STALIŠČA

Stališče osebe do nekega objekta je ustvarjeno iz prepričanj, občutkov in vedenj (Bizer, 2004).

To stališče oseba hrani v svojem spominu, imenujemo ga tudi prvotno ali eksplicitno stališče, če se to spremeni, mu pa pravimo novo ali eksplicitno stališče (Wilson, Lindsey in Schooler, 2000).

Pri oblikovanju točne definicije pojma stališča se lahko pojavijo težave. McGuire (1985, cit. v Ule, 2004) definira stališča kot duševne stvarnosti, ki jih ne moremo neposredno opazovati ter kot vzročne dejavnike vedenja in delovanja. Na drugi strani Krech, Crutchfield in Ballachey (1962, cit. v Ule, 2004) pravijo, da so stališča trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov.

Pridobivamo jih v času življenja, v procesu socializacije (Ule, 2004).

5 2.2.1. Zgradba stališč

Uletova (2004) opiše tri osnovne komponente stališč: kognitivno, čustveno in aktivnostno (slika 1). Pod kognitivno komponento uvršča vedenje, znanje, izkušnje, informacije, vrednostne sodbe in argumente v zvezi z objektom, dogodkom, osebo ali situacijo, o kateri se oblikuje stališče. Nadaljuje s čustveno komponento, kamor uvrsti pozitivna ali negativna občutja in ocenjevanja objektov stališč. Med čustva uvrščamo simpatijo, obžalovanje, sovraštvo, jezo, privlačnost in zaničevanje. Nazadnje pa predstavi aktivnostno komponento in jo opiše kot:

»Težnja človeka, da deluje na določen način glede na objekt stališč, ko na primer podpre tiste objekte ali situacije, do katerih ima pozitivna stališča, oziroma prepreči tiste pojave ali situacije, do katerih ima negativna stališča.« (Ule, 2004, str. 118).

2.2.2.

Oblikovanje in spreminjanje stališč

Pri oblikovanju stališč imajo pomembno vlogo primarne skupine (družina, vrstniki) in tako imenovane referenčne skupine, v katerih se posameznik najbolj prepozna. Te skupine posledično vplivajo tudi na spreminjanje stališč. Pri oblikovanju stališč so pomembni dejavniki, kot so: skupinska pripadnost, informacije, znanje, osebnostne lastnosti in značilnosti (pod zadnje uvrščamo predvsem izkušnje, potrebe in motivacijo posameznika). Stališča, ki jih posameznik ima, se lahko spreminjajo. Tista, ki so bolj skrajna, postanejo lahko manj ekstremna, in obratno, lahko se spreminjajo tudi od negativnih k pozitivnim. Tista stališča, ki so bolj ekstremna, se težje spreminjajo (Nastran Ule, 1994).

Slika 1: Trikomponentni model stališč (Ule, 2004. str. 118)

6 2.3. STALIŠČA DO ŽIVALI

Kellert (1984) je stališča ljudi do živali razvrstil v deset kategorij. Kategorije so v spodnjih alinejah navedene in na kratko povzete po Kellert (1984).

• NATURALISTIČNA – vključuje interes in naklonjenost posameznika do divjih živali v naravi.

• EKOLOŠKA – vključuje skrb za okolje in medsebojne odnose med divjimi živalskimi vrstami v naravi in naravnimi habitati.

• HUMANISTIČNA – vključuje interes in močno naklonjenost do posameznih živali, tudi domačih živali in hišnih ljubljenčkov.

• MORALNA – vključuje skrb za pravilno in nepravilno ravnanje z živalmi, posameznik nasprotuje izkoriščanju, krutosti do živali, uporabi živali za eksperimentalne in laboratorijske namene, kjer je povzročeno trpljenje in smrt.

• ZNANSTVENA – vključuje posameznikovo zanimanje za fizične lastnosti živali in njihovega pravilnega biološkega delovanja.

• ESTETSKA – vključuje posameznikovo zanimanje za umetniške in simbolne značilnosti živali.

• UTILITARNA – vključuje to, da je posamezniku pomembna skrb za praktično in materialno vrednost živali ali naravnega habitata in tako dejavnosti, ki lahko škodujejo živalim.

• DOMINIONISTIČNA – vključuje nadzor in nadvlado nad živalmi, npr. v raznih situacijah, povezanih s športom.

• NEGATIVNA – vključuje izogibanje posameznika živalim zaradi občutka strahu ali odklanjanja.

• NEVTRALNA – vključuje pasivno izogibanje posameznika živalim zaradi občutka ravnodušja in premajhnega zanimanja do njih.

Raziskave na temo stališč so predvsem usmerjene v preučevanje stališč do različnih organizmov, karizmatičnih živali, živali, ki se ljudem gnusijo, živali, ki se jih ljudje bojijo, ter makroparazitov in rastlin. Pomembno je, da se pri preučevanju stališč osredotočimo na eno skupino živali in tako preučujemo stališča posameznikov do nje (Janovcová in sod., 2019).

Stališča so pomembna, ker oblikujejo in predvidevajo vedenje posameznika, in če jih pogosto preverjamo, lahko dobimo vpogled v to, kako jih učenci ali druge osebe razumejo (Tomažič, 2010).

Stališča ljudi do narave in organizmov oblikujejo različni dejavniki, kot so: starost, spol, osebne izkušnje, etična pripadnost in aktivnosti v naravi. Eden izmed najpomembnejših dejavnikov je tudi izobraževanje (Kellert, 1996, cit. v Tomažič, 2010). Prav tako na stališča ljudi do živali vplivajo tudi značilnosti posamezne živali, kot so: oblika, velikost, vedenje in človekov način

7 izkoriščanja (Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa, 2016). Razumevanje takih interakcij je ključnega pomena za ohranitev vrst živali, ki zelo pogosto prihajajo v konflikt s človekom. Med te živali uvrščamo tudi kače (Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa, 2016). Kače spadajo med ene izmed najbolj nepriljubljenih živali, zato se jih v raziskave, povezane s stališči, pogosto vključuje (Ballouard in sod., 2012).

Različna negativna stališča ljudi do kač so spodbudila številne raziskovalce v več državah, da so proučili vpliv stališč ljudi do kač na ohranjanje populacij kač v naravi. Ceriaco (2012) je v raziskavi, izvedeni na Portugalskem, ugotovil, da če posamezniki verjamejo, da so kače grde, grozljive, neprimerne za sobivanje s človekom ter da jih je treba ubijati, to privede do oblikovanja negativnih stališč o plazilcih. Podobno velja tudi za dvoživke. V Braziliji prevladuje mnenje, da so kače nevarne, zato jih tam tudi ubijajo, ne glede na to ali so strupene ali pa nestrupene (Alves in sod, 2012). Kače v Mehiki še vedno uporabljajo za religiozne in zdravilne namene (Garcia Lopez in sod., 2017). Številne raziskave, narejene v Braziliji, so pokazale strah in negativna stališča učenčev do kač, ki so povezani z religioznimi miti in pomanjkanjem znanja o njihovi ekološki in vsesplošno koristni vlogi v ekosistemu (Liordos in sod., 2018).

Torkar, Praprotnik in Bajd (2007) so želeli ugotoviti, kakšna so stališča študentov razrednega pouka (bodočih učiteljev) do različnih vrst živali ter kateri so ti pomembni dejavniki, ki vplivajo na njihova stališča. Med najbolj priljubljene živali so študenti uvrstili psa, mačko, konja in delfina, med živali, ki se jih najbolj bojijo pa kačo, škorpijona, medveda in pajka. V zadnjo skupino najbolj gnusnih živali so uvrstili ščurka, podgano, krastačo, pajka in kačo. Ugotovili so tudi, da so dejavniki, ki najbolj vplivajo na priljubljenost živali: navezanost, inteligentnost in videz. To potrjujeta tudi Prokop in Randler (2018) in pravita, da imata videz in barva nekega organizma velik vpliv na oblikovanje stališč do tega. Iz rezultatov raziskave je bilo tudi razvidno, da kača sodi med živali, ki se jih najbolj bojimo, in med živali, ki se nam najbolj gnusijo.

2.4. POMEN NEPOSRDNE IZKUŠNJE PRI OBLIKOVANJU STALIŠČ DO KAČ

Uletova (2004) opredeli neposredno izkušnjo kot zelo pomemben izvor človekovih stališč in pravi, da je ena izmed najpreprostejših oblik pridobivanja in spreminjanja stališč. Posameznik ima po neposredni izkušnji na voljo več informacij kot tisti, ki neposredne izkušnje ni imel.

Tako posledično lažje vrednoti objekt na bolj jasen in zanesljiv način. Stališče, ki ga posameznik tako oblikuje, lahko vpliva tudi na vedenje v prihodnje (Fazio in Zanna, 1981, cit.

v Tomažič, 2010).

V raziskavi so Ballouard in sod. (2012) obravnavali stališča 500 osnovnošolcev. Otroci so bili vključeni v vse dejavnosti, povezane s kačami, imeli so možnost lovljenja kač in manipuliranja z nestrupenimi kačami, brez vedenja o tem, da je treba kače varovati. Uporabili so vprašalnik pred in po izvedbi dejavnosti, s katerim so želeli preveriti stališča osnovnošolcev. Pred izvedbo dejavnosti so otroci v večini dejali, da se kač bojijo in imajo o njih negativna stališča. Po izvedbi

8 aktivnosti pa se je vse obrnilo. Skoraj vsi otroci so dejali, da so jim kače všeč in pokazali so težnjo k varovanju teh živali. Najbolj jim je bilo všeč rokovanje s kačo. To je pokazalo, da je fizični stik z živaljo pomemben dejavnik za izboljšanje stališča osnovnošolcev do nepriljubljenih živali. Prav tako so, Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa (2016) ugotovili, da neposredna izkušnja s kačo zmanjšuje negativna stališča in strah do te živali.

Študenti Slovaške in Turčije, stari med 17 in 24 let, ki so imeli doma živali, so pokazali bolj pozitivna stališča do kač in manj strahu do njih (Prokop, Özel in Uşak, 2009).

Stike z živaljo zavirata čustvi, kot sta strah in gnus ter s tem negativno vplivata na stališča do živali (Ballouard in sod., 2012). Randler, Hummel in Prokop (2012) so za ugotavljanje povezave med stališči, strahom, gnusom in stikom z živaljo v svoji raziskavi uporabili manj popularne živali, kot so uši, polži in miši. Med 11- in 13-letniki se je izkazalo, da so tisti, ki so stik z živaljo že imeli, pokazali manj strahu in gnusa do te živali, v primerjavi s tistimi, ki stika niso imeli.

2.4.1. Ali lahko živali, ki jih imamo za hišne ljubljenčke, vplivajo na stališča ljudi do prostoživečih živali?

Med vsemi živalmi imajo prav poseben status hišni ljubljenčki, ki jih imamo ljudje za svoje družinske člane in jim pripisujemo status vse življenjskega spremljevalca (Amiot in Bastian, 2015). Lastništvo hišnih ljubljenčkov je povezano z določenimi pozitivnimi fiziološkimi posledicami, kot so, nižji krvni tlak in nižja vrednost holesterola ter trigliceridov (Walsh, 2009).

Vzpostavitev nekega odnosa s hišnim ljubljenčkom pozitivno vpliva na sproščanje hormona oksitocina, ki mu pravimo tudi hormon dobrega počutja in ima ključno vlogo pri oblikovanju vezi med posameznikom in živaljo. Izločanje oksitocina se poveča tako pri človeku kot pri živali, ko žival negujemo ali ji preprosto samo strmimo v oči (Nagasawa in sod., 2015). Znano je, da fizična interakcija s hišnim ljubljenčkom izboljša stališča do drugih vrst živali (Amiot in Bastian, 2015). To trditev lahko podpremo s številnimi raziskavami. V Slovaški raziskavi sta Prokop in Tunnicliffe (2010) primerjala stališča učencev, starih med 10 in 15 let, do popularnih živali (pikapolonice, zajca in veverice) in nepopularnih živali (hrošča, volka in miši). Rezultati so pokazali, da so otroci, ki imajo doma hišne ljubljenčke, imeli pozitivnejša stališča in več znanja o obeh skupinah živali. Bowd (1984, cit. v Prokop in Randler, 2018) je dokazal, da imajo otroci, ki imajo hišne ljubljenčke, manj negativnih stališč do živali, kot so levi, prašiči, piščanci in kače, v primerjavi s tistimi, ki hišnih ljubljenčkov nimajo. Ti otroci doma berejo tudi več zgodbic o živalih, gledajo veliko živalskih in dokumentarnih filmov ter obiskujejo živalske vrtove in parke pogosteje kot tisti brez domačih živali (Kidd in Kidd, 1990, cit. v Prokop in Randler, 2018). Tako lahko sklepamo, da na stališča otrok do živali lahko vplivajo številne aktivnosti v naravi in okolici doma.

Kljub temu pa lastniki hišnih ljubljenčkov vseeno pokažejo podoben negativni odnos do manj popularnih živali (netopirjev, žuželk in podgan) kot tisti, ki hišnih ljubljenčkov doma nimajo.

Na podlagi te trditve lahko sklepamo, da so te živali deležne številnih mitov in napačnih

9 predstav, ki tudi lahko vplivajo na otrokov negativni odnos do njih (Prokop in Tunnicliffe, 2008).

2.5. VLOGA ŠOLE PRI OBLIKOVANJU STALIŠČ

Kellert (1993) pravi, da imajo visoko izobraženi ljudje bolj pozitivna stališča do živali in da ima izobraževanje ključen vpliv na spremembo stališč. Med temeljne vzgojno-izobraževalne cilje v Republiki Sloveniji uvrščamo razvijanje učenčevega odgovornega odnosa do narave.

Učence se v osnovni šoli pri Naravoslovju v 6. in 7. razredu ter pri Biologiji v 8. in 9. razredu ocenjuje glede na to, ali dosegajo posamezen kognitivni cilj ali ne. Posledično naj bi s tem znanjem razvili svoj odnos do posamezne živali (Torkar, Praprotnik in Bajd, 2007).

V slovenskih šolah se pri pouku biologije najmanj pozornosti posveča oblikovanju stališč posameznika (Tomažič, 2010). Kellert (1985) poudarja, da je prehod med 2. in 5. razredom osnovne šole čas, ko učenci razvijajo čustven odnos do skrbi za živali, zato je pomembno, da učitelji takrat to poudarjajo. Interval med 5. in 8. razredom osnovne šole pa ponuja najboljše možnosti za razvoj kognitivnega razumevanja živali, saj se učenci srečujejo s poznavanjem živalskega sveta, posameznih živalskih vrst ter njihove zgradbe in delovanja. Kasneje v srednji šoli pa nastopi obdobje, v katerem je pomembno, da učitelji pri dijakih spodbujajo etično in ekološko spoštovanje živali in narave, saj imajo ti sposobnosti višjega etičnega presojanja.

Znanje o posameznih živalih lahko vpliva na otrokova prepričanja in vedenje do njih, zato je ključna vloga okoljsko vzgojnih programov, med katere uvrščamo tudi šolo, vzpostavljanje pozitivnega odnosa do živali (Prokop in Tunnicliffe, 2008). Vse izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo neposredno izkušnjo s posamezno živaljo, v tem primeru kačami, lahko pozitivno vplivajo na njihovo ohranjanje in obstoj (Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa, 2016).

2.6. VLOGA STRAHU IN GNUSA PRI OBLIKOVANJU STALIŠČ

Posamezniki imajo lahko odpor do določenih vrst živali. Ta odpor se odraža kot nekakšen neprijeten občutek – kot npr. gnus, strah ali kot zoofobija. Posledično tako ljudje ob srečanju z neprijetnim doživljajo strah in se te stvari ali organizma izogibajo (Torkar, Praprotnik in Bajd, 2007). Stališča so povezana tudi z videzom živali. Do živali, ki jih dojemamo kot grde, oblikujemo negativna stališča in obratno. Da posamezniki neko žival opredelijo kot grdo, je velika verjetnost to, da predstavlja neko nevarnost za človeka (Prokop in Fančovičová, 2010a).

Strah do živali je definiran kot biološki odziv človeka na potencialno nevarne živali (Seligman, 1971) in igra ključno vlogo pri oblikovanju stališč do živali (Ohman in Mineka, 2003). Živali, ki jih uvrščamo v kategorijo »strahu«, so tiste, ki razširjajo bolezni in okužbe (npr. netopirje);

sledijo jim živali, ki so »sluzaste« in izločajo razno slino ali nezaželene iztrebke (npr. kače,

10 polži in črvi); v tretjo skupino pa uvrščamo živali, ki jih povezujemo z umazanijo, boleznimi ali okužbami (npr. pajke) (Prokop in Tunnicliffe, 2008).

Na strah vplivajo različni miti, ki so jih ljudje v preteklosti oblikovali. Mite enačimo z napačnimi predstavami, ki so pogosto tudi značilnost posamezne kulture in so odvisne od starosti, zmožnosti, spola posameznika, prisotne so v vsakdanjem življenju, povezujejo se z znanjem in prevzemamo jih od predhodnih generacij ter medijev (Prokop in Tunnicliffe, 2008).

Na drugi strani imamo pogosto uporabljen izraz gnus, ki ga psihologi opredeljujejo kot drugačno čustvo od strahu (Matchett in Dawey, 1991). Je občutek, ki ga povzroči nekaj izredno grdega ali odvratnega (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975). Glavna funkcija gnusa je zaščita pred nečim nevarnim (Askew in sod., 2014).

V nekaterih raziskavah po svetu so raziskovalci ugotovili, da se med osnovnošolci najpogosteje pojavlja strah do kač in insektov ter do tujih vrst živali, kot sta na primer tiger in lev. Učenci pri opisih teh živali pogosto uporabljajo besedi, kot sta gnusno in umazano (Torkar, Praprotnik in Bajd, 2007). Strah pred kačami, tako pri ljudeh kot tudi pri drugih primatih, je rezultat starodavne evolucijske zgodovine in sega v prve interakcije ljudi s kačo (Prokop in Randler, 2018). Ljudje, ki so v naravi srečali kačo, so poročali, da so ob pogledu nanjo od strahu zelo hitro obstali in zamrznili, saj so mislili, da bodo nanjo stopili (Öhman in Mineka, 2003). Strah je pri ženskah na splošno večji, verjetno zato, ker imajo manjše fizične sposobnosti, da bi pobegnile pred napadom plenilca (Røskaft in sod., 2003). Ker so bili plazilci skozi zgodovino vedno povezani z nevarnostjo, Öhman in Mineka (2003) menita, da srečanje s kačo posamezniku samodejno vzbudi občutek strahu. S tem se strinjata tudi Herzog in Burghardnt (1988, cit. v Prokop, Özel in Uşak, 2009) in trdita, da so evolucijski pritiski odgovorni za človekov odnos do živali. Poleg tega menita, da negativni odnosi človeka z živaljo vplivajo na redkost posamezne vrste.

Janovcová in sod. (2019) so izvedli raziskavo o stališčih do plazilcev, povezanih s strahom, gnusom in estetskim videzom, vse to pa potem povezali s kačami in drugimi plazilci.

Anketiranci so imeli na razpolago 127 slik plazilcev. Ocenili so jih po strahu, gnusu in lepoti, s pomočjo Likertove lestvice. Rezultati so pokazali, da ljudje plazilce dojemajo kot dve različni skupini na podlagi njihove morfologije: breznoge plazilce (kače) in druge plazilce, ki imajo noge (kuščarji, želve, krokodili). V podskupini kuščarjev je prišlo do pozitivne povezanosti med strahom in gnusom, medtem ko sta bila strah in gnus negativno povezana z lepoto. Do pozitivne povezanosti med strahom in lepoto je prišlo pri kačah. Tiste kače, ki spadajo med najbolj strašljive, so bile uvrščena na vrh lestvice lepote (Janovcová in sod., 2019).

Določene živali veljajo za grde, grdo pa je povezano s čustvi strahu in gnusa. Veliko raziskovalcev je zanimala povezava med fizičnim izgledom živali in stališči posameznika do njih. Na primer Jacobs in sod. (2014) so ugotovili, da je gnus do volkov povezan z njihovo smrtonosno nevarnostjo. Prokop in sod., (2016) so ugotovili, da so negativna stališča do žab povezana z gnusom do teh živali. Prokop in Fančovičova (2010b) pa, da so tisti posamezniki, ki so se medvedov bali, bili pripravljeni medvede ubiti. Tako lahko trdimo, da je težnja k ohranjanju določene vrste živali povezana tudi s človekovimi čustvi.

11 2.7. VLOGA SPOLA IN STAROSTI PRI OBLIKOVANJU STALIŠČ

Spol je eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje stališč do posamezne živali (Kaltenborn in sod., 2006). Na splošno ženske pogosteje izražajo negativna stališča do plenilcev (Roskaft in sod., 2003), rezultati raziskav Prokop, Özel in Uşak (2009) in Alves in sod. (2014) pokazali, da imajo ženske tudi večji strah do kač v primerjavi z moškimi. Na splošno imajo moški raje divje živali, medtem ko ženske eksotične živali (Lindemann-Matthies, 2005). Manj popularne vrste živali pritegnejo več pozornosti pri moškem spolu kot pri ženskem (Røskaft in sod, 2003).

V osnovni šoli deklice pokažejo večje zanimanje za nežne, lepše in bolj popularne vrste živali, medtem ko dečki kažejo večje zanimanje za manj privlačne živali. Pri deklicah je to lahko povezano z nevarnostjo, ker pokažejo več strahu do plenilcev v primerjavi z dečki (Alves in sod., 2014). Na splošno imajo deklice več negativnih stališč in večji strah do kač kot dečki (Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa, 2016). Pri razlikah v stališčih glede na spol je treba poudariti tudi sočutje. Znano je, da ženske pokažejo več sočutja kot moški (Alteman in sod., 2003), zato pokažejo večjo težnjo po varovanju določene živalske vrste.

Kellert (1983, cit. v Prokop in Randler, 2018) pravi, da se spoštovanje do živali veča z večanjem starosti, saj v mladosti osebe doživljajo velike spremembe pri oblikovanju stališč in njihovega vedenja, prav tako pri oblikovanju stališč do posamezne živali. Tavares Pinheiro, Mota Rodrigues in Borges-Nojosa (2016) so ugotovili, da se negativna stališča do kač zmanjšujejo glede na višji razred osnovne šole.

2.8. VAROVANJE KAČ

Kače so pomemben del ekosistema, saj imajo vlogo tako plenilca kot plena, hkrati pa so pomembne tudi za človeško družbo v medicinske namene, za zatiranje glodavcev in v nekaterih državah tudi kot vir beljakovin (Mullin in Seigel, 2009). Populacija kač upada po celotnem svetu zaradi različnih antropogenih dejavnikov, kot so degradacija habitatov, namerno ubijanje in izkoriščanje za ekonomski dobiček (Gibbon in sod., 2000). Kače spadajo med najbolj ogrožene vrste živali, kar 12 % obstoječih vrst grozi izumrtje (Böhm in sod., 2013). Ker je človekova aktivnost glavni vzrok za izumrtje vrst in populacij, je uspeh organizacij za ohranjanje živali odvisen od posameznikovih stališč do kač in njihovega ohranjanja (Zinn in sod., 1998, cit. v Liordos in sod., 2018).

Liordos in sod. (2018) so v Grčiji izvedli raziskavo, kjer so želeli izvedeti, kako so ljudje naklonjeni ohranjanju kač. Ugotovili so, da so mlajše in bolj izobražene osebe bolj naklonjene ohranjanju kač kot starejši manj izobraženi ljudje. Glede na spol so bile ženske manj naklonjene kačam kot moški, imele pa so večjo težnjo k ohranjanju te vrste.

Pri načrtovanju ukrepov za zaščito kač se naravovarstveniki soočajo z veliko večjimi težavami kot pri bolj karizmatičnih skupinah živali, kot na primer orli in velike zveri (Martin-Lopez, Montes in Benayas, 2007). Kače ne dobijo veliko pravne zaščite ravno zaradi predsodkov, kot

12 so sovraštvo, strah, napačne predstave in nepoznavanje tega, da so v nekem okolju lahko

12 so sovraštvo, strah, napačne predstave in nepoznavanje tega, da so v nekem okolju lahko