Razvoj mišljenja / kognitivni razvoj

Način mišljenja otrok se razlikuje od načina mišljenja odraslih. Miselni procesi in strukture se s starostjo spreminjajo, posamezni deli možganov zorijo. Otroci imajo bolj omejeno kapaciteto in hitrost mišljenja ter šibkejšo pozornost. Prav tako lahko procesirajo manj informacij naenkrat in so kos le preprostim navodilom. Sklepajo le iz svoje perspektive in interpretacije jezika in upoštevajo le izrazite značilnosti situacije. Zgodnje mišljenje poteka v podobah, kasneje v besedah in mislih (Robinson, 2008). Otrok ne preslika objektivne realnosti, temveč je njegovo mišljenje odvisno od trenutne percepcije, stopnje zrelosti in obstoječih izkušenj. Ko njegovo znanje narašča, se spomini na pretekle izkušnje sproti rekonstruirajo (Batistič Zorec, 2000).

Najpomembnejši teoretik otrokovega kognitivnega razvoja je švicarski psiholog Jean Piaget (1896-1980). Otrokov razvoj je razdelil (Batistič Zorec, 2000;

Marjanovič Umek in Svetina, 2004; Miller, 2002):

- Senzomotorično obdobje ali zaznavno-gibalni stadij; (0 – 2 leti): otroci svet dojemajo zelo preprosto, najprej le preko refleksov in senzomotoričnih shem.

Hitro se razvijejo zaznavne in gibalne sposobnosti in otrok se začne učiti preko ponavljanja, ki preide v navade. Začne organizirati svoje kognitivne strukture in njegovo vedenje postane vedno bolj ciljno usmerjeno. »Jaz« se loči od okolja in otrok se nauči, da so objekti permanentni in obstajajo tudi, ko jih on ne

42

zazna. S tem spoznanjem postane svet predvidljiv. Po prvem letu se začne obdobje eksperimentiranja po principu poskusov in napak in po letu in pol so v otrokovem mišljenju objekti že prisotni kot predstave.

- Stadij preoperativnega mišljenja; (2 – 7 let) : Pomembna pridobitev tega obdobja je uporaba simbolov kot so besede, geste, misli, za predstavitev dogodkov. Z uporabo jezika si otroci razširijo možnosti in obzorja, saj lahko govorijo o neprisotnih stvareh, o preteklosti itd. Značilen je razcvet simbolne igre in bujne domišljije. Do četrtega leta prevladajo še primitivni koncepti in ideje. Otrok sklepa iz posebnega na posebno in še ni zmožen ločevanja med razredi. Prav tako ne zna zavzeti perspektive drugega (egocentrizem) in je zmožen upoštevati samo en aspekt situacije (rigidnost misli). Do sedmega leta pa se otrok nauči povezovanja faktorjev in ugotovi, da se stvari lahko spreminjajo, ne da spremenijo svojo naravo. Sposoben je reševati probleme, ko se pojavijo. Otrokovo mišljenje postane natančnejše in bolj slikovito ter ni več odvisno le od trenutne percepcije, temveč tudi že malo od logike. Njegova logika pa je omejena na njegov mali svet, naravo si razlaga s človeškimi potezami (animizem) in verjame, da ima vsaka stvar svoj cilj (finalizem). Otroci imajo tudi še omejeno socialno in moralno presojanje, ki temelji le na zunanjih, vidnih znakih.

- Stadij konkretno operativnega mišljenja; (7 – 11 let): Otroci pridobijo nekatere logične strukture, ki jim dopuščajo vrsto novih mentalnih operacij. Mišljenje postane bolj fleksibilno in ni več odvisno samo od trenutne vizualne zaznave.

Otroci lahko manipulirajo z zaznanim in uporabljajo logična pravila, vendar le v okviru svojih zmožnosti predstavljanja (le s konkretnim in resničnim, ne abstraktnim). Probleme sedaj lahko rešujejo v svoji predstavi. Naučijo se v mislih vrniti po poti nazaj (reverzibilnost) in istočasno upoštevajo več vidikov (decentracija). Pridobijo znanje o relacijah med elementi (tranzitivnost) in razumejo hierarhične relacije med razredi in multiple vloge ljudi v socialnem svetu (klasifikacija).

- Stadij formalnih operacij; (11 – 15 let): Otrok doseže stanje, kjer mentalne predstave niso več vezane samo na konkretne objekte, temveč se razširijo tudi

43

na samo verbalne ali logične izjave. Razmišljanje postane abstraktno logično, kar pomeni, da otroci lahko sistematično pridejo do rešitve problema. Otrok si je zmožen predstavljati tudi hipotetično, abstraktno, nerealno in prihodnost.

Sposoben je tudi refleksije lastnega mišljenja, razglabljanja o filozofskih ali religioznih temah in verjame v neomajno moč lastnega mišljenja.

2.4.2 Psihoseksualni razvoj

Faze razvoja po klasifikaciji Sigmunda Freuda so vezane na otrokov psihoseksualni razvoj (Miller, 2002). V vsakem obdobju je fokus libidoalne energije usmerjen na drugo telesno območje in s tem povezane razvojne naloge.

- V oralni fazi (0 – 1 leto) otrok zadovoljitve, prijetna občutja in bolečino otrok zaznava skozi usta, skozi žvečenje, hranjenje, grizenje.

- V analni fazi (1 – 3 leta) se že oblikujejo grobe poteze značaja. Otrokova pozornost in interes je usmerjen na izločanje. Navaja se na red in čistočo.

- V falični fazi (3 – 5 let) otrok ugotavlja in opazuje razlike med moškimi in ženskami. Identificira se z istim spolom, internalizira vrednote staršev, njihova verovanja in interese.

- Temu sledi faza latence (5 let do začetka pubertete), kjer seksualni goni mirujejo. To je mirna faza, v kateri se ne pojavi novo območje telesnega vzburjenja. Otroci pozabijo na vznemirjenje prejšnjih faz, usmerjeni so v aktivnosti, šolo, šport. Družijo se predvsem z osebami istega spola. To je izjemno produktivna faza, v kateri je pozornost usmerjena na pridobivanje kognitivnih sposobnosti in asimilacijo kulturnih veščin. Otrokov mali svet se namreč razširi izven doma, na učitelje, sošolce, trenerje itd. Seksualna energija je usmerjena v socialne odnose in kognitivne sposobnosti. Ego in superego se pospešeno razvijata.

- V sledeči genitalni fazi (adolescenca) pa se seksualni impulzi vrnejo v polni moči.

2.4.3 Psihosocialni razvoj

Razvojni psiholog in psihoanalitik Erik Erikson (1902 – 1994) razdeli faze otroštva (Miller, 2002) na več faz, kjer so predvideni določeni dosežki, primerni in potrebni za konkretno fazo razvoja.

44

- Bazično zaupanje nasproti bazičnemu nezaupanju (0 – 1 leto): Otrok se nauči zaupanja s tem, ko predvideva, da ga bo mama nahranila, da se bo vrnila itd.

Nekaj nezaupanja v tej fazi pa je potrebno, da otrok loči med iskrenimi in neiskrenimi osebami.

- Avtonomija nasprotij občutku sramu in dvoma (2 – 3 leta): Otrok postaja bolj fizično neodvisen, kar za sabo prinese tudi nove ranljivosti. V idealnem primeru naj otrok razvije samokontrolo, ne da izgubi samospoštovanje zaradi preveč ukazovalnega odnosa staršev. V tej fazi poteka zgodnje privajanje na našo družbo, urejeno po principih »zakon in red«.

- Iniciativnost nasprotij občutkom krivde (4 – 5 let): To je faza identifikacije s starši.

- Delavnost nasprotij manjvrednosti (6 let do pubertete): Ta stadij je najbolj značilen za rast ega. V ospredje stopi učenje in otroci »razvijajo kognitivne, socialne in druge sposobnosti in spretnosti« (Batistič Zorec, 2000, stran 34).

Otroci si želijo vstopiti v širok svet znanja in dela. Prevladujoča tema tega obdobja je »sem, kar se naučim, znam, vem«. Pomemben dogodek je vstop v šolo, kjer se srečajo s tehnologijo in z delovanjem družbe. Poleg šole pa učenje pospešeno poteka tudi na cesti, pri prijateljih in doma. Otroci stremijo k temu, da stvari opravijo dobro in končajo, kar so začeli. Naučijo se vztrajnosti in marljivosti. Pozitivne izkušnje otroku dajejo občutek kompetentnosti, medtem ko mu porazi dajejo občutek nezadostnosti, neustreznosti ali manjvrednosti (Miller, 2002).