Moezy in sodelavci (2008) so v svoji raziskavi ugotovili, da ima WBVT pozitivne učinke na ravnotežje, saj so rezultati pokazali izboljšanje nadzora drže pri atletih po rekonstrukciji.
Glede na rezultate ugotavljajo, da naj bi na tak mehanični dražljaj bilo občutljivih več tipov receptorjev. Največji učinek naj bi vibracije imele na eksteroreceptorje na podplatu stopala, kot so Merklovi, Meissnerjevi in Ruffinijevi receptorji. Stimulacija teh receptorjev bi lahko sprožila refleks na razteg in kožne reflekse ter s tem povečala mišično zmogljivost (Moezy et al., 2008). Lastnost take ponavljajoče se stimulacije je lahko prerazporeditev strategij nadzora drže, kar se odraža v izboljšanju stabilnosti drže (Schuhfried et al., 2005). V tej raziskavi so se indeksi stabilnosti drže značilno izboljšali, kar je v skladu z odkritji podobnih raziskav, ki so preučevale učinek WBVT na ravnotežje pri pacientih (Schuhfried et al., 2005;
Bogaerts et al., 2006; Van Nes et al., 2005). Takšni rezultati bi lahko bili posledica pozitivnega učinka vibracijske vadbe na mišično zmogljivost, izboljšano sinhronizacijo proženja motoričnih enot in izboljšane kokontrakcije sinergističnih mišic, kar bi lahko vodilo v boljše ravnotežje pri pacientih (Van Nes et al., 2005). Moezy in sodelavci (2008) so odkrili statistično značilne razlike v vseh izmerjenih indeksih stabilnosti (OSI, API, MLI) med eksperimentalno in kontrolno skupino, večji napredek v stabilnosti pa je pokazala prav ES.
V ES se je značilno izboljšanje pokazalo pri vseh indeksih, medtem ko se je v KS statistično značilna razlika pokazala le pri OSI pri pacientih z zaprtimi in odprtimi očmi ter pri MLI pri pacientih z zaprtimi očmi. Zdi se, da je WBVT imel večji somatosenzorni učinek na ravnotežje kot kombinirana vadba, ki so jo izvajali v KS (Moezy et al., 2008).
V nasprotju s prejšnjo raziskavo (Moezy et al., 2008), ki je statistično značilne razlike opazila tako pri testih, v katerih so pacienti imeli odprte oči, kot tudi pri testih, kjer so imeli pacienti zaprte oči, so pri raziskavi Fuja in sodelavcev (2013) razlike opazili le pri testih, v katerih so imeli pacienti oči zaprte. Taki rezultati so deloma pričakovani, saj na ravnotežje vplivajo tako vidni kot vestibularni in somatosenzorični sistemi. Zaustavitev prilivov kateregakoli izmed teh sistemov se lahko odraža v poslabšanju nadzora drže (Lundy-Ekman, 2002). Boljši nadzor drže v ES bi bil lahko posledica izboljšanja mišične učinkovitosti in
živčne adaptacije. Po RSKV lahko pride do zmanjšanja aferentnih prilivov iz mehanoreceptorjev na SKV, s tem pa do spremenjenega delovanja zanke gama, ki omogoča hoteno maksimalno kontrakcijo (MVC). Ker MVC ne more biti izvedena brez normalne povratne informacije iz zanke gama, bi to lahko bil vzrok za zmanjšano zmogljivost kvadricepsa (Konish et al., 2002). Poleg izgube prilivov iz uničenih mehanoreceptorjev lahko pride tudi do spremenjenega delovanja preostalih nepoškodovanih receptorjev, ki spremenijo svoje aferentne prilive za preprečitev nadaljnje poškodbe ali za zmanjšanje že prisotnih simptomov. Obe fiziološki spremembi, tako izguba informacij iz mehanoreceptorjev kot spremenjeni prilivi preostalih receptorjev, sta lahko vzrok za vztrajajoče funkcionalne deficite, kot so slabši nadzor drže, zmanjšana mišična zmogljivost ali podaljšan reakcijski čas mišice (Zech et al., 2009). V raziskavi Nishihare in sodelavcev (2002) so pacienti, ki so izvajali WBVT, lahko vključili večjo količino ALFA-motoričnih nevronov in zmanjšali senzorični prag, s tem pa skrajšali odzivni čas mišic. Izboljšala se je tudi vzdražnost motoričnih enot kot posledica povečane aktivnosti motoričnih enot prek descendentih prog (Nishihara et al., 2002).
Tudi rezultati Berschina in sodelavcev (2014) se skladajo z rezultati raziskave Moezyja in sodelavcev (2008), ki so poročali o izboljšanju nadzora drže pri pacientih po RSKV. V splošnem so preiskovanci v ES pri vseh meritvah dosegli primerljive rezultate kot preiskovanci v KS, pri testih ravnotežja pa so bili rezultati skupine, ki je izvajala vadbo na vibracijski plošči, boljši kot rezultati KS (Berschin et al., 2014). Berschin in sodelavci (2014) so ugotovili, da so preiskovanci v ES imeli pri vseh meritvah ravnotežja boljše, v 8. tednu celo statistično značilno boljše rezultate kot KS, čeprav je slednja izvajala tudi vadbo za ravnotežje na ravnotežni deski. Očitno je tovrsten način vadbe na vibracijski plošči z namenom izboljševanja zmožnosti stoje na eni nogi na nestabilni podlagi, kot je vibracijska plošča, bolj učinkovita metoda za izboljšanje ravnotežja kot vadba za ravnotežje na ravnotežni deski (Torvinen et al., 2002). Eden izmed možnih razlogov za to je večja zmožnost mišične kokontrakcije, na katero vpliva specifična drža trupa, in sicer naj bi preiskovanci stali sonožno z rahlo fleksijo v kolenskem in kolčnem sklepu, kokontrahiranimi abdominalnimi, hrbtnimi in glutealnimi mišicami ter popolnoma vzravnano hrbtenico in medenico (Berschin in Sommer, 2010). V nasprotju s prejšnjimi raziskavami (Moezy et al., 2008; Fu et al., 2013), ki so prav tako preučevale vpliv WBVT po RSKV, so v tej raziskavi dali veliko večji poudarek na ohranjanje zgoraj omenjene drže skozi celoten program vadbe (Berschin et al., 2014). Kot možen razlog za boljše rezultate avtorji raziskave (Berschin et
30
al., 2014) navajajo tudi čas trajanja samega programa, saj se je ta izvajal deset tednov, medtem ko je program v raziskavi Moezyja in sodelavcev (2008) trajal le štiri tedne, pri Fuju in sodelavcih (2013) pa 8 tednov. Prav tako nobena izmed teh dveh raziskav ni uporabila pospešenega protokola zdravljenja, medtem ko so Berschin in sodelavci (2014) z WBVT začeli že v drugem tednu po operaciji.
V nasprotju z ostalimi Pistone in sodelavci (2016) v svoji raziskavi glede na rezultate ne navajajo dokazov o večjem izboljšanju ravnotežja pri ES v primerjavi s KS takoj po intervenciji, saj v meritvi takoj po zaključku programa ni prišlo do statistično značilnega izboljšanja ravnotežja pri nobeni skupini. To neskladje bi lahko bilo posledica velike heterogenosti raziskav v zvezi z načini testiranja ravnotežja in čas izpeljave programa WBVT glede na čas rekonstrukcije. V prejšnjih raziskavah (Moezy et al., 2008; Fu et al., 2013; Berschin et al., 2014) so nadzor drže namreč testirali s sistemom Biodex, pri čemer je bila naloga pacienta ohranjati ravnotežje ob postopnem zmanjševanju stopnje stabilnosti zaradi oscilacij plošče. V raziskavi Pistona in sodelavcev (2016) pa so preiskovanci morali stati čimbolj pri miru na pritiskovni plošči. Zaradi statične narave tovrstnega testiranja ravnotežja test morda ni dovolj občutljiv, da bi pokazal akutne izboljšave ravnotežja takoj po koncu programa (Pistone et al., 2016). Opazne so tudi razlike med raziskavami glede na trajanje programa in čas testiranja. Moezy in sodelavci (2008) so končno testiranje izvedli na koncu 4-tedenskega programa, ki se je začel tri mesece po operaciji, pri Fuju in sodelavcih (2013) pa se je program začel en mesec po operaciji in je trajal osem tednov, torej so končne meritve ravnotežja izvedli tri mesece po rekonstrukciji. Pri kontrolni meritvi en mesec po zaključku programa oziroma tri mesece po operaciji so tudi Pistone in sodelavci (2016) opazili statistično boljše rezultate statičnega ravnotežja pri ES kot pri KS, zato bi glede na opažene rezultate kakršnekoli izboljšave v ravnotežju lahko bile opazne šele po treh mesecih po rekonstrukciji (Pistone et al., 2016).
Vadba na vibracijskih ploščah se je izkazala kot učinkovita metoda zdravljenja, saj so se pri pacientih izboljšali nadzor drže, mišična zmogljivost in rezultati nekaterih funkcijskih testov, pri tem pa ni prišlo do ogrožanja same stabilnosti kolenskega sklepa (Fu et al., 2013).
Tudi v pregledu Alama in sodelavcev (2018) so ugotovili pozitivne učinke vadbe na vibracijskih ploščah na mišično zmogljivost. Tovrstna vadba kot dodatek h konvencionalnemu programu zdravljenja vodi do večjega izboljšanja mišične jakosti in večje aktivacije mišic kot program brez WBVT. Vendarle pa Alam in sodelavci (2018) v
svojem pregledu niso preiskovali vpliva WBVT na ravnotežje in nadzor drže, kar nas je zanimalo v tem diplomskem delu, niti se v pregledu niso osredotočili na paciente po RSKV, zato njihove rezultate težko primerjamo z našimi, saj smo v pregledu zajeli raziskave s preiskovanci z rekonstruirano SKV. So pa vpliv vibracij celotnega telesa na nadzor drže po RSKV v preglednem članku preiskovali Seixas in sodelavci (2020). V svoj pregled so vključili deset raziskav, vendar jih šest ni ustrezalo našim vključitvenim kriterijem, saj je šlo za uporabo lokalnih vibracij ali enkratno intervencijo, ali pa v raziskavah niso preučevali vpliva vibracij na ravnotežje. Kljub temu so tudi v tem pregledu prišli do podobnih rezultatov in zaključkov, in sicer, da ima WBVT pozitivne učinke na ravnotežje in nadzor drže (Seixas et al., 2020). Od petih vključenih raziskav (Moezy et al., 2008; Fu et al., 2013; Berschin et al., 2014; Pistone et al., 2016; da Costa et al., 2019), ki so se osredotočale na ravnotežje pri pacientih po RSKV, le ena (da Costa et al., 2019) ni prikazala pozitivnih učinkov vadbe z uporabo vibracij, vendar v tem primeru preiskovanci niso izvajali programa vadbe, temveč je šlo le za enkratno izpostavljenost vibracijam celotnega telesa. Iz tega lahko sklepamo, da le enkratna izpostavljenost vibracijam ni dovolj, da bi izzvala pozitivne adaptacije živčno-mišičnega sistema in posledično pripomogla k boljšemu ravnotežju (Seixas et al., 2020).
Glede na rezultate raziskav (Moezy et al., 2008; Fu et al., 2013; Berschin et al., 2014; Pistone et al., 2016) lahko potrdimo učinkovitost WBVT na ravnotežje in nadzor drže. Vadba z vibracijami celotnega telesa bi lahko služila kot dopolnilna metoda pri zdravljenju po RSKV, vendar bi bile potrebne nadaljnje raziskave, ki bi se usmerile v iskanje najbolj učinkovitega protokola vadbe, obenem pa bi se moralo bolj raziskati dolgoročne učinke tovrstne vadbe pri pacientih po RSKV (Moezy et al., 2008). Tudi v ostalih pregledih (Alam et al., 2018;
Seixas et al., 2020) kot omejitev navajajo neenotnost vadbenih programov posameznih raziskav, saj so bile uporabljene različne frekvence in amplitude vibracij, preiskovanci so izvajali različno vadbo, merjeni so bili različni parametri, zato je težko predlagati optimalne parametre vibracij in protokol vadbe, ki bi vodil do največjih izboljšav funkcionalnosti pacientov po koncu zdravljenja.
32
6 ZAKLJUČEK
Pri pacientih po RSKVpogosto pride do poslabšanja mišične zmogljivosti mišic kolenskega sklepa, poslabšane propriocepcije kolena in posledično slabšega nadzora drže in ravnotežja, zato je v protokol zdravljenja smiselno vključiti tudi vadbo za ravnotežje oziroma druge postopke za izboljšanje nadzora drže. Pri zdravljenju bi lahko potencialno uporabili vadbo na vibracijski plošči, saj se je glede na rezultate pregledanih raziskav izkazala kot učinkovita metoda za izboljšanje ravnotežja pri pacientih po RSKV. V vseh raziskavah je namreč prišlo do značilnega izboljšanja rezultatov merjenja nadzora drže, v večini primerov že takoj po koncu programa, v eni raziskavi pa so večje izboljšanje opazili v kontrolni meritvi en mesec po zaključenem programu. Kljub temu je vadbo z uporabo vibracij priporočljivo dodati h konvencionalnemu zdravljenju, saj gre za učinkovito in varno metodo zdravljenja, ki jo pacienti dobro prenašajo in jo v večini primerov ocenjujejo kot prijetno. Glede na nekatere nasprotujoče si ugotovitve v posameznih raziskavah pa bi bilo smiselno izpeljati še dodatne raziskave, ki bi se usmerile v iskanje optimalnega vadbenega in ocenjevalnega protokola.
Prav tako bi bilo priporočljivo raziskati tudi dolgoročne učinke tovrstne vadbe in pacientove zmožnosti vrnitve k vsakdanjim aktivnostim.
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Abercromby AF, Amonette WE, Layne CS, McFarlin BK, Hinman MR, Paloski WH (2007). Variation in neuromuscular responses during acute whole body vibration exercise.
Med Sci Sports Exerc 39(9): 1642–50. doi: 10.1249/mss.0b013e318093f551.
Acevedo RJ, Rivera-Vega A, Miranda G, Micheo W (2014). Anterior cruciate ligament injury: identification of risk factors and prevention strategies. Curr Sports Med Rep 13(3):
186–91. doi: 10.1249/JSR.0000000000000053.
Alam MM, Khan AA, Farooq M (2018). Effect of whole-body vibration on neuromuscular performance: A literature review. Work 59(4): 571–83. doi: 10.3233/WOR-182699.
Beasley LS, Weiland DE, Vidal AF et al. (2005). Anterior cruciate ligament
reconstruction: A literature review of the anatomy, biomechanics, surgical considerations, and clinical outcomes. Oper Tech Orthop 15(1): 5–19. doi: 10.1053/j.oto.2004.11.003.
Berschin G, Sommer HM (2010). The influence of posture on transmission and absorption of vibration energy in whole body vibration exercise. Sportverletz Sportschaden 24: 36–9 (In German: English abstract). doi: 10.1055/s-0029-1245119.
Berschin G, Sommer B, Behrens A, Sommer HM (2014). Whole body vibration exercise protocol versus a standard exercise protocol after ACL reconstruction: a clinical
randomized controlled trial with short term follow-up. J Sports Sci Med 13(3): 580–9.
Bogaerts A, Verschueren S, Delecluse C, Claessens AL, Boonen S (2006). Effects of 6 months of whole-body vibration training on postural control in older individuals: a 1 year randomized control trail. Gait Posture 2: 309–16. doi: 10.1016/j.gaitpost.2006.09.078.
Cimino F, Volk BS, Setter D (2010). Anterior cruciate ligament injury: diagnosis, management, and prevention. Am Fam Physician 82(8): 917–22.
Da Costa KSA, Borges DT, de Brito Macedo L, de Almeida Lins CA, Brasileiro JS (2019).
Whole-body vibration on performance of quadriceps after ACL reconstruction: a blinded randomized controlled trial. J Sport Rehabil 28(1): 52–8. doi: 10.1123/jsr.2017-0063.
34
Despina T, George D, George T et al. (2014). Short-term effect of whole-body vibration training on balance, flexibility and lower limb explosive strength in elite rhythmic gymnasts. Hum Mov Sci 33: 149–58. doi: 10.1016/j.humov.2013.07.023.
Fithian DC, Paxton EW, Stone ML et al. (2005). Prospective trial of a treatment algorithm for the management of the anterior cruciate ligament-injured knee. Am J Sports Med 33(3):
335–46. doi: 10.1177/0363546504269590.
Fu CL, Yung SH, Law KY, Leung KH, Lui PY, Siu HK, Chan KM (2013). The effect of early whole-body vibration therapy on neuromuscular control after anterior cruciate ligament reconstruction: a randomized controlled trial. Am J Sports Med 41(4): 804–14.
doi: 10.1177/0363546513476473.
Giombini A, Menotti F, Laudani L et al. (2015). Effect of whole-body vibration frequency on neuromuscular activity in ACL-deficient and healthy males. Biol Sport 32(3): 243–47.
doi: 10.5604/20831862.1163369.
Hazell TJ, Jakobi JM, Kenno KA (2007). The effects of whole-body vibration on upper- and lower-body EMG during static and dynamic contractions. Appl Physiol Nutr Metab 32(6): 1156–63. doi: 10.1139/H07-116.
Heinert B, Willett K, Kernozek TW (2018). Influence of anterior cruciate ligament reconstruction on dynamic postural control. Int J Sports Phys Ther 13(3): 432–40.
Hewett TE, Myer GD, Ford KR, Paterno MV, Quatman CE (2016). Mechanisms, prediction, and prevention of ACL injuries: Cut risk with three sharpened and validated tools. J Orthop Res 34(11): 1843–55. doi: 10.1002/jor.23414.
Howells BE, Ardern CL, Webster KE (2011). Is postural control restored following anterior cruciate ligament reconstruction? A systematic review. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc 19(7): 1168–77. doi: 10.1007/s00167-011-1444-x.
Konish Y, Fukubayashi T, Takeshita D (2002). Mechanism of quadriceps femoris muscle weakness in patients with anterior cruciate ligament reconstruction. Scand J Med Sci Sports 12(6): 371–75. doi: 10.1034/j.1600-0838.2002.01293.x.
Levy BA (2010). Is early reconstruction necessary for all anterior cruciate ligament tears?
N Engl J Med 363(4): 386–8. doi: 10.1056/NEJMe1004397.
Lundy-Ekman L (2002). Neuroscience: Fundamentals for Rehabilitation. 2nd ed.
Philadelphia: WB Saunders.
Markatos K, Kaseta MK, Lallos SN, Korres DS, Efstathopoulos N (2013). The anatomy of the ACL and its importance in ACL reconstruction. Eur J Orthop Surg Traumatol 23(7):
747–52. doi: 10.1007/s00590-012-1079-8.
Mahieu NN, Witvrouw E, Van de Voorde D, Michilsens D, Arbyn V, Van den Broecke W (2006). Improving strength and postural control in young skiers: whole-body vibration versus equivalent resistance training. J Athl Train 41(3): 286–93.
Moezy A, Olyaei G, Hadian M, Razi M, Faghihzadeh S (2008). A comparative study of whole body vibration training and conventional training on knee proprioception and postural stability after anterior cruciate ligament reconstruction. Br J Sports Med 42(5):
373–8. doi: 10.1136/bjsm.2007.038554.
Nishihara YT, Iwasaki T, Hatta A et al (2002). Effect of whole body vibration stimulus and voluntary contraction on motorneuron pool. Adv Exerc Sports Physiol 8(4): 83–6.
Piecha M, Juras G, Król P, Sobota G, Polak A, Bacik B (2014). The effect of a short-term and long-term whole-body vibration in healthy men upon the postural stability. PLoS One 9(2): e88295. doi: 10.1371/journal.pone.0088295.
Pigozzi F, Rizzo M, Giombini A, Parisi A, Fagnani F, Borrione P (2009). Bone mineral density and sport: effect of physical activity. J Sports Med Phys Fitness 49(2): 177–83.
Pistone EM, Laudani L, Camillieri G et al. (2016). Effects of early whole-body vibration treatment on knee neuromuscular function and postural control after anterior cruciate ligament reconstruction: A randomized controlled trial. J Rehabil Med 48(10): 880–6. doi:
10.2340/16501977-2150.
Pollock AS, Durward BR, Rowe PJ, Paul JP (2000). What is balance? Clin Rehabil 14(4):
402–6. doi: 10.1191/0269215500cr342oa.
36
Rittweger J (2010). Vibration as an exercise modality: how it may work, and what its potential might be. Eur J Appl Physiol 108(5): 877–904. doi: 10.1007/s00421-009-1303-3.
Rittweger J, Ehrig J, Jusk K, Mutschelknauss M, Kirsch KA, Felsenberg D (2002). Oxygen uptake during whole-body vibration exercise: influence of vibration frequency, amplitude, and external load. Int J Sports Med 23(6): 428–32. doi: 10.1055/s-2002-33739.
Schuhfried O, Mittermaier C, Jovanovic T, Pieber K, Paternostro-Sluga T (2005). Effects of whole-body vibration in patients with multiple sclerosis: a pilot study. Clin Rehabil 19(8): 834–42. doi: 10.1191/0269215505cr919oa.
Seixas A, Sañudo B, Sá-Caputo D, Taiar R, Bernardo-Filho M (2020). Whole-Body Vibration for Individuals with Reconstructed Anterior Cruciate Ligament: A Systematic Review. Biomed Res Int 2020:7362069. doi: 10.1155/2020/7362069.
Siegel L, Vandenakker-Albanese C, Siegel D (2012). Anterior cruciate ligament injuries:
anatomy, physiology, biomechanics, and management. Clin J Sport Med 22(4): 349–55.
doi: 10.1097/JSM.0b013e3182580cd0.
Şimşek TT in Şimşek IE (2020). Balance and postural control. In: Angin S, Şimşek IE, eds.
Comparative kinesiology of the human body: Normal and pathological conditions.
London: Academic Press, 467–75.
Torvinen S, Kannu P, Sievanen H et al. (2002). Effects of four-month vertical whole body vibration on performance and balance. Med Sci Sport Exer 34: 1532–8. doi:
10.1097/00005768-200209000-00020.
Van Nes I, Geurts ACH, Alexander CH, Duysens J (2005). Short term effects of whole body vibration on postural control in unilateral chronic stroke patients: preliminary
evidence. Am J Phys Med Rehab 83: 867–73. doi: 10.1097/01.phm.0000140801.23135.09.
Verschueren SM, Roelants M, Delecluse C, Swinnen S, Vanderschueren D, Boonen S (2004). Effect of 6 month whole body vibration training on hip density, muscle strength, and postural control in postmenopausal women: a randomized controlled pilot study. J Bone Min Res 19:352–9. doi: 10.1359/JBMR.0301245.
Zech A, Hubscher M, Vogt L, Banzer W, Hansel F, Pfeifer K (2009). Neuromuscular training for rehabilitation of sports injuries: a systematic review. Med Sci Sports Exerc 41(10): 1831–41. doi: 10.1249/MSS.0b013e3181a3cf0d.