UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
URŠA VRANKAR
KONSTRUIRANJE Z ODPADNO EMBALAŽO PRI OTROCIH, STARIH OD 1 DO 2 LETI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
URŠA VRANKAR
Mentor: izr. prof. dr. Stanislav Avsec Somentorica: asist. Veronika Šuligoj
KONSTRUIRANJE Z ODPADNO EMBALAŽO PRI OTROCIH, STARIH OD 1 DO 2 LETI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Stanislavu Avscu in somentorici asist.
Veroniki Šuligoj za pomoč in svetovanje pri nastajanju tega diplomskega dela.
Zahvala gre tudi zasebnemu vrtcu Sonček, ravnateljici, otrokom in vsem sodelavkam, ki so me spodbujale in mi pomagale pri izvedbi praktičnega dela.
In nenazadnje hvala mojima staršema, fantu in vsem bližnjim, ki so ves čas
študija vztrajno verjeli vame.
POVZETEK
V gospodinjstvu in nasploh v življenju vsakodnevno zavržemo veliko odpadne embalaže, ki pa jo, namesto da z njo onesnažujemo okolje, lahko recikliramo in na novo uporabimo. Ne le da s tem skrbimo za naše okolje in prihranimo denar, ampak obenem razvijamo svojo ter otrokovo ustvarjalnost in iznajdljivost. Z igračo, ki jo izdelamo iz odpadne embalaže, otroke učimo o pomembnosti ločevanja odpadkov in spodbujamo razvoj njihovih motoričnih spretnosti.
Diplomsko delo je namenjeno vzgojiteljem in vzgojiteljicam predšolskih otrok. Strokovne delavce želimo spodbuditi, da odpadno embalažo reciklirajo in na novo uporabijo, ter jim predstaviti raznolike ideje za izdelavo igrač, s katerimi bodo otroci, stari 1–2 let, razvijali svoje motorične spretnosti in konstruirali.
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu so opisani izhodišča okoljske vzgoje, konstruiranja, delovno-tehnične vzgoje v predšolskem obdobju in otrokovega gibalnega razvoja, osnovne funkcije in naloge embalaže ter pomen recikliranja le-te.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati anketnega vprašalnika, s pomočjo katerega smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri strokovni delavci sami izdelujejo igrače iz odpadne embalaže in kakšen pomen ima zanje igra konstruiranja. Ugotovili smo, da večina strokovnih delavcev otrokom vsak dan ponudi igro konstruiranja, včasih pa se izdelave igrače lotijo tudi sami.
Zato smo zasnovali in izdelali pet igrač iz odpadne embalaže, s katerimi otrok konstruira, ter tri preizkusili v vrtčevski skupini otrok, starih 1–2 let. Na koncu smo analizirali zastavljene cilje in hipoteze ter evalvirali praktično izvedbo v vrtcu.
KLJUČNE BESEDE:
tehnične dejavnosti, odpadni material, ločevanje, konstruiranje, igrače, predšolsko obdobje.
Construction with packaging waste in kindergarten with children aged 1 - 2 years
SUMMARY
Every day we throw away a huge amount of waste in our households, which pollutes our environment. To keep nature cleaner, packaging waste can be recycled and reused. Not only do we take care of our environment and save money, but we also develop our and the children’s creativity and ingenuity. With a toy made from packaging waste, we teach children the importance of separating waste and encourage the development of their motor skills.
The thesis is intended for educators of preschool children. We would like to encourage professionals to recycle and reuse packaging waste and to present them with various ideas for making toys with which children aged 1-2 will develop their motor skills and construct.
The thesis consists of theoretical and empirical work.
The theoretical part describes the starting points of environmental education, construction, vocational education in the preschool period, the child's motor development, the basic functions and tasks of packaging and its recycling.
The empirical part presents the results of a questionnaire, with which We wanted to find out to what extent professionals themselves make toys from packaging waste and what significance the game of construction has for them. We have found that most professionals offer children a construction game every day, and sometimes they also make the toy themselves. Therefore, We designed and manufactured 5 toys from packaging waste with which the child constructs and tested 3 of them in a preschool group of children aged 1 to 2 years. Finally, We analyzed the set goals and hypotheses and evaluated the practical implementation in the preschool.
KEY WORDS:
Technical activities, environmental education, waste material, separation, construction, toys, preschool period.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1OPREDELITEV PROBLEMA ... 1
1.2NAMEN, CILJI IN HIPOTEZE DIPLOMSKEGA DELA ... 3
1.3METODE RAZISKOVANJA ... 4
2 TEHNIČNA VZGOJA ... 5
2.1TEHNOLOŠKA PISMENOST V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 5
2.2DELOVNO-TEHNIČNA VZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 6
2.3KONSTRUIRANJE ... 6
3 GIBALNI RAZVOJ ... 8
3.1FAZE GIBALNEGA RAZVOJA ... 8
3.2MOTORIKA ... 9
3.3GROBA MOTORIKA ... 10
3.4FINA MOTORIKA ... 10
3.5MEJNIKI V OTROKOVEM RAZVOJU FINE MOTORIKE ... 10
3.6KURIKULARNI CILJI ... 13
4 ODPADKI ... 14
4.1EMBALAŽA ... 14
4.1.2 Osnovne funkcije embalaže ... 15
4.1.3 Embalažni materiali ... 15
4.2LOČEVANJE ODPADKOV ... 17
4.3VPELJEVANJE OKOLJSKE VZGOJE V VRTCE ... 17
5 IZVEDBA DEJAVNOSTI KONSTRUIRANJA Z ODPADNO EMBALAŽO .... 19
5.1 ANKETNI VPRAŠALNIK O IZVAJANJU DEJAVNOSTI, KI SPODBUJAJO KONSTRUIRANJE Z ODPADNO EMBALAŽO V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 19
5.2VZOREC... 19
5.3MNENJA IN STALIŠČA VZGOJITELJEV O RABI ODPADNE EMBALAŽE ... 19
5.2ZASNOVA, IZDELAVA IN IZVEDBA DEJAVNOSTI KONSTRUIRANJA V VRTCU ... 28
5.2.1 Stol iz škatle in tulcev od toaletnega papirja ... 29
5.2.2 Stolp iz tulcev ... 31
5.2.3 Kocke iz škatel ... 32
5.2.4 Zgoščenke ... 35
5.2.5 Jabolko ... 37
5.3.VREDNOTENJE DEJAVNOSTI ... 39
9 DISKUSIJA ... 44
10 ZAKLJUČEK ... 47
11 LITERATURA ... 49
12 PRILOGE ... I 12.1ANKETNI VPRAŠALNIK ZA STROKOVNE DELAVCE VRTCA ... I 12.2.OPAZOVALNI LIST ... IV
KAZALO SLIK
Slika 1: Razlaga pojma "konstruiranje z odpadno embalažo". ... 20
Slika 2: Časovna opredelitev igre konstruiranja. ... 21
Slika 3: Igrače, ki spodbujajo razvoj fine motorike. ... 22
Slika 4: Izdelava igrač. ... 23
Slika 5: Pogostost uporabe materiala za izdelavo igrač. ... 24
Slika 6: Vpliv igre sestavljanja v stolp na razvoj otrokove fine motorike. ... 25
Slika 7: Vpliv igre razstavljanja na razvoj otrokove fine motorike. ... 25
Slika 8: Vpliv igre s sestavljankami na razvoj otrokove fine motorike. ... 26
Slika 9: Vpliv igre z vtikankami na razvoj otrokove fine motorike. ... 26
Slika 10: Primernost trditve o konstruiranju. ... 27
Slika 11: Primernost trditve o konstruiranju. ... 27
Slika 12: Primernost trditve o konstruiranju. ... 28
Slika 13: Škatla, tulci, barvni papir in lepilo. ... 30
Slika 14: Škatlo okrasimo z barvnim papirjem. ... 30
Slika 15: Tulce pokončno zložimo v škatlo. ... 31
Slika 16: Škatlo pokrijemo s pokrovom. ... 30
Slika 17: Škatlo uporabimo kot stol. ... 31
Slika 18: Tulce pobarvamo in zlepimo. ... 33
Slika 19: Stolp iz tulcev. ... 33
Slika 20: Razstavljanje. ... 32
Slika 21: Sestavljanje. ... 33
Slika 22: Škatle različnih velikosti. ... 33
Slika 23: Barvni papir, škarje in lepilo. ... 33
Slika 25: Stolp iz škatel. ... 35
Slika 24: Škatle zlagamo eno v drugo. ... 35
Slika 26: Otrok zlaga škatle eno v drugo. ... 34
Slika 27: Otrok neurejeno sestavlja stolp. ... 36
Slika 29: Zgoščenke, stojalo, akrilne ... 36
Slika 28: Zgoščenke pobarvamo z akrilnimi barvami. ... 36
Slika 30: Igrača, pripravljena za igro. ... 36
Slika 31: Otrok natika zgoščenke na stojalo. ... 37
Slika 32: Otrok natika zgoščenke na stojalo. ... 37
Slika 33: Obrišemo in izrežemo jabolko. ... 38
Slika 34: Jabolko plastificiramo. ... 38
Slika 35: Igrača Jabolko. ... 39
Slika 36: Otrok se igra z igračo jabolko. ... 39
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Primeri dejavnosti konstruiranja. ... 22
Preglednica 2: Razstavljanje in sestavljanje stolpa iz tulcev. ... 40
Preglednica 3: Sestavljanje škatel v stolp. ... 41
Preglednica 4: Zlaganje škatel eno v drugo. ... 42
Preglednica 5: Natikanje zgoščenk na stojalo. ... 43
1 UVOD
Čas, v katerem postajajo odpadki del našega vsakdana, nam narekuje, kako pomembno je vpeljevanje okoljske vzgoje že v predšolskem obdobju. Otroke moramo učiti o skrbi za naše okolje in jih seznaniti z ločevanjem in recikliranjem odpadkov. Namesto da odpadke zavržemo in z njimi onesnažujemo okolje, jih lahko ponovno uporabimo za izdelavo uporabnih igrač, s katerimi bo otrok konstruiral in obenem uril svoje motorične spretnosti. Konstruiranje lahko otroku ponudimo kot načrtovano dejavnost, sicer pa je to del vsakodnevne otrokove igre, ki je najpomembnejša dejavnost otrokovega razvoja.
1.1 Opredelitev problema
Igra je otrokova osnovna dejavnost in prek nje otrok spoznava svet okoli sebe, v katerem se vsak dan srečuje tudi s tehniko. Tako otrok prepoznava, opazuje, posnema razna vozila, prek tehničnih dejavnosti spoznava različne materiale, stroje in orodja, razvija spretnosti in sposobnosti, konstruira, gradi, sestavlja in preizkuša (Papotnik, 1999).
Prek tehničnih dejavnosti se otroci srečujejo tudi z odpadki, recikliranjem in dejstvom, da lahko tudi sami prispevajo k ohranjanju čistejšega okolja. Narava zaradi goste poseljenosti in posledično velikega števila odpadkov postaja vse bolj onesnažena.
Ljudje smo tisti, ki lahko naravo ohranimo kar se da čisto, in od nas je odvisna njena prihodnost. V času, ko je življenjski standard na razmeroma visoki ravni, je še kako pomembno, da ne zavržemo odvečnih odpadkov po nepotrebnem. Vse, kar se da reciklirati, na novo uporabimo in tako prispevamo k ohranjanju čistejše narave (Pečjak, 2010).
Večina odpadkov, ki jih zavržemo, je embalaže, s katero onesnažujemo okolje in vodne vire ter posledično širimo razne bolezni. Embalaža je sredstvo, ki izdelek varuje pri prevozu, skladiščenju in uporabi ter celoto varuje pred zunanjimi vplivi. Mora biti funkcionalna, preprosta in estetska (Šuštar, 2018). Služi kot zaščita surovinam in
embalažo iz plastičnih snovi, stekleno, leseno in kompleksno embalažo (Papotnik, 1994).
Otroci znanje srkajo iz naših dejanj in pomembno je, da smo jim za zgled. Ne le da otroke učimo pravilnega ločevanja odpadkov, pravilno jih ločujmo tudi odrasli. Otroci namreč izkušnje prejemajo iz konkretnih situacij. Že v prvem starostnem obdobju lahko skupaj izdelamo zabojnike, jih označimo z ustrezno barvo in otroke spodbujamo k pravilnemu ločevanju odpadkov (Košmrlj, 2010).
Otroci naj se torej že v zgodnjem otroštvu začnejo srečevati s tako imenovano okoljsko vzgojo, ki ozavešča pomembnost ohranjanja našega okolja in ki mora potekati v naravnem okolju. Pri njenem vpeljevanju v vrtec je najpomembneje, da so otroci aktivno vključeni, temelji pa naj na reševanju vsakodnevnih problemov. Otroci prek okoljske vzgoje razvijajo pozitivne vrednote do okolja. Otrokovo aktivno vključevanje v svoj prihodnji razvoj na podlagi razumevanja sodelovanja in povezanosti med ljudmi in naravo je cilj okoljske vzgoje (Lepičnik, 2006).
Učenje naj vključuje otrokova čutila, čustva, vrednote in socialno izkušnjo. Otroci naj aktivno raziskujejo v različnih okoljih, ki nam jih ponuja narava. S tem pridobivajo skrb za ohranjanje narave in živali, ki v njej bivajo (Jeromel, 2007).
Iz odpadne embalaže, ki je ne zavržemo, lahko sami ali skupaj z otroki izdelamo igrače, s katerimi bodo urili svoje finomotorične spretnosti in se obenem srečevali s konstruiranjem (Pieterse idr., 2000). Med izdelavo igrače bo otrok aktivno razmišljal, poskušal, povezoval, primerjal, iskal rešitve ter kritično razmišljal in se tako že v zgodnjem obdobju učenja srečeval s tehnološko pismenostjo (Avsec, 2012). Slednja zajema znanje posameznika, zmožnosti, kritično razmišljanje in odločanje (Plohl Križnar, 2017).
Konstruiranje je dejavnost, pri kateri otroci iz več elementov sestavijo smiselno celoto.
Lahko gre za dejavnost sestavljanja, razstavljanja, vtikanja in natikanja elementov.
Otroci pri tem uporabijo drobne gibe prstov in s tem urijo svoje finomotorične spretnosti (Papotnik, 1999).
Dejavnosti, pri katerih otroci uporabljajo drobne gibe prstov, služijo razvoju fine motorike (vtikanke, sestavljanke, natikanke, pincete …). Spretnosti, ki jih otrok
pridobiva v predšolskem obdobju, tudi s pomočjo tovrstnih igrač, so osnova za kasnejše bralne in številske spretnosti (Pieterse idr., 2000).
Dejavnosti, pri katerih otrok izvaja gibe celotnega telesa (tek, hoja, plazenje, lazenje), uvrščamo k razvoju grobe motorike. Največji napredek pri otroku opazimo v prvem letu njegovega razvoja. Ob rojstvu je povsem nebogljen, v prvem letu pa se lahko razvije celo do samostojne hoje (Nemec in Kranjec, 2011).
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu opišemo izhodišča okoljske vzgoje, otrokovega gibalnega razvoja, delovno-tehnične vzgoje v predšolskem obdobju in konstruiranja. V empiričnem delu pa predstavimo rezultate anketnega vprašalnika za strokovne delavce vrtca in izdelavo ter igro z igračami iz odpadne embalaže, s katerimi otroci konstruirajo. V raziskavo bodo vključeni strokovni delavci vrtca in otroci, stari 1–2 let.
Z diplomskim delom želimo spodbuditi strokovne delavce, da odpadno embalažo reciklirajo in na novo uporabijo, ter jim predstaviti raznolike ideje za izdelavo igrač, s katerimi bodo otroci, stari 1–2 let, razvijali svoje motorične spretnosti in konstruirali.
1.2 Namen, cilji in hipoteze diplomskega dela
Namen diplomskega dela je umestiti konstruiranje z odpadno embalažo kot dejavnost učenja in vzgoje predšolskih otrok.
Cilji diplomskega dela so (C1–C4):
C1: Predstaviti pomen ločevanja odpadkov in njihovo uporabnost pri izdelovanju igrače in materialov za spodbujanje otrokovih motoričnih spretnosti.
C2: Predstaviti dejavnosti konstruiranja in njihov pomen za otrokov razvoj.
C3: S pomočjo anketnega vprašalnika ugotoviti, kako pogosto vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom nudijo možnost konstruiranja, na kakšen način in če se izdelave igrač lotijo sami.
C4: Kritično analizirati in ovrednotiti uporabo lastno zasnovanih in izdelanih igrač.
Preverili smo naslednje hipoteze (H1–H8):
H1: Večina strokovnih delavcev v vrtcu se že poslužuje izdelovanja recikliranih igrač.
H2: Večina strokovnih delavcev v vrtcu je mnenja, da je treba konstruiranje izvesti s posameznim otrokom.
H3: Večina strokovnih delavcev meni, da je s konstruiranjem treba začeti obratno, z razstavljanjem celote.
H4: Večina strokovnih delavcev meni, da je treba konstruiranje začeti z malo deli oziroma elementi.
H5: Vsaj polovica otrok, starih 1–2 let, ne zmore v prvem poskusu natakniti zgoščenke skozi luknjo na stojalo.
H6: Več kot polovica otrok, starih 1–2 let, zmore zgraditi stolp iz vsaj treh elementov (škatel).
H7: Več kot polovica otrok, starih 1–2 let, konstrukcijo iz tulcev samostojno razstavi.
H8: Večina otrok pogosteje posega po igrači, izdelani iz odpadne embalaže, kot po komercialni (npr. avtomobilček).
1.3 Metode raziskovanja
V diplomskem delu smo uporabili naslednje raziskovalne metode:
̶ študij ter zbiranje ustrezne literature in virov,
̶ opisno metodo,
̶ metodo anket in vprašalnikov za strokovne delavce,
̶ načrtovanje, izdelavo in preizkušanje igrač v vrtcu,
̶ opazovanje otrok in beleženje rezultatov s pomočjo kontrolnega seznama,
̶ fotografiranje in dokumentiranje,
̶ obdelavo zbranih podatkov in evalvacijo.
2 TEHNIČNA VZGOJA
Otroci se v vsakdanjem življenju vedno pogosteje srečujejo s tehniko, tehničnimi sredstvi in predmeti. Svoja spoznanja pridobijo pri igri in dejavnostih, v okviru katerih opazujejo, se pogovarjajo, posnemajo, konstruirajo, izdelujejo, gradijo in podobno. Prek lastne aktivnosti spoznavajo sebe, druge ljudi in predmete.
2.1 Tehnološka pismenost v predšolskem obdobju
»Predšolski otrok z igro in drugimi dejavnostmi spoznava svet okoli sebe, svet, v katerem se vsak dan srečuje tudi s tehniko in njenimi stvaritvami. Pri svojih dejavnostih opazuje, prepoznava in posnema tehnične stvaritve iz svojega okolja. Z mimiko in glasom posnema stroje in vozila, prepoznava jih po obliki, velikosti, značilnih zvokih in gibanju. V svojih igrah konstruira in gradi, pa tudi razstavlja. Tako si pridobiva prva spoznanja, izkušnje in vpogled v svet tehnike in njegove posebnosti. Ta proces je razmeroma spontan v krogu otrokove družine, bolj načrtno in usmerjeno pa v okviru predšolske vzgoje.« (Papotnik, 1993, str. 9)
Papotnik (1993) v svojem delu navaja, da otrok prek dejavnosti, ki so povezane s tehniko, pridobi naslednje:
• pridobiva zanimanje za tehnične stvaritve, pojave in procese,
• spoznava različne materiale (blago, les, plastika),
• spoznava namen in pomen tipičnih tehničnih predmetov, pojavov in procesov,
• primerja in razlikuje objekte, vozila, stroje, orodje in pribor, ki jih srečuje v svojem okolju (stanovanjska hiša, hlev, avto, traktor, sesalnik, kladivo, vijak),
• uri se v raznih tehničnih opravilih (žaganje, pribijanje, rezanje …),
• uporablja različno orodje in pribor (škarje, kladivo …),
• dojema tehnične odnose (ravnotežje, os kolesa – zobato kolo),
• razvija svoje govorne sposobnosti,
• bogati svoj tehnični besedni zaklad (protiutež, zrušiti …),
• pridobiva primeren odnos do dela in sodelavcev – drugih otrok,
• pridobiva organizacijske sposobnosti,
• pridobiva moralne vrline.
2.2 Delovno-tehnična vzgoja v predšolskem obdobju
Delovno-tehnična vzgoja v predšolskem obdobju zajema različne stopnje, elemente in sestavine. Papotnik (1999) navaja več vidikov delovno-tehnične vzgoje, kjer otroci spoznavajo različne delovne tehnike, materiale in orodje ter uporabo le-teh, konstruirajo, urijo spretnosti in sposobnosti ustvarjanja:
1. specialno didaktični vidiki, 2. pedagoško-psihološki vidiki,
3. tehnični, tehnološki, fizikalni, ergonomski, oblikovni, organizacijski in ekonomski vidiki.
Otroci prek tehničnih dejavnosti usvajajo različne spretnosti in dosegajo različne cilje (Papotnik, 1999):
• Spoznavajo materiale in obdelovalne tehnike: otroci ustvarjajo iz različnih materialov, odkrivajo namen in pomen predmetov, razvijajo tehnične ustvarjalne sposobnosti, izdelajo maketo, oblikujejo predmete ipd.
• Spoznavajo orodje in naprave ter ga/jih uporabijo: z več poskusi urijo in utrjujejo rezanje, žaganje, sestavljanje, šivanje, pribijanje, lepljenje …; na pravilno urejenem delovnem mestu pridobivajo delovne navade.
• Konstruirajo, razvijajo spretnosti in ustvarjalne sposobnosti: razvijanje sposobnosti za ustvarjalnost in konstruktorstvo ob konstruiranju s sestavljankami; razvijanje razumevanja pojmov in funkcije strojnih delov.
2.3 Konstruiranje
Konstrukcionisti pravijo, da učenje poteka še posebej učinkovito, ko otroci tvorijo smiselni produkt (Papotnik, 1999). Znanja se ne da dobiti in ne dati nekomu, temveč ga mora vsak posameznik zgraditi s pomočjo miselne aktivnosti. Otroci se z dejavnostmi
konstruiranja srečujejo že v predšolskem obdobju, saj v vrtcu konstruirajo preproste makete in predmete. Največkrat se s konstruiranjem srečujejo s sestavljankami, kot so Lego kocke. V igri konstruiranja otrok gradi z gradniki in jih tudi razstavlja. S pomočjo uporabe konstrukcijskih igrač pridobiva nova znanja, izkušnje in vpogled v svet tehnike.
Ugotavlja zvezo med deli in celoto, pridobiva izkušnje in delovne navade, uri svojo ustvarjalnost. Otrok povezuje naravoslovna in tehnična znanja, ko odkriva tehnične in tehnološke probleme in išče načine za njihovo reševanje (Doutlik, 2017).
Papotnik (1999) navaja naslednje dejavnosti delovno-tehnične vzgoje, kamor spada tudi dejavnost konstruiranja:
1. Ugotavljanje
Otroci vozila, stroje in pripomočke iz svojega okolja opazujejo, ugotavljajo, primerjajo in razlikujejo.
2. Preskušanje
Otroci režejo, žagajo, pribijajo, šivajo, sestavljajo, lepijo, barvajo in ob tem gradijo svoje delovne navade, spretnosti in različna tehnološka opravila.
3. Sestavljanje
Otroci različne gradnike sestavljajo v makete, objekte, modele in ob tem spoznavajo osnovne tehnične funkcije, konstruktorstvo in inovatorstvo.
4. Razstavljanje
Otroci razstavljajo že sestavljene objekte, makete in so pri tem vključeni v reševanje problemskih situacij.
5. Gradnja
Otroci pridobivajo in razvijajo svoje tehnične in ustvarjalne sposobnosti, medtem ko gradijo (oblikujejo in preoblikujejo) iz različnih materialov.
6. Primerjanje
Otroci objekte, stroje, pripomočke iz svojega okolja primerjajo in razlikujejo.
7. Vrednotenje
Otroci vrednotijo tehnične odnose.
3 GIBALNI RAZVOJ
Človek se začne gibalno razvijati že na predporodni stopnji in se razvija skozi celo otroštvo. Najbolj očitno pa se otrok razvija v prvem triletju. Ob rojstvu je otrok nemočno bitje, ki ne zmore samostojno premikati delov telesa. Pomagati mu je treba tudi pri držanju glave. Že vsak naslednji mesec pa lahko opazimo otrokov napredek (premika glavo, roke, samostojno drži roke, prijema predmete …) vse do trenutka, ko se otrok, kot edino bitje, zmore gibati v pokončnem položaju – hoditi. Za doseganje napredka na gibalnem področju je pomembno spodbudno okolje. V nasprotnem primeru lahko pride do zaostanka v gibalnem razvoju. Otroku omogočimo gibanje na različnih igralih (plezala) in športne pripomočke, ki ga spodbudijo h gibanju in mu posledično omogočajo hitrejši gibalni razvoj. Ko človek odraste, se njegov organizem ustali, otroško telo pa se v fazi rasti neprestano razvija (Videmšek in Visinski, 2001).
3.1 Faze gibalnega razvoja
Od otrokovega genskega zapisa in okolja, v katerem živi, je odvisno, kakšne gibalne spretnosti in vzorce bo pridobil (Pišot in Planinšec, 2005).
Ločimo med gibalnimi sposobnostmi (koordinacija, moč, hitrost, ravnotežje, natančnost, gibljivost, vzdržljivost) in gibalnimi spretnostmi (lokomotorne, manipulativne, stabilnostne spretnosti). Razvoj ni odvisen od kronološke starosti, je pa z njo pogojen, poteka pa skozi različne razvojne stopnje (Gallahue in Ozmun, 1998).
Stopnje si sledijo zaporedoma. Vsaka dosežena stopnja je pogoj za naslednjo. Pri otrocih se pojavljajo individualne razlike in posledično se lahko posamezne razvojne faze pojavljajo pri različnih starostih otrok (Haywood in Getchel, 2001, v: Pišot in Planinšec, 2005).
Motorični razvoj delimo na štiri razvojne stopnje (Gallahue in Ozmun, 1998):
1. Refleksna gibalna stopnja traja od rojstva do prvega leta otrokove starosti.
Delimo jo na obdobje zbiranja informacij (0–4 mesecev) in predkontrolno
obdobje (4 mesecev–1 leta). Gibanja fetusa in novorojenčka so refleksna, vendar so osnova za ostale gibalne faze.
2. Začetna ali rudimentalna gibalna stopnja traja od rojstva do drugega leta otrokove starosti. Delimo jo na obdobje inhibicije refleksov (0–1 leta) in predkontrolno obdobje (1–2 let). Rudimentalna gibanja vključujejo zavestne gibe (nadzor nad mišicami glave, vratu, trupa; sedenje; pokončna drža;
prijemanje in spuščanje predmetov; plazenje; hoja).
3. Temeljna gibalna stopnja traja od drugega do sedmega leta otrokove starosti.
Delimo jo na začetno obdobje (2–3 let), osnovno obdobje (4–5 let) in obdobje zrelosti (6–7 let). Otroci v temeljni fazi aktivno raziskujejo in preizkušajo svoje gibalne zmožnosti ter tudi vedno bolj nadzorujejo svoje gibanje.
4. Specializirana gibalna stopnja poteka od sedmega leta otrokove starosti naprej.
Delimo jo na predhodno obdobje (7–10 let), obdobje prilagoditve (11–13 let) in obdobje trajne uporabnosti (od 14. leta naprej). Na tej stopnji pride do zahtevnejših oblik gibalnih dejavnosti.
Motorični razvoj poteka v cefalokavdalni smeri (od glave proti nogam) in v proksimodistalni smeri (od hrbtenice proti okončinam). Otrok najprej nadzoruje dele telesa v smeri od glave proti nogam, kar pomeni mišice glave, nato mišice vratu, trupa, rok in nog.
3.2 Motorika
Motorika predstavlja splošno in kompleksno sposobnost in je odgovorna za uspešno izvedbo motoričnih nalog. Kaže se kot gibanje celega telesa, ročna motorika ali govor (Kremžar, 1978).
Groba ali velika motorika (gibi ramen, nog, stopal ali celega telesa) in fina motorika (drobni gibi rok, prstov, zapestij, ustnic, jezika) se razvijata skupaj. Večina aktivnosti ne temelji samo na eni ali drugi, temveč gre v večini primerov za kombinacijo velikih in drobnih gibov, torej grobe in fine motorike (Wells, b. d.).
3.3 Groba motorika
V grobo motoriko uvrščamo gibe celotnega telesa, ko uporabljamo velike mišične skupine. Sem spadajo hoja, tek, plazenje, lazenje, sedenje. Največji napredek v grobi motoriki opazimo prav v prvem letu otrokovega razvoja. Otrok se od nebogljenega bitja, ki še ne more samostojno premikati delov telesa, razvija vse do hoje. Otrok zmore doseči osnovne gibalne sposobnosti, saj so te del našega dednega zapisa. Pomembno je le, da mu nudimo primerno spodbudno okolje, kjer bo lahko nadgrajeval svoje gibalne spretnosti (Nemec in Krajnc, 2011).
3.4 Fina motorika
Fina motorika oziroma finomotorične spretnosti vključujejo gibe rok in oči ali kombinacijo le-teh. Spretnosti, ki jih otrok pridobi v predšolskem obdobju, pa so osnova za kasnejše bralne in številske spretnosti. S sposobnostjo finomotoričnih spretnosti se otrok ustvarjalno izraža in je do neke mere sposoben poskrbeti zase (Pieterse idr., 2000).
Kljub temu da razvoj finomotoričnih spretnosti poteka sočasno z otrokovim celostnim razvojem, pa prihaja tudi do individualnih razlik, saj prav fina motorika sodi med zapletenejše gibe, ki jih človek zmore doseči (Pauli in Kisch, 1996).
3.5 Mejniki v otrokovem razvoju fine motorike
Ivić, Novak, Atanacković in Ašković (2002) so zasnovali naslednje razvojne mejnike fine motorike do otrokovega sedmega leta starosti:
Do prvega leta (po mesecih)
0–1 meseca: kratko opazovanje predmeta in prijemanje, ki je refleksno.
0–2 mesecev: predmet, ki se premika v stran, otrok spremlja s pogledom.
2–3 mesecev: igra se s svojimi rokami in jih opazuje. Opazuje predmet in ga zasleduje z obračanjem glave in usmeri roke proti predmetu.
3–4 mesecev: s celo pestjo grabi po predmetu.
4 meseci: igračko ali predmet, ki mu ga ponudimo, otrok prime, se z njim igra, ga nese v usta.
5 mesecev: igračo ali predmet, ki visi dovolj nizko, da ga otrok doseže, potegne k sebi.
6 mesecev: igračo prime z obema rokama, s celo pestjo in iztegnjenim palcem ter jo prestavlja iz ene roke v drugo. Otrok medtem ko leži na hrbtu, sam z obraza odmakne odejo, pleničko.
7 mesecev: v vsako roko prime eno igračo. Predmete v dosegu rok prijema, jih trese, tolče ob podlago.
8 mesecev: tolče s predmetoma, ki ju drži v vsaki roki. Predmete meče na tla.
Samostojno spremeni položaj, da pride do želenega predmeta.
9 mesecev: za prijemanje majhnih predmetov uporablja pincetni prijem (s palcem in kazalcem).
10 mesecev: otrok predmete premika vodoravno, naprej in nazaj.
10–11 mesecev: predmet opazuje, spoznava, raziskuje tako, da se ga dotika s kazalcem.
Načrtno zmore predmet spustiti v zaboj ali škatlo.
12 mesecev: majhne/drobne predmete, ki jih prijema s pincetnim prijemom, meče v zaboj.
Od prvega do drugega leta (po mesecih)
12–15 mesecev: za prijemanje predmetov pogosteje uporablja samo eno roko.
13 mesecev: iz dveh kock zmore zgraditi stolp (postavi ju eno na drugo). Majhne predmete prijema in daje v stekleničko.
15 mesecev: iz treh kock gradi stolp (postavlja kocke eno na drugo).
16 mesecev: lik okrogle oblike vstavi v okvir (vtikanka).
18 mesecev: iz petih kock sestavi stolp (postavlja kocke eno na drugo).
19–24 mesecev: predmete, ki jih meče, ne vrže v želeno smer.
19 mesecev: liste v knjigi obrača stran za stranjo. Majhne predmete pobira/jemlje iz steklenice.
20 mesecev: otrok kotali predmet (valjar, žogo).
22 mesecev: rad meče in lovi igrače.
23 mesecev: otrok zmore zavrteti vrtavko.
24 mesecev: iz šestih kock otrok sestavi stolp. Z žlico samostojno je gosto hrano. Zmore prepogniti list papirja in na vrvico nanizati kroglice.
Od tretjega do četrtega leta (po mesecih)
25 mesecev: zmore naviti igračko na ključ. Iz sedmih kock sestavi stolp.
26 mesecev: kocke zlaga v niz.
30 mesecev: tri like (kvadrat, trikotnik, krog) vstavi v okvir (vtikanka). Nenatančno reže s škarjami in riše vodoravne in navpične črte.
32 mesecev: iz plastelina ali druge mase zgnete klobaso.
34 mesecev: ko mu pokažemo, kako narisati krog, ga sam preriše.
36 mesecev: iz osmih kock zgradi stolp. Papir zlaga v harmoniko. Riše z vodenimi barvicami in oponaša risanje križa. Otrok samostojno je z vilicami.
Od četrtega do sedmega leta
3 do 4 leta: otrok poskuša narisati glavonožca (glava in udi).
4 leta: iz desetih kock zgradi stolp. Preriše kvadrat in že zmore prerisati nekaj tiskanih črk. Papir zmore prepogniti po diagonali in tudi narisati diagonalno črto.
4 do 5 let: otrok si samostojno umije roke in obraz. S škarjami reže po ukrivljeni črti in riše človeka z uporabo geometrijskih oblik.
5 let: risba, ki jo otrok nariše (drevo, človek, hiša), je prepoznavna. Otrok barva risbe in preriše trikotnik. Loči med težko – lahko.
5 do 6 let: iz papirja z eno roko zmečka kroglico. Z obema rokama ujame majhno žogo.
6 do 7 let: otrok prepisuje vse tiskane črke. Iz papirja izreže in nalepi preproste like.
Samostojno uporablja šilček. Iz papirja samostojno dela pahljačo. Nit navije na tulec. Z žogo zadane želen cilj, točko. S kazalcem se lahko dotakne vseh ostalih prstov na roki.
Uporablja kladivo – s kleščami izvleče žebelj in ga ponovno zabije.
3.6 Kurikularni cilji
V Kurikulumu za vrtce (1999) lahko pri več področjih dejavnosti (matematika, gibanje, umetnost) najdemo cilje, ki se navezujejo na razvijanje motoričnih spretnosti, fine in grobe motorike:
• Otrok klasificira in razvršča.
• Otrok razvija prstne spretnosti oziroma t. i. fino motoriko.
• Otrok uporabi in razvija spretnosti; spoznava, raziskuje, eksperimentira z umetniškimi sredstvi (telesom).
• Otrok razvija gibalne sposobnosti.
• Otrok usvaja osnovne gibalne koncepte.
• Otrok razvija koordinacijo oziroma skladnost gibanja (koordinacija gibanja celega telesa, rok, nog) in ravnotežje.
• Otrok spoznava in izvaja različne elementarne gibalne igre.
• Otrok se sproščeno giblje v vodi in usvaja osnovne elemente plavanja.
• Otrok pridobiva spretnosti vožnje s kolesom.
• Otrok išče lastne poti pri reševanju gibalnih problemov.
• Otrok razvija moč, natančnost, hitrost, gibljivost, vztrajnost.
• Otrok sproščeno izvaja naravne oblike gibanja (tek, hoja, skoki, poskoki, plazenje, plezanje …).
4 ODPADKI
Od nas samih je odvisno, kako onesnaženo bo naše okolje, saj je glavni vzrok za to gosta poseljenost planeta. Narava je zaradi ogromnega števila odpadkov čedalje bolj onesnažena. Vsak posameznik vsakodnevno zavrže več odpadne embalaže, v kateri je bila zapakirana hrana ali pijača (plastenke, pločevinke, vrečke, lončki …). Velik del teh odpadkov bi lahko reciklirali in na novo uporabili. Posledično bi odvrgli manjše število smeti in s tem naravo ohranjali čistejšo. Eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na tolikšno količino odpadkov, je tudi boljši življenjski standard (Pečjak, 2010).
Ljudje nakupujemo stvari, ki nam po določenem času niso več všeč in jih zato zavržemo (oblačila, naprave, hrano …), oziroma nakupujemo stvari za enkratno uporabo.
Kupovati bi morali več stvari, ki jih lahko uporabimo ponovno, ali stvari, ki so že rabljene. Da bomo sploh lahko preživeli, se moramo vprašati, kako živeti, saj smo se zaradi obsega onesnaženosti okolja znašli na ekološkem razpotju. Človek je sestavni del narave, ki pa ni objekt izkoriščanja, ampak vir življenja. Naš nesprejemljiv odnos do narave je vzrok ekološke krize (Plut, 1985).
Odgovorno in gospodarno je treba ravnati tudi s surovinami, ki jih prav tako uvršamo med odpadke. Potrošniki moramo biti pri nakupih ekološko zavedni in ne kupovati stvari v »enosmerni« embalaži, temveč v embalaži, ki gre v »več smeri«. Preden stvar zavržemo, bi morali dobro razmisliti, na kakšen način bi jo lahko še kdaj uporabili. Ne bodimo le kritični kupci, ampak tudi kritični porabniki (Požarnik, 1988).
4.1 Embalaža
Embalaža v najširšem smislu pomeni ovoj, sredstvo oziroma nosilec, v katerem shranjujemo blago. Izdelek varuje pred poškodbami, poznamo pa jo tudi pod izrazom ovojnina (Naglič, 2013).
4.1.1 Razvrščanje embalaže
Embalažo razvrščamo glede na njene karakteristike. Ločimo jo glede na (Papotnik, 1994):
• material, iz katerega je embalaža izdelana – kovinska, plastična, papirna, lesena, steklena, tekstilna ali kompleksna;
• porabniško področje, ki mu je izdelek namenjen (živilom, kemično- farmacevtskim izdelkom, električnim in kovinskim izdelkom);
• oblikovnost, ki je v povezavi z materialom embalaže in osnovnimi značilnostmi izdelkov – vrečke, sodi, doze, steklenice ipd.;
• trajnost – za enkratno ali večkratno uporabo;
• spojnost z izdelkom – ločimo med ločljivo in neločljivo embalažo;
• namen uporabe – prodajna, prevozna in prevozno-prodajna embalaža.
4.1.2 Osnovne funkcije embalaže
Papotnik (1994) poudarja tri osnovne funkcije embalaže – zaščitno, distribucijsko in informacijsko. Zaščitna funkcija izdelek varuje pred mehanskimi, kemičnimi, mikrobiološkimi in atmosferskimi vplivi. Distribucijska je pogoj za racionalizacijo prostora za skladiščenje ter transport, informacijska pa vsebuje informacije o pakiranem izdelku in navodila za njegovo uporabo.
4.1.3 Embalažni materiali
Papotnik (1994) embalažo ločuje glede na vrsto surovin, iz katerih je izdelana. Ločimo med papirno in kartonsko embalažo, kovinsko embalažo, embalažo iz plastičnih snovi, stekleno, leseno ter kompleksno embalažo.
Papirna in kartonska embalaža
Iz lesa listavcev in iglavcev pridobimo celulozo, ki je osnovna surovina za pridobivanje papirne embalaže. Zaradi dobrih mehanskih lastnosti, preprostega oblikovanja, higienske neoporečnosti ter preprostega grafičnega obdelovanja papirno in kartonsko embalažo uvrščamo na prvo mesto. Poleg tega je papir lahek, dokaj poceni, razgradljiv, lahko ga strojno pakiramo ter ponovno predelamo. Negativna lastnost papirne in
kartonske embalaže je le, da blaga ne ščiti pred atmosferskimi vplivi in vlago (Papotnik, 1994).
Kovinska embalaža
Jeklena pločevina, bela pločevina, pocinkana jeklena pločevina, aluminijasta pločevina in aluminijasta folija so surovine, iz katerih izdelujejo kovinsko embalažo. Kovinska embalaža je odporna proti udarcem, se preprosto oblikuje, je toplotno prevodna in varuje blago pred mehanskimi vplivi. Danes se vse več uporablja aluminijasta embalaža, saj je aluminij odporen proti koroziji (Papotnik, 1994).
Embalaža iz plastičnih snovi
Pozitivne lastnosti embalaže iz plastičnih snovi so odpornost proti mehanskim, kemičnim in biološkim vplivom. Nezahtevno jih je oblikovati, so prosojne in imajo razmeroma nizko ceno. Njena negativna lastnost pa je ta, da povzroča veliko onesnaženost okolja (Papotnik, 1994).
Steklena embalaža
Kljub temu da je steklo občutljivo na temperaturo in lomljivo (negativne lastnosti), pa je njegova pozitivna lastnost ta, da ga je preprosto oblikovati, lahko ga barvamo in metaliziramo. Je kemično odporno, prozorno in fiziološko neoporečno (Papotnik, 1994).
Lesena embalaža
Les iglavcev je zaradi svojih lastnosti primernejši za izdelavo lesenih embalaž kot les listavcev. Ta se namreč dalj časa suši, je težji in se bolj deformira (Papotnik, 1994).
Kompleksna embalaža
Kompleksne embalaže izdelujejo z namenom boljših embalažnih lastnosti, in sicer tako, da združijo dva ali več materialov in s tem embalaži omogočijo nepropustnost za vodo, maščobe in svetlobo. Za izdelovanje take embalaže običajno uporabijo papir, različne plastične folije in aluminijasto folijo (Papotnik, 1994).
4.2 Ločevanje odpadkov
Pomembno je, da začnemo otroke že v predšolskem obdobju ozaveščati o ohranjanju čiste narave. V prvi vrsti smo odrasli zgled otrokom. Otroci posnemajo vsa naša dejanja, prav tako naš odnos do narave. Pomembno je, da otrok ne le naučimo ločevati odpadke, temveč jih pravilno ločujemo tudi sami. Otroci bodo tako svoja znanja iz vrtca prenesli tudi domov, morda bodo celo naučili svoje starše, babice dedke in ostale člane družine pravilno ločevati odpadke (Košmrlj, 2010).
Količine odpadkov je vse več in le predvidevamo lahko, da bodo v odrasli dobi otrok, ki jih sedaj vzgajamo, odpadki resen problem, s katerim se bodo ljudje morali spopadati.
Zato je še toliko bolj pomembno, da začnemo z okoljsko vzgojo otroke seznanjati že v predšolskem obdobju. Otroci naj pridobivajo izkušnje iz konkretnih situacij. Skupaj lahko izdelamo zabojnike za ločevanje odpadkov. Seznanimo se s tem, kakšne barve zabojnik je namenjen katerim odpadkom, in jih označimo z ustrezno barvo (Košmrlj, 2010).
Določen del odpadne embalaže pa poskusimo reciklirati in na novo uporabiti. Skupaj lahko izdelamo različne igrače, odpadno embalažo uporabimo za shranjevanje različnih predmetov, izdelamo dekoracijo, s katero okrasimo našo igralnico ali vrtec.
4.3 Vpeljevanje okoljske vzgoje v vrtce
Okoljska vzgoja mora potekati v naravnem okolju. Pri njenem vpeljevanju v vrtec je najpomembneje, da so otroci aktivno vključeni, temelji pa naj na reševanju vsakodnevnih problemov. Otroci prek okoljske vzgoje razvijajo pozitivne vrednote do okolja. Otrokovo aktivno vključevanje v svoj prihodnji razvoj na podlagi razumevanja sodelovanja in povezanosti med ljudmi in naravo je cilj okoljske vzgoje (Lepičnik Vodopivec, 2006).
Lepičnik Vodopivec (2006) navaja, kako se okoljska vzgoja odraža v vrtcih:
• Permanentnost oziroma stalnost okoljske vzgoje: okoljska vzgoja je ves čas prisotna, četudi tega posebej ne izpostavljamo.
• Interdisciplinarnost okoljske vzgoje: vzgoja vključuje različna področja.
• Holistični pristop: da bi se otrok lahko razvil v odgovorno in osveščeno osebo do okolja, mora biti sprejet kot bitje, ki potrebuje celovit pristop.
• Integrativnost okoljske vzgoje: medsebojna prepletenost kurikularnih področij.
• Usmerjenost k otrokom: izhodišče okoljske vzgoje sloni na poznavanju razvojnih teorij in profilov ter specifičnosti vsakega otroka.
• Naravnanost okoljske vzgoje v prihodnost: otroci pridobljeno znanje uporabijo v kasnejših obdobjih svojega življenja.
• Koncentričnost: premik za otroka od znanega k neznanemu.
• Prilagodljivost v organizaciji: sprejemanje različnih modelov in načinov ter oblik okoljske vzgoje v vrtcu.
Učenje s čutili (vid, sluh, vonj, tip, okus)
Za otroka je pomembno, da ni le v vlogi poslušalca, temveč je aktivno vključen v raziskovanje, ki mu ga ponuja okolje, zato naj prostor pridobivanja novih spoznanj ne bo le igralnica. Z otroki se odpravimo v gozd, na igrišče, v park, na kmetijo, gradbišče in ostale kraje, ki nam jih ponuja okolica vrtca. Otroci naj svoje doživljanje, videnje, razumevanje okolja in sebe kasneje izražajo prek risbe, slike, plesa, pripovedovanja, giba … Z vsemi temi predstavami se otrok postopoma kognitivno razvija (Jeromel, 2007).
Učenje s čustvi
Vzgojitelj mora v prvi vrsti v otroku vzbuditi željo po ohranjanju čistega okolja ter ljubezen in spoštovanje do narave. Šele nato nastopi strah in zaskrbljenost nad globalnim onesnaževanjem (Jeromel, 2007).
Učenje z vrednotami
Otroku omogočimo, da se zaveda ranljivosti in vrednosti okolja, medtem ko razvijamo njegove občutke skrbnosti, obzirnosti, večnosti, odgovornosti do drugih ljudi, živali, rastlin in prihodnosti (Jeromel, 2007).
Učenje s socialno izkušnjo
Otroku omogočimo bogate socialne izkušnje, s tem ko zanj pripravimo dejavnosti, pri katerih sodeluje z ostalimi vrstniki in odraslimi (Jeromel, 2007).
5 IZVEDBA DEJAVNOSTI KONSTRUIRANJA Z ODPADNO EMBALAŽO
V empiričnem delu bomo predstavili analizo anketnega vprašalnika in zasnovo ter praktično izvedbo dejavnosti v vrtcu. S pomočjo anketnega vprašalnika smo ugotavljali, kako pogosto strokovni delavci odpadno embalažo reciklirajo in kako pomembna je zanje igra konstruiranja. V nadaljevanju so opisane zasnova, izdelava in izvedba dejavnosti konstruiranja v vrtcu. Zasnovali smo dejavnosti, pri katerih otrok konstruira, in tri od petih izvedli in analizirali v vrtčevski skupini otrok, starih od 1 do 2 let.
5.1 Anketni vprašalnik o izvajanju dejavnosti, ki spodbujajo konstruiranje z odpadno embalažo v predšolskem obdobju
Anketni vprašalnik (priloga 12.1) sestavlja deset vprašanj zaprtega in odprtega tipa. Z njegovo pomočjo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri strokovni delavci odpadno embalažo reciklirajo in na novo uporabijo ter kolikokrat in na kakšen način otrokom ponudijo dejavnosti, ki spodbujajo konstruiranje. Vprašalnik je bil strokovnim delavcem vrtcev posredovan prek orodja za spletne ankete 1KA in je bil anonimen. Odgovore smo zbrali in vnesli v preglednico orodja Microsoft Excel. Odgovore odprtega tipa smo zbrali v skupine glede na podobnost.
5.2 Vzorec
Vzorec sestavlja 72 strokovnih delavcev, ki so izpolnili vprašalnik, in 14 otrok, starih 1–2 let, ki so sodelovali pri delavnicah.
5.3 Mnenja in stališča vzgojiteljev o rabi odpadne embalaže
V anketo je bilo vključenih 44 vzgojiteljev oziroma vzgojiteljic predšolskih otrok in 28 pomočnikov oziroma pomočnic vzgojiteljev. Večina ima v vrtcu od 0 do 5 let delovnih izkušenj (27), najmanj pa več kot 20 let delovnih izkušenj (osem anketirancev).
1. vprašanje: KAJ SI PREDSTAVLJATE POD POJMOM »KONSTRUIRANJE Z ODPADNO EMBALAŽO«?
Iz grafikona na sliki 1 razberemo, da si večina strokovnih delavcev konstruiranje z odpadno embalažo razlaga kot sestavljanje, torej, da otrok sestavlja celoto. Devet strokovnih delavcev je navedlo ustvarjanje, pet gradnjo in izdelovanje, štirje oblikovanje, dva razstavljanje ter konstrukcijo in po eden igro, načrtovanje in preizkušanje, postavljanje in zidanje. Večina je navedla več odgovorov.
0 2 4 6 8 10 12 14 16
Število odgovorv
Primeri dejavnosti
Slika 1: Razlaga pojma »konstruiranje z odpadno embalažo«.
2. vprašanje: KAKO POGOSTO OTROKOM PONUDITE IGRO
KONSTRUIRANJA?
Večina (49) anketirancev je odgovorila, da igro konstruiranja otrokom ponudi vsak dan.
Le en anketiranec je odgovoril, da igre konstruiranja otrokom ne ponudi nikoli, nihče pa ni odgovoril, da to stori enkrat mesečno, kar je razvidno tudi iz grafa na sliki 2.
70%
23%
6%
1%
Vsak dan Dvakrat tedensko Enkrat tedensko Nikoli
Slika 2: Časovna opredelitev igre konstruiranja.
3. vprašanje: KATERE DEJAVNOSTI KONSTRUIRANJA PONUDITE
OTROKOM?
Vprašanje je bilo odprtega tipa. Večina anketirancev je navedla več odgovorov. Največ jih je odgovorilo, da otrokom ponudijo sestavljanje z različnimi kockami (lego, duplo, lesene), najmanj odgovorov pa se je navezovalo na igro z orodjem. Navedli so še sestavljanke, igro z odpadno embalažo, naravnimi materiali in nestrukturiranim materialom. Iz preglednice 1 lahko razberemo, kolikšno število anketirancev je navedlo določene dejavnosti, ki jih ponudijo otrokom.
Preglednica 1: Primeri dejavnosti konstruiranja.
Kategorija Število odgovorov
Igra s kockami 20
Igra z odpadno embalažo 11 Igra z naravnim materialom 8
Sestavljanke 5
Igra z nestrukturiranim materialom 5
Igra z orodjem 2
4. vprašanje: ALI IMATE V VRTCU IGRAČE, KI SPODBUJAJO FINO MOTORIKO?
Velika večina, 71 anketirancev, je odgovorila, da v vrtcu imajo igrače, ki spodbujajo fino motoriko. Le en pa je povedal, da tovrstnih igrač v vrtcu nimajo, in kot razlog navedel, da so verjetno drage. Ostali, ki so na vprašanje odgovorili z da, so v naslednjem vprašanju navedli primere igrač, ki spodbujajo fino motoriko in jih imajo v vrtcu, kjer so zaposleni. Največ anketirancev je navedlo vtikanke/pretikanke/natikanke.
Iz grafikona na sliki 3 lahko razberemo, katere igrače so anketiranci še navedli.
0 2 4 6 8 10 12 14 16
Vtikanke, pretikanke Pinceta Naravni materiali Ščipalke, kapalke Sestavljanke Nanizanje (vrvica, perlice) Kocke
Število odgovorov
Primeri igrač
Slika 3: Igrače, ki spodbujajo razvoj fine motorike.
5. vprašanje: ALI IGRAČE IZDELATE SAMI?
Igrače samostojno izdela 23 anketirancev, 46 jih igrače izdela včasih, dva pa nikoli. Na sliki 4 je procentualni prikaz, koliko strokovnih delavcev izdeluje igrače.
32%
65% 3%
Da Ne Včasih
Slika 4: Izdelava igrač.
Dva anketiranca sta odgovorila, da igrač ne izdelata sama, saj imajo v vrtcu na voljo dovolj kupljenih. 21 anketirancev je odgovorilo, da izdelajo igrače sami. Navedli so naslednje primere:
• didaktične igrače,
• družabne igre,
• nanizanke,
• natikanke, vtikanke,
• slano testo, domači plastelin,
• sestavljanke.
Večina anketirancev (41) pa je odgovorila, da igrače včasih izdelajo sami, za kar so navedli več razlogov:
• imajo čas, material, ideje;
• igrače, ki jih v vrtcu nimajo, lahko izdelajo sami;
• nesmiselno je zapravljati denar za nekaj, kar lahko izdelamo sami;
• enostavno je izdelati igrače;
• spodbujajo uporabo naravnih in odpadnih materialov;
• popestritev dejavnosti;
• otroci imajo radi doma izdelane igrače.
6. vprašanje: KATERI MATERIAL NAJVEČKRAT UPORABITE ZA IZDELAVO IGRAČ?
Anketiranci so imeli na voljo štiri vrste različnih odpadnih materialov (papir, blago, les, plastika) in odgovor »drugo«. Ocenili so jih z vrednostmi od 1 do 5, glede na to, kateri material uporabijo največkrat in katerega najmanjkrat. Največji odstotek anketirancev (45 %) je za največkrat uporabljen material izbralo papir, za najmanjkrat uporabljen material pa odgovor »drugo«.
Slika 5: Pogostost uporabe materiala za izdelavo igrač.
7. vprašanje: KOLIKO, PO VAŠEM MNENJU, SPODAJ NAVEDENE DEJAVNOSTI VPLIVAJO NA RAZVOJ FINE MOTORIKE?
Anketiranci so imeli na voljo štiri dejavnosti: sestavljanje v stolp, razstavljanje, sestavljanje sestavljank, vtikanke. Ocenili so jih od 1 do 5, glede na to, koliko po njihovem mnenju posamezna dejavnost vpliva na razvoj fine motorike. 1 pomeni, da ne vpliva, in 5, da zelo vpliva.
Iz prikazov na slikah 6–9 lahko razberemo, kako so anketiranci ocenili posamezno dejavnost.
0% 0%
17%
34%
49%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Ne vpliva Skoraj ne vpliva Delno vpliva, delono ne
vpliva
Vpliva Zelo vpliva
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
Sestavljanje v stolp
Slika 6: Vpliv igre sestavljanja v stolp na razvoj otrokove fine motorike.
0% 3%
18%
34%
45%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
45%
50%
Ne vpliva Skoraj ne vpliva Delno vpliva, delono ne
vpliva
Vpliva Zelo vpliva
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
Razstavljanje
Slika 7: Vpliv igre razstavljanja na razvoj otrokove fine motorike.
0% 0%
7%
35%
58%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
Ne vpliva Skoraj ne vpliva Delno vpliva, delono ne vpliva
Vpliva Zelo vpliva
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
Sestavljanje sestavljank
Slika 8: Vpliv igre s sestavljankami na razvoj otrokove fine motorike.
1% 0% 0%
11%
87%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Ne vpliva Skoraj ne vpliva
Delno vpliva, delono ne
vpliva
Vpliva Zelo vpliva
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
Vtikanke
Slika 9: Vpliv igre z vtikankami na razvoj otrokove fine motorike.
8. vprašanje: OCENITE PRIMERNOST IZVEDBE KONSTRUIRANJA Z OTROKI, STARIMI 1–2 LET.
Anketiranci so imeli na voljo 12 trditev, ki so jih ocenili po primernosti od neprimerno (1) do zelo primerno (5). Iz prikazov na slikah 10–12 lahko razberemo njihove ocene.
1% 7% 1% 0%
1% 4%
23%
4% 10%
36%
25%
46%
33%
68%
39%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
Konstruiranje izvedemo v majhnih skupinah 3 do 4
otrok.
Konstruiranje izvedemo s posameznim otrokom.
Konstruiranje izvedemo s parom otrok.
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
1 2 3 4 5
Slika 10: Primernost trditve o konstruiranju.
17%
3%
21% 20% 18%
14%
35%
54%
27%
18% 17%
24%
8% 7% 10%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Pri konstruiranju je potreben stalen nadzor vzgojitelja/-
ice.
Pri konstruiranje je treba omogočiti čim več stikov
med otroki.
Konstruiranje najlažje pokažemo z demonstracijo
na primeru.
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
1 2 3 4 5
Slika 11: Primernost trditve o konstruiranju.
18%
1%
13%
37%
3%
19%
29%
41%
53%
11%
28%
6%
56%
27%
10%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Pri konstruiranju je dobro ponuditi vse elemente naenkrat.
Pri konstruiranju so bolj primerni elementi/embalaža
večjih dimenzij.
Konstruiranje je treba začeti obratno, z razstavljanjem celote.
Število odgovorov v odstotkih
Trditve
1 2 3 4 5
Slika 12: Primernost trditve o konstruiranju.
5.2 Zasnova, izdelava in izvedba dejavnosti konstruiranja v vrtcu
Za izdelavo igrač iz odpadne embalaže smo se odločili z namenom ponovne uporabe odpadne embalaže, ki je v današnjem času vsakodnevno v uporabi. Poleg tega pa smo želeli spodbuditi strokovne delavce, da pri svojem delu izpostavijo svojo domišljijo, fleksibilnost in iznajdljivost in namesto kupljenih igrač otrokom ponudijo igrače, ki jih izdelajo sami ali skupaj z otroki iz odpadne embalaže. Pri izdelavi igrač smo se osredotočili na dejavnosti, pri katerih otroci konstruirajo in pri tem urijo svoje finomotorične spretnosti. Igrače smo izdelali in preizkusili doma. Tri od petih zasnovanih igrač pa smo preizkusili in analizirali še v vrtčevski skupini 14 otrok, starih 1–2 let.
Vsako igračo je preizkusilo 14 otrok. S pomočjo kontrolnega seznama smo analizirali, kako so se otroci z igračo rokovali, v koliko poskusih jim je uspelo sestaviti konstrukcijo ter kje so imeli težave. V nadaljevanju je opisan postopek izdelave igrač in analiza praktične izvedbe v vrtcu.
5.2.1 Stol iz škatle in tulcev od toaletnega papirja
Material: škatla za čevlje s pokrovom, tulci od toaletnega papirja, kosi odpadnega okrasnega in krep papirja, lepilo za papir.
Orodje: škarje za papir.
Priprava in izdelava igrače: za izdelavo igrače potrebujemo škatlo za čevlje s pokrovom in tulce od toaletnega papirja (slika 13). Škatlo s pokrovom po želji okrasimo s kosi okrasnega ali krep papirja (slika 14). Papir namažemo z lepilom in nalepimo na škatlo. Škatlo odpremo in vanjo pokončno zlagamo tulce od toaletnega papirja, enega zraven drugega, dokler dno škatle ni povsem pokrito (slika 15). Škatlo zapremo (slika 16).
Uporaba igrače: otrok iz več delov sestavi celoto. Tulce pokončno zlaga v škatlo, enega zraven drugega, dokler škatla ni povsem polna. Nato škatlo s pokrovom zapre in jo uporabi kot stol. Lahko se usede nanjo in se ne bo pomečkala. Igrača lahko služi kot uporaben izdelek, kot prikazuje slika 17.
Slika 13: Škatla, tulci, barvni papir in lepilo.
Slika 14: Škatlo okrasimo z barvnim papirjem.
Slika 16: Škatlo pokrijemo s pokrovom.
Slika 15: Tulce pokončno zložimo v škatlo.
Slika 17: Škatlo uporabimo kot stol.
5.2.2 Stolp iz tulcev
Material: trije trši daljši tulci manjšega obsega in trije krajši tulci večjega obsega, tempera barve, lepilo za les.
Pripomočki: čopiči.
Priprava in izdelava igrače: za izdelavo igrače potrebujemo tri dolge tulce od papirnatih brisačk in tri kratke tulce od velikega lepilnega traku. Tulci morajo biti ravno prav veliki, da lahko daljši tulec vstavimo v kratkega. Tulce razdelimo v tri pare, krajši in daljši sodita skupaj. Z lepilom za les namažemo daljši tulec, in sicer dva centimetra od roba, in ga do roba vstavimo v manjši tulec. Držimo toliko časa, da se lepilo strdi.
Ponovimo še dvakrat, tako da dobimo tri zlepljene tulce (dolg in kratek). Tulce sestavimo v stolp tako, da tulec z manjšim obsegom vstavimo v tulec z večjim obsegom. Tulce po želji pobarvamo s tempera barvami in pustimo toliko časa, da se barva posuši (slika 18). Stolp sestavimo, kot prikazuje slika 19.
Uporaba igrače: otrok razstavi stolp iz treh delov. Sestavljen stolp iz treh tulcev ponudimo otroku, on pa ga razstavi (slika 20) in ponovno sestavi (slika 21).
Slika 21: Razstavljanje.
5.2.3 Kocke iz škatel
Material: štiri škatle različnih velikosti, da jih lahko zložimo eno v drugo, kosi odpadnega okrasnega in barvnega papirja, lepilo za papir.
Orodje: škarje za papir.
Priprava in izdelava igrače: za izdelavo igrače potrebujemo štiri škatle s pokrovom različnih velikosti (slika 22). Škatle morajo biti tako velike, da jih lahko zložimo eno v drugo. Vsako škatlo poljubno okrasimo. Potrebujemo kose barvnega papirja, škarje in lepilo za papir (slika 23). Iz papirja lahko s škarjami za papir izrežemo različne motive in jih z lepilom prilepimo na škatlo in pokrov. Pazimo le, da pokrova ne zalepimo na
Slika 18: Tulce pobarvamo in zlepimo.
Slika 19: Stolp iz tulcev.
Slika 20: Sestavljanje.
škatlo, saj se škatla mora odpirati. Ko okrasimo vse štiri škatle, jih pustimo toliko časa, da se lepilo posuši.
Uporaba igrače: igračo lahko otrok uporablja na dva načina. Škatle sestavlja v stolp, kot kažeta sliki 25 in 27, ali jih zlaga eno v drugo, kot vidimo na slikah 24 in 26. V obeh primerih otrok škatle ureja po velikosti, od največje do najmanjše.
Slika 22: Škatle različnih velikosti.
Slika 23: Barvni papir, škarje in lepilo.
Slika 26: Otrok zlaga škatle eno v drugo.
Slika 24: Stolp iz škatel.
Slika 25: Škatle zlagamo eno v drugo.
5.2.4 Zgoščenke
Material: osem starih zgoščenk, stojalo za zgoščenke, akrilne barve.
Pripomočki: čopiči.
Postopek izdelave: za izdelavo igrače potrebujemo osem starih zgoščenk in plastično stojalo za njihovo shranjevanje (slika 28). Zgoščenke z akrilnimi barvami poljubno pobarvamo, okrasimo in jih pustimo toliko časa, da se barva posuši (slika 29). Postopek ponovimo še na drugi strani. Ko se barva posuši, je igrača pripravljena za konstruiranje (slika 30).
Uporaba igrače: otrok iz več delov sestavi celoto. Zgoščenke skozi luknjo na sredini natika na plastično stojalo in jih pobira z njega, kot prikazujeta sliki 31 in 32.
Slika 27: Otrok neurejeno sestavlja stolp.
Slika 28: Zgoščenke, stojalo, akrilne barve in čopič.
Slika 29: Zgoščenke pobarvamo z akrilnimi barvami.
Slika 30: Igrača, pripravljena za igro.
Slika 31: Otrok natika zgoščenke na stojalo.
Slika 32: Otrok natika zgoščenke na stojalo.
5.2.5 Jabolko
Material: trije trši tulci (dolžine približno 10 cm), papir rdeče, rumene, zelene in rjave barve, trši papir, pom-pom kroglice (po pet rumenih, zelenih in rdečih), folija za plastificiranje, lepilo za papir.
Orodje: škarje za papir.
Pripomočki: plastičen pladenj in posodica, svinčnik, črn flomaster.
Naprave: plastifikator, toplotna lepilna pištola.
Postopek izdelave: za izdelavo potrebujemo tri trše tulce, dolge približno 10 cm, barvni papir (rumene, rdeče, zelene in rjave barve), trši papir, pom-pom kroglice, škarje in plastifikator. S svinčnikom na trši papir narišemo jabolko, ki je večje kot obseg tulca, in
na sredini manjši krog. S škarjami za papir po črti izrežemo jabolko in luknjo na sredini.
(slika 33). To nam bo služilo kot šablona, s pomočjo katere obrišemo jabolko z luknjo na vse tri barvne papirje in jih izrežemo s škarjami za papir. Iz rjavega papirja izrežemo tri majhne trakce za peclje, iz zelenega papirja pa tri listke ter jih z lepilom za papir prilepimo na jabolko. S črnim flomastrom lahko obrišemo listke. Jabolka rdeče, zelene in rumene barve damo v mapo za plastificiranje in jo vstavimo v pripravljen plastifikator (slika 34). S škarjami izrežemo jabolka in luknje na sredini jabolk.
Vzamemo tulce in vsakega na enem robu namažemo s pištolo za vroče lepljenje in na sredino nalepimo jabolka. V posodici pripravimo pom-pom kroglice, po pet kroglic rdeče, zelene in rumene barve. Na pladenj zložimo vsa tri jabolka na tulcih in posodico s kroglicami (slika 35).
Uporaba igrače: namen igrače Jabolko je, da otrok konstruira posamezne dele v celoto.
S pincetnim prijemom pom-pom kroglice po barvi razvršča v jabolka (slika 36). Ko razvrsti vse kroglice, jabolko dvigne in kroglice zloži nazaj v posodico.
Slika 33: Obrišemo in izrežemo jabolko.
Slika 34: Jabolko plastificiramo.
Slika 35: Igrača Jabolko.
Slika 36: Otrok se igra z igračo Jabolko.
5.3. Vrednotenje dejavnosti
S pomočjo kontrolnega seznama (priloga 12.2) smo beležili podatke, kako uspešni so bili otroci pri konstruiranju z odpadno embalažo. V vrtčevski skupini otrok, starih 1–2 let, smo preizkusili tri igrače iz odpadne embalaže. Za vsako smo s pomočjo kontrolnega seznama beležili njihovo uspešnost. Otroke bomo poimenovali s črkami abecede, da ohranimo njihovo anonimnost. Pravilno trditev bomo označili z znakom +.
