LCHF (angl. Low-Carbohydrate, High-Fat) oziroma ketogena dieta31

V obdobju dolgotrajnega posta človeško telo namesto z glukozo začne oskrbovati možgane z alternativnim virom goriva, in sicer v obliki ketonskih teles. Do teh procesov pride kot posledica nezmožnosti OŽS, da pri dolgotrajni omejitvi z ogljikovimi hidrati (vir glukoze) uporabi maščobe kot neposreden vir energije. Posledično se sproži proces pretvorbe maščobe v ketonska telesa, ki ga imenujemo ketogeneza. Le-ta poteka predvsem znotraj matriksa mitohondrijev v jetrih, pri čemer nastajajo ketonska telesa, kot so beta-hidroksibutirat, acetoacetat in aceton (Storoni in Plant, 2015). Tako je LCHF oz. ketogena dieta način prehranjevanja z visoko vsebnostjo maščob in nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Vnos maščob naj bi znašal med 75 in 80 %, medtem ko je vnos beljakovin 15 % in več celotnega dnevnega energijskega vnosa (Choi in sod., 2017). Za sprožanje procesa ketogeneze je ključen nizek vnos ogljikovih hidratov, ki naj bi znašal med 20 in 40 g na dan (Bahr in sod., 2020).

Povišane koncentracije ketonskih teles v krvi so pri živalskih modelih pokazale nevro-zaščitno vlogo. Znana je tudi njena uporaba pri zdravljenju epilepsije pri otrocih (Kashiwaya in sod., 2000). Pri modelih EAE se je ketogena dieta izkazala z izboljšanjem motoričnih motenj, hipokampalne sinaptične plastičnosti (pomemben del hipokampalnega mehanizma za ustvarjanje spomina v hipokampusu), prostorskega spomina in tudi samega spomina. Poleg tega je prišlo tudi do izginotja hipokampalne atrofije in perivaskularnih lezij, zatiranja povečanega izražanja vnetnih citokinov in kemokinov, povečane proliferacije limfocitov ter do produkcije reaktivnih kisikovih spojin (Kim in sod., 2012).

Trenutno poteka prva klinična raziskava z bolniki z RRMS, ki preučuje učinke ketogene diete na napredovanje bolezni MS, stopnjo prizadetosti, kognitivne funkcije bolnikov in označevalce vnetja (Bahr in sod., 2020).

2.2.8.7 Dieta, ki posnema postenje (angl. Fasting-Mimicking Diet – FMD)

Post se izvaja že tisočletja, vendar so raziskave šele pred kratkim osvetlile njegovo vlogo pri prilagodljivih celičnih odzivih, ki zmanjšujejo oksidativne poškodbe in vnetja, optimizirajo energijsko presnovo in krepijo zaščito celic (Longo in Mattson, 2014).

Za FMD je značilen nizek vnos energije, sladkorjev in beljakovin ter visok vnos nenasičenih maščob. Dieta poteka 5 zaporednih dni na mesec v trajanju 3 mesece. Prvi dan diete naj bi zagotovil približno 1100 kcal (11 % beljakovin, 46 % maščob in 43 % ogljikovih hidratov), medtem ko bi se od drugega do petega dne moralo zagotoviti približno 725 kcal (9 % beljakovin, 44 % maščob in 47 % ogljikovih hidratov). Pri omenjenem načinu prehranjevanja lahko vidimo, da glavni vir energije predstavljajo maščobe in kompleksni ogljikovi hidrati (Wei in sod., 2017).

Nekateri od koristnih učinkov, ki jih je FMD povzročila pri miših, so podaljšanje življenjske dobe, zmanjšanje količine visceralne maščobe, raka in kožnih lezij, pomladitev imunskega sistema, upočasnitev izgube mineralne gostote kosti, spodbuditev hipokampalne nevrogeneze, zmanjšanje ravni inzulinu podobnega rastnega dejavnika 1 in aktivnosti protein kinaze A, povečanje diferenciacije nevronov 1, izboljšanje kognitivnih sposobnosti ter zmanjšanje dejavnikov tveganja za staranje, sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja ter raka (Brandhorst in sod., 2015).

Periodični tridnevni cikli FMD so se pri modelih EAE izkazali učinkoviti z zmanjšanjem demielinizacije in pojavnosti simptomov. Do zmanjšanja klinične resnosti je prišlo pri vseh miših, pri čemer je slednji način prehranjevanja popolnoma odpravil simptome pri 20 % živali. Do omenjenih izboljšanj je prišlo kot posledica povišanih ravni kortikosterona in števila regulatornih celic T ter zmanjšanih ravni vnetnih citokinov, celic T pomagalk (Th1 in Th17) ter antigen predstavljajočih celic. FMD je pri modelih EAE in kuprizon modelih MS prav tako spodbudila tudi obnovitev prekurzorskih celic oligodendrocitov in remielinizacijo v aksonih, kar je vodilo tako k zatiranju avtoimunosti kot tudi remielinizaciji (Choi in sod., 2016).

2.3 ŽIVLJENJSKI SLOG IN MS 2.3.1 Uživanje alkohola

Alkohol (etanol, etilni alkohol), ki ga zaužijemo z alkoholnimi pijačami, hitro prehaja KMP, ter lahko vpliva na imunski in živčni sistem. Ima neposredne farmakološke učinke na številne različne dele možganov, vključno z možgansko skorjo, malimi možgani, limbičnim sistemom in osjo hipotalamus-hipofiza. Prav tako povzroča odvisnost in lahko povzroči dolgotrajne funkcionalne in strukturne poškodbe možganov in drugih organov, vključno z jetri. Na splošno gledano alkohol pri nizkih in zmernih odmerkih zavira prirojene imunske odzive, medtem ko pri visokih odmerkih le-te povečuje. Akutno zdravljenje z alkoholom zmanjšuje monocitno proizvodnjo citokinov, kot sta dejavnik tumorske nekroze-alfa in interlevkin-1-beta, ter povečuje proizvodnjo interlevkina-10, transformirajočega rastnega dejavnika beta in interlevkina-12 (Foster in sod., 2012).

Čeprav je ugotovljena neposredna povezava med zmernim uživanjem alkohola in zmanjšanim volumnom možganov, se raziskave pri bolnikih z MS med seboj precej razlikujejo (Immonen in sod., 2020). V raziskavi, v kateri je sodelovalo 423 preiskovancev (bolniki z MS, KIS, drugimi nevrološkimi boleznimi in zdravi posamezniki), se je izkazalo, da so v primerjavi z bolniki, ki so po nastopu bolezni alkohol uživali 15 let ali manj, tisti bolniki, ki alkohola niso uživali oz. so ga uživali v trajanju več kot 15 let, imeli boljše zdravstveno stanje. Slednje se je izkazalo z nižjimi vrednostmi EDSS in lateralnih ventriklov ter višjimi vrednostmi sive snovi (Foster in sod., 2012). Po drugi strani raziskavi (skupaj 609 preiskovancev) nista našli povezave med uživanjem alkohola in tveganjem za MS (Massa in sod., 2013; Ivashynka in sod., 2019). V raziskavi z obsežnim vzorcem (2469 preiskovancev) je bilo ugotovljeno, da je zmerno uživanje alkohola povezano z izboljšanjem z zdravjem povezane kakovosti življenja ter z nižjo verjetnostjo za nastanek znatne prizadetosti za 41 % (Weiland in sod., 2014).

2.3.2 Uživanje kave

Kava je napitek, ki vsebuje več kot tisoč biološko aktivnih spojin, med katerimi je najbolj raziskana spojina kofein (Hedström in sod., 2016). Le-ta se po peroralnem zaužitju popolnoma absorbira, pri čemer svojo najvišjo koncentracijo v plazmi doseže po 20 do 30 minutah. Zaradi svoje hidrofobne strukture kofein zlahka prehaja KMP, kar mu posledično omogoča popoln učinek na OŽS. Spodbujevalni učinki te spojine so posledica njene sposobnosti zmanjševanja prenosa adenozina (po strukturi kofeinu zelo podoben nevromodulator) v različnih področjih možganov. Kofein lahko spodbudi OŽS, izboljša kognitivne funkcije, reakcijski čas, budnost, koncentracijo in motorično koordinacijo. Prav tako povzroča tudi bronhodilatacijo (povečanje svetline bronhijev in bronhiolov), periferno vazodilatacijo (razširitev perifernih krvnih žil), zaradi svojega pozitivnega inotropnega

učinka pa povečuje tudi sposobnost krčenja srčne mišice in njeno učinkovitost. S spodbujanjem peristaltike spodbujevalno učinkuje na prebavo ter ima diuretični učinek na ledvice. Vnos kofeina, ki ustreza količini 150 ml kave, ima lahko kratkotrajen vpliv na krvni tlak pri osebah z normalnim ali povišanim krvnim tlakom (Herden in Weissert, 2018).

Vnos kofeina se je izkazal v obratno sorazmerni povezavi z boleznimi srca in ožilja, možgansko kapjo ter sladkorno boleznijo tipa II (Hedström in sod., 2016). Ugotovljeno je tudi, da kofein ne povečuje tveganja za nastanek bolezni MS (Massa in sod., 2013), temveč obratno, večja količina popite kave (več kot 900 mL dnevno) je povezana z manjšim tveganjem za nastanek te bolezni. Pozitiven učinek kofeina na MS je bil viden ne glede na to, ali so bolniki začeli uživati kavo v trenutku nastopa bolezni ali pa 5 oziroma 10 let pred nastopom bolezni (Hedström in sod., 2016).

Že prej omenjen nevromodulator adenozin uravnava aktivacijo imunskega sistema in preživetje nevronov z G-proteini povezanimi receptorji, ki se izražajo na makrofagih in nevronih ter pri adenozinskem A1 receptorju. Pri miših, ki so imele povišane vrednosti tega receptorja, je bilo videti poslabšanje demielinizacije, aksonske poškodbe ter povečano aktivacijo mikroglije in makrofagov. Prav tako je bilo opaženo tudi povečano izražanje vnetnih genov in zavrto izražanje protivnetnih genov. Dodajanje kofeina je prispevalo k povečanemu izražanju adenozinskega A1 receptorja, iz česa lahko sklepamo, da ima lahko kofein vlogo pri modulaciji vnetja živčnega sistema (Tsutsui in sod., 2004).

2.3.3 Debelost

Adipociti oziroma celice maščobnega tkiva poleg svoje funkcije shranjevanja energije proizvajajo tudi široko paleto topnih mediatorjev, ki jih imenujemo adipokini. Zanj je značilno, da sodelujejo pri uravnavanju številnih fizioloških funkcij, kot je uravnavanje energijske bilance, preobčutljivost za inzulin ter imunski odziv. Shranjevanje lipidov pri debelosti privede do znatne diferenciacije adipocitov. Pri kronični debelosti prihaja do infiltracije imunskih celic in njihove aktivacije v maščobnem tkivu, kar ima za posledico sproščanje provnetnih citokinov. Debelost je posledično znan dejavnik tveganja za številne bolezni vključno s srčno-žilnimi in presnovnimi motnjami (presnovni sindrom in odpornost proti inzulinu) ter s slabšim potekom več avtoimunskih bolezni (Guerrero-García in sod., 2016).

Pri določanju stanja, povezanega s telesno maso, se uporablja indeks telesne mase (ITM).

Gre za podatek, ki upošteva razmerje med telesno maso in kvadratom telesne višine.

Izračunamo ga z enačbo:

ITM = telesna teža (kg) / (višina (m))², … (1)

in ga razvrščamo v naslednje razrede:

- manj kot 18,5 (nedohranjenost) - 18,5–24,99 (normalna telesna masa) - 25–29,99 (povišana telesna masa)

- 30,0–34,99 (debelost razreda I (adipoznost)) - 35,0–39,99 (debelost razreda II (adipoznost))

- več kot 40 (debelost razreda III (huda adipoznost)) (Weir in Jan, 2021).

ITM ima tudi veliko pomanjkljivosti in zato mora ocena bolnika s prekomerno telesno maso oziroma debelostjo vključevati podrobno anamnezo, fizični pregled, merjenje krvnega tlaka, ravni glukoze na tešče ali glikiranega hemoglobina ali serumskih trigliceridov, ščitnično stimulirajočega hormona, jetrnih encimov, pregled lipidnega profila na tešče in preiskavo prisotnosti apneje v spanju (Weir in Jan, 2021).

Povezava med MS in debelostjo je v zadnjih letih od odkritja lastnosti maščobnega tkiva postala še bolj zanimiva. Izkazalo se je, da maščobno tkivo pri bolnikih z MS izloča številne adipokine in citokine, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema, vključno z leptinom in interlevkinom-6, za katera se je izkazalo, da zmanjšujeta aktivnost regulatornih celic T, ki so tudi obratno sorazmerno povezane s povišanimi ravnmi leptina (Munger in sod., 2009). Langer-Gould in sodelavci (2013) so na velikem vzorcu pri kar 913 172 posameznikih ugotovili, da obstaja neposredna povezava med debelostjo v mladosti in povečanim tveganjem za nastanek KIS oziroma MS. Tudi Munger in sodelavci (2009) (pri 238 371 posameznikih) ter Hedström in sodelavci (2012) (pri 1571 primerih MS in 3371 zdravih posameznikov) so ugotovili, da je visok ITM pred 20. letom starosti povezan z več kot 2-krat povečanim tveganjem za MS. Zanimivo pa je, da pri prvih dveh raziskavah ni opažena povezava med debelostjo otrok pri nižji starosti od 10 let in povečanim tveganjem za MS.

2.3.4 Telesna dejavnost

Izkazalo se je, da fizična dejavnost povečuje cirkulacijo imunskih celic, sproža fiziološki mehanizem in prispeva k plastičnosti in nevro-zaščiti živčnega sistema. V času telesne dejavnosti človeško telo aktivira hormonski vzorec za imunski odziv, ki omogoča imunsko homeostatsko okolje z delovanjem na aktivnost vnetnih označevalcev in limfocitov T pomagalk, kar se kaže z ugodnimi učinki na kardiorespiratorno delovanje in fizično zmogljivost ter kakovost življenja posameznika. Prav tako vpliva tudi na gibljivost in delovanje levkocitov ter prispeva k angiogenezi in obnavljanju tkiva z vplivom rastnih dejavnikov in citokinov. Domneva se, da imajo citokini in drugi peptidi, ki jih mišična vlakna proizvajajo, izražajo in sproščajo, endokrine učinke in olajšajo proizvodnjo

protivnetnih komponent. Torej lahko sklepamo, da telesna dejavnost omogoča krepitev imunskega sistema vključno z razvojem gibalne, kognitivne in funkcionalne samostojnosti.

Pri intenzivnejših telesnih vajah je celična aktivnost večja in je s tem tudi več zmogljivosti za reševanje vnetnega stanja, vendar je pomembno poudariti, da je vsak posameznik drugačen in potrebuje oseben pristop pri iskanju zanj najbolj primernih rešitev (Florindo, 2014).

Poleg izboljšanj tako telesnega kot duševnega stanja oseb z MS (Dalgas in Stenager, 2012) je opazen ugoden vpliv vadbe tudi na osnovno imunopatogenezo MS (Deckx in sod., 2016).

Videti je, da redna telesna dejavnost pri MS lahko povrne kronično vnetje z zmanjšanjem vnetnih citokinov dejavnika tumorske nekroze-alfa in interferona gama ter povečanjem koncentracije interlevkina-6 in interlevkina-10 (Florindo, 2014). Tako je pri 67 bolnikih z MS 12-tedenski kombiniran program vadbe vplival na število in delovanje dendritičnih celic, za katere se je izkazalo, da igrajo ključno vlogo pri patogenezi MS. Prišlo je do povečanega števila plazmacitoidnih dendritičnih celic CD62L⁺ in CD80⁺, pri čemer je število dendritičnih celic CD80⁺ bilo sorazmerno povezano s pojavnostjo interlevkin-10 izrazujočega regulatornega tipa 1 celic, ki so pomembne za vzdrževanje periferne tolerance na lastne antigene. Prav tako je ob spodbuditvi s toličnim receptorjem ugotovljena tudi zmanjšana proizvodnja vnetnih mediatorjev, dejavnika tumorske nekroze-alfa in metaloproteinaz-9 (Deckx in sod., 2016).

Glede na to, da obstaja zelo tesna povezava med umom in telesom, se vse bolj uporabljajo tudi različne vaje za sproščanje oziroma vzpostavitev notranjega ravnovesja, pri čemer se dih običajno uporablja za vračanje pozornosti nazaj v sedanji trenutek. Temu pravimo čuječnost in izkazalo se je, da le-ta prinaša številne ugodne učinke v različnih stanjih ter povzroča prilagodljive nevrofiziološke učinke vključno s spremenjenim delovanjem imunskega sistema (Burschka in sod., 2014). Tako na primer joga pomaga pri prilagajanju avtonomnega živčnega sistema, povečuje telesno stabilnost, krepi telo in uravnava imunski sistem. Pri 60 bolnicah z MS je joga prispevala k ublažitvi telesne bolečine in izboljšavi kakovosti življenja, ki je bila ocenjena z MSQoL-54 (Doulatabad in sod., 2012). Dokaj znana kitajska borilna veščina Tai Chi, ki vključuje telesno vadbo in trening čuječnosti, je pri bolnikih z MS pokazala pomembne dosledne izboljšave v ravnotežju, koordinaciji, depresiji ter je izboljšala splošno zadovoljstvo z življenjem. Zanimivo je, da je v kontrolni skupini prišlo do poslabšanja utrujenosti, medtem ko je v skupini, ki se je posluževala Tai Chi, utrujenost ostala relativno stabilna (Burschka in sod., 2014).

2.3.5 Obvladovanje stresa

Stres je bil prvič opredeljen leta 1936 kot resničen oz. fizičen ali namišljen oz. psihološki dražljaj, ki grozi telesnemu ravnovesju, na katerega se organizem mora odzvati s prilagodljivim odzivom. Akutna ali kronična izpostavljenost stresu se lahko pojavi tako v

zgodnjem življenju kot tudi v odrasli dobi. S stresnim odzivom upravlja os hipotalamus–

hipofiza–nadledvična žleza ter simpatični živčni sistem. Nevroendokrini in avtonomni odzivi so posredovani s strani hormonov, kot so epinefrin, norepinefrin, kortikoliberin, adrenokortikotropni hormon in glukokortikoidi (kortizol pri ljudeh, kortikosteron pri glodavcih). Endogeni glukokortikoidi imajo ključno vlogo pri razvoju, presnovi in vnetnih procesih. Čeprav je večinoma pozornost na njihovih imuno-zaviralnih učinkih, je treba omeniti, da glukokortikoidi lahko povečajo tudi vnetje ter okrepijo imunost (Ilchmann-Diounou in Menard, 2020).

Dolgotrajen stres ali neustrezen odziv nanj ima lahko škodljive posledice. Stres tako lahko poškoduje črevesno pregrado, povzroči disbiozo mikrobiote (spremenjeno ravnovesje med dobrimi in slabimi mikroorganizmi) in poveča črevesno prepustnost. Poleg tega lahko povzroči tako črevesno kot tudi sistemsko vnetje (Ilchmann-Diounou in Menard, 2020).

Zelo pomembno je omeniti, da je z vsemi naštetimi učinki stresa prav tako povezana tudi patogeneza bolezni MS (Ilchmann-Diounou in Menard, 2020). Pri mnogih kroničnih vnetnih boleznih je ugotovljena povišana vrednost razmerja med nevtrofilci in limfociti.

Povišana vrednost tega razmerja je tudi v povezavi s stresom. Zanimivo pa je, da je pri primerjavi z zdravimi posamezniki pri bolnikih z MS opažena tako povišana vrednost omenjenega razmerja kot tudi stresa (Al-Hussain in sod., 2017). Grant in sodelavci (1989) so prav tako opazovali vpliv stresa na bolezen MS in ugotovili, da je 77 % preiskovanih bolnikov z MS leto dni pred nastopom bolezni doživelo določen stresni dogodek. Povečan stres je bil najbolj očiten šest mesecev pred nastopom bolezni. Določeni stresorji lahko pojasnijo, zakaj pri nekaterih bolnikih z MS pride do poslabšanja simptomov. Domneva se, da pri nekaterih bolnikih takšni stresorji lahko tudi napovedo trenutek poslabšanja simptomov, kar je najverjetneje posledica motenja oz. draženja že tako nestabilnega nevro-imunskega sistema.

2.3.6 Industrijska konoplja

Industrijska konoplja (Cannabis sativa L.) je vsestransko uporabna rastlina z več kot 60 kanabinoidi, med katerimi sta najbolj zastopana delta-9-tetrahidrokanabinol (THC) in kanabidiol (CBD). THC je delni agonist, kar pomeni, da ima sposobnost izzvati biološki odziv z vezavo na receptorje CB1. Glavni farmakološki učinki so analgezija, sproščanje mišic, preprečevanje bruhanja, spodbujanje apetita in psihoaktivnost. CBD ima antikonvulzivno (blaži krče), mišično relaksantno, anksiolitično (blaži strah in vznemirjenost), nevroprotektivno, antioksidativno in antipsihotično delovanje ter dokazano zmanjšuje anksiogene in psihoaktivne učinke THC (Notcutt in sod., 2012).

Endogeni kanabinoidni sistem ima pomembno vlogo pri homeostazi in zaščiti OŽS, sodeluje pri nadzoru imunskega sistema ter ohranja fino nastavljeno homeostatsko

ravnovesje osrednjega imunskega sistema. Endogeni kanabinoidi, kot sta na primer anandamid, 2-arahidonoilglicerol idr., delujejo predvsem prek posebnih kanabinoidnih receptorjev. Nevroprotektivni učinki kanabinoidev pri MS in drugih nevrodegenerativnih boleznih so pripisani njihovi sposobnosti spodbujanja omenjenih receptorjev (Mecha in sod., 2020). Receptorji CB1 so pretežno porazdeljeni v OŽS, medtem ko so nepsihotropni receptorji CB2 v OŽS in periferiji, zlasti imunskem sistemu (posledično imajo imunomodulatorne učinke) (Notcutt in sod., 2012).

Tako endogeni kot tudi eksogeni kanabinoidi so pri živalskih modelih MS spastičnosti pokazali antispastični učinek (Notcutt in sod., 2012). Razpršilo, ki vsebuje THC in CBD je pri bolnikih s SPMS uspešno zmanjšal spastičnost in bolečino. Poleg tega je prav tako tudi podaljšal kožno tiho periodo oziroma kratkotrajno prekinitev elektromiografskega hotenega izometričnega mišičnega krčenja, ki sledi neprijetni ali boleči električni stimulaciji kožnega živca (Vecchio in sod., 2020).

Katona in sodelavci (2005) so raziskovali vpliv kanabinoidev na serumske ravni citokinov (interferon γ, interlevkin 10 in interlevkin 12) ter C-reaktivnega proteina. V raziskavi je sodelovalo 130 bolnikov (25 % bolnikov s PPMS in 75 % bolnikov s SPMS). Bolnikom so dodajali čisto sintetiziran THC, naravni izvleček iz konoplje in placebo. Na koncu se je izkazalo, da kanabinoidi niso pokazali značilnih koristnih učinkov. Kljub temu so visoke koncentracije THC v in vitro pogojih prispevale k rahlem zmanjšanju izražanja interferona γ iz celic T pomagalk. Glede na to, da gre za visoke koncentracije THC, je uporabnost te ugotovitve pri terapevtskih odmerkih vprašljivega pomena.

2.3.7 Tobačni dim

Je pljučni dražilec, za katerega se domneva, da v pljučih povzroča kaskado vnetnih procesov, ki posledično lahko privedejo do nastanka kroničnega vnetja. Zaradi daljše izpostavljenosti tobačnemu dimu lahko pride tudi do pojava avtoimunosti (Arneth, 2020).

Poleg pojava različnih oblik raka je kajenje prav tako povezano tudi z nastankom in/ali napredovanjem številnih večjih nevroloških motenj, kot so tihi možganski infarkt, možganska kap (zaradi prokoagulantnih in aterogenih učinkov kajenja) ter možganska anevrizma. Prav tako obstaja tudi močna povezava med kajenjem in povečanim tveganjem za nastanek MS, Alzheimerjeve bolezni, ishemičnih bolezni majhnih žil in nevrorazvojne motnje med nosečnostjo (Naik in sod., 2014). MS, do katere pride zaradi kroničnega vnetja, se razvije kot posledica navzkrižne reaktivnosti antigenov med pljučnimi antigeni in mielinskimi antigeni (Arneth, 2020).

Oksidanti, ki so v plinasti fazi tobačnega dima (strupeni plini, hlapne organske spojine, prosti radikali idr.) (Valavanidis in sod., 2009) vključno z nikotinom in različnimi vrstami reaktivnih kisikovih spojin, lahko prehajajo skozi pljučno alveolarno steno in povečajo

sistemski oksidativni stres. Trajna izpostavljenost tobačnemu dimu posledično lahko privede do oksidativne poškodbe celic in tkiv vključno z možgansko-žilnim sistemom in KMP, kar prispeva k patogenezi in napredovanju nevroloških motenj (Naik in sod., 2014).

Po drugi strani pa je ugotovljeno, da tveganja za nastanek MS ne povzroča sistemski učinek tobaka, temveč samo draženje pljuč, saj se v pljučih nahajajo avtoimunske spominske celice, ki imajo zmožnost aktivacije. Do aktivacije lahko pride po lokalni stimulaciji pljuč (zaradi kajenja), kar spodbudi omenjene celice in njihovo migracijo do OŽS, kjer potem sprožijo vnetje. Raziskava na modelih EAE je pokazala, da sta kajenje in tveganje za nastanek MS ozko povezana (Hedström in sod., 2013).

Manouchehrinia in sodelavci (2013) so v svoji raziskavi primerjali EDSS kadilcev in nekadilcev. V raziskavi je sodelovalo 895 bolnikov z MS, med katerimi je bilo 270 moških in 625 žensk. Rezultati raziskave so bili naslednji:

- povprečna vrednost EDSS je bila za 0,68-krat večja pri kadilcih;

- tveganje za doseganje mejnikov lestvice EDSS (od 4 do 6) je bilo pri kadilcih za 1,34- in 1,25-krat večje;

- trenutni kadilci v primerjavi z nekadilci so pokazali 1,64- in 1,49-kratno povečano tveganje za doseganje EDSS med 4 in 6 EDSS;

- nekdanji kadilci, ki so prenehali kaditi pred ali po pojavu bolezni, so v primerjavi s trenutnimi kadilci imeli bistveno manjše tveganje za doseganje ocen EDSS od 4 do

- nekdanji kadilci, ki so prenehali kaditi pred ali po pojavu bolezni, so v primerjavi s trenutnimi kadilci imeli bistveno manjše tveganje za doseganje ocen EDSS od 4 do