KOMUNIKACIJI S STARŠI

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

TINA BOGATAJ

USTREZNOST VZGOJITELJEVE UPORABE SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA PRI

KOMUNIKACIJI S STARŠI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

TINA BOGATAJ

Mentor: izr. prof. dr. TOMAŽ PETEK

USTREZNOST VZGOJITELJEVE UPORABE SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA PRI

KOMUNIKACIJI S STARŠI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Tomažu Petku za hitro odzivnost in vso strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela.

Hvala vsem vzgojiteljem osrednjeslovenskih in gorenjskih vrtcev, ki so bili pripravljeni sodelovati pri izpolnjevanju vprašalnika.

Posebna zahvala gre mojemu partnerju, ki mi je med študijem stal ob strani in me spodbujal, predvsem pa se zahvaljujem svojemu sinu, ki je potrpežljivo čakal na trenutke z menoj, s

čimer mi je dal dodaten zagon in vero, da zmorem.

POVZETEK

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo predstavili pomen komunikacije v vrtcu ter natančneje opredelili socialne zvrsti jezika in njihovo uporabo pri komunikaciji vzgojitelja predšolskih otrok ter vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja (v nadaljevanju: vzgojitelj) s starši. Opisali smo oblike sodelovanja s starši, s posebnim poudarkom na ustni komunikaciji med vzgojitelji in starši. Osredinili smo se na tri oblike sodelovanja s starši, in sicer: roditeljski sestanki, vsakodnevna komunikacija in neformalna druženja. Zanimali so nas: odnos med starši in vzgojitelji, vzgojiteljeva profesionalna komunikacija in njegov poklicni razvoj. Opisali smo tudi sporazumevalna načela, s katerimi mora biti vzgojitelj seznanjen za lažjo komunikacijo s starši.

Eden glavnih ciljev empiričnega dela je bil, da ugotovimo, katere socialne zvrsti jezika uporabljajo vzgojitelji pri komunikaciji s starši. Ugotovili smo, da se uporaba knjižnega jezika spreminja glede na trenutne okoliščine – na roditeljskih sestankih je uporaba zelo pogosta, medtem ko pri neformalnih druženjih prevladuje uporaba neknjižnega jezika. Še vedno pa, ne glede na okoliščine, več kot polovica vzgojiteljev pri komunikaciji s starši uporablja knjižni jezik. Rezultati so pokazali, da delovna doba in regija dela vzgojiteljev ne vplivata na rabo socialne zvrsti, medtem ko delovno mesto na to vpliva, saj vzgojitelji v večji meri uporabljajo knjižni jezik kot pa vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja. Ugotovili smo tudi, da vzgojitelji uporabi knjižnega jezika pripisujejo velik pomen, saj več kot polovica anketiranih pravi, da je uporaba knjižnega jezika pri komunikaciji s starši zelo pomembna. Polovica anketiranih je od vodstva dobila smernice za primerno komunikacijo s starši, preostali s tem niso bili seznanjeni.

Visok delež anketiranih se je vsaj enkrat udeležil izobraževanja na temo komunikacije s starši.

Na koncu empiričnega dela smo oblikovali jezikovne smernice za uspešno komunikacijo med vzgojitelji in starši.

KLJUČNE BESEDE

ABSTRACT

This diploma thesis consists of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part, we presented the importance of communication in kindergarten and defined in more detail the social types of language and their use in communication between a kindergarten teacher or teacher’s assistant (hereinafter: teacher) and parents. We described forms of cooperation with parents, with a special emphasis on oral communication between teachers and parents. We focused on three forms of cooperation with parents, namely: parent-teacher meetings, daily communication and informal gatherings. We were interested in the relationship between parents and teachers, the teacher's professional communication and his professional development. We also described the communication principles that teachers must be familiar with in order to have a smooth communication with parents.

One of the main goals of the empirical part was to find out which social types of language are used by teachers in communication with parents. We discovered that the use of literary language changes depending on the current circumstances - in parent-teacher meetings the use of formal language is very often, while in informal gatherings the use of non-literary language predominates. Still, regardless of the circumstances, more than half of teachers use literary language when communicating with parents. The results showed that working time and the region of work of teachers do not affect the use of the social type of language, while the workplace does, as teachers use literary language to a greater extent than teachers assistants.

We also discovered that teachers place great importance on the use of literary language, as more than half of the respondents believe that the use of literary language in communication with parents is very important. Half of the respondents received guidelines from the management on appropriate communication with parents, the rest did not receive them. A high proportion of respondents received additional education on the topic of communication with parents at least once. At the end of the empirical work, we developed language guidelines for successful communication between teachers and parents.

KEY WORDS

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

2 JEZIK ... 2

2.1 Socialne zvrsti jezika ... 2

2.1.1 Knjižni jezik ... 3

2.1.2 Neknjižni jezik ... 4

3 KOMUNIKACIJA KOT VZGOJITELJEVA VRLINA ... 7

3.1 Komunikacija med starši in vzgojitelji ... 8

3.2 Odnos med vzgojitelji in starši ... 9

3.3 Profesionalna komunikacija vzgojitelja ... 10

3.4 Sporazumevalna načela ... 10

4 OBLIKE SODELOVANJA S STARŠI ... 12

4.1 Individualno in skupinsko sodelovanje ... 12

4.2 Formalne oblike sodelovanja s starši ... 12

4.3 Neformalne oblike sodelovanja s starši ... 14

5 VZGOJITELJEV POKLICNI RAZVOJ IN NJEGOVA RAST ... 16

5.1 Faze poklicnega razvoja vzgojitelja ... 16

5.2 Kompetence vzgojitelja ... 17

6 EMPIRIČNI DEL ... 19

6.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 19

6.2 Cilji raziskave ... 19

6.3 Razčlenitev raziskovalnega problema ... 19

6.3.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ... 19

6.4 Raziskovalna metoda ... 20

6.4.1 Osnovna raziskovalna metoda ... 20

6.4.2 Opis vzorca ... 20

6.4.3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 20

6.4.4 Postopki obdelave in prikaza podatkov ... 21

6.5 Rezultati in interpretacija ... 21

6.5.1 Analiza vzorca ... 21

6.5.2 Roditeljski sestanek ... 24

6.5.3 Vsakodnevna komunikacija ... 27

6.5.4 Neformalna druženja ... 29

6.5.5 Uporaba knjižnega jezika ... 31

6.5.6 Smernice ... 36

6.6 Analiza hipotez in raziskovalnih vprašanj ... 37

7 JEZIKOVNE SMERNICE ZA USPEŠNO KOMUNIKACIJO ... 45

7.1 Roditeljski sestanki ... 45

7.2 Vsakodnevna komunikacija »na vratih« ... 45

7.3 Neformalna srečanja – delavnice ... 46

8 SKLEP ... 48

9 LITERATURA ... 50

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Struktura anketirancev glede na delovno dobo ... 21

Graf 2: Struktura anketiranih glede na regijo dela ... 22

Graf 3: Struktura anketiranih glede na delovno mesto ... 22

Graf 4: Struktura anketiranih glede na regijo dela in delovno mesto ... 23

Graf 5: Struktura anketiranih glede na delovno dobo in regijo dela ... 23

Graf 6: Uporaba socialnih zvrsti jezika na roditeljskih sestankih glede na regijo ... 24

Graf 7: Uporaba knjižnega jezika na roditeljskih sestankih ... 25

Graf 8: Uporaba neknjižnega jezika na roditeljskih sestankih ... 26

Graf 9: Uporaba socialnih zvrsti jezika pri vsakodnevni komunikaciji glede na regijo ... 27

Graf 10: Uporaba knjižnega jezika pri vsakodnevni komunikaciji ... 27

Graf 11: Uporaba neknjižnega jezika pri vsakodnevni komunikaciji ... 28

Graf 12: Uporaba socialnih zvrsti jezika pri neformalnih druženjih glede na regijo ... 29

Graf 13: Uporaba knjižnega jezika pri neformalnih druženjih ... 29

Graf 14: Uporaba neknjižnega jezika pri neformalnih druženjih ... 30

Graf 15: Uporaba knjižnega in neknjižnega jezika ... 31

Graf 16: Uporaba knjižnega in neknjižnega jezika glede na regijo dela ... 32

Graf 17: Pomembnost uporabe knjižnega jezika ... 32

Graf 18: Mnenje anketiranih o vplivu knjižnega jezika na njihov odnos s starši ... 34

Graf 19: Smernice vodstva o načinu komuniciranja s starši ... 36

Graf 20: Uporaba knjižnega in neknjižnega jezika glede na delovno mesto ... 37

Graf 21: Uporaba knjižnega in neknjižnega jezika glede na delovno dobo ... 39

Graf 22: Izobraževanja na temo komuniciranja s starši ... 41

KAZALO TABEL

Tabela 2: Vpliv vzgojiteljeve rabe knjižnega jezika na njegov odnos s starši ... 34

Tabela 3: Dejavniki, ki vplivajo na rabo socialne zvrsti jezika ... 35

Tabela 4: Kontingenčna tabela ... 38

Tabela 5: χ²-test ... 38

Tabela 6: Kontingenčna tabela ... 40

Tabela 7: χ²-test ... 41 Tabela 8: Kontingenčna tabela ... 42 Tabela 9: χ²-test ... 43

1

1 UVOD

»Ko otrok že utečeno obiskuje vrtec, starše začne zanimati tudi programski vidik vrtca in dejavnosti ter socialna interakcija otroka. In tukaj pride do izraza vloga vzgojitelja, ki z uspešno postavljenimi temelji sodelovanja lahko poskrbi za uspešen in konstruktiven odnos ter komunikacijo med vsemi udeleženci, torej starši, otroci in njim samim. S svojim strokovnim znanjem in ustrezno usposobljenostjo je vez med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa, ki skrbi za čim kakovostnejše sodelovanje« (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016, str. 80).

Pomembno je, da način komuniciranja prilagajamo trenutni situaciji, saj le z ustrezno komunikacijo naredimo dober vtis na sogovornika. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah pa je ustrezna komunikacija še toliko bolj pomembna, saj so strokovni delavci in starši zgled mlajšim generacijam. Pri izbiri teme za diplomsko delo nas je vodilo opažanje, da veliko vzgojiteljev pri sodelovanju s starši ne komunicira ustrezno – s starši se ne pogovarjajo v knjižnem jeziku, posledično pa hitro prestopijo mejo profesionalnega odnosa (tikanje, zasebni pogovori). Zato smo se odločili, da med vzgojitelji izvedemo raziskavo, s katero bomo odkrili, kolikšen pomen ima za vzgojitelje uporaba knjižnega jezika pri komunikaciji s starši. Zelo pomembno je, da je odnos med vzgojiteljem in starši profesionalen, saj s tem drug drugemu izkazujeta spoštovanje.

Profesionalni odnos pa je treba z ustrezno komunikacijo tudi vzdrževati, saj le tako lahko uspešno sodelujeta. Bistveno je že prvo srečanje, kjer je pomembna strokovnost vzgojitelja in sodelovanje staršev.

V teoretičnem delu opredelimo socialne zvrsti slovenskega jezika, predstavimo ustrezno uporabo socialnih zvrsti jezika pri vzgojiteljih, predstavimo komunikacijo kot vzgojiteljevo vrlino in opišemo oblike sodelovanj vzgojiteljev s starši. V empiričnem delu smo raziskali, kaj vzgojitelji menijo o komunikaciji v knjižnem jeziku ter katero socialno zvrst jezika uporabljajo pri komunikaciji s starši. Zanimalo nas je tudi, kaj vpliva na odločitev, katero zvrst jezika bodo uporabili. Rezultate smo primerjali glede na delovno dobo vzgojiteljev v vrtcu, regijo dela in glede na njihovo delovno mesto. Na podlagi prebrane literature ter analize empiričnega dela smo izoblikovali jezikovne smernice za ustrezno komunikacijo med vzgojitelji in starši.

2

2 JEZIK

V Republiki Sloveniji je uradni jezik slovenski jezik oz. slovenščina, ki je hkrati tudi eden od uradnih jezikov Evropske unije. Sporazumevanje na vseh področjih slovenskega javnega življenja poteka v slovenskem jeziku. Dejavna jezikovna politika skrbi za širjenje jezikovnih zmožnosti in hkrati tudi za razvoj in kulturo jezika. Na delovnih mestih, kjer ima delavec govorni ali pisni stik s strankami, je obvezno znanje slovenskega jezika (Zakon o javni rabi slovenščine, 2004).

V Kurikulumu za vrtce (1999) je jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju opredeljena kot ena pomembnejših za razvoj govora. Otroci se v tem obdobju učijo razumevati sporočila iz okolja, jezik pa se prepleta z vsemi drugimi področji dejavnosti. Otroci se jezika učijo ob poslušanju pravljic in glasnem branju odraslega, v vsakdanjih pogovorih, s pripovedovanjem, z opisovanjem, raznimi igrami itn. Otroke je treba že zgodaj navajati na rabo knjige in jih seznaniti z osnovnimi jezikovnimi spoznanji. Temeljni cilj jezika v Kurikulumu je

»razumevanje jezika kot temelja lastne identitete«.

Ball (2010) je mnenja, da je v zgodnjem otroštvu otrokom potrebno nuditi veliko kakovostnega znanja, saj takrat otroci dokazano pridobivajo največ jezikovnega znanja. To znanje črpajo iz domačega okolja in vsakodnevnih interakcij. V obdobju do petih let je nevrokognitivni razvoj najhitrejši in takrat so otroci tudi najbolj dovzetni za učenje novih jezikov. Zato je izredno pomembno, da je vzgojitelj zgled otrokom s pravilno uporabo zvrsti jezika. Slovenski jezik ima več zvrsti, ki jih je Toporišič (2000) razdelil na pet skupin: socialne, funkcijske, prenosniške, časovne/zgodovinske in mernostne. Te zvrsti lahko uporabljamo v različnih situacijah; odvisno od tega, komu so namenjene, kdo jih ustvarja, kakšna je njihova vloga, v kakšni obliki so, kakšne so njihove značilnosti ipd.

2.1 Socialne zvrsti jezika

Po Toporišičevi Slovenski slovnici socialne zvrsti jezika delimo na knjižni in neknjižni jezik.

Knjižni jezik se deli na zborni in knjižni pogovorni, neknjižni pa na zemljepisna narečja in pokrajinske pogovorne jezike. Med neknjižne socialne zvrsti štejemo tudi mestne govorice, ki pa so blizu zvrstem knjižnega pogovornega jezika, saj so nastale iz narečji večjih mest (Toporišič, 2000).

3

Izraz mestne govorice je Toporišič omenjal že leta 1986. Knjižni jezik kljub vsem spremembam posameznikom omogoča ustrezno sodelovanje v izobraževanju in družbi (Petek, 2018).

Zvrst zajema skupne značilnosti različnega, nekaj, kar je značilno za več vrst. Socialne zvrsti jezika pa so opredeljene kot različice jezika, ki jih glede na družbeno vlogo uporabljajo v določeni jezikovni skupnosti. Različna uporaba socialnih zvrsti jezika se kaže že pri otrocih v predšolskem obdobju. Otroci prihajajo iz različnih družbenih slojev, ki vplivajo na uporabo socialnih zvrsti jezika. Kmečko prebivalstvo ne obvlada knjižnega jezika, temveč le narečja na svojem zemljepisnem območju ter mestne govorice, kar posledično prenašajo tudi na svoje potomce (Pulko in Zemljak Jontes, 2015).

2.1.1 Knjižni jezik

Uporaba knjižnega jezika je v vrtcu zelo pomembna, saj so vzgojitelji in starši zgled otrokom.

Toporišič (2000) je zapisal, da je knjižni jezik namenjen razumevanju in sporočanju na celotnem slovenskem ozemlju. Deli se na zborni in knjižni pogovorni jezik, ki je manj stroga oblika govorjenega knjižnega jezika.

Kalin Golob (2001) opozarja na nujno rabo knjižnega jezika pri učiteljih, Petek (2018) pa predpostavlja, da bo glede na družbene spremembe in zahteve po hitrem prilagajanju jezika treba Toporišičevo delitev socialnih zvrsti nadgraditi. V preteklosti je bila že večkrat izražena potreba po spremembi delitve, saj se pomen in vloga slovenskega jezika spreminjata.

Knjižni jezik se deli na:

a) ZBORNI JEZIK

Zborni jezik je najstrožja oblika jezikovnih zvrsti. Je predvsem pisani jezik, kot akustično obliko pa se ga uporablja tudi pri javnih govornih nastopih, branju, deklamiranju itn. Zborni jezik naj bi uporabljali na televiziji, pri branju na radiu in seveda tudi učitelji v šolah (Toporišič, 2000).

Toporišič pravi, da so šolani ljudje nosilci zbornega jezika, iz česar je razvidno, da se človek zbornega jezika ne nauči kot maternega jezika, ampak si ga pridobi pri pouku slovenskega jezika in pred tem tudi v vrtcu (Petek, 2018).

Zborna oblika knjižnega jezika se uporablja vedno, ko je pred govorcem javni zbor poslušalcev, še posebej, če je zbor neenak v izobrazbi ali narečjih. Zborni jezik je veliko bolj funkcijsko razčlenjen kot pa narečni. Prednost zbornega jezika je, da so njegove značilnosti in pravila

4

uporabe dobro raziskani in predpisani v slovnici, slovarju in pravopisu. Vse druge zvrsti so tam manj omenjene oz. se obravnavajo le v primeru, ko so v povezavi z zbornim jezikom (Toporišič, 2000).

b) KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK

Knjižni pogovorni jezik imenujemo tudi splošni pogovorni jezik. Z njim poimenujemo manj strogo, tako imenovano pogovorno različico. Uporabljamo ga takrat, ko individualnemu poslušalcu govorimo brez vnaprej pripravljenega besedila. V knjižni pogovorni jezik so pogosto primešane prvine zbornega jezika in zemljepisnega narečja (Toporišič, 2000). Vendar pa Skaza (2010) v svojem delu piše, da knjižni pogovorni jezik ne zahaja v narečja in da so njegovi nosilci nenarečno govoreči ljudje v Sloveniji. Izpostavi pa težavo uporabnikov pogovornega jezika – prehajanje iz knjižne v pokrajinsko pogovornost, kar pa je že bližje narečja.

»Pogovorni jezik ni ne zborni jezik ne zemljepisno narečje, čeprav je po svoje odvisen od obeh«

(Toporišič, 2008, str. 226).

Značilno za to zvrst jezika je tudi, da se govorec in poslušalec ves čas izmenjujeta, ravno nasprotno kot pri zbornem jeziku. Knjižni pogovorni jezik je pogosto neuraden in zaseben, med njegovo uporabo pa se uporabljajo tudi nejezikovna sredstva – mimika obraza, kretnje, drža telesa ipd. Ravno ta zvrst je najprimernejša za pogovor med ljudmi različnih narečnih področij, vendar je še vedno najbolj uporabljena na območju Ljubljane in na osrednjem gorenjsko- dolenjskem območju. Knjižni pogovorni jezik ima nekaj posebnosti, po katerih ga lahko opredelimo. Pri glasoslovju je glavna značilnost upad samoglasnika, kar pomeni kratke nedoločnike množinske oblike deležnika na -l, izgovor nenaglašenih deležnikov na -el, -il, samo kot -u (reku, vedu, vidu ... ). Razlike so očitne tudi pri naglasu in oblikah, zlasti pri tretji osebi množine. Na splošno je za manj strogo različico knjižnega jezika značilna preprostejša zgradba stavkov (Toporišič, 2000).

2.1.2 Neknjižni jezik

Jezikoslovci opozarjajo na problematiko poimenovanj socialnih zvrsti jezika. Ugotavljajo, da je knjižni jezik vrednoten pomembnejše in je neenakovreden z neknjižnim, kar še posebej izpostavljajo dialektologi. S postavljanjem knjižnega jezika v prestižni položaj se neknjižni govorjeni jezik postavi v manjvrednosten položaj (Pulko in Zemljak Jontes, 2015).

Neknjižni jezik se deli na:

5 a) Prostorske govorice:

POKRAJINSKI POGOVORNI JEZIK

Pokrajinski pogovorni jezik – Skaza (2010) ga poimenuje tudi zemljepisno nadnarečje – se uporablja na večjih zemljepisnih enotah in na širšem geografskem območju kot narečja. Med pokrajinsko pogovorne zvrsti spadajo: osrednjeslovenski (ljubljanski), južnoštajerski (celjski), severnoštajerski (mariborski), gorenjski, primorski, koroški in prekmurski pogovorni jezik.

Največja značilnost pokrajinsko pogovornega jezika je uporaba izposojenk, ki v knjižni jezik niso sprejete. Ljubljanski pogovorni jezik ima veliko posebnosti, ena izmed njih je, da se nenaglašena končnica -o pri samostalnikih srednjega spola izgublja, posledično pa besede preidejo v moški spol. Prav tako je za ljubljanski pogovorni jezik značilna izguba samoglasnikov. Pa vendar ne smemo poenotiti ljubljanskega pogovornega jezika z ljubljanskim narečjem, čeprav je v nekaterih pokrajinah pokrajinski pogovorni jezik postal že narečje. Prvine pokrajinskega pogovornega jezika so pogosto pokrajinsko obarvane, kar se močno kaže v naglaševanju in stavčni fonetiki. Uporablja se v spontanih pogovorih v domačem okolju, na cesti, na delovnem mestu ipd. Pokrajinski pogovorni jezik se govori, v posebnih priložnostih pa se lahko tudi zapiše (Toporišič, 2000).

ZEMLJEPISNA NAREČJA

Zemljepisna narečja so posebne oblike jezika na točno določenem zemljepisnem območju.

Poznamo osem narečnih skupin: koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska in kočevska. Vsak skupina se deli še na več podnarečij. V Ljubljani se prepleta več narečji, in sicer dolenjsko, gorenjsko in rovtarsko narečje (Toporišič, 2000).

b) Interesne govorice:

SLENG

Sleng je nekonvencionalna vrsta izražanja, značilen je za mladostniške skupine in se zelo hitro spreminja (Toporišič, 2000). Skaza (2010) dodaja, da so se pri slengu včasih uporabljale prevzete besede iz srbohrvaščine in nemščine, danes pa so to večinoma besede, prevzete iz angleščine.

6 ŽARGON

Žargon uporabljajo ljudje, ki jih druži isti poklic. Uporabljajo neuradne izraze, ki pa so zelo praktični za delovne pogoje. Primeri: pogrniti/pasti – ne napraviti izpita, cevka – epruveta, napraviti ful – izraz pri pokru (Toporišič, 2000).

ARGO

Argo uporabljajo različne skupine z namenom, da jih neznanci ne bi razumeli. Besede so preoblikovane in se v veliki večini opirajo na nemščino (Toporišič, 2000).

Od socialnih zvrsti jezika strokovni delavci v vrtcu uporabljajo knjižni in neknjižni jezik. Zato bomo v nadaljevanju ugotovili, kakšna je pravzaprav vzgojiteljeva ustrezna raba socialnih zvrsti jezika, od česa je odvisna in kaj vpliva nanjo.

7

3 KOMUNIKACIJA KOT VZGOJITELJEVA VRLINA

Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede communicatio, kar pomeni sporočilo, povezanost. Komunikacija je proces, ki vključuje najmanj dve osebi, ki v različnih okoljih vzpostavita odnos med sabo. Pri komunikaciji je pomembno, da je ta učinkovita, saj le takrat prejemnik razume sporočilo tako, kot ga je pošiljatelj želel. Seveda je pri tem zelo pomembna usklajenost med verbalno in neverbalno komunikacijo, kajti če ti dve nista skladni, komunikacija ni učinkovita in se lahko pojavijo motnje. Po prepričanju P. Watzlawicka, človek nenehno komunicira, saj je komunikacija najpomembnejši del medsebojnih odnosov (Lepičnik Vodopivec, 2012).

Vzgojitelj si med študijem in pozneje tudi prek raznih izobraževanj pridobiva veščine komuniciranja. V kolikor je komunikacijsko nespreten, pravi Lepičnik Vodopivec (2012), lahko to povzroči nesporazume v njegovi komunikaciji s starši. Ravno zato je zelo pomembno, da je vzgojiteljev odnos do staršev spoštljiv in obenem korekten. Vzgojitelj mora znati jasno izraziti svoje mnenje in ga smiselno argumentirati, obenem pa mora biti pripravljen sprejemati mnenja drugih ter po potrebi tudi spremeniti svoja stališča. Vzgojitelj, ki bo ohranjal pravilno komunikacijo in odnos, bo staršem dokazal, da je vreden zaupanja. Pri tem je pomembno poznavanje več oblik etične komunikacije, ki jih je v svoji knjigi izpostavil Fabris (2016). Ena iz med njih je deontološki pristop, ki se je prvotno uveljavil na področjih dejavnosti, kjer se poklicno ukvarjajo s komunikacijo. Deontološki kodeksi so smernice vedenja, ki zavezujejo različne poklicne kategorije z določili, kakšna komunikacija je pri določenem poklicu dovoljena in kakšna ne. Vendar ti kodeksi veljajo le znotraj določenih poklicev, kjer pa na žalost tudi niso vedno spoštovani.

Novak (2003) trdi, da ljudje ne moremo delovati brez komuniciranja, vendar se je treba zavedati, da ni vsaka komunikacija dobra. V vsakdanjem življenju vidimo več motečih dejavnikov kot nemotečih, zato imamo za slabo komunikacijo tudi več razlogov, vendar pa nam močno primanjkuje fleksibilne komunikacije, s katero bi se odprli in podali ustrezno povratno informacijo. Starši že na podlagi vzgojiteljeve komunikacije ugotovijo, kakšen je njegov način dela in mišljenja.

Pomembno vlogo pri komunikaciji igra tudi poslušanje sogovornika. Gordon (1989) loči med pasivnim in aktivnim poslušanjem ter opogumljajočim pripominjanjem. Pasivno poslušanje ali molk ne sporočata empatije. Aktivno poslušanje pomeni, da želimo strukturirati prejeto sporočilo in dati povratne informacije, pripomore k boljši komunikaciji in lažjemu reševanju

8

težav. Pri opogumljajočem pripominjanju prejemnik oz. sporočevalec sporoča, da mu komunikacija ustreza. Besedno in nebesedno jasno sporoča, da želi nadaljevati – kimanje, očesni stik, kratke besedne pripombe …

3.1 Komunikacija med starši in vzgojitelji

»V komunikaciji starši in vzgojitelji drug drugemu prenašajo neko vsebino, hkrati z njo pa tudi odnos do vsebine in prejemnika sporočila. Če je tisto, kar drug drugemu v komunikaciji govorita roditelj in vzgojitelj, in tisto, kar si sporočata z neverbalnim vedenjem, usklajeno in če izgovorjena vsebina potrjuje odnos do nje in do prejemnika sporočila, pravimo, da je komunikacija med njima kongruentna, usklajena, iskrena« (Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 58).

Žnidaršič (2012) piše, da je komunikacija med starši in vzgojitelji zelo pomembna, kajti brez komunikacije se medsebojni odnosi med starši in vzgojiteljem ne morejo razviti. Žavski (2017) pa dodaja, da vzgojitelj ne sme imeti predsodkov in mora biti sposoben delati s starši, ki izhajajo iz različnih socialnih in kulturnih skupin. Z vsemi starši mora ustvarjati enakovredne odnose in jasno odgovarjati na njihova vprašanja. S tem bo vzpostavil dober odnos, kar je bistvenega pomena za kakovostno sodelovanje. Žnidaršič (2012) pravi, da so potrebe staršev in vzgojiteljev različne, zato lahko pride do nesporazumov in nezadovoljstva, v kolikor je komunikacija slaba.

Starši in vzgojitelj imajo svoje potrebe in pričakovanja, ki se izpolnijo, če je med njimi ustrezna komunikacija. Dober odnos posledično vpliva tudi na otroka, saj začuti odnose med vzgojitelji in starši. Z dobrimi medsebojnimi odnosi se otrok dobro počuti v vrtcu in se vsestransko razvija.

Komunikacija poteka na dveh ravneh, vsebinski in odnosni. Najpogosteje se pojavijo težave pri komuniciranju na odnosni ravni, pri kateri je pomembno, kako sogovorniku predstavimo to, kar mu želimo povedati. Vzgojitelj lahko s pravilnim pristopom uspešno vpliva na prepričanje staršev in s tem lažje usklajuje različne poglede na vzgojo (Žavski, 2017).

Pomembno je, da vzgojitelj starše pojmuje kot neke vrste partnerje, kajti le tako lahko z njimi komunicira in jim ponudi možnost sodelovanja ter odločanja. Za lažje grajenje partnerstva sta zelo pomembni vzgojiteljeva profesionalnost in vljudnost. Nikoli ne sme obupati in vedno mora spoštovati različnost med starši. Izrednega pomena so strokovni pogovori vzgojitelja s starši, s katerimi vzpostavijo medsebojno zaupanje. Seveda so v pomoč tudi strokovna srečanja in različna predavanja strokovnjakov s področja predšolske vzgoje. Vse to poglablja partnerski odnos med vzgojitelji in starši. Vendar brez ustrezne komunikacije partnerskega odnosa ni moč vzpostaviti (Žnidaršič, 2012).

9

Eden izmed ciljev Kurikuluma za vrtce (1999) je tudi izboljšanje informiranja in sodelovanja s starši. Za seznanjanje staršev z informacijami o njihovem otroku je vsekakor potrebna dobra komunikacija med vzgojiteljem in staršem. Prav tako pa je pri tem pomembno upoštevati načelo sodelovanja s starši, ki ga navaja Kurikulum za vrtce. Z dobro komunikacijo lahko vzgojitelj zgradi kakovosten odnos, vendar mora pri tem še vedno ostati strokoven in usmerjen k svojemu delu.

3.2 Odnos med vzgojitelji in starši

»Pri stiku s starši je treba spoštovati zasebno sfero družin, njihovo kulturo, identiteto, jezik, svetovni nazor, vrednote, prepričanja, stališča, navade in običaje, dosledno upoštevati njihovo pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 8).

V primerjavi s preteklimi desetletji, so se močno spremenila pričakovanja po vključevanju staršev v vrtec. Nekoč so imeli starši prepoved vključevanja v institucije kot sta šola in vrtec, danes pa nam zakonodaja določa, da je vključevanje staršev v vzgojo v vrtcu obvezno. Vendar vrtec pripomore le k nadgradnji domače vzgoje in ne vzgaja namesto staršev. Družinska vzgoja je primarna in najpomembnejša, vrtec jo le dopolnjuje. Vzgojitelj mora spoštovati otrokovo družinsko vzgojo in ne sme posegati vanjo. Težava se pojavi, ko starši pozabijo na svoje dolžnosti in v ospredje dajejo le svoje pravice. Ravno tukaj se pokaže strokovnost vzgojitelja, saj mora staršem znati postaviti meje in z odprto komunikacijo reševati morebitne spore.

Romšek razlikuje tri vrste odnosov med učitelji/vzgojitelji in starši:

a) Partnerski odnos – enakopravnost med vzgojiteljem in staršem.

b) Klientski odnos – podrejenost drug drugemu. Vzgojitelj nadomesti vzgojne primanjkljaje v družini, hkrati pa starši pripomorejo pri delu za vrtec/šolo.

c) Paternalistični odnos – nadzorovanje otroka z obeh strani, čeprav navidezno kažejo zaščitništvo do njega (Beguš, 2012).

Devjak in Berčnik (2018) sta prepričani, da je najpomembnejši korak pri oblikovanju partnerskega odnosa pozitivna socialna klima v vrtcu, ki jo ustvarimo z odprtostjo, s prijaznostjo, z empatijo, s potrpežljivostjo in spoštovanjem do drugih. Pomembna sta tudi kakovostna dvosmerna komunikacija in prilagajanje strokovnih delavcev. Za ohranjanje pozitivnih odnosov so pomembni tudi različna usposabljanja in pomoč za strokovne delavce, ki morajo bit ponujeni s strani vodstva. Sodeč po raziskavah je staršem zelo pomembna odprta

10

komunikacija vzgojitelja. Želijo, da se vzgojitelj posvetuje z njimi, vzpostavi stik v primeru težav z otrokom in tudi prizna, v kolikor česa ne ve. Vzpostavitev partnerskega odnosa je zelo pomembna za boljše medsebojne odnose, vendar je ob tem potrebno jasno začrtati meje strokovnosti in s tem vzpostaviti profesionalno komunikacijo.

3.3 Profesionalna komunikacija vzgojitelja

Odnos med vzgojiteljem in staršem vsekakor vpliva na način komunikacije med njima. Kot piše Kumer (2014), profesionalno komuniciranje zahteva veliko znanja in izkušenj, ki si jih vzgojitelj pridobiva vse življenje. Kompetenten vzgojitelj pri komunikaciji s starši upošteva osnovne zakonitosti uspešnega komuniciranja, saj s tem pripomore k boljšim odnosom.

Pomembna je pozitivna naravnanost vzgojitelja in pozornost na želje staršev. Ohranjati mora očesni stik in biti pozoren tudi na nebesedno komunikacijo, ki igra zelo pomembno vlogo pri izmenjavi informacij. Zato je zelo pomembna uskladitev besed, telesne govorice, tona glasu in hitrosti govora. Dober komunikacijski stik malokdo razvije sam, zato se ga je treba naučiti in nato zavestno uporabljati. Tako komunikacijo je potrebno uporabljati tudi pri stiku s sodelavci in z vodstvom, saj vpliva na dobre medsebojne odnose v kolektivu, kar vsekakor pripomore tudi k boljšim odnosom s starši. Profesionalna komunikacija vpliva na kakovost dela v vrtcu in je del organizacijske kulture, vendar jo je treba nenehno vzdrževati in izpopolnjevati.

3.4 Sporazumevalna na č ela

Za uspešno in profesionalno komunikacijo pa mora vzgojitelj poznati sporazumevalna načela po Griceu, ki jih je povzel Zadravec Pešec (1994). Načela niso pravila, ki jih je potrebno dosledno spoštovati, vendar je pomembno, da je izreka skladna vsaj z vodilnim načelom sodelovanja.

• Načelo sodelovanja

Načelo sodelovanja je vodilno načelo. Naš prispevek mora biti ustrezen glede na namen, ki ga želimo doseči. Vsi udeleženci morajo sodelovati, da pride do govornega stika. Po mnenju Leecheva, ki ga prav tako navaja Zadravec Pešec (1994), bi bilo treba sodelovalno načelo razširiti z vljudnostnim, saj bi se tako obe načeli med sabo dopolnjevali.

11

• Načelo kakovosti

Pri tem načelu je pomembna verodostojnost podatkov. Torej, govorimo samo resnico, tisto, v kar tudi sami verjamemo. Nepristni izreki, kot so laži in obrekovanja, kršijo načelo kakovosti, vprašanja in obljube pa pričajo o iskrenosti.

• Načelo količine

Zelo pomembno je, da v pogovoru ne povemo premalo/preveč. Pomembno je, da že vnaprej skrbno pretehtamo, koliko mora oz. želi sogovorec izvedeti in koliko o tem že ve. To načelo je zelo težko upoštevati, kajti količina predstavlja neko moč in oblast, zato se ga stežka držijo zgovorni ljudje in tisti, ki so bolj redkobesedni.

• Načelo primernosti

To načelo zahteva, da ne zaidemo s teme, o kateri govorimo, saj mora biti pogovor smiselno povezan. V kolikor ne bi upoštevali načela primernosti, bi bilo precej izrekov nesmiselnih.

• Načelo načina

Načelo načina je zelo kompleksno. Pomembno je, da svoje misli povzamemo jasno in odločno.

Izogibamo se dolgovezenju in zavajanju z dvoumnimi izrazi. Govorec mora upoštevati vrstni red dogodkov in urejeno pripovedovati. To načelo spada med manj pomembna, saj ni toliko pomembno, kaj je izrečeno, ampak kako.

12

4 OBLIKE SODELOVANJA S STARŠI

Poznavanje sporazumevalnih načel po R. Zadravec Pešec (1994) vzgojitelju olajša sodelovanje s starši. Načela so mu v pomoč pri vseh oblikah sodelovanja, saj vzgojitelj glede na obliko sodelovanja presodi, katero sporazumevalno načelo je primerno.

Kot pravi Čadež (2014), se v praksi vse bolj uveljavlja uporaba sodobne informacijske tehnologije. Zapiše, da se je v zadnjih dvajsetih letih zgodila velika sprememba na področju odnosov med starši in vzgojitelji/učitelji, saj aktivno vključevanje staršev v proces vzgoje in izobraževanja otrok poskrbi za nenehno komunikacijo med starši in zaposlenimi; tako sodelovanje s starši postaja zelo pomemben del vzgojiteljevega življenja. Pomembnost sodelovanja s starši v svojem delu opredeli tudi Lepičnik Vodopivec (2012), kjer izpostavi štiri različne oblike sodelovanja med starši in vzgojitelji – individualno in skupinsko sodelovanje ter formalne in neformalne oblike sodelovanja.

4.1 Individualno in skupinsko sodelovanje

Individualno sodelovanje je pogovor med vzgojiteljem in starši. Vzgojitelj posreduje pomembne informacije o otroku. Tako sodelovanje je navadno nenačrtovano, v kolikor gre za vsakodnevne pogovore, kjer vzgojitelj pri oddajanju otroka starše seznanja z novostmi tistega dne. Skupinsko sodelovanje se uporablja, kadar vzgojitelj sodeluje s skupino staršev vseh otrok.

Tak način sodelovanja omogoča skupno iskanje rešitev ter vzgojitelju in staršem omogoča konkreten pogovor o morebitnih težavah. Pri skupinskem sodelovanju vzgojitelj ne sme posamično izpostavljati otrok, kar je pomanjkljivost, saj s tem posledično težko zadovolji želje vseh staršev (Lepičnik Vodopivec, 2012).

4.2 Formalne oblike sodelovanja s starši

Najpogostejše formalne oblike sodelovanja:

• Sodelovanje staršev v svetu zavoda

Starši se s sodelovanjem v svetu zavoda neposredno vključujejo v delo vrtca. Člane sveta zavoda, po ponovni spremembi leta 2009, sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev, ki so izvoljeni za štiri leta. Glede na to, da je sestava neenakomerna, težko govorimo o enakopravnih odločitvah. Starši lahko v svetu zavoda sodelujejo, dokler njihov otrok obiskuje vrtec (Devjak in Berčnik, 2018).

13

• Sodelovanje staršev v svetu staršev

Svet staršev je namenjen uresničevanju interesa staršev v javnem vrtcu. Starši vsakega oddelka na začetku leta izvolijo po enega predstavnika skupine. V svetu staršev se razpravlja o programih vrtca, poročilih, vzgojni problematiki in letnem delovnem načrtu, obenem pa obravnavajo tudi pritožbe staršev in opravljajo druge naloge, ki se skladajo s predpisi (Lepičnik Vodopivec, 2012).

• Roditeljski sestanki

Roditeljski sestanek je najbolj razširjen način formalnega sodelovanja s starši, kjer vsi udeleženci pridobivajo komunikacijske spretnosti. Strokovni delavec starše že na prvem roditeljskem sestanku seznani, da pričakuje njihovo sodelovanje, pri tem pa mu je v pomoč strokovno argumentiranje in spoštljiva komunikacija (Devjak in Berčnik, 2018). Prvi informativni roditeljski sestanek na začetku šolskega leta je najbolj pogosta vrsta roditeljskega sestanka, kar ugotavlja tudi Brusnjak (2009) v svojem magistrskem delu. Pomembno je, da strokovni delavki, poleg predstavitve kurikuluma in LDN, s starši sprejmeta dogovor o medsebojnem sodelovanju in komunikaciji.

Za uspešno izvedbo roditeljskega sestanka je potreben dialog med vzgojiteljem in starši.

Pomembno je, da imajo starši priložnost izraziti svoje mnenje in na podlagi tega skupaj z vzgojiteljem sprejemati odločitve. Roditeljski sestanki niso namenjeni izpostavljanju posameznikov in tudi ne kritiziranju celotne skupine. Potrebno je, da je vzgojitelj na sestanek dobro pripravljen, da ima pravilen pristop in zna starše motivirati (Lepičnik Vodopivec, 2012).

Dobre ideje za sproščanje začetnega vzdušja navaja tudi Ogorevc (2018) v svojem članku, in sicer predlaga pripravo delavnice za starše, kjer vzgojitelj postavi starše v položaj, ki je podoben tistemu, v katerem se znajde njihov otrok. Vzgojitelj jim lahko pripravi kakšno igro, v kateri se morajo starši izpostaviti in pri kateri je pomembno medsebojno zaupanje vseh staršev, čeprav se osebno sploh ne poznajo. S tem se starši lažje vživijo v počutje svojega otroka in se zavejo, kako stresne so lahko določene situacije za njihove otroke.

• Govorilne oz. pogovorne ure

Lepičnik Vodopivec (2012) govorilne ure poimenuje tudi pogovorne ure in jih umesti med najpogostejše oblike sodelovanja med vzgojitelji in starši.

14

Govorilne ure so oblika sodelovanja, kjer vzgojitelj in starši komunicirajo o otroku in si izmenjujejo izkušnje in opažanja v zvezi z njim. So tudi vzgojno-izobraževalni proces, ki poteka med strokovnimi delavci in starši, kjer poiščejo skupne odgovore za posameznega otroka. Pomembno je, da so govorilne ure korektno izpeljane, saj to pripore k nadaljnji vzpostavitvi dobrega partnerskega odnosa med vzgojiteljem in starši (Devjak in Brečnik, 2018).

Tudi Lepičnik Vodopivec (2012) zagovarja, da mora vzgojitelj na govorilno uro priti pripravljen z bistvenimi informacijami o otroku, saj lahko le tako govorilno uro korektno izpelje. Starši od vzgojitelja poleg informacij pogosto pričakujejo njegovo mnenje in nasvet, kako ravnati ob vzgojnih težavah. Zelo pomembno je tudi, da je za starše predvidenega dovolj časa.

• Pisna sporočila

Pri pisnih sporočilih je uporabljena predvsem enosmerna komunikacija, saj jih vzgojitelj uporablja za obveščanje staršev. Obvestila so lahko natipkana, napisana ročno s strani vzgojitelja in tudi otrok. Vse pogostejša je postala komunikacija prek elektronske pošte oz.

spletne strani vrtca, ki še vedno sodi med formalne oblike sodelovanja. Elektronska komunikacija pa ne sme popolnoma nadomestiti neposredne komunikacije med starši in vzgojiteljem, saj potem ni možnosti za razvoj partnerskega odnosa med njimi. Zaradi tovrstne komunikacije vse več staršev ne čuti potrebe po obisku govorilnih ur, saj so elektronsko obveščeni o vseh novostih in dogajanju v vrtcu (Devjak in Berčnik, 2018).

4.3 Neformalne oblike sodelovanja s starši

Neformalne oblike so običajno bolj sproščene oblike sodelovanja s starši in spodbujajo večjo povezanost ter odprtost med vrtcem in starši (Lepičnik Vodopivec, 2012). Devjak in Berčnik (2018) trdita, da lahko pripomorejo k poznejšemu formalnem sodelovanju med starši in vzgojiteljem. Seveda pa naj bi bil vsak odnos med staršem in vzgojiteljem formalen, saj je njihov skupni cilj dobrobit otroka, ki pa jo lahko dosežeta na ravni profesionalnega sodelovanja z interakcijo med posameznikom in ustanovo.

Brusnjak (2009) v svojem magistrskem delu izpostavi cilje neformalnih oblik. Zapiše, da se z neformalnimi oblikami sodelovanja razvijajo pozitivna čustva pri otroku in starših. S skupnim preživljanjem časa se ustvarja pozitivna komunikacija med starši, vzgojitelji in otroki, obenem pa staršem omogoča spoznavanje načina življenja njihovih otrok v vrtcu.

Najpogostejši neformalni obliki sodelovanja sta:

15

• Skupni projekti in delavnice – družabni dogodki

Najpogostejše dejavnosti z neformalnim sodelovanjem so: delavnice za otroke, predstave in različni sejmi. Vzgojitelj lahko z otroki uprizori različne predstave, ki jih otroci nato predstavijo staršem v obliki dramske igre. K sodelovanju lahko povabijo tudi starše. Vse delavnice so namenjene neformalnemu druženju med vzgojitelji, starši in otroki ter spodbujajo skupno delo.

Različni sejmi so namenjeni prodaji izdelkov, ki jih otroci s pomočjo strokovnih delavcev predhodno izdelajo. Zbrana sredstva so namenjen nakupu različnih materialov in igrač, ki jih potrebujejo v vrtcu (Devjak in Berčnik, 2018).

Ta vrsta neformalnih srečanj je namenjena sprostitvi in medsebojnemu spoznavanju staršev in vzgojiteljev. Strokovni delavci lahko organizirajo tudi piknike in izlete, ki se jih lahko udeležijo vsi člani družine (Lepičnik Vodopivec, 2012). Poleg zgoraj naštetega Aužner (2005) predlaga, da so včasih tudi starši/stari starši nosilci dejavnosti s predstavitvijo različni poklicev in dejavnosti (kmečka opravila, običaji) ter da vzgojiteljem nudijo pomoč pri izvedbi različni aktivnosti.

• »Pogovor na vratih«

Predvsem v obdobju uvajanja in v jasličnih oddelkih je vsakodnevna komunikacija med vrati za starše zelo pomembna. V nekaterih vrtcih si vzgojitelji pomembnejše informacije o posameznem otroku zabeležijo, da lahko podatke nato posredujejo staršem. Na začetku je vsakodnevna komunikacija daljša, sčasoma se potrebe po daljših pogovorih med vrati zmanjšajo. V jasličnih skupinah, kjer otroci še ne govorijo, vzgojitelji staršem poročajo o otrokovem dnevnem ritmu in na kaj morajo biti še posebej pozorni. Na začetku vzgojitelj vse to govori v otrokovi navzočnosti, pozneje pa mora otroka vključiti v pogovor. Pomembno je tudi, da vzgojitelj starše seznani, da ne more vsak dan podati tako obsežnega poročila kot v prvih dneh oz. tednih in da to niti ni potrebno. Sčasoma bi lahko starši pričakovali vedno več, vzgojitelj pa bi posledično odtegoval pozornost drugim otrokom (Jensen in Jensen, 2011). Kot pravi Novak (2005, str. 61), je treba uporabiti strokovno znanje, ki ga je vzgojiteljem dala strokovna izobrazba, da lahko uspešno komunicirajo s starši v celotnem predšolskem obdobju:

»Pričakovanja staršev do vrtca so zelo različna, saj se nekateri zanimajo za informacije o hrani, spanju, drugi za vsebine, tretji za to, kako je njihov otrok sprejet in kako vzgojiteljice v svojih očeh vidimo njihove otroke.«

16

5 VZGOJITELJEV POKLICNI RAZVOJ IN NJEGOVA RAST

»Temelj za dobro delo s starši je sposobnost pedagoga, da ustvari enakovredne odnose in o strokovnih vprašanjih govori jasno in nedvoumno. Osrednjega pomena so njegove splošne vrednote in osebne lastnosti, pripravljenost za osebnostni ter profesionalni razvoj in način, kako navezuje odnose« (Jensen in Jensen, 2011, str. 15).

Vzgojitelj si s strokovnim izobraževanjem pridobi tudi veščine komuniciranja in s poznavanjem socialnih zvrsti jezika je njegova komunikacija s starši lažja. Jensen in Jensen (2011) ugotavljata, da je izredno pomemben začetni odziv pedagoga do staršev, saj si starši glede na njegov odnos ustvarijo prvi vtis. V kolikor se vzgojitelj staršem ne zna približati, so lahko odnosi med njimi zaostreni že od samega začetka. Pomembna je odprta in odkrita komunikacija vzgojitelja. Vzgojitelji se včasih ne čutijo dovolj strokovno podkovane in težko stojijo za svojimi dejanji, zato pride do popuščanj pri njihovi profesionalnosti, hkrati pa postanejo negotovi ter ne zaupajo svoji presoji in zato težko ocenijo, ali so prestopili mejo profesionalnosti.

5.1 Faze poklicnega razvoja vzgojitelja

Vzgojiteljeva uporaba jezika pri komunikaciji s starši je odvisna tudi od tega, v kateri fazi poklicnega razvoja se vzgojitelj trenutno nahaja.

Huberman (1993) je izvedel švicarsko študijo med učitelji, na podlagi katere je oblikoval fazni model, iz katerega lahko razberemo stopnje poklicnega razvoja učitelja. Fazni model ima tri poglavitna obdobja, skupaj vsebuje sedem faz:

• faza preživetje in odkrivanje (1–3 leta poučevanja),

• faza stabilizacija (4–6 let),

• faza poklicna aktivnost/eksperimentiranje (7–18 let),

• faza negotovost/revizija (7–18 let),

• faza sproščenost (19–30 let),

• faza konservativnost (19–30 let),

• faza izpreganja – sproščeno/zagrenjeno (31–40 let).

Huberman (1993) zapiše, da sta za vse učitelje enotni prvi dve fazi od preživetja do stabilizacije.

V naslednjih fazah je razvoj učiteljeve poklicne poti lahko precej raznolik in se odvija v različne smeri. Na koncu pa vsi enotno pridejo do faze izpreganja, ki je zadnja faza po Hubermanovem

17

modelu. Model na eni strani predstavlja umirjeno pot razvoja učiteljeve kariere (poklicna aktivnost/eksperimentiranje, sproščenost, sproščeno izpreganje), po drugi pa nemirno pot razvoja (negotovost/revizija, konservativnost, zagrenjeno izpreganje).

Javrh (2011) predstavi fazni S-model, povzet po Hubermanovem modelu z dodanimi fazami, ki so ga izrisali slovenski učitelji na podlagi empiričnih podatkov, da bi bolje razumeli potek poklicne poti učitelja. Hubermanovem modelu so dodali še fazo kritične odgovornosti, fazo konservativnosti pa preimenovali v fazo nemoči, v kateri je učiteljeva/vzgojiteljeva glavna skrb upokojitev. V fazi kritične odgovornosti mora učitelj doživljati svoje poslanstvo in imeti tesen stik z učenci. Pomembna so mu izobraževanja, ki so ključna do njegovega napredka na poklicni poti. Biti mora angažiran, se izpostaviti in jasno izraziti svoje mnenje glede šolstva. S tem doseže svojo osebnostno rast in napredek.

Seveda pa mora biti vzgojiteljeva komunikacija ves čas na primerni ravni, nikoli ne sme biti nespoštljiv, ne glede na potek svoje poklicne poti, čeprav se včasih meje hitro zabrišejo.

5.2 Kompetence vzgojitelja

»Profesionalno delo vzgojiteljice v vrtcu se odraža tudi v njenem profesionalnem odnosu do staršev. Vzgojiteljice moramo svojo vlogo v odnosu do staršev postaviti profesionalno do te mere, da izključuje zasebno angažiranje vzgojiteljice in staršev. Ker so konfliktne situacije v komunikaciji s starši včasih neizogibne, se morebitni zasebni stiki s starši lahko obrnejo v škodo vzgojiteljic« (Novak, 2005, str. 60).

Prvi stik med starši in vzgojiteljem mora biti v nevtralnem okolju (v vrtcu), sploh, če se že predhodno poznata. Vzgojitelj se mora na prvo srečanje dobro pripraviti, mora biti strokoven in suveren. Pomembno je, da se vzgojitelj in starši držijo dialoga, ki bo v dobrobit otroka, ter se izogibajo zasebnim pogovorom. Vzgojitelj mora znati strokovno preusmeriti pogovor, v kolikor ta zaide z zadane točke. Meje se morajo postaviti že na samem začetku, saj le tako lahko zgradimo s starši profesionalen odnos, ki je bistven za dobro sodelovanje. Kakor hitro se meje prestopijo, se profesionalni odnos začne rahljati in ga je vsak dan težje postavljati na svoje mesto. Zato je zelo pomembna doslednost vzgojitelja, ki korektno opozori starše, da so prestopili mejo profesionalne in zasebne ravni. Vzgojiteljeva samozavest je pomemben dejavnik pri izgradnji njegove strokovne avtoritete. Z odprto komunikacijo in jasnimi sporočili bo vzgojitelj zgradil dober in profesionalen odnos s starši (Peternel, 2018).

18

V načelu odprtosti kurikuluma, avtonomnosti ter strokovne odgovornosti vrtca in strokovnih delavcev v vrtcu je zapisano: »Kurikulum za predšolske otroke v vrtcu naj bo odprt za uveljavljanje različnih posebnosti okolja, otrok ter staršev, za uveljavljanje avtonomnosti vrtca ter vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev v vrtcu ter za prilagajanje različnim spremembam, hkrati pa naj bo ustrezno strukturiran, tako da bo predstavljal kakovostno podlago za visoko profesionalno delo« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 5).

Prav tako so v Kodeksu etičnega ravnanja v vrtcih (2016) opredeljene vrednote, ki jih je potrebno spoštovati v korist otrok, staršev in zaposlenih. Med drugim kodeks poudarja, da je pomembno spoštovanje med vrtcem in domom na profesionalni ravni in ne na prijateljski. Starši morajo spoštovati vzgojitelje in tudi obratno. Prav tako medsebojni odnosi med strokovnimi delavci vrtca dajejo zgled staršem. Potrebno je spoštovati dostojanstvo, vrednost in enkratnost vsakega posameznika, saj si vsi zaslužimo biti spoštovani.

V teoretičnem delu smo ugotovili, da je profesionalnost zelo pomembna vrlina, ki vpliva na dober odnos med vzgojiteljem in starši. Opisali smo različne socialne zvrsti jezika in spoznali faze poklicnega razvoja vzgojitelja. Poudarili smo pomembnost ustrezne komunikacije med vzgojiteljem in starši, spoznali sporazumevalna načela in podrobneje opisali najbolj pogoste oblike sodelovanj s starši. Teoretičnemu delu sledi empirični.

19

6 EMPIRI Č NI DEL

6.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Za raziskavo tega problema smo se odločili, ker vemo, da vzgojitelj svojo strokovnost ohranja na različne načine, eden najpomembnejših pa je ravno način komuniciranja s starši. Rabo jezika je vedno potrebno prilagajati trenutni situaciji. Pri dolgoletnih izkušnjah z delom v vrtcu smo bili priča različnim odnosom med starši in vzgojitelji, večkrat se je izkazalo, da je neustrezen način komuniciranja med starši in vzgojitelji povzročil trenja in nesporazume, zato nas zanima, katere socialne zvrsti jezika uporabljajo in kak pomen vzgojitelji pripisujejo pomembnosti rabe knjižnega jezika pri ustnem sporazumevanju s starši.

Poznamo različne oblike sodelovanja s starši, osredinili pa se bomo na formalne in neformalne oblike na ravni ustne komunikacije – roditeljski sestanki, vsakodnevna srečanja ter neformalna druženja v obliki projektov in delavnic.

6.2 Cilji raziskave

Z analizo anketnih vprašalnikov želimo ugotoviti, katere socialne zvrsti jezika uporabljajo vzgojitelji pri komunikaciji s starši. Zanima nas, ali se uporaba zvrsti jezika spreminja glede na dano situacijo – vsakodnevna komunikacija, roditeljski sestanek, neformalna druženja v obliki projektov in delavnic.

Zanima nas tudi, ali se uporaba socialnih zvrsti pri komunikaciji s starši razlikuje glede na pokrajine. Primerjali bomo zaposlene v osrednjeslovenski in gorenjski regiji.

Cilj je ugotoviti, ali delovna doba vzgojitelja vpliva na različno rabo zvrsti jezika pri komunikaciji s starši, torej, katere socialne zvrsti jezika uporabljajo vzgojitelji pri komunikaciji s starši glede na svoje delovne izkušnje pri delu v vrtcu.

Primerjali bomo tudi rabo socialnih zvrsti med vzgojitelji predšolskih otrok in vzgojitelji predšolskih otrok – pomočniki vzgojitelja.

6.3 Raz č lenitev raziskovalnega problema 6.3.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze

Glede na postavljene cilje smo opredelili naslednja raziskovalna vprašanja in hipoteze:

20

1. Ali se raba socialnih zvrsti razlikuje pri vzgojiteljih predšolskih otrok in vzgojiteljih predšolskih otrok – pomočnikih vzgojitelja?

2. Ali regija dela vzgojitelja vpliva na rabo socialnih zvrsti pri komunikaciji s starši?

3. Ali delovna doba vzgojitelja vpliva na rabo socialnih zvrsti pri komunikaciji s starši?

4. Kolikšen pomen vzgojitelji predpisujejo rabi knjižnega jezika pri komunikaciji s starši?

5. Katero socialno zvrst jezika uporabljajo vzgojitelji pri komunikaciji s starši?

H 1: Uporaba socialnih zvrsti je odvisna od delovnega mesta.

H 2: Uporaba socialnih zvrsti je odvisna od delovne dobe.

H 3: Udeležba na izobraževanjih na temo komunikacije s starši v okviru službenih obveznosti je odvisna od delovnega mesta.

6.4 Raziskovalna metoda

6.4.1 Osnovna raziskovalna metoda

Pri raziskovanju smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja ter bivariantno statistiko. Raziskovalni pristop temelji na kvantitativni raziskavi.

6.4.2 Opis vzorca

Vzorec je slučajnosti in predstavlja 90 vzgojiteljev v vrtcu. V vzorcu smo zajeli vzgojitelje predšolskih otrok in vzgojitelje predšolskih otrok – pomočnike vzgojiteljev. Anketirani so obeh spolov.

6.4.3 Opis postopka zbiranja podatkov

Z zbiranjem podatkov smo začeli maja. Podatke smo zbirali z anonimnim spletnim anketnim vprašalnikom, ki smo ga posredovali približno stotim vzgojiteljem. Vprašalnik smo zasnovali tako, da je vseboval 10 vprašanj zaprtega tipa in 2 kombinirani vprašanji. Ker je bila večina vprašanj zaprtega tipa, naj bi bili rezultati objektivni. Vprašalnike smo razdelili v osrednjeslovenski in gorenjski regiji.

21

6.4.4 Postopki obdelave in prikaza podatkov

Dobljene rezultate smo analizirali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Office Excel, s statističnim programom SPSS in z uporabo spletnega orodja 1KA – En klik anketa. Prikazani so opisno ter v obliki preglednic in grafov. Iz rezultatov so razvidni odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja in potrjene oz. ovržene hipoteze.

6.5 Rezultati in interpretacija 6.5.1 Analiza vzorca

V nadaljevanju bomo predstavili strukturo anketiranih glede na delovno dobo, regijo dela in delovno mesto. Primerjali bomo tudi zaposlene glede na delovno mesto in regijo dela ter glede na delovno dobo in regijo dela.

Graf 1: Struktura anketirancev glede na delovno dobo

Iz grafa je razvidno, da je kar polovico anketiranih v vrtcu zaposlenih 7–18 let, 16 % je zaposlenih več kot 30 let, 13 % od 19–30 let, 11 % od 1–3 let in 10 % anketiranih od 4–6 let.

11 % 10 %

50 %

13 % 16 %

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

22

Graf 2: Struktura anketiranih glede na regijo dela

Iz grafa lahko razberemo, da je 73 % anketiranih iz osrednjeslovenske regije, 27 % pa iz gorenjske regije.

Graf 3: Struktura anketiranih glede na delovno mesto

V raziskavo je bilo vključenih 58 % vzgojiteljev in 42 % vzgojiteljev – pomočnikov vzgojitelja.

73 %

27 % 0 %

20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Osrednjeslovenska Gorenjska

58 %

42 %

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.

23

Graf 4: Struktura anketiranih glede na regijo dela in delovno mesto

74 % anketiranih vzgojiteljev je zaposlenih v osrednjeslovenski regiji, 26 % pa v gorenjski, 81

% vzgojiteljev – pomočnikov vzgojitelja dela v vrtcih v osrednjeslovenski regiji, 19 % pa v vrtcih v gorenjski regiji.

Graf 5: Struktura anketiranih glede na delovno dobo in regijo dela

Iz primerjave delovne dobe in regije dela je razvidno, da je največji delež anketiranih zaposlenih od 7–18 let; 55 % anketiranih je iz gorenjske regije, 53 % pa iz osrednjeslovenske.

74 %

26 % 81 %

19 % 0 %

20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Osrednjeslovenska Gorenjska

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.

8 % 8 %

53 %

14 % 17 %

14 % 18 %

55 %

9 % 4 %

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

1–3 leta 4–6 let 7–18 let 19–30 let Več kot 30 let

Osrednjeslovenska Gorenjska

24

1–3 leta delovne dobe ima 8 % zaposlenih iz osrednjeslovenske regije in 14 % iz gorenjske.

Podoben odstotek zaposlenih je tudi pri delovni dobi od 4–6 let; 8 % jih prihaja iz osrednje Slovenije, 18 % pa iz gorenjske regije. V obeh primerih je večji odstotek zaposlenih v gorenjski regiji.

Delovno dobo od 19–30 let ima nekoliko več vzgojiteljev iz osrednjeslovenske regije (14 %), 9 % pa je vzgojiteljev iz gorenjske. Prav tako pri delovni dobi nad 30 let prevladujejo osrednjeslovenski vzgojitelji s 17 %, gorenjskih vzgojiteljev pa je le 4 %.

6.5.2 Roditeljski sestanek

Na začetku nas je zanimala primerjava uporabe socialnih zvrsti pri anketiranih iz osrednjeslovenske in gorenjske regije, nato smo knjižni in neknjižni jezik podrobneje razdelili.

Tisti vzgojitelji in vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja, ki so odgovorili, da uporabljajo knjižni jezik, so se opredelili, ali je to knjižni pogovorni jezik ali zborni jezik. Anketirani, ki na roditeljskem sestanku uporabljajo neknjižni jezik, pa so se opredelili za pokrajinski pogovorni jezik ali narečja. Enako smo to storili tudi pri vsakodnevni komunikaciji in neformalnih srečanjih.

Graf 6: Uporaba socialnih zvrsti jezika na roditeljskih sestankih glede na regijo

76 % anketiranih iz osrednjeslovenske regije na roditeljskih sestankih uporablja knjižni jezik, 24 % pa se poslužuje neknjižnega jezika. V gorenjski regiji kar 90 % zaposlenih uporablja

76 %

24 % 90 %

10 % 0 %

20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Knjižni jezik Neknjižni jezik

Osrednjeslovenska Gorenjska

25

knjižni jezik za komunikacijo s starši na roditeljskih sestankih, le 10 % pa se poslužuje neknjižnega jezika.

Presenetljivo, da večina vzgojiteljev iz gorenjske regije na roditeljskih sestankih uporablja knjižni jezik, pri vzgojiteljih iz osrednjeslovenske regije pa je ta odstotek manjši. Mislili smo, da vsi osrednjeslovenski vzgojitelji na roditeljskih sestankih uporabljajo knjižni jezik, saj naj bi bil zanje knjižni jezik bolj samoumeven kot za gorenjske vzgojitelje, ki se težje odvadijo uporabe narečja, ampak očitno temu ni tako.

»Za knjižni jezik je značilno, da se težje spreminja kakor običajna kmečka ali meščanska govorica, ki se spreminjata kar naprej. Zato pride tudi v mestu, ki je ustvarilo pisno in knjižno izročilo, do tega, da je vsakdanja govorica deloma drugačna od pisne ali knjižne« (Toporišič, 2008, str. 225).

Graf 7: Uporaba knjižnega jezika na roditeljskih sestankih

59 % vzgojiteljev, ki na roditeljskih sestankih s starši komunicira v knjižnem jeziku, uporablja knjižni pogovorni jezik, 23 % vzgojiteljev uporablja kombinacijo zbornega in knjižnega pogovornega jezika, 18 % vzgojiteljev pa uporablja le zborni jezik.

Pri vzgojiteljih – pomočnikih vzgojitelja 86 % odstotkov anketiranih pri komunikaciji s starši v knjižnem jeziku uporablja knjižni pogovorni jezik, 14 % pa zborni jezik.

Vzgojitelji in vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja, ki na roditeljskem sestanku uporabljajo knjižni jezik, si v odgovorih niso enotni. Kar 27 % več vzgojiteljev – pomočnikov vzgojitelja uporablja knjižni pogovorni jezik, medtem ko zborni jezik uporablja 4 % več vzgojiteljev.

59 %

23 % 18 %

86 %

0 % 14 %

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %

Knjižni pogovorni jezik Oboje Zborni jezik

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.

26

Presenetljivo je, da 23 % vzgojiteljev na roditeljskih sestankih uporablja kombinacijo zbornega in knjižnega pogovornega jezika, vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja pa ne kombinirajo.

Graf 8: Uporaba neknjižnega jezika na roditeljskih sestankih

Vsi anketirani vzgojitelji (100 %), ki na roditeljskih sestankih uporabljajo neknjižni jezik, se v celoti (100 %) poslužujejo pokrajinskega pogovornega jezika.

86 % vzgojiteljev – pomočnikov vzgojitelja pri komunikaciji v neknjižnem jeziku uporablja pokrajinski pogovorni jezik, 14 % pa jih uporablja narečja.

Med roditeljskim sestankom bolj uradne vsebine načeloma predstavi vzgojitelj in zato predvidevamo, da nihče od njih ne uporabi narečja, saj bi bile mogoče določene vsebine zaradi tega težje razumljive za nekatere poslušalce.

Obenem lahko opazimo 14 % razliko med odgovori vzgojiteljev in vzgojiteljev – pomočnikov vzgojitelja. Vzgojitelji, ki na roditeljskih sestankih uporabljajo neknjižni jezik, v celoti uporabljajo pokrajinski pogovorni jezik, medtem ko se vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja poslužujejo tudi narečij.

100 %

0 % 86 %

14 % 0 %

20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Pokrajinsko pogovorni jezik Narečja

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.

27

6.5.3 Vsakodnevna komunikacija

Graf 9: Uporaba socialnih zvrsti jezika pri vsakodnevni komunikaciji glede na regijo

Pri vsakodnevni komunikaciji s starši 56 % zaposlenih iz osrednjeslovenske regije uporablja knjižni jezik, 44 % pa neknjižnega. 58 % zaposlenih iz gorenjske regije s starši dnevno komunicira v knjižnem jeziku, 42 % pa v neknjižnem.

Graf 10: Uporaba knjižnega jezika pri vsakodnevni komunikaciji

82 % vzgojiteljev, ki pri vsakodnevni komunikaciji s starši uporabljajo knjižni jezik, se poslužuje uporabe knjižnega pogovornega jezika, preostalih 18 % pa uporablja zborni jezik.

Pri vzgojiteljih – pomočnikih vzgojitelja 83 % odstotkov anketiranih pri vsakodnevni komunikaciji s starši v knjižnem jeziku uporablja knjižni pogovorni jezik, 17 % pa zborni jezik.

56 % 44 %

58 %

42 %

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %

Knjižni jezik Neknjižni jezik

Osrednjeslovenska Gorenjska

82 %

18 % 83 %

17 % 0 %

10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %

Knjižni pogovorni jezik Zborni jezik

Vzgojitelji Vzgojitelji – pom. vzg.

28

Opazili smo, da so si tisti vzgojitelji in vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja, ki pri vsakodnevni komunikaciji uporabljajo knjižni jezik, skoraj popolnoma enotni.

Graf 11: Uporaba neknjižnega jezika pri vsakodnevni komunikaciji

76 % vzgojiteljev, ki pri vsakodnevni komunikaciji s starši uporablja neknjižni jezik, govori pokrajinski pogovorni jezik, 12 % vzgojiteljev uporablja kombinacijo pokrajinskega pogovornega jezika in narečja, 12 % vzgojiteljev pa uporablja le narečje.

Pri vzgojiteljih – pomočnikih vzgojitelja 71 % odstotkov anketiranih pri vsakodnevni komunikaciji s starši v neknjižnem jeziku uporablja pokrajinski pogovorni jezik, 29 % pa le narečje.

Pri uporabi neknjižnega jezika pri vsakodnevni komunikaciji je zaznati, da se raba pokrajinskega pogovornega jezika pri vzgojiteljih in vzgojiteljih – pomočnikih vzgojitelja razlikuje le za 5 %, kajti le toliko odstotkov več vzgojiteljev uporablja pokrajinski pogovorni jezik. Večje razlike med njimi so pri uporabi kombinacije pokrajinskega pogovornega jezika in narečja, kjer prednjačijo vzgojitelji; pri uporabi narečji pa imajo višji odstotek vzgojitelji – pomočniki vzgojitelja.

76 %

12 % 12 %

71 %

0 %

29 % 0 %

10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %

Pokrajinski pogovorni jezik Oboje Narečje

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.

29

6.5.4 Neformalna druženja

Graf 12: Uporaba socialnih zvrsti jezika pri neformalnih druženjih glede na regijo

Pri neformalnih druženjih 40 % zaposlenih iz osrednjeslovenske regije uporablja knjižni jezik, 60 % pa neknjižni jezik.

37 % zaposlenih iz gorenjske regije s starši ob neformalnih srečanjih uporablja knjižni jezik, kar 63 % pa neknjižni jezik.

Graf 13: Uporaba knjižnega jezika pri neformalnih druženjih

86 % vzgojiteljev pri komunikaciji s starši ob neformalnih druženjih uporablja knjižni pogovorni jezik, 14 % vzgojiteljev pa zborni jezik.

40 %

60 % 37 %

63 %

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %

Knjižni jezik Neknjižni jezik

Osrednjeslovenska Gorenjska

86 %

14 % 86 %

14 % 0 %

10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %

Knjižni pogovorni jezik Zborni jezik

Vzgojitelj Vzgojitelj – pom. vzg.