Politika konkurence

razvoj, informatiko in aktivno politiko zaposlovanja ter zagotovitev ustrezenega obsega in absorbcijske sposobnosti domačega sofinanciranja projektov, ki bodo lahko financirani iz sredstev EU.

5.3.2.3. Financiranje javnofinančnega deficita

Primanjkljaj je posledica neskladnosti med viri in porabo v javnem financiranju.

Pojavlja se občasno in povzroča likvidnostne težave; če pa je neravnotežje v enem in več zaporednih obračunskih obdobjih, potem je deficit že tudi indikator nepravega odnosa do javnega financiranja. Financiranje tekočega deficita se opravi z zadolžitvijo in/ali s saldom kapitalskih prihodkov in odhodkov tako, da so celotni nefinančni prihodki in odhodki izravnani oziroma s prodajo finančnih imetij.

Slovenija ni zadosti veliko finančno območje, da bi bilo možno in smiselno zadolževanje samo pri domačih finančnih posrednikih. Zaradi izogiba povečevanja deleža zunanje zadolžitve, ki je zaradi valutnih nihanj bolj tvegana, bi bilo primerno večje domače zadolževanje, za kar pa bi bilo potrebno povečati zmogljivost domačega finančnega trga. Najbolj primerni bi bili zato investicijski (varčevalni) skladi, ki zbirajo prosta sredstva od fizičnih ali pravnih oseb in sredstva iz dopolnilnih zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj.

Ohranjanje primanjkljaja na določeni (čeprav nizki) ravni v daljšem časovnem obdobju gotovo pripelje do povečanja dolga države. Poleg tega se v daljšem časovnem obdobju neskladje med viri in obveznostmi javnega financiranja (prevedenimi na neto sedanjo vrednost) izrazi kot navidezni - implicitni dolg.

Bodoči primanjkljaji in naraščanje navideznega dolga že v sedanjosti dajejo dovolj podlag za razmislek in delovanje, ki bi ga v prihodnosti čim bolj omejilo. Izdatki v prihodnosti se lahko omejijo samo s spremembami politik in sistemov takoj ali v bližnji prihodnosti. Slovenija je dosti sprememb sicer že naredila, vendar bo morala oba največja sistema socialnega zavarovanja in sistem javne in državne uprave še naprej spremljati in jih tudi pravočasno spreminjati.

Kot prioritetni srednjeročni cilj bo v Sloveniji potrebno doseči in ohranjati izravnano bilanco nefinančnih transakcij sektorja države oziroma presežek njegovih prihodkov nad odhodki.

5.4. POLITIKE ZA UČINKOVITO OPERATIVNO VKLJUČITEV V NOTRANJI

Zajema tudi prepovedi, ki se nanašajo na dejanja nelojalne konkurence. Obsega lahko tudi dumpinški in subvencioniran uvoz, nedovoljene špekulacije in državno omejevanje poslovanja.

Politiko konkurence imajo normativno urejena vsa razvita gospodarstva. Zaradi precejšnjih razlik v pristopih posameznih držav se globalna politika konkurence pod pokroviteljstvom Svetovne trgovinske organizacije (WTO) le postopoma postavlja na skupne temelje, pri čemer WTO prevzema vlogo mednarodnega koordinatorja in nadzornika na multilateralnih področjih. V EU je konkurenčna zakonodaja oblikovana na nivoju unije in velja za vse države članice, njeno izvajanje pa nadzorujeta tudi Evropska komisija in Evropsko sodišče. Politika konkurence v EU stremi k trem ciljem: integracijskemu, ekonomskemu in cilju enakosti in pravičnosti. Integracijski cilj je tudi sicer eden pomembnejših ciljev EU. Ker je notranji trg tudi glavni motor ekonomske integracije, pa tega cilja ni mogoče dosegati brez učinkovite in nadzorovane konkurence na trgu. Cilj enakosti in pravičnosti je usmerjen tudi v zaščito potrošnikov in manjših podjetij pred nakopičeno ekonomsko močjo in morebitno monopolistično nadvlado posameznega podjetja.

Politika konkurence v majhnih državah bi zaradi majhnosti domačega trga in odprtosti morala biti specifična, predvsem pa podrejena cilju mednarodne konkurenčnosti gospodarstva. V procesu približevanja EU se slovenska konkurenčna zakonodaja prilagaja konkurenčni zakonodaji EU, vendar pa pri operativnem izvajanju ob uresničevanju svojega glavnega cilja, ki je zaščita konkurence, zasleduje tudi cilj povečanja mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

NORMATIVNA UREDITEV POLITIKE KONKURENCE V SLOVENIJI

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (1999), izdelan po zgledu in zahtevah konkurenčne zakonodaje EU, sistemsko ureja področje zasebno-pravnega omejevanja konkurence: omejevalne sporazume med podjetji, zlorabo prevladujočega položaja, koncentracije med podjetji ter omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji.

Normativno je področje urejeno še z drugimi akti: skupinske izjeme sporazumov podjetij z Uredbo o skupinskih izjemah (1999); koncentracije in oblike združevanja z Zakonom o gospodarskih družbah (1993); prevzemi z Zakonom o prevzemih (1997) in Uredbo o postopkih in pogojih za izdajo dovoljenja Vlade RS k prevzemu (1997), problematika nelojalne konkurence na trgu z Zakonom o varstvu konkurence (1993) ter dumpinški in subvencioniran uvoz z z Uredbo o dumpinškem in subvencioniranem uvozu (1994). Tudi na tem področju pa lahko opazimo implementacijski deficit, saj ob teh predpisih Slovenija še nima jasno izražene politike konkurence, ki bi smiselno povezovala cilje drugih politik v svoj cilj, zagotavljala pregleden nadzor nad mehanizmi politik in jih sistematično usklajevala.

V pogojih članstva v EU in vse hitrejše globalizacije bodo ključno področje politike konkurence postali prevzemi in združitve podjetij. Zato je nujna strateška opredelitev do povezovanja podjetij v najrazličnejših oblikah. Povezave med skupinami podjetij (strateška partnerstva, če govorimo o manjšem številu podjetij, oziroma strateške mreže, če govorimo o večjemu številu podjetij v skupini) tvorijo kompleksno strukturo trga. Svetovni trg je postal že tako prepleten z različnimi odnosi med podjetji oziroma z različnimi oblikami sodelovanja, da je težko ugotoviti, kdaj gre za sodelovanje in kdaj za konkuriranje. Mreže namreč ne pomenijo samo sodelovanja,

ampak tudi konkurenco, da bi podjetje postalo del uspešne mreže ali da bi postalo dobavitelj uspešnemu večjemu podjetju. Tudi v Sloveniji se bo proces prestrukturiranja gospodarstva v prihodnosti vse bolj izvajal preko procesov združitev in prevzemov podjetij z namenom povečanja učinkovitosti poslovanja. Vzorčna raziskava je pokazala, da v bližnji prihodnosti namerava prevzeti drugo podjetje približno četrtina slovenskih podjetij, za kar obstajajo tako notranji kot zunanji vzroki.

Zunanji razlogi za prevzeme tičijo v integriranju Slovenije v notranji trg EU in v hitrem naraščanje pomena globalizacije kot ključnega dejavnika kapitalskega povezovanja podjetij.

Pri obravnavanju in usmerjanju politike konkurence v kontekstu povečevanja mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva je ključna presoja med dvema vidikoma. Po eni strani je konkurenca eden temeljnih dejavnikov gospodarskega razvoja. Nasploh velja, v majhni državi pa še posebej, da lahko odprt domač trg v povezavi z mednarodno strateško usmeritvijo gospodarstva v precejšnji meri nadomesti pomanjkanje domače konkurence. Po drugi strani pa konkurenca sama po sebi ne pripelje vedno do optimalnih rešitev. To še posebej velja v pogojih globalizacije, ko različne oblike prevzemanja, povezovanja in združevanja podjetij postajajo vse pomembnejša metoda povečevanja njihove konkurenčnosti. Politika konkurence, ki bi zasledovala le cilj zagotavljanja čimvečje konkurence na domačem trgu glede na tradicionalne kriterije omejevanja konkurence, bi torej lahko celo negativno vplivala na doseganje mednarodne konkurenčnosti podjetij. Zato je potrebno politiko konkurence voditi usklajeno z mikroekonomsko politiko s skupnim ciljem krepitve mednarodne konkurenčnosti slovenskih podjetij in gospodarstva v celoti. Hkrati pa je potrebno zagotoviti, vsaj tam, kjer je to mogoče, da tako tuja kot domača podjetja ne bodo izrabljala svoje moči na slovenskem trgu za zmanjševanje konkurence.

Usmeritve slovenske politike konkurence so v okviru teh dveh presoj naslednje: (i) skrbeti za ohranjanje čim višje stopnje konkurence na slovenskem trgu, (ii) omogočiti povezovanja in združevanja podjetij, ki vodijo v povečanje njihove mednarodne konkurenčnosti, (iii) preprečevati sporazume in združitve, ki pomenijo omejevanje konkurence. Za uspešno operativno izvajanje usmeritev bo potrebno:

a/ Oblikovati eksplicitne cilje v razmerju med mednarodno konkurenčnostjo in konkurenco na domačem trgu, ki bodo pomenili uskladitev ciljev mikroekonomske politike in politike konkurence s trendom konkurenčnosti in politike konkurence v EU in drugih svetovnih gospodarstvih;

b/ Zagotoviti transparentno izvajanje politike konkurence s sodobnimi pravnimi in ekonomskimi mehanizmi, kot to zahtevajo evropski sistem in načela Svetovne trgovinske organizacije, ter tudi z implementacijo institucionalnih praks tujih, a Sloveniji primerljivih držav;

c/ Ocenjevati medsebojne učinke pri izvajanju ukrepov mikroekonomske politike povečevanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na konkurenco ter sekundarnih vplivov na proizvajalce, kupce in na blaginjo prebivalstva nasploh;

č/ Upoštevati odločitve in usmeritve privatnih pravdnih postopkov sodišč glede temeljnih pravic in svoboščin konkurence in kooperacije na trgu domačih in tujih oškodovancev;

d/ Okrepiti analitične podlage vodenja politike konkurence, zlasti z vključevanjem empiričnih metodoloških pristopov ekonomske analize pri uporabi konkurenčnega

prava ter s sledenjem dogajanju na domačem in tujih trgih, s čimer se bo zmanjšal vpliv nepredvidljivosti in tveganja.

Z ustrezno usklajenima politikama konkurence in konkurenčnosti gospodarstva (mikroekonomske politike) bo država zagotavljala možnosti udeležbe na trgu vsem, predvsem pa stalno dinamičnost vstopa novih in izstopa konkurenčno neustreznih udeležencev, pri čemer ne bo ogrožena ustrezna oskrba potrošnikov in zmanjšana blaginja prebivalstva. Poseganje države z različnimi ukrepi bo posebej vrednoteno z vidika pričakovanih in doseženih učinkov z ekonomskimi in socialnimi merili, kar bo omogočalo tako transparentnost delovanje države kot njenih institucij in možnost pravočasnih korekcij negativnih odstopanj od ciljev, ki jih podaja Strategija.