RAZISKAVE NA PODROČJU VPLIVA IZOBRAŽEVANJA NA DALJAVO NA

POSEBNIMI POTREBAMI V ČASU PANDEMIJE COVID-19⁶

Takšna nenadna sprememba v načinu izobraževanja je bila popolnoma nova tako za vodstvo šol in učitelje, kot tudi za otroke in njihove starše. Ni vplivala samo na organizacijo vseh vključenih, temveč tudi na javno duševno zdravje ter s tem na določena področja kakovosti življenja ljudi po vsem svetu, še zlasti pa posameznikov s posebnimi potrebami in njihovih družin.

Neposredna povezava kakovosti življenja družin oseb s posebnimi potrebami z izobraževanjem na daljavo je zaenkrat še slabo raziskana. Kljub temu pa so v tujini že naredili nekaj raziskav, ki kažejo, da so posledice ukrepov ob zajezitvi pandemije covid-19 vplivale na nekatera področja kakovosti življenja družin otrok s posebnimi potrebami. V nadaljevanju bomo zato predstavili raziskave, v katerih so proučevali vpliv (samo)izolacije in izobraževanja na daljavo kot ukrepa za zajezitev okužbe v času pandemije covid-19 na nekatera področja kakovosti življenja oseb s posebnimi potrebami in njihovih družin. Največ raziskav je bilo narejenih na področjih psihičnega počutja oziroma duševnega zdravja, medosebnih odnosov in socialnega vključevanja v povezavi s podporo socialnih mrež.

5 Konec leta 2019 se je na Kitajskem pojavilo več primerov atipične pljučnice, pri katerih so bili izkjučeni običajni povzročitelji respiratornih okužb in pljučnic. Ugotovili in potrdili so, da jih povzroča novi koronavirus – »virus hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), bolezen, ki jo povzroča, pa [se imenuje] koronavirusna bolezen 2019 ali covid-19«. V relativno kratkem času se je virus razširil po vsem svetu. Podatki kažejo, da je bilo v začetku septembra 2020 v več kot 200 državah po svetu potrjenih več kot 26 milijonov okužb in več kot 867.000 smrtnih primerov. Bolezen covid-19 je prizadela tudi Slovenijo. »V začetku septembra 2020 je bilo v Sloveniji potrjenih več kot 3000 primerov okužb s SARS-CoV-2 in več kot 130 smrtnih primerov zaradi bolezni covid-19«

(Tomažič, 2020).

6V nadaljevanju bomo čas pandemije zaradi izbruha nalezljive bolezni covid-19, ki jo povzroča virus SARS-CoV-2 imenovali pandemija covid-19, če se zapis nanaša na svetovno populacijo, oziroma epidemija covid-19, če se zapis nanaša na slovensko populacijo.

15

V Združenem kraljestvu so izvedli raziskavo o vplivu ukrepov, med katerimi prevladujeta zaprtje šol in posledično izobraževanje na daljavo, na duševno in fizično zdravje, materialno blaginjo in socialno vključenost družin otrok s posebnimi potrebami. V raziskavi, ki so jo izvedli v prvih dveh tednih po zaprtju šol, je sodelovalo 241 staršev šoloobveznih otrok s posebnimi potrebami, starih med 5 in 18 let. Rezultati so pokazali, da velik del družin poroča o vplivu ukrepov na njihovo duševno zdravje, kar se kaže predvsem v povečanju občutka tesnobe, strahu, slabe volje in stresa.

Avtorji opozarjajo, da bivanje doma in neobiskovanje šole v času pandemije covid-19 ustvarja stresno situacijo za otroke s posebnimi potrebami in njihove družine. Starši namreč poročajo o spremembi oziroma izgubi dnevne rutine, nestabilni podporni mreži, finančni izgubi in o tem, da so bili primorani prevzeti večji del vloge učitelja, saj njihovi otroci ne zmorejo popolne samostojnosti pri izobraževanju na daljavo.

Tesnobnost je občutilo 44 % staršev in 25 % otrok s posebnimi potrebami. Veliko jih je tesnobnost čutilo zaradi skrbi glede prihodnosti njihovega otroka v primeru, če bi se njim kaj zgodilo. Stres je občutilo 12 % staršev in 5 % otrok. Nekateri starši so poročali o nedostopnosti do podpore in s tem predaha, ki jim običajno pomaga pri učinkovitem izpolnjevanju njihove starševske vloge, ter o stiski, ki so jo otroci doživljali zaradi slabega razumevanja situacije, v kateri so se znašli. Ta stiska se je pri nekaterih izražala v zahtevnejšem vedenju. Nekaj jih je poročalo o preobremenjenosti, manjše število staršev pa je bilo mnenja, da v njihovi družini ni bilo vpliva na duševno zdravje ali da je celo prišlo do pozitivnih sprememb. To velja predvsem za družine, v katerih otroci težko preživljajo čas v šoli in se doma počutijo varnejše. Za te otroke lahko samoizolacija in socialna distanciranost privedeta do obdobja mirnega predaha in ustvarita bolj sproščeno okolje zanje in za njihove družine (Asbury idr., 2020).

Prav tako v Združenem kraljestvu je v prvih dveh mesecih izobraževanja na daljavo 330 staršev otrok s posebnimi potrebami, med katerimi je bila večina tistih z avtizmom, sodelovalo v raziskavi, kjer so ugotavljali mnenja in poglede družin otrok s posebnimi potrebami na potrebe po podpori izobraževalnega sistema družinam otrok s posebnimi potrebami med pandemijo covid-19. Na področju zadovoljstva s podporo družinam so bile opazne znatne razlike. Približno 40 % staršev je poročalo, da je raven podpore, ki so jo prejeli, zadovoljiva za potrebe njihovih otrok. Primerljiv delež (37 %) je prejeto podporo ocenil kot neustrezno, preostala manjšina pa podpore ni ocenila kot nezadostne ali neustrezne. Podatki študije sicer ne omogočajo neposredne primerjave s podporo pred pandemijo covid-19, vendar kljub temu kažejo na znatno neenakost med sodelujočimi v raziskavi (Toseeb idr., 2020).

Podobno ugotavljajo avtorji raziskave, ki je bila med pandemijo covid-19 izvedena na Kitajskem. S spletno anketo, ki je vključevala standardizirane vprašalnike o zdravju, socialni podpori, stresu in nevrotizmu, so ocenili duševno zdravje 1450 staršev otrok s posebnimi potrebami. Raziskava je pokazala, da ima 27 % staršev otrok s posebnimi potrebami težave z duševnim zdravjem, ki so se razlikovale glede na vrsto posebnih potreb pri otrocih. Starši otrok z motnjami avtističnega spektra so imeli več težav v duševnem zdravju kot starši otrok z motnjo v duševnem razvoju ali okvaro vida ali sluha. Tudi vedenjske težave otrok so pomembno vplivale na duševno zdravje staršev.

V tej raziskavi prav tako poudarjajo, da zapiranje šol ni vplivalo le na običajno šolsko izobraževanje, temveč tudi na rehabilitacijski vidik, druga zdravljenja in intervencije, kar lahko privede do obsežnih vedenjskih in drugih težav pri otrocih s posebnimi potrebami. Vedenjske motnje pa so tesno povezane s stresom staršev in skupaj z njim napovedujejo duševno zdravje staršev (Chen idr., 2020).

16

Nasprotno pa Rose idr. (2020) v raziskavi o vplivu ukrepov v času pandemije covid-19 na duševno zdravje družin oseb z razvojnimi motnjami in intelektualnimi primanjkljaji poročajo tudi o zmanjšanju vedenjskih odzivov pri osebah z razvojnimi motnjami in intelektualnimi primanjkljaji, verjetno zaradi mirnejšega načina življenja in zmanjšanih zahtev kot posledice socialne izolacije. Nekatere družine so poročale tudi o manj zapletenem življenjskem stilu v tem času in o več možnostih za pozitivno interakcijo z otroki. Vendar pa so lahko to prednost hitro izgubile z intenzivnostjo obveznosti, ki jih prinaša stalna skrb za otroke.

V Italiji so Fontanesi idr. (2020) naredili raziskavo o vplivu pandemije covid-19 na starše in njihove otroke. Starši z otroki s posebnimi potrebami (telesnimi ali duševnimi motnjami) so poročali o višji stopnji izgorelosti in zaznali manj socialne podpore kot starši otrok brez posebnih potreb. Poleg tega so starši otrok s posebnimi potrebami pogosteje poročali o spremembah v vedenju svojih otrok, npr. o nezmožnosti koncentracije, razdražljivosti in splošnem nelagodju. Avtorji ugotavljajo, da socialna izolacija kot ukrep za zajezitev širjenja virusa povečuje stres pri starših, zlasti pri tistih, ki vzgajajo otroke s posebnimi potrebami.

Neece idr. (2020) ugotavljajo, da se je v družinah z majhnimi otroki (3–5 let) z zaostankom v razvoju pojavljala predvsem skrb glede vpliva socialne izolacije na izgubo zaposlitve in zadovoljevanje posebnih potreb otrok. Nekaj staršev pa je bilo v skrbeh tudi za svoje zdravje v primeru, da bi zboleli za covid-19. 48 % vprašanih staršev je izpostavilo negativen vpliv, povezan s tem, da niso smeli zapuščati domov.

Dobrih 36 % staršev je dejalo, da so ostali brez prepotrebnih storitev in podpore strokovnjakov, zaradi česar so zanje postali največji izzivi usklajevanje dela, nadzor ter izvajanje izobraževalnih in terapevtskih programov njihovih otrok na domu. Poleg tega so se spopadali z negativnim občutkom, da doma ne morejo ali ne znajo zadovoljiti otrokovih izobraževalnih in razvojnih potreb. Med drugim so pogrešali tudi možnost varstva otrok in se spopadali z izzivom iskanja dejavnosti ter preprečevanja dolgčasa pri otrocih (8,7 %). Nekateri starši so izrazili zaskrbljenost zaradi dolgoročnih vplivov pandemije na razvoj njihovih otrok, poročali pa so tudi o finančnih težavah zaradi izgube službe enega ali obeh staršev. Po drugi strani pa je skoraj polovica vprašanih staršev izpostavila pozitiven vidik, in sicer da so lahko preživeli več časa skupaj kot družina. Nekateri so poročali o pozitivnem vplivu na fizično zdravje. Povedali so, da uživajo v počasnejšem tempu življenja, v tem, da lahko dlje spijo in so posledično manj utrujeni, da lahko gredo ven, telovadijo, meditirajo in se posvetijo zdravi prehrani. Peščica staršev je povedala, da so veseli, ker se med pandemijo združujejo skupnosti, ki se med seboj podpirajo, nekateri pa so bili presenečeni, kako dobro se je njihov otrok prilagodil bivanju doma. Ob tem so povedali, da njihov otrok še naprej napreduje, kljub temu da je doma in ima slabši dostop do vzgojnih, izobraževalnih in terapevstkih storitev. Majhno število staršev je reklo, da so hvaležni, ker so lahko dobili več državne finančne pomoči in da so se naučili biti bolj potrpežljivi.

17

2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Ljudje smo v vseh življenjskih obdobjih vpeti v družbeno življenje. Globok in oseben odnos imamo s svojimi bližnjimi, za mnoge posameznike pa je pomembna tudi vpetost v bolj površinske odnose z drugimi, npr. s trgovko, zdravnikom, učiteljem, poštarjem.

Otroci s cerebralno paralizo v raziskavi, ki so jo izvedli Shikako-Tomas idr. (2012), kakovost svojega življenja povezujejo z dobrimi družinskimi odnosi, druženjem s prijatelji, vključevanjem v okolje in lastno izbiro aktivnosti. Avtorji (Bölinga idr., 2013;

Parkinson idr., 2011) ugotavljajo, da ima šola s socialnega vidika velik vpliv na kakovost življenja vsakega otroka in mladostnika ter da socialno udejstvovanje nanje vpliva spodbudno. V času izobraževanja na daljavo so bili otroci, ki so sicer preživeli del dneva v šoli, ves čas doma, kar je v mnogih družinah vplivalo na spremembo družinske dinamike. Namen magistrskega dela je ugotoviti, kako subjektivno ocenjujejo kakovost življenja posamezni člani štiričlanske družine z otrokom s posebnimi potrebami v času izobraževanja na daljavo na področjih psihičnega počutja, telesnega počutja, osebnega razvoja, samoodločanja, medosebnih odnosov, socialne vključenosti, pravic in materialne blaginje.

18