V petih primerih raziskav (Kumar Malik et al., 2020; Anaforoğlu Külűnkoğlu et al., 2019;
Rothgangel et al., 2018; Sam Ol et al., 2018; Tilak et al., 2015) so se odločili, da bodo preiskovance razdelili na več skupin in primerjali preostale terapije s terapijo z ogledalom.
Anaforoğlu Külűnkoğlu in sodelavci (2019) so primerjali vpliv tehnike z ogledalom in telovadbo. V primeru terapije z ogledalom so amputirani ud vstavili v škatlo z ogledali, tako da preiskovanci niso videli krna. Velikost ogledala je znašala 120 cm × 40 cm. S tem so omogočili gledanje nepoškodovanega uda. Paciente so prosili, da so 15 minut izvajali deset
19
sinhronih in periodičnih gibov v gležnju ter prstih, med tem pa gledali odsev nepoškodovanega uda v ogledalu. To tehniko so izvajali enkrat dnevno štiri tedne. Izvajali so fleksijo/ekstenzijo, inverzijo/everzijo, rotacijo v gležnju, addukcijo s fleksijo prstov in abdukcijo z ekstenzijo prstov. Zadnja vaja v prvi izvedbi terapije je bila sprostitev vseh mišic po močnem krčenju stopala in gležnja. Druga skupina preiskovancev je izvajala telovadbo s 15 ponovitvami, ki so vsebovale: fleksijo/ekstenzijo, inverzijo/everzijo ter addukcijo in abdukcijo s fleksijo in ekstenzijo prstov. Glede na izrazito fantomsko bolečino, ki so jo čutili v določenem gibu, so prosili, da zdrav ud postavijo v enak položaj amputiranega uda in naredijo nasprotni gib, nato ga vrnejo v začetni položaj. Ko so pacienti začutili relaksacijo v določenem položaju, so ponavljali gibe kolenske fleksije/ekstenzije in ekstenzijo/fleksijo kolka, dokler fantomska bolečina ni izginila. Že v prvem tednu so pri terapiji z ogledalom zmanjšali bolečino s 70,7/100 na 7,5/100, prav tako pri telovadbi s 67,5/100 na 22/100. Po štirih tednih izvedbe terapij je bila občutna razlika prav tako pri terapiji z ogledalom kot tudi pri telovadbi, saj so rezultati pokazali, da je bila bolečnina po lestvici VAS občutno zmanjšana. S to študijo so pokazali, da terapija izboljša kakovost življenja in fizični status preiskovancev. Ugotovili so, da je bila terapija z ogledalom učinkovitejša od telovadbe.
V naslednji raziskavi so Sam Ol in sodelavci (2018) primerjali terapijo z ogledalom in dotikom ter kombinacijo obeh. Upoštevali so kriterije, kjer so preiskovanci morali biti starejši od 16 let in so imeli transtibialno amputacijo kot posledico eksplozije mine, od poškodbe pa je moralo miniti eno leto. Raziskava je vključevala je 45 preiskovancev, ki so bili razdeljeni v tri skupine. V skupini s terapijo z ogledalom so morali preiskovanci imeti med nogami ogledalo, veliko 30 cm × 80 cm, kar je omogočalo, da so videli zdravo nogo in s tem zakrili amputirani ud. Vsako jutro in večer so morali po pet minut izvajati vajo, kjer so stopalo iz nevtralnega položaja postavili v maksimalno dorzalno fleksijo. S tem so nadzorno opazovali odsev svojega nepoškodovanega uda. V drugi skupini so izvajali terapijo z dotikom. Preiskovanec je vsako jutro in večer ležal na postelji, družinski člani pa so se na medialni, frontalni, lateralni in dorzalni strani uda dotikali z različnimi predmeti. Ti predmeti so bili: kamen, lesena palica, mehka krtača, mehka krpa in pero. Pri vsaki vaji so imeli enako zaporedje izvajanja dotikov. V zadnji, tretji skupini pa so izvajali tako terapijo z ogledalom kot terapijo z dotikom. Kombinacija terapije je potekala tako, da če je pacient zjutraj najprej opravil terapijo z ogledalom pred dotikom, je zvečer naredil obratno. Po treh mesecih raziskave so opazili občutno razliko bolečine po lestvici VAS. S tem so preiskovancem znižali bolečino po VAS lestvici za 50 %. Opazili so, da se je najbolje prikazala razlika pri
20
kombinirani terapiji (terapija z ogledalom in dotikom), saj so znižali oceno bolečine po VAS lestvici za 91,8 %.
Tilak in sodelavci (2015) so ugotovili, da sta tako terapija z ogledalom kot TENS v štirih dnevih zmanjšala bolečino po VAS lestvici. TENS se lahko uporablja v domači oskrbi, vendar pacienti potrebujejo več usposabljanja in spretnosti te tehnike v primerjavi s terapijo z ogledalom, ki je precej lažja za uporabo. V študiji je sodelovalo 26 pacientov, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini (terapija z ogledalom) je bil VAS na začetku 5,5 ± 1,7. Z uporabo ogledala jim ga je uspelo v štirih dneh zmanjšati na 2,1 ± 1,6. Pri terapiji s TENS pa so VAS lestvico znižali s 5 ± 1,6 na 2,5 ± 1,6. Izvajali so enostransko randomizirano kontrolno študijo. Računalniško generiran vzorec je določil vrsto terapije posamezni skupini. Pri tej študiji so se soočali z nekaterimi omejitvami. Kot prva je bila izpostavljena zaslepitev terapevta in pacienta, saj je zaradi narave bila zaslepitev pacienta nemogoča – ta je namreč vedel, kakšno vrsto terapije izvaja, v primeru, da bi ta bil zaslepen, ne bi vedel s kakšno terapijo ga zdravijo. Druga omejitev je bila zaradi pomanjkanja obsežnih vzorcev, niso upoštevali različnih stopenj amputacije. Tretja omejitev študije je bila ta, da so teste izvajali prekratek čas (samo štiri dni).. Druge omejitve so vključevale trajanje fantomske bolečine pri pacientih, pomanjkanje placebo skupin ali skupine, ki se ni zdravila, ter pomanjkanje dolgoročnega spremljanja terapije. Ti dejavniki so najverjetneje omejili odziv obeh terapij. Vsi pacienti so poročali, da sta bili terapiji z ogledalom in TENS uspešni, saj so občutili znatno razliko v fantomski bolečini, niso pa poročali o znatnih razlikah med terapijo z ogledalom in TENS-om (Slika 7).
Slika 7: TENS (levo), terapija z ogledalom (desno) (Tilak et al., 2015).
21
Kumar Mallik in sodelavci (2020) so v svoji raziskavi obravnavali 92 preiskovancev, ki so jih razdelili v dve skupini. Prva skupina so bili preiskovanci, ki so izvajali terapijo z ogledalom, v drugi pa so preiskovancem zmanjševali fantomsko bolečino z miselno podobo.
Večina pacientov je imela podkolensko amputacijo. Na začetku ni bilo velike razlike na VAS lestvici, vendar se je po enem letu pokazala uspešnost terapije z ogledalom, saj je po VAS lestvici prešlo z vrednosti 7,07 ± 1,74 na 2,74 ± 0,77. Če primerjamo terapijo z ogledalom in miselno podobo, je ogledalo bolj učinkovito, saj preiskovanec vizualno zaznava krn.
Miselna podoba učinkovitejše vpliva na duševni status.
Slika 8: Primerjava VAS pri skupini s terapijo z ogledalom in terapijo z miselno podobo (Kumar Mallik et al., 2020).
Rothgangel in sodelavci (2018) so v svojo študijo, ki je trajala od maja 2014 do septembra 2021, vključili devet nemških bolnišnic, od tega šest rehabilitacijskih centrov, dva zasebna centra in eno bolnišnico. Paciente so razvrstili v tri skupine: v skupino A, ki je vsebovala terapijo z ogledalom, sledila ji je teleterapija razširjene terapije z ogledalom, v skupino B, ki je izvajala tradicionalno terapijo z ogledalom, sledila ji je samostojna terapija z ogledalom, v zadnji skupini pa so sprva izvajali senzomotorične vaje na nepoškodovanem udu. Vsaka skupina je prve vaje izvajala štiri tedne, drugi del vaj pa je trajal šest tednov. V prvih štirih tednih so terapevti izvajali deset individualno določenih terapij, vsaka od njih pa je trajala 30 ur. Po končanem začetnem delu so terapevti predstavili nadaljnji samostojni potek terapije in paciente seznanili z vprašalniki, v katere so po desetih tednih in šestih mesecih zabeležili svoje rezultate. Pacienti v skupini A so sprva izvajali vaje z nepoškodovanim udom pred ogledalom, te vaje pa so vključevale opazovanje iz različnih smeri, senzorično
22
stimulacijo, motorične vaje in mentalne vaje, vaje amputiranega uda pa so začeli takoj ob odsotnosti bolečine. Obdobje vaj s teleterapijo je vključevalo spremljanje fantomske bolečine, digitalne vadbene programe z uporabo tradicionalne terapije z ogledalom, uporabo vizualne resničnosti s kamerami, vgrajenimi v tablični računalnik, avdiovizualno poučevanje mentalnih vaj, komunikacijo s terapevtom in drugimi pacienti. Pacienti so lahko teleterapijo uporabljali tako pogosto, kot so želeli. Pacienti v skupini B so prav tako izvajali terapijo z ogledalom, vendar brez nadaljnje teleterapije. Te so po končanih štirih tednih spodbujali k izvajanju terapije z ogledalom doma. V zadnji skupini so pacienti izvajali vaje z nepoškodovanim udom, vendar brez uporabe ogledala. V nadaljnjih šestih tednih so paciente spodbujali k samostojnemu izvajanju senzomotoričnih vaj. V študijo je bilo vključenih 75 pacientov, ki so prejeli teleterapijo, tradicionalno terapijo z ogledalom ali senzomotorične vaje. Povprečna starost je bila 61,1 leta, povprečna jakost bolečine pa 5,7 po številski lestvici ocenjevanja (Numeric Rating Scale – NRS). V prvih štirih tednih izvajanja terapije je 37 pacientov v skupini s terapijo z ogledalom izvajalo predhodne protokole, vendar rezultati niso prikazali statistično značilnega učinka pri zmanjšanju intenzivnosti fantomske bolečine.
Pogostost pojavljanja fantomske bolečine se je pozitivno izboljšala v vseh skupinah, in sicer pri 22 pacientih (47 %) pri terapiji z ogledalom, kjer sta dva pacienta prav tako dosegla popolno okrevanje, in pri šestih pacientih (32 %) v kontrolni skupini. Trajanje fantomske bolečine se je izboljšalo pri 17 pacientih (35 %) v skupini s terapijo z ogledalom in treh pacientih (16 %) v kontrolni skupini. Pacienti, ki so navajali dlje trajajoče epizode bolečin, so opazili večje spremembe v izboljšanju. Analiza rezultatov je pokazala pomemben učinek zdravljenja s terapijo z ogledalom v primerjavi s kontrolno skupino. Sekundarna analiza ni dokazala pomembnih rezultatov v korist katere koli skupine, dodatno je potrdila pomembnost učinkov terapije z ogledalom na fantomsko bolečino. Rezultati v skupini A so pokazali zmanjšanje povprečne intenzivnosti fantomske bolečine v prvem tednu in po šestih mesecih, ni pa bilo dokazanih statistično značilnih razlik v povprečni intenzivnosti fantomske bolečine. V skupini B so trije pacienti dosegli popolno zmanjšanje fantomske bolečine šest mesecev po začetku terapije. Tradicionalna terapija z ogledalom v prvih štirih tednih ni dokazala statistično značilnih razlik v primerjavi s senzomotoričnimi vajami brez uporabe ogledala, čeprav so v nekaterih podskupinah dokazali pomembne učinke te terapije.
Avtorji so ocenili, da je klinični okvir, uporabljen v tej študiji, primeren za vsakodnevno prilagajanje terapije z ogledalom in uporabo le-te.
23