Rothgangel in sodelavci (2018) so v svojo študijo, ki je trajala od maja 2014 do septembra 2021, vključili devet nemških bolnišnic, od tega šest rehabilitacijskih centrov, dva zasebna centra in eno bolnišnico. Paciente so razvrstili v tri skupine: v skupino A, ki je vsebovala terapijo z ogledalom, sledila ji je teleterapija razširjene terapije z ogledalom, v skupino B, ki je izvajala tradicionalno terapijo z ogledalom, sledila ji je samostojna terapija z ogledalom, v zadnji skupini pa so sprva izvajali senzomotorične vaje na nepoškodovanem udu. Vsaka skupina je prve vaje izvajala štiri tedne, drugi del vaj pa je trajal šest tednov. V prvih štirih tednih so terapevti izvajali deset individualno določenih terapij, vsaka od njih pa je trajala 30 ur. Po končanem začetnem delu so terapevti predstavili nadaljnji samostojni potek terapije in paciente seznanili z vprašalniki, v katere so po desetih tednih in šestih mesecih zabeležili svoje rezultate. Pacienti v skupini A so sprva izvajali vaje z nepoškodovanim udom pred ogledalom, te vaje pa so vključevale opazovanje iz različnih smeri, senzorično
22
stimulacijo, motorične vaje in mentalne vaje, vaje amputiranega uda pa so začeli takoj ob odsotnosti bolečine. Obdobje vaj s teleterapijo je vključevalo spremljanje fantomske bolečine, digitalne vadbene programe z uporabo tradicionalne terapije z ogledalom, uporabo vizualne resničnosti s kamerami, vgrajenimi v tablični računalnik, avdiovizualno poučevanje mentalnih vaj, komunikacijo s terapevtom in drugimi pacienti. Pacienti so lahko teleterapijo uporabljali tako pogosto, kot so želeli. Pacienti v skupini B so prav tako izvajali terapijo z ogledalom, vendar brez nadaljnje teleterapije. Te so po končanih štirih tednih spodbujali k izvajanju terapije z ogledalom doma. V zadnji skupini so pacienti izvajali vaje z nepoškodovanim udom, vendar brez uporabe ogledala. V nadaljnjih šestih tednih so paciente spodbujali k samostojnemu izvajanju senzomotoričnih vaj. V študijo je bilo vključenih 75 pacientov, ki so prejeli teleterapijo, tradicionalno terapijo z ogledalom ali senzomotorične vaje. Povprečna starost je bila 61,1 leta, povprečna jakost bolečine pa 5,7 po številski lestvici ocenjevanja (Numeric Rating Scale – NRS). V prvih štirih tednih izvajanja terapije je 37 pacientov v skupini s terapijo z ogledalom izvajalo predhodne protokole, vendar rezultati niso prikazali statistično značilnega učinka pri zmanjšanju intenzivnosti fantomske bolečine.
Pogostost pojavljanja fantomske bolečine se je pozitivno izboljšala v vseh skupinah, in sicer pri 22 pacientih (47 %) pri terapiji z ogledalom, kjer sta dva pacienta prav tako dosegla popolno okrevanje, in pri šestih pacientih (32 %) v kontrolni skupini. Trajanje fantomske bolečine se je izboljšalo pri 17 pacientih (35 %) v skupini s terapijo z ogledalom in treh pacientih (16 %) v kontrolni skupini. Pacienti, ki so navajali dlje trajajoče epizode bolečin, so opazili večje spremembe v izboljšanju. Analiza rezultatov je pokazala pomemben učinek zdravljenja s terapijo z ogledalom v primerjavi s kontrolno skupino. Sekundarna analiza ni dokazala pomembnih rezultatov v korist katere koli skupine, dodatno je potrdila pomembnost učinkov terapije z ogledalom na fantomsko bolečino. Rezultati v skupini A so pokazali zmanjšanje povprečne intenzivnosti fantomske bolečine v prvem tednu in po šestih mesecih, ni pa bilo dokazanih statistično značilnih razlik v povprečni intenzivnosti fantomske bolečine. V skupini B so trije pacienti dosegli popolno zmanjšanje fantomske bolečine šest mesecev po začetku terapije. Tradicionalna terapija z ogledalom v prvih štirih tednih ni dokazala statistično značilnih razlik v primerjavi s senzomotoričnimi vajami brez uporabe ogledala, čeprav so v nekaterih podskupinah dokazali pomembne učinke te terapije.
Avtorji so ocenili, da je klinični okvir, uporabljen v tej študiji, primeren za vsakodnevno prilagajanje terapije z ogledalom in uporabo le-te.
23
5.3 Prednosti in slabosti terapije z ogledalom
Glavna prednost terapije z ogledalom je njena enostavna uporaba, saj jo lahko pacient vsakodnevno izvaja doma. Kot so ugotovili številni avtorji, terapija pozitivno vpliva na duševno stanje pacienta in dobro počutje. S tem, ko posamezniki zaznajo upad bolečine, pridobijo močnejšo motivacijo in s tem željo po nadaljnji vadbi, saj si prizadevajo za stanje popolne odsotnosti bolečine. Pacienti se s terapijo izognejo farmakološkemu zdravljenju z analgetiki, sedativi in drugimi zdravili, ki lahko negativno vplivajo na njihovo počutje in duševno zdravje. Glavna omejitev pri terapiji z ogledalom predstavljajo bilateralne izgube udov, saj je ta vrsta terapije zasnovana za enostransko amputacijo (Yildirim, Kanan 2016).
Treba je poudariti, kako velik vpliv ima redno izvajanje terapije, saj se je v primerih, ko so pacienti po končanih študijah prenehali izvajanje vaj, fantomska bolečina ponovila. Potrebna je velika motivacija posameznika, da terapijo vsakodnevno redno izvaja doma, saj lahko tako doseže skoraj popolni upad fantomske bolečine.
Pacienti se lahko hitro naučijo terapije, zato je zaželeno, da bi se to umestilo v načrt zdravstvene nege pri pacientih z amputacijo, saj bi lahko tako takoj po amputaciji začeli terapijo in tako morda celo preprečili bolečino (Yildirim, Kanan, 2016).
Nekontrolirana, močna bolečina ima velik vpliv na rehabilitacijo in negativne učinke na psihično in fizično stanje pacienta. V večini študij so izvajali terapijo z ogledalom na večjem številu pacientov ter jo primerjali s kontrolnimi skupinami. Zasledili smo pa tudi nekaj študij primera. Številni raziskovalci so ugotovili, da so pri teh vidni boljši rezultati, saj terapevti prilagodijo načrt zdravljenja individualno, glede na bolečino in doživljanje le-te. Terapija tako ni posplošena na širšo populacijo in predstavlja (bolj) pozitivne končne rezultate.
Na uspešnost terapije lahko vplivajo tako zunanji kot notranji dejavniki, kot so anksioznost, depresija in pomanjkanje spanca (Rothgangel et al., 2018). Denimo, Yildrim in Sen (2020) sta poročala, da se je pacientka zaradi motenj spanca težko osredotočila na terapijo, in tako rezultati niso dosegli želenega cilja. V takšnem primeru, kadar ima pacient težave, ki so fizične ali duševne narave, ima terapevt še bolj pomembno vlogo, saj mora pacienta motivirati in s tem voditi k dosegu želenih rezultatov.
24
6 ZAKLJUČEK
Fantomska bolečina velja za vrsto nevrološke bolečine, ki jo lahko povzroči patologija v centralnem ali perifernem živcu. Zdravljenje fantomske bolečine je zelo zahtevno, zato se uporablja več metod, ki bi jo preprečile. V diplomski nalogi smo se osredotočili predvsem na terapijo z ogledalom in jo primerjali tudi z drugimi tehnikami zdravljenja. Terapija se je izkazala za učinkovito pri upadu bolečine, vendar je uspešnost zdravljenja močno odvisna od posameznika, njegove motivacije in pogostosti izvajanja vaj.
Pacienti se po amputacijah velikokrat srečujejo z depresijo, anksioznostjo in drugimi psihičnimi težavami, zato je glavna naloga zdravstvenega tima, da pacientu v okviru zdravljenja nudi psihično podporo, ga ves proces terapije spremlja in motivira. Pri pregledu raziskav smo ugotovili, da sta v procesu lajšanja fantomske bolečine pomembni aktivnost in vestnost vsakega posameznika tako med zdravljenjem kot tudi po končanem kliničnem zdravljenju. Z izvajanjem vaj doma po končanem zdravljenju dosežemo popolni dolgotrajni upad bolečine.
Amputacija predstavlja velik šok za posameznika in številne nove izzive v vsakdanjem življenju. Ker izguba uda globoko poseže v posameznikovo kakovost življenjskih aktivnosti in se pri ljudeh po amputaciji lahko začne proces žalovanja, ki je za vsakega posameznika individualen, je pomembno, da se posamezniki obravnavajo celostno. Nuditi jim je treba tako fizično kot psihično oporo, zato so v proces zdravljenja poleg kliničnega zdravnika vključeni tudi protetik, medicinska sestra in psihoterapevt.
25
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Anaforoğlu Külünkoğlu B, Erbahçeci F, Alkan A (2019). A comparison of the effect of mirror therapy and phantom exercises on phantom limb pain. Turk J Med Sci 49(1): 101–9.
doi: 10.3906/sag-1712-166.
Barbin J, Seetha V, Casillas JM, Paysant J, Pérennou D (2016). The effect of mirror
therapy on pain and motor control of phantom limb in amputees: A systematic review. Ann Phys rehabil Med 59(4): 270–5. doi: 10.1016/j.rehab.2016.04.001.
Clerici CA, Spreafico F, Cavallotti G et al. (2012). Mirror therapy for phantom limb pain in an adolescent cancer survivor. Tumori 98(1): 27–30. doi: 10.1700/1053.11527.
Darnall BD, Li H (2012). Home-based self-delivered mirror therapy for phantom pain: a pilot study. J Rehabil Med 44(3): 254–60. doi: 10.2340/16501977-0933.
Flor H (2002). Phantom-limb pain: characteristics, causes and treatment. Lancet Neurol 1(3): 182–9. doi: 10.1016/S1474-4422(02)00074-1.
Gover-Chamlou A, Tsao JW (2016). Telepain management of phantom limb pain using mirror therapy. Telemed J E Health 22(2): 176–79. doi: 10.1089/tmj.2015.0009.
Hanyu-Deutmeyer AA, Cascella M, Varacallo M (2021). Phantom limb pain. Treasure Island, San Francisco: StatPearls Publishing.
Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK448188/ <25. 6. 2021>
Horvat Rauter B (2015). Psihološke značilnosti bolnikov po amputaciji prstov ob prvi ambulantni obravnavi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenija – Soča. Rehabilitacija 14(2): 9–15.
Isaacs-Itua A, Sedki I (2018). Management of lower limb amputations. Br J Hosp Med 79(2): 205–10. doi: 10.12968/hmed.2018.79.4.205.
Kuffler DP (2018). Origins of phantom limb pain. Mol Neurobiol 55(1): 60–9.
doi: 10.1007/s12035-017-0717-x.
26
Limakatso K, Bedwell GJ, Madden VJ, Parker R (2020). The prevalence and risk factors for phantom limb pain in people with amputations: A systematic review and meta – analysis. PLoS One 15(10). doi: 10.1371/journal.pone.0240431.
Mallik AK, Pandey SK, Srivastava A, Kumar S, Kumar A (2020). Comparison of relative benefits of mirror therapy and mental imagery in phantom limb pain in amputee patients at a tertiary care center. Arch Rehabil Res Clin Transl 2(4).
doi: 10.1016/j.arrct.2020.100081.
Nikolajsen L, Christensen KF (2015). Phantom limb pain. In: Shane Tubs R, Elias R, Shoja MM, Loukas M, Barbaro N, Spinner RJ, eds. Nerves and Nerve Injuries, 1st ed.
Amsterdam: Elsevier, 23–34.
Prešeren-Štrukelj M, Zupanc U (2007). Rehabilitacija oseb po amputaciji spodnjega uda zaradi rakave bolezni. Onkološki vikend, 76–83.
Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2C4TMU8T <26. 6. 2021>
Rothgangel AS, Braun SM, Beurskens AJ, Seitz RJ, Wade DT (2011). The clinical aspects of mirror therapy and rehabilitation. International Journal of Rehabilitation Research 34(1):
1–13. doi: 10.1097/MRR.0b013e3283441e98.
Rothgangel A, Braun S, Winkens B, Beurskens A, Smeets R (2018). Traditional and augmented reality mirror therapy for patients with chronic phantom limb pain (PACT study): results of a three-group, multicentre single-blind randomized controlled trial. Clin Rehabil 32(12): 1591–608. doi: 10.1177/0269215518785948.
Sam Ol H, Van Heng Y, Danielsson L, Husum H (2018). Mirror therapy for phantom limb and stump pain: a randomized controlled clinical trial in landmine amputees in Cambodia.
Scand J Pain 18(4): 603–10. doi: 10.1515/sjpain-2018-0042.
Subedi B, Grossberg GT (2011). Phantom limb pain: mechanisms and treatment approaches. Pain Res Treat 2011: 1–8. doi: 10.1155/2011/864605.
Tilak M, Isaac SA, Fletcher J et al. (2015). Mirror therapy and transcutaneous electrical nerve stimulation for management of phantom limb pain in amputees - A single blinded
27
randomized controlled trial. Physiother Res Int 21(2): 109–15.
doi: 10.1002/pri.1626.
Virani A, Green T, Turin TC (2014). Phantom limb pain: a nursing perspective. Nurs Stand 29(1): 44–50. doi: 10.7748/ns.29.1.44.e8730.
Wilcher D, Chernev I, Yan K (2011). Combined mirror visual and auditory feedback therapy for upper limb phantom pain: a case report. J Med Case Rep 5(41): 1–4.
doi: 10.1186/1752-1947-5-41.
Wittkopf PG, Johnson MI (2017). Mirror therapy: A potential intervention for pain management. Rev Assoc Med Bras 63(11): 1000–5. doi: https://doi.org /10.1590/1806-9282.63.11.1000.
Wren AA, Ross AC, D'Souza G, Almgren C, Feinstein A, Marshall A, Golianu B (2019).
Multidisciplinary pain managment for pediatric patients with acute and chronic pain: A Foundational Treatment Approach When Prescribing Opioids. Children 6(2): 33.
doi: 10.3390/children6020033.
Yildirim M, Kanan N (2016). The effect of mirror therapy on the management of phantom limb pain. Agri 28(3): 127–34. doi: 10.5505/agri.2016.48343.
Yildirim M, Sen S (2020). Mirror therapy in the management of phantom limb pain. Am J Nurs 120(3): 41–6. doi: 10.1097/01.NAJ.0000656340.69704.9f.
Young Kim S, Young Kim Y (2012). Mirror therapy for phantom limb pain. Korean J Pain 25(4): 272–4. doi: 10.3344/kjp.2012.25.4.272.