2.1 Stopalo
2.1.3 Razvoj stopala
Za stopalo je značilna hitra rast, saj ob rojstvu doseže že 40% svoje končne dolžine in je dolgo približno 7 cm, konča pa se ob koncu rasti, v starosti 15–16 let. Najhitreje raste stopalo v prvem letu starosti, ko pridobi dolžino 4,5 cm. Hitrost se po tretjem letu upočasni in raste enakomerno do pubertete, ko doseže 97% končne dolžine. Stopalni loki (dva vzdolžna in dva prečna) se pojavijo šele v obdobju med tretjim in petim letom starosti (Brecelj, 1998).
Dokazano je bilo, da se 98% otrok rodi z zdravimi stopali, samo 40% otrok pa le-ta ohranijo do njihovega obdobja starosti. Morley (1957) je v svoji obširni plantografski študiji o ploskosti stopal pordili, da ima 97% otrok do 18. meseca starosti plosko stopalo, da pa bi jih moralo imeti po 6. letu starosti samo še 4%. Do podobnih rezultatov je prišel tudi Strinović (1970), kar dodatno potrjuje trditev, da se otrokovo stopalo spontano izboljšuje z njegovo starostjo, če ni večjih negativnih vplivov.
Razvoj stopalnih lokov se začne od pričetka hoje do 6.–7. leta starosti (pri dečkih kasneje). Pri začetni hoji ima otrok noge precej narazen, ker nima še dovolj razvitega občutka za ravnotežje, pri čemer je izražen valgus petnega dela stopala, tj. dela, ki je upognjen navzven.
Sčasoma se ravnotežje izboljša, stopalne mišice in mišice pod kolenom se krepijo, hoja postaja normalnejša, maščobno tkivo se zmanjšuje, stopalni lok postaja vse bolj prisoten.
Zunanji (lateralni) vzdolžni del
Notranji (medialni) vzdolžni del
- 7 -
Ploskost stopal pri otrocih običajno s starostjo pojenja in se razvije v stopalo z višjimi ali normalnimi stopalnimi loki, kakor je prikazano stopalo mame (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo).
Slika 2.2: Plosko stopalo otroka in normalno stopalo mame (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo)
Plantografska analiza razvoja vzdolžnega stopalnega loka je bila izvedena pri 2093 otrocih v starostni dobi 2–15 let. Rezultati analize na sliki predstavljajo postopen razvoj otroškega stopala (Strinović, 1970).
Slika 2.3: Razvoj stopalnega loka pri otrocih v starostnem obdobju 2–15 let: populacija otrok v % prikazuje, kako ploskost stopala vzporedno s starostjo pada (Strinović, 1970)
Starost v letih Otroci
[%]
- 8 - 2.1.4 Zgradba stopala
Stopalo je celota, ki združuje različne elemente, kot so kosti, sklepi, vezi, mišice, podkožje in koža. Stopalo je končni del spodnjega uda, ki ima za človeški organizem izredno pomembno vlogo (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo).
Slika 2.4: Zgradba stopala (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo)
Čeprav je stopalo relativno majhno v primerjavi s celim telesom, vsebuje 25% vseh kosti v telesu. Skelet človeškega stopala sestavlja 26 kosti, ki so različne oblike in velikosti.
Razmeroma veliko stopalnih kosti je med seboj povezanih s sklepi; teh je 31. Premika jih 20 nogi lastnih mišic. Tak ustroj daje stopalu neizmerno učinkovito gibljivost in prožnost.
Gibkost stopala omogoča prožno hojo in zmanjšuje sunke, ki nastajajo pri udarjanju stopala ob tla. Zaradi boljšega razumevanja in lažjega opisovanja delimo stopalo v tri dele: peto, nart in prste. Na prvi pogled se zdi, da so kosti zadnjega dela stopala čvrste, močne in v svoji obliki čokate, saj je ta del stopala narava določila za blaženje sunkov in udarcev, ki nastajajo pri dotikih telesa s tlom. Te kosti pri hoji sprejemajo težo celega telesa in jo prenašajo na prednji del stopala, ki ga sestavljajo podolgovate in tanjše kosti. Prednji del stopala odlikuje gibkost in prožnost, ki je pomembna pri odbijanju stopala od tal, kakor tudi pri odgonu (Herman, 1998).
v
1 – gleženj 2 – petnica 3 – nartnice 4 – stopalnice
5 – prstnice
Latinsko: pes
- 9 -
Slika 2.5: Kosti stopala in gležnja
(https://sites.google.com/site/kklotos/Home/zanimljivosti/medicina)
Kosti stopala so razporejene v tri skupine. Zgornji del stopala sestavlja sedem nartnic, ki so razvrščene v dva dela, proksimalni in distalni del stopala. Proksimalni del sestavljata skočnica (talus) ter petnica (os calcaneus), ki se naslanjata na kosti distalnega dela stopala. Distalne kosti pa so čolničasata kost (os naviculare), kvadratna kost (os cubodeum) in tri klinaste kosti (os cunfiormis mediale intermedium et laterale) (Herman, 1998).
Slika 2.6: Nartnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)
Kosti srednjega dela stopala ali stopalnice (os metatarsales) sledijo nartnicam oziroma kostem zgornjega dela stopala. Stopalnice so razvrščene od medialne strani proti lateralni, označujemo jih z rimskimi števili (I, II, III, IV, V).
- 10 -
Slika 2.7: Stopalnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)
Kosti prstov ali prstnice so prstni del stopal in predstavljajo štirinajst prstnic, med katerimi ima palec dve kosti, vsi ostali prsti pa po tri kosti (Klemenc, 2014).
Slika 2.8: Prstnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)
Vse tri skupine kosti dajejo stopalu obliko in tvorijo skeletni del stopalnih lokov. Z anatomskega vidika se stopalni loki delijo na štiri skupine: vzdolžni notranji lok, vzdolžni zunanji lok, sprednji prečni lok in zadnji prečni stopalni lok (Travnik, 1998).
Mišice stopala sestavlja 20 kratkih mišic, ki imajo poleg gibalne funkcije izredno pomembno vlogo pri stopalnih lokih in pri ohranjanju normalnega ravnotežja telesa. Mišice stopala se delijo na 2 skupini: na zunanjo skupino mišic, ki se na stopalo zgolj pripenjajo, in notranjo skupino mišic, ki izvirajo in potekajo neposredno na stopalu (Behnke, 2006).
Zunanjo skupino mišic stopala sestavlja 12 mišic, ki izvirajo na mečnici ali golenici in se pripenjajo na stopalo. Notranjo skupino mišic sestavljajo 20 majhnih mišic, ki se nahajajo na
- 11 -
dorzalnem (zgornjem) ali plantarnem (spodnjem) delu stopala. Večina jih poteka na plantarnem delu stopala, razporejenih v štirih slojih, zaščitenih s plantarno fascio, največ se jih nahaja na palcu. Njihova naloga je podpiranje stopalnih lokov.
Koža ima kot zunanji ovoj stopala večpomensko vlogo. Varuje globoke strukture pred mehanskimi, toplotnimi in kemičnimi dejavniki. Na hrbtišču stopal je koža tenka in prožna.
Na podplatu pa je debela do pet milimetrov, še posebej na peti, zunanjem stopalnem loku in stopalnih blazinicah. Na obeh stopalih so številna obremenilna čutna telesca za obremenitev, bolečino in temperaturo (Tomažič, & Brodnik, 2006). Več kot 250.000 znojnic vsak dan izloči 250 ml znoja. V podkožju podplatov so maščobne blazinice, ki so povezane z vezivnimi mostički. To so glavni blažilci neposrednih kratkotrajnih obremenitev, ki se pojavljajo med hojo. V podkožju je tudi bogat venskožilni splet. Elastične obremenitve in sistem enostranskih venskih zaklopk povzročajo, da se pri vsaki obremenitvi venska kri iz stopal iztisne v smeri proti srcu (Herman, 1998).
2.1.5 Stopalni loki
Okostje stopala je tako sestavljeno, da tvori tri loke. Na notranji strani imamo vzdolžni lok, ki se tudi s svojimi mehkimi deli in kožo ne dotika tal. Na zunanji strani imamo krajši in nižji vzdolžni lok, njegovi mehki deli se dotikajo tal. Imamo še tretji, tj. prečni lok, ki ga tvorijo metatarzalne kosti.
Z glavicami metatarzalnih kosti se zaključuje stopalni svod, ki se nam kaže kot vdolbeni ali votli del stopala in ki ga na zadnji strani zapira peta. Vzdolžna stopalna loka podpirata prečni stopalni lok. Jasno je, da je petnica zelo pomemben sestavni del stopala, prav tako tudi prva metatarzalna kost, tj. kost, ki leži na strani palca. Ta kost je debelejša in močnejša od ostalih prav zaradi večjih nalog, ki jih ima pri hoji. Če dodamo še glavico pete metatarzalne kosti, imamo tri glavne oporne in nosilne točke stopala. Notranji vzdolžni lok je pri normalnem stopalu dvignjen od tal, njegova zgradba je močna, deluje kot vzmet in daje hoji gibkost in prožnost.
Stopalni loki so kot nekakšna zavita vzmet, ki se pri obremenitvi splošči, pri razbremenitvi pa vrne v prvotni položaj. Če stopalni loki izgubijo prožnost, človek pri hoji dobi podoben občutek kot pri vožnji s kolesom s praznimi zračnicami. Stopalni loki omogočajo, da se stopalo prilagaja neravnim podlagam in so ključnega pomena za pravilno funkcioniranje stopala (Bobič, 2014).
- 12 -
Slika 2.9: Stopalni loki (http://www.answers.com/topic/arches) Normalno stopalo ima tri oporne točke: peto, stopalo in prste.
Slika 2.10: Tri glavne nosilne in oporne točke stopala
(http://www.zaloker- zaloker.si/sl/sladkorna-bolezen/zanimivosti-in-nasveti/spoznajmo-svoje-noge-diabeticno-stopalo-i-del/)
Slika 2.11: Odtis normalnega stopala (http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/)
2.1.6 Plosko stopalo
Plosko stopalo je povsem navadno pri dojenčku, pogosto pri otroku in se pojavlja v normalnem obsegu tudi pri odraslih. Plosko stopalo nastane takrat, kadar je notranji lok
- 13 -
stopala spuščen in nepravilno oblikovan. Zelo pogost vzrok za njegov nastanek je manjša mišična aktivnost, ki vpliva na celotno telo (Brecelj, 1998).
Ločimo dve vrsti ravnih stopal, fleksibilno stopalo in rigidno stopalo. Če se stopalni loki pri obremenitvi povrnejo, govorimo o fleksibilnem ploskem stopalu, v nasprotnem primeru pa o rigidnem ploskem stopalu, pri katerem pri obremenitvi in razbremenitvi ni razlik v obliki stopala. Te deformacije so večinoma pridobljene, ne prirojene; najpogosteje je vzrok zanje mišična neaktivnost ali slaba obutev. Bolečine in degeneracije se pojavijo kasneje, v odrasli dobi. Loki so odsotni ali ne dovolj globoki, tudi če je vezivno tkivo preveč raztegljivo (sindrom hipermobilnosti "Ehlers Danlosa"). Povešenje vzdolžnega loka je navadno združeno z obrnitvijo stopala navznoter, kar je lastnost za t. i. zvrnjeno plosko stopalo. Pri klasični ploski nogi je nožni obok popolnoma zravnan.
Glede na vzrok nastanka ločimo ploska stopala na: statična – slabost vezivnega tkiva, travmatična – posledica poškodb, podedovana, rahitična in paralitična. Ploska stopala povzročajo deformacije sklepov. Osnovni problem je odsotnost amortizacije in sprememba pri sposobnosti za oporo. Zaradi tega je celotni lokomotorni sistem spodnjih udov, medenice in hrbtenice v nevarnosti.
Zaradi valgus deformacije zadnjega dela stopala je medialni vzdolžni stopalni lok preobremenjen in se zniža. Pri tem se skočnica pomakne medialno in poveča medialni pritisk na petnico. Le-ta posledično povzroči pomik Ahilove kite, s tem pa se zmanjša možnost supinacije (– gib v sklepu, pri katerem se noga obrne tako, da se njen lateralni rob pritisne ob tla) stopala.
Slika 2.12: Rigidno plosko stopalo (Tonin, 2008)
- 14 -
Slika 2.13: Odtis ploskega stopala (http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/)
Visoko stopalo je lahko družinsko pogojeno ali pa posledica nevroloških obolenj, kar se pojavlja kot vzrok pri 60% ljudi z visokimi stopali. Značilni so krempljasti prsti, kasneje artroza gležnja, otiščanci kože pod glavicami, kurja očesa, skrajšana plantarna aponevroza, to je snop veziv, ki potekajo žarkasto s petnice proti bazi prstov. Visok stopalni lok je deležen v literaturi in rehabilitaciji precej manj pozornosti kot nizki stopalni lok, čeprav je sestavni del mnogih obolenj, sladkorne bolezni, nevropatij in nevroloških obolenj.
Tonin (2014) ugotavlja, da ima od deformiranih stopal visok stopalni lok 15% ljudi. Pri deklicah za 16% (Tonin, 2014).
Slika 2.15: Odtis visokega stopala
(http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/) Krempljasti prsti
Metatarzalne kosti Visok lok
Slika 2.14: Skeletna struktura visokega stopala (Tonin, 2014)
- 15 -
2.2 Metode za določanje stopnje ploskosti stopala
Na splošno obstaja več metod za diagnostiko ploskega stopala. Vsaka metoda je drugačna glede na način uporabe pokazateljev, npr. »Staheli indeks loka«, »Clarkov kot« in »indeks Chippaux-Smirak«. Kakorkoli, rezultati teh pokazateljev se še vedno razlikujejo v vsaki metodi.
Rezultati raziskav, ki uporabljajo kombinacijo pokazateljev, kažejo večjo natančnost rezultatov, in sicer vse do 93% v primerjavi s posameznimi indeksi, tj. »Staheli indeks loka«
(natančnost oz. zanesljivost indeksa je 43%), »Clarkov kot« (68%), »Chippaux-Smirak indeks« (80%). Torej, dejstvo je, da je pri uporabi kombinacije indeksov bolj natančna in zanesljiva diagnoza ploskega stopala kot pri uporabi le enega indeksa (Aruntammanak idr., 2013).
Tudi Krpač in Čermelj (2008) v svoji raziskavi primerjata rezultate različnih metod za ugotavljanje ploskosti stopal (ruska, nemška, Čižinova, Clarkov kot 1, Clarkov kot 2 in Thomsenova metoda) in ugotavljata, da se uporabljene metode premalo ujemajo v razvrščanju stopal (plosko, mejno, normalno) in prevečkrat razvrščajo stopala v različne kategorije.
V naših raziskavah so bile največkrat uporabljene nekatere od metod, ki jih bomo na kratko predstavili. Najbolj enostavna je Clarkova metoda. Clarkova metoda nam pokaže tudi največji vpliv obutve na morfologijo stopala. Stahellijeva metoda in indeks Chippaux Smirak sta bolj primerna za primerjavo razlik med spoloma in sta pogosto uporabljena v tujih raziskavah.
2.2.1 Mayerjeva metoda
Na odtisu stopala potegnemo črto iz sredine pete do medialnega roba četrtega prsta. Stopnjo ploskega stopala ocenimo tako, da pogledamo, če širina srednjega dela stopala sega čez črto ali ne. Če širina stopalnega loka presega tako imenovano Mayerjevo črto, ocenjujemo stopalo za plosko (Juras, & Stanić, 1979).
Slika 2.16: Mayerjeva metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)
- 16 - 2.2.2 Nemška metoda
Pri tej metodi odtis stopala razdelimo na tri enake dele. Glede na to razdelitev, ocenjujemo ploskost stopala po naslednjih kriterijih: normalno stopalo – če je širina odtisa srednjega dela stopala manjša od dveh tretjin stopala; plosko stopalo – če širina odtisa srednjega dela stopala večja od dveh tretjin stopala (Juras, & Stanić, 1979).
Slika 2.17: Nemška metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)
2.2.3 Ruska metoda
Stupar (2010) opisuje rusko metodo kot najlažjo metodo za ocenjevanje stopnje ploskega stopala. Najprej je na odtis stopala potrebno narisati tangento AB, ki povezuje medialni rob stopala, nato pa še tangento CD, ki povezuje lateralni rob stopala. Nato dobljeni kot oz.
prostor med tangentama razdelimo na pet enakih delov. Kriterij opredelitve stopnje ploskosti stopala po ruski metodi je: normalno stopalo – če stopalni lok oz. kritična točka segata do četrte ali pete petine; plosko stopalo prve stopnje – če stopalni lok sega do tretje petine;
plosko stopalo druge stopnje – če stopalni lok sega do druge petine; plosko stopalo tretje stopnje – če stopalni lok sega do prve petine (Stupar, 2010).
Slika 2.18: Ruska metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.4 Čižinova metoda
Najprej narišemo tangento AB, ki povezuje medialni del stopala. Nato potegnemo črto CD, ki poteka iz sredine pete do sredine drugega prsta. Odtisu stopala dodamo še pravokotnico E, ki
- 17 -
razpolavlja črto CD in je pravokotna na tangento AB. Sledi označevanje presečišč, in sicer: s črko a označimo presečišče med pravokotnico E in točko na zunanjem robu stopala; s črko b označimo presečišče med pravokotnico E in točko na najožjem delu stopalnega loka oz.
notranjem robu stopala; s črko e pa presečišče med pravokotnico E in točko na tangenti AB.
Stopnjo ploskega stopala izračunamo tako, da dolžino daljice od črke a do b delimo z dolžino daljice od črke b do e oziroma po sledeči enačbi [1]: 𝐼 = 𝑎𝑏𝑏𝑒 [1] Kriterij za določitev stopnje ploskosti stopala je sledeč: indeks 0–1 pomeni normalno stopalo; indeks 1–2 je plosko stopalo oz. mejno stopalo; indeks preko 2 pa je zelo plosko stopalo (Stupar, 2010).
Slika 2.19: Čižinova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.5 Thomsenova metoda
Na odtisu stopala narišemo tangento AB, ki povezuje najbolj medialni del petnice del in najbolj medialni del stopalničnega predela. Nato narišemo še Mayerjevo črto, ki poteka od sredine petnice do medialnega roba tretjega prsta. Odtisu dodamo še dve pravokotnici. Prvo pravokotnico narišemo od Mayerjeve črte do najožjega dela stopalnega odtisa oz. vzdolžnega stopalnega loka. Drugo pravokotnico pa označimo od tangente AB do točke, iz katere izhaja prva pravokotnica. Prvo pravokotnico označimo s črko a, drugo s črko b. Ko izmerimo dolžino obeh pravokotnic, lahko izračunamo indeks ploskega stopala. Indeks ploskega stopala izračunamo po naslednji enačbi [2]: 𝐼 = 𝑎𝑏 × 100 [2] Kriterij za določanje stopnje ploskosti stopala je naslednji glede na velikost indeksa: prva stopnja – vrednost indeksa znaša 1%–
30%; druga stopnja – vrednost indeksa znaša 30%–60%; tretja stopnja – od 60% dalje (Trošt, Ciliga, & Pertinović-Zekan, 2010).
Slika 2.20: Thomsenova metoda (Juras, & Stanić, 1979)
- 18 - 2.2.6 Clarkova metoda
Stopalni odtis dopolnimo tako, da narišemo tangento, ki povezuje medialni rob odtisa stopala, torej točko A, ki jo narišemo na najbolj medialnem delu pete ter točko A', ki leži na medialnem robu metatarzalnega dela stopala. Tangenti nato dodamo še sekanto, ki povezuje točko A' ter točko B, ki zavzema najbolj konkaven del stopalnega loka oz. vrh konkavnega loka (Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009).
Dobljeni kot med tangento in sekanto izmerimo s kotomerom. Za klasifikacijo ploskosti stopala bomo uporabili kriterije, ki so jih objavili Videmškova, Klopčič, Štihec in Karpljuk (2006) v svoji raziskavi. Videmškova idr. (2006) so se pri kriterijih v članku sklicevali na raziskavo »Child's foot morphology«, ki sta jo izvedli Priadalova in Riegerova leta 2005.
Kriteriji za določitev ploskega stopala so naslednji: > 55° za visoko stopalo; 42°–55° za normalno stopalo; 32°–42° za mejno stopalo; < 32° za plosko stopalo (Priadalova, &
Riegerova, 2005).
Vključujoč mnenja mnogih avtorjev (Kasperczyk, 1984, Nadolska-Cwikla, 1990) je ta metoda izredno zanesljiva in objektivna ter dokaj enostavna za delo. (Nadolska-Cwikla, 1998)
Slika 2.21: Clarkova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.7 Chippaux-Smirakov indeks
Za predstavitev te metode smo se odločili zato, ker je uporabljena v precejšnjem deležu raziskav po svetu. Za Chippaux-Smirakov indeks stopalnega loka narišemo tangento AA', ki povezuje medialni del odtisa stopala. Iz točke A', ki leži na tangenti, potegnemo črto do točke B, ki leži na najbolj lateralnem robu metatarzalnega dela stopala. Daljica A'B oz. črta b povezuje najširši del metatarzalnega dela stopala. Odtisu stopala dodamo še daljico CD oz.
črto c, ki je vzporedna daljici A'B in povezuje točki na najožjem delu stopalnega loka.
Indeks izmerimo tako, da krajšo črto c delimo z daljšo črto b in pomnožimo s 100. Kriterij za določitev stopalnega loka glede na izračunani indeks je:
- 19 - – visok stopalni lok: 0%,
– morfološko normalen stopalni lok: 0,1%–29,9%, – srednji stopalni lok: 30%–39,9%,
– nizek stopalni lok: 40%–44,9%, – spuščen stopalni lok: ≥ 45%.
(Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009)
Slika 2.22: Chippaux-Smirakov indeks ( http://innofoot.ibv.org/index.php/biomechanical-assessment-procedures/541-chippaux-index)
2.2.8 Naprave za določanje stopnje ploskosti stopal
Zdravstveni delavci in zdravniki imajo na voljo več naprav, s katerimi ugotavljajo ploskost stopal. Najpogostejše so naslednje:
Pedoskop
Pedoskop je naprava, ki so jo najprej uporabljali za izdelavo čevljev. Prve pedoskope so uporabljali leta 1920 v Bostonu in Veliki Britaniji za nakup čevljev. Danes je ta priprava iz prozornega stekla.
- 20 -
Slika 2.23: Pedoskop leta 1960 in pedoskop danes ( https://de.wikipedia.org/wiki/Pedoskop) Plantogram
Plantogram je naprava, ki se uporablja za pridobivanje odtisa stopala v stoječem položaju.
Merjenec stopi na membrano, ki je spodaj namazana s črnilom, pod njo pa je list papirja.
Dobimo odtis stopala, ki ga lahko izmerimo z izbrano metodo.
Slika 2.24: Plantogram, naprava Bekermann (www.protetika-ortho-aktiv.cz) Odtis v mavcu
Ta metoda se uporablja takrat, ko je deformacija stopala večja in izvedba s plantogramom ni možna. Uporabljajo jo za izdelavo ortopedskih vložkov. Metoda odtisa v mavcu je uporabna v dolgotrajnejših raziskavah in pri zdravljenju ploskega stopala.
Rentgenska slika
Rentgenska slika je uporabna predvsem za pregled sklepov in kosti. Poslužujejo se je zgolj zdravniki.
Palpacija
Pri palpaciji zdravnik ročno pregleda stopalo in tonus mišic z otipavanjem ter preverjanjem gibljivosti.
- 21 -
3.0 CILJI RAZISKAVE IN PREDVIDEVANJA
Glavni cilj naše diplomske naloge je ugotoviti kakšna je ploskost stopal pri osnovnošolcih v prvem triletju v posameznih obdobjih. Hkrati smo ugotavljali tudi razlike v stopnji ploskosti stopal med razredi in spoloma ter med levim in desnim stopalom.
Glede na predmet in problem raziskave smo postavili naslednje cilje:
1. Ugotoviti razlike med generacijami in pogostost ploskosti stopal.
2. Ugotoviti pogostost ploskosti stopala pri učencih našega vzorca.
3. Ugotoviti razlike v pogostosti ploskosti stopal glede na spol.
4. Ugotoviti razlike v ploskosti stopal glede na razred.
5. Ugotoviti razlike v ploskosti med levim in desnim stopalom.
4.0 HIPOTEZE
Glede na postavljene cilje smo opredelili naslednje hipoteze:
1. Ni razlik v ploskosti stopal med generacijami.
2. Ni razlik v ploskosti stopal glede na spol.
3. Ni razlik v ploskosti stopal glede na razred.
4. Ni razlik v ploskosti med levim in desnim stopalom.
5.0 METODE DELA
5.1 Vzorec merjencev
V raziskovalno nalogo je bilo vključenih 327 učencev Osnovne šole Pirniče. Njihovi starši so podpisali soglasje za sodelovanje v raziskavi. Vzorec merjencev predstavlja sledeča tabela.
- 22 -
Tabela 5.1: Število in odstotek učencev od prvega do tretjega razreda v generacijah
Iz zgornje tabele lahko preberemo, da je bilo leta 1983 v prvem razredu izmerjenih odtisov obeh stopal pri 34-ih učencih, v drugem razredu pri 32-ih in v tretjem razredu pri 46-ih učencih. Skupaj je bilo 112 merjencev. Leta 1998 so bila izmerjena stopala samo v drugem razredu, in sicer pri 32-ih učencih. Leta 2011 je bilo izmerjenih odtisov stopal pri 30-ih učencih prvega razreda, 55-ih učencih drugega razreda in 16-ih učencih tretjega razreda.
Skupaj je bilo 101 merjencev. Leta 2016 je bilo izmerjenih odtisov pri 16-ih učencih prvega razreda, 23-ih učencih drugega razreda in 43-ih učencih tretjega razreda. Največji vzorec je
Skupaj je bilo 101 merjencev. Leta 2016 je bilo izmerjenih odtisov pri 16-ih učencih prvega razreda, 23-ih učencih drugega razreda in 43-ih učencih tretjega razreda. Največji vzorec je