Tehnike hipnoze otrok

Tudi pri hipnoterapiji z otroki poznamo več pristopov, odvisno od starosti in interesa otroka ter od vrste njegovega problema. Zelo mladim otrokom se vse skupaj na primer predstavi bolj kot igra, medtem ko malo starejši uporabijo svojo domišljijo, ki jim pomaga rešit probleme. V mnogih primerih je tudi kar otroku prepuščena določitev načina terapije (Hawkins, 2006). Tepperwein (1990) pri otrocih, mlajših od deset let, predlaga posredno hipnozo, na primer preko otrokove najljubše igračke, ki naj jo starši prinesejo na terapijo. Kohen in Olness (2011) pri izboru tehnike poudarjata pomen stopnje kognitivnega in socialno-emocionalnega razvoja. Prav tako mora biti pristop prilagojen otrokovi specifični težavi, njegovim potrebam in željam, njegovemu stilu učenja ter okoliščinam. Za starost otrok od 7 do 11 let je po Kohenu in Olnessu (2011) primernih kar največ tehnik, med prvimi pa naštevata vizualizacijo najljubšega kraja, najljubše aktivnosti in terapevtske zgodbe.

Benson in Gafner (2000) menita, da celoten proces naj ne bo predolg ali prekompleksen. Ko terapevt pozna situacijo in otrokov problem, mu pokaže, da ga razume. (Npr.: »Bila je punčka tvoje starosti. Imela je brata in ločene starše, kot ti

55

… In potem je odkrila eno stvar, ki ji je pomagala ...«) Prvo srečanje z otrokom se pogosto začne z grško zgodbico o Pandorini skrinjici, v kateri deklica Pandora odpre skrinjico, iz katere »pade« vse zlo sveta. Na dnu se nekaj svetlika, edina stvar, ki je ostala v skrinjici, in to je upanje. Pomembno metasporočilo te zgodbice je, da je razkritje samega sebe v redu.

S pomočjo teh metod se otrokova pozornost osredotoči na prijetno misel in otrok se sprosti. Tehnike so lahko vezane na različne senzorne kanale (po Kohen in Olness, 2011). Ločimo vizualne (zamišljanje najljubšega kraja ali aktivnosti, filma ...); avditivne (zamišljanje najljubše pesmi ali dejansko poslušanje glasbe …);

gibalne itd. Ena izmed najbolj priljubljenih tehnik pa je pripovedovanje zgodb.

Omenila bi še metodo progresivne relaksacije. Postopek te tehnike je isti kot za odrasle. Uporablja se jo predvsem z adolescenti ali z otroki, ki lahko s telesno sprostitvijo dosežejo boljše rezultate kot brez nje (kronično bolni otroci…). Otroci se pogosto zelo hitro odzovejo.

V nadaljevanju bom podrobneje opisala nekaj najbolj popularnih metod, ki jih priporoča večina avtorjev.

Pripovedovanje zgodb

To je zagotovo ena najpogostejših in najbolj priljubljenih tehnik pri hipnoterapiji otrok, saj je primerna za uporabo in ima zelo veliko prednosti. Majhne otroke je včasih strah ali pa je vizualizacija za njih prenaporna, tako da jim je laže, če poslušajo zgodbico, prilagojeno njihovim potrebam in interesom. Vseeno je, ali so to pravljice, znanstveno-fantastične zgodbe, popolnoma izmišljene povesti ali pa različice na primer otroku priljubljene televizijske nanizanke. Terapevt lahko sam določa zgodbo ali pa otroka prosi za sodelovanje. Kasneje lahko osebe v zgodbi zamenja z osebami iz otrokovega resničnega življenja. Pripovedovanje terapevtskih zgodb je pomembna terapevtska tehnika za celo vrsto problemov. V pravljicah, kot je na primer Janko in Metka, je opisanih veliko resničnih problemov, opisana so čustva, ki lahko otroku pomagajo, da se spopade s svojimi strahovi in postane bolj zaupljiv. Mlajši otroci lahko med poslušanjem tudi rišejo ali se igrajo, saj njihova podzavest posluša in predela informacije, ki so v danem trenutku pomembne. Griffin in Tyrrell (2003) pojmujeta to kot najbolj čudovit in naraven način učenja, saj možgani neprenehoma iščejo metaforične vzorce, ki jih

56

primerjajo in prirejajo že k obstoječim instinktivnim in naučenim vzorcem. Ko otrok na primer sliši zgodbo, se vzorec absorbira in hrani v podzavesti. Tam ostane in čaka na priložnost, da pomaga otroku pri razlagi resničnega problema, ko je to potrebno. Kirsch in Lynn (2006) sta mnenja, da mora dober terapevt poznati veliko različnih zgodb in pripovedi. Predvsem anekdote, zgodbice in metafore dovoljujejo terapevtu, da na posreden način doseže spremembe pri pacientu. S tem aktivira koncepte in ideje s terapevtskim ciljem. Predvsem Erickson je rad uporabljal takšne zgodbice. Skozi njih namreč otroci dobijo pomembna sporočila, ne nazadnje tudi o tem, kako naj bi se odrasli obnašali ali da naj ne krivijo sebe. Mills in Crowley (Hawkins, 2006) predlagata, da naj zgodbe vključujejo naslednje elemente:

- temo ali metaforičen konflikt v povezavi s protagonistom, - heroje ali pomagače,

- učno situacijo, paralelno otrokovi situaciji, v kateri je protagonist uspešen,

- krizo, v kateri protagonistu uspe preiti težavo ali rešiti svoj problem, - protagonist razvije novo identifikacijo kot rezultat svoje zmage,

- praznovanje v čast protagonistu, v katerem je priznana oziroma čaščena protagonistova posebna vrednost.

Tradicionalne zgodbe, kot sta Grdi raček ali Čarovnik iz Oza, vsebujejo vse te elemente (Hawkins, 2006). Tepperwein (1990) pa predlaga pripovedovanje izmišljenih zgodb, saj lahko glavnim osebam pripiše točno te lastnosti in težave, ki jih ima otrok in s tem posredno vpliva nanj.

»Gledanje televizije«

Otrok sedi v udobnem stolu in si predstavlja, da gleda televizijo, kjer se predvaja njegova najljubša oddaja. Terapevt otroka spodbuja, da vidi svoje najljubše like, ponovitev ali nov del, kakor želi. Sugerira mu, da po televiziji vidi svoj problem, kaj ga je ustvarilo in kako ga preiti. Otroci so pri gledanju oddaje sposobni prepoznati svoje lastne izkušnje in se od njih oddaljiti ter se iz njih učiti (Hawkins, 2006).

Terapevt otroku da v roko daljinec, da ima otrok možnost, vedno kadar mu je neprijetno ali se dogodki odvijajo prehitro, pritisniti na »stop« (Bloom, Burrows in Stanley, 2001). S tehniko gledanja televizije je otrok malce disociiran od realne

57

situacije, tako da je bolj varen in manj čustveno vpleten. Tako je dogodke laže videti v novi, bolj objektivni luči ali pa jim pripisati nov pomen. Krmelj in Pajntar (2011b) priporočata podobno tehniko s filmskim platnom.

Terapija z lutkami

Če je otrok sramežljiv ali pa zaprt vase, je igra z lutkami zanj primerna tehnika.

Otrok preko lutk nezavedno izrazi svoje težave in probleme, ki se mu pletejo po glavi. Po navadi se z eno izmed lutk identificira in tako v igri z ostalimi lutkami terapevtu pokaže svoj odnos do sebe in kako vidi svoj položaj v družini.

Tepperwein (1990) opiše terapijo s pomočjo plišastega medvedka. Mladega pacienta prosi, naj svojemu medvedku pokaže, kako naj se obnaša na terapiji;

kako zapre oči, globoko diha itd. S tem posredno vpliva na otroka. Tudi Rhue, Lynn in Pintar (po Kirsch in Lynn, 2006) svetujejo delo z lutkami ali plišastimi igračkami. Otroci lahko na igriv način uporabijo svojo domišljijo in svoje težave disociirajo s tem, ko jih prenesejo na lutke.

58