PLOSKOST STOPAL V PRVEM TRILETJU V OŠ PIRNIČE V OBDOBJU OD 1983 DO 2016

PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

PLOSKOST STOPAL V PRVEM TRILETJU V OŠ PIRNIČE V OBDOBJU OD 1983 DO 2016

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, izredna profesorica Kandidatka:

Somentor: dr. Franc Krpač, višji predavatelj Darja Rovšek

Ljubljana, september 2016

Podpisana avtorica izjavljam, da je to diplomsko delo moje lastno delo.

I

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem mentorici doc. dr. Vesni Štemberger in somentorju dr. Franju Krpaču za čas, navdih, vzpodbudo in strokovno pomoč pri izdelavi moje diplomske naloge.

Hvala tudi mojima dragima hčerkama, ki sta mi pomagali, da sem lahko raziskovala in pisala svoje delo, Lučki, da mi je svetila, in Klasji, da me je bodrila.

Hvala tudi Ireni za razvedrilo in čas, ki si ga je vzela zame pri pisanju diplomskega dela.

In hvala vsem, ki ste me razumeli v teh poletnih mesecih.

III

POVZETEK

Namen naše raziskave je bil ugotoviti ploskost stopal učencev prvih treh razredov osnovne šole v štirih različnih generacijah. V naši raziskavi nas je zanimalo predvsem, ali obstaja razlika v ploskosti stopal med generacijami. Hkrati smo ugotavljali tudi, kakšna je razlika v ploskosti stopal med spoloma, med razredi in med levim ter desnim stopalom. V raziskavo smo vključili 327 učencev prvega triletja OŠ Pirniče, ki so obiskovali šolo v letih 1983, 1998, 2011 in 2016.

S pomočjo Clarkove metode smo izmerili kote in jih vnesli v tabelo s pomočjo programa Excel, podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS. Izračunali smo osnovno statistiko, frekvence in relativne frekvence, povprečje, standardni odklon. Razlike smo ugotavljali z hi-kvadratom in analizo variance.

Ugotovili smo, da obstajajo razlike med generacijami, in sicer da odstotek ploskih stopal narašča. Ugotovili smo tudi, da imajo deklice boljša stopala, da se ploskost z višjimi razredi zmanjšuje in da je boljše desno stopalo.

Ključne besede: prvo triletje, ploskost stopal, Clarkov kot, spol, generacija

V

ABSTRACT

The intention of our research was to study the flatness of feet from pupils who are from first three classes of elementary school and they attended school as four different generations. In our research we focused on the difference in flat feet of each generation. At the same time we researched the difference in flatness depending on gender, age, class and left and right foot.

327 pupils from elementary school Pirniče were involved in our research; there were four different generations of them: 1983, 1998, 2011 and 2016.

By means of Clark’s method we calculated angles and entered the results into the Excel worksheet. We also analysed the results with statistical programme SPSS. We used basic statistical operations, frequencies and relative frequencies. The test of chi-square and the variance analysis helped us for describing the difference between genders, classes, left and right foot and, after all the difference between pupils of each generation.

We came to conclusion that the percentage of flat feet is growing in parallel with time. We also concluded that girls have better feet, the right foot is better than the left and that the phenomenon of flatness is decreasing with age.

Key words: first three classes, foot flatness, Clark’s angle, gender, generation

VII

KAZALO VSEBINE

1.0 UVOD ... - 1 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... - 2 -

2.1 Stopalo ... - 3 -

2.1.1 Evolucijski razvoj stopala ... - 4 -

2.1.2 Funkcija stopala ... - 5 -

2.1.3 Razvoj stopala ... - 6 -

2.1.4 Zgradba stopala... - 8 -

2.1.5 Stopalni loki ... - 11 -

2.1.6 Plosko stopalo ... - 12 -

2.2 Metode za določanje stopnje ploskosti stopala... - 15 -

2.2.1 Mayerjeva metoda ... - 15 -

2.2.2 Nemška metoda ... - 16 -

2.2.3 Ruska metoda ... - 16 -

2.2.4 Čižinova metoda ... - 16 -

2.2.5 Thomsenova metoda ... - 17 -

2.2.6 Clarkova metoda ... - 18 -

2.2.7 Chippaux-Smirakov indeks ... - 18 -

2.2.8 Naprave za določanje stopnje ploskosti stopal ... - 19 -

3.0 CILJI RAZISKAVE IN PREDVIDEVANJA ... - 21 -

4.0 HIPOTEZE ... - 21 -

5. 0 METODE DELA ... - 21 -

5.1 Vzorec merjencev ... - 21 -

5.2 Vzorec spremenljivk ... - 24 -

5.3 Organizacija meritev... - 24 -

5.4 Metode obdelave podatkov ... - 25 -

6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... - 26 -

IX

6.1 Ploskost levega in desnega stopala in razlike med generacijami ... - 26 -

6.2 Pogostost ploskosti stopala pri učencih našega vzorca ... - 33 -

6.3 Pogostost ploskosti stopal glede na spol ... - 37 -

6.4 Ploskost stopal glede na razred ... - 41 -

6.5 Razlike v ploskosti levega in desnega stopala ... - 44 -

7.0 SKLEP ... - 45 -

8.0 LITERATURA IN VIRI ... - 47 -

9.0 PRILOGA ... - 47 -

KAZALO SLIK

Slika 2.6 : Nartnice - 9 -

Slika 2.7: Stopalnice - 10 -

Slika 2.8: Prstnice - 10 - Slika 2.9: Stopalni lok - 12 - Slika 2.10: Tri glavne nosilne in oporne točke stopala - 12 - Slika 2.11: Odtis normalnega stopala - 12 - Slika 2.12: Rigidno plosko stopalo - 13 -

Slika 2.13: Odtis ploskega stopala - 14 -

Slika 2.14: Skeletna struktura visokega stopal - 14 - Slika 2.15: Odtis visokega stopal - 14 - Slika 2.16: Mayerjeva metoda - 15 - Slika 2.17: Nemška metoda - 16 -

XI

Slika 2.18: Ruska metoda - 16 -

Slika 2.19: Čižinova metoda - 17 -

Slika 2.20: Thomsenova metod - 17-

Slika 2.21: Clarkova metoda - 18 -

Slika 2.22: Chippaux-Smirakov indeks - 19 -

Slika 2.23: Pedoskop - 20 -

Slika 2.24: Plantogram, naprava Bekermann - 20 -

KAZALO TABEL

Tabela 5.1: Število in odstotek učencev od prvega do tretjega razreda v generacijah - 22 -

Tabela 5.2: Število dečkov in deklic celotnega vzorca - 23 -

Tabela 6.1: Prikaz razlik ploskosti levega in desnega stopala v generacijah - 26 - Tabela 6.2: Stopnje ploskosti levega in desnega stopala glede na generacije - 30 - Tabela 6.3: Pogostost normalnega, mejnega in ploskega levega in desnega stopa - 33 - Tabela 6.4: Stopnje ploskosti levega in desnega stopala v odstotkih - 35 -

Tabela 6.5 : Statistične razlike med spoloma - 37 -

Tabela 6.6: Povprečje Clarkovega kota in statistična značilnost razlik - 41 -

KAZALO GRAFOV

Graf 5.1: Delež merjencev posamezne generacije, izražen v odstotkih - 23 - Graf 5.2: Delež merjencev glede na spol, prikazan v odstotkih - 23 - Graf 5.3: Delež merjencev glede na razred, prikazan v odstotkih - 24 - Graf 6.1: Povprečje Clarkovega kota levih in desnih stopal v generacijah - 27 - Graf 6.2: Delež mejnih, ploskih in normalnih levih stopal v posameznih obdobjih - 31 - Graf 6.3: Stopnje ploskosti desnih stopal po generacijah v odstotkih - 32 -

XIII

Graf 6.4: Prikaz normalnih, mejnih in ploskih stopal v odstotkih - 34 - Graf 6.5: Stopnje ploskosti glede na levo in desno stopalo - 36 - Graf 6.6: Ploskost obeh stopal glede na spol izmerjenih s Clarkovim kotom - 37 - Graf 6.7: Povprečje Clarkovega kota levih in desnih stopal po razredih - 42 - Graf 6.8: Clarkov kot levih in desnih stopal po razredih - 43 - Graf 6.9: Prikaz povprečja Clarkovega kota levih in desnih stopal - 44 -

- 1 -

1.0 UVOD

»Človeška noga je mojstrovina tehnike in umetniško delo.« (Leonardo da Vinci, 15. stoletje) Stopala so pomemben del človeškega telesa, saj nosijo vso njegovo težo, ohranjajo ravnotežje, absorbirajo energijo, ki se pri hoji prenaša iz telesa na podlago in nasprotno.

Vsak dan se preko stopal pri odraslem človeku prenese več sto ton obremenilnih sil. Za vsak prehojen kilometer naredimo nekaj več kot sto tisoč korakov, v življenju pa prehodimo več kot sto trinajst tisoč kilometrov. To je skoraj trikratna dolžina ekvatorja.

Za ohranjanje normalnega ravnotežja je potrebna redna mišična dejavnost. Ker se ta zaradi spremembe v načinu našega življenja spreminja in posledično zmanjšuje, narašča pogostost pojava deformacije oz. ploskosti stopal tako pri otrocih kot pri odraslih. Večinoma hodimo po ravni, pretežno trdi površini in smo neprimerno obuti, kar lahko vodi v resne težave in zaplete spodnjih okončin.

Najnovejše raziskave so pokazale, da človeško stopalo ni tako edinstveno, kot so mislili sprva, pač pa ima veliko skupnega z velikimi primati. Človek se ni prilagodil hoji po ravnem tako, kot se je prilagodilo stopalo drugih živih bitij, npr. zajca, psa, konja. Sedanje razumevanje človeške hoje temelji na raziskavah, ki so se začele leta 1930 (Bates idr., 2013).

Koncept o terapevtski obutvi za otroke je več desetletij temeljil na sprejetem prepričanju, da stopalo potrebuje v rasti oporo in ga je mogoče oblikovati z ortopedskimi vložki. Temu prepričanju brez dokazov smo starši in zdravniki sledili, kar je bilo otrokom v trajno škodo.

Danes so objavljene številne obsežne raziskave, ki priporočajo, da se bo stopalo najbolje razvijalo, če bo boso ali pa v prostorni, mehki obutvi brez ortopedskih dejavnikov in vložkov.

Star kitajski pregovor pravi: »Če hočeš pozabiti na svoje težave, obuj preozke čevlje.« Iz tega lahko sklepamo, da so težave, ki jih ima človek zaradi deformiranih stopal, tako intenzivne, da zasenčijo vse ostale težave, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.

Pravilno oblikovano stopalo je izbočeno v dveh smereh: vzdolž in počez. O ploskem stopalu govorimo takrat, kadar je stopalo zvrnjeno navznoter, pri čemer se notranja stran gležnja povesi, zunanja pa ostane na svojem mestu. Plosko stopalo je stanje, kadar je znižan ali odsoten vzdolžni lok. Plosko stopalo je navaden pojav pri dojenčku in pri otroku vse do približno četrtega leta starosti, pojavlja pa se v normalnem obsegu tudi pri odraslem.

- 2 -

Pomembno vlogo pri razvoju zdravega stopala imamo učitelji, posebno učitelji v prvih treh razredih in učitelji športne vzgoje. Zgodnje odkrivanje ploskosti stopal, spodbujanje športne dejavnosti in osveščanje staršev pripomore k bolj zdravemu življenju in manj številnim težavam v odrasli dobi. Čeprav veliko raziskav navaja, da se razvoj stopala konča okoli šestega leta starosti, prihaja do bistvenih sprememb v času šolanja in do konca adolescence.

Moje diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu sem opisala vlogo stopal, izsledke nekaterih raziskav in nekaterih avtorjev pri nas in v svetu. V drugem delu sem predstavila svojo raziskavo o ploskosti stopal med različnimi generacijami, ki sem jo izvedla pri 327 učencih OŠ Pirniče. V interpretaciji ugotovitev sem poskušala obenem odgovoriti na vprašanje, ali se pogostost pojava ploskih stopal razlikuje od izsledkov dosedanjih raziskav.

2.0 PREDMET IN PROBLEM

V Srednji Evropi ima ploska stopala od 50% do 80% otrok, medtem ko so raziskave pred 20- imi leti pokazale, da je bilo takšnih otrok samo od 10% do 20%, čeprav se večina otrok rodi z zdravimi stopali. Za ta porast ploskih stopal ne smemo kriviti genetike, ker ima le malo staršev tako okvaro Rajović (2015).

Naraščanje ploskih stopal pri otrocih vpliva na njihovo držo, kasneje se lahko pojavijo funkcionalno-motorične spremembe delov kosti in mišic ter celotnega lokomotornega sistema telesa, kar negativno vpliva na zdravstveno stanje posameznika.

Raziskava v Oxfordu je pokazala, da imajo otroci s ploskimi stopali krajši korak, počasnejšo hojo in nepravilno obračanje nog med hojo, kar vpliva na slabšo kvaliteto življenja (Kothari idr., 2015). Poleg tega prinaša tudi vse večji kognitivni izpad. Če otrok do dvanajstega leta starosti ne hodi dovolj pogosto, še posebej v prvih petih letih, ne bo optimalno razvil posameznih struktur v možganih. Gre za bazalne ganglije, ki kot antene sprejemajo informacije iz skorje velikih možganov in jih usmerjajo naprej. Najbolj občutljive so funkcije, ki so evolucijsko najmlajše: branje, pisanje, računanje. Otroci, ki hodijo bosi, pošiljajo na tisoče pomembnih dodatnih impulzov v možgane. Danes je večina otrok na plaži obutih v sandale, nekoč pa smo bili bosi. Le približno 20% otrok hodi danes v šolo peš (Rajović, 2015).

Hoja bosih nog pomaga otrokom graditi mišice in vezi v njihovih stopalih. Nekateri raziskovalci menijo, da zdrav čevelj ne obstaja. Stopala so pomemben organ dotika, ki lahko

- 3 -

dihajo le, kadar so bosa. Nošenje čevljev ovira pravilen razvoj in povzroča togost podplatov, hkrati pa vpliva na vratne mišice, ker nimamo pravega stika s tlemi. Posledično imamo glavo povešeno precej bolj proti tlom, kot če bi bili bosi.

Boso stopalo je kot vrsta čutilnega organa, ki zaznava že malenkostne spremembe podlage in se le-tej neprestano prilagaja, kar razvija otrokov občutek za ravnotežje, gibanje in držo, zaznavanje lastnega telesa in stik z okoljem. Znano je, da pri narodih, ki hodijo bosi, ne poznajo ploskih stopal. Z obutvijo smo povzročili togost 600-ih mišic in 200-ih vezi, ki podplatom preprečujejo, da bi se upogibali tam, kjer je potrebno. Negativne posledice nošenja obutve čuti celotno telo. Bosonoga hoja bi morala biti nujen sestavni del otrokovega vsakdana v vseh letnih časih (Rajović, 2012). Zanimiva je študija, ki kaže, da imajo bosonogi tekači in tekači z minimalistično obutvijo boljšo ekonomičnost teka ter porabijo manj energije kot tekači z obutvijo (Todorović, & Saxby, 2015).

Raziskave kažejo, da bosonoga hoja pripomore k bolj zdravemu spancu, lajšanju stresa, bolečin, izboljšanju srčnega ritma in imunskega odziva (Mercola, 2015). Otroško stopalo se najbolj kakovostno razvija boso, čeprav to vedno ni mogoče. Po mnenju raziskovalcev naj bo obutev zračna, mehka in takšna, da čim manj ovira stopalo.

2.1 Stopalo

Stopalo je končni del spodnjega uda in sega od skočnega slepa do konca prstov. Zgornji skočni slep ga povezuje z golenjo. Vzdolžna os goleni poteka skozi drugi prst stopala. Drugi prst stopala je tudi v funkcionalno-atomskem smislu osrednji prst. Zgornja stran stopala sega od gležnja do vrha prstov in se imenuje hrbtišče stopala. Spodnja stran stopala je površina, ki je v stiku s podlago. Koža podplata je debela, na obremenilnih površinah na petnici in v predelu blazinic je obilo maščevja. Sprednji del stopala so prsti. Njihova dolžina je različna.

Biomehanične lastnosti stopal so bolj kot z dolžino prstov povezane z dolžino stopalnih in medstopalnih kosti.

Glede na osnovne tipe stopala ločimo:

– normalno stopalo medialni vzdolžni stopalni lok je srednje visok, središče posteriornega dela petnice je pravokotno glede na podlago; je najpogostejši tip stopala, ki ga opredelimo tudi kot nevtralno pronirano stopalo,

– visoko ali supinirano stopalo (pes cavus): vzdolžni stopalni lok je visok, središče posteriornega dela petnice je invertirano,

- 4 -

– plosko stopalo ali pronirano stopalo (pes planus): medialni vzdolžni stopalni lok je nizek ali vidno odsoten, središče posteriornega dela petnice je evertirano.

(Cubukcu, Alimoglu, Balci, & Beyazova, 2005)

Normalno stopalo kot najpogostejši tip stopala zajema 60% populacije, visoko stopalo naj bi imelo 20% populacije in plosko stopalo 20% populacije (Subotnick, 1985).

2.1.1 Evolucijski razvoj stopala

Med glavne razvojne značilnosti človeka uvrščamo tudi dvonožno ali bipolarno hojo in pokončno držo. Stopalo se je skozi evolucijo razvijalo s primarno vlogo organa za lovljenje.

Pri primatih sta palec in stopalo povsem prilagojena za funkcijo lovljenja. Z razvojem in hojo človeka se funkcija stopala menja, palec postaja rigiden, tj. neprožen, tog, brez funkcij, stopalo je prilagojeno za nošenje telesa. V smislu edinstvene funkcionalne celote deluje stopalo kot elastično pero (Šestan, 2013).

Raziskava na Univerzi v Liverpoolu, ki je bila izvedena v letu 2013, je pokazala, da mehanizmi človeškega stopala niso tako zelo edinstveni, kot je bilo sprva mišljeno. Imajo namreč mnogo več skupnega s fleksibilnim stopalom ostalih velikih opic, kot je bilo sprva mišljeno. Na podlagi angleške študije, ki je temeljila na več kot 25.000-ih človeških korakih, narejenih na za pritisk občutljivi tekaški napravi v laboratoriju, so znanstveniki v Liverpoolu odkrili, da so naša stopala, kljub temu, da smo zapustili življenje na drevesih toliko časa nazaj, ohranila presenetljivo mero fleksibilnosti. Ta prilagodljivost in gibljivost je prisotna v stopalih velikih opic, kot so orangutani in šimpanzi, ki v veliki večini prebivajo na drevesih.

Profesor Robin Crompton, ki deluje na Univerzitetnem Inštitutu starostnih in kroničnih bolezni v Liverpoolu, razloži: »Dolgo je bilo domnevano, da se zato, ker imamo bočni in srednji lok v našem stopalu – bočni je predvideno tog (nefleksibilen) in podprt v kosti –, naša stopala izrazito razlikujejo v primerjavi s tistimi, ki so naši najbližji sorodniki in imajo sredinski del stopala popolnoma prilagodljiv, s stalnim kontaktom s tlemi.« (Bates idr., 2013)

Povsem nova oblika hoje in stoje s težiščem telesa v višini drugega ledvenega vretenca je povzročila funkcionalno prilagoditev delovanja in oblike stopal. Človeško stopalo se od ostalih primatov razlikuje v treh osnovnih značilnostih:

– prvič, človeško stopalo ima dva stopalna loka – vzdolžnega in prečnega,

- 5 -

– drugič, človeško stopalo je precej togo oz. neupogljivo in podprto z močno vezivno oporo, sestavljeno iz dolgih in stopalnih vezi,

– tretjič, človeško stopalo je izgubilo vlogo organa za oprijemanje.

(Travnik, 1998)

2.1.2 Funkcija stopala

Stopala nosijo vso težo telesa, ohranjajo ravnotežje, absorbirajo energijo, ki se pri hoji prenaša iz telesa na podlago in obratno. Za ohranjanje normalnega ravnotežja je potrebna mišična dejavnost. Že majhne spremembe v mišičnem tonusu povzročijo velike obremenitve posameznih delov stopal. Za razporeditev teže po stopalih sta pomembna tudi položaj in oblika golenice, ki vplivata na notranjo in zunanjo rotacijo stopala (Travnik, 1999).

Stopalo ima kot del človeškega telesa številne ključne vloge. Deluje kot blažilec pritiskov sile teže, ročica vzvoda, ki ga predstavlja celoten spodnji ud pri hoji, pretvornik neenakomerne površine podlage pri hoji na neravnem terenu, blažilec naporov rotacijskih sil pri spreminjanju smeri gibanja in kot osnovna podlaga za vzdrževanje ravnovesja (Grabljevec, 2001).

Pri stanju na bosi nogi je peta 2,6-krat bolj obremenjena kot sprednji del stopala, kar predstavlja 60,5% obremenilne sile; 28% pade na metatarzale, 7,8% na čolničaste, kvadrataste in tri klinaste kosti in le 3,6% na prste. Pri hoji je trikrat večja obremenitev na sprednjem kot na zadnjem delu stopala. Pri dostopu pete se pritisk prenese s pete na glavice metatarzal, kjer ostane 30%–55% ciklusa hoje, potem pa se prestavi na palec. Prsti so pomembni za prenos teže zadnjih 30% faze opore (Pugernik idr., 2006).

Na sliki je prikazan odstotek celotne teže glede na različna območja stopala, medtem ko stojimo. Peta podpira 60,5% bremena, sprednji del stopala (neodvisno od nožnih prstov) pa 28,1% (Cavangh idr., 1987).

- 6 -

Slika 2.1: Prenos teže na stopalo pri stoji (Cavangh idr., 1987)

2.1.3 Razvoj stopala

Za stopalo je značilna hitra rast, saj ob rojstvu doseže že 40% svoje končne dolžine in je dolgo približno 7 cm, konča pa se ob koncu rasti, v starosti 15–16 let. Najhitreje raste stopalo v prvem letu starosti, ko pridobi dolžino 4,5 cm. Hitrost se po tretjem letu upočasni in raste enakomerno do pubertete, ko doseže 97% končne dolžine. Stopalni loki (dva vzdolžna in dva prečna) se pojavijo šele v obdobju med tretjim in petim letom starosti (Brecelj, 1998).

Dokazano je bilo, da se 98% otrok rodi z zdravimi stopali, samo 40% otrok pa le-ta ohranijo do njihovega obdobja starosti. Morley (1957) je v svoji obširni plantografski študiji o ploskosti stopal pordili, da ima 97% otrok do 18. meseca starosti plosko stopalo, da pa bi jih moralo imeti po 6. letu starosti samo še 4%. Do podobnih rezultatov je prišel tudi Strinović (1970), kar dodatno potrjuje trditev, da se otrokovo stopalo spontano izboljšuje z njegovo starostjo, če ni večjih negativnih vplivov.

Razvoj stopalnih lokov se začne od pričetka hoje do 6.–7. leta starosti (pri dečkih kasneje). Pri začetni hoji ima otrok noge precej narazen, ker nima še dovolj razvitega občutka za ravnotežje, pri čemer je izražen valgus petnega dela stopala, tj. dela, ki je upognjen navzven.

Sčasoma se ravnotežje izboljša, stopalne mišice in mišice pod kolenom se krepijo, hoja postaja normalnejša, maščobno tkivo se zmanjšuje, stopalni lok postaja vse bolj prisoten.

Zunanji (lateralni) vzdolžni del

Notranji (medialni) vzdolžni del

- 7 -

Ploskost stopal pri otrocih običajno s starostjo pojenja in se razvije v stopalo z višjimi ali normalnimi stopalnimi loki, kakor je prikazano stopalo mame (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo).

Slika 2.2: Plosko stopalo otroka in normalno stopalo mame (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo)

Plantografska analiza razvoja vzdolžnega stopalnega loka je bila izvedena pri 2093 otrocih v starostni dobi 2–15 let. Rezultati analize na sliki predstavljajo postopen razvoj otroškega stopala (Strinović, 1970).

Slika 2.3: Razvoj stopalnega loka pri otrocih v starostnem obdobju 2–15 let: populacija otrok v % prikazuje, kako ploskost stopala vzporedno s starostjo pada (Strinović, 1970)

Starost v letih Otroci

[%]

- 8 - 2.1.4 Zgradba stopala

Stopalo je celota, ki združuje različne elemente, kot so kosti, sklepi, vezi, mišice, podkožje in koža. Stopalo je končni del spodnjega uda, ki ima za človeški organizem izredno pomembno vlogo (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo).

Slika 2.4: Zgradba stopala (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stopalo)

Čeprav je stopalo relativno majhno v primerjavi s celim telesom, vsebuje 25% vseh kosti v telesu. Skelet človeškega stopala sestavlja 26 kosti, ki so različne oblike in velikosti.

Razmeroma veliko stopalnih kosti je med seboj povezanih s sklepi; teh je 31. Premika jih 20 nogi lastnih mišic. Tak ustroj daje stopalu neizmerno učinkovito gibljivost in prožnost.

Gibkost stopala omogoča prožno hojo in zmanjšuje sunke, ki nastajajo pri udarjanju stopala ob tla. Zaradi boljšega razumevanja in lažjega opisovanja delimo stopalo v tri dele: peto, nart in prste. Na prvi pogled se zdi, da so kosti zadnjega dela stopala čvrste, močne in v svoji obliki čokate, saj je ta del stopala narava določila za blaženje sunkov in udarcev, ki nastajajo pri dotikih telesa s tlom. Te kosti pri hoji sprejemajo težo celega telesa in jo prenašajo na prednji del stopala, ki ga sestavljajo podolgovate in tanjše kosti. Prednji del stopala odlikuje gibkost in prožnost, ki je pomembna pri odbijanju stopala od tal, kakor tudi pri odgonu (Herman, 1998).

v

1 – gleženj 2 – petnica 3 – nartnice 4 – stopalnice

5 – prstnice

Latinsko: pes

- 9 -

Slika 2.5: Kosti stopala in gležnja

(https://sites.google.com/site/kklotos/Home/zanimljivosti/medicina)

Kosti stopala so razporejene v tri skupine. Zgornji del stopala sestavlja sedem nartnic, ki so razvrščene v dva dela, proksimalni in distalni del stopala. Proksimalni del sestavljata skočnica (talus) ter petnica (os calcaneus), ki se naslanjata na kosti distalnega dela stopala. Distalne kosti pa so čolničasata kost (os naviculare), kvadratna kost (os cubodeum) in tri klinaste kosti (os cunfiormis mediale intermedium et laterale) (Herman, 1998).

Slika 2.6: Nartnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)

Kosti srednjega dela stopala ali stopalnice (os metatarsales) sledijo nartnicam oziroma kostem zgornjega dela stopala. Stopalnice so razvrščene od medialne strani proti lateralni, označujemo jih z rimskimi števili (I, II, III, IV, V).

- 10 -

Slika 2.7: Stopalnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)

Kosti prstov ali prstnice so prstni del stopal in predstavljajo štirinajst prstnic, med katerimi ima palec dve kosti, vsi ostali prsti pa po tri kosti (Klemenc, 2014).

Slika 2.8: Prstnice (http://mojaxis.si/stopalo-poskodbe/)

Vse tri skupine kosti dajejo stopalu obliko in tvorijo skeletni del stopalnih lokov. Z anatomskega vidika se stopalni loki delijo na štiri skupine: vzdolžni notranji lok, vzdolžni zunanji lok, sprednji prečni lok in zadnji prečni stopalni lok (Travnik, 1998).

Mišice stopala sestavlja 20 kratkih mišic, ki imajo poleg gibalne funkcije izredno pomembno vlogo pri stopalnih lokih in pri ohranjanju normalnega ravnotežja telesa. Mišice stopala se delijo na 2 skupini: na zunanjo skupino mišic, ki se na stopalo zgolj pripenjajo, in notranjo skupino mišic, ki izvirajo in potekajo neposredno na stopalu (Behnke, 2006).

Zunanjo skupino mišic stopala sestavlja 12 mišic, ki izvirajo na mečnici ali golenici in se pripenjajo na stopalo. Notranjo skupino mišic sestavljajo 20 majhnih mišic, ki se nahajajo na

- 11 -

dorzalnem (zgornjem) ali plantarnem (spodnjem) delu stopala. Večina jih poteka na plantarnem delu stopala, razporejenih v štirih slojih, zaščitenih s plantarno fascio, največ se jih nahaja na palcu. Njihova naloga je podpiranje stopalnih lokov.

Koža ima kot zunanji ovoj stopala večpomensko vlogo. Varuje globoke strukture pred mehanskimi, toplotnimi in kemičnimi dejavniki. Na hrbtišču stopal je koža tenka in prožna.

Na podplatu pa je debela do pet milimetrov, še posebej na peti, zunanjem stopalnem loku in stopalnih blazinicah. Na obeh stopalih so številna obremenilna čutna telesca za obremenitev, bolečino in temperaturo (Tomažič, & Brodnik, 2006). Več kot 250.000 znojnic vsak dan izloči 250 ml znoja. V podkožju podplatov so maščobne blazinice, ki so povezane z vezivnimi mostički. To so glavni blažilci neposrednih kratkotrajnih obremenitev, ki se pojavljajo med hojo. V podkožju je tudi bogat venskožilni splet. Elastične obremenitve in sistem enostranskih venskih zaklopk povzročajo, da se pri vsaki obremenitvi venska kri iz stopal iztisne v smeri proti srcu (Herman, 1998).

2.1.5 Stopalni loki

Okostje stopala je tako sestavljeno, da tvori tri loke. Na notranji strani imamo vzdolžni lok, ki se tudi s svojimi mehkimi deli in kožo ne dotika tal. Na zunanji strani imamo krajši in nižji vzdolžni lok, njegovi mehki deli se dotikajo tal. Imamo še tretji, tj. prečni lok, ki ga tvorijo metatarzalne kosti.

Z glavicami metatarzalnih kosti se zaključuje stopalni svod, ki se nam kaže kot vdolbeni ali votli del stopala in ki ga na zadnji strani zapira peta. Vzdolžna stopalna loka podpirata prečni stopalni lok. Jasno je, da je petnica zelo pomemben sestavni del stopala, prav tako tudi prva metatarzalna kost, tj. kost, ki leži na strani palca. Ta kost je debelejša in močnejša od ostalih prav zaradi večjih nalog, ki jih ima pri hoji. Če dodamo še glavico pete metatarzalne kosti, imamo tri glavne oporne in nosilne točke stopala. Notranji vzdolžni lok je pri normalnem stopalu dvignjen od tal, njegova zgradba je močna, deluje kot vzmet in daje hoji gibkost in prožnost.

Stopalni loki so kot nekakšna zavita vzmet, ki se pri obremenitvi splošči, pri razbremenitvi pa vrne v prvotni položaj. Če stopalni loki izgubijo prožnost, človek pri hoji dobi podoben občutek kot pri vožnji s kolesom s praznimi zračnicami. Stopalni loki omogočajo, da se stopalo prilagaja neravnim podlagam in so ključnega pomena za pravilno funkcioniranje stopala (Bobič, 2014).

- 12 -

Slika 2.9: Stopalni loki (http://www.answers.com/topic/arches) Normalno stopalo ima tri oporne točke: peto, stopalo in prste.

Slika 2.10: Tri glavne nosilne in oporne točke stopala (http://www.zaloker-

zaloker.si/sl/sladkorna-bolezen/zanimivosti-in-nasveti/spoznajmo-svoje-noge-diabeticno- stopalo-i-del/)

Slika 2.11: Odtis normalnega stopala (http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/)

2.1.6 Plosko stopalo

Plosko stopalo je povsem navadno pri dojenčku, pogosto pri otroku in se pojavlja v normalnem obsegu tudi pri odraslih. Plosko stopalo nastane takrat, kadar je notranji lok

- 13 -

stopala spuščen in nepravilno oblikovan. Zelo pogost vzrok za njegov nastanek je manjša mišična aktivnost, ki vpliva na celotno telo (Brecelj, 1998).

Ločimo dve vrsti ravnih stopal, fleksibilno stopalo in rigidno stopalo. Če se stopalni loki pri obremenitvi povrnejo, govorimo o fleksibilnem ploskem stopalu, v nasprotnem primeru pa o rigidnem ploskem stopalu, pri katerem pri obremenitvi in razbremenitvi ni razlik v obliki stopala. Te deformacije so večinoma pridobljene, ne prirojene; najpogosteje je vzrok zanje mišična neaktivnost ali slaba obutev. Bolečine in degeneracije se pojavijo kasneje, v odrasli dobi. Loki so odsotni ali ne dovolj globoki, tudi če je vezivno tkivo preveč raztegljivo (sindrom hipermobilnosti "Ehlers Danlosa"). Povešenje vzdolžnega loka je navadno združeno z obrnitvijo stopala navznoter, kar je lastnost za t. i. zvrnjeno plosko stopalo. Pri klasični ploski nogi je nožni obok popolnoma zravnan.

Glede na vzrok nastanka ločimo ploska stopala na: statična – slabost vezivnega tkiva, travmatična – posledica poškodb, podedovana, rahitična in paralitična. Ploska stopala povzročajo deformacije sklepov. Osnovni problem je odsotnost amortizacije in sprememba pri sposobnosti za oporo. Zaradi tega je celotni lokomotorni sistem spodnjih udov, medenice in hrbtenice v nevarnosti.

Zaradi valgus deformacije zadnjega dela stopala je medialni vzdolžni stopalni lok preobremenjen in se zniža. Pri tem se skočnica pomakne medialno in poveča medialni pritisk na petnico. Le-ta posledično povzroči pomik Ahilove kite, s tem pa se zmanjša možnost supinacije (– gib v sklepu, pri katerem se noga obrne tako, da se njen lateralni rob pritisne ob tla) stopala.

Slika 2.12: Rigidno plosko stopalo (Tonin, 2008)

- 14 -

Slika 2.13: Odtis ploskega stopala (http://www.zdrav-korak.si/vpliv-hoje/)

Visoko stopalo je lahko družinsko pogojeno ali pa posledica nevroloških obolenj, kar se pojavlja kot vzrok pri 60% ljudi z visokimi stopali. Značilni so krempljasti prsti, kasneje artroza gležnja, otiščanci kože pod glavicami, kurja očesa, skrajšana plantarna aponevroza, to je snop veziv, ki potekajo žarkasto s petnice proti bazi prstov. Visok stopalni lok je deležen v literaturi in rehabilitaciji precej manj pozornosti kot nizki stopalni lok, čeprav je sestavni del mnogih obolenj, sladkorne bolezni, nevropatij in nevroloških obolenj.

Tonin (2014) ugotavlja, da ima od deformiranih stopal visok stopalni lok 15% ljudi. Pri deklicah za 16% (Tonin, 2014).

Slika 2.15: Odtis visokega stopala (http://www.zdrav-korak.si/vpliv-

hoje/) Krempljasti prsti

Metatarzalne kosti Visok lok

Slika 2.14: Skeletna struktura visokega stopala (Tonin, 2014)

- 15 -

2.2 Metode za določanje stopnje ploskosti stopala

Na splošno obstaja več metod za diagnostiko ploskega stopala. Vsaka metoda je drugačna glede na način uporabe pokazateljev, npr. »Staheli indeks loka«, »Clarkov kot« in »indeks Chippaux-Smirak«. Kakorkoli, rezultati teh pokazateljev se še vedno razlikujejo v vsaki metodi.

Rezultati raziskav, ki uporabljajo kombinacijo pokazateljev, kažejo večjo natančnost rezultatov, in sicer vse do 93% v primerjavi s posameznimi indeksi, tj. »Staheli indeks loka«

(natančnost oz. zanesljivost indeksa je 43%), »Clarkov kot« (68%), »Chippaux-Smirak indeks« (80%). Torej, dejstvo je, da je pri uporabi kombinacije indeksov bolj natančna in zanesljiva diagnoza ploskega stopala kot pri uporabi le enega indeksa (Aruntammanak idr., 2013).

Tudi Krpač in Čermelj (2008) v svoji raziskavi primerjata rezultate različnih metod za ugotavljanje ploskosti stopal (ruska, nemška, Čižinova, Clarkov kot 1, Clarkov kot 2 in Thomsenova metoda) in ugotavljata, da se uporabljene metode premalo ujemajo v razvrščanju stopal (plosko, mejno, normalno) in prevečkrat razvrščajo stopala v različne kategorije.

V naših raziskavah so bile največkrat uporabljene nekatere od metod, ki jih bomo na kratko predstavili. Najbolj enostavna je Clarkova metoda. Clarkova metoda nam pokaže tudi največji vpliv obutve na morfologijo stopala. Stahellijeva metoda in indeks Chippaux Smirak sta bolj primerna za primerjavo razlik med spoloma in sta pogosto uporabljena v tujih raziskavah.

2.2.1 Mayerjeva metoda

Na odtisu stopala potegnemo črto iz sredine pete do medialnega roba četrtega prsta. Stopnjo ploskega stopala ocenimo tako, da pogledamo, če širina srednjega dela stopala sega čez črto ali ne. Če širina stopalnega loka presega tako imenovano Mayerjevo črto, ocenjujemo stopalo za plosko (Juras, & Stanić, 1979).

Slika 2.16: Mayerjeva metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)

- 16 - 2.2.2 Nemška metoda

Pri tej metodi odtis stopala razdelimo na tri enake dele. Glede na to razdelitev, ocenjujemo ploskost stopala po naslednjih kriterijih: normalno stopalo – če je širina odtisa srednjega dela stopala manjša od dveh tretjin stopala; plosko stopalo – če širina odtisa srednjega dela stopala večja od dveh tretjin stopala (Juras, & Stanić, 1979).

Slika 2.17: Nemška metoda (Juras, & Stanić, 1979, str. 25)

2.2.3 Ruska metoda

Stupar (2010) opisuje rusko metodo kot najlažjo metodo za ocenjevanje stopnje ploskega stopala. Najprej je na odtis stopala potrebno narisati tangento AB, ki povezuje medialni rob stopala, nato pa še tangento CD, ki povezuje lateralni rob stopala. Nato dobljeni kot oz.

prostor med tangentama razdelimo na pet enakih delov. Kriterij opredelitve stopnje ploskosti stopala po ruski metodi je: normalno stopalo – če stopalni lok oz. kritična točka segata do četrte ali pete petine; plosko stopalo prve stopnje – če stopalni lok sega do tretje petine;

plosko stopalo druge stopnje – če stopalni lok sega do druge petine; plosko stopalo tretje stopnje – če stopalni lok sega do prve petine (Stupar, 2010).

Slika 2.18: Ruska metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.4 Čižinova metoda

Najprej narišemo tangento AB, ki povezuje medialni del stopala. Nato potegnemo črto CD, ki poteka iz sredine pete do sredine drugega prsta. Odtisu stopala dodamo še pravokotnico E, ki

- 17 -

razpolavlja črto CD in je pravokotna na tangento AB. Sledi označevanje presečišč, in sicer: s črko a označimo presečišče med pravokotnico E in točko na zunanjem robu stopala; s črko b označimo presečišče med pravokotnico E in točko na najožjem delu stopalnega loka oz.

notranjem robu stopala; s črko e pa presečišče med pravokotnico E in točko na tangenti AB.

Stopnjo ploskega stopala izračunamo tako, da dolžino daljice od črke a do b delimo z dolžino daljice od črke b do e oziroma po sledeči enačbi [1]: 𝐼 = 𝑎𝑏𝑏𝑒 [1] Kriterij za določitev stopnje ploskosti stopala je sledeč: indeks 0–1 pomeni normalno stopalo; indeks 1–2 je plosko stopalo oz. mejno stopalo; indeks preko 2 pa je zelo plosko stopalo (Stupar, 2010).

Slika 2.19: Čižinova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.5 Thomsenova metoda

Na odtisu stopala narišemo tangento AB, ki povezuje najbolj medialni del petnice del in najbolj medialni del stopalničnega predela. Nato narišemo še Mayerjevo črto, ki poteka od sredine petnice do medialnega roba tretjega prsta. Odtisu dodamo še dve pravokotnici. Prvo pravokotnico narišemo od Mayerjeve črte do najožjega dela stopalnega odtisa oz. vzdolžnega stopalnega loka. Drugo pravokotnico pa označimo od tangente AB do točke, iz katere izhaja prva pravokotnica. Prvo pravokotnico označimo s črko a, drugo s črko b. Ko izmerimo dolžino obeh pravokotnic, lahko izračunamo indeks ploskega stopala. Indeks ploskega stopala izračunamo po naslednji enačbi [2]: 𝐼 = 𝑎𝑏 × 100 [2] Kriterij za določanje stopnje ploskosti stopala je naslednji glede na velikost indeksa: prva stopnja – vrednost indeksa znaša 1%–

30%; druga stopnja – vrednost indeksa znaša 30%–60%; tretja stopnja – od 60% dalje (Trošt, Ciliga, & Pertinović-Zekan, 2010).

Slika 2.20: Thomsenova metoda (Juras, & Stanić, 1979)

- 18 - 2.2.6 Clarkova metoda

Stopalni odtis dopolnimo tako, da narišemo tangento, ki povezuje medialni rob odtisa stopala, torej točko A, ki jo narišemo na najbolj medialnem delu pete ter točko A', ki leži na medialnem robu metatarzalnega dela stopala. Tangenti nato dodamo še sekanto, ki povezuje točko A' ter točko B, ki zavzema najbolj konkaven del stopalnega loka oz. vrh konkavnega loka (Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009).

Dobljeni kot med tangento in sekanto izmerimo s kotomerom. Za klasifikacijo ploskosti stopala bomo uporabili kriterije, ki so jih objavili Videmškova, Klopčič, Štihec in Karpljuk (2006) v svoji raziskavi. Videmškova idr. (2006) so se pri kriterijih v članku sklicevali na raziskavo »Child's foot morphology«, ki sta jo izvedli Priadalova in Riegerova leta 2005.

Kriteriji za določitev ploskega stopala so naslednji: > 55° za visoko stopalo; 42°–55° za normalno stopalo; 32°–42° za mejno stopalo; < 32° za plosko stopalo (Priadalova, &

Riegerova, 2005).

Vključujoč mnenja mnogih avtorjev (Kasperczyk, 1984, Nadolska-Cwikla, 1990) je ta metoda izredno zanesljiva in objektivna ter dokaj enostavna za delo. (Nadolska-Cwikla, 1998)

Slika 2.21: Clarkova metoda (Juras, & Stanić, 1979) 2.2.7 Chippaux-Smirakov indeks

Za predstavitev te metode smo se odločili zato, ker je uporabljena v precejšnjem deležu raziskav po svetu. Za Chippaux-Smirakov indeks stopalnega loka narišemo tangento AA', ki povezuje medialni del odtisa stopala. Iz točke A', ki leži na tangenti, potegnemo črto do točke B, ki leži na najbolj lateralnem robu metatarzalnega dela stopala. Daljica A'B oz. črta b povezuje najširši del metatarzalnega dela stopala. Odtisu stopala dodamo še daljico CD oz.

črto c, ki je vzporedna daljici A'B in povezuje točki na najožjem delu stopalnega loka.

Indeks izmerimo tako, da krajšo črto c delimo z daljšo črto b in pomnožimo s 100. Kriterij za določitev stopalnega loka glede na izračunani indeks je:

- 19 - – visok stopalni lok: 0%,

– morfološko normalen stopalni lok: 0,1%–29,9%, – srednji stopalni lok: 30%–39,9%,

– nizek stopalni lok: 40%–44,9%, – spuščen stopalni lok: ≥ 45%.

(Sacco, Noguera, & Bacarin, 2009)

Slika 2.22: Chippaux-Smirakov indeks (http://innofoot.ibv.org/index.php/biomechanical- assessment-procedures/541-chippaux-index)

2.2.8 Naprave za določanje stopnje ploskosti stopal

Zdravstveni delavci in zdravniki imajo na voljo več naprav, s katerimi ugotavljajo ploskost stopal. Najpogostejše so naslednje:

Pedoskop

Pedoskop je naprava, ki so jo najprej uporabljali za izdelavo čevljev. Prve pedoskope so uporabljali leta 1920 v Bostonu in Veliki Britaniji za nakup čevljev. Danes je ta priprava iz prozornega stekla.

- 20 -

Slika 2.23: Pedoskop leta 1960 in pedoskop danes ( https://de.wikipedia.org/wiki/Pedoskop) Plantogram

Plantogram je naprava, ki se uporablja za pridobivanje odtisa stopala v stoječem položaju.

Merjenec stopi na membrano, ki je spodaj namazana s črnilom, pod njo pa je list papirja.

Dobimo odtis stopala, ki ga lahko izmerimo z izbrano metodo.

Slika 2.24: Plantogram, naprava Bekermann (www.protetika-ortho-aktiv.cz) Odtis v mavcu

Ta metoda se uporablja takrat, ko je deformacija stopala večja in izvedba s plantogramom ni možna. Uporabljajo jo za izdelavo ortopedskih vložkov. Metoda odtisa v mavcu je uporabna v dolgotrajnejših raziskavah in pri zdravljenju ploskega stopala.

Rentgenska slika

Rentgenska slika je uporabna predvsem za pregled sklepov in kosti. Poslužujejo se je zgolj zdravniki.

Palpacija

Pri palpaciji zdravnik ročno pregleda stopalo in tonus mišic z otipavanjem ter preverjanjem gibljivosti.

- 21 -

3.0 CILJI RAZISKAVE IN PREDVIDEVANJA

Glavni cilj naše diplomske naloge je ugotoviti kakšna je ploskost stopal pri osnovnošolcih v prvem triletju v posameznih obdobjih. Hkrati smo ugotavljali tudi razlike v stopnji ploskosti stopal med razredi in spoloma ter med levim in desnim stopalom.

Glede na predmet in problem raziskave smo postavili naslednje cilje:

1. Ugotoviti razlike med generacijami in pogostost ploskosti stopal.

2. Ugotoviti pogostost ploskosti stopala pri učencih našega vzorca.

3. Ugotoviti razlike v pogostosti ploskosti stopal glede na spol.

4. Ugotoviti razlike v ploskosti stopal glede na razred.

5. Ugotoviti razlike v ploskosti med levim in desnim stopalom.

4.0 HIPOTEZE

Glede na postavljene cilje smo opredelili naslednje hipoteze:

1. Ni razlik v ploskosti stopal med generacijami.

2. Ni razlik v ploskosti stopal glede na spol.

3. Ni razlik v ploskosti stopal glede na razred.

4. Ni razlik v ploskosti med levim in desnim stopalom.

5.0 METODE DELA

5.1 Vzorec merjencev

V raziskovalno nalogo je bilo vključenih 327 učencev Osnovne šole Pirniče. Njihovi starši so podpisali soglasje za sodelovanje v raziskavi. Vzorec merjencev predstavlja sledeča tabela.

- 22 -

Tabela 5.1: Število in odstotek učencev od prvega do tretjega razreda v generacijah

Iz zgornje tabele lahko preberemo, da je bilo leta 1983 v prvem razredu izmerjenih odtisov obeh stopal pri 34-ih učencih, v drugem razredu pri 32-ih in v tretjem razredu pri 46-ih učencih. Skupaj je bilo 112 merjencev. Leta 1998 so bila izmerjena stopala samo v drugem razredu, in sicer pri 32-ih učencih. Leta 2011 je bilo izmerjenih odtisov stopal pri 30-ih učencih prvega razreda, 55-ih učencih drugega razreda in 16-ih učencih tretjega razreda.

Skupaj je bilo 101 merjencev. Leta 2016 je bilo izmerjenih odtisov pri 16-ih učencih prvega razreda, 23-ih učencih drugega razreda in 43-ih učencih tretjega razreda. Največji vzorec je bil pri učencih prvega razreda. Skupaj je bilo 82 merjencev. Vseh obravnavanih merjencev v vseh štirih obdobjih je bilo 327.

Razred

Skupaj

1. 2. 3.

Obdobje

1983

Število 34 32 46 112

Odstotek

% 30,4% 28,6% 41,1% 100,0%

1998

Število 0 32 0 32

Odstotek

% 0,0% 100,0% 0,0% 100,0%

2011

Število 30 55 16 101

Odstotek

% 29,7% 54,5% 15,8% 100,0%

2016

Število 16 23 43 82

Odstotek

% 19,5% 28,0% 52,4% 100,0%

Skupaj

Število 80 142 105 327

Odstotek

% 24,5% 43,4% 32,1% 100,0%

- 23 -

Tabela 5.2: Število dečkov in deklic celotnega vzorca

Število Odstotek [%]

Dečki 171 52,3

Deklice 156 47,7

Skupaj 327 100

Iz tabele 5.2 lahko razberemo, da je v raziskavi sodelovalo 156 deklic in 171 dečkov. Dečkov je bilo 25 več kot deklic. Razlika glede na spol je manjša od 10%.

Graf 5.1: Delež merjencev posamezne generacije, izražen v odstotkih

Graf 5.2: Delež merjencev glede na spol, prikazan v odstotkih 34,3

30,9 9,8 25,1

1983 1998 2011 2016

52,3

47,7

45 46 47 48 49 50 51 52 53

Dečki Deklice

- 24 -

Graf 5.3: Delež merjencev glede na razred, prikazan v odstotkih

Graf 5.3 nam ponazori število merjencev po posameznih razredih prve triade. Razberemo lahko, da je bilo največ merjencev zajetih v drugem razredu, najmanj pa v prvem.

5.2 Vzorec spremenljivk

V raziskavi smo upoštevali naslednje spremenljivke:

1. generacija, 2. razred, 3. spol,

4. Clarkov kot levega stopala, 5. Clarkov kot desnega stopala.

5.3 Organizacija meritev

Podatki izvirajo iz štirih časovnih presekov: 2016, 2011, 1998 in 1983. Vsak odtis stopala smo izmerili po Clarkovi metodi s pomočjo naprave Bekermann. Dobljene rezultate smo vnesli v matriko v program Excel, nato pa obdelali podatke s programom SPSS. Izračunali smo frekvence, relativne frekvence in opisno statistiko. Razlike smo ugotavljali z analizo variance in hi-kvadratom. Hipoteze smo sprejemali z 5-odstotnim tveganjem.

- 25 -

5.4 Metode obdelave podatkov

Meritve stopal smo izvedli med urami športne vzgoje s pomočjo Clarkove metode tako, da smo izmerili Clarkov kot desnega in levega stopala. Ta kot je pri dobrem stopalu 46 stopinj ali več, pri normalnem stopalu 42 stopinj, sumljivem stopalu 36 in spuščenem ali ploskem stopalu 32 stopinj ali manj (Juras, & Stanić,1979).

Odtise stopal smo pridobivali s pomočjo naprave »Bekermann«, ki je namenjena izključno za plantografijo stopal. Sestavljena je iz dveh plastičnih pokrovov, na katerih sta mehki gumijasti podlagi, ki smo ju namazali s črnilom. Pokrova smo razstavili in ju položili na tla v razmiku otroškega koraka. Pod njiju smo položili dva bela lista, na katera smo zapisali ime posameznega učenca. Učencem smo predstavili postopek meritev stopal in povedali, čemu je namenjen. Postopek smo tudi demonstrirali. Učenec je stopil na obe podlagi (za levo in desno stopalo) in tako smo dobili odtis njegovega levega in desnega stopala. Učenci se pri testiranju ne umažejo, saj je naprava čista (Pregelj, 2013).

Na podlagi odtisov stopal smo izmerili Clarkove kote, vnesli podatke v matriko v programu Excel in jih obdelali s statističnim programom SPSS za Windows. Izračunali smo osnovno statistiko za numerične spremenljivke, povprečje, standardni odklon, minimalni in maksimalni odklon, frekvence ter relativne frekvence za nominalne spremenljivke. Za ugotavljanje razlike med generacijami, razredi, spoloma in levo ter desno nogo smo uporabili analizo variance in hi-kvadrat test.

Za merjenje stopnje ploskosti stopala po Clarkovi metodi smo uporabili naslednje kriterije:

– normalno stopalo: Clarkov kot nad 42˚

– plosko stopalo: Clarkov kot med 32˚ in 42˚

– mejno stopalo: Clarkov kot pod 32˚

- 26 -

6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA

6.1 Ploskost levega in desnega stopala in razlike med generacijami

Tabela 6.1: Prikaz razlik ploskosti levega in desnega stopala v generacijah

Število

Povprečje Clarkovega

kota

Standardni

odklon Minimum Maksimum F

Statistična značilnost

razlik

LCL

1983 112 41,277 13,4333 6,0 64,0

5,431 0,001

1998 32 39,906 10,6661 13,0 52,0

2011 101 34,581 12,5143 6,9 59,3

2016 82 36,744 12,6049 9,0 58,0

Skupaj 327 37,938 12,9552 6,0 64,0

DCL

1983 112 43,455 13,5772 7,0 68,0

6,605 0,000

1998 32 40,000 12,2895 8,0 56,0

2011 101 36,640 11,7851 3,9 60,0

2016 82 36,878 12,2811 5,0 58,0

Skupaj 327 39,363 12,9171 3,9 68,0

- 27 -

Graf 6.1: Povprečje Clarkovega kota levih in desnih stopal v generacijah

V tabeli št. 6.1 so prikazane meritve odtisa levega in desnega stopala Clarkovega kota iz obdobja prvega triletja 1983, 1998, 2011 in 2016. Iz tabele razberemo, da je izmerjena ploskost levega in desnega stopala najboljša leta 1983 izmed vseh generacij, hkrati pa je delež izmerjenega povprečja ploskosti desnih stopal vseh štirih generacij boljši kot levih stopal za 3,6% . Najslabši rezultati so zabeleženi leta 2011 in predstavljajo 16% slabše povprečje od prvega merjenja.

Meritve levih stopal so leta 1983, to je od izhodiščnega merjenja predstavljale 41,3 ̊ Clarkovega kota. Leta 1998 povprečje levega stopala doseže 39,9 ̊ Clarkovega kota, kar je za 3,3% slabši rezultat kot leta 1983. Leta 2011 je povprečje levega Clarkovega kota najmanjše in predstavlja le 34,6 ̊ in za 16,2 % slabši rezultat kot leta 1983 in za 13,3% slabši kot 1998.

Leta 2016 se je povprečje Clarkovega kota levih izboljšalo od leta 2011. Povprečje levih stopal je 36,7˚ in se je izboljšalo za 5,6%, a je še vedno slabše kot pri meritvah prvih dveh generacij. Od leta 1983 do leta 2016 se je poslabšalo za 4,5˚ Clarkovega kota, kar predstavlja za 11 % slabše povprečje. Lahko zaključimo, da se je ploskost levih stopal v 33 letih v prvih treh razredih osnovne šole Pirniče, povečala za 11 %.

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50

1983 1998 2011 2016

Povprečje levega Clarkovega kota˚

Povprečje desnega Clarkovega kota˚

- 28 -

Ugotovili smo tudi, da trend ploskosti levih stopal med učenci prve triade na naši osnovni šoli ne narašča iz generacije v generacijo, saj se je od leta 2011 do leta 2016 naraščanje spremenilo v pozitivno smer.

Leta 1983 meri povprečje desnih stopal 43,5˚ Clarkovega kota in kot smo že omenili, predstavlja najboljši rezultat med vsemi meritvami. Leta 1998 je izmerjeno povprečje 40 ˚, kar predstavlja za 8% slabši rezultat kot leta 1983. Tudi pri desnih kot levih stopalih smo zabeležili povprečje najmanjšega Clarkovega kota leta 2011, to je 36,6˚. Od izhodiščnega prvega merjenja 1983 se je povprečje Clarkovega kota zmanjšalo za 6,8˚Clarkovega kota, kar predstavlja 15,7% slabši rezultat. Zadnje meritve 2016 so pokazale minimalno boljši rezultat kot leta 2011. Povprečje desnih stopal tokrat predstavlja 36,9˚ Clarkovega kota, kar je za 0,2˚

več kot 2011 in predstavlja 0,6 % slabši rezultat. V 33-ih letih se je ploskost desnega stopala pri naših merjencih poslabšala za 15,1%. Pri desnih stopalih lahko potrdimo, da ploskost stopal na naši šoli slabša iz generacije v generacijo.

Razlika med levimi in desnimi stopali skupaj znaša 3,6% . Razlika med levimi in desnimi stopali znaša leta 1983 5%, leta 1998 za 0,2%, leta 2011 za 5,6% in 2016 za 0,4%. Največjo razliko med stopali smo zaznali leta 2011 in je slabša od povprečja za 7,2 odstotnih točk, najmanjšo pa leta 1998 in predstavlja 3,4 odstotne točke.

Povprečje obeh stopal leta 1983 meri 42,4˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo med normalna stopala. Izdanih rezultatov lahko pritrdimo, da je imelo leta 1983 na osnovni šoli Pirniče večina otrok v prvem triletju normalna stopala.

Povprečje obeh stopal leta 1998 meri 40˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo med mejna stopala. Ugotovili smo, da je imela večina učencev drugega razreda mejna stopala. Meritev prvega in drugega razreda nismo imeli.

Povprečje obeh stopal leta 2011 meri 35,6˚ Clarkovega kota in ga lahko uvrstimo še v mejna stopala.

Povprečje leta 2016 znaša 36,8˚ Clarkovega kota in ga tudi lahko še uvrstimo med mejna stopala. Tako lahko potrdimo, da ima večina učencev zadnjih dveh generacij prvega triletja osnovne šole Pirniče mejna stopala.

Povprečje vseh generacij levega in desnega stopala meri 38,6˚ Clarkovega kota in ga uvrščamo med mejna stopala.

- 29 -

Izračunali smo tudi, da se je povprečje Clarkovega kota ploskosti obeh stopal od prvega do zadnjega merjenja, to je v obdobju 33 let zmanjšalo za 5,6˚ in pokaže 13,2% slabši rezultat kot leta 1983, to je pred 33-imi leti.

Meritve levih stopal so slabše od desnih v vseh štirih generacijah. Kljub temu smo zaznali večji porast ploskih desnih kot levih stopal. Ploskost desnih stopal se je v primerjavi z levimi povečala za 4,1 odstotne točke Clarkovega kota. Razlika med levimi in desnimi stopala je znašala v izhodiščnem merjenju 5% v prid desnih stopal, pri zadnjem pa samo še 2,7%. Iz rezultata lahko sklepamo, da bolj narašča ploskost desnih kot levih stopal.

Največji padec Clarkovega kota in s tem posledično naraščanje ploskih stopal smo zaznali med obdobjema 1998 in 2011. Lahko predvidevamo, da je kriva uvedba devetletke, saj so bili učenci izpostavljeni več urnemu sedenju na dan ko prejšnje generacije. Padec trenda ploskosti stopal od leta 2011 do 2016 lahko pripisujemo boljšemu osveščanju staršev in priporočil zdravstvenih delavcev, da naj bo otrok čim več časa bos, odsvetovanju ortopedskih obuval, če to ni res potrebno in večji organizaciji športnih aktivnosti v šoli in zunaj nje.

Morda je k temu pripomogla tudi interesna dejavnost Zdrav življenjski slog, ki jo financira Evropska unija. V to dejavnost so vključeni skoraj vsi učenci prvih treh razredov in poteka dve uri tedensko po pouku. In morda tudi to, da ima veliko otrok v predšolskem obdobju

»poganjalčke«, to so kolesa, ki se poganjajo brez pedal in se poganjajo naprej tako, da se odrivajo od tal s sprednjimi deli stopal. Pri tem razvijajo ravnotežje in krepijo mišice stopal.

Zanimivo je tudi to, da so bili učenci prve generacije vključeni v celodnevno šolo, kjer so imeli vsak dan rekreativni odmor, kasnejše generacije pa tega niso imele, čeprav je bilo večina otrok vključenih v popoldansko varstvo.

Kljub temu, da so meritve zadnje generacije ploskosti stopal zabeležile nekoliko boljši rezultat kot v predzadnjem obdobju, so še vedno slabše v primerjavi s prvo in drugo generacijo.

Ugotovili smo, da ploskost stopal ne narašča iz generacijo v generacijo.

Ugotovili smo že, da ploskost desnih stopal v časovnih obdobjih manj narašča kot ploskost levih stopal. Clarkov kot desnih stopal je v primerjavi z levim boljši za 2˚. Ploskost levih stopal je za 3,6% večja od desnih.

Iz dobljenih rezultatov iz zgornje tabele lahko tudi razberemo, da so razlike med levim in desnim stopalom v vseh časovnih obdobjih. Največja razlika med povprečjem izmerjenega Clarkovega kota med levimi in desnimi stopali je bila izmerjena leta 2011, (2˚), kar

- 30 -

predstavlja za 5,6% boljše desno stopalo, najmanjša pa leta 1998 za 0,2%, (0,1˚), še vedno v prid desnih stopal.

V tabeli št. 6.1 lahko razberemo tudi najmanjši in največji izmerjen Clarkov kot v različnih časovnih obdobjih. Ugotovili smo, da je velika razlika med največjim in najmanjšim izmerjenim Clarkovim kotom. Najmanjši kot desnega stopala je 3,9˚ in smo ga zabeležili leta 2011, največji kot pa 68 ̊, tudi izmerjen pri desnem stopalu, in sicer leta 1983. Pri odtisu levega stopala smo dobili nekoliko boljši rezultat pri najmanjšem kotu, 6˚, leta 1983, največji pa je 64 ̊ istega leta in je manjši kot pri desnem stopalu.

Ugotovili smo tudi, da je ploskost levega stopala v vseh štirih časovnih obdobjih slabša kot ploskost desnega stopala. Dokazali smo statistično značilno razliko med generacijami pri levih stopal (0,001). F vrednost za ploskost levega stopala je 5,431.

Prav tako lahko potrdimo tudi statistično značilnost razlik med generacijami našega vzorca pri desnih stopalih (0,000).

F vrednost za ploskost desnega stopala je 6,605 in je statistično značilna na ravni 0,000.

S pomočjo tabele, ki jo najdemo v prilogi, smo izračunali smo tudi odstotek mejnih, normalnih in ploskih stopal v posamezni generaciji.

Tabela 6.2: Stopnje ploskosti levega in desnega stopala glede na generacije

Ploskost levega stopala po Clarkovi metodi

Ploskost desnega stopala po Clarkovi metodi Generacija Mejna

stopala %

Normalna stopala %

Ploska stopala %

Mejna stopala %

Normalna stopala %

Ploska stopala %

1983 18,7 59,8 21,4 20,5 64,3 15,2

1998 12,5 62,5 25 28,1 53,1 18,8

2011 29,7 32,7 37,6 37,6 39,6 22,8

2016 41,5 30,5 28 34,1 34,1 31,7

Skupaj 27,2 44,3 28,4 30 48 22

- 31 -

Graf 6.2: Delež mejnih, ploskih in normalnih levih stopal v posameznih obdobjih

Tabela 6.2 in grafični prikazi nam pokažejo, koliko mejnih, normalnih in ploskih stopal pripada posameznim generacijam. Pri desnih stopalih smo leta 1983 zabeležili največji delež normalnih stopal, to je 64,3% , sledijo mejna stopala 20,5% in 15,2% ploskih desnih stopal.

1998 se je odstotek mejnih desnih stopal povzpel na 28,1%, prav tako se je povečal delež ploskih desnih stopal na 18,8%. Delež normalnih ploskih stopal se je zmanjšal na 53%.

Leta 2011 se je delež desnih ploskih stopal povzpel na 37,6% in ploskih desnih na 22,8%.

Normalna desna stopala so se zmanjšala na 39,6%. Leta 2016 se je delež mejnih stopal zmanjšal na 34,1%, prav tako se je zmanjšal delež normalnih stopal na 34,1%, delež ploskih desnih stopal pa se je povečal na 31,7%.

Delež mejnih desnih stopal se je v 33-ih letih povečal za 39,9%, prav tako se je povečal delež ploskih stopal za 52%. Delež normalnih desnih stopal se je v enakem obdobju zmanjšal za 47%.

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

1983 1998 2011 2016

Levo mejno stopalo Levo normalno stopalo levo plosko stopalo

- 32 -

Graf 6.3: Stopnje ploskosti desnih stopal po generacijah v odstotkih

Pri levih stopalih smo dobili precej drugačne rezultate. Leta 1983 predstavljajo največji delež normalna stopala 59,8%, sledijo ploska stopala, ki predstavljajo 21,4% in mejna stopala, to je 18,8%. Leta 1998 smo zaznali največji delež levih normalnih stopal, to je 62,5% in predstavlja višji delež kot leta 1983. Mejna leva stopala so se zmanjšala na 12,5% in predstavljajo najmanjši delež mejnih stopal med vsemi obdobji. Ploska leva stopala so se povečala na 25%. Leta 2011 zaznamo najvišji delež ploskih levih stopal, to je 37,6%, mejnih stopal je 29,7% , normalnih levih stopal pa 32%. Leta 2016 so meritve nekoliko boljše kot leta 2011, saj se je trend večanja ploskih levih stopal obrnil v pozitivno smer in znaša 28%, kar je za 25% boljši rezultat kot leta 2011ali za 9,6 odstotnih točk manjši delež ploskih levih stopal. Mejna leva stopala so se povečala za 11,8 odstotnih točk in predstavljajo 41,5%.

Delež normalnih levih stopal se je zmanjšal na 30,5%.

Ugotovili smo, da so razlike v ploskosti stopal pri mejnih, normalnih in ploskih stopalih med generacijami in znotraj posameznih obdobij.

Največjo razliko smo zaznali med mejnimi stopali leta 1998, saj je desnih za 55% več kot levih. Leta 2011 je največja razlika med ploskima stopaloma, levih je za 39% več kot desnih.

Delež mejnih levih stopal se povečal v 33-ih letih za 22,8 odstotnih točk. Med 1998 in 2011 0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

1983 1998 2011 2016

Desno mejno stopalo Desno normalno stopalo Desno plosko stopalo

- 33 -

Delež mejnih levih stopal se je v 33. letih povečal za 55%. Delež normalnih levih stopal se je v enakem obdobju zmanjšal za 49%. Delež ploskih levih stopal se je povečal za 23,6%.

Slabšanje ploskosti stopal iz generacije v generacijo smo zasledili le pri normalnih in ploskih desnih stopalih, čeprav nam danes vse meritve kažejo precej slabši rezultat kot leta 1983.

Večji delež mejnih stopal smo zaznali pri desnem stopalu, razen pri zadnji generaciji, leta 2016. Večji delež normalnih stopal smo izračunali tudi pri desnih stopalih, razen leta 1998.

Večji delež ploskih stopal pa smo zaznali pri levih stopalih, razen v zadnjem obdobju, leta 2016.

1. hipotezo, da ni razlik v ploskosti stopal med posameznimi generacijami, zavrnemo.

Iz grafa lahko razberemo, da narašča ploskost mejnih in ploskih stopal, medtem ko se odstotek normalnih stopal zmanjšuje iz generacije v generacijo.

Postavi se domneva, da bo v prihodnjih generacijah več ploskih desnih stopal kot levih, saj ploskost desnih stopal bolj narašča. Večina današnjih raziskav navaja, da je desno stopalo bolj zdravo kot levo. Bo v prihodnje tudi tako? Na naši šoli na podlagi naše raziskave obstaja možnost, da ne.

6.2 Pogostost ploskosti stopala pri učencih našega vzorca

Izračunali smo tudi pogostost ploskosti stopala pri naših učencih normalnega, mejnega in ploskega levega in desnega stopala, kar nam kaže spodnja tabela in graf.

Tabela 6.3: Pogostost normalnega, mejnega in ploskega levega in desnega stopala Ploskost levega stopala Ploskost desnega stopala

Ploskost stopala

Število učencev

Odstotek [%] Število učencev

Odstotek [%]

Normalno stopalo 145 44,3 157 48,0

Mejno stopalo 89 27,2 98 30,0

Plosko stopalo 93 28,4 72 22,0

Skupaj 327 100 327 100

- 34 -

Graf 6.4: Prikaz normalnih, mejnih in ploskih stopal v odstotkih

Iz zgornje tabele in grafičnega prikaza lahko razberemo, da ima v naši raziskavi največ učencev normalnih stopal in predstavlja skoraj polovico vseh učencev. Izračunalo smo, da je med vsemi 327 merjenci levega stopala največji delež normalnih stopal 44,3%. Mejna stopala ima 27,2%, ploska leva stopala pa 28,4%. Iz tabele ploskosti desnega stopala lahko razberemo, da ima od 327 učencev od prvega do tretjega razreda po Clarkovi metodi normalno desno stopalo 48% učencev, delež mejnih desnih stopal ima 30% in delež ploskih stopal ima 22% učencev.

Delež normalnih desnih stopal je večji od levih za 3,7 odstotne točke.

Delež mejnih stopal je za 2,8 odstotnih točk večji tudi pri desnih stopalih.

Delež ploskih stopal je večji pri levih za 6,4 odstotnih točk in predstavlja največjo razliko med levimi in desnimi stopali med vsemi tremi kategorijami.

Omenili smo že, da je največji delež normalnih desnih stopal (48%) in predstavlja 37,5 večji odstotni delež mejnih desnih stopal. Ploskih desnih stopal je za 54,2 odstotka manj kot normalnih desnih in za 26,6% manj kot mejnih.

Tudi pri levih stopalih je največji odstotek normalnih in predstavlja za 38,6%večji delež kot pri mejnih stopalih. Odstotek ploskih stopal pa se pri levih celo poveča za 4,2% od mejnih.

Razlika med ploskimi in normalnimi levimi stopali znaša 35,9%.

44,3

27,2 28,4

48

30

22

0 10 20 30 40 50 60

Normalno stopalo Mejno stopalo Plosko stopalo

Odstotek (%) levega stopala

- 35 -

Zanimivo je, da je razlika med mejnimi in ploskimi stopali več kot šestkrat večja pri desnih kot levih stopalih. Največ mejnih stopal smo zabeležili pri desnem stopalu, vendar je tu razlika med obema stopaloma najmanjša in predstavlja 2, 8 odstotne točke. Največjo razliko med levimi in desnimi stopali smo dobili pri ploskih stopalih. Odstotek ploskih desnih stopal je manjši od levih za 6, 4 odstotne točke. Razberemo lahko, da je več normalnih in mejnih stopal pri desnem stopalu, pri ploskih stopalih pa je več levih. V poglavju 6.1 pa smo ugotovili, da trend levih ploskih stopal med generacijami bolj narašča kot desnih, kar je zaskrbljujoče.

Zelo podoben rezultat je v svoji raziskavi dobila tudi (Kočevar, 2011; Klavs, 2016; Kovač, 2006; Pirš, 2007; Bukovec, 2007; Drenikova, 2008; Filipič, 2008; Potočnik, 2008 in Brodarič, 2011).

Tudi Nadolska (1999) s Poljske je prišla v svoji raziskavi prišla do podobnih rezultatov.

Izračunali smo tudi, kolikšen delež pripada posamezni stopnji ploskosti levega in desnega stopala.

Tabela 6.4: Stopnje ploskosti levega in desnega stopala v odstotkih

Stopnje ploskosti levega in

desnega stopala Število Odstotek [%]

mm 44 13,5

mok 35 10,7

mp 10 3

okm 23 7

okok 118 36,1

okp 4 1,2

pm 31 9,5

pok 4 1,2

pp 58 17,7

Skupaj 327 100,0

- 36 -

Graf 6.5: Stopnje ploskosti glede na levo in desno stopalo

Legenda: m = mejno stopalo, p = plosko stopalo, ok = normalno stopalo

Kot vidimo v tabeli 6.3, ima od 327 učencev 118 učencev obe stopali normalni. To je 36,1%

in predstavlja največji odstotek. Obe ploski stopali ima 58 učencev, njihov delež je 17,7%.

Obe mejni stopali ima 44 učencev, to je 13,5%.

Levo mejno in desno normalno stopalo ima 35 učencev, to je 10,7%.

Levo plosko in desno mejno stopalo ima 31 učencev, kar je 9,5%.

Levo normalno in desno mejno stopalo smo izmerili pri 23 učencih, kar predstavlja 7%.

Levo mejno in desno plosko stopalo ima 10 učencev, kar je 3%.

Najmanjši delež je zabeležen pri levem normalno in desnem ploskem stopalu, ki ga imajo 4 učenci, kar predstavlja 1,2%. Enako število smo dobili tudi pri desnem ploskem in levem normalnem stopalu.

Največ je učencev, ki imajo obe stopali normalni in najmanj pa učencev, ki imajo levo stopalo plosko in desno normalno. Razlika med njima znaša 34,9 odstotne točke.

Če primerjamo eno mejno in eno normalno stopalo, je večji delež učencev, ki ima mejno stopalo levo. Razlika je 8,6% in predstavlja 7 učencev.

Največjo razliko med stopaloma smo dobili pri merjencih, kateri so imeli eno mejno in eno plosko stopalo in sicer od 41 učencev jih ima 31 plosko levo in mejno desno stopalo, samo 10 pa mejno levo in plosko desno stopalo. Tudi tu se pokaže, da je pri posameznikih, ki imajo odtis stopala v nesorazmerju, precej več ploskih levih stopal (za 67,7%).

0 10 20 30 40

okok pp mm mok pm okm mp pok okp