Sporazumevanje je izmenjevanje besedil med ljudmi. Prisotni morata biti vsaj dve osebi: tista, ki govori ali piše, in tista, ki posluša ali bere. Sporazumevanje je poleg plesa, igre itn. ena od najpogostejših in verjetno tudi najpomembnejših oblik človekove družbene dejavnosti.
Vključuje sporočanje in sprejemanje sporočila. Oseba A nekaj sporoča osebi B. Oseba A je torej sporočevalec, ki je govorec ali pisec, oseba B pa je prejemnik, torej poslušalec ali bralec.
Njuni vlogi se lahko med sporazumevanjem menjujeta, kar imenujemo dvosmerno sporazumevanje (pogovarjanje ali dopisovanje) (Križaj Ortar idr., 1999, str. 29).
Za sporazumevanje uporabljamo razne vrste znamenj, kot so gibi, znaki, slike itd., najrazvitejša oblika sporazumevanja pa je izražanje z govorom (Lipnik, 1993, str. 7).
Že predšolski otrok se je sposoben sporazumevati s sovrstniki v skupini, torej je aktiven udeleženec v komunikacijskem procesu. Razvijati mora svojo jezikovno zmožnost, pridobivati znanje o slovnici jezika in usvajati pravila komunikacije, kar pomeni, da se mora naučiti pravil o tem, kdaj, kje, s kom, o čem, zakaj in kako govoriti (Kroflič idr., 2001, str.
82).
V Kurikulumu (1999, str. 22) pojasnjujejo, da morajo otroci spoznavati, da v različnih govornih položajih glede na različne socialne interakcije (čas, kraj, udeležence …) uporabljamo različne socialne zvrsti jezika. To lahko izkusijo z obiskom tržnice, gledališča, trgovine ipd., ko sodelujejo v različnih govornih položajih, z različnimi osebami, ki uporabljajo različne registre (načine govora). Bistveno pri vsem tem je, da se pri komunikaciji ustvarja ugodna čustveno-socialna klima.
O. Kunst Gnamuš (1992) pravi, da je jezik temeljno sredstvo sporazumevanja (slovenski jezik kot učni jezik in učno načelo) in predmet spoznavanja. Otroci morajo imeti čim več možnosti za sodelovanje v govorjeni komunikaciji, in sicer v naravnih situacijah. Vendar je govorjenje le en del te komunikacije, saj če želimo, da je komunikacija uspešna, morajo udeleženci v komunikacijskem procesu sogovorca tudi poslušati. Ko so otroci sposobni poslušati drugega, medtem ko govori, in mu ne skakati v besedo, lahko rečemo, da so se naučili pravil sporazumevanja (Kroflič idr., 2001, str. 82).
S tem zaključujem drugo poglavje. V naslednjem poglavju bom opisala socialne zvrsti slovenskega jezika in narečje.
3 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Običajno govorimo o slovenskem jeziku, kot bi bil enak pri vseh Slovencih, a temu ni tako. V vsakem kraju govorijo malo drugače, zato se je tudi obdržal rek: »Vsaka vas ima svoj glas.«
Razlike v slovenščini iz različnih krajev so precej velike. Največje so v glasovih in naglasu (o – u, ou), nekaj jih je v oblikah (blo je mleko – biv je mlek) in nekaj v besedah (malica – južina) (Žagar, 2001, str. 13–15).
Slovenski jezik sodi v skupino južnoslovanskih jezikov. Govori ga dobra dva milijona ljudi – največ govorcev je seveda v Sloveniji, zunaj meja pa predvsem v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Slovenski jezik govorijo tudi slovenski izseljenci po Evropi, v Avstraliji, Kanadi, Argentini … (Skaza, 2010, str. 7).
Kot navaja tuji vir, je slovenščina glavni jezik Republike Slovenije in materni jezik za okoli 2,4 milijona ljudi, od tega jih približno 1,85 milijona živi v Republiki Sloveniji. Kot drugi jezik govori slovenščino okoli 11.000 pripadnikov madžarske in italijanske manjšine v Republiki Sloveniji in približno 140.000 govornikov, ki so se priselili v Slovenijo iz Jugoslavije (Bogatec idr., 2004, str. 3).
Slovenščina ima kot vsak jezik svojo knjižno in neknjižno plat, zato je treba povedati, da se v knjižni jezik rodi le nekaj odstotkov ljudi v Sloveniji. Večina se nas rodi v pogovorni jezik oz.
v narečje. Jezik družine je tako naš prvi materni jezik, knjižnega pa se naučimo šele, ko gremo v šolo (Valh Lopert, 2013, str. 14).
Jezik je prožen in tvoren. Zmožen je nenehnega prilagajanja gospodarskemu, družbenopolitičnemu in kulturnemu razvoju. Je sredstvo družbenega sporazumevanja in človekovega odzivanja na okolje (Lipnik, 1993, str. 7). Ker pa se ljudje v različnih situacijah različno odzivamo, pride do tega, da nastanejo razlike v govoru. Tako se npr. s sošolko pogovarjamo drugače kot z županom. V Slovenski slovnici (2010) je zato slovenski jezik razdeljen na knjižni in neknjižni jezik.
SOCIALNE ZVRSTI SLOVENŠČINE
Tabela 1: Socialne zvrsti slovenščine (Križaj Ortar idr., 1999, str. 17–19) KNJIŽNI JEZIK
Knjižni jezik je en sam in skupen za vse Slovence. Nihče od nas ga ne govori že od rojstva, temveč smo se ga naučili ob poslušanju pravljic, branju knjig, gledanju televizije, predvsem pa v šoli (Križaj Ortar idr., 1999, str. 18).
Knjižni jezik delimo na pogovorni in zborni; med njima je bistvena razlika ta, da je pogovorni manj stroga različica zbornega jezika, poudariti pa je treba, da ne zahaja v narečja (Skaza, 2010, str. 9).
Če iz množice vseh slovenskih besed izločimo vse narečno, pogovorno, žargonsko in slengovsko besedišče, še vedno ostane neprimerljivo večji delež knjižnega besedišča. To je razumljivo, saj je prav knjižni jezik tisti, ki vzdržuje vse, kar potrebujejo njegovi uporabniki, da bi se ustrezno izražali. Bogastvo knjižnega jezika je v tem, da lahko za vsak predmet ali pojem v knjižnem besedišču zadošča že ena beseda (Dular in Korošec, 1994, str. 3).
NEKNJIŽNI JEZIK
Neknjižnih socialnih zvrsti običajno ne pišemo, izjema so SMS-sporočila, klepetalnice, govorimo pa jih le v pogovorih (ne v govornih nastopih) in le na posameznem delu slovenskega ozemlja oz. v posameznih interesnih skupinah (Križaj Ortar idr., 1999, str. 19).
Neknjižni jezik delimo na interesne govorice (argo, žargon, sleng) in prostorske govorice.
Sem sodijo mestne govorice, ki so nastale iz narečij v večjih mestih; pokrajinski pogovorni
jeziki, ki so jeziki določenega okolja, in narečja, ki so značilna za zemljepisno omejena območja (Skaza, 2010, str. 9).