Visoko stopalo je lahko družinsko pogojeno ali pa posledica nevroloških obolenj, kar se pojavlja kot vzrok pri 60% ljudi z visokimi stopali. Značilni so krempljasti prsti, kasneje artroza gležnja, otiščanci kože pod glavicami, kurja očesa, skrajšana plantarna aponevroza, to je snop veziv, ki potekajo žarkasto s petnice proti bazi prstov. Visok stopalni lok je deležen v literaturi in rehabilitaciji precej manj pozornosti kot nizki stopalni lok, čeprav je sestavni del mnogih obolenj, sladkorne bolezni, nevropatij in nevroloških obolenj.
Tonin (2014) ugotavlja, da ima od deformiranih stopal visok stopalni lok 15% ljudi. Pri deklicah za 16% (Tonin, 2014).
Slika 2.15: Odtis visokega stopala
(http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/) Krempljasti prsti
Metatarzalne kosti Visok lok
Slika 2.14: Skeletna struktura visokega stopala (Tonin, 2014)
- 15 -
2.2 Metode za določanje stopnje ploskosti stopala
Na splošno obstaja več metod za diagnostiko ploskega stopala. Vsaka metoda je drugačna glede na način uporabe pokazateljev, npr. »Staheli indeks loka«, »Clarkov kot« in »indeks Chippaux-Smirak«. Kakorkoli, rezultati teh pokazateljev se še vedno razlikujejo v vsaki metodi.
Rezultati raziskav, ki uporabljajo kombinacijo pokazateljev, kažejo večjo natančnost rezultatov, in sicer vse do 93% v primerjavi s posameznimi indeksi, tj. »Staheli indeks loka«
(natančnost oz. zanesljivost indeksa je 43%), »Clarkov kot« (68%), »Chippaux-Smirak indeks« (80%). Torej, dejstvo je, da je pri uporabi kombinacije indeksov bolj natančna in zanesljiva diagnoza ploskega stopala kot pri uporabi le enega indeksa (Aruntammanak idr., 2013).
Tudi Krpač in Čermelj (2008) v svoji raziskavi primerjata rezultate različnih metod za ugotavljanje ploskosti stopal (ruska, nemška, Čižinova, Clarkov kot 1, Clarkov kot 2 in Thomsenova metoda) in ugotavljata, da se uporabljene metode premalo ujemajo v razvrščanju stopal (plosko, mejno, normalno) in prevečkrat razvrščajo stopala v različne kategorije.
V naših raziskavah so bile največkrat uporabljene nekatere od metod, ki jih bomo na kratko predstavili. Najbolj enostavna je Clarkova metoda. Clarkova metoda nam pokaže tudi največji vpliv obutve na morfologijo stopala. Stahellijeva metoda in indeks Chippaux Smirak sta bolj primerna za primerjavo razlik med spoloma in sta pogosto uporabljena v tujih raziskavah.
2.2.1 Mayerjeva metoda
Na odtisu stopala potegnemo črto iz sredine pete do medialnega roba četrtega prsta. Stopnjo ploskega stopala ocenimo tako, da pogledamo, če širina srednjega dela stopala sega čez črto ali ne. Če širina stopalnega loka presega tako imenovano Mayerjevo črto, ocenjujemo stopalo za plosko (Juras, & Stanić, 1979).
Slika 2.16: Mayerjeva metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)
- 16 - 2.2.2 Nemška metoda
Pri tej metodi odtis stopala razdelimo na tri enake dele. Glede na to razdelitev, ocenjujemo ploskost stopala po naslednjih kriterijih: normalno stopalo – če je širina odtisa srednjega dela stopala manjša od dveh tretjin stopala; plosko stopalo – če širina odtisa srednjega dela stopala večja od dveh tretjin stopala (Juras, & Stanić, 1979).
Slika 2.17: Nemška metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)
2.2.3 Ruska metoda
Stupar (2010) opisuje rusko metodo kot najlažjo metodo za ocenjevanje stopnje ploskega stopala. Najprej je na odtis stopala potrebno narisati tangento AB, ki povezuje medialni rob stopala, nato pa še tangento CD, ki povezuje lateralni rob stopala. Nato dobljeni kot oz.
prostor med tangentama razdelimo na pet enakih delov. Kriterij opredelitve stopnje ploskosti stopala po ruski metodi je: normalno stopalo – če stopalni lok oz. kritična točka segata do četrte ali pete petine; plosko stopalo prve stopnje – če stopalni lok sega do tretje petine;
plosko stopalo druge stopnje – če stopalni lok sega do druge petine; plosko stopalo tretje stopnje – če stopalni lok sega do prve petine (Stupar, 2010).
Slika 2.18: Ruska metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.4 Čižinova metoda
Najprej narišemo tangento AB, ki povezuje medialni del stopala. Nato potegnemo črto CD, ki poteka iz sredine pete do sredine drugega prsta. Odtisu stopala dodamo še pravokotnico E, ki
- 17 -
razpolavlja črto CD in je pravokotna na tangento AB. Sledi označevanje presečišč, in sicer: s črko a označimo presečišče med pravokotnico E in točko na zunanjem robu stopala; s črko b označimo presečišče med pravokotnico E in točko na najožjem delu stopalnega loka oz.
notranjem robu stopala; s črko e pa presečišče med pravokotnico E in točko na tangenti AB.
Stopnjo ploskega stopala izračunamo tako, da dolžino daljice od črke a do b delimo z dolžino daljice od črke b do e oziroma po sledeči enačbi [1]: 𝐼 = 𝑎𝑏𝑏𝑒 [1] Kriterij za določitev stopnje ploskosti stopala je sledeč: indeks 0–1 pomeni normalno stopalo; indeks 1–2 je plosko stopalo oz. mejno stopalo; indeks preko 2 pa je zelo plosko stopalo (Stupar, 2010).
Slika 2.19: Čižinova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.5 Thomsenova metoda
Na odtisu stopala narišemo tangento AB, ki povezuje najbolj medialni del petnice del in najbolj medialni del stopalničnega predela. Nato narišemo še Mayerjevo črto, ki poteka od sredine petnice do medialnega roba tretjega prsta. Odtisu dodamo še dve pravokotnici. Prvo pravokotnico narišemo od Mayerjeve črte do najožjega dela stopalnega odtisa oz. vzdolžnega stopalnega loka. Drugo pravokotnico pa označimo od tangente AB do točke, iz katere izhaja prva pravokotnica. Prvo pravokotnico označimo s črko a, drugo s črko b. Ko izmerimo dolžino obeh pravokotnic, lahko izračunamo indeks ploskega stopala. Indeks ploskega stopala izračunamo po naslednji enačbi [2]: 𝐼 = 𝑎𝑏 × 100 [2] Kriterij za določanje stopnje ploskosti stopala je naslednji glede na velikost indeksa: prva stopnja – vrednost indeksa znaša 1%–
30%; druga stopnja – vrednost indeksa znaša 30%–60%; tretja stopnja – od 60% dalje (Trošt, Ciliga, & Pertinović-Zekan, 2010).
Slika 2.20: Thomsenova metoda (Juras, & Stanić, 1979)
- 18 - 2.2.6 Clarkova metoda
Stopalni odtis dopolnimo tako, da narišemo tangento, ki povezuje medialni rob odtisa stopala, torej točko A, ki jo narišemo na najbolj medialnem delu pete ter točko A', ki leži na medialnem robu metatarzalnega dela stopala. Tangenti nato dodamo še sekanto, ki povezuje točko A' ter točko B, ki zavzema najbolj konkaven del stopalnega loka oz. vrh konkavnega loka (Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009).
Dobljeni kot med tangento in sekanto izmerimo s kotomerom. Za klasifikacijo ploskosti stopala bomo uporabili kriterije, ki so jih objavili Videmškova, Klopčič, Štihec in Karpljuk (2006) v svoji raziskavi. Videmškova idr. (2006) so se pri kriterijih v članku sklicevali na raziskavo »Child's foot morphology«, ki sta jo izvedli Priadalova in Riegerova leta 2005.
Kriteriji za določitev ploskega stopala so naslednji: > 55° za visoko stopalo; 42°–55° za normalno stopalo; 32°–42° za mejno stopalo; < 32° za plosko stopalo (Priadalova, &
Riegerova, 2005).
Vključujoč mnenja mnogih avtorjev (Kasperczyk, 1984, Nadolska-Cwikla, 1990) je ta metoda izredno zanesljiva in objektivna ter dokaj enostavna za delo. (Nadolska-Cwikla, 1998)
Slika 2.21: Clarkova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.7 Chippaux-Smirakov indeks
Za predstavitev te metode smo se odločili zato, ker je uporabljena v precejšnjem deležu raziskav po svetu. Za Chippaux-Smirakov indeks stopalnega loka narišemo tangento AA', ki povezuje medialni del odtisa stopala. Iz točke A', ki leži na tangenti, potegnemo črto do točke B, ki leži na najbolj lateralnem robu metatarzalnega dela stopala. Daljica A'B oz. črta b povezuje najširši del metatarzalnega dela stopala. Odtisu stopala dodamo še daljico CD oz.
črto c, ki je vzporedna daljici A'B in povezuje točki na najožjem delu stopalnega loka.
Indeks izmerimo tako, da krajšo črto c delimo z daljšo črto b in pomnožimo s 100. Kriterij za določitev stopalnega loka glede na izračunani indeks je:
- 19 - – visok stopalni lok: 0%,
– morfološko normalen stopalni lok: 0,1%–29,9%, – srednji stopalni lok: 30%–39,9%,
– nizek stopalni lok: 40%–44,9%, – spuščen stopalni lok: ≥ 45%.
(Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009)
Slika 2.22: Chippaux-Smirakov indeks ( http://innofoot.ibv.org/index.php/biomechanical-assessment-procedures/541-chippaux-index)
2.2.8 Naprave za določanje stopnje ploskosti stopal
Zdravstveni delavci in zdravniki imajo na voljo več naprav, s katerimi ugotavljajo ploskost stopal. Najpogostejše so naslednje:
Pedoskop
Pedoskop je naprava, ki so jo najprej uporabljali za izdelavo čevljev. Prve pedoskope so uporabljali leta 1920 v Bostonu in Veliki Britaniji za nakup čevljev. Danes je ta priprava iz prozornega stekla.
- 20 -
Slika 2.23: Pedoskop leta 1960 in pedoskop danes ( https://de.wikipedia.org/wiki/Pedoskop) Plantogram
Plantogram je naprava, ki se uporablja za pridobivanje odtisa stopala v stoječem položaju.
Merjenec stopi na membrano, ki je spodaj namazana s črnilom, pod njo pa je list papirja.
Dobimo odtis stopala, ki ga lahko izmerimo z izbrano metodo.
Slika 2.24: Plantogram, naprava Bekermann (www.protetika-ortho-aktiv.cz) Odtis v mavcu
Ta metoda se uporablja takrat, ko je deformacija stopala večja in izvedba s plantogramom ni možna. Uporabljajo jo za izdelavo ortopedskih vložkov. Metoda odtisa v mavcu je uporabna v dolgotrajnejših raziskavah in pri zdravljenju ploskega stopala.
Rentgenska slika
Rentgenska slika je uporabna predvsem za pregled sklepov in kosti. Poslužujejo se je zgolj zdravniki.
Palpacija
Pri palpaciji zdravnik ročno pregleda stopalo in tonus mišic z otipavanjem ter preverjanjem gibljivosti.
- 21 -
3.0 CILJI RAZISKAVE IN PREDVIDEVANJA
Glavni cilj naše diplomske naloge je ugotoviti kakšna je ploskost stopal pri osnovnošolcih v prvem triletju v posameznih obdobjih. Hkrati smo ugotavljali tudi razlike v stopnji ploskosti stopal med razredi in spoloma ter med levim in desnim stopalom.
Glede na predmet in problem raziskave smo postavili naslednje cilje:
1. Ugotoviti razlike med generacijami in pogostost ploskosti stopal.
2. Ugotoviti pogostost ploskosti stopala pri učencih našega vzorca.
3. Ugotoviti razlike v pogostosti ploskosti stopal glede na spol.
4. Ugotoviti razlike v ploskosti stopal glede na razred.
5. Ugotoviti razlike v ploskosti med levim in desnim stopalom.
4.0 HIPOTEZE
Glede na postavljene cilje smo opredelili naslednje hipoteze:
1. Ni razlik v ploskosti stopal med generacijami.
2. Ni razlik v ploskosti stopal glede na spol.
3. Ni razlik v ploskosti stopal glede na razred.
4. Ni razlik v ploskosti med levim in desnim stopalom.
5.0 METODE DELA
5.1 Vzorec merjencev
V raziskovalno nalogo je bilo vključenih 327 učencev Osnovne šole Pirniče. Njihovi starši so podpisali soglasje za sodelovanje v raziskavi. Vzorec merjencev predstavlja sledeča tabela.
- 22 -
Tabela 5.1: Število in odstotek učencev od prvega do tretjega razreda v generacijah
Iz zgornje tabele lahko preberemo, da je bilo leta 1983 v prvem razredu izmerjenih odtisov obeh stopal pri 34-ih učencih, v drugem razredu pri 32-ih in v tretjem razredu pri 46-ih učencih. Skupaj je bilo 112 merjencev. Leta 1998 so bila izmerjena stopala samo v drugem razredu, in sicer pri 32-ih učencih. Leta 2011 je bilo izmerjenih odtisov stopal pri 30-ih učencih prvega razreda, 55-ih učencih drugega razreda in 16-ih učencih tretjega razreda.
Skupaj je bilo 101 merjencev. Leta 2016 je bilo izmerjenih odtisov pri 16-ih učencih prvega razreda, 23-ih učencih drugega razreda in 43-ih učencih tretjega razreda. Največji vzorec je bil pri učencih prvega razreda. Skupaj je bilo 82 merjencev. Vseh obravnavanih merjencev v vseh štirih obdobjih je bilo 327.
Razred
- 23 -
Tabela 5.2: Število dečkov in deklic celotnega vzorca
Število Odstotek [%]
Dečki 171 52,3
Deklice 156 47,7
Skupaj 327 100
Iz tabele 5.2 lahko razberemo, da je v raziskavi sodelovalo 156 deklic in 171 dečkov. Dečkov je bilo 25 več kot deklic. Razlika glede na spol je manjša od 10%.
Graf 5.1: Delež merjencev posamezne generacije, izražen v odstotkih
Graf 5.2: Delež merjencev glede na spol, prikazan v odstotkih 34,3
- 24 -
Graf 5.3: Delež merjencev glede na razred, prikazan v odstotkih
Graf 5.3 nam ponazori število merjencev po posameznih razredih prve triade. Razberemo lahko, da je bilo največ merjencev zajetih v drugem razredu, najmanj pa v prvem.
5.2 Vzorec spremenljivk
V raziskavi smo upoštevali naslednje spremenljivke:
1. generacija, 2. razred, 3. spol,
4. Clarkov kot levega stopala, 5. Clarkov kot desnega stopala.
5.3 Organizacija meritev
Podatki izvirajo iz štirih časovnih presekov: 2016, 2011, 1998 in 1983. Vsak odtis stopala smo izmerili po Clarkovi metodi s pomočjo naprave Bekermann. Dobljene rezultate smo vnesli v matriko v program Excel, nato pa obdelali podatke s programom SPSS. Izračunali smo frekvence, relativne frekvence in opisno statistiko. Razlike smo ugotavljali z analizo variance in hi-kvadratom. Hipoteze smo sprejemali z 5-odstotnim tveganjem.
- 25 -
5.4 Metode obdelave podatkov
Meritve stopal smo izvedli med urami športne vzgoje s pomočjo Clarkove metode tako, da smo izmerili Clarkov kot desnega in levega stopala. Ta kot je pri dobrem stopalu 46 stopinj ali več, pri normalnem stopalu 42 stopinj, sumljivem stopalu 36 in spuščenem ali ploskem stopalu 32 stopinj ali manj (Juras, & Stanić,1979).
Odtise stopal smo pridobivali s pomočjo naprave »Bekermann«, ki je namenjena izključno za plantografijo stopal. Sestavljena je iz dveh plastičnih pokrovov, na katerih sta mehki gumijasti podlagi, ki smo ju namazali s črnilom. Pokrova smo razstavili in ju položili na tla v razmiku otroškega koraka. Pod njiju smo položili dva bela lista, na katera smo zapisali ime posameznega učenca. Učencem smo predstavili postopek meritev stopal in povedali, čemu je namenjen. Postopek smo tudi demonstrirali. Učenec je stopil na obe podlagi (za levo in desno stopalo) in tako smo dobili odtis njegovega levega in desnega stopala. Učenci se pri testiranju ne umažejo, saj je naprava čista (Pregelj, 2013).
Na podlagi odtisov stopal smo izmerili Clarkove kote, vnesli podatke v matriko v programu Excel in jih obdelali s statističnim programom SPSS za Windows. Izračunali smo osnovno statistiko za numerične spremenljivke, povprečje, standardni odklon, minimalni in maksimalni odklon, frekvence ter relativne frekvence za nominalne spremenljivke. Za ugotavljanje razlike med generacijami, razredi, spoloma in levo ter desno nogo smo uporabili analizo variance in hi-kvadrat test.
Za merjenje stopnje ploskosti stopala po Clarkovi metodi smo uporabili naslednje kriterije:
– normalno stopalo: Clarkov kot nad 42˚
– plosko stopalo: Clarkov kot med 32˚ in 42˚
– mejno stopalo: Clarkov kot pod 32˚
- 26 -
6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA
6.1 Ploskost levega in desnega stopala in razlike med generacijami
Tabela 6.1: Prikaz razlik ploskosti levega in desnega stopala v generacijah
Število
Povprečje Clarkovega
kota
Standardni
odklon Minimum Maksimum F
Statistična značilnost
razlik
LCL
1983 112 41,277 13,4333 6,0 64,0
5,431 0,001
1998 32 39,906 10,6661 13,0 52,0
2011 101 34,581 12,5143 6,9 59,3
2016 82 36,744 12,6049 9,0 58,0
Skupaj 327 37,938 12,9552 6,0 64,0
DCL
1983 112 43,455 13,5772 7,0 68,0
6,605 0,000
1998 32 40,000 12,2895 8,0 56,0
2011 101 36,640 11,7851 3,9 60,0
2016 82 36,878 12,2811 5,0 58,0
Skupaj 327 39,363 12,9171 3,9 68,0
- 27 -
Graf 6.1: Povprečje Clarkovega kota levih in desnih stopal v generacijah
V tabeli št. 6.1 so prikazane meritve odtisa levega in desnega stopala Clarkovega kota iz obdobja prvega triletja 1983, 1998, 2011 in 2016. Iz tabele razberemo, da je izmerjena ploskost levega in desnega stopala najboljša leta 1983 izmed vseh generacij, hkrati pa je delež izmerjenega povprečja ploskosti desnih stopal vseh štirih generacij boljši kot levih stopal za 3,6% . Najslabši rezultati so zabeleženi leta 2011 in predstavljajo 16% slabše povprečje od prvega merjenja.
Meritve levih stopal so leta 1983, to je od izhodiščnega merjenja predstavljale 41,3 ̊ Clarkovega kota. Leta 1998 povprečje levega stopala doseže 39,9 ̊ Clarkovega kota, kar je za 3,3% slabši rezultat kot leta 1983. Leta 2011 je povprečje levega Clarkovega kota najmanjše in predstavlja le 34,6 ̊ in za 16,2 % slabši rezultat kot leta 1983 in za 13,3% slabši kot 1998.
Leta 2016 se je povprečje Clarkovega kota levih izboljšalo od leta 2011. Povprečje levih stopal je 36,7˚ in se je izboljšalo za 5,6%, a je še vedno slabše kot pri meritvah prvih dveh generacij. Od leta 1983 do leta 2016 se je poslabšalo za 4,5˚ Clarkovega kota, kar predstavlja za 11 % slabše povprečje. Lahko zaključimo, da se je ploskost levih stopal v 33 letih v prvih treh razredih osnovne šole Pirniče, povečala za 11 %.
0
- 28 -
Ugotovili smo tudi, da trend ploskosti levih stopal med učenci prve triade na naši osnovni šoli ne narašča iz generacije v generacijo, saj se je od leta 2011 do leta 2016 naraščanje prvega merjenja 1983 se je povprečje Clarkovega kota zmanjšalo za 6,8˚Clarkovega kota, kar predstavlja 15,7% slabši rezultat. Zadnje meritve 2016 so pokazale minimalno boljši rezultat kot leta 2011. Povprečje desnih stopal tokrat predstavlja 36,9˚ Clarkovega kota, kar je za 0,2˚
več kot 2011 in predstavlja 0,6 % slabši rezultat. V 33-ih letih se je ploskost desnega stopala pri naših merjencih poslabšala za 15,1%. Pri desnih stopalih lahko potrdimo, da ploskost stopal na naši šoli slabša iz generacije v generacijo.
Razlika med levimi in desnimi stopali skupaj znaša 3,6% . Razlika med levimi in desnimi stopali znaša leta 1983 5%, leta 1998 za 0,2%, leta 2011 za 5,6% in 2016 za 0,4%. Največjo razliko med stopali smo zaznali leta 2011 in je slabša od povprečja za 7,2 odstotnih točk, najmanjšo pa leta 1998 in predstavlja 3,4 odstotne točke.
Povprečje obeh stopal leta 1983 meri 42,4˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo med normalna stopala. Izdanih rezultatov lahko pritrdimo, da je imelo leta 1983 na osnovni šoli Pirniče večina otrok v prvem triletju normalna stopala.
Povprečje obeh stopal leta 1998 meri 40˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo med mejna stopala. Ugotovili smo, da je imela večina učencev drugega razreda mejna stopala. Meritev prvega in drugega razreda nismo imeli.
Povprečje obeh stopal leta 2011 meri 35,6˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo še v mejna stopala.
Povprečje leta 2016 znaša 36,8˚ Clarkovega kota in ga tudi lahko še uvrstimo med mejna stopala. Tako lahko potrdimo, da ima večina učencev zadnjih dveh generacij prvega triletja osnovne šole Pirniče mejna stopala.
Povprečje vseh generacij levega in desnega stopala meri 38,6˚ Clarkovega kota in ga uvrščamo med mejna stopala.
- 29 -
Izračunali smo tudi, da se je povprečje Clarkovega kota ploskosti obeh stopal od prvega do zadnjega merjenja, to je v obdobju 33 let zmanjšalo za 5,6˚ in pokaže 13,2% slabši rezultat kot leta 1983, to je pred 33-imi leti.
Meritve levih stopal so slabše od desnih v vseh štirih generacijah. Kljub temu smo zaznali večji porast ploskih desnih kot levih stopal. Ploskost desnih stopal se je v primerjavi z levimi povečala za 4,1 odstotne točke Clarkovega kota. Razlika med levimi in desnimi stopala je znašala v izhodiščnem merjenju 5% v prid desnih stopal, pri zadnjem pa samo še 2,7%. Iz rezultata lahko sklepamo, da bolj narašča ploskost desnih kot levih stopal.
Največji padec Clarkovega kota in s tem posledično naraščanje ploskih stopal smo zaznali med obdobjema 1998 in 2011. Lahko predvidevamo, da je kriva uvedba devetletke, saj so bili učenci izpostavljeni več urnemu sedenju na dan ko prejšnje generacije. Padec trenda ploskosti stopal od leta 2011 do 2016 lahko pripisujemo boljšemu osveščanju staršev in priporočil zdravstvenih delavcev, da naj bo otrok čim več časa bos, odsvetovanju ortopedskih obuval, če to ni res potrebno in večji organizaciji športnih aktivnosti v šoli in zunaj nje.
Morda je k temu pripomogla tudi interesna dejavnost Zdrav življenjski slog, ki jo financira Evropska unija. V to dejavnost so vključeni skoraj vsi učenci prvih treh razredov in poteka dve uri tedensko po pouku. In morda tudi to, da ima veliko otrok v predšolskem obdobju
»poganjalčke«, to so kolesa, ki se poganjajo brez pedal in se poganjajo naprej tako, da se odrivajo od tal s sprednjimi deli stopal. Pri tem razvijajo ravnotežje in krepijo mišice stopal.
Zanimivo je tudi to, da so bili učenci prve generacije vključeni v celodnevno šolo, kjer so imeli vsak dan rekreativni odmor, kasnejše generacije pa tega niso imele, čeprav je bilo večina otrok vključenih v popoldansko varstvo.
Kljub temu, da so meritve zadnje generacije ploskosti stopal zabeležile nekoliko boljši rezultat kot v predzadnjem obdobju, so še vedno slabše v primerjavi s prvo in drugo generacijo.
Ugotovili smo, da ploskost stopal ne narašča iz generacijo v generacijo.
Ugotovili smo že, da ploskost desnih stopal v časovnih obdobjih manj narašča kot ploskost levih stopal. Clarkov kot desnih stopal je v primerjavi z levim boljši za 2˚. Ploskost levih stopal je za 3,6% večja od desnih.
Iz dobljenih rezultatov iz zgornje tabele lahko tudi razberemo, da so razlike med levim in desnim stopalom v vseh časovnih obdobjih. Največja razlika med povprečjem izmerjenega Clarkovega kota med levimi in desnimi stopali je bila izmerjena leta 2011, (2˚), kar
- 30 -
predstavlja za 5,6% boljše desno stopalo, najmanjša pa leta 1998 za 0,2%, (0,1˚), še vedno v prid desnih stopal.
V tabeli št. 6.1 lahko razberemo tudi najmanjši in največji izmerjen Clarkov kot v različnih časovnih obdobjih. Ugotovili smo, da je velika razlika med največjim in najmanjšim izmerjenim Clarkovim kotom. Najmanjši kot desnega stopala je 3,9˚ in smo ga zabeležili leta 2011, največji kot pa 68 ̊, tudi izmerjen pri desnem stopalu, in sicer leta 1983. Pri odtisu levega stopala smo dobili nekoliko boljši rezultat pri najmanjšem kotu, 6˚, leta 1983, največji pa je 64 ̊ istega leta in je manjši kot pri desnem stopalu.
Ugotovili smo tudi, da je ploskost levega stopala v vseh štirih časovnih obdobjih slabša kot ploskost desnega stopala. Dokazali smo statistično značilno razliko med generacijami pri
Ugotovili smo tudi, da je ploskost levega stopala v vseh štirih časovnih obdobjih slabša kot ploskost desnega stopala. Dokazali smo statistično značilno razliko med generacijami pri