikom. Zagotovo pa je ena izmed največjih prednosti, da s pomočjo vrstniške mediacije normaliziramo proces reševanja konfliktov. Učenci so pogosto navajeni na vzpostavljanje discipline, kadar se znajdejo v konfliktu oz. teţavah. To, da se imajo moţnost pogovarjati s svojimi sovrstniki, pa je zanje marsikdaj nekaj povsem novega in ima to moč, da sprejmejo konstruktiven pogovor o problemih kot nekaj povsem normalnega, še posebej, če njihovi vrstniki zanje demonstrirajo zrel pristop h konstruktivnemu reševanju konfliktov. Da bi tak program uspešno zaţivel oz. da bi laţje premagovali ovire, na katere naletimo pri uvajanju mediacije v šoli, pa je potrebna zavezanost programu s strani cele šole (Prgić, 2010).

V praksi se pogosto – celo v večini primerov – izkaţe, da mediacija ne more polno zaţiveti, če ima šola samo enega šolskega mediatorja. Vedeti je treba, da se prava sprememba v šoli oz.

šolskem sistemu začne in konča pri učiteljih. Brez učiteljeve podpore ni moţna nobena sprememba na šoli. Da bi mediacija polno zaţivela, je potreben tim šolskih mediatorjev, ki dobro sodeluje s tistimi učitelji, ki izraţajo skrb, da bi lahko učenci zaradi izvajanja mediacij utrpeli določene primanjkljaje pri pouku. Nekaj splošnih priporočil, da ne bi prišlo do tega, je:

 Mediacije naj potekajo izven časa pouka.

 Vrstniški mediatorji so obvezani, da nadoknadijo zamujen pouk, pri pouku pa lahko manjkajo le z dovoljenjem učitelja.

 Učenci vrstniški mediatorji naj ne manjkajo pri pouku (posamezni uri pouka) večkrat kot enkrat na mesec in še to le pri predmetih, s katerimi nimajo teţav.

Cohen (2005) predatavlja tudi zelo ustvarjalen način pridobivanja podpore za mediacijo med drugimi učitelji na šoli. Predstavitev mediacije drugim učiteljem bi naj potekala skozi trening za vrstniške mediatorje, ki bi bil izveden tako, da bi potekal hkrati s treningom za učitelje, pri čemer ravno učitelji, ki skupaj z učenci na lastni koţi izkusijo mediacijo skozi trening, postanejo njeni največji zagovorniki. Da bi to bilo uspešno, je potrebno po priporočilih paziti le na to, da odstotek odraslih v skupini ne presega 25 odstotkov.

Program šolske in vrstniške mediacije je najbolj učinkovit, če je z mediacijo seznanjena in jo

proces mediacije, jo bodo sprejeli kot zelo dober način za razreševanje konfliktov. Obenem se je potrebno zavedati, da predlogi za formalno mediacijo prihajajo večinoma s strani učiteljev, zato je še kako pomembno, da jo vsi učitelji res poznajo.

Mediacija je lahko v šoli uspešna, ko ji priznamo idejni in dejanski prostor, kar pomeni, da je programu mediacije omogočena podpora s strani celotne šole (Simsa 2001, v Plemenitaš, 2006). To pomeni pristop, ki vključuje celotno šolo, »whole school approach«. V tem pristopu je vrstniška mediacija le del sicer sprejetega pozitivnega odnosa do konstruktivnega reševanja konfliktov, s čimer igra pomembno vlogo pri razvijanju nove kulture odnosov na šoli (Liebmann, 2000). Da bi zagotovili dolgoročno uspešnost mediacije v šoli, je pomembno, da so izpolnjeni nekateri pogoji (Lawrence, 2000):

 konstruktivno reševanje konfliktov in mediacija bi morala biti zdruţena s šolskimi programi in nasploh s politiko šole;

 večina osebja v šoli sprejema mišljenje, naklonjeno mediaciji;

 način poučevanja je dovolj odprt za uvajanje novih programov;

 norme šole morajo biti usklajene s konstruktivnim reševanjem konfliktov;

 med delavci šole in vodstvom mora biti vzpostavljeno dobro sodelovanje;

 šola ima na voljo dobro usposobljene koordinatorje oz. osebo ali osebe, ki so odgovorne za program, usposabljanje in podporo programu;

 tudi starši so dobro seznanjeni s programom in ga sprejemajo ter se udeleţujejo tudi morebitnih delavnic na to temo.

Prav tako je pomembno za dolgoročni razvoj mediacije v šoli izvajati redne evalvacije programa, saj so le-te ključne za razvijanje programa, izboljševanje le-tega, obenem pa pomagajo k izboljšanju šole kot celote. Uspešen program šolske in vrstniške mediacije lahko postane osrednji način reševanja medosebnih konfliktov med vsemi uporabniki šole in s tem tudi osrednji program izboljšanja medosebnih odnosov in šolske klime. Prav tako pa dobra evalvacija pripomore k razvoju šolske in vrstniške mediacije tudi širše. Koordinator šolske mediacije lahko v evalvaciji spremlja število vzgojnih ukrepov pred in po uvedbi mediacije, odstotek uspešno rešenih primerov, izboljšanje samopodobe pri učencih, odstotek napotitev na vrstniško mediacijo s strani učiteljev in učencev idr. Na vprašanje, kaj vse naj šola evalvira, je odgovor preprost – vse tisto, zaradi česar se je odločila uvesti šolsko in vrstniško mediacijo (Prgić, 2010).

Eden najpomembnejših dejavnikov pri uspešnem razvoju mediacije v šoli pa je zagotovo čas.

Cohen (2005) pravi, da se pobudniki programa obsodijo na neuspeh, če ţe v prvem letu obljubljajo velike rezultate, saj uvajanje mediacije v šoli poteka po fazah, kar pa zahteva svoj čas. Vsi uporabniki šole potrebujejo določen čas, da spremenijo svoj odnos do konfliktov in do reševanje le-teh. Pravo zaupanje do mediacije se zgradi takrat, ko uporabniki šole opazijo pozitivne spremembe in njeno učinkovitost. Poleg časa je ključen dejavnik tudi ustrezna promocija mediacije. Pomembno je informirati vse uporabnike šole, da je mediacija na šoli vpeljana zato, da jim sluţi. Prav tako je izjemnega pomena število izvedenih mediacij in učinek le-teh, da bi vsi uporabniki opazili vrednost programa. Če je ob tem mediacija izvajana ustrezno in ni uporabljena kot disciplinski ukrep, to odstrani morebitno stigmo, udeleţenci mediacije pa so nagrajeni s priznanjem, da so dosegli določeno stopnjo zrelosti, inteligence in moči. Mediacija mora dobiti pozitiven predznak in uporabniki šole jo morajo videti kot nekaj, kar pozitivno prispeva k ţivljenju v šoli. Največji oglaševalci mediacije pa so zagotovo vrstniški mediatorji, ko imajo enkrat za seboj uspešno izvedeno mediacijo in pridobijo na samozavesti. Zato je pomembno, da usposobljeni vrstniški mediatorji čim pogosteje izvajajo mediacijo. Če veščin ne uporabljajo v praksi, le-te sčasoma zbledijo (Cohen, 2005; Prgić, 2010).