Cilj žlahtnjenja koruze pokovke je podoben kot pri navadni škrobnati koruzi, in sicer visok in zanesljiv pridelek ter odpornost rastlin proti poleganju. Dodatna posebnost pri pokovki pa je čimvečja prostornina počenih zrn ter večja izenačenost dozorevanja zrnja. V začetku je žlahtnjenje šlo v tri smeri: pokovka z belim zrnjem, pokovka z drobnim rumenim zrnjem in pokovka z debelejšim rumenim zrnjem. Čeprav niso bili vzpostavljeni nobeni industrijski standardi, se je kot enota velikosti zrna uveljavilo število zrn na utežno enoto 10 gramov.
Po Zieglerju in sod. (1984) spadajo med pokovke z drobnim zrnjem tiste, pri katerih je v 10 g od 76 do 105 zrn, med srednje debele spadajo pokovke z od 68 do 75 zrni na 10 g in med debele z od 52 do 67 zrn na 10 g. Drugi pomemben kriterij za pokovko je zrelost.
Maksimalno izkoriščenost pokanja doseže le polno zrelo zrno. Vsi dejavniki, ki lahko omejujejo normalno rast in dozorevanje, kot so suša, bolezni, slana in drugi, lahko vplivajo na slabše pokanje zrnja, kar zmanjšuje komercialno vrednost pokovke. Da bo pridelek pokovke normalno dozorel, je treba upoštevati že ob času setve, katere križance bomo sejali.
Pri pridelavi zrnja pokovke za pokanje oprašitev bližnjega posevka drugih zvrsti koruze na kakovost pokanja nima nobenega bistvenega vpliva. Pri izbiri pokovke za pridelavo je treba upoštevati tako zahteve pridelovalca kot zahteve potrošnika. Pridelovalec zahteva velike pridelke, močno steblo in dobro odpornost na bolezni, medtem ko potrošnik želi dober okus pokovke, med pridelovalcem in potrošnikom pa so še predelovalci oziroma prodajalci gotove pokovke kot prigrizka, ki zahtevajo čim večjo prostornino počenih zrn.
Velik del komercialnih pridelovalcev koruze pokovke je pogodbeno vezan s prodajalci gotove pokovke kot prigrizka. V veliki večini prodajalci določajo, kateri križanec naj bi pogodbeni pridelovalec sejal.
2.4.1 Tip tal in gnojenje
V literaturi je zelo malo podatkov o specifičnosti tal za pridelavo pokovke, v večini primerov poudarjajo, da za pridelavo pokovke večinoma ustrezajo tla kot za druge zvrsti koruze. Kljub temu se zaradi drobnejšega in precej bolj trdega zrnja priporočajo dobro pripravljena, zračna, vlažna in topla tla, da se zagotovi čim hitrejši in bolj enakomeren vznik.
Tudi za gnojenje ni posebnih priporočil, na splošno pa velja, da če imajo križanci pokovke manjši pridelek, se lahko količina hranil ustrezno zmanjša, ker pa imajo križanci pokovke počasnejšo začetno rast, je treba gnojenju v začetku rastne dobe posvetiti več pozornosti kot pri drugih zvrsteh koruze.
2.4.2 Setev
Da je zagotovljeno pravočasno in normalno dozorevanje koruze, mora biti čas setve koruze pokovke prilagojen dolžini rastne dobe križancev. Gostota setve je običajna, glede na to, da rastline nekaterih križancev koruze pokovke niso tako bujne kot običajna koruza, je dovoljena nekoliko gostejša setev, odvisno od križanca. Za setev je zaradi drobnejšega zrnja nujno dobro pripraviti tla, saj le enakomeren vznik zagotavlja tudi enakomeren razvoj in dozorevanje celotnega posevka koruze, sta med najpomembnejšimi dejavniki za kakovost pokanja..
Stevens in sod. (1986) so ugotovili, da je pri istočasni setvi v istih tleh z enako globino setve koruza zobanka vzkalila prej kot pokovka.
Ker je tržna vrednost pridelka koruze pokovke precej večja kot pri drugih zvrsteh koruze, je v sušnem obdobju priporočljivo tudi namakanje.
2.4.3 Zaščita proti plevelom, boleznim in škodljivcem
Zaščita proti plevelom, boleznim in škodljivcem je pri pridelavi koruze pokovke povsem običajna, enaka kot pri pridelavi navadne koruze. Večjo pozornost je treba posvetiti le talnim škodljivcem, ki lahko razredčijo sklop, in ob koncu rastne dobe, ko lahko močnejši pojav koruzne vešče precej zmanjša pridelek (polomljene rastline, odpadli storži) ali poslabša kakovost pokanja (poškodovana zrna).
Jarvis in sod. (1990) so ugotovili, da je močnejši pojav druge generacije koruzne vešče zaradi poškodb perikarpa močno zmanjšal prostornino počenih zrn.
2.4.4 Spravilo
Pri spravilu koruze pokovke je treba biti pozoren na mehanske poškodbe zrnja, saj lahko vplivajo na slabšo sposobnost pokanja. Pri strojnem spravilu zrnja je zaželena vsebnost vlage v zrnju med 14 in 18 %, če je vsebnost vlage nad 18 %, so ob luščenju zrnja večje izgube in poškodbe zrna, pri vlagi manj kot 14 % pa prav tako večja možnost poškodb zrnja, kar povzroči večji delež nepočenih zrn.
Strojno spravilo storžev lahko opravimo, že ko se zmanjša vsebnost vlage pod 25 %, vendar so potem večji stroški sušenja. Tudi pri tem načinu je bolje opraviti spravilo ob vlažnosti zrnja vsaj od 18 do 20 % vlage.
Ročno spravilo storžev pride v poštev pri manjših pridelovalcih ali vrtičkarjih in se lahko opravi že ob 35 % vlažnosti zrnja, je pa v tem primeru potrebna pri sušenju večja previdnost.
2.4.5 Sušenje in skladiščenje pokovke
Od vseh navedenih dejavnikov, vključno s sušenjem, ima na sposobnost pokanja največji vpliv količina vlage v zrnju v času pokanja. Kot navajajo Ziegler in sod. (1984), številne študije kažejo, da ima večina sort ali križancev koruze pokovke največjo sposobnost pokanja oziroma največjo prostornino počenih zrn ob od 13 do 14,5 % vlažnosti zrnja, in sicer ima največjo prostornino pri 13,5 % vlažnosti. Pri tej začetni vlažnosti zrnja (13,5 %) se brez bistvenega poslabšanja pokanja vlaga v zrnju lahko poveča do 15 %. Nasprotno, če je zrnje presuho, npr. pri 11 % vlažnosti, in se naknadno navlaži do 13,5 % vlage, ne bo dosegla take prostornine pokanja, kot če bi imela začetno vlažnost 13,5 %.
Zato je sušenje zrnja po spravilu zelo pomembno. Najbolj primerno je naravno sušenje z rahlim prevetravanjem in brez dodatnega segrevanja, razen v primeru prevelike zunanje zračne vlažnosti. Da se preprečita razvoj bolezni in napad škodljivcev v skladiščih, je
predvsem pri velikih količinah nujno zagotoviti enakomerno vlažnost vsega skladiščenega zrnja. Pri sušenju z dodatnim segrevanjem zraka lahko hitro pride do presušenega ali neenakomerno suhega zrnja, kar povzroči slabše pokanje ali zahteva naknadno dodatno navlaževanje zrnja. Temperatura sušenja s segrevanjem zraka naj ne bi presegla 48 °C, najbolje je sušiti pri temperaturi med 32 in 38 °C. V primeru presušenega zrnja lahko damo zrnje v prostor s 70 do 85 % relativno zračno vlažnostjo ali preveč suho zrnje pomešamo z zrnjem pokovke s preveč vlage. V obeh primerih lahko tako uravnavanje vlage traja več dni ali tednov, odvisno od vlažnosti zrnja.
Skladišče mora biti zračno in hladno, preprečen mora biti dostop škodljivcem in glodavcem ter zagotovljena mora biti konstantna vlažnost zrnja, kar prepreči pojav bolezni, in, kar je za pokovko bistveno, da se ohrani najboljša kakovost pokanja.
2.4.6 Pridelovanje koruze pokovke na vrtu
Za pridelovalca koruze pokovke na vrtu za domačo rabo in setev na vrtu je pomembno, da izbere primerno sorto, ki bo polno dozorela pred prvo slano, saj prisilna slaba dozorelost zaradi suše ali pozebe močno vpliva na kakovost pokanja. Če je površina setve manjša, je zaradi boljše oplodnje bolje sejati več krajših vrst kot manj daljših (Rozman, 1984). Ni priporočljivo, da se seje skupaj s sladko koruzo, saj oplodnja sladke koruze s pokovko zmanjša sladek okus sladke koruze.
Spravilo koruze pokovke se opravi ob polni zrelosti, ko je ličje storža popolnoma suho.
Pobrane storže se olička in najbolje, da se počasi zračno posušijo. Ko predvidevamo, da je zadosti suha, vsakih nekaj dni preizkusimo pokanje. Če je pokovka še žvečljiva, je zrnje še preveč vlažno, zato nadaljujemo sušenje, vse dokler ni več žvečljiva in ima največjo prostornino pokanja. Ko to dosežemo, vse storže oluščimo in zrnje neprodušno skladiščimo. Če je preveč nepočenih zrn, je zrnje preveč suho. V tem primeru zrnju dodamo žlico vode ali več, odvisno od količine koruze, premešamo, zapremo in po nekaj dneh ponovno preizkusimo pokanje.
3 MATERIAL IN METODE DELA