Vsaka zgoraj našteta ustanova deluje na območju celotnega teritorija Republike Slovenije.
Zaradi zaključnega dela se bomo osredotočili le na tiste enote, ki se ukvarjajo s pomorskimi zadevami. Omenili bomo tudi nekaj izjem med službami, ki delujejo samostojno ter ne odgovarjajo nobenemu ministrstvu, ampak so bile vseeno ustanovljene s strani države in so ključnega pomena za področje pomorstva.
2.2.1 Ministrstvo za infrastrukturo
Na področju pomorstva v okviru Ministrstva za infrastrukturo delujeta organizacijski enoti Preiskovalec pomorskih nesreč in Direktorat za letalski in pomorski promet ter organ v sestavi Uprava Republike Slovenije za pomorstvo (URSP). Uprava je glavni državni organ na področju pomorstva, ki je zadolžena za opravljanje raznih nalog. V njeni pristojnosti delujejo luška kapitanija, reševalno-koordinacijski center (RCC), sistem za nadzor plovbe (VTS), sektor za varovanje obalnega morja (SVOM), pomorska inšpekcija (port in flag state control ter ISPS control) ter sektor za pomorske listine in splošne zadeve (Suban in dr., 2021).
2.2.2 Ministrstvo za notranje zadeve
Pod pristojnostjo Ministrstva za notranje zadeve deluje med drugimi službami tudi organ v sestavi, Policija Republike Slovenije.
Suban in dr. (2021) so za prikaz delovanja policije v pomorskih zadevah ta organ razdelili na več podenot, kot so: enota policijskih plovil, enota obmejne policije na morju in kopnem, enota kriminalistov in preiskovalcev nelegalnih dejanj ter policijski operativno-komunikacijski center.
2.2.3 Ministrstvo za finance
Pod okriljem Ministrstva za finance na področju pomorstva deluje organ v sestavi Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). Uprava je na področju pomorstva prisotna predvsem pri carinski dejavnosti v koprskem pristanišču, kjer v sklopu Finančnega urada Koper delujeta oddelek za carinjenje Koper ter oddelek za mejno kontrolo Luka Koper (Suban in dr., 2021).
2.2.4 Ministrstvo za obrambo
Suban in dr. (2021) navajajo, da Ministrstvo za obrambo na področju pomorstva prisostvuje pri zagotavljanju varnosti in preprečevanju nelegalnih dejanj. Pod okriljem ministrstva delujeta organa v sestavi Generalštab Slovenske vojske, ki vključuje 430. mornariški divizijon, in Uprava za zaščito in reševanje Republike Slovenije (URSZR).
Pod okriljem URSZR delujejo še koprska enota civilne zaščite, operativno-komunikacijski klicni center reševalcev in Koprska gasilska brigada.
2.2.5 Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Pod pristojnostjo ministrstva delujeta organa v sestavi Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ter Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (URSHVVR). URSHVVR nadaljnje inkorporira veterinarsko in fitosanitarno inšpekcijo, ki delujeta v koprskem pristanišču (Suban in dr., 2021).
2.2.6 Ministrstvo za okolje in prostor
V sklopu ministrstva delujeta organa v sestavi Agencija Republike Slovenije za okolje in Direkcija Republike Slovenije za vode ter pooblaščeni organizaciji VGP Drava s koprsko enoto in Zavod za varstvo narave Republike Slovenije z območno enoto Piran (Suban in dr., 2021).
2.2.7 Ministrstvo za kulturo
Pod okriljem ministrstva deluje pooblaščena organizacija Zavod za zaščito kulturne dediščine s koprsko enoto (Suban in dr., 2021).
2.2.8 Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za zdravje samo po sebi ni neposredno vključeno v zadeve pomorskega nadzora, ampak tesno sodeluje z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje ali NIJZ. Inštitut ne deluje pod okriljem ministrstva, ampak je državna služba, ki skrbi za pregledovanje zdravstvenega stanja na morskih in kopenskih mejah ter je pooblaščena za poročanje Ministrstvu za zdravje o aktualnem stanju (Suban in dr., 2021).
2.2.9 Agencija za komunikacijska omrežja in storitve
Med vladne deležnike na področju pomorstva bi lahko šteli tudi Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije ali AKOS. S strani vlade ustanovljena agencija sicer ne odgovarja nobenemu ministrstvu, ampak deluje samostojno. Glavna naloga agencije je vodenje vpisnika radijskih postaj na območju teritorija RS, med katerimi so seveda tudi vse VHF DSC in ostale radio postaje, ki jih deležniki uporabljajo na področju pomorstva.
3 Senzorji in podatkovne baze
Vladni deležniki skrbijo za nadzor in upravljanje svojega področja delovanja. Da bi učinkovito opravljali svoje naloge, zbirajo podatke s pomočjo raznih senzorjev.
Pod senzorje štejemo različne naprave za določanje položaja nekega objekta, lahko pa so to tudi sistemi za videonadzor, oziroma morebitni očividci, patrulje ali službe, ki zagotavljajo dostop do določenih informacij. Podatki, zbrani s pomočjo senzorjev, se shranjujejo v raznih podatkovnih bazah ter služijo za statistične namene in raziskave, lahko pa tudi za razne preiskave, kot so pomorske nesreče. Podatkovne baze se uporabljajo v skladu s potrebami raznih služb in v skladu z mednarodno ter nacionalno zakonodajo.
V naslednjih podpoglavjih bodo predstavljeni vsi senzorji in podatkovne baze, ki jih uporabljajo vladni deležniki.
3.1 VHF DSC radio
Deležniki v pomorstvu v Republiki Sloveniji, razen vojske, policije in civilne zaščite, se pri komunikacijah poslužujejo le VHF radio postaj, saj je njihov domet zadosten, da pokrije celotno območje teritorialnega morja in notranjih morskih voda.
VHF DSC radio je naprava, namenjena komunikacijam na VHF frekvenčnem pasu (Very High Frequency). VHF valovanje se zaradi visoke frekvence nihanja skozi zrak širi preko direktnih valov, torej se ne odbija od ionosfere, ampak potuje naravnost (angleško: line-of-sight ali LOS val). Zaradi te lastnosti je doseg VHF radio postaje omejen na okoli 50 navtičnih milj, kar je relativno kratka razdalja, ponuja pa zelo dobro kvaliteto prenosa zvoka. Doseg sicer lahko tudi povečamo, če oddajnik in sprejemnik postavimo na visoko točko. Tako bodo valovi lahko potovali dlje, ker bodo na svoji poti naleteli na manj ovir (IALA, 2018).
Vir: Ebergementwebs Slika 2 LOS val
VHF postaje za govor uporabljajo tako imenovane delovne frekvence, preko katerih se prenaša zvočni oziroma govorni signal med oddajnikom in sprejemnikom.
Za samo vzpostavitev zveze pa se uporabljajo DSC frekvence. DSC ali Digital Selective Calling je funkcija radio postaje, ki uporablja ločene frekvence za vzpostavitev zveze in pošiljanja vgrajenih sporočil med dvema postajama. Na ta način se lahko osebi, vključeni v komunikacijo v naprej dogovorita, na katerih frekvencah bo potekal pogovor. Tako se prepričata, da te frekvence ne bodo zasedene s strani drugih uporabnikov. Velja omeniti pravilo, da se pri komunikaciji med ladjami govorna frekvenca določi s strani postaje, ki kliče drugo postajo, pri komunikaciji med ladjo in obalno postajo pa to določi slednja (Suban, Kožman, Perkovič, Tuljak-Suban, Vidmar, Batič, Kirbiš, Grm, Škapin, Dimc, Felicjan, Mahne Kalin, Bajec, Mehlmauer, Steffe, Brcko Satler, Bordon, Luin, Rus, Brsa, Boštjan in Vlahovič, 2017).
DSC vgrajena sporočila delimo v dve glavni skupini: prioritetna ter rutinska sporočila.
Prioritetna sporočila so vsi klici, ki jih uporabimo v primeru stiske, nuje in ogrožene varnosti, rutinska pa pri ostali komunikaciji. Radio operater lahko pred začetkom klica oblikuje sporočilo glede na situacijo, v kateri se nahaja. Postaje, ki klic prejmejo, bodo na podlagi DSC sporočila na klicni, DSC, frekvenci že pred začetkom govornega klica na delovni frekvenci vedele, zakaj jih nekdo kliče (Suban in dr., 2017).
Na VHF radio postajah so frekvence zakodirane v kanale, ki so označeni s številkami. Radio operaterji morajo biti seznanjeni s predpisanimi DSC in govornimi frekvencami oziroma kanali, saj so nekatere izmed njih rezervirane le za določene situacije. Kanal 70 je izključno rezerviran za pošiljanje DSC sporočil tako v primeru stiske, nuje in ogrožene varnosti kot v primeru rutinskih klicev. Kanal 16 se nadalje uporablja le za izvedbo govornih klicev v primeru stiske, nuje in ogrožene varnosti, čeprav se lahko v primeru ogrožene varnosti in nuje uporabi tudi kanal 13 oziroma kateri koli kanal, naveden v DSC sporočilu. Sekundarno se kanal 13 uporablja za govorno komunikacijo med ladjami. Primarni kanal za takšno vrsto komunikacije je sicer kanal 6, ki pa se v primeru izvajanja operacij iskanja in reševanja uporablja za govorno komunikacijo med zrakoplovi in koordinatorjem reševanja. Kanala 15 in 17 se uporabljata za govorno komunikacijo med ročnimi VHF postajami na ladji. Pri tem morajo uporabniki paziti, da oddajajo signale pri najmanjši možni moči, saj tako ne motijo postaj na drugih ladjah ali na obali. Ostale kanale lahko uporabljamo za izvedbo rutinskih klicev. Kot primer lahko navedemo kanal 8, ki ga v Luki Koper uporabljajo vlačilci in piloti za komunikacije med izvajanjem manevrov.
Vsaka VHF DSC postaja se identificira s svojim imenom, pozivnim znakom in MMSI številko.
Vsi navedeni podatki so vladnim deležnikom na voljo v AKOS-ovem vpisniku radijskih postaj.
Poleg tega se deležniki lahko poslužijo tudi podatkovne baze ITU organizacije MARS in vpisnika ladij in čolnov, kjer se zbirajo navedeni podatki.
VHF DSC radio postaje se uporabljajo za iskanje in reševanje, nadzor prometa (obvestila, opozorila, pridobivanje informacij ipd.), pilotažo, komercialne pogovore in preiskovanje nesreč.
Vsak klic, opravljen preko omenjene postaje, se shrani v arhiv URSP in v VDR naprave na ladjah, tako da so ti dostopni za različne preiskave.
3.2 AIS
AIS ali Automatic Identification System je sistem za nadzorovanje pomorskega prometa, ki deluje na VHF pasu in uporabniku omogoča identifikacijo vseh opremljenih plovil na tem območju.
Po SOLAS konvenciji mora vsaka ladja, ki je vključena v mednarodna potovanja in ima bruto tonažo večjo od 300, biti opremljena z AIS napravo. Enako velja za tovorne ladje, ki imajo bruto tonažo večjo od 500 (IMO, 1974).
GMDSS operater na ladji mora v AIS napravo vnesti dimenzije ladje, njen tip, identifikacijske podatke, podatek o namembnem pristanišču in AIS status. Ta ostalim uporabnikom pove, ali ladja pluje ali je na sidru, ali je nasedla, ali ima morebiti omejeno sposobnost manevriranja ali pa je nesposobna manevrirati. Ko so ti podatki vneseni, se na zaslonu naprave pojavi položaj plovila in navedene informacije, uporabnik pa lahko na njej vidi tudi ostala plovila, opremljena z AIS-om.
AIS podatke delimo v štiri skupine, na statične in dinamične podatke ter na podatke o potovanju in podajanje informacij. Statični podatki se v napravo vnesejo ob njeni izgradnji. Vključujejo podatke, kot so MMSI ter IMO številka, pozivni znak, dimenzije ladje in njen tip. Skratka, gre za podatke, ki se ne spreminjajo. Po drugi strani so dinamični podatki tisti, ki se nenehno spreminjajo. Te podatke AIS naprava sprejme od ostalih navigacijskih naprav in merilnih instrumentov. Mednje spadajo podatki o položaju, kurzu, hitrosti, AIS statusu in hitrosti obračanja, če ladja ne pluje ravno. Dinamični podatki se avtomatično osvežujejo na 2 sekundi.
Med podatke o potovanju štejemo informacije o ocenjenem in dejanskem času prihoda ladje v namembno pristanišče, podatke o trenutno prepotovanem času, o trenutnem ugrezu in hitrosti
ter podatke o tovoru, še posebno, če se prevaža nevarne tovore. Vsi omenjeni podatki so vidni vsem objektom in ladjam, ki so opremljene s tem sistemom (Suban in dr., 2017).
AIS sistem uporabniku omogoča popoln nadzor nad pomorskih prometom, če njegovim podatkom pridruži še radarsko sliko in CCTV posnetke (video nadzor). Na spodnji sliki je prikazan zaslon Marine Traffic portala, ki prikazuje AIS podatke vsakega primerno opremljenega objekta (Suban in dr., 2017).
Vir: Marine Traffic
Slika 3 Marine Traffic AIS podatki
3.3 LRIT
LRIT ali Long Range Identification and Tracking of ships je naprava, ki preko satelitskega sistema (npr. Iridium ali INMARSAT) samodejno pošilja podatke o ladji. Po SOLAS konvenciji morajo biti z njo opremljene vse potniške ladje, vrtalne ploščadi in tovorne ladje z bruto tonažo, večjo od 300 (IMO, 1974).
V Republiki Sloveniji je LRIT sistem vezan na evropski LRIT podatkovni bazi; EU LRIT in EU LRIT CDC.
Naprava štirikrat dnevno v šesturnih intervalih pošlje sporočilo, ki vsebuje podatke o položaju ladje ter njenem kurzu in hitrosti. To sprejme strežnik ali Application Service Provider (ASP), ki glede na informacije doda podatke o IMO in MMSI številki. Nato posodobljeno sporočilo posreduje EU LRIT podatkovni bazi, ki glede na informacije najde ime ladje. Nazadnje se sporočilo pošlje v podatkovno bazo EU LRIT CDC. Od tu lahko države članice dostopajo do
3.4 SSN
SSN ali pomorsko varnostno podatkovno omrežje (Safety Sea Net) je informacijski sistem, namenjen nadzorovanju pomorskega prometa. Omogoča izmenjavo podatkov o ladjah med evropskimi državami podpisnicami in deluje pod okriljem EMSA-e, Evropske pomorske varnostne agencije (Suban in dr., 2017).
Omrežje sprejema AIS podatke, ki se samodejno osvežujejo v šestminutnih intervalih, in podrobne podatke o tovoru, še posebno o nevarnih tovorih. Ti vključujejo informacije o nevarnosti onesnaženja, podatke o stanju kaluž na ladji, informacije o odpadkih, namenjenih izkrcanju, in informacije o varnosti ladje. Poleg tega SSN beleži tudi pozicije vseh plovil ter podatke o pomorskih nesrečah in onesnaženjih, podatke o položajih tankerjev, ki so bili zgrajeni po stari metodi brez dvojnega opločja, in podatke o položajih ladij, ki jim je bila izdana prepoved vplutja v evropska pristanišča. SSN lahko uporabniku prikaže tudi osnovne plasti pomorske karte za območje plovbe določene ladje, ki vključujejo lokacije objektov za varnost navigacije, informacije o globinah, položajih shem ločene plovbe itd. (EMSA, 2021).
V Republiki Sloveniji imamo posebno prirejen in v celoti preveden SSN sistem, tako imenovani SI SSN. Poleg zgoraj navedenih storitev SI SSN omogoča tudi opravljanje storitev pomorskih agentov (Suban in dr., 2017).
3.5 CSN
CSN ali Clean Sea Net je služba za nadzor in odkrivanje izpustov olja na morski gladini. Službo je v namen odkrivanja in preprečevanja onesnaženja ustanovila EMSA.
CSN preko satelitskih posnetkov odkriva morebitna onesnaženja s strani ladij in tako pripomore k hitrejši sanaciji in izsleditvi povzročitelja. To je sposobna narediti v 30. minutah. V prvem koraku CSN pridobi natančno satelitsko sliko onesnaženja in nato analizira oljni madež ter začne z odkrivanjem ladje. Nazadnje obvesti pristojno obalno državo (Suban in dr., 2017).
Poleg satelitov CSN uporablja tudi podatke meteoroloških in hidrografskih postaj, saj na širjenje madežev v veliki meri vplivajo vremenski pojavi in morski tokovi. Podatke o ladjah najde v AIS-u (Suban in dr., 2017).
3.6 CCTV
CCTV, ali preprosto povedano, videonadzor, je sistem video kamer in televizij, lahko se uporablja na ladjah, v pristaniščih ali pa na strateških točkah. CCTV koristi predvsem za
nadzorovanje pomorskega prometa, v uporabi pa je tudi za varnostni nadzor. To pride v poštev predvsem na ladjah in v pristaniščih, saj lahko s kamerami prej opazimo morebitne grožnje kot so pirati, teroristi, vlomilci ipd. (Suban in dr., 2017).
Suban in dr. (2017) menijo, da so CCTV kamere uporabne predvsem v slabih vremenskih razmerah, saj lahko vidijo dlje kot človeške oči. Senzorji v kamerah lahko zaznajo toplotni ali pa vidni spekter svetlobe, kar uporabniku omogoča tudi nočni nadzor. Tako torej poznamo tri glavne tipe kamere: navadna video kamera, toplotna IR kamera in samonastavljiva kamera za snemanje podnevi in ponoči (kamera se sama prilagodi glede na količino svetlobe).
V Republiki Sloveniji so za pomorske namene v uporabi trije glavni CCTV sistemi: sistem kamer v Luki Koper, sistem kamer URSP ter sistem Video Kras URSZR.
Sistema Luke Koper in URSP imata tri kamere, dve na Bolnišnici Izola ter eno na silosu pristanišča. Vse tri kamere so samonastavljivega in IR tipa. Premikamo jih lahko ročno ali pa avtomatsko z nastavljanjem tarče. CCTV sistem je v tem primeru namreč povezan z RADAR sistemom, ki lahko sledi določenemu opazovanemu objektu oziroma tarči. RADAR tako podatke posreduje podsistemu za usmerjanje kamere, ki nato spreminja njen azimut in naklonski kot, tako da ta ves čas sledi tarči (Suban in dr., 2017).
Sistem Video Kras ima na območju od Nove Gorice do obale nameščenih 19 kamer, od katerih 14 pride v poštev za nadzor pomorskega prometa. Mednje spadajo kamere v Artvižah, na Belem Križu, v Črnotičah, v Maliji, v Movražu, v Portorožu, na Poljanah, v Pregarjah, na Srminu, na Slavniku, na Štjaku in Trstelju ter na Velikem Brdu in v Videžu (Suban in dr., 2017).
3.7 RADAR
RADAR ali radio detection and ranging je naprava, ki s pomočjo oddajanja elektromagnetnih (EM) valov določi položaj in velikost nekega objekta na določeni oddaljenosti od antene.
Radarska antena oddaja EM valove, ki potujejo v prostor. Ko ti naletijo na oviro z drugačno vrednostjo dielektrične konstante od vrednosti dielektrične konstante zraka, se od nje odbijejo in potujejo nazaj do antene, ki jih sprejme. Na podlagi časa potovanja EM valov RADAR sistem izračuna oddaljenost od antene do ovire ter določi njeno velikost, glede na to, za koliko se je poslabšala moč prvotno oddanega signala.
Na velikost dometa in splošen sprejem antene ima velik vpliv višina, na kateri je ta postavljena.
Višje kot je antena, večji doseg bo imel RADAR, toda tako morda ne bo ujel bližnjih objektov,
da prekrijejo nekatere objekte. Teh sistem ne more zaznati brez uporabe t.i. »sea« anti-clutter popravka, kateri izniči motnje, ki nastanejo zaradi valov. Enak popravek obstaja za motnje, katere ustvarijo dežne kaplje, t. i. »rain« anti-clutter.
Težave za RADAR lahko povzroči tudi premajhna oddaljenost objekta od antene. Če imamo na sistemu nastavljeno preveliko moč, se bodo EM valovi odbijali med objektom in ladjo, na kateri je antena. Zaradi večkratnih odbojev bo sistem mislil, da se objekt nahaja na večji oddaljenosti, ali pa, da imamo v okolici več objektov, kar bo prikazal tudi na zaslonu. To imenujemo radarski odmev.
V pomorstvu poznamo dva tipa radarja za uporabo na ladji, X in S. Razlika med njima je le v velikosti frekvence, s katero oddajata EM valove. X band RADAR oddaja EM valove pri frekvenci 9 GHz in je tako bolj učinkovit za zaznavanje bližnjih objektov, S band RADAR pa oddaja EM valove pri frekvenci 3 GHz in je učinkovitejši pri zaznavanju oddaljenih objektov.
Podatke radarskega sistema lahko integriramo v ostale navigacijske sisteme, kot so AIS in ECDIS, prikazovalnik elektronskih pomorskih kart.
Na kopnem se uporabljajo RADAR sistemi, ki delujejo na enak princip kot zgoraj opisani ladijski sistemi, vendar so ti veliko bolj občutljivi na motnje. Kopenski radarski sistemi morajo namreč biti sposobni zaznati tudi najmanjše objekte in morebitne ovire za varno navigacijo, zato delujejo tudi na drugih frekvenčnih pasovih in ne le na X in S. V Republiki Sloveniji se trenutno nahajajo trije kopenski RADAR-ji, ki jih uporablja Uprava Republike Slovenije za pomorstvo; na Bernardinu, na silosu Luke Koper ter na Debelem Rtiču (Suban in dr., 2017).
Poznamo tudi vremenske RADAR sisteme, s katerimi ARSO meri razporeditev in jakost padavin, in MF RADAR (radarski sistem, ki deluje na srednje frekvenčnem pasu), ki ga uporablja Nacionalni inštitut za biologijo za zaznavanje usmerjenosti in velikosti morskih tokov. Sistem uporabljajo tudi plovila Policije, Ribiške inšpekcije in URSP.
3.8 SSAS
SSAS je tihi alarm, obvezen za uporabo po ISPS (International Ship and Port Secutity), ki se uporablja v primeru piratskih napadov ter v ostalih podobnih situacijah, ko nočemo vzbuditi pozornosti na krovu. Ob njegovi sprožitvi sistem obvesti državo zastave ladje in varnostnega častnika ladjarja ali CSO (Company Security Officer), ki obvestilo posredujeta RCC-ju. Vsak SSAS je vezan na GPS sistem, zato da lahko RCC poleg obvestila o nevarnosti prejme tudi položaj ladje v stiski. Center dogodek prouči in obvesti policijo ali vojsko (Suban in dr., 2017).
3.9 NAVTEX
NAVTEX ali navigational telex je faks naprava, namenjena sprejemu varnostnih obvestil za pomorce (MSI ali Maritime Safety Information).
Deluje na srednje frekvenčnem (MF) pasu na frekvencah 518 kHz ter 490 kHz. Frekvenca 518 kHz je namenjena sprejemu MSI v angleškem jeziku, 490 kHz pa v lokalnem jeziku (npr. če ladja pluje v italijanskih vodah, prejema sporočila v italijanščini). Kdo je pooblaščen za pošiljanje MSI preko NAVTEX-a, je odvisno od NAVAREA-e, kjer pluje ladja. NAVAREA ali navigational area je s strani Mednarodne pomorske organizacije geografsko določeno območje, v katerem neka obalna postaja skrbi za distribucijo MSI (za območje Jadrana, v katerem se nahaja tudi RS, je za to zadolžena Španija). Uporaba NAVTEX-a sicer izumira, saj se MSI lahko pošilja tudi preko veliko bolj zanesljivega EGC-ja (Enhanced Group Call), ki informacije pošilja preko INMARSAT satelitov.
Deluje na srednje frekvenčnem (MF) pasu na frekvencah 518 kHz ter 490 kHz. Frekvenca 518 kHz je namenjena sprejemu MSI v angleškem jeziku, 490 kHz pa v lokalnem jeziku (npr. če ladja pluje v italijanskih vodah, prejema sporočila v italijanščini). Kdo je pooblaščen za pošiljanje MSI preko NAVTEX-a, je odvisno od NAVAREA-e, kjer pluje ladja. NAVAREA ali navigational area je s strani Mednarodne pomorske organizacije geografsko določeno območje, v katerem neka obalna postaja skrbi za distribucijo MSI (za območje Jadrana, v katerem se nahaja tudi RS, je za to zadolžena Španija). Uporaba NAVTEX-a sicer izumira, saj se MSI lahko pošilja tudi preko veliko bolj zanesljivega EGC-ja (Enhanced Group Call), ki informacije pošilja preko INMARSAT satelitov.