Silva Novljan
Med zagatami
Bralna pismenost in bralna kultura se spreminjata in razvijata vseživljenjsko in sta zato v vseh obdobjih zanimivi za vse vpletene v njuno širjenje in razvijanje.
Radi so uspešni in učinkoviti kot vsi z najmanj truda, zato so še posebej pozorni na to, kako se obnaša večina, ki pomembno vpliva, da se ji vstopajoči v svet branja pridružijo. Bralno kulturo, ki jo prakticira večina, spoznavajo predvsem s po- trošniškimi raziskavami, ki odstotke spreminjajo v lestvice popularnosti. Če te bralce privabljajo, pa ne prinašajo dosti k razvoju bralne kulture. Tudi zato je pri nas še zmeraj aktualno navajanje Pirjevčevih ugotovitev o vlogi knjižnice pri tem.
Rezultati današnjih znanstvenih raziskav bralne pismenosti, ki je temelj za bral- no kulturo, opozarjajo, da morajo tudi knjižnice danes za razvoj bralne kulture delati več ali pa drugače. Vse, tiste, ki jim razvijanje bralne kulture povzroča zagate, kot npr. knjižnicam v članku Jagrove: Najbolj brane knjige v slovenskih splošnih knjižnicah (Knjižnica 2008, 2–3, str. 169) – če jim res, pa z njo le pred- postavljamo – pa tudi knjižnice brez teh zagat ne morejo počivati na lovorikah.
Zagate po tem članku knjižnicam povzroča najbolj izposojana »lahka« literatura.
V nadaljevanju bomo zato iskali poti iz njih med manjšino, med tistim in tistimi, ki so iz kakršnegakoli razloga izključeni iz obravnav, raziskav in aktivnosti, da bi dvignili ali vsaj približali število drugih izposojanih knjig tem najbolj izposo- janim.
Zagate opredeljevanja bralne kulture
Bralna kultura je popularna tema za raziskovanje in pogovor. Zmore spodbuditi živahno razpravo omizja v gostilni ali na strokovnem srečanju, v medijih, na seminarjih, predavanjih, kjerkoli, saj ni posameznika, ki o branju ne bi imel kak- šnega mnenja, izkušnje. Povzroča tudi kar precej nesporazumov, če je pred obravnavo ne opredelimo. Tako se nekdo vključi v razgovor s pogledi na knjižno kulturo, ko drugi govori o bralni kulturi, nekdo povezuje branje izključno z
leposlovnimi romani, čeprav je tema namenjena obravnavi branja neopredeljene vrste bralnih virov, drugi navaja podatke o prebranih knjigah, ki dejansko prika- zujejo število izposojenih knjig v določenem tipu knjižnice, nekdo posplošuje v odstotkih pridobljene rezultate na neveljavnem vzorcu, ocenjuje bralne dosežke, ne določi pa izhodišča ocenjevanja, opredeljuje delovanje določene stroke pri razvijanju bralne kulture s pojmi, ki jih poznavalec strokovnega področja dru- gače razlaga … Najpogosteje pa se zaplete, ko ji pridamo vrednostne ocene. Neka- teri jo povezujejo le z branjem dobrih knjig, vse ostalo pa sodi po njihovem mnenju med nekulturno obnašanje, zaplete pa se še dodatno, ko pojma dobra knjiga ne opredelijo ali pa se zdi ta drugim sporen.
Pa kaj, drugačnost je tudi odlika. Pomembno je, da se piše in razpravlja o bralni kulturi, če tudi ne vselej strokovno, znanstveno in čeprav neizvirno. Tudi tale prispevek ni izviren, prej je reciklaža že izrečenega in napisanega v drugih pris- pevkih te in drugih avtorjev. Tako kot je popularen rek »bolje je, da se vsaj kaj bere, kot da se nič ne bere«, lahko postane popularen tudi rek »bolje je, da se vsaj kaj piše, govori o bralni kulturi, kot da se nič ne piše ali govori«. Uporabnost obeh je večnamenska. Sega od všečnega pritrjevanja do zaničljivega zavračanja pri odgovornih za razvijanje branja in bralne kulture, vmes pa ima zmeraj še kdo dodatne koristi, če ne drugi, tisti, ki (se) tržijo. Problematična postajata reka, ko se ljudje ne poslušajo, ne berejo raznolikih prispevkov, ko zanemarijo kritičnost in se več ne trudijo za razvijanje bralne kulture; ko izgubijo prepričanje, če so ga sploh imeli, da se bralno kulturo lahko razvija. Ko prinašajo zmeraj enako zrnje v mlin in preslišijo glas vpijočih, da iz te moke ne bo dobre potice, ni nič narobe, če mlinar kaj dvakrat pove.
Najprej pa velja zapisati, da se ne strinjam s tistimi, ki govore, da se zmeraj manj bere. Pogosto sicer slišimo: »Nič ne berem, nimam časa,« a ima oseba v mislih predvsem branje za užitek, kamor uvršča branje romanov, morda tudi poezije, ne pa branje, ki je plačano kot delo, ali branje za delo. Kako bi sicer verjeli vi- sokošolskemu učitelju, da ne bere, ko pa vemo, da, glede na količino diplom- skih, seminarskih, magistrskih in drugih nalog, dneve tiči v branju, da včasih zaradi tega tudi strokovne literature ne spremlja redno. Kako bi mu kot učitelju zaupali, če bi ne bral vsaj strokovne literature, če mu že zmanjka časa za branje leposlovja, včasih celo za leposlovno delo, ki ga mora predstaviti učencem. Spo- ročil v pisni obliki je zmeraj več in z njimi smo eksistenčno povezani. Želimo biti informirani, želimo raziskovati, se učiti, dobro delati, se sprostiti, uživati in branje sporočil za razreševanje raznolikih problemov razviti v navado, ko spozna- mo njihovo moč, učinkovitost. Zato pač moramo znati brati različne vrste spo- ročil, različnih oblik in zahtevnosti, in to sposobnost razvijati vse življenje. Pri tem nas načelno naše okolje podpira, spodbuja prosto izbiro bralnih virov, kritičnost, odprtost, odgovornost bralca pri sprejemanju in uporabi informacij.
Zagate razvijanja bralne kulture
Bralno kulturo povezujemo z ravnjo dosežene bralne pismenosti, dostopnostjo bralnih virov, časom za branjem, prostorom, s potrebami posameznika in okol- ja, prispevek pri njenem razvijanju pa z vrednotenjem doseganja postavljenih ciljev. Na tak način se hitreje pokažejo pomanjkljivosti v delovanju, ki omogoč- ijo spremeniti, izboljšati delovanje. Tako nas ne zanima samo količina izposo- janih knjig, ampak tudi, kaj so udeleženci pridobili od obljubljenega v zapisanem poslanstvu knjižnice, obravnava vprašanj, zakaj kdo ne bere, kako kdo bere, kdaj bere, kaj bere (se razume, da pri razreševanju teh vprašanj ne kršimo varnosti osebnih podatkov!), da lahko opredelimo primerne cilje, razvijemo ustrezne oblike aktivnosti in možnosti za posameznikov razvoj branja in bralne kulture do ravni, ki jo je sposoben doseči, da bo lahko ravnal v skladu z lastnimi željami, potrebami in se vključeval v družbeno dogajanje.
Za tako delovanje potrebujemo zavedanje, da vsa ravnanja v knjižnici prispeva- jo k bralni kulturi, od pridobivanja knjižničnega gradiva, njegove katalogizacije in ureditve v knjižnici do njegovega predstavljanja in omogočanja njegove upo- rabe. Vsak zaposleni v knjižnici je vključen v proces razvijanja bralne kulture in s svojim ravnanjem je odgovoren za doseganje skupnih ciljev. K temu prispeva z osebnimi zmožnostmi, učinek pa je odvisen tudi od razumevanja poslanstva in ciljev knjižnice ter sprejetosti posameznikovega deleža v skupnem prizadevan- ju za dobre dosežke. Izključenost teh dveh dejavnikov v delovanju knjižnice počasi spodjeda kakovost storitev, pri čemer pa lahko količinsko dosežki celo rastejo. Skrbno vodstveno oko bo pozorno na vse, tudi drobne razpoke v delovan- ju knjižnice, da bo preprečilo ovire do ciljev, ki v knjižničarstvu niso nikoli le količinsko, ampak so tudi kakovostno opredeljeni. Poglejmo si nekaj takih, v praksi prepoznanih pomanjkljivosti, posledic izključenosti, ki prispevajo k ravnanju zaposlenih in prebivalcev oziroma uporabnikov knjižnic in povzroča- jo knjižničarjem različne »zagate« in »zadrege«.
Nepoznavanje poslanstva knjižnice povzroča ne/upravičene reakcije prebival- cev, ki poznajo le svoja pričakovanja, pa tudi neprimerno ravnanje zaposlenega na izrečene kritike. Posamezniki ne obiskujejo knjižnice, ker ne vedo, kakšne vsebine in vrste gradiva so jim na voljo, s kakšnimi storitvami ga lahko upora- bljajo. Določene skupine se izogibajo še posebej splošne knjižnice, ker njeno delo povezujejo le z branjem za prosti čas in delom za mladino. Te zadrege ima navadno knjižnica, ki nima javno dostopnega dokumenta o nabavni politiki, ki predstavlja temeljno vsebino in način izvajanja poslanstva knjižnice. Kjer ni nabavne politike, se pridobivanje knjižničnega gradiva naslanja predvsem na želje obiskovalcev knjižnice. Te postajajo načelo ravnanja, zbrano knjižnično gradivo pa posredno tudi knjižničarjevo spodbujanje povpraševanja po določenih bral- nih virih. Pomisleki pri tem se zavrnejo marsikje, češ, da je drugačno ravnanje
nedemokratično in da uvaja cenzuro. Za tak odgovor, ki enači knjižničarjev iz- bor bralnih in drugih virov za knjižnično zbirko s cenzuro in ki ne izpričuje pozna- vanja vloge knjižničnega sistema v dostopnosti bralnih virov, dobi lahko štu- dent prvega letnika knjižničarstva nezadostno oceno!
Dobro bi bilo, da bi nabavna politika v mreži splošnih knjižnic poskrbela za boljše knjižnične zbirke in njihovo razlikovanje, in jih tako odvisno povezala v zago- tavljanju enake dostopnosti knjižničnega gradiva. Uresničiti bi morala vsem dostopno osnovno knjižnično zbirko krajevne knjižnice (v izposojevališču man- jšega obsega pa enako z različnimi oblikami potujoče knjižnice), ki v raznolikem knjižničnem gradivu vzdržuje v povprečju zahtevnost srednješolske izobrazbe (nivo priporočene pismenosti za vse prebivalce). V osrednjih knjižnicah se ta osnova dopolni z izborom zahtevnejšega gradiva na ravni visokošolske izobraz- be, v osrednjih območnih knjižnicah pa se k tej zbirki osrednje knjižnice dodaja še izbor zahtevnejšega in poglobljenega gradiva na ravni podiplomskega študija.
To omogoča večjo izbiro gradiva (upošteva se tudi načelo potreb okolja) in njegovo kroženje v mreži izposojevališč (pokrajine). Še zmeraj pa ne omogoča enake dostopnosti za vse, če knjižnice ne uporabljajo zbirk drugih knjižnic v knjižničnem sistemu in če se ne bodo dogovorile med seboj, katera osrednja območna knjižnica naj razvija določeno zbirko za potrebe skupin s posebnimi potrebami in dostopnost njenega gradiva v mreži splošnih knjižnic. Prav vse imajo možnost specializacije, ki bo odmevna v celem knjižničnem sistemu.
Do težav pride tudi, ko nabavni oddelek, oddelek za katalogizacijo in oddelek za izposojo knjižničnega gradiva delujejo nepovezano, čeprav so odvisni drug od drugega. Prvi nabavi publikacijo, ker je v njej prepoznal vsebino, ki bo zadovoljila določene potrebe prebivalcev (vključenost potreb prebivalcev), drugi ji doda knjižničarsko informacijo, ki predstavlja vsebino, namen in druge značilnosti publikacije (vključenost avtorjev) in njeno mesto v knjižnični zbirki (knjižničarjeva odločitev glede na potrebe prebivalcev), tretji pa jo po dani sig- naturi postavi na knjižno polico, torej na voljo uporabnikom. Pogosto jo potem izgubi iz spomina, če ji uporabniki skupaj z mediji ne dajo slovesa popularnega ali pomembnega bralnega vira. Težko prepozna njen namen, če ga v katalogizaciji ne določijo, pogosto pa njemu in bralcu prilepijo še založniško informacijo o publikaciji, ki jima je lahko pri izbiri knjig iz knjižnih polic v dodatno pomoč.
Knjižnične signaturne in druge nalepke so na obrazih avtorjev, na kritiških in informativnih sporočilih (jadikuje v imenu uporabnikov knjižničarka Ivanka) …, nič niso knjižničarjem (in založnikom, ki ne uslišijo prošnje nekaterih knjižničarjev za drugačno opremo knjig) mar pravice teh avtorjev in etično ravnanje. Knjižničar v izposoji je tako kot uporabnik pri izbiri in iskanju knjižničnega gradiva najpogosteje odvisen od kakovosti kataloga in ravni svoje in uporabnikove informacijske pismenosti, vsekakor pa tudi od poznavanja UDK vrstilcev. Ob prošnji za pomoč pri izbiri gradiva se knjižničar največkrat zateče h knjižnim policam, h katalogu pa, ko išče signaturo določenega vira. Ko smo
uporabniki deležni take pomoči, pogosto še zmeraj pogrešamo knjižničarke Zdenke, ki poznajo vsebino, namen in zahtevnost večine knjig in vsebino večmest- nih vrstilcev in imajo vsaj splošno znanje o vsakem strokovnem področju.
Zmožne so preseči uporabnikova pričakovanja, kar pogosto pomeni, da zmorejo preseči njegove želje in ohraniti njegovo zadovoljstvo. S takim znanjem delujejo medkulturno in medpredmetno in npr. ne bodo uvrstile knjige o sociološki obravnavi homoseksualnosti med medicinski odklon, samo zato ker je ta pojem v UDK tablicah tu.
Vsi zaposleni bi morali sodelovati na različnih ravneh (za nekatere bi bilo do- volj, da na ravni obveščenosti, da ne bi uporabniki naleteli na knjižničarja, ki o določenih aktivnosti v knjižnici nič ne ve, čeprav so objavljene v medijih?!) pri aktivnostih za predstavitve knjižničnega gradiva za določene teme, določene ciljne skupine, posebne potrebe, motivacijske dejavnosti in podobno, ki so seveda najpogosteje konkretizirane lokalno, tudi ko obravnavajo globalne, splošne teme.
K temu bi jih moralo spodbujati vodstvo, ki mora na koncu pojasniti, zakaj se določeno knjižnično gradivo ni »obračalo«, zakaj imajo po enem ali dveh letih polne police številnih izvodov istih naslovov in podobno. Oceniti morajo primer- nost nabavne politike za obstoječo bralno kulturo in prispevek k njenemu razvo- ju; preučiti torej potek rdeče niti, ki se vleče skozi vse procese dela, od ugotav- ljanja potreb po knjižničnem gradivu in njegovi pridobitvi do uporabe knjižnične zbirke in storitev, učinek pa morajo razbrati v bralni kulturi obiskovalcev knjižnice in okolja.
Pomočniki knjižnic pri razvijanju bralne kulture
Videli smo, da so pomembni pomočniki pri delu knjižnice njeni uporabniki, predvsem s svojim povpraševanjem. Rezultati takega sodelovanja pa ne vzbuja- jo povsod zaupanja v strokovno delo knjižnic. Tako se vse pogosteje porajajo pobude in konkretne akcije zunaj knjižničarskega področja, ki usmerjajo nabavno politiko knjižnic in druge njihove aktivnosti. Odgovor knjižnic? Po večini spre- jmejo predloge in aktivnosti raje brez ugovorov, kot da bi spremenile svoj način dela. Izpolnjujejo zahtevne obrazce (npr. obrazce razpisa za nakup knjižničnega gradiva Ministrstva za kulturo, s katerimi to usmerja nabavno politiko za splošne knjižnice, ker ne zaupa, da bodo cilje nacionalnega razvojnega programa ures- ničevale brez opredeljenih kriterijev), v poročilih pa navajajo doseganje norma- tivov različnih pravilnikov, standardov, malo ali nič pa poročajo o tem, koliko so prispevale in na kakšen način k razvojnim ciljem svojega okolja.
Če poročila, ki so seveda javnosti dostopna, tej nič ne povedo (kaj ji npr. pove podatek, da so knjižnice kupile 3000 izvodov knjig, uresničile 70 % predpisanega
nakupa?), se ne bi smela knjižnica čuditi, če ji županstvo npr. odškrtne denar za vzdrževanje. Vlogo, koristi knjižnice razume drugače kot knjižnica, ki svoj prav dokazuje z zapiranjem izposojevališča. Medtem ko oba zagovarjata svoje sta- lišče, se kaj malo ozirata na izključene uporabnike. Bo njim v pomoč inšpektor ali mediator? Vse več primerov kaže, da bomo tudi v knjižničarstvu potrebovali mediatorje, saj predpisi in sedanja organiziranost pomožnih služb ne zmoreta vselej učinkovito poseči v zagato. Z Branko sva živahno razpravljali o tem, ko- liko so naši knjižničarji usposobljeni za razvijanje knjižnične dejavnosti brez predpisov, standardov, normativov, torej za manj administrativno pogojeno delovanje. Del odgovora na to dajejo že članki v naši edini znanstveni reviji, del pa bi ga lahko poiskali na kakšnem posvetovanju. Priporočam pa vsem tistim, ki izključujejo bralce, ki nimajo članske izkaznice, iz čitalnic, da preverjanje obisko- valcev opravljajo na manj formalen način in prijazno! Želja po branju, pa še kaj zraven, pade pod ledišče, ko bralec naleti na nadutega uradnika, ki razen prepovedi ni sposoben podati nobenega pojasnila, vsaj navedbe členov uredbe, pravilnika, ki knjižnici tako ravnanje dovoli, informacijo torej, ki jo bo uporabnik preučil in nato primerno ukrepal, bodisi spremenil svoje obnašanje ali pa obnašanje druge- ga, če so mu pravice kratene.
Poleg predpisov pa je velik pomočnik knjižnice tudi tehnologija. Samodejni odzivniki navdajo marsikoga z grozo, ko žebrajo urnike in pravila, za povrh pa še glasbo, ki se ponavlja, ponavlja, ponavlja. Na dom dobivamo prijazna brez- osebna sporočila, ki posnemajo mojstre založništva, za marsikoga žaljiva, propa- gandna sporočila z nagovorom »Draga gospa …« ali celo še bolj osebno, kar z imenom v besedilu. Na stenah knjižnice nas čaka nenaslovljeno sporočilo: »Regi- strirani člani Knjižnice si sami reproducirajo gradiva po veljavnem ceniku,« ki nas prepriča, da smo nepismeni. Ko poprosiš za razlago knjižničarja, se izkaže, da je to navodilo za uporabo fotokopirnega stroja. Nov stroj je navadno tudi ve- lik medijski dogodek, ki napoveduje nove ali boljše storitve in krepitev neposred- nega svetovalnega dela za uporabnike. Z njimi se bo, upajmo, znotraj knjižničarstva povečal ugled knjižničarjem izposojevalcem, informatorjem.
Vsem tistim, nad vse pomembnim, ki jih uporabnik vidi, sliši, vdihuje, jih ocen- juje po znanju, sposobnostih, ustrežljivosti, prijaznosti in po katerih ocenjuje knjižnico. To najbolj izpostavljeno osebje v knjižnici, katera razvojno vizijo gra- di na homogeni družbi, ima opraviti s posameznikom, ki ga meri, ocenjuje. Če uporabnik naleti na neznanje, poišče drugega knjižničarja, če naleti na nepri- jaznega, se razjezi, če pa na nesramnega, ne pride več. Nadvse dragocen kader, ki mora biti v središču vodstvene pozornosti in vez med uporabniki in vsemi dru- gimi (skritimi) v različnih oddelkih, službah, ne sme imeti manjše veljave od vseh tistih, ki se ukvarjajo z reklamo, razvojem, pisanjem sporočil …, na katera mora on odgovarjati. Če bo cenjen (tudi pravično in s pravičnim pravilnikom o imenovanju v strokovne nazive), bo zmogel dobro predstavljati knjižnico. Če je ne bo, vodstvo ne bo imelo neprespanih noči, ko ga bo prestavilo med skrite.
Problemi nastanejo, ko pri vrednotenju uspešnosti in učinkovitosti svojih storitev osebje ali knjižnice upoštevajo predvsem količinske kazalce. To pa se da kar hitro doseči, čeprav nekaterim knjižnicam obisk že povzroča skrbi. Fizični, ker so informacije lažje in brez stresa dosegljive drugje, virtualen pa predvsem zato, ker imajo knjižnice slabo ponudbo na svojih spletnih straneh. Pomislite, kako bi ga lahko povečale, pa tudi bralno kulturo, če bi po zgledu knjižničnega nadomes- tila, a s kriteriji, ki upoštevajo razvijanje bralne kulture, uvedle »bralčevo nado- mestilo« in poplačale s pomočjo države bralce za izposojo knjig?! Bralčev pris- pevek k uspešnosti in učinkovitosti knjižnice, k založništvu, gospodarstvu, ogla- ševanju, društvom in službam za ohranjanje knjige in razvijanje branja, k pisan- ju in ustvarjanju … je priznan in nezamenljiv, naj bo še cenjen! Bil bi pa tudi gotovo promocijsko učinkovit in bi se morda zato manj spraševali, ali bo knjiga preživela in z njo knjižnice in vsi in vse ostalo.
Pomoči pri razvijanju knjižnic si obetamo tudi od Javne agencije za knjigo, če- prav nas najeda dvom, ker knjižničarji k sodelovanju niso bili formalno pova- bljeni. Verjamemo, da je ne zanima samo knjiga, ampak tudi knjižna in bralna kultura, in bodo knjižnice postale zato njene strokovne sodelavke, vsaj pri njen- em razvoju, ne pa npr. le prostor za pridno zbiranje podatkov o najbolj izposo- janih knjigah za knjižnično nadomestilo in druge »naj« lestvice, ali pa prostor za promocijo druge, ne pa predvsem lastne aktivnosti za razvijanje branja. Upamo, da bo agenciji, skupaj s knjižnicami in drugimi simpatizerji uspelo ukiniti davek na knjigo in denar vložiti v razvoj knjižnic. Neobdavčena knjiga se naj bi poce- nila in neučakani posamezniki si bodo lahko privoščili nakup »trivialne« ali druge popularne knjige, imenujmo jo »trenutnica«, kadar v knjižnici ne bodo takoj prišli na vrsto za njeno izposojo. Knjižnica bo lahko nabavila tudi tisto, kar njeno okolje potrebuje in ima veljavo daljši čas, in več knjig in drugega gradiva, da bo dostop- nost omogočena vsem.
Z več denarja bo knjižnica brez oporekanj ukinila plačevanje članarine, saj ji ne bo potrebno zbirati denarja za nakup knjig in razvijanje delovanja na ta način.
Lahko bo razvila drugačne načine posojanja gradiva, primernejše izposojevalne roke, izbrane aktivnosti za spodbujanje branja. Teh je včasih v okolju toliko, da nekatere preganja dvom o lastni spodobnosti, ker ne morejo biti povsod zraven in ker jim zmanjka časa, tudi zaradi udeležbe na prireditvah, da bi prebrali vse priporočene knjige. Še zreli bralci, ki poznajo svoje želje in potrebe, znajo izbi- rati po lastni presoji, zmeraj težje pridobijo čas in prostor za branje. Reši jih lahko tudi knjižnica, če se že ne morejo zateči po mir v samostan, tako da npr. razreši obisk čitalnic z drugačno dostopnostjo, ponudbo gradiva, storitev in ureditvijo prostora. Obisk knjižnice se že sedaj pogosto veže le na uporabo gradiva v knjižnici. Vzrok pa lahko knjižnica išče tudi v pomanjkanju prostora za branje in denarja za plačilo članarine. Pomanjkanje časa in neprimeren prostor za branje vplivata tudi na izbiro knjig, spodbujata izbiro tistih, ki zahtevajo manjšo pozor- nost in tistih z napeto zgodbo. Spremenjeni pogoji in delovanje knjižnice bodo
dali drugačne rezultate; povečala se bo izposoja, znotraj nje pa tudi raznolikost izposojenih del in njihovo branje. To bo najboljša naložba davka za knjigo, od katere bodo imeli bolj izenačene možnosti tudi avtorji in založniki, še posebej če se bodo tekmovanja in lestvice za »najljubše knjige« oblikovale in izvedle bolj pravično, npr. z upoštevanjem števila dostopnih izvodov v knjižnicah, zvrsti, strokovnih področij, …
Pomoč knjižnice pri aktivnostih za razvijanje bralne kulture
Najbolj množična motivacijska oblika za branje pri nas je »bralna značka«. Po njeni množičnosti bi jo lahko opredelili za nosilko razvoja bralne kulture in knjižnice za njenega dobrega pomočnika. Bi otroci še brali, če jo ukinemo? Bi si kdo upal to predlagati npr. za varčevalni ukrep v teh časih? Kaj jo lahko nado- mesti? Drugačno učiteljevo delo pri pouku (npr. aktivno učenje: reševanje učnih problemov s pomočjo različnih informacijskih virov, medpredmetno in medkul- turno povezovanje učnih vsebin …), drugačno delo knjižnice. Statistični podatki knjižnic vključujejo tudi izposojo knjig, izbranih za branje za bralno značko, pa jim zato nihče ne oporeka veljavnosti v oblikovanju lestvice najbolj izposojanih knjig. Bi morali od podatkov odšteti izposojo knjig za bralno značko, da bi dobili realno podobo bralne kulture? To se pogosto trdi za izposojene knjige, določene za obvezno branje v šolah, ker je menda zanje splošno znano, da jih večina dija- kov ne prebere, ker niso predmet svobodne izbire?! Pa je tudi »čtivo« bralni vir.
Če bi učiteljem uspelo to branje razviti v bolj priljubljen način spoznavanja književnosti, bi bralna kultura dobila drugačne razsežnosti. Predvsem naj ne povedo vsebine knjige. Kdo bi jo še z veseljem bral, če že pozna zgodbo! Naj prebudijo zanimanje zanjo raje z branjem dobro izbranega odlomka. Sicer pa je tak načina spoznavanja književnosti primerljiv s spoznavanjem likovne ali glas- bene umetnosti, kjer se tudi uporablja in celo pridobiva na pomenu metoda »štu- dija značilnega primera«. Kdo pa lahko z gotovostjo trdi, da so otroci, ki so vk- ljučeni v branje za bralno značko, vse izbrane knjige tudi prebrali? Kar nekaj jih je zgodbo le poslušalo, ko so jo pripovedovali ali brali drugi. Kdo lahko trdi, da bo otrok bral še druge knjige in komu mar otrok, ki reče: »Ne bom bral, sem že za značko.«
Priporočen izbor knjig za bralno značko učitelji in knjižničarji zagovarjajo, tudi zato ker ocenjujejo, da ga otroci potrebujejo in radi upoštevajo, saj večina otrok izbere knjige s seznama, četudi bi lahko brali knjige, ki jih na seznamu ni. Je v ospredju potreba po pripadnosti ali po branju? Ustrežljivost knjižničarjev je velika. Poleg strokovnih priporočil za gradnjo knjižnične zbirke in njeno ure- ditev v prostem pristopu v mladinskih knjižnicah, ki upoštevajo razvojne značil-
nosti otrok in razvijanje interesnih področij, pripravljajo knjižničarji različne posebne ureditve knjižničnega gradiva, npr. paketne ponudbe »problemk« (le kaj si uporabnik predstavlja pod tem?), ki uporabnikom olajšajo izbiranje, knjižničarji pa uresničijo svoje razumevanje načela »Prihrani čas bralcu!«. In kaj je hitreje dostopno kot knjige (najpogosteje tiste za bralno značko, ponekod pa tudi kar vse leposlovne), razvrščene na knjižne police po razredih, od prvega do devete- ga. Otroci se ne zgubljajo med policami, ni jim treba brskati, odkrivati in delati nered, da ne omenjamo uporabe kataloga ali celo medknjižnične izposoje! Tako naj bi imel knjižničar tudi več časa za zahtevnejše svetovanje! Zakaj pa naj bi jih navajali na svobodno izbiro? To ni pomembno, ali ni časa, potrebe, volje? Ravna- jo, kot da ne bi vedeli, da je možnost izbire posameznikova pravica in da se je moramo naučiti uporabljati, da priporočena ureditev vzgaja in izobražuje, odpira, umešča … Z razvezanimi čevlji jih spustijo v brezmejni prostor branja po konča- ni šoli, kjer pogosto ni nikogar, ki bi jim jih zavezal. Zato se spotikajo, padajo na paketne ponudbe, manipulacije, uživajo v sproščanju, ne da bi vedeli, da obsta- jajo drugačne možnosti, da so zmožni tudi drugačnega, zanimivejšega, polnejšega, bolj poglobljenega doživljanja in spoznavanja. Pri tej ustrežljivosti nekateri spre- gledajo celo otrokove pravice in njim namenjen oddelek uredijo po meri odraslega;
npr. vso poezijo izločijo iz leposlovja in jo uredijo po abecedi avtorjev brez upoštevanja starostnih stopenj. In zakaj? Da bi jo starši lažje našli, ko iščejo določeno knjigo za bralno značko namesto otroka.
Popularnost bralne značke raste in številke navdušujejo. Širi se tudi med odrasli- mi in vse več je navdušencev, ki se družijo na pogovorih o prebranih knjigah in z veseljem sprejemajo priznanja. Večina jih je ženskega spola. Oblikujejo se bolj ali manj stalne skupine ljudi, ki jih povezuje potreba po pripadnosti, komunikaciji, pa delitvi doživetega, lahko pa tudi potreba po preverjanju razumevanja. Njihov pojav je dober signal knjižnicam, v katero smer razvijati storitve, tudi za otroke, ki se o prebranem ne pogovarjajo kaj dosti, čeprav je potreba po pripadnosti in neobremenjeni komunikaciji tudi pri njih velika. Knjižnice poskrbijo lahko za primerne vsebine in načine dela, ki bodo dopuščale odprtost v druženju in sodelovanje uporabnikov v vodenju oziroma izvajanju aktivnosti. Vsekakor pa ne bi smeli zamuditi njenega motivacijskega slovesa za oblikovanje medgene- racijskega, medpredmetnega in medkulturenga sodelovanja, v skupine pa bi mor- ali vključevati osebe s posebnimi potrebami. Morda pa nastanejo še stanovske bralne značke npr. knjižničarska. Gotovo se ji bodo pridružili še uporabniki, zagovorniki »osebnih knjižničarjev«, ki si želijo izbrati pravega, saj pravijo: »Po- vej mi, kaj bereš, da zvem, kdo si!« Nastane lahko tudi družinska bralna značka, ki bi bila lahko za vse pogostejši pojav odtujenosti družinskih članov, primerno organizirana, tudi za to koristna. Ne bi pa je smeli poimenovati biblioterapija, saj se že zdaj ljudje izogibajo prireditev, pogovorov o knjigah, ker jih ta nadih prireditve umešča med bolnike. Imamo pa v nekaterih knjižnicah družinsko član- sko izkaznico. Njena vloga je tudi namenjena lajšanju izposoje. Pri izdaji take izkaznice se lahko kaj hitro spregledajo posameznikove pravice do zasebnosti
in knjižnične potrebe po podatkih, ki jih knjižnica potrebuje za študij bralne kulture, da bi lahko vodila primerno nabavno politiko in storitve za razvijanje bralne kulture in učinkovito zadovoljevanje potreb uporabnikov.
Zagate izključenih
Koga naj zanimajo izključeni iz množičnih aktivnosti, neprepoznani v množičnih aktivnostih, če že ne povzročajo zagat raziskovalcem in razvijalcem bralne kul- ture. Kdo jih je izključil, so se sami? Zakaj? Morda pa jim ne ugaja predlagana bralna značka in bi raje sodelovali pri drugi, ki ima v imenu ime druge znane osebnosti. Morda se ne strinjajo s konceptom, namenom, načinom izvajanja.
Vzroki so lahko različni, noben pa ne bi smel stigmatizirati posameznikove odločitve. Vživimo se v otroka, ki ni na javno obešenem seznamu učencev, ki sodelujejo v bralni znački, ali pa samo v tistega, ki zaostaja za predpisano bralno kilometrino. Pa v tistega, ki je izključen iz njene zaključne prireditve, ker ni bral pa priporočilih tega gibanja. Boleče! Zato ker se je svobodno sodelovanje prelevilo v prikrito obveznost, ki ima tudi bolj ali manj vidne posledice. Če ne drugih, je za koga dovolj že to, da se kot nečlan kolektiva nasmejanih vrstnikov, ki s ponosom kopičijo priznanja, da so (dobri) bralci, ne more udeležiti določenih aktivnosti, npr. ker so mu željo blokirale bralne težave in neosveščeni odrasli. Za take manj- šine, v katerih je lahko skrit tudi ključ za boljše delovanje knjižnic, ni vselej dovolj strokovnega, ne organizacijskega posluha. Preveč dela imajo, pravijo, že z veči- no. Še nje ne morejo oskrbovati na tak način, da se ne bi med njo našel nezado- voljnež.
Knjižničarji poznajo svoje naloge in če omogočajo ljudem do doživetja uživanja v spoznavanju in doživljanju, jim odkrivajo druge in drugačne priložnosti in pot do njih, če pomagajo odstranjevati ovire, so storili mnogo, skoraj vse. Ta zapis pravzaprav govori le o tem, da knjižničarsko delo ni le odgovorno, strokovno zahtevno, ampak da je to tudi delo z občutkom! Težko ga opravljajo ljudje, ki niso doživeli čarobnega občutka ob branju, pa naj jih je vodilo v domišljijo ali spoznan- je, in še težje to opravljajo tisti, ki niso pripravljeni tega doživetja omogočiti še drugim, s spoštovanjem njihovih zmožnosti. Ko naletiš na knjižničarja, ki to zna, hoče in zmore, ga ne pozabiš nikoli!
Tako je to, poenostavljeno po moje, in upam, da vsaj kakšen primer spodbudi razpravo ob kavi. To je nadvse dragocen (in tudi zaradi tehnologije in birokracije ogrožen) način zbiranja zaposlenih za spontane možganske nevihte, ki prinesejo marsikatero dobro idejo in rešitev zagat. Idej o načinih ravnanja in aktivnostih za reševanje problemov širjenja in razvijanja bralne kulture je sicer v različnih prispevkih ogromno, a ta, po meri konkretne knjižnice izbrana, rojena, res velja,
še posebej, če je spodbujeno tudi njeno uresničevanje. Uresničena, strokovno umeščena in povezana z vsemi dejavniki knjižnice ter strokovno ovrednotena, pa bo lahko zapisala tudi primeren bralni vir za razvijanje bralne kulture knjižničarjev in drugih.
Doc. dr. Silva Novljan, bibliotekarska svetovalka, je bila zaposlena kot svetoval- ka za splošne knjižnice v Centru za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici in kot predavateljica na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijske vede in knjigarstvo na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani.
Naslov: Rocenska 35, 1000 Ljubljana
Naslov elektronske pošte: silva.novljan@telemach.net
