UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Filip BARIČEVIĆ
PREHRANSKO VEDENJE BOLNIKOV Z MULTIPLO SKLEROZO
MAGISTRSKO DELO
Magistrski študij - 2. stopnja Prehrana
Ljubljana, 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Filip BARIČEVIĆ
PREHRANSKO VEDENJE BOLNIKOV Z MULTIPLO SKLEROZO
MAGISTRSKO DELO
Magistrski študij - 2. stopnja Prehrana
DIETARY BEHAVIORS OF PATIENTS WITH MULTIPLE SCLEROSIS
M. SC. THESIS
Master Study Programme: Nutrition
Ljubljana, 2022
Magistrsko delo je zaključek magistrskega študijskega programa 2. stopnje Prehrana. Delo je bilo opravljeno na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana
Komisija za študij 1. in 2. stopnje je za mentorja magistrskega dela imenovala doc. dr.
Stojana Kostanjevca in za recenzenta izr. prof. dr. Matjaža Homana, dr. med.
Mentor: doc. dr. Stojan KOSTANJEVEC
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek za biologijo, kemijo in gospodinjstvo
Recenzent: izr. prof. dr. Matjaž HOMAN, dr. med.
Univerzitetni klinični center Ljubljana, Pediatrična klinika, Klinični oddelek za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Član:
Član:
Član:
Datum zagovora:
Filip Baričević
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du2
DK UDK 613.2:616.832-004(043)=163.6
KG multipla skleroza, prehrana, prehransko vedenje, stališče, telesna dejavnost AV BARIČEVIĆ, Filip, dipl. inž. živ. in preh. (UN)
SA KOSTANJEVEC, Stojan (mentor), HOMAN, Matjaž (recenzent) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo LI 2022
IN PREHRANSKO VEDENJE BOLNIKOV Z MULTIPLO SKLEROZO TD Magistrsko delo (Magistrski študij - 2. stopnja Prehrana)
OP XI, 82 str., 13 pregl., 1 sl., 1 pril., 197 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Multipla skleroza (MS) je kronična, vnetna in avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema (OŽS), ki se najpogosteje pojavi pri mladih ženskah med 20. in 45. letom starosti. Vzroki za nastanek MS še niso znani, vemo pa, da se MS povezuje z določenimi dejavniki tveganja, kot so različni prehranski dejavniki, okužba z virusom Epstein-Barr (EBV) in kajenje. V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, kakšno je prehransko vedenje bolnikov z MS in kakšna so njihova stališča o vplivu prehrane na MS. V raziskavo je bilo vključenih 226 bolnikov z MS. Podatke smo pridobili z vprašalnikom, ki so ga bolniki izpolnili ob rednem nevrološkem pregledu na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ali pa so vprašalnik ki je bil objavljen na spletni strani, izpolnili v elektronski obliki,. Ugotovili smo, da je s ciljem izboljšanja svojega zdravstvenega stanja, povezanega z MS, polovica preiskovanih bolnikov (50,0 %) z MS po postavitvi diagnoze spremenila svoje prehranske navade. Ocenjujemo, da imajo bolniki pomanjkljivo znanje o prehrani in slabše stališče do prehrane, kar se posledično odraža tudi na njihovem vzorcu prehranjevanja. Glede na rezultate ocenjujemo, da bi morali bolniki z MS povečati pogostost uživanja omega-3 maščobnih kislin, predvsem eikozapentaenojske kisline (EPK) in dokozaheksaenojske kisline (DHK), povečati vnos prebiotikov, probiotikov, sadja in zelenjave ter zamenjati enostavne ogljikove hidrate s kompleksnimi. Ustrezna prehrana je za bolnike z MS zalo pomembna, zato menimo, da bi bilo koristno v zdravljenje vključiti prehransko obravnavo in svetovanje, kar bi izboljšalo prehransko znanje in vedenje bolnikov z MS in jih spodbudilo k oblikovanju prehranskih navad, ki bi prispevale h krepitvi njihovega zdravja.
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du2
DC UDC 613.2:616.832-004(043)=163.6
CX multiple sclerosis, nutrition, dietary behavior, attitude, physical activity AU BARIČEVIĆ, Filip
AA KOSTANJEVEC, Stojan (supervisor), HOMAN, Matjaž (reviewer) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Food Science and Technology
PY 2022
TI DIETARY BEHAVIORS OF PATIENTS WITH MULTIPLE SCLEROSIS DT M. Sc. Thesis (Master Study Programme: Nutrition)
NO XI, 82 p., 13 tab., 1 fig., 1 ann., 197 ref.
LA sl AL sl/en
AB Multiple sclerosis (MS) is a chronic, inflammatory and autoimmune disease of the central nervous system (CNS) that most commonly occurs in young women between the ages of 20 and 45 years. The causes of MS are not yet known, but certain risk factors are, such as various dietary factors, Epstein-Barr virus (EBV) infection, and smoking. In this Master's Thesis, we wanted to find out the dietary behaviors of patients with MS and discover their attitude and understanding about the impact of the diet on the disease itself. The study involved 226 patients with MS. The data was collected using the questionnaire that has been filled by the patients who took part in regular checkups at the Neurology Clinic of the University Medical Center Ljubljana, as well as patients who were reached electronically. We note that the half (50,0 %) of our sample of patients with MS, has changed their dietary habits after receiving the MS diagnosis, in order to improve their MS health condition. We conclude that patients have limited knowledge and a poorer perspective about their diet, which consequently is evident from their eating habits. Based on the study results, we recommend the patients to increase the intake of omega-3 fatty acids, especially eicosapentaenoic acid (EPA) and docosahexaenoic acid (DHA), prebiotics, probiotics, fruit and vegetables, and to replace simple carbohydrates with complex. Adequate nutrition is essential for patients with MS, hence we believe it is important to include dietary analysis and consulting, with the aim to improve patients’ knowledge about nutrition and motivate them to shape positive dietary habits, as part of their health improvement process.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO PREGLEDNIC ... IX KAZALO PRILOG ... X OKRAJŠAVE IN SIMBOLI... XI
1 UVOD ... 1
1.1 NAMEN DELA ... 1
1.2 DELOVNE HIPOTEZE ... 1
2 PREGLED OBJAV ... 2
2.1 MULTIPLA SKLEROZA (MS) ... 2
2.1.1 Klinična slika bolezni ... 2
2.1.1.1 Recidivno-remitentna multipla skleroza (RRMS) ... 4
2.1.1.2 Sekundarna progresivna multipla skleroza (SPMS) ... 4
2.1.1.3 Primarna progresivna multipla skleroza (PPMS) ... 4
2.1.1.4 Progresivno-recidivna multipla skleroza (PRMS) ... 5
2.1.2 Razlike v razširjenosti MS med spoloma ... 5
2.1.3 Določanje stopnje prizadetosti bolnikov z MS ... 6
2.1.4 Vpliv socioekonomskega statusa na bolezen MS ... 6
2.2 PREHRANA IN MS ... 7
2.2.1 Vitamini ... 7
2.2.1.1 Vitamin A ... 7
2.2.1.2 Vitamin D ... 8
2.2.1.3 Vitamin E ... 10
2.2.1.4 Vitamin C ... 11
2.2.1.5 Vitamin B3 ... 12
2.2.1.6 Vitamin B12 ... 12
2.2.2 Minerali in elementi v sledovih... 13
2.2.2.1 Selen ... 13
2.2.2.2 Cink ... 14
2.2.2.3 Magnezij ... 16
2.2.3 Maščobne kisline (MK) ... 16
2.2.3.1 Nasičene maščobne kisline (NMK) ... 17
2.2.3.2 Trans maščobne kisline (TMK) ... 18
2.2.3.3 Holesterol... 18
2.2.3.4 NNMK ... 19
2.2.3.4.1 Enkrat nenasičene MK (ENMK) ... 19
2.2.3.4.2 Večkrat nenasičene MK (VNMK) ... 19
2.2.3.4.2.1 Omega-3 MK ... 20
2.2.3.4.2.2 Omega-6 MK ... 20
2.2.3.4.2.3 Omega-3 in omega-6 MK ter MS ... 21
2.2.4 Visok vnos glukoze... 22
2.2.5 Povišan vnos soli ... 23
2.2.6 Uživanje rdečega mesa ... 24
2.2.7 Črevesna mikrobiota ... 25
2.2.7.1 Prebiotiki ... 25
2.2.7.2 Probiotiki ... 26
2.2.8 Posebni načini prehranjevanja ... 27
2.2.8.1 Swankova dieta ... 27
2.2.8.2 Paleolitična dieta... 27
2.2.8.3 Mediteranska dieta ... 28
2.2.8.4 McDougallova dieta ... 30
2.2.8.5 Brezglutenska dieta... 30
2.2.8.6 LCHF (angl. Low-Carbohydrate, High-Fat) oziroma ketogena dieta31 2.2.8.7 Dieta, ki posnema postenje (angl. Fasting-Mimicking Diet – FMD)32 2.3 ŽIVLJENJSKI SLOG IN MS ... 33
2.3.1 Uživanje alkohola ... 33
2.3.2 Uživanje kave ... 33
2.3.3 Debelost... 34
2.3.4 Telesna dejavnost ... 35
2.3.5 Obvladovanje stresa ... 36
2.3.6 Industrijska konoplja ... 37
2.3.7 Tobačni dim... 38
2.3.8 Virus Epstein-Barr (EBV) ... 39
2.3.9 Težke kovine ... 40
3 MATERIAL IN METODE ... 42
3.1 RAZISKOVALNI VZOREC ... 42
3.1.1 Potek zbiranja podatkov ... 42
3.1.2 Predstavitev bolnikov ... 42
3.2 METODE... 42
3.2.1 Vprašalnik ... 42
3.2.2 Statistična analiza podatkov ... 43
4 REZULTATI Z RAZPRAVO ... 44
4.1 DEMOGRAFSKI PODATKI ... 44
4.2 PODATKI O BOLEZNI ... 45
4.3 POGOSTOST ZAZNANIH TEŽAV PRI BOLNIKIH Z MS... 46
4.4 PREHRANA ... 47
4.5 ŽIVLJENJSKI SLOG ... 49
4.6 PRIDOBIVANJE INFORMACIJ O BOLEZNI... 51
4.7 STALIŠČA BOLNIKOV O VPLIVU RAZLIČNIH DEJAVNIKOV NA STANJE
BOLEZNI MS ... 52
4.8 POGOSTOST UŽIVANJA ŽIVIL ... 57
5 SKLEPI... 60
6 POVZETEK ... 61
7 VIRI ... 62 ZAHVALA
PRILOGE
KAZALO SLIK
Slika 1: Grafični prikaz poteka različnih oblik MS (prirejeno po Voo in sod., 2019). ... 4
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Demografski podatki bolnikov z MS ... 44
Preglednica 2: Podatki o bolezni bolnikov z MS ... 45
Preglednica 3: Pogostost zaznave težav pri bolnikih z MS ... 46
Preglednica 4: Spremembe navad pri bolnikih z MS ... 47
Preglednica 5: Uživanje prehranskih dopolnil pri bolnikih z MS ... 47
Preglednica 6: Poznavanje posebnih načinov prehranjevanja pri bolnikih z MS ... 48
Preglednica 7: Prehranjevanje po načelih posebnih načinov prehranjevanja pri bolnikih z MS ... 48
Preglednica 8: Vrsta in trajanje telesne dejavnosti pri bolnikih z MS ... 49
Preglednica 9: Pogostost izvajanja določene vrste telesne dejavnosti pri bolnikih z MS ... 49
Preglednica 10: Kajenje pri bolnikih z MS ... 50
Preglednica 11: Pogostost pridobivanja informacij o bolezni MS iz določenih virov pri bolnikih z MS ... 51
Preglednica 12: Stališče bolnikov o vplivu določenih dejavnikov na izboljšanje stanja MS52 Preglednica 13: Pogostost uživanja živil pri bolnikih z MS ... 57
KAZALO PRILOG Priloga A: Vprašalnik
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
ALK alfa-linolenska kislina CBD kanabidiol
DHK dokozaheksaenojska kislina DNK deoksiribonukleinska kislina EBV virus Epstein-Barr
EDSS razširjena lestvica stopnje prizadetosti (angl. Expanded Disability Status Scale)
ENMK enkrat nenasičene maščobne kisline EPK eikozapentaenojska kislina
FMD dieta, ki posnema postenje (angl. Fasting-Mimicking Diet) HDL lipoproteini visoke gostote (angl. high-density lipoproteins) ITM indeks telesne mase
KIS klinično izoliran sindrom KMP krvno-možganska pregrada
LCHF dieta z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, visoko vsebnostjo maščob (angl. Low-Carbohydrate, High-Fat)
LDL lipoproteini nizke gostote (angl. low-density lipoproteins) LK linolna kislina
MBP mielinski bazični protein MK maščobne kisline
MOG mielinski oligodendrocitni glikoprotein MS multipla skleroza
MSFC funkcionalna kompozitna ocena (angl. Multiple Sclerosis Functional Composite)
MSQoL-54 vprašalnik o kakovosti fizičnega življenja pri multipli sklerozi (angl.
Multiple Sclerosis Quality of Life-54 Instrument)
Neuro-QoL vprašalnika o kakovosti življenja pri nevroloških boleznih (angl.
Quality of life in neurological disorders) NMK nasičene maščobne kisline
NNMK nenasičene maščobne kisline OŽS osrednji živčni sistem
PLP proteolipidni protein
PPMS primarna progresivna multipla skleroza PRMS progresivno-recidivna multipla skleroza RNK ribonukleinska kislina
RRMS recidivno-remitentna multipla skleroza SPMS sekundarna progresivna multipla skleroza SZO svetovna zdravstvena organizacija
THC delta-9-tetrahidrokanabinol
TMK Trans maščobne kisline
VNMK večkrat nenasičene maščobne kisline
1 UVOD
Multipla skleroza (MS), imenovana tudi bolezen tisočerih obrazov, je kronična, vnetna avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema neznane etiologije, za katero je značilna demielinizacija in različna stopnja izgube aksonov. Bolezen večinoma prizadene mlade ženske, med 20. in 40. letom starosti (Garg in Smith, 2015).
Vprašanje, ali prehransko vedenje in življenjski slog vplivata na potek bolezni MS, je še vedno predmet razprave, pri čemer se njeno zdravljenje žal do pred kratkim sploh ni povezovalo z nobenimi dejstvi o prehrani in načinu življenja (Riccio in Rossano, 2015).
1.1 NAMEN DELA
Namen magistrskega dela je ugotoviti, kakšna stališča in znanje imajo bolniki z MS o vplivu prehrane na samo bolezen. Poleg tega želimo tudi ugotoviti, ali so bolniki po postavitvi diagnoze spremenili prehranske navade ter kakšno je njihovo prehransko vedenje.
1.2 DELOVNE HIPOTEZE
Pred začetkom raziskovalnega dela smo postavili naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Bolniki z MS imajo pozitivna stališča in veliko znanja o pomembnosti prehrane za MS.
Hipoteza 2: Bolniki z MS so po postavitvi diagnoze spremenili svoj način prehranjevanja.
Hipoteza 3: Bolniki z MS imajo dobro prehransko vedenje.
2 PREGLED OBJAV
2.1 MULTIPLA SKLEROZA (MS)
MS je kronična, vnetna in avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema (OŽS), ki vodi do razširjenega žariščnega propadanja mielinskega ovoja, spremenljive poškodbe aksonov (živčna vlakna) in nevronov ter invalidnosti pri mladih odraslih posameznikih. Za bolezen MS so značilni razširjeni in heterogeni perivaskularni vnetni procesi, ki se odvijajo na krvno-možganski pregradi (KMP), pri čemer pride do aktivacije avtoreaktivnih celic T, limfocitov B, invazivnih makrofagov (Riccio in Rossano, 2015) ter celic mikroglije (fagociti in antigen predstavitvene celice v OŽS) (Lučev, 2017), ki začnejo napadati oziroma delovati proti lastni beli snovi možganov in hrbtenjače (Riccio in Rossano, 2015).
Mielinska ovojnica je posebna večplastna membrana, sestavljena iz 40 ali več tesno ovitih lipidnih dvoslojev, ki kot spirala obdaja živčni akson. Je ključnega pomena za pravilno delovanje živčnega sistema in eno najbolj zapletenih interakcij med celicami v telesu.
Mielin v OŽS tvorijo oligodendrociti, medtem ko so v perifernem živčnem sistemu za to odgovorne Schwannove celice. Mielinizacija omogoča hitro prevajanje akcijskih potencialov vzdolž aksonskih vlaken ter zagotavlja fizično in trofično podporo nevronom (Poitelon in sod., 2020). Zgoraj vse naštete procese sprožijo antigeni, ki posnemajo strukturo mielina in v določenih primerih vzbudijo protitelesa proti lastnemu mielinu. Med najbolj zastopane antigene uvrščamo mielinski bazični protein (MBP), proteolipidni protein (PLP) ter mielinski oligodendrocitni glikoprotein (MOG) (Seil, 2018).
Vzroki za nastanek MS še niso znani, vendar pa se poznajo dejavniki tveganja. To so dedna nagnjenost, povečano tveganje za potek v družinah in pa dejavniki iz okolja, ki vplivajo na nastanek vnetja. Med temi so pogosto proučevani pomanjkanje vitamina D, okužba z virusom Epstein-Barr in kajenje (Garg in Smith, 2015), za katere se domneva, da pri osebi z dedno nagnjenostjo določeni sprožilci iz okolja lahko privedejo do ponavljajočih se imunskih napadov oziroma vnetja v telesu, ki preide v OŽS in začne povzročati težave (Goldenberg, 2012).
Čeprav je razvoj delujočih terapij v porastu, zdravilo za MS žal še ni odkrito. Trenutno farmakološko zdravljenje obsega blaženje vnetne reakcije med zagoni, preprečevanje napredovanja bolezni in simptomatično zdravljenje. Zdravila, ki se trenutno uporabljajo, so zdravila, ki vplivajo na potek bolezni s svojim delovanjem na imunski sistem oziroma t. i.
imunomodulatorna zdravila (Lučev, 2017).
2.1.1 Klinična slika bolezni
MS se najpogosteje pojavi med 20. in 45. letom starosti, medtem ko so diagnoze v obdobju
pubertete in po 60. letu starosti dokaj redke (Lučev, 2017). Pri več kot 80 % bolnikov, ki pozneje razvijejo MS, se bolezen sprva pojavi s kliničnim izoliranim sindromom (KIS) oziroma z epizodo nevroloških simptomov, ki nastane kot posledica avtoimunskega vnetja oziroma ene same demielinizirajoče lezije (Brettschneider in sod., 2009), kot je npr. vnetje vidnega (očesnega) živca ali t. i. optični nevritis, ki se pozneje lahko razvije v recidivno- remitentno multiplo sklerozo z začasnimi napadi ali pa celo v primarno progresivno multiplo sklerozo (Houen in sod., 2020).
Nevrološke simptome in znake, ki so značilni za akutne vnetne ali demielinizirajoče bolezni OŽS, imenujemo relaps oziroma zagon. Prisotni morajo biti vsaj 24 ur, med posameznimi mora miniti vsaj 30 dni in potekajo brez prisotnosti povišane telesne temperature. Zagon lahko vodi v trajen nevrološki izpad, pri čemer se simptomi izboljšajo le v zgodnji fazi bolezni (Lučev, 2017). Obdobje, v katerem pride do delnega ali popolnega okrevanja, imenujemo remisija oziroma umiritev bolezni (Goldenberg, 2012), ki je deloma povezano z zmanjšanjem vnetnega edema in deloma tudi z remielinizacijo (Lučev, 2017).
Najpogostejši simptomi oziroma težave, ki se pojavijo kot posledica bolezni MS, so:
- motorične motnje in motnje ravnotežja (težave s hojo, z ravnotežjem, spastičnost (poudarjena okorelost mišic),
- glavoboli,
- ekstremna utrujenost, - bolečina,
- občutek anksioznosti, - občutek depresije,
- težave z vidom in izguba vida (Zhang in sod., 2019) (npr. optični nevritis),
- Uhthoffov pojav (prehodno nihanje ali poslabšanje simptomov MS ob povišani telesni temperaturi) (Doshi in Chataway, 2017),
- težave z mehurjem,
- senzorične motnje (mravljinčenje in otrplost) (Zhang in sod., 2019),
- Lhermittov znak (občutek “električnega sunka” navzdol po hrbtenici ob sklanjanju glave) (Doshi in Chataway, 2017),
- spolna disfunkcija,
- motnje prebavnega trakta (zaprtje), - težave z govorom in
- kognitivne težave (težave s koncentracijo, pozornostjo in spominom) (Zhang in sod., 2019).
Glede na potek bolezni MS klinično delimo na štiri oblike, in sicer na recidivno-remitentno multiplo sklerozo, sekundarno progresivno multiplo sklerozo, primarno progresivno multiplo sklerozo in progresivno-recidivno multiplo sklerozo (Lučev, 2017).
Slika 1: Grafični prikaz poteka različnih oblik MS (prirejeno po Voo in sod., 2019).
2.1.1.1 Recidivno-remitentna multipla skleroza (RRMS)
Je najpogostejša oblika MS, ki je prisotna pri 85 % bolnikov. Najpogosteje se pojavi med 20. in 30. letom starosti. Razmerje pojavnosti med ženskami in moškimi znaša 2:1 in 3:1 (Schaeffer in sod., 2015). Zaznamujejo jo zagoni, ki jim nato sledijo obdobja umiritve bolezni, v katerih se lahko simptomi izboljšajo ali pa celo popolnoma izginejo (Goldenberg, 2012).
2.1.1.2 Sekundarna progresivna multipla skleroza (SPMS)
V 80 % nezdravljenih primerov RRMS v nekaj letih preide v SPMS (Lučev, 2017). Za to obliko MS je značilno postopno nevrološko upadanje (Schaeffer in sod., 2015) tudi med posameznimi zagoni bolezni (Lučev, 2017).
2.1.1.3 Primarna progresivna multipla skleroza (PPMS)
V primerjavi z RRMS se ta začne pozneje, pri čemer enako pogosto prizadene moške in ženske (razmerje 1:1). Pojavi se redkeje, in sicer pri približno 15 % bolnikov (Schaeffer in sod., 2015). PPMS sodi med nevnetno oziroma najmanj vnetno patološko obliko MS
(Lučev, 2017). Zanjo je značilno postopno klinično poslabšanje od začetka bolezni brez prepoznavnih zagonov ali umiritev bolezni (Schaeffer in sod., 2015).
2.1.1.4 Progresivno-recidivna multipla skleroza (PRMS)
Je zelo redka oblika MS, ki prizadene manj kot 5 % bolnikov. Zaznamuje jo že od samega začetka napredujoč potek bolezni z občasnimi zagoni, vendar brez obdobij umiritve bolezni (Goldenberg, 2012).
2.1.2 Razlike v razširjenosti MS med spoloma
Pri večini avtoimunskih bolezni je opazna razlika pri njihovi razširjenosti med spoloma, pri čemer so ženske tiste, ki so bolj prizadete kot moški. To dejstvo lahko povežemo s hormoni, ki imajo specifične fiziološke značilnosti, povezanimi s spolom. Pri bolezni MS se ravno ta razlika vedno bolj povečuje. V 80 letih 20. stoletja je bilo razmerje med ženskami in moškimi približno 2:1, medtem ko se je kasneje to razmerje spremenilo v 3:1, kar pomeni, da je vedno več žensk, ki zbolijo za MS. Omenjeni trend je opazen predvsem pri bolnikih z RRMS (Ysrraelit in Correale, 2019). Pojavnost MS glede na geografska območja kaže, da so večje razlike med spoloma bolj opazne na severni geografski širini (Trojano in sod., 2012).
Glede na to, da je do sprememb v razširjenosti med spoloma prišlo v zelo kratkem času, se domneva, da so te povezane s kombinacijo vedenjskih in/ali okoljskih dejavnikov, čemur lahko prištejemo tudi dedne mehanizme. Vse spremembe, do katerih je prišlo pri ženskah v zadnjih 50 letih, se lahko pojasnijo s spremembami njihovega življenjskega sloga, povezanih s kajenjem, uporabo kontracepcije, prehrano, debelostjo in izpostavljenostjo sončni svetlobi (Ysrraelit in Correale, 2019) ter z višjo stopnjo zaposlenosti (Krysko in sod., 2020). Poleg tega v današnjem času ženske stremijo tudi k manjšemu številu otrok, in sicer v svojih poznejših letih. Raziskovalci ugotavljajo povezavo med večjim številom potomcev in manjšim tveganjem za MS (Ysrraelit in Correale, 2019). Tveganje za nastanek prvih kliničnih znakov demielinizacije naj bi se po zanositvi zmanjšalo za približno 46 % v obdobju naslednjih pet let (Krysko in sod., 2020). Opisana ugotovitev lahko tudi delno pojasni trenutno povečanje razširjenosti MS pri ženskah, ki se za zanositev odločijo pozneje (Ysrraelit in Correale, 2019). Razlog, zakaj je temu tako, je začasna imunosupresija oziroma zmanjšan imunski odziv, ki se pojavi med nosečnostjo.
Pri tem ne smemo izključiti možnosti za nastanek povratne vzročne zveze kot posledice zagona bolezni, ki pa lahko privede do zmanjšane možnosti zanositve pri ženskah s subklinično MS (Krysko in sod., 2020).
Med spoloma so prav tako opazne tudi razlike v pojavnosti simptomov in njihovi resnosti.
Čeprav imajo ženske z RRMS v primerjavi z moškimi pogosteje zagone in razvijejo več
vnetnih lezij, ki se tudi prej pojavijo (Ysrraelit in Correale, 2019), imajo ženske načeloma manjše tveganje za nastanek SPMS (Ribbons in sod., 2015). Moški kažejo slabše okrevanje po pojavu prvotnega zagona ter splošno bistveno hitrejše napredovanje bolezni po razširjeni lestvici stopnje prizadetosti, kar lahko tudi hitreje privede do invalidnosti.
Poleg tega prihaja tudi do slabših izidov, ki se kažejo v obliki povečane prizadetosti malih možganov, povečanega pojava kognitivnih motenj, atrofije možganske sivine in nastanka lezij T1 (Ysrraelit in Correale, 2019).
2.1.3 Določanje stopnje prizadetosti bolnikov z MS
Najpogosteje uporabljen instrument za določanje stanja bolnikov z MS je razširjena lestvica stopnje prizadetosti (angl. Expanded Disability Status Scale, EDSS), ki jo je leta 1983 objavil ameriški nevroepidemiolog in profesor nevrologije John Francis Kurtzke.
EDSS je klinična ocenjevalna lestvica, ki ocenjuje funkcionalnost OŽS. Uporablja se pri opisovanju napredka bolezni, odločanju o zdravljenju, ciljih rehabilitacije in za oceno učinkovitosti terapevtskih posegov v kliničnih preskušanjih. Je v obliki 20-točkovne lestvice z razponom od 0 (normalno nevrološko stanje) do 10 (pojav smrti zaradi MS), pri čemer se uporabljajo polovične točke. Bolnikovo stanje se oceni na podlagi nevrološkega pregleda. Nižje vrednosti lestvice EDSS ocenjujejo okvare, določene med pregledom, medtem ko pa zgornje vrednosti (EDSS več kot 6) ocenjujejo invalidnost bolnikov z MS.
Določanje ocene EDSS od 4 do 6 je močno odvisno od bolnikove sposobnosti hoje (Meyer-Moock in sod., 2014).
2.1.4 Vpliv socioekonomskega statusa na bolezen MS
Ugotovljena je obratno sorazmerna povezava med socioekonomskim statusom in prisotnostjo vnetnih označevalcev (Loucks in sod., 2010). Wang in sodelavci (2020) so pri bolnikih z MS s pomočjo vprašalnika o kakovosti življenja pri nevroloških boleznih (angl.
Quality of life in neurological disorders – Neuro-QoL) primerjali povezanost med socioekonomskim statusom in stanjem bolezni oziroma pojavom kronične utrujenosti, depresije in tesnobe. Pri oceni socioekonomskega statusa so poleg tega, da imajo bolniki zdravstveno zavarovanje, upoštevali tudi kazalnika, ki sta prav tako zajeta pri naši raziskavi, in sicer status dejavnosti in stopnjo izobrazbe. Raziskovalci so ugotovili, da višja ko je stopnja izobrazbe (višješolska izobrazba ali več) in status dejavnosti (zaposlenost, zmožnost za delo), boljša sta tudi splošno stanje bolnikov ter sam izid bolezni MS.
2.2 PREHRANA IN MS
2.2.1 Vitamini
Vitamini so organske snovi, ključnega pomena za normalno delovanje človeškega organizma. Tako vitamini kot tudi njihovi presnovki imajo pomembno vlogo pri velikem številu fizioloških procesov. Med drugim opravljajo različne funkcije tudi kot hormoni in antioksidanti, kot regulatorji rasti in diferenciacije tkiv ter pri razvoju zarodka in presnovi kalcija (Mora in sod., 2008). Poznamo 13 različnih vitaminov, ki so glede na relativno topnost v vodi in maščobah razdeljeni v dve skupini (Albahrani in Greaves, 2016).
"Vitamin je snov, ki vas naredi bolne, če je ne uživate."
(Albert Szent-Gyorgyi, Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino, 1937)
Vitamini iz skupine v vodi topnih vitaminov se ob vstopu v telo raztopijo v vodi, kar pomeni, da jih ne moremo kopičiti v telesu (Lykstad in Sharma, 2021). Glede na to, da v vodi topnih vitaminov ne moremo sintetizirati (z izjemo nekaterih endogenih sintez niacina), moramo omenjeno skupino vitaminov pridobiti iz eksogenih virov (Said, 2011).
Sem sodijo vitamin C ter vitamini B kompleksa oziroma B1, B2, B3, B5, B6, B7, B9 in B12
(Lykstad in Sharma, 2021). V vodi topni vitamini, ki so pokazali pozitiven vpliv na bolezen MS, so vitamin C ter vitamina B3 in B12 (Riccio in Rossano, 2015).
V skupino v maščobah topnih vitaminov uvrščamo vitamine A, D, E in K (Khosravi- Largani in sod., 2018). V črevesju se lahko absorbirajo le ob prisotnosti maščobe (Albahrani in Greaves, 2016) in se nato po organizmu prenašajo z limfo po limfnem sistemu. Glede na to, da se v organizmu zadržujejo oziroma hranijo dlje časa, prekomerno zaužite količine teh vitaminov lahko privedejo tudi do zastrupitve (Khosravi-Largani in sod., 2018). V maščobah topni vitamini, ki imajo pomembno vlogo pri patogenezi MS, so vitamini A, D in E (Riccio in Rossano, 2015).
2.2.1.1 Vitamin A
Vitamin A, znan tudi kot retinol, retinal in retinojska kislina (Villamor in Fawzi, 2005), je eno najbolj preučevanih hranil v povezavi z delovanjem imunskega sistema. Ima pomembno vlogo pri številnih fizioloških funkcijah kot so vid, rast, razmnoževanje, hematopoeza (tvorba in razvoj raznih tipov krvnih telesc) in imunosti (Villamor in Fawzi, 2005). Vitamin A prav tako sodeluje tudi pri uravnavanju izražanja genov, pri čemer se retinol mora najprej pretvoriti v obliko karboksilne kisline, in sicer v vse-trans retinojsko kislino ali 9-cis retinojsko kislino. Te dve kislini sta liganda dveh družin retinoidnih receptorjev, kot sta na primer receptor retinojske kisline in receptor retinoid X. Več kot 532 genov je bilo identificiranih kot tarčnih genov retinojske kisline. Presnovki vitamina A
lahko modulirajo posebne funkcionalne vidike imunskega odziva, kot so ravnovesje med celicami Th1 in Th2 ter diferenciacija regulatornih celic T in celic Th17. Posledično bi uporaba vitamina A lahko imela regulativno vlogo pri avtoimunskih boleznih, kot je tudi MS (Jafarirad in sod., 2013).
Vitamin A najdemo v živilih živalskega izvora, kot so na primer jetra, olje iz jeter rib, jajca in mlečni izdelki, in sicer v obliki retinil palmitata, medtem ko je v živilih rastlinskega izvora, kot sta temno zelena listnata zelenjava in sadje z močno oranžno barvo, prisoten v obliki karotenoidov, ki se lahko pretvorijo v retinol (Villamor in Fawzi, 2005).
Pomembno je poudariti, da dolgotrajno uživanje prevelikih količin omenjenega vitamina lahko predstavlja tudi tveganje za zdravje, saj se ta shranjuje v jetrih in ob visokih koncentracijah spodbuja nastanek glukoneogeneze (encimska sinteza glukoze iz piruvata, laktata, glicerola, aminokislin ali intermediatov ciklusa trikarboksilnih kislin, ki poteka v jetrih in v ledvični skorji) in spremembo kroženja (turnover) beljakovin, kar pri prehrani z nizko vsebnostjo beljakovin lahko privede do hepatotoksičnosti (Jafarirad in sod., 2013).
Dodajanje retinil palmitata se je pri bolnikih z RRMS izkazalo z izboljšavo funkcionalne kompozitne ocene (angl. Multiple Sclerosis Functional Composite, MSFC), a žal ni prišlo do značilnih sprememb pri EDSS, številu zagonov in volumnu lezij v beli snovi možganov (Bitarafan in sod., 2015). Jafarirad in sodelavci (2012) so želeli ugotoviti, kakšen učinek ima vitamin A pri bolnikih z MS na proliferacijo (rast in razmnoževanje) celic T. Izkazalo se je, da je dodajanje retinil palmitata v in vitro pogojih pokazalo zmožnost zmanjševanja proliferacije mononuklearnih celic iz periferne krvi, ki je bila predhodno sprožena z MOG.
Pri proliferaciji mononuklearnih celic predhodno sproženi s fitohemaglutininom, vitamin A žal ni pokazal nobenih učinkov.
2.2.1.2 Vitamin D
Vitamin D, imenovan tudi “vitamin sonca,” se uvršča med vitamine, a se obravnava kot prohormon (predhodna spojina hormona) z različnimi aktivnimi presnovki, ki delujejo kot hormoni (Dusso in sod., 2005). Njegova biološko aktivna oblika 1,25-dihidroksivitamin D3
(kalcitriol) je kemično podobna klasičnim hormonom, kot so testosteron, estrogen in kortizol (Sintzel in sod., 2018). Vitamin D igra pomembno vlogo pri uravnavanju presnove ter absorpciji kalcija in fosforja (pomembna za zdravje kosti) (Alshahrani in Aljohani, 2013) ter pri uravnavanju delovanja imunskega sistema (Sintzel in sod., 2018).
Hipovitaminoza vitamina D je trenutno eden najbolj raziskovanih okoljskih dejavnikov tveganja za MS (nastanek, razširjenost, pogostost zagonov in napredovanje bolezni) in je glede na nove klinične ugotovitve tudi najbolj obetaven (Pierrot-Deseilligny, 2009).
Pomanjkanje vitamina D se pri 80 % do 90 % otrok in odraslih kaže z bolečino, mialgijami in šibkostjo (Kennel in sod., 2010). Nezadostna raven vitamina D je povezana s številnimi
boleznimi, vključno s presnovnimi motnjami, avtoimunskimi stanji, psihiatričnimi, dihalnimi in srčno-žilnimi motnjami ter rakom, osteoporozo in osteomalacijo (Sowah in sod., 2017). Glavni viri vitamina D so sončna svetloba, prehrana in prehranska dopolnila.
Vitamin D3 (holekalciferol) najdemo v živilih živalskega izvora, kot so mastne ribe (npr.
sardele, slanik, tun, skuša, losos), olje iz jeter trske, rumenjak in drobovina (Chang in Lee, 2019), medtem ko vitamin D2 (ergokalciferol) najdemo v živilih rastlinskega izvora (najvišje koncentracije so v gobah (npr. šitake)). Vir obeh vrst vitamina D predstavljajo tudi obogatena živila, kot so npr. mleko, kosmiči, nekateri pomarančni sokovi in siri (Sintzel in sod., 2018).
Za razliko od ostalih vitaminov, ki se v človeškem telesu vglavnem ne morejo sintetizirati, je zgodba pri vitaminu D ravno obratna. Endogeni vitamin D nastaja v koži pod vplivom svetlobe, in sicer v dveh stopnjah. Najprej se prekurzor 7-dehidroholesterol, ki se nahaja v koži, fotolizira pod vplivom ultravijoličnih B žarkov (valovna dolžina 290-315 nm) do previtamina D3 (prekalciferol), ki se nato izomerizira v vitamin D3 (Sintzel in sod., 2018).
Tako vitamin D3 kot vitamin D2 sta biološko neaktivna in zato potrebujeta nadaljnjo encimsko pretvorbo v aktivno obliko. Najprej poteka 25-hidroksilacija v jetrih do 25- hidroksivitamina D (kalcidiol) oziroma glavne krožeče oblike vitamina D, ki ima razpolovno dobo 2–3 tedne. Kalcidiol se nato v ledvicah preko 1-alfa-hidroksilacijo pretvori v svojo najbolj aktivno obliko, 1,25-hidroksivitamin D2 (kalcitriol), z razpolovno dobo 4–6 ur (Chang in Lee, 2019). Kalcitriol ima razpolovno dobo nekaj ur in ga prepoznajo tkiva s specifičnimi receptorji za vitamin D, ki so prisotni v številnih delih telesa, kot so npr. koža, kosti, mišice, spolne žleze, črevesje, OŽS, mikroglije, aktivirani monociti ter limfociti T in B (Pierrot-Deseilligny, 2009). Njegova aktivna oblika igra pomembno vlogo pri aktivaciji in proliferaciji limfocitov, diferenciaciji celic T pomagalk, zadrževanju (homing) limfocitov v specifičnih tkivih, proizvodnji specifičnih izotipov ter uravnavanju imunskega odziva. Tarčne vrste imunskih celic so makrofagi, dendritične celice ter celice T in B (Mora in sod., 2008). Prekomerna izpostavljenost soncu ne more povzročiti toksičnosti, saj v tem primeru pride do uravnavanja in pretvorbe vitamina D v njegove neaktivne presnovke (Asif in Farooq, 2021).
Ascherio in sodelavci (2014) so s svojo raziskavo, v kateri je sodelovalo 465 bolnikov s KIS, ugotovili, da se s pomočjo koncentracije serumskega 25-hidroksivitamina D lahko napovedujeta njihova aktivnost in prognoza. Povišana serumska raven 25-hidroksivitamina D napoveduje zmanjšano aktivnost in počasnejše napredovanje MS. Pri povišanju povprečne serumske koncentracije za 50 nmol/L znotraj prvih dvanajst mesecev je napovedano zmanjšanje možnosti za nastanek novih lezij (za 57 %), zmanjšano število zagonov (za 57 %), zmanjšano letno povečanje volumna lezij T2 (za 25 %) ter zmanjšana letna izguba volumna možganov (za 41 %) (v obdobju od dvanajstega do šestdesetega meseca). Prav tako so prišli do podobnih ugotovitev med koncentracijami 25- hidroksivitamina D, ki so bile merjene do dvanajstega meseca, ter aktivnostjo MS oziroma
njenim napredovanjem od štiriindvajsetega do šestdesetega meseca. Serumske koncentracije 25-hidroksivitamina D nad 50 nmol/L v prvih dvanajstih mesecih napovedujejo nižji EDSS v obdobju naslednjih štirih letih. Na drugi strani pa imamo raziskavo, kjer so Abbatemarco in sodelavci (2019) prav tako preučevali povezavo med serumskimi koncentracijami 25-hidroksivitamina D in 25-hidroksivitamina D3 ter značilnostmi možganov pri 267 bolnikih z MS, in sicer s PPMS in SPMS. Na koncu se je izkazalo, da ni bilo statistično značilne povezave med vitaminom D in volumnom lezij T1 in T2 ter frakcijo možganskega parenhima.
2.2.1.3 Vitamin E
Vitamine E je pomembno esencialno hranilo, ki sodi v družino tokoferolov in tokotrienolov. Najdemo ga v rastlinskih oljih, margarinah, zelenjavi, sadju, oreščkih in v določenih količinah tudi v ribah. Naravna oblika vitamina E vsebuje osem različnih spojin.
V človeški krvi je najbolj zastopan alfa-tokoferol, ki ima prav tako tudi najvišjo biološko razpoložljivost. Vitamin E ima antioksidativne in imunomodulatorne lastnosti in velja za enega najpomembnejših antioksidativnih dejavnikov, ki deluje proti možni preobremenitvi z reaktivnimi kisikovimi spojinami in škodi, ki je nastala zaradi oksidativnega stresa.
Znano je, da sta tako reaktivne kisikove spojine kot tudi oksidativni stres odgovorna za patogenezo določenih bolezni vključno z nevrodegenerativnimi boleznimi in MS (Løken- Amsrud in sod., 2013). Poleg tega je dokazano, da vitamin E sodeluje tudi pri uravnavanju izražanja genov, aktivnosti imunskega sistema in moduliranju celične signalizacije (Khosravi-Largani in sod., 2018). Njegovo pomanjkanje povzroča nastanek napredujočega nevrološkega sindroma, ki ga sestavljajo cerebelarna ataksija, izguba posteriorne kolumne hrbtenjače in periferna okvara živcev (Hanna, 1995).
Dokazan je vpliv vitamina E na različne imunske celice. Pri miših je vitamin E tako povečal delovanje naivnih celic T s spodbujanjem njihove delitve in proizvodnjo interlevkina-2 ter z zmanjšanjem prostaglandina E2 iz makrofagov, ki zatira celice T.
Ugotovljeno je, da je pri odzivu na virusno okužbo pravilno delovanje in medsebojno sodelovanje celic T, dendritičnih celic in regulatornih celic T neposredno odvisno od ustrezne ravni vitamina E (Løken-Amsrud in sod., 2013). Pri modelih EAE je sintetični alfa-tokoferol TFA-12 bistveno zmanjšal nevrološki primanjkljaj in resnost EAE, povzročenega z MOG. TFA-12 je uspešno zmanjšal vnetje, astrogliozo in izgubo mielina, pospešil remielinizacijo žariščnih demieliniziranih lezij ter povzročil diferenciacijo prekurzorskih celic oligodendrocitov v zrele oligodendrocite. Našteti učinki poudarjajo potencialno terapevtsko korist TFA-12 v obnovitvi mielina pri MS (Blanchard in sod., 2013). Prav tako imamo tudi raziskavo, ki pri 80 bolnikih z MS ni našla medsebojne povezave med vnosom vitamina E ali njegovo serumsko koncentracijo in napredovanjem bolezni MS (Ramsaransing in sod., 2009).
2.2.1.4 Vitamin C
Antioksidanti imajo zaščitno vlogo pri nevronih na način, da zavirajo apoptozo (programirana celična smrt) in sodelujejo pri obnavljanju živcev. Vitamin C oziroma L- askorbinska kislina je antioksidant z nizko molekulsko maso, ki s hitrim prenosom elektronov odstranjuje reaktivne kisikove spojine in preprečuje peroksidacijo lipidov.
Hkrati tudi povečuje encimsko aktivnost katalaze v možganih oziroma encima, ki ima kompenzacijske mehanizme pri tvorbi prostih radikalov. Neenakomerna porazdelitev vitamina C v različnih predelih možganov nam govori o njegovi pomembnosti znotraj le- teh (Babri in sod., 2015).
Za človeka sta glavni vir vitamina C sadje in zelenjava (90 % dnevnega vnosa izvira iz teh dveh skupin živil). Kljub temu, da se njegova vsebnost med živili znotraj skupin razlikuje, lahko izločimo nekaj živil, ki ga vsebujejo v večjih koncentracijah, kot so na primer agrumi, kivi, mango, brokoli, paradižnik in paprika (Lykkesfeldt in sod., 2014).
Sol L-askorbinske kisline oziroma askorbat sodeluje tudi pri sintezi kolagena, ki je povezan s tvorbo mielina. Vitamin C lahko pospeši tudi zmožnost učenja, spomina in prepreči izgubo spomina (Babri in sod., 2015). Približno od 40 do 65 % bolnikov z MS doživi določeno stopnjo kognitivnih motenj, s čimer se zmanjša tudi njihova zmožnost ohranjanja spomina (Rahn in sod., 2012). Središče za učenje in spomin v OŽS je hipokampus. To področje možganov je zelo občutljivo in ranljivo pri nevroloških boleznih ali ishemiji (pomanjkanje krvi v delu organa ali organizma zaradi stisnjenja ali obstrukcije arterije). Škodo v obliki zmanjšanja oziroma izgube spomina lahko povzroči tudi oksidativni stres. Dobra novica je ta, da se izgubljeni spomin lahko tudi povrne. Za to je zaslužen parahipokampalni girus, ki ima zaradi svojih nevronskih matičnih celic sposobnost obnavljanja in proliferacije celic skozi vse življenje. Tako je na primer pri podganah, ki jim je bil vitamin C neposredno injektiran v hipokampus, prišlo do izboljšanja postopka iskanja in pridobivanja znanja ter ohranjanja spomina (preizkus pasivnega izogibanja) (Babri in sod., 2015).
Pomembno je poudariti, da so nekateri antioksidanti, med katerimi je tudi vitamin C, lahko tudi pro-oksidanti. To pomeni, da lahko sprožajo oksidativne procese in lipidno peroksidacijo. Tako lahko na primer visoke koncentracije antioksidantov, v tem primeru vitamina C, privedejo do nastanka Fentonove reakcije. To je reakcija, pri kateri se v z železom bogatih tkivih (na primer beli predel oziroma belina v možganih ali hrbtenjači) začnejo tvoriti hidroksilni radikali, ki lahko poslabšajo vnetje, kar zagotovo ne gre v korist vnetnim boleznim, kot je MS. Ugotovljeno je, da injektiranje vitamina C ne samo da nima zaščitne vloge proti razvoju EAE, temveč v prisotnosti železa še dodatno poslabša peroksidacijo lipidov (Khosravi-Largani in sod., 2018).
2.2.1.5 Vitamin B3
Vitamin B3, znan tudi pod imenom niacin, lahko najdemo v dveh oblikah, in sicer v obliki nikotinamida in nikotinske kisline (Nemazannikova in sod., 2018). Za njegovo sintezo je potreben triptofan, ena izmed življenjsko pomembnih aminokislin, ki je potrebna za normalno rast. Poleg tega ima triptofan tudi vlogo prekurzorja za nekaj bioaktivnih spojin, kot so nikotinamid, serotonin, melatonin, triptamin, kinurenin, 3-hidroksinurenin, kinolinska kislina in ksanturenična kislina (Friedman, 2018). Njegov vnos lahko zagotovimo z uživanjem morske hrane ali prehranskih dopolnil (Nemazannikova in sod., 2018).
Niacin igra pomembno vlogo kot kofaktor pri pretvorbi ogljikovih hidratov v glukozo, pomaga pri produkciji maščobnih kislin in holesterola, popravlja poškodbe deoksiribonukleinske kisline (DNK) ter zagotavlja normalno delovanje živčnega sistema tako na psihološki kot biokemični ravni. Njegovo pomanjkanje lahko privede do nastanka simptomov, kot so kronična utrujenost, akutna utrujenost, demenca ter depresija. Z niacinom bogata živila so kvas, jetra, piščančje meso, rdeče meso, stročnice in oreščki.
Tudi kava vsebuje nikotinsko kislino, in sicer v znatnih količinah, zaradi česar je zelo zanimivo živilo, saj celo z le eno popito skodelico kave lahko zagotovimo dnevno potrebo po tem vitaminu (Nemazannikova in sod., 2018).
Pri živalskih modelih EAE, ki jim je bil le-ta predhodno sprožen z MOG in PLP, je injektiranje nikotinamida povzročilo značilno zmanjšanje območij infiltracije imunskih celic in demielinizacije. Poleg tega je pokazal tudi zaščitno vlogo pred aksonskimi poškodbami, do katerih lahko pride zaradi nevrotoksičnosti, povzročene s strani z lipopolisaharidi aktivirane mikroglije. Glede na to, da se je dodajanje nikotinamida modelom EAE izkazalo s svojo nevro-zaščitno vlogo tako v in vivo kot tudi v in vitro pogojih, nam to nakazuje na njegov mogočen pozitivni terapevtski potencial pri bolnikih z MS (Kaneko in sod., 2006).
2.2.1.6 Vitamin B12
Gre za največji in najbolj kompleksen vitamin. Imenujemo ga tudi kobalamin, saj ima v svoji osnovi molekulo kobalta, ki je povezan z mnogimi pomembnimi biološkimi funkcijami (zaradi njega je na primer rdeče meso rdeče barve). Kobalamin lahko sintetizirajo tudi naše črevesne bakterije, a so te količine žal premajhne, da bi zadostile našim dnevnim potrebam. Iz tega razloga je primarna pot njegovega vnosa naša prehrana (Nemazannikova in sod., 2018). Omeniti je treba, da je kobalamin, ki se nahaja v živilih oziroma hrani, prav tako sintetiziran s strani določenih bakterij in arhej (arhebakterije), saj ga rastline in živali same žal ne morejo sintetizirati. Po sintezi se ta začne prenašati po organizmu in kopičiti v živalskih tkivih. Zaradi mikrobne interakcije lahko pride do tega
procesa tudi pri nekaterih rastlinah in gobah (Watanabe in Bito, 2018). Prehranski viri kobalamina so drobovina (jetra, ledvice, srce), ribe, jajca in mleko (Nemazannikova in sod., 2018).
Vitamin B12 sodeluje v celični presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Kot kofaktor sodeluje pri nastajanju mielina, fiziologiji živčnega sistema ter imunskih mehanizmih. Njegova kofaktorja, adenozilkobalamin in metilkobalamin, igrata pomembno vlogo pri encimskih reakcijah z encimoma metilmalonil-CoA mutazo in metionin sintazo (Nemazannikova in sod., 2018). Slednja vloga je izjemnega pomena pri presnovni poti homocisteina, ki se s pomočjo vitamina B6 in folata (vitamin B9) pretvori v metionin.
Reakcija poteka v citosolnem okolju in pomanjkanje teh kofaktorjev vodi k povišanju koncentracij homocisteina v krvi (Rizzo in sod., 2016), ki pa je lahko odgovorna za nastanek različnih sistemskih in nevroloških bolezni (Moretti in Caruso, 2019).
Homocistein se iz tega razloga uporablja tudi kot biološki označevalec pomanjkanja vitamina B12 (Obeid in sod., 2019).
Zmanjšana sposobnost izločanja zadostne količine želodčne kisline ter intrinzičnega faktorja (oboje nastopi v starosti) lahko privede do zmanjšane absorbcije vitamina B12 in posledično tudi do njegovega pomanjkanja. Zato se osebam, starejšim od 50 let, priporoča uživanje tega vitamina v obliki prehranskega dopolnila (Rizzo in sod., 2016).
Pomanjkanje vitamina B12 je povezano s številnimi motnjami, kot so periferna nevropatija (okvara perifernih živcev), disfunkcija avtonomnega živčnega sistema, zmanjšanje mielinizacije, degeneracija vidnega živca, težave z mehurjem, depresija, težave s spominom, upad kognitivnih sposobnosti ter spremembe razpoloženja in vedenja idr.
Zanimivo je, da imajo osebe s pomanjkanjem tega vitamina podobne klinične in paraklinične značilnosti kot bolniki z MS (Nemazannikova in sod., 2018). Na drugi strani imamo raziskavo, v kateri so Najafi in sodelavci (2012) prišli do povsem nasprotne ugotovitve. V raziskavi je sodelovalo 60 bolnikov z MS in 38 zdravih posameznikov, ki so služili kot kontrolna skupina. Obema skupinama so merili serumsko koncentracijo vitamina B12. Ugotovljeno je bilo, da med skupinama ni bilo najdenih statistično značilnih razlik, kar pomeni, da povezava med serumsko koncentracijo tega vitamina in MS ni dokazana (čas nastopa bolezni, trajanje in oblika bolezni ter EDSS).
2.2.2 Minerali in elementi v sledovih 2.2.2.1 Selen
Je vitalni element v sledovih, ki v našem telesu igra pomembno vlogo pri številnih bioloških procesih. Ustrezne ravni biološko razpoložljivega selena so pomembne za normalno delovanje OŽS, moškega reprodukcijskega sistema, endokrinega sistema, mišic,
srčno-žilnega sistema ter imunskega sistema (Avery in Hoffmann, 2018). Njegovi učinki na imunski sistem so kompleksne narave, pri čemer zajemajo sodelovanje pri aktivaciji, proliferaciji ter diferenciaciji tako prirojenih kot specifičnih imunskih celic ter regulacijo prekomernega imunskega odziva in kroničnega vnetja. Prav tako sodeluje tudi pri dinamiki mitohondrijev, uravnavanju kalcijevih kanalčkov in prostih radikalov oziroma poteh, ki so vpletene v patologijo MS (de Toledo in sod., 2020).
Selen se pojavlja se v obliki seleno aminokislin, kot sta selenometionin in selenocistein, nahaja pa se tudi v anorganskih oblikah, kot sta natrijev selenit in natrijev selenat (Huang in sod., 2012). Lahko ga pridobimo iz različnih živil, kot so na primer žita, zelenjava, morska hrana, meso, mlečni izdelki in oreščki (Avery in Hoffmann, 2018).
Čeprav so pri bolnikih z MS v primerjavi z zdravimi posamezniki (kontrolna skupina) izmerjene visoke koncentracije selena v krvi (Hesamian in Eskandari, 2020), Fathi in sodelavci (2013) poročajo ravno obratno, in sicer, da so pri bolnikih z MS ugotovljene bistveno nižje ravni selena v krvi. Na koncu imamo tudi raziskave, ki govorijo, da se serumska koncentracija selena med skupinama ni bistveno razlikovala (Alizadeh in sod., 2016).
Tako pomanjkanje selena kot tudi toksičnost vplivata na imunske funkcije, ki vodijo k spodbujanju nastanka bolezni MS. Tako na primer prevelike oziroma toksične koncentracije tega elementa povzročajo proliferacijo celic T in celic T pomagalk. Poleg tega se poveča tudi proizvodnja protiteles, aktivnost naravnih celic ubijalk in raven citokina interferona γ (gama). Pomanjkanje selena pa po drugi strani prispeva k nastanku demielinizacije in posledično tudi MS, saj spodbuja proizvodnjo vnetnih citokinov ter zavira protivnetne citokine. Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da v določenih primerih tako pomanjkanje kot tudi toksičnost s selenom lahko povzročita povečano tvorbo regulatornih celic T, zavreta aktivnost nevtrofilcev ter zmanjšata obsežno proizvodnjo reaktivnih kisikovih spojin, kar prispeva k preprečitvi bolezni MS (Hesamian in Eskandari, 2020).
2.2.2.2 Cink
Cink je element v sledovih, esencialen za žive organizme in njihove biološke procese (Sanna in sod., 2018). Dejstvo, da je kofaktor več kot 300 encimov (vključno z matriksnimi metaloproteinazami) ter sestavni del še večje količine beljakovin (vključno z MBP), nam govori o njegovi zelo pomembni vlogi za zdravje ljudi (Bredholt in Frederiksen, 2016). Cink je tako vključen na vseh ravneh signalne transdukcije, sodeluje pri celični komunikaciji, celični proliferaciji, diferenciaciji in preživetju ter igra ključno vlogo pri uravnavanju imunskega sistema (Sanna in sod., 2018). Poleg tega je pomemben tudi za normalno delovanje živčnega in reproduktivnega sistema (Bredholt in Frederiksen,
2016). Glede na nezmožnost kopičenja cinka v našem telesu ga je treba dosledno vnašati s prehrano. Evkariontske celice morajo za svoje pravilno delovanje nenehno vzdrževati celično homeostazo cinka, čigar koncentracija se v naši prehrani nenehno spreminja (Sanna in sod., 2018). Živila, ki vsebujejo najvišje koncentracije cinka, so rdeče meso, nekatere školjke, stročnice, obogateni kosmiči in polnozrnata žita, pri čemer imajo živila živalskega izvora večjo biorazpoložljivost v primerjavi z živili rastlinskega izvora (Gammoh in Rink, 2017).
Pomanjkanje cinka povzroča zaostajanje v rasti pri otrocih, hipogonadizem, oligospermijo, alopecijo, disgevzijo, disfunkcijo imunskega sistema, nočno slepoto, oslabljeno celjenje ran in kožne lezije (Tako, 2019). Čeprav se je ocenjevalo, da je pomanjkanja tega elementa zelo redek pojav, je zanimivo, da ta prizadene 20–25 % svetovnega prebivalstva (Sanna in sod., 2018) ter da je bilo po podatkih SZO v začetku 21. stoletja pomanjkanje cinka peti vodilni vzrok umrljivosti in obolevnosti v razvitih državah (Gammoh in Rink, 2017).
Da ima cink pomembno vlogo pri patogenezi MS, se povezuje s tem, da cink v visokih koncentracijah najdemo v OŽS in je vključen v fiziologijo možganov. Stanja, kot so akutna možganska poškodba in nevrodegenerativne bolezni, spremlja tudi porušena homeostaza cinka, kar lahko pojasnjuje možnost, da je tarča njihovega zdravljenja ravno cink (Choi in sod., 2017). Nizke koncentracije cinka zmanjšujejo različne funkcije v imunskem sistemu, vključno s funkcijo celic T pomagalk, številom perifernih celic T, aktivnostjo naravnih celic ubijalk in citotoksičnih celic T ter funkcijami nevtrofilcev in makrofagov.
Pomanjkanje cinka je neposredno vključeno v poslabšanje stanja MS. Nizka raven znotrajceličnega cinka pravzaprav lahko aktivira zorenje dendritičnih celic in posledično na celični površini povečano izražanje kostimulacijskih molekul in molekul poglavitnega kompleksa tkivne skladnosti, kar verjetno vodi v aktivacijo celic T in avtoimunost, posredovano s tovrstnimi celicami. Visoke ravni cinka pa po drugi strani prispevajo k prekomernemu izražanju receptorjev z visoko afiniteto za interlevkin-2, ki je ključen za proliferacijo in diferenciacijo limfocitov T (CD4+ in CD8+) v efektorske celice, namesto aktivacije mikroglije oziroma rezidenčnih celic OŽS, kar igra pomembno vlogo pri patogenezi MS. Pri patogenezi MS igrajo pomembno funkcijo tudi matriks metaloproteinaze, odvisne od cinka, ki sodelujejo pri preoblikovanju zunajceličnega matriksa (razgradnja KMP in MBP). Slednja trditev ima potencial pri razvoju novih načinov zdravljenja MS (Matar in sod., 2020).
Tako Ghazavi in sodelavci (2012) kot Palm in Hallmans (1982) so ugotovili, da je pri bolnikih z MS v primerjavi s kontrolno skupino opažena nižja koncentracija cinka v krvi.
Ghoreishi in sodelavci (2015) ugotavljajo obratno, da imajo bolniki z MS značilno višje serumske koncentracije cinka. Prav tako obstaja tudi raziskava, ki ni pokazala značilnih razlik v koncentraciji cinka med bolniki z MS in zdravimi posamezniki (Alizadeh in sod., 2016; Matar in sod., 2020).
2.2.2.3 Magnezij
Magnezij je mineral, ki ima v našem organizmu številne pomembne vloge. V vlogi kofaktorja sodeluje pri več kot 300 encimskih reakcijah. Ključen je za številne procese, kot so uravnavanje krčenja mišic (vključno s srčno mišico), krvnega tlaka in presnove inzulina.
Poleg tega je potreben tudi za sintezo DNK, ribonukleinske kisline (RNK) in beljakovin.
Če pogledamo njegovo vlogo v živčnem sistemu, lahko vidimo, da je bistvenega pomena za optimalen prenos živčnih impulzov in živčno-mišično koordinacijo ter za zaščito pred pojavom ekscitotoksičnosti (poškodba živčevja in KMP), ki vodi v celično smrt (Kirkland in sod., 2018). Prav tako ima pomembno vlogo tudi pri stabilizaciji aksonov in sproščanju nevrotransmiterjev (Akbay in sod., 2020).
Najvišje koncentracije magnezija najdemo v živilih, bogatih s klorofilom, kot je zelena zelenjava (na primer špinača), čemur sledijo oreščki, semena in nepredelana žita. Ta mineral vsebujejo tudi stročnice, sadje, ribe in meso, a v zmernih koncentracijah. Najmanj magnezija je prisotno v mlečnih izdelkih, razen v mleku (Gröber in sod., 2015).
Nizke ravni magnezija so povezane z nastankom številnih kroničnih in vnetnih bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen, astma, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, odpornost na inzulin, sladkorna bolezen tipa II, visok krvni tlak, bolezni srca in ožilja, migrena ter osteoporoza (Gröber in sod., 2015). Njegovo pomanjkanje prispeva k povečanju sproščanja vnetnih citokinov in reaktivnih kisikovih spojin, s čimer posledično vodi k nastanku oziroma poslabšanju različnih patologij OŽS. Poleg tega lahko tudi moti aktivnost prenašalcev v nevronih, astrocitih, pericitih in kapilarnih endotelijskih celicah, ki skupaj tvorijo živčno-žilno enoto (Kaya in Ahishali, 2011). Nizka raven tega minerala lahko prav tako poveča tudi prevodno hitrost živcev, kar posledično zmanjša vzdražni prag aksonov.
Slednja trditev ima potencialno korist pri preprečevanju in zdravljenju nevroloških motenj (Akbay in sod., 2020).
Kljub temu, da zgoraj opisani učinki magnezija poudarjajo njegovo bistvenost ter da so pri bolnikih z MS v primerjavi z zdravimi posamezniki bile ugotovljene bistveno nižje koncentracije serumskega magnezija (Akbay in sod., 2020) ,je pomembno omeniti, da med njegovo serumsko koncentracijo in tveganjem za nastanek MS ni prišlo do značilne povezave (Cortese in sod., 2019). Prav tako obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da so serumske koncentracije magnezija pri bolnikih z MS bile znatno nižje, a še vedno v mejah normale (Alizadeh in sod., 2016) oziroma so razlike med bolniki z MS in kontrolno skupino bile majhne ter klinično nepomembne (Janghorbani in sod., 2017).
2.2.3 Maščobne kisline (MK)
Maščobe uvrščamo v veliko skupino spojin, ki jih imenujemo lipidi. Skupno vsem lipidom
je, da so slabo ali popolnoma netopni v vodi. Čeprav so lipidi sprva veljali le za pasivni sistem shranjevanja energije, se je ugotovilo, da imajo lipidi ključno strukturno in funkcionalno vlogo v skoraj vseh bioloških procesih v telesu, ki so vključeni v uravnavanje fizioloških in patoloških stanj (Segatto in Pallottini, 2020).
Maščobe so po sestavi večinoma trigliceridi – estri glicerola in treh maščobnih kislin, od katerih so odvisne značilnosti določene maščobe. Strukture MK se močno razlikujejo glede na dolžino ogljikovodikove verige in stopnjo nasičenosti. Glede na dolžino ogljikovodikove verige jih razvrščamo na kratko, srednje, dolgo in zelo dolgoverižne MK.
Še bolj pogosta delitev je glede na nasičenost oziroma vsebnost dvojne vezi, in sicer na nasičene in nenasičene. Nenasičene MK (NNMK) so lahko enkrat ali večkrat nenasičene, slednje pa lahko naprej delimo tudi glede na položaj zadnje dvojne vezi v dve skupini, omega-3 in omega-6 MK. Poleg tega lahko MK razvrščamo tudi glede na konfiguracijo dvojnih vezi, in sicer na cis ali trans MK (Vannice in Rasmussen, 2014).
2.2.3.1 Nasičene maščobne kisline (NMK)
Nasičene maščobe oziroma NMK so tiste, pri katerih je t. i. alkilna veriga sestavljena izključno iz (nasičenih) enojnih vezi med atomi ogljika. Čeprav je ta vrsta maščob najbolj značilna za živila živalskega izvora (meso, jajca, mleko in mlečni izdelki ipd.), jih najdemo tudi v rastlinskih živilih. Veliko jih vsebujejo kokosovo in palmovo olje ter kakavovo maslo. Palmovo in kokosovo olje sta žal že desetletja očrnjeni maščobi in se obravnavata kot nezdravi maščobi, ki vplivata na zamašitev arterij. Ne smemo pa pozabiti, da sta kljub temu, da so večinoma sestavljene iz NMK, pri zmerni uporabi lahko omenjeni olji tudi zdravju koristni (Boateng in sod., 2016). V skupino NMK sodijo palmitinska (C16:0), lavrinska kislina (C12:0), miristinska (C14:0) ter stearinska kislina (C18:0) (Radzikowska in sod., 2019).
Raziskave, ki so primerjale odnos med NMK in patologijo MS, večinoma govorijo o škodljivosti NMK. Tako so na primer pri 219 pediatričnih bolnikih z RRMS ali KIS ugotovili, da povečanje vnosa energije iz maščob za 10 % prispeva k 56-odstotnem povečanju tveganja za ponovni zagon bolezni. Vsako 10-odstotno povečanje vnosa NMK je omenjeno nevarnost potrojilo (Azary in sod., 2018). Domneva se, da so višje koncentracije NMK odgovorne za spremembo stabilnosti mielinske ovojnice, za povečanje agregacije trombocitov s hipoksijo (pomanjkanje preskrbe s kisikom v tkivih) v mikrocirkulaciji znotraj OŽS in posledično nastanek perivaskularne demielinizacije (Ghadirian in sod., 1998). NMK so pri podganah povzročile aktivacijo signaliziranja toličnega receptorja 4, kar ni sprožilo le indukcije lokalnega izražanja citokinov, temveč je povzročilo tudi stres endoplazmatskega retikuluma (Milanski in sod., 2009).
2.2.3.2 Trans maščobne kisline (TMK)
TMK so izomeri maščobnih kislin z eno ali več dvojnimi vezmi v trans namesto v cis konfiguraciji. Lahko nastajajo v procesu industrijskega delnega hidrogeniranja NNMK oziroma rastlinskih olj (prej uporabljena metoda za proizvodnjo margarine in rastlinske masti) ali pa naravno kot posledica bakterijske biohidrogenacije NNMK v vampu prežvekovalcev (posledično jih lahko najdemo v mesu, mleku in mlečnih izdelkih, pridobljenih iz teh živali) (Zupanič in sod., 2021).
Uživanje industrijsko pridobljenih TMK negativno vpliva na lipidni profil, povečuje trigliceride, spodbuja vnetne odzive ter povečuje smrtnost zlasti zaradi pojava koronarne bolezni srca. Pomembno je poudariti, da se z vsakih 2 % celotne dnevne energije, pridobljene iz TMK, možnost za nastanek omenjene bolezni poveča za 23 % (Zupanič in sod., 2021). Poleg tega se zaužite TMK lahko tudi vgradijo v membrane možganskih celic, vključno z mielinsko ovojnico, za katero vemo, da izolira nevrone in sodeluje pri pošiljanju komunikacijskih signalov. Na ta način lahko TMK ovirajo normalno komuniciranje med nevroni, kar posledično vpliva na poslabšanje duševne zmogljivosti (Ginter in Simko, 2016). Prospektivne epidemiološke raziskave so pokazale, da je večji vnos NMK in TMK ter nižje razmerje med VNMK in NMK povezano s hitrejšim razvojem kognitivnega upada in pojavom nevrodegenerativnih bolezni v srednih letih (Bhardwaj in sod., 2011).
2.2.3.3 Holesterol
Holesterol je pomemben sestavni del nepoškodovanega mielina. Lipidi, zlasti lipoproteini, sodelujejo pri uravnavanju živčnih funkcij v OŽS z lokalnimi mehanizmi, ki so povezani s sistemsko presnovo lipidov. Lipoproteine delimo na lipoproteine visoke gostote (angl.
high-density lipoproteins, HDL), pogosto imenovan dober holesterol, in lipoproteine nizke gostote (angl. low-density lipoproteins, LDL) ali slab holesterol. Tako HDL kot tudi LDL igrata ključno vlogo pri transportu holesterola in lipidov v krvni plazmi. V normalnih fizioloških pogojih so v OŽS prisotne visoke koncentracije omenjenih lipoproteinov zaradi njune sposobnosti prehoda čez KMP. Dislipidemija oziroma nenormalnost v sestavi krvnih lipidov lahko okrepi vnetne procese znotraj žilnega endotelija ter povzroči indukcijo adhezijskih molekul in rekrutiranje monocitov. Povezave med dislipidemijo in povečanim vnetjem so ugotovljene pri stanjih, kot so ateroskleroza, bolezni srca in ožilja, presnovni sindrom in debelost (Weinstock-Guttman in sod., 2011).
Weinstock-Guttman in sodelavci (2011) so v svoji raziskavi pri 492 bolnikih z MS ugotavljali povezavo med lipidnim profilom in boleznijo MS. Izkazalo se je, da je večja prizadetost povezana z višjimi ravnmi LDL, skupnega holesterola in trigliceridov, medtem ko je manjša aktivnost akutnega vnetja povezana z višjimi ravnmi HDL.
2.2.3.4 NNMK
2.2.3.4.1 Enkrat nenasičene MK (ENMK)
Gre za MK, katerih alkilna veriga je sestavljena iz ene dvojne (nenasičene) vezi med atomi ogljika (Boateng in sod., 2016). Dve glavni ENMK sta palmitoleinska in oleinska kislina (Piccinin in sod., 2019). Palmitoleinsko kislino najdemo v oreščkih makadamije in modo- zelenih algah, medtem pa oleinsko kislino najdemo v olivnem olju, olju kanole, govejem loju, svinjski masti in avokadu (Vannice in Rasmussen, 2014).
Prehrana, v kateri ENMK predstavljajo primarni vir maščob (pogosto v obliki olivnega olja) in vsebuje le majhne količine živalskih izdelkov, je povezana z manjšim tveganjem za nastanek koronarne arterijske bolezni (Boateng in sod., 2016). S to vrsto MK bogata prehrana dokazano zmanjšuje izražanje adhezijskih molekul na membranah mononuklearnih celic iz periferne krvi, kar pomeni, da ima lahko specifične protivnetne učinke (Hon in sod., 2011). Poleg tega se je izkazalo, da tudi spreminja sestavo lipidov in sestavo lipoproteinov v krvni plazmi, s čimer posledično zmanjšuje vnetje, oksidativni stres, strjevanje krvi ter izboljšuje homeostazo glukoze (ugodni učinki na občutljivost za inzulin in sladkorno bolezen tipa II) in krvni tlak. Prav tako je zmanjšala tudi vnetno stanje po obroku (povzročeno s strani monocitov), kar je povezano s presnovnim sindromom (Piccinin in sod., 2019).
Oleinska kislina je najpogostejša dolgo verižna MK v človeškem maščobnem tkivu in je kritičen metabolični signal, ki stabilizira jedrni transkripcijski dejavnik in spodbuja zatiranje regulatornih limfocitov T z izboljšanjem presnovne poti oksidativne fosforilacije, ki jo povzroča β-oksidacija. Slednja ugotovitev ima potencialno korist pri bolnikih z MS, saj zdravljenje z oleinsko kislino lahko delno obnovi zatiranje regulatornih limfocitov T.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je profil genskega izražanja regulatornih limfocitov T iz periferne krvi, ki je bila izpostavljena oleinski kislini, bolj podoben profilu izražanja regulatornih limfocitov T, izoliranih iz maščobnega tkiva zdravih posameznikov kot bolnikov z MS (Pompura in sod., 2021).
2.2.3.4.2 Večkrat nenasičene MK (VNMK)
Alkilna veriga VNMK je sestavljena iz več kot ene dvojne (nenasičene) vezi med atomi ogljika (Boateng in sod., 2016). Sem sodijo omega-3 in omega-6 MK. Nekatere VNMK uvrščamo med esencialne, kar pomeni, da jih moramo za normalno delovanje telesa nujno zaužiti s hrano (Balić in sod., 2020).
2.2.3.4.2.1 Omega-3 MK
Mednje uvrščamo alfa-linolensko kislino (ALA), esencialno MK, ki jo najpogosteje najdemo v živilih rastlinskega izvora, kot npr. v kloroplastu zelenolistne zelenjave, nekaterih oreščkih (npr. orehi), orehovem olju, repičnem olju, soji in sojinem olju, lanenih semenih in lanenem olju. Pod n-3 MK sodita tudi dolgoverižni VNMK dokozaheksaenojska (DHA) in eikozapentaenojska kislina (EPA), katerih glavni vir so predvsem bolj mastne morske ribe (npr. losos, skuša, sardele, inčun, tun) (Mazza in sod., 2007) kot tudi nekatere glive, mahovi in bakterije. Za ljudi, ki ne uživajo živil živalskega izvora, je priporočeno uživanje morskih alg (Sayanova in Napier, 2004). Zanimivo je, da se je povprečni vnos n-3 MK znižal na manj kot 20 % tistega, kar je bilo prisotno v običajni prehrani pred 150 leti (Kaur in sod., 2014).
Čeprav ALA deluje nevro-zaščitno, protivnetno in antidepresivno (Blondeau in sod., 2015) je videti, da so njene koncentracije v krvi, celicah in večini tkiv precej nižje kot koncentracije EPA in DHA, kar nakazuje na njeno primarno biološko vlogo, tj. vlogo substrata za sintezo EPA in DHA. Kljub temu je pretvorba ALA v EPA in DHA precej šibka, saj se je samo približno 8 do 12 % pretvori v EPA in bistveno manj oziroma le 1 % v DHA (Baker in sod., 2016). EPA in DHA igrata pomembno vlogo v našem organizmu.
DHA je pomembna strukturna sestavina celičnih membran. Glede na to, da se nahaja v mrežnici očesa in možganih, lahko sklepamo, da je potrebna za razvoj in normalno delovanje možganov (sestavljeni iz približno 65 % maščobe, od katere kar 50 % odpade na DHA) ter vida. DHA prav tako deluje tudi protivnetno in zaščitno na srce. EPA pa je prekurzor zdravju koristnih eikozanoidnih hormonov oziroma bioaktivnih signalnih molekul, kot so prostaglandini, tromboksani in levkotrieni (Kaur in sod., 2014).
Omega-3 MK so se torej pokazale učinkovite pri dvigu ravni energije, vzdržljivosti in zmogljivosti, izboljšanju koncentracije in sposobnosti učenja, izboljšanju umirjenosti, vedenja in inteligenčnega količnika. Prav tako so se izkazale pri zniževanju dejavnikov tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, zaviranju rasti in metastaz raka, povečanju občutljivosti za inzulin, pospeševanju celjenja ran, zmanjšanju vnetja in bolečin v sklepih, blaženju simptomov avtoimunskih bolezni, izboljšanju presnove mineralov v kosteh, izboljšanju obvladovanja telesne mase ter povečanju izgorevanja maščob in zmanjšanju proizvodnje le-te (Kaur in sod., 2014).
2.2.3.4.2.2 Omega-6 MK
Pod n-6 MK sodijo linolna, gama-linolenska, dihomo-gama-linolenska in arahidonska kislina. Linolna kislina (LA) je esencialna MK, ki jo v velikih količinah najdemo v žafraniki, sončnici in koruzi, v srednjih je prisotna v soji, sezamu in mandljih ter v majhnih količinah v repičnem, arašidovem in olivnem olju. Zelo majhne količine najdemo tudi v
