3 1.1.3. Statistika rakavih obolenj v Sloveniji
Po podatkih Registra raka Republike Slovenije (RRRS) je leta 2016 za rakom v Sloveniji na novo zbolelo 15.072 ljudi, umrlo pa jih je 6.247. Vseh še ţivečih bolnikov, ki jim je bila v ţivljenju postavljena diagnoza rak, je bilo 107.093. V zadnjem desetletju se število na novo obolelih vsako leto poveča za pribliţno 2 %. Med moškimi je najpogostejši rak prostate (20,8 %), pri ţenskah pa je najpogostejši rak koţe (21 %). Pogosto zbolevamo še za rakom pljuč, dojk ter debelega črevesa in danke, ki predstavljajo več kot 60 % vseh na novo ugotovljenih rakov. V zadnjem času spodbudne novice predstavlja dejstvo, da več kot polovica obolelih ţivi dlje kot pet let po diagnozi (5).
Leta 2016 je v Sloveniji za rakom na novo zbolelo 8.117 moških in 6.955 ţensk. Zaradi raka je tega leta umrlo 3.522 moških in 2.725 ţensk. Med vsemi še ţivečimi ljudmi je značilno več ţensk (58.452) v primerjavi z moškimi (48.641). Na podlagi vsakoletnih rezultatov lahko sklepamo, da za rakom pogosteje zbolevajo moški ter za posledicami bolezni tudi pogosteje umirajo, saj so njihovi raki bolj usodni (5).
Preglednica I: Rak v Sloveniji. Prirejeno po viru (5).
MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
INCIDENCA 8117 6955 15072
UMRLI 3522 2725 6247
PREVALENCA 48641 58452 107093
1.1.4. Zdravljenje rakavih obolenj
Štirje najpogostejši načini zdravljenja raka so kirurška odstranitev, obsevanje (radioterapija), zdravljenje z zdravili in imunsko zdravljenje. Pogosto kombiniramo po več pristopov skupaj, da povečamo verjetnost ozdravitve. Za katero zdravljenje se bomo odločili, je odvisno predvsem od vrste tumorja, njegove velikosti in razširjenosti ter tudi od tega, kakšno je trenutno splošno zdravstveno stanje bolnika (6).
Najpogosteje uporabljana metoda je kirurgija, saj operiramo kar 60 % vseh bolnikov z rakom. Pri tem s kirurškim posegom odstranimo nastalo tumorsko tkivo. Uporaba te
4
metode zdravljenja je smiselna le, če se tumor še ni razširil na preostale organe in pričel metastazirati (6).
Sledi zdravljenje z zdravili, kjer so v ospredju predvsem citostatiki (kemoterapija), hormonska zdravila in v novejšem času tako imenovano tarčno zdravljenje. Citostatiki imajo več načinov delovanja. Delujejo na rast, razvoj in razmnoţevanje celice. Celični cikel, ki ima več faz, lahko ustavljajo na več ravneh. Vpletajo se bodisi v podvajanje DNA bodisi v podvajanje celice, ko je genski material v njej ţe razdeljen. V skupino kemoterapevtikov uvrščamo tudi molekule, s katerimi se bomo ukvarjali v okviru magistrske naloge. Pri hormonskem zdravljenju terapija temelji na zniţanju nivoja moških ali ţenskih spolnih hormonov v telesu oziroma na zaviranju hormonskih receptorjev z zdravilnimi učinkovinami. Pri nekaterih oblikah rakov je hormonska terapija izjemnega pomena in je nepogrešljiva. Taki rakavi obolenji sta npr. rak dojk in rak prostate. Kot eno od moţnih oblik zdravljenja lahko to terapijo učinkovito uporabimo še pri raku materničnega vratu in raku jajčnikov. Tarčna zdravila, ki so osredotočena na selektivno delovanje na rakavo celico, so pogosto učinkovitejša ter izkazujejo manj neţelenih učinkov. V praksi so se na tem področju najbolj uveljavila monoklonska protitelesa in zaviralci tirozin kinaz (6,7,8).
Z biološkim zdravljenjem oz. imunoterapijo spodbujamo telesu lastne mehanizme, ki preprečujejo razrast rakavih celic. Pri radioterapiji zdravimo z ionizirajočimi ţarki. Bistvo aplikacije teh ţarkov je okvara genetskega zapisa celice, s čimer se ji onemogoči delitev.
Pri tem izkoriščamo dejstvo, da so rakave celice bolj občutljive od zdravih, z natančnim načrtovanjem obsevanja skušamo ţarke nadalje umeriti zgolj na tumorsko obolenje (6,7).
Na splošno je onkologija v zadnjih letih zabeleţila izjemen napredek pri zdravljenju ter pri učinkoviti diagnostiki rakavih obolenj. Pri tem velja poudariti, da je rakavo obolenje najbolje odkriti v čim zgodnejših stadijih, ko je bolezen praviloma omejena na posamezen organ in se še ni preselila v bezgavke ali oddaljene organe in tkiva (tj. metastaziranje). Ena najboljših metod za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb so presejalni programi. Gre za preventivne zdravstvene programe, ki jih financirajo drţave v okviru svojih zdravstvenih sistemov. Njihov osnovni namen je v navidezno zdravi populaciji pravočasno odkriti tiste, ki ţe imajo začetno stopnjo rakavega obolenja, še preden se pojavijo simptomi in značilni znaki obolenja (9). V Sloveniji imamo trenutno tri presejalne programe, s katerimi odkrivamo raka debelega črevesa in danke (program SVIT), raka dojk
5
(program DORA) ter raka materničnega vratu (program ZORA). Vsem je skupno to, da so v program osebno povabljeni vsi posamezniki določene starostne skupine, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Z odkrivanjem raka v zgodnejših stadijih ţelimo zmanjšati umrljivost, zniţati število na novo obolelih ljudi in izboljšati kakovost bolnikovega ţivljenja (9).
Čeprav je rak v mnogih primerih ţe postal kronična bolezen in se je preţivetje pri številnih oblikah raka signifikantno podaljšalo, so odzivi bolnikov in njihovih sorodnikov ob prvi diagnozi zelo pretresljivi. Izkušnje o soočanju z boleznijo, minljivostjo in strahovi je v svojem avtobiografskem romanu Belo se pere na devetdeset doţiveto opisala Bronja Ţakelj. Za svoje delo je leta 2019 prejela tudi prestiţno literarno nagrado kresnik (10).
Za laţje razumevanje občutka strahu in nemoči, s katerim se bolniki soočajo ob postavitvi diagnoze raka, je zelo ilustrativen sledeči odlomek iz te knjige: »Ampak »pozdravila se boš« je zame laţ. Je slepilo, uteha, ki mi ne pomaga. In ne pomaga tudi »nič ne skrbi«, ker mene še vedno skrbi in strah je tudi še vedno tu. Otipljiv je in na trenutke je vame trdo zaţrt. Osamljena sem z njim, ker ga ne delijo z menoj, ker mi ga ne pustijo, ker mi ga ne priznajo. Ţelim si, da bi rekli: »Seveda, da te je strah. Tudi nas je strah.« Ţelim si, da bi mi dali pravico do strahu, da bi ga sprejeli, si ga vsi skupaj razdelili, ga ukrotili, obvladali in udomačili. Ker jaz vem, da le to pomaga.« (11).
1.2. Molekula DNA in njene topološke lastnosti
Deoksiribonukleinska kislina (DNA) je nosilka genetske informacije v vseh ţivih organizmih. DNA je nerazvejan polimer, katerega osnovna enota je nukleotid. Ima obliko dvojne vijačnice, pri čemer se dve molekuli DNA ovijeta ena okrog druge in tvorita stabilno tridimenzionalno obliko. Razpletanje teh dveh verig, ki je pomembno pri praktično vseh genskih procesih, je prav zaradi tega izjemno teţko (12,13).
1.2.1. Različne oblike DNA vijačnice
Poznamo tri najpomembnejše oblike DNA – A, B in Z (Slika 2). Omenimo še obliko H-DNA, kjer gre v osnovi za trojno vijačnico. Najpogosteje prisotna oblika je B-H-DNA, ki jo sestavljata dve desnosučni verigi, med seboj povezani z vodikovimi vezmi. Vodikove vezi, ki v pare povezujejo purinske in pirimidinske baze, so pravokotne na os molekule, kar vijačnici omogoča konstantno širino. A-DNA je širša desnosučna vijačnica s krajšo
6
razdaljo med osnovnimi pari (bolj sploščene oblike). Z-DNA oblika pa je prisotna kot levosučna dvojna vijačnica. Konformacije DNA molekule v organizmu se nekoliko razlikujejo od opisanih idealnih struktur. Ne moremo namreč z gotovostjo trditi, katero obliko bodo prevzela posamezna zaporedja nukleotidov (12,13,14).
V kateri konformaciji se bo DNA nahajala, je praviloma odvisno od sledečih treh pogojev.
Prvi pogoj je ionsko oz. hidracijsko okolje, ki olajša pretvorbo med različnimi vijačnimi oblikami. V primeru dehidracije je B-DNA podvrţena reverzibilni konformacijski spremembi v A-DNA, v okolju z veliko vsebnostjo soli pa se B-DNA pretvori v Z-DNA.
Drugi pogoj, ki pomembno vpliva na zvijanje, je DNK zaporedje. A-DNA se pogosteje izrazi pri purinskih in pirimidinskih ostankih v anti konformaciji, medtem ko se Z-DNA izrazi v primeru, ko purin in pirimidin izmenično zavzemata anti in syn konformacijo.
Tretji pogoj je prisotnost beljakovin, ki se lahko veţejo na DNA v eni vijačni konformaciji in jo silijo v drugo konformacijo, na primer iz B-DNA v A-ali Z-oblike. V ţivih celicah je večina DNA v mešanici konformacij A in B-DNA, nekaj manjših predelov je sposobno tvoriti tudi Z-DNA (12,14).