Poškodba SKV je ena izmed najpogostejših poškodb kolenskih vezi. Poškodba se najpogosteje pojavi pri mladih, aktivnih športnikih, še posebno pri dekletih, ki sodelujejo v športih, kot sta nogomet in košarka, za katere je značilno, da vključujejo veliko skakanja, obračanja in sprememb smeri gibanja (Acevedo et al., 2014).
1.2.1 Dejavniki tveganja in mehanizem poškodbe
S poškodbo SKV je lahko povezanih več dejavnikov, ki jih delimo tako na intrinzične in ekstrinzične kot tudi na spremenljive in nespremenljive. Med intrinzične nespremenljive spadajo spol, anatomske lastnosti, zgodovina prejšnjih poškodb SKV in genetske predispozicije, med spremenljive intrinzične dejavnike pa uvrščamo indeks telesne mase (ITM), hormonski status v času športne dejavnosti, živčno-mišični deficiti in biomehanične
anomalije. Ekstrinzični dejavniki so lahko spremenljivi in vključujejo okolje, v katerem se izvaja določena dejavnost, oprema, stopnja tekmovanja in vrsta športa (Acevedo et al., 2014).
Široko raziskani so bili anatomski dejavniki, predvsem vpliv širine femoralne zareze med obema kondiloma. Ožja zareza, zlasti v kombinaciji z zmanjšanim presekom SKV, predstavlja večje tveganje za poškodbo. Možni anatomski dejavniki tveganja so lahko tudi posteriorno-inferiorno usmerjen tibialni nagib, plitva medialna tibialna površina, večja laksnost ligamenta, višji ITM itd. Veliko pozornosti je bilo prav tako namenjene živčno-mišičnim in biomehaničnim dejavnikom, saj jih lahko modificiramo. Mednje uvrščamo nepravilne tehnike doskoka, obračanja in zaustavljanja, ki jih lahko še poslabšajo mišična utrujenost, slaba propriocepcija in stabilizacija trupa. Tehnike doskoka in spreminjanja smeri se lahko razlikujejo med spoloma; težave se pojavljajo predvsem pri dekletih, ki po navadi doskok izvajajo z manj fleksije v kolenu in kolku, povečanim valgusom kolenskega sklepa, notranjo rotacijo kolka in zunanjo rotacijo tibie ter povečano aktivnostjo kvadricepsa v primerjavi z zadnjimi stegenskimi mišicami. Vzrok za večje tveganje poškodbe pri dekletih naj bi bile tudi hormonske spremembe med menstrualnim ciklom. Največje tveganje za poškodbo predstavljajo športi, kot so nogomet, ameriški nogomet, košarka, odbojka, rokomet, gimnastika in smučanje, več poškodb pa se zgodi med tekmovanjem kot med vadbo (Acevedo et al., 2014).
V kolenskem sklepu gibanje poteka v vseh treh ravninah: sagitalni, frontalni in transverzalni.
Večina gibanja poteka v sagitalni ravnini, kjer se izvajata fleksija in ekstenzija kolena.
Izvajanje gibov preko normalnih fizioloških obsegov v katerikoli ravnini lahko privede do poškodbe ligamenta (Hewett et al., 2016). V 70 %–80 % primerov poškodbe SKV gre za nekontakten mehanizem poškodbe. Največkrat se tovrstne poškodbe zgodijo med doskokom, nenadnimi spremembami smeri gibanja in sunkovitim zaustavljanjem. Eden izmed najbolj pogostih mehanizmov poškodbe pri dekletih vključuje pristanek na ekstendirano koleno in kolk, valgusni položaj kolena, notranjo rotacijo tibie in pronirano stopalo. V nasprotnem primeru je pri kontaktnih poškodbah pogosto prisotna močna valgusna sila ter hkratna poškodba medialnega meniska in medialnega kolateralnega ligamenta (Acevedo et al., 2014).
4
1.2.2 Diagnostika in zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi
Osebe, ki utrpijo poškodbo SKV, tipično opisujejo pokajoč zvok ob trenutku poškodbe, ki mu sledi takojšnja bolečina in otekanje kolena. Pojavita se tudi občutek nestabilnosti kolena in klecanje, ki omejita sposobnost nadaljnjega sodelovanja v dejavnostih. Ocena SKV bi morala biti izvedena takoj po poškodbi, vendar je izvedba pogosto omejena zaradi otekline in bolečine. Pregled naj bi se začel z opazovanjem pacientove hoje, simetrije in zmožnosti drsenja patele, katerega izguba nakazuje pojav efuzije vode v kolenskem sklepu, hemartroze ali obojega. Ob prisotnosti hemartroze se poveča intraartikularni volumen, kar se odraža v močni bolečini in omejenem obsegu giba. Bolečina vodi v pretirano zaščito in spazem zadnjih stegenskih mišic, ki še bolj omejuje obseg gibanja in otežuje natančen pregled.
Pacient ni zmožen pokrčiti kolena, vendar je za poškodbo SKV še bolj značilna izguba hiperekstenzije. Ob pravilni izvedbi naj bi bil celoten pregled kolena za poškodbo SKV dovolj natančen, saj naj bi imel kar 82–94-odstotno občutljivost in specifičnost (Cimino et al., 2010). Trije testi, ki so najbolj natančni in se najpogosteje uporabljajo pri diagnostiki poškodb SKV, so Lachmanov test, sprednji predalčni test in pivot shift test. Za natančnejšo diagnostiko se zdravniki kasneje poslužujejo rentgenskega slikanja, s katerim ocenijo možne zlome in poravnavo kolenskega sklepa ter določijo kostno zrelost in degenerativne spremembe. Še pogosteje pa se uporablja magnetna resonanca (MRI), na kateri so razvidne morebitne pridružene poškodbe meniskov in kolateralnih ligamentov ter udarnine kosti (Cimino et al., 2010).
Zdravljenje poškodbe SKV lahko poteka konzervativno ali z rekonstrukcijo. Ne glede na to, katera oblika zdravljenja je izbrana, se pacientom takoj po poškodbi svetujejo hlajenje, kompresija, dvig in omejeno obremenjevanje poškodovanega kolena. Nekateri pacienti niso primerni kandidati za rekonstrukcijo, bodisi zaradi resnejših pridruženih zdravstvenih stanj bodisi ker nimajo več želje sodelovati v zahtevnejših telesnih dejavnostih. Konzervativno zdravljenje poteka pod nadzorom fizioterapevtov in se osredotoča na krepitev mišic okoli kolenskega sklepa, predvsem kvadricepsa in zadnjih stegenskih mišic. Brez operativnega posega pa koleno po navadi ostaja nestabilno in je nagnjeno k ponovni poškodbi; dolgoročne raziskave so pokazale tudi večjo možnost za obrabo meniskov in sklepnega hrustanca (Levy, 2010; Fithian et al., 2005). Če je poškodbi SKV pridružena poškodba drugih struktur znotraj kolena, kot so meniski, zadnja križna vez ali kateri od kolateralnih ligamentov, je potreben operacijski poseg (Siegel et al., 2012). Po rekonstrukciji sledi daljše zdravljenje, ki je
sestavljeno iz več faz. V začetni fazi je v ospredju nadzor otekline in povečevanje obsega gibanja s pasivnim gibanjem, nato pa že sledi postopno dodajanje vaj z dodanim uporom, pri čemer se odsvetuje uporaba bergel in opornic. V tretji fazi je poudarek na moči zadnjih stegenskih mišic in kvadricepsa, lahko se začne tudi z začetnimi pliometričnimi vadbami, v kolikor je ocena pacienta ugodna. Sledi vadba s popolno obremenitvijo v kombinaciji z vadbo za ravnotežje in postopnim programom teka. V tej fazi se pacient že lahko začne postopoma vračati na delo ali se ukvarjati s športom. V zadnji fazi pa je priporočen tek v klanec navzgor in navzdol, dodajo se tudi specifične vaje za določen šport (Markatos et al., 2013).