Poskusna teorija o pozitivnem vplivu na učence vrstniške mediatorje

Različni avtorji poudarjajo, da večina učencev še zmeraj konflikte rešuje na nekonstruktiven način, s silo ali umikom (Hill, 1996, v Kolan, 1999; Rogers, 1994, v Kolan, 1999; Woolfolk, 2002). Večina učencev tako zaradi vpliva druţine, medijev ipd. meni, da sta agresija in reševanje konfliktov s silo edina smiselna načina reševanja konfliktov. Usposabljanje v procesu treninga mediacije, pa naj bi jim pomagalo k spoznanju, da poleg nasilja obstaja tudi bolj konstruktiven način reševanja konfliktov. V intervjujih, ki so bili opravljeni z učitelji, učenci in starši, je razbrati, da se vse tri skupine med seboj ujemajo v mnenju, da je program mediacije prinesel pozitivne spremembe za učence, in sicer na več področjih:

1. sprememba odnosa do konfliktov in reševanje le-teh;

2. razvijanje komunikacijskih veščin in tehnik nenasilne komunikacije;

3. pozitiven vpliv na celovit razvoj osebnosti;

4. izboljšanje odnosov doma – v druţini.

Intervjuvanci ugotavljajo, da so učenci skozi trening mediacije razvili veščine, s katerimi spodbujajo medsebojne spoštljive odnose in sodelovanje. Vse to se kaţe na eni strani v zmanjšanju sporov in nasilnega reševanja konfliktov, na drugi strani pa v tem, da vse tri skupine intervjuvancev opaţajo, kako učenci razvijajo boljše medsebojne odnose. Pri tem izpostavljajo tudi razvijanje empatije, občutka za sočloveka in nadzorovanje lastnih čustev, ko se znajdejo v konfliktni situaciji. Intervjuvanci se strinjajo tudi v tem, da so se zgodile opazne

Vsi zaznavajo, da so se učenci vrstniški mediatorji naučili konstruktivnega reševanja konfliktov, kar pa ne uporabljajo samo v šoli in med vodenjem mediacije, ampak tudi doma.

Bistven poudarek so dali temu, da so učenci začeli prenašati usvojeno znanje tudi v vsakdanje situacije. Ta ugotovitev je izjemnega pomena, saj je to eden glavnih namenov mediacije v šoli in se sklada s siceršnjimi ugotovitvami različnih avtorjev, da učenci, ki se skozi mediacijo učijo določenih tehnik in komunikacijskih veščin za reševanje konfliktov, le-te prenašajo tudi v druge situacije in ne ostajajo le na ravni šole. S tem tudi prevzemajo odgovornost, kadar je to v njihovi moči (Moriarty, 1991). Spoznanja intervjuvancev se torej ujemajo s teorijo, po kateri preko mediacije v šoli otroci pridobijo pomembne komunikacijske veščine, ki jih prenašajo v vsakdanje ţivljenje (Korenjak in Kramar Korenjak, 2008). S tem se ujemajo tudi opaţanja staršev intervjuvancev, ki so zaznali, da so se spremenili tudi odnosi med njimi in njihovimi otroci, vrstniškimi mediatorji. Starši intervjuvanci opisujejo odnose doma kot bolj pristne, otroke pa vidijo kot opolnomočene in opogumljene, kar kaţejo s tem, da otroci doma prevzemajo pobudo za reševanje konfliktov na konstruktiven način, starši pa vidijo spremembe tudi kot presentljive na način, da spoznavajo svoje otroke kot zrele posameznike, od katerih se lahko marsičesa naučijo. Pri tem navajajo veščine samoregulacije, še posebej pri nadzorovanju ter obvladovanju čustev.

Naslednja pomembna ugotovitev intervjuvancev pa je, da je program mediacije koristil učencem tudi pri razvoju celostne osebnosti, kar opisujejo kot večjo samozavest in boljšo samopodobo. Trening mediacije torej ne pomaga le pri razvijanju interpersonalnih – medosebnih veščin, ampak tudi pri razvoju intrapersonalnih – znotrajosebnih veščin. Pri učencih je opaziti, da se bolje vţivljajo v druge, da znajo pogledati na spor z različnih zornih kotov in da dejansko uporabljajo pridobljene komunikacijske veščine. Ali imajo le-te bolje razvite od ostalih učencev, iz te raziskave ne moremo z gotovostjo trditi, lahko pa povzamemo izsledke intervjujev, da so učenci, vključeni v program mediacije, napredovali v primerjavi s samimi seboj. Obenem ugotavljajo, da učenci prej premislijo, preden se odločijo za vstop v spor ter da premislijo tudi o načinih spopadanja s konfliktom, pri čemer razvijajo veščine odločanja. Te ugotovitve lahko primerjamo s podatki iz različne literature, po kateri učenci, vključeni v program mediacije, v primerjavi s svojimi sovrstniki bolje razvijajo veščine odločanja ter kaţejo več znanja in veščin s področja konstruktivnega reševanja konfliktov (Korn, 1994 v Jones, 2004; Nance 1996 v Jones, 2004; Winston, 1997 v Jones, 2004; Hill, 1996, v Kolan, 1999). Starši intervjuvanci pa ugotavljajo tudi, da mediacija pri

ugotovitvami številnih avtorjev, in sicer, da ima mediacija pozitiven vpliv na učence, ki so aktivno vključeni v program mediacije v šoli (Cohen, 2005; Deutsch, 1992 v Kolan, 1999, Khattri, 1991 v Kolan, 1999; Zhang, 1992 v Kolan, 1999).

Skupne ugotovitve na podlagi raziskave so, da učenci, vključeni v program mediacije v šoli, napredujejo pri svojih komunikacijskih veščinah s področja konstruktivnega reševanja konfliktov, da se manj zapletajo v konflikte, da znajo uporabljati tehnike mediacije, da razvijajo veščine samoregulacije in da svoje znanje prenašajo tudi v druge kontekste poleg šolskega. Ne moremo pa iz raziskave zaključiti, ali program mediacije tudi v tej šoli vpliva na izboljšanje učnega uspeha in razvijanje bolj pozitivnega odnosa do šole, kar so sicer ugotovitve raziskave Does it Work? The Case for CRE in Our Nation's School, Jones in Kmitta (2000), ki je zajemala vpliv programa mediacije predvsem na učence, učitelje in šolsko klimo. Prav tako iz te raziskave ne moremo zaključiti, ali program mediacije v raziskovani šoli pomaga razvijati socialne veščine tudi pri drugih učencih, ki niso neposredno vključeni v program šolske/vrstniške mediacije. Zato ne moremo potrditi raziskave Zucca-Brown (1997, v Jones, 2004), ki ugotavlja, da ni zaznati bistvene razlike v socialnih veščinah med učenci mediatorji in tistimi, ki to niso, ne raziskave Epstein (1996, v Jones, 2004), ki ugotavlja ravno nasprotno, in sicer da učenci mediatorji kaţejo bolj razvite socialne veščine kot učenci, ki niso mediatorji. Obe raziskavi sta zanimivi zato, ker sta opravljeni z enako metodologijo. Kot povzetek naše raziskave lahko trdimo, da vse skupine intervjuvancev opaţajo pomembne pozitivne posledice programa mediacije v šoli, bi se pa bilo smiselno usmeriti tudi v bolj poglobljeno raziskovanje in delo na področju širjenja mediacije med čim širšo populacijo učencev, da bi lahko spremljali, koliko se pozitivne posledice mediacije odraţajo tudi pri njih.

S poskusno teorijo o pozitivnem vplivu na učence vrstniške mediatorje v celoti odgovarjamo na raziskovalno vprašanje o učinkih mediacije na vrstniške mediatorje in učence, udeleţene v mediaciji, ter na vprašanje o tem, kako sprejemajo program mediacije starši učencev vrstniških mediatorjev.