Politika ekonomskih odnosov s tujino

Politiko ekonomskih odnosov s tujino Strategija obravnava kot zunanji, komplementarni dejavnik tržno usmerjene in strukturne “domače” ekonomske politike. Področje delovanja politike ekonomskih odnosov s tujino obsega poleg konvencionalnih zunanjetrgovinskih ukrepov tudi skupek tako imenovanih “domačih”

(komplementarnih) politik, ki v mednarodni konkurenci postajajo vse pomembnejše.

V bodoče se bo politika ekonomskih odnosov s tujino izvajala na treh ravneh: (i) nacionalni, (ii) nadnacionalni (EU) ter (iii) mednarodni ravni (WTO, OECD itd.).

Ne glede na to, da je ob vključitvi v EU osnovni cilj okrepiti položaj slovenskega gospodarstva na notranjem trgu EU, ima slovensko gospodarstvo v ekonomskem sodelovanju s tujino globalno orientacijo. Okrepiti položaj slovenskega gospodarstva na notranjem trgu EU pomeni, da bo Slovenija poskušala presegati sedanjo

koncentracijo sodelovanja z EU na Nemčijo, Italijo, Avstrijo in Francijo in intenzivirati odnose tudi z ostalimi starimi in novimi članicami EU. V ta kontekst sodi tudi krepitev sodelovanja z najpropulzivnejšimi regijami v Evropi. Krepitev globalne orientacije pa pomeni predvsem bistveno povečanje gospodarskega sodelovanja Slovenije z ZDA, segmentirano (s posameznimi proizvodi) pa tudi z Japonsko in najpropulzivnejšimi državami v razvoju. Pomen gospodarskega sodelovanja s temi državami ni le v odpiranju njihovih trgov za slovenske proizvode, temveč je sodelovanje z njimi pomembno tudi z vidika širših razvojnih impulzov (tehnologija, drugi inputi) slovenskemu gospodarstvu. Pri nastopu na bolj oddaljenih trgih bodo posebej pomembne izhodne investicije in druge netrgovinske oblike sodelovanja.

Z vstopom v EU bo Slovenija postala tudi članica carinske unije, kar pomeni, da bo morala: (i) odpraviti takrat še obstoječe trgovinske ovire do ostalih članic EU, (ii) prilagoditi svojo trgovinsko politiko do tretjih držav politiki Skupnosti (prevzem skupne carinske tarife ter pravic in obveznosti EU do tretjih držav). Kot članica EU bo Slovenija odnose z ostalimi članicami urejala s politiko konkurence, odnose s tretjimi državami pa s trgovinsko politiko. Na raven EU bo Slovenija morala prenesti oblikovanje in izvajanje instrumentov skupne trgovinske politike (STP oziroma angleško CCP). Praktičen pomen bo imela izguba nacionalne suverenosti glede protidumpinških ukrepov in sklepanja trgovinskih sporazumov. Omejitev se nanaša tudi na trgovanje s storitvami, kjer pa ima Evropska komisija manjši manevrski prostor, saj potrebuje soglasje vseh članic v Ministrskem svetu.

Slovenija kot polnopravna članica EU ne bo več nadzorovala cele vrste instrumentov politike ekonomskih odnosov s tujino: skupna trgovinska politika je izključno v domeni EU, prav tako sklepanje zunanjetrgovinskih sporazumov s tretjimi državami.

V trenutku članstva v EMU bo prenehala tudi možnost vodenja tečajne politike. EU bo poleg tega imela precejšen vpliv na slovenske: (i) carinske predpise, (ii) podporo izvozu (izvozno kreditiranje in pospeševanje izvoza) in (iii) državne pomoči gospodarstvu. Te spremembe bodo relativno povečale pomen tistih instrumentov, ki bodo ostali na nacionalni ravni. V ospredje bo prišla splošna konkurenčnost gospodarstva, vključno z nemenjalnimi sektorji. Na drugi strani pa bo prenehanje samostojen uporabe vzvodov politike ekonomskih odnosov s tujino okrepilo potrebo po posrednem vplivanju na skupno trgovinsko politiko EU skozi mehanizme priprav in sprejemanja odločitev.

V tem kontekstu bo še pomembnejši postal mehanizem zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov. Vstop v EU in nujnost ustvarjanja pogojev za konkurenčno nastopanje slovenskih podjetij na tujih trgih bosta zahtevala spremembe in nov zakonodajni okvir sistema zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov in umik države iz sektorja zavarovanj t.i. marketabilnih (marketable) rizikov, ki bodo tako praktično prešli v domeno zasebnega sektorja. Ta del sedanjega poslovanja Slovenske izvozne družbe se bo tako v procesu vključevanja Slovenije v EU prenesel v specializirano kreditno zavarovalnico, ki bo v povezavi z izbranimi ključnimi domačimi in tujimi partnerji še naprej širila obseg svojega poslovanja ter razvijala te storitve, s čimer bo slovenskim podjetjem zagotavljala gospodarsko varnost pri nastopanju na trgih.

Glavna cilja politike ekonomskih odnosov Slovenije s tujino bosta tudi v EU: (i) povečati konkurenčnost domačih podjetij na tujih trgih in (ii) ohraniti privlačnost

domačega trga za tuje investitorje. Rivalstvo se vzpostavlja predvsem med negibljivimi proizvodnimi faktorji različnih držav (vključujoč zakonodajni, ekonomski, socialni in politični sistem) ter edinima zares gibljivima proizvodnima faktorjema, kapitalom in znanjem.

Namesto oblikovanju instrumentov, ki jih določa STP, bo država v prihodnje namenjala posebno pozornost dejavnostim koordiniranja:

a/ Utrditi medsebojno sodelovanja med subjekti, ki so vezani na politiko ekonomskih odnosov s tujino: (i) med ministrstvi, ki bodo v Sloveniji izvajali komplementarne politike “skupni trgovinski politiki EU”, (ii) med Evropsko komisijo in slovensko vlado ter (iii) med evropskimi organi in slovenskimi poslovneži;

b/ Pripraviti slovenska podjetja in javno upravo na vključevanje v in izrabljanje storitev različnih formalnih in neformalnih struktur v EU (npr. industrijska združenja, interesne skupine, banke podatkov, podporne aktivnosti na ravni EU itd.). To na slovenski strani pomeni povezati vladne službe, odgovorne za gospodarsko sodelovanje s tujino in poglobiti, predvsem pa povezati različne domače vire informacij o tujih trgih in slovenski ponudbi (vključno razpoložljivi blagovni fondi, delovna sila in cena, poslovni prostori, odvetniške in poslovne storitve, zakonodaja). Koordinacijo bo vršil Urad za gospodarsko promocijo in tuje investicije, ki se bo osredotočal na pomembne izvozne projekte in na nove trge;

c/ Zagotoviti kvaliteto in stalnosti kadrov v vladi in Gospodarski zbornici Slovenije na področju ekonomskih odnosov s tujino;

č/ Oblikovati sistem opozarjanja različnih komisij EU, ki jih sestavljajo specialisti za tržne politike iz držav članic EU, o vseh (novih) problemih v mednarodnem poslovanju (npr. tržno oviro na trgu tretje države), ki jih zaznajo državni organi, trgovinske asociacije ali pa posamezne skupine podjetnikov. Naloga komisij je najti primerno rešitev za vsako posebno tržno oviro.

Slovenija kot članica EU mora poskušati kapitalizirati svoj specifičen prednostni položaj glede ekonomskih odnosov z državami jugovzhodne Evrope. Glede na interes EU za normalizacijo razmer na Balkanu na eni strani in zgodovinsko vpetost v ta prostor na drugi, ima Slovenija kot bodoča članica EU za spodbuditev razvoja tega območja potencialno zelo tvoren vpliv. Realizacija tega vpliva je odvisna tudi od pristopa EU k sodelovanju na Balkanu, ki bi uspel povezati zgodovinske okoliščine z aktualnimi potrebami razvoja.

Iniciative oziroma aktivnosti Slovenije v jugovzhodni Evropi temeljijo na naslednjih specifičnih prednostih v primerjavi z ostalimi državami v EU: (i) poznavanju razmer v regiji in neobremenjenost z negospodarskimi preprekami za sodelovanje, (ii) obvladovanju jezika, (iii) gospodarskih in drugih povezavah, vzpostavljenih v preteklosti ter (iv) vpetosti Slovenije v evropske strukture. Oblike delovanja, v katerih pridejo navedene prednosti do izraza, so mnogotere. Najbolj se kažejo v velikem zanimanju slovenskih podjetij za neposredno investiranje v državah nekdanje Jugoslavije. Slovenija bo kot članica EU deležna večje varnosti pri poslovanu v državah jugovzhodne Evrope, zlasti kar zadeva uvajanje nenadnih dodatnih trgovinskih ovir. Za vse tiste države jugovzhodne Evrope, ki bodo postale članice WTO, bo v primeru zapletov mogoče uporabiti nov mehanizem reševanja trgovinskih sporov, ki sicer tudi s stališča EU predstavlja enega glavnih dosežkov nastanka WTO.

Za nemoten razvoj države je na področju ekonomskih odnosov s tujino pomembno zagotavljati nenehno krepitev obmejnega sodelovanja, tako zaradi izkoriščanja razlik v razvojnih možnosti območij z različne strani meje (npr. območje Posočja in Nadiže;

Koper – Trst, Gradec - Maribor), kot zaradi reševanja skupnih razvojnih izzivov (npr.

Gorica - Nova Gorica, sodelovanje v porečjih Mure, Drave, Kolpe, itd.). Z vključitvijo v EU bo v največji možni meri odpravljeno ločevanje slovenskih gospodarskih in drugih razvojnih akterjev z obeh strani meje, s čimer bo precej izboljšana atraktivnost tesnejšega razvojnega povezovanja.

Slovenija si bo prizadevala za pritegnitev več multilateralnih mednarodnih ustanov, da si za svoj glavni ali vsaj regionalni sedež in izhodišče delovanja izberejo Slovenijo.

Temu cilju bo v prvi vrsti najbolj v podporo uspešna internacionalizacija na večini drugih področjih čezmejnega ekonomskega sodelovanja, v prid pa ji je tudi dejstvo, da je Slovenija razmeroma uravnoteženo razvita z dokaj privlačno kombinacijo gospodarske razvitosti, majhnosti prostora, dokajšnje socialne pravičnosti oziroma stabilnosti, ki v raznolikem in dokaj nerazvrednotenem okolju omogočajo razmeroma visoko kakovostjo bivanja.

5.5. REGIONALNO IN PROSTORSKO SKLADEN RAZVOJ