PRIMORSKO NAREČJE

Primorska narečna skupina je dobila ime po geografski legi in obsega devet podnarečij glede na to, kako se kje govori (Toporišič, 1994, str. 53–57):

 rezijansko narečje: v osnovi je koroško (ziljsko) narečje, mlajši razvoji so beneškoslovenski in rezijanski; je najbolj arhaično slovensko narečje,

 obsoško narečje (ob zgornji Soči do Mosta na Soči),

 tersko narečje (Benečija, območje reke Ter),

 nadiško narečje (ob reki Nadiži),

 briško narečje: Goriška brda,

 kraško narečje in banjški govor (Spodnja Vipavska dolina, Kras, čez državno mejo v Italijo; od Gorice do Proseka),

 istrsko narečje: rižanski (na severu) in šavrinski (na jugu) govor,

 čiško narečje: Čiči, zahodno od Ilirske Bistrice, veliko čakavskih značilnosti,

 notranjsko narečje: Ajdovščina, Postojna, Ilirska Bistrica, Divača, prek Občin do Trsta; meji na jugu na Hrvaško, na severu na Italijo, na zahodu na Rezijo, na vzhodu na dolenjsko in rovtarska narečno skupino (Horvat, 2011, str. 209–210). Posebnost te narečne skupine je notranjščina, ki se je razvijala skupaj z dolenjščino, zato sta tukaj razvita eu in ou.

V četrtem poglavju bom predstavila rabo knjižnega jezika in narečja v vrtcu.

4 RABA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NAREČJA V VRTCU

Kadar za nekoga rečemo, da govori slovensko, mislimo, da govori poseben, samosvoj jezik, ki ga zlahka ločimo od drugih. Pri tem je vseeno, če kdo govori knjižno, v katerem od narečij, v mestni govorici; pojem slovenski jezik namreč obsega vse oblike tega jezika (Toporišič, 1994, str. 47).

Danes na temo slovenskega jezika poslušamo različne kritike. Nekateri so navdušeni, kako čudovito se je razvila, kako je postala eden izmed jezikov Evropske unije, kako je stopila ob bok velikim svetovnim jezikom ipd. Najpogosteje pa slišimo kritiko, da je slovenski jezik vse bolj ogrožen in da bo čez eno tisočletje izginil iz družbe evropskih jezikov. Prehiteli oz.

prevladovali naj bi drugi, večji jeziki (Gradišnik, 1986, str. 9).

Tako kot sem že omenila, nas nauk o slovenskem jeziku uči, da v okviru socialnih zvrsti ločimo knjižni in neknjižni jezik. Bistvo knjižnega jezika je v tem, da njegove posamezne enote oz. besede glasoslovno, oblikoslovno in besedotvorno ustrezajo normam slovenskega knjižnega jezika in jih tako razumejo ter uporabljajo vsi Slovenci. Poleg tega slovenski knjižni jezik vsebuje besede za vse, o čemer človek razmišlja in se želi izraziti.

Bogastvo neknjižnega jezika, zlasti narečnega besedišča je pomembno v drugačnem smislu, in sicer priča o ljudski tvornosti, samobitnosti slovenskega jezika, njegovi razširjenosti in zgodovini. Prav zaradi tega je narečno besedišče sestavina celotnega kulturnega bogastva slovenskega naroda (Dular in Korošec, 1994, str. 3–4).

Zavedati se moramo, da sta knjižno in neknjižno besedišče povezana s številnimi vezmi, a ju moramo vseeno strogo ločevati. Ločevanja med knjižnim in neknjižnim jezikom moramo naučiti tudi otroke.

Otrok naj spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji (Kroflič idr., 2001, str. 84). Otroci so priča različnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot državni jezik. V vrtcu se otrok prej ko slej sreča tudi z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika. Že v zgodnjem razvoju mu ne smemo onemogočiti stika s knjižnim jezikom, tako govorjenim kot zbornim, hkrati pa

moramo paziti, da mu s pretiranim vztrajanjem samo v knjižnem jeziku ne smemo onemogočiti vključevanja v komunikacijo. V skupinah z izrazitim narečjem je najprej priporočljivo vezati knjižni jezik samo na omejeno število konkretnih govornih položajev.

Otrokom moramo dati možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, da jim predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi skupinami itn. Biti jim moramo zgled dobrega govorca. Pri otrocih, katerim slovenščina ni materni jezik, mora vrtec prispevati k oblikovanju dobre podlage za kolektivno dvojezičnost na ostalih področjih v Sloveniji (Bahovec idr., 1999, str.

32).

Tudi v švedskem kurikulumu so zapisali, da naj otroci razvijajo svoj jezik v sodelovanju z drugimi ljudmi v svoji jezikovni skupini. Vrtec mora podpirati jezikovni razvoj vseh otrok, otroci iz drugih kultur pa naj imajo pravljice, knjige, pesmi ipd. v svojem maternem jeziku in švedskem jeziku. Osebje mora otroke nenehno spodbujati k besednemu izražanju, omogočiti morajo prave priložnosti za otrokov razvoj pogovornega jezika, hkrati pa naj se otroci seznanjajo tudi s knjižnim jezikom, ki ga najdejo v knjigah in pravljicah (Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 162).

J. Gradišnik (1986, str. 17) je v svojem delu zapisal, da se vsak nauči govoriti že v prvih letih življenja in da nam vzgojno-izobraževalne ustanove podajo le sestavljen pregled, spravijo naše jezikovno znanje v okvirje, da spoznamo urejenost in povezanost jezikovnih oblik.

S tem poglavjem zaključujem teoretični del. Sledi empirični del diplomskega dela.

II EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Govor je v človekovem razvoju zelo pomemben; gre za oblikovanje človeka kot posameznika (to je individualna funkcija govora) in za vzpostavljanje komunikacij z okolico (družbena funkcija govora) (Marjanovič – Umek, 1990, str. 11).

Slovenščina ima, kot vsak jezik, svojo knjižno in pogovorno plat. Večina se nas rodi v pogovorni jezik oz. v narečje in se knjižnega jezika postopoma učimo (Valh Lopert, 2013, str.

14).

Kot sem že omenila, je Toporišič zapisal, da je narečje najpogostejša posebna oblika kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju (Toporišič, 2000, str. 23). Čeprav je slovenski jezik med najmanjšimi slovanskimi jeziki, ima več kot štirideset narečij, ki jih delimo v osem narečnih baz ali skupin, in sicer na koroško, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko, panonsko, primorsko in kočevsko narečno skupino (Toporišič, 2000, str. 23).

Že med opravljanjem obvezne prakse sem opazila, da otroci ne uporabljajo knjižnega jezika.

Pri večini otrok je bilo zelo izrazito narečje, zato sem se odločila, da ugotovim, kako pogosta je raba narečja v določenih primorskih vrtcih.

2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Glavni cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako pogosta je raba narečja v določenih primorskih vrtcih. Ostali cilji so:

 ugotoviti, ali in kako pogosto vzgojiteljice oz. vzgojitelji v določenih primorskih vrtcih v interakciji z otroki govorijo narečno,

 ugotoviti, ali in kako pogosto otroci v določenih primorskih vrtcih v medsebojni interakciji in v interakciji z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem govorijo narečno,

 ugotoviti, ali je raba narečja pogostejša v določenih urbanih ali ruralnih primorskih vrtcih,

 ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika.

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Postavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:

 Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev uporablja narečje na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom?

 Ali večina otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem in vrstniki ter pri igri?

 Ali je raba narečja pogostejša v določenih urbanih ali ruralnih primorskih vrtcih?

 Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika?

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA