USTVARJALNI GIB – CELOSTNO UČENJE

Razlogov, zakaj naj bi se otroci v šoli za lažje učenje veliko gibali, je veliko. Integracija gibanja v pouk koristno vpliva na učence, saj gibanje:

– zboljšuje cirkulacijo krvi in kisika;

– zvišuje vsebnost kisika v možganih;

– uravnava otrokovo razpoloženje;

– zvišuje raven notranje motivacije;

– zmanjšuje negativne učinke učenčevega sedenja;

– odvrača od pasivnega učenja;

– pozitivno vpliva na razmišljanje;

– povečuje zainteresiranost;

– vzdržuje ravnovesje med duševnim in telesnim stanjem (Kovar, Combs, Campbell, Napper-Owen & Worrel, 2004, v Geršak, 2006, str. 223).

Otrok si določeno stvar bolje zapomni, ko je njegovo telo prav tako in v enaki meri aktivno kot njegovi možgani (Geršak, 2006). Glede na raziskave, ki potrjujejo pomembnost kombiniranja vseh čutov pri učenju (Fauth, 1990, v Geršak, 2006, str. 61) velja, da si ljudje zapomnijo:

– 10 % prebranega;

– 20 % slišanega;

– 30 % videnega;

8 – 50 % slišanega in izrečenega v istem času;

– 70 % slišanega, videnega in rečenega;

– 90 % slišanega, videnega, rečenega in narejenega – igra vlog, dramatizacija, ples, slikanje, sestavljanje.

V vzgojno-izobraževalnem procesu težimo k celostnemu razvoju otroka. Celostna metoda poučevanja gradi na individualnem in skupinskem gibalnem izražanju in ustvarjanju ob obravnavi vseh učnih vsebin. Ustvarjalni gib omogoča raziskovanje lastnega gibanja s pomočjo glasbe in drugih izraznih sredstev, razvija telesne spretnosti, usmerja energijo, stimulira domišljijo in povečuje kreativnost. Ima funkcijo udejanjanja spoznavnih vsebin z doživljanjem in je sredstvo ustvarjalnega izražanja učnih vsebin (Kroflič, 1999). Pri zgodnjem poučevanju se vse bolj uveljavlja metoda ustvarjalnega giba, ki razvija otrokovo osebnost preko igre, otroci pa preko te, sluha, vida in govora lahko vključijo tudi telesno aktivnost.

Telesna aktivnost je za otrokov razvoj bistvenega pomena, saj lahko na ta način otroci izražajo svoje trenutno doživljanje sebe. Iz sebe izločijo odvečno energijo, za katero mogoče ne vedo, kako bi jo drugače izrazili. Telesna aktivnost je eden od temeljev zdravega, mladostnega in gibčnega telesa. Včasih slišimo nekatere učitelje, ki menijo, da med šolskimi urami ni dovolj časa za telesno aktivnost. V vsako šolsko uro pa je mogoče vključiti malo gibanja, kar otrokom pomaga odstraniti negativne učinke prekomernega sedenja med poukom. Aktivnost pa naj bo oblikovana tako, da je enaka za vse učence, ne glede na spol (Kroflič, 1999, v Geršak, 2006, str. 61)

Ustvarjalni gib otrokom omogoča doživljati netekmovalne in ustvarjalne izkušnje, ki so naravnane k uspehu (Boyd, 2003, v Geršak, 2006, str. 1). S takim načinom vzgajanja in poučevanja otroke navajamo na sodelovanje, reševanje problemov v skupini, na spoštovanje drug drugega, različnost, strpnost in prijateljske odnose.

Kadar so odnosi dobri in pozitivni, sta tudi počutje in vzdušje v razredu med sošolci oziroma otroki in učiteljem dobra in prijetna.

B. Kroflič (1999, str. 12) navaja, da z vključevanjem ustvarjalnega giba uvajamo v proces pouka celosten pristop, premeščamo tradicionalno dvojnost, povezujemo telesno z duševnim ter olajšamo uresničevanje naslednjih značilnosti sodobnega pouka:

− pouk kot celovit proces doživljanja, gibanja, spoznavanja;

− pouk kot proces aktiviranja telesnih, čustvenih, razumskih in duhovnih zmožnosti učenca;

− oblikovanje ustvarjalnih stališč;

9

− komunikacije: besedne in nebesedne, vertikalne in horizontalne, enosmerne in dvosmerne dialoške vzgoje, empatije, senzibilizacije skozi različne oddajnike in sprejemnike (vizualne, slušne in kinestetične);

− razvijanje kooperativnega učenja, skupinskega ustvarjanja, timskega dela;

− zadovoljevanje osnovnih duševnih potreb po moči, zabavi, svobodi, ljubezni;

− zadovoljevanje potrebe po igri, proces učenja skozi igro;

− ekološke vzgoje v najširšem smislu z večanjem občutljivosti in strpnosti do okolja, nežive, žive narave, sočloveka, soljudi.

Ko učitelj in učenec začenjata doživljati okolje tudi gibalno, torej z zaznavanjem gibanja, oblik razsežnosti, odnosov v okolju, imata v rokah ključ, ki odpira nešteto vrat v svet celovitega doživljanja sveta (Kroflič, 1999, str. 12).

3. USTVARJALNI GIB KOT PLES IN UČNI PRISTOP V OSNOVNI ŠOLI

Ustvarjalni gib je aktiven izkustven učni pristop, ki otrokom omogoča doživljati različne izkušnje. Je način dela, pri katerem otroci z gibanjem izražajo, oblikujejo in ustvarjajo različne učno-vzgojne vsebine (Kroflič, 1999). Ustvarjanje z gibom poteka skozi igro. Otrok pri tej metodi komunicira, ustvarja, se sprošča in uči skozi različne didaktične gibalne, plesne in rajalne igre, socialne igre, različne oblike sproščanja in spoznava vsa predmetna področja skozi ustvarjalno gibanje (Geršak, 2006).

Plesno-gibalno izražanje omogoča celostno učenje, ki pozitivno vpliva na čustveno-socialno, kognitivno in psihomotorično področje otrokovega razvoja, s tem pa otrok lažje razume svet okoli sebe (Geršak, 2011, str. 137). Glavni cilj ustvarjalnega giba in plesne vzgoje je ustvarjalni gib kot izrazno sredstvo, komunikacija, raziskovanje, igra in integracijsko sredstvo. Kadar vzgajamo s plesom, otroke navajamo na sodelovanje, skupinsko reševanje problemov, upoštevanje drug drugega, različnost, strpnost in prijateljske odnose (prav tam).

Plesna vzgoja je v najširšem pomenu vzgajanje s plesom. Je tudi metoda poučevanja in se povezuje z vsemi vzgojnimi področji v vrtcu in učnimi vsebinami v šoli (Kroflič, Gobec, 1995).

Ples je pomemben predvsem za otroke kinestetičnega tipa, ki se največ naučijo z gibalno dejavnostjo ter najlažje razumejo različne pojme in pojave na ta način. Skozi gib in ples namreč razvijajo nebesedno komunikacijo, razvijajo gibalno-kinestetično inteligenco, ki se

10

povezuje z vsemi ostalimi inteligencami (Gardner, 2005, v Geršak, 2011, str. 138) in imajo možnost zadovoljiti temeljne človekove potrebe po zabavi, ljubezni, svobodi in moči (Glasser, 1998, v Geršak 2011).

Otrok se že v prvih letih razvoja giba spontano. Skozi gib izraža svoja čustva, se igra in spoznava okolje, ki ga obdaja. Po tem nastopi faza, ko je otrok sposoben ohraniti neko gibanje in ga obnoviti brez potrebne spodbude (Geršak, 2007). Kasneje se izrazi domišljija, ko je otrok sposoben spontanih domišljijskih iger z vlogami. Z razvojem abstraktnega mišljenja pa gibanje postane abstraktno, kar pomeni, da z njim izraža tudi svoje čustveno in miselno življenje (Kroflič, Gobec, 1995).

Ustvarjalni gib kot učni pristop lahko poleg sklicevanja na mnogotere inteligence in različne zaznavne stile učencev utemeljimo tudi preko pedagoških konceptov in spoznanj, ki veljajo za učenje tujega jezika s pomočjo giba. Ti sodobni učni pristopi poudarjajo aktivno, celostno učenje, kjer se poleg miselnih aktivnosti v pouk vključujejo tudi telo in čustva. In prav ustvarjalni gib je učni pristop, ki temelji na tem, da se učenci aktivno izražajo z gibanjem in pri tem oblikujejo in ustvarjajo različne učno-vzgojne vsebine (Geršak, 2011, str. 138).

M. Frostig (1989, Geršak, 2007) razlaga, da je gibanje vir zadovoljstva in sprostitve, zato naj bi bilo vpleteno v celotni učno-vzgojni proces kot sredstvo za učenje najrazličnejših vsebin.

Kadar učenje povežemo z gibanjem, se človek hitreje in bolj učinkovito uči (prav tam).