UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
MANCA ZORE
PARTNERSTVO KOT NAČIN SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
MANCA ZORE
Mentorica: izr. prof. dr. TATJANA DEVJAK Somentorica: asist. dr. SANJA BERČNIK
PARTNERSTVO KOT NAČIN SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Tatjani Devjak ter somentorici asist. dr. Sanji Berčnik. Hvala za spodbudno komunikacijo, trud in usmerjanje pri delu.
Hvala moji družini za vso podporo tekom študija.
Hvala sošolkam iz srednje šole in s fakultete, ki so tekom študija postale prijateljice.
POVZETEK
Diplomsko delo Partnerstvo kot način sodelovanja med vzgojitelji in starši je sestavljeno iz dveh delov: teoretičnega in empiričnega. V prvem, teoretičnem delu smo opisali načine sodelovanja med vzgojitelji in starši, nadaljevali smo s partnerskim modelom sodelovanja, predstavili pomen sodelovanja in raziskali, kakšni so formalni okviri zanj, ter se dotaknili tudi modelov sodelovanja. Veliko pozornosti smo namenili temu, kako partnerstvo sploh načrtujemo, in pojasnili ovire ter prednosti pri oblikovanju partnerskega modela sodelovanja.
Raziskali smo tudi komunikacijo med vzgojitelji in starši v partnerskem modelu sodelovanja, njeno uspešnost in neuspešnost.
V empiričnemu delu diplomskega dela smo predstavili rezultate raziskave, ki smo jih pridobili z uporabo vprašalnika. Zanimalo nas je, kakšne oblike sodelovanja s starši uporabljajo anketirani vzgojitelji in kako pogosto, ugotavljali smo, kakšna so pričakovanja vzgojiteljev glede sodelovanja s starši in ali poznajo elemente partnerskega modela sodelovanja. Raziskovali smo tudi, ali vzgojitelji poznajo pravice staršev. Rezultati so nam pokazali, da vzgojitelji pri delu s starši uporabljajo vse naštete oblike (roditeljski sestanek, govorilne ure, komunikacija ob odhodu in prihodu ter pisna sporočila in neformalna srečanja), najpogosteje uporabljajo komunikacijo ob prihodu in odhodu otrok ter pisna sporočila.
Rezultati so pokazali, da vzgojitelji partnerski model sodelovanja dobro poznajo in ga od staršev tudi pričakujejo, prav tako dobro poznajo pravice staršev.
Ključne besede: partnerstvo, komunikacija, sodelovanje, starši, vrtec
ABSTRACT
Partnership as Type of Cooperation between Preschool Teachers and Parents
The paper, titled Partnership as Type of Cooperation between Preschool Teachers and Parents, is comprised of two parts: a theoretical and an empirical part. The theoretical part describes the types of cooperation between preschool teachers and parents, presents the partnership model of cooperation and the importance of cooperation, examines its formal frameworks and discusses other models of cooperation. We also focus on how to plan a partnership and explain obstacles and advantages in establishing a partnership model of cooperation. Moreover, we investigate communication between preschool teachers and parents in the partnership model of cooperation as well as the degree of its effectiveness.
The empirical part of the paper presents the results of the research, obtained by conducting a survey. We were interested in what types of cooperation with parents the interviewed preschool teachers establish and how often, we determined what the preschool teachers expect from the cooperation with parents and whether they are familiar with the elements of the partnership model of cooperation. What is more, we also examined whether the preschool teachers are acquainted with the rights of parents. The results show that the preschool teachers establish all of the stated forms of cooperation with parents (parent-teacher conferences, office hours, communication upon children's arrival or departure, written messages and informal meetings), the most frequent of which are communication upon children's arrival or departure and written messages. The results also show that the preschool teachers are well aware of the partnership model of cooperation, that they expect the parents to consider the model and that they are well acquainted with the rights of parents.
Key words: partnership, communication, cooperation, parents, kindergarten
KAZALO VSEBINE
1 UVOD... 1
2 SODELOVANJE MED VZGOJITELJI IN STARŠI... 2
2.1 Opredelitev sodelovanja s starši ... 2
2.2 Zakonodajni okviri sodelovanja ... 3
3 OBLIKE SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI ... 4
3.1 Opredelitev formalnih oblik sodelovanja ... 4
3.1.1 Roditeljski sestanek ... 4
3.1.2 Govorilne ure ... 4
3.1.3 Sodelovanje staršev v svetu vrtca in svetu staršev ... 5
3.1.4 Pisna sporočila ... 5
3.2 Opredelitev neformalnih oblik sodelovanja ... 6
3.2.1 Komunikacija ob prihodu in odhodu otroka ... 6
3.2.2 Telefonski pogovor ... 6
3.2.3 Družabni dogodki ... 7
3.2.4 Šola za starše ... 7
4 MODELI SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI... 8
4.1 Opredelitev modelov sodelovanja med vzgojitelji in starši ... 8
4.2 Klientski model sodelovanja med vzgojitelji in starši ... 9
4.3 Partnerski model ... 10
5 NAČRTOVANJE PARTNERSKEGA MODELA SODELOVANJA S STARŠI ... 12
5.1 Kako vzpostaviti partnerski model sodelovanja s starši?... 12
5.2 Ovire in prednosti pri oblikovanju partnerskega modela sodelovanja med vzgojitelji in starši ... 13
5.2.1 Tradicija in lastne izkušnje staršev ... 14
5.2.2 Vzgojiteljev odnos do staršev ... 15
5.2.3 Subjektivna mnenja, stališča in prepričanja staršev in vzgojiteljev ... 15
5.2.4 Starši obremenjeni s službo, dodatnim zaslužkom in brezposelnostjo ... 15
5.2.5 Preambiciozni starši ... 16
5.2.6 Razlike med pričakovanji med vzgojitelji in starši ... 16
5.2.7 Izobraževanje staršev za učenje spretnosti vzgajanja ... 16
5.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši v partnerskem modelu sodelovanja ... 17
5.3.1 Opredelitev komunikacije med vzgojitelji in starši ... 17
5.3.2 Uspešna komunikacija ... 19
5.3.3 Neuspešna komunikacija ... 19
6 EMPIRIČNI DEL ... 21
6.1 Opredelitev problema ... 21
6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema ... 21
6.2.1 Raziskovalna vprašanja ... 21
6.3 Raziskovalna metoda ... 22
6.4 Rezultati in interpretacija ... 22
6.4.1 Oblike sodelovanja s starši in pogostost uporabe le-teh ... 22
6.4.2 Elementi partnerskega sodelovanja s starši ... 23
6.4.3 Pravice staršev v vrtcu ... 27
7 ZAKLJUČEK ... 29
8 LITERATURA IN VIRI... 30
9 PRILOGA ... 32
9.1 Priloga 1: Vprašalnik za vzgojitelje ... 32
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Oblike sodelovanja s starši in pogostost uporabe le-teh ... 22
Preglednica 2: Pričakovanja vzgojiteljev glede partnerskega sodelovanja s starši ... 24
Preglednica 3: Elementi partnerskega modela sodelovanja s starši ... 26
Preglednica 4: Mnenje vzgojiteljev o pravicah staršev v vrtcu ... 27
1
1 UVOD
Med delom v vrtcu sem opazila, da je dobra komunikacija med vzgojiteljem in starši ključnega pomena pri oblikovanju konstruktivnih odnosov, ki podpirajo zdrav razvoj otroka.
Vendar pa ustrezno sporazumevanje zahteva določeno mero zrelosti in pripravljenost na sodelovanje. Na eni strani opažam, da so nekateri vzgojitelji pri tem zelo vešči, medtem ko se morajo drugi za dobro komunikacijo zelo truditi in jim predstavlja velik problem pri poklicnem udejstvovanju. Po Kurikulumu za vrtce (Bahovec, Bregar-Golobič in Kranjc, 1999) imajo starši pravico do aktivnega sodelovanja pri vzgojnem delu, vendar morajo pri tem spoštovati strokovno avtonomnost vrtca. Trditev, ki je na prvi pogled zelo jasna, je pri delu težko oprijemljiva. Postavlja se vprašanje, kje in kakšne so tiste meje, ki jih lahko postavi vzgojitelj in kljub temu vzpostavi konstruktiven odnos do staršev. Sodobna politika vrtca ne usmerja razvoja odnosov v smeri večvrednostnega vrtca, temveč v razvoj odnosov v smeri partnerstva med vzgojitelji in starši. Dobro je, da starši ne posegajo v strokovnost vrtca, medtem ko mora vrtec spoštovati pogled na svet, vrednote in običaje, njihovo kulturo in jezik staršev otroka. Poznavanje teh medsebojnih razlik med domačo in vrtčevsko vzgojo pa prinaša veliko prednosti pri iskanju skupnega imenovalca, ki se lahko uresniči, če se vzgojitelji in starši odkrito in odprto pogovorijo in si izkažejo medsebojno spoštovanje. Vse dejavnosti, ki jih otroci izvajajo doma in v vrtcu, imajo zelo velik vpliv na otrokov fizični razvoj in na razvoj njegovih potencialov, zato je pomembno, da vzgojitelji in starši sodelujejo za vzgojno uspešnost otroka. Dobro je, da vzgojitelj dobro pozna osebnostne lastnosti staršev, družinsko klimo in pa kakšen vzgojni model vzpostavljajo starši. Pomembno je tudi, da vzgojitelj opazuje, kako se otrok v družini vede in kakšen je njegov položaj. Bolj kot vzgojitelji in starši sodelujejo med seboj, tem boljše je razumevanje otroka in njegovega razvoja. V diplomskem delu bom raziskovala model sodelovanja, ki prinaša svež pogled na interakcijo s starši in prinaša kakovost. Partnerski model sodelovanja spodbuja k zavezništvu pri vzgojnih ciljih posameznega otroka. V teoretičnem delu me bo zanimalo predvsem partnersko sodelovanje med vzgojitelji in starši. Orisala bom pomen sodelovanja, kakšni so formalni okviri zanj in kakšne oblike poznamo. Dotaknila se bom modelov sodelovanja in kako partnerstvo sploh načrtujemo. V empiričnem delu pa me bo zanimalo, katere oblike sodelovanja s starši uporabljajo anketirani vzgojitelji in kako pogosto. Raziskovala bom, kakšna pričakovanja imajo vzgojitelji glede sodelovanja s starši in ali poznajo elemente partnerskega sodelovanja. Ugotavljala bom tudi, ali vzgojitelji poznajo pravice staršev.
2
2 SODELOVANJE MED VZGOJITELJI IN STARŠI
2.1 Opredelitev sodelovanja s starši
Včasih so starši otroke večinoma vzgajali znotraj kroga razširjene družine, danes pa je življenje povsem drugačno, saj se del vzgoje prenaša v institucije. S tem pa institucije prevzemajo odgovornost za vzgojni uspeh otroka skupaj s starši. T. Vonta (1998) pravi, da je sodelovanje med vrtcem in starši nujno za optimalen razvoj otroka, saj je v predšolskem obdobju zelo navezan na družino. Sodelovanje med starši in vrtcem je najpogosteje opredeljeno kot vključevanje staršev v življenje in delo vrtca ter vključevanje staršev v učenje in delo otrok za vrtec doma. Ko govorimo o vključevanju staršev v življenje in delo vrtca, gre za neposredne stike staršev in vzgojiteljev, na primer: govorilne ure, roditeljske sestanke, udeležbo na prireditvah. Ne smemo pozabiti niti na prostovoljno pomoč staršev v vrtcu, njihovo dejavno vključevanje, spremljanje otrokovega napredka, spodbujanje in nagrajevanje otrokovih dosežkov. Vključevanje staršev v življenje in delo vrtca zahteva seznanjenost s tem, kaj se dogaja z otrokom v vrtcu (Berčnik, 2014).
Sodelovanje med vzgojitelji in starši mora otroku omogočati optimalne pogoje za lepo otroštvo. Njihovo tesno sodelovanje daje možnost enotnosti vzgojnih vplivov, možnost vpliva na dejavnosti in na različne načine dela v vrtcu, usposabljanje staršev preko šole za starše za vzgojo otrok. Vzgojitelj naj bi prevzel pobudo in organiziral sodelovanje, pozneje pa se s sprejemanjem vlog pridružijo tudi starši. Pri tem so pomembne pozitivne izkušnje staršev, saj bodo bolj motivirani za medsebojno povezovanje (Korošec, 1990). Za kvalitetno sodelovanje med starši in vrtcem je pomembna kakovostna komunikacija, ki je povezava med dejavnostmi staršev in vrtca. Komunikacija med starši in vrtcem mora biti recipročno sodelovanje, če želi biti kakovostna in učinkovita (Berčnik, 2014). Vzgojitelji morajo biti sposobni delati s starši iz najrazličnejših socialnih, kulturnih in ekonomskih skupin. Ravno te razlike zahtevajo od vzgojitelja veliko odprtosti in strpnosti ter čim manj predsodkov. Za tak pogled na starše potrebujejo vzgojitelji najprej iskren vpogled vase, nato pa predvsem zavedanje, da je mogoče živeti na tak ali drugačen način ter da si življenje lahko razlagamo drugače kot nekdo drug. Z uporabo samorefleksije in odprtim pogledom na svet se bomo lahko zavedali razlik in pomembnih skupnih točk ter se na ta način čimbolj približali otrokom in staršem. Večina vzgojiteljev ni navajena, da pri svojem delu usmerja pozornost nase in na svoje odzive.
Veliko bolj so zaposleni z otroki, s starši in njihovimi reakcijami. Sliši se čudno in mnogi niti
3
ne morejo razumeti, zakaj naj bi se ukvarjali sami s seboj. Vemo, da lahko z ustvarjanjem enakovrednega odnosa ustvarimo temelj za spodbuden dialog. Da pa bi ta dialog lahko razvijali, morajo biti strokovnjaki v njem čimbolj naravni, kar zahteva tudi zelo dobro poznavanje samega sebe (Jensen in Jensen, 2011).
2.2 Zakonodajni okviri sodelovanja
Slovenska šolska zakonodaja omogoča upravni sistemski nivo sodelovanja staršev in vrtca.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996, 66. člen) opredeljuje, da se starši vključujejo v dejavnost vrtca na različne načine. Z vrtcem lahko sodelujejo preko sveta vrtca, kjer vrtec preko letnega delovnega načrta organizira dinamiko ter vsebino dela čez leto, opredeljuje pa tudi načine sodelovanja s starši. V ta namen vrtec izda publikacijo, kjer je zapisan program, ki ga vrtec izvaja. Govorilne ure in roditeljski sestanki pa so, poleg sodelovanja staršev v svetu vrtca in svetu staršev, tudi zakonsko določeni (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996, 66. člen). Vzgojitelji bi se morali zavedati, da je sodelovanje med vzgojitelji in starši nujno potrebno, saj je v Zakonu o vrtcih (2005) v 41. členu sodelovanje s starši opredeljeno kot delovna obveza vzgojitelja.
V Kurikulumu za vrtce (Bahovec idr., 1999) je zapisano, da predstavlja sodelovanje med vzgojitelji in starši pomemben del kakovostne predšolske vzgoje, saj se prav zaradi medsebojnega sodelovanja zelo dobro dopolnjujeta družinska in institucionalna. Pomembno je, da se med vrtcem in starši odgovornost deli ter da institucija staršem ponudi storitve, vendar s tem ne sme posega v njihovo zasebnost. Vzgojitelj mora upoštevati kulturo, vrednote, jezik, njihove običaje in pogled na svet, starši pa morajo vedeti, kje je meja njihovega soodločanja, saj pri tem ne smejo posegati v strokovnost vrtca. Zavedati se moramo, da imajo starši pravico sodelovanja pri samem načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter lahko v dogovoru z vzgojiteljem sodelujejo pri vzgojnem delu, dokler upoštevajo avtonomijo vrtca. To pomeni, da se lahko ob prihodu v vrtec v dopoldanskem ali popoldanskem času krajši ali daljši čas zadržujejo v prostorih vrtca in se vključujejo v življenje vrtca, vendar samo v dogovoru z vzgojiteljem. Ne smemo pozabiti tudi pravice do postopnega uvajanja otroka v vrtec in možnost dogovarjanja o najprimernejši možnosti vključevanja. Starši morajo vedno imeti dostop do publikacije vrtca, ki predstavlja vir informacij, ki so v skladu z zakonom. Pomembno vlogo imajo tudi oglasne deske, ki so namenjene obveščanju staršev o poteku dejavnosti in življenja v vrtcu (Bahovec idr., 1999).
4
3 OBLIKE SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
3.1 Opredelitev formalnih oblik sodelovanja
Sodelovanje med starši in vzgojitelji poteka preko formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. K formalnim oblikam uvrščamo roditeljske sestanke, govorilne ure, svet staršev, svet zavoda in pisna sporočila (Kalin, 2008). Namenjena so predvsem medsebojnemu informiranju o poteku dela v vrtcu in vključevanju staršev (govorilne ure, roditeljski sestanki, pisna gradiva, oglasna deska idr.). J. Lepičnik Vodopivec (2012) opisuje formalne oblike sodelovanja kot načrtovane, organizirane in časovno odmerjene. Njihova značilnost je, da se vse informacije podajajo frontalno in predvsem enosmerno. Med takšne oblike sodijo predvsem tiste, ki so opredeljene s strani zakonodaje. Mednje sodijo: roditeljski sestanki, pisna sporočila, šola za starše, sodelovanje staršev v svetu vrtca (prav tam).
3.1.1 Roditeljski sestanek
Po M. Pšunder (1998) je roditeljski sestanek horizontalna komunikacija vzgojitelja in staršev.
Sestanek nekajkrat letno skliče vzgojitelj in ga tudi vodi. Udeleženci so predvsem starši in strokovni delavci sklicane starostne skupine, ki lahko tudi sodelujejo s svojimi vprašanji in predlogi ter si prizadevajo poiskati rešitve, ki bodo pomagale pri uspešnem sodelovanju. Na sestanku se pogovarja in razpravlja o temah, ki so pomembne samo za starše otrok te starostne skupine, nikoli pa se ne govori o posameznem otroku. Pomembno je, da na prvem roditeljskem sestanku vzgojitelj staršem pojasni, da je sodelovanje med starši in vrtcem pomembno za življenje in delo v njem. Vrtec in starši naj bi si predstavili pričakovanja, ki zadevajo vzgojno-izobraževalno ustanovo. Pomembno je, da vrtec zaveže starše k sodelovanju, k čemur pripomorejo strokovna in spoštljiva komunikacija ter pripravljenost odzivanja na predloge staršev (Lepičnik Vodopivec, 1996).
3.1.2 Govorilne ure
Govorilne ure so danes najpogosteje rabljena oblika sodelovanja med starši in vrtcem. D.
Intihar in Kepec (2002) pravita, da so govorilne ure komunikacija strokovnega delavca in staršev o vzgoji in izobraževanju njihovega otroka, kjer vsi skupaj oblikujejo odgovore na vprašanja, ki zadevajo otroka, in se dogovarjajo o strategijah za njihovo realizacijo.
5
Pogovorijo se, na kakšen način se otrok vključuje v skupino, kakšen je v odnosu do drugih in kako deluje v skupini, kakšni so njegovi potenciali in kakšna so opažanja vzgojitelja, ki jih je opazil med delom. Za tiste starše, ki se govorilnih ur ne morejo udeležiti, pa vzgojitelj poišče druge priložnosti. To so lahko različne prireditve, bazarji in različne delavnice, ki jih lahko vzgojitelj izkoristi za nevsiljivo povabilo na govorilne ure (Intihar in Kepec, 2002). Zelo pomembno je, da vzgojitelj pove svoja opažanja na podlagi dogodkov, ki so se zgodili v vrtcu, brez lastnih projekcij in stereotipov, pri tem pa mora biti natančen in ne sme olepševati težav, saj se s tem izogne nesporazumom. Pred govorilnimi urami naj si vzgojitelj pripravi otrokove izdelke in naj srečanje začne pozitivno naravnan. Dobro je, da si oblikuje tudi seznam določenih ciljev, ki jih želi doseči na pogovorni uri (Kottler in Kottler, 2001).
3.1.3 Sodelovanje staršev v svetu vrtca in svetu staršev
Slovenska šolska zakonodaja omogoča sistemski nivo sodelovanja med starši in vrtcem.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996) v 46. členu opredeljuje: »Starši se vključujejo v svet javnega vrtca, katerega pristojnost so predvsem imenovanje in razrešitev ravnatelja vrtca, sprejemanje programa razvoja in sprejemanje letnega delovnega načrta ter poročil o realizaciji le-tega.« Odločajo o pritožbah staršev v povezavi z vzgojnim in izobraževalnim delom o vzgojni problematiki. Letni delovni načrt javnega vrtca določa organizacijo dela in vsebino dela, opredeli pa tudi sodelovanje s starši. Zaradi upoštevanja interesov staršev se organizira, kot pravi 66. člen ZOFVI (1996), svet staršev. Starši sodelujejo v svetu vrtca, ki ga sestavljajo trije predstavniki ustanoviteljev, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. V svetu vrtca je predstavnik vsakega oddelka, ki ga izvolijo starši na roditeljskem sestanku. Vse funkcije so izvoljene za 4-letni mandat. Trajanje mandata v svetu staršev je povezano tudi s statusom otroka (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996, 46.
člen).
3.1.4 Pisna sporočila
Pisna sporočila ne predstavljajo obvestil tako neposredno kot pogovor, vendar pa je velikokrat primerna rešitev, če se s starši zaradi njihovega delovnika ne srečamo. To obliko obveščanja lahko uporabimo za informiranje o programu, poteku dejavnosti, razporeditvi dnevne rutine v vrtcu, vrtci pa te informacije navadno izdajo v obliki publikacije. Pisna sporočila največkrat
6
vsebujejo obvestila o izletih, sklepe roditeljskih sestankov, sklepe skupnih odločitev ali vabila na prihajajoče dogodke. Preko pisnih sporočil se obvešča tudi glede dejavnosti otrok, njihove prehrane in tedenskih jedilnikov (Prodanović, 1981). Elektronska komunikacija je sodobna oblika pisnega obveščanja in je tudi zelo učinkovita. Omeniti moramo tudi elektronsko pošto, ki je izvrstna za posredovanje kratkih sporočil, vendar vzgojitelj ne ve, kdaj starši pošto odprejo in ali so sporočilo prejeli (Kottler in Kottler, 2001).
3.2 Opredelitev neformalnih oblik sodelovanja
Neformalne oblike sodelovanja določa vrtec ali pa vzgojitelj sam, med njih pa prištevamo na primer komunikacijo ob prihodu in odhodu, predstave za otroke, športne igre za družine ter pogovore po telefonu, zaključke leta ipd. Če vzgojitelji načrtujejo skupna neformalna srečanja s starši, si že s tem zagotovijo njihovo boljše sodelovanje in pridobijo tudi zaupanje. Takšni dogodki pozitivno vplivajo na otroke in na njihovo splošno počutje v vrtcu (Kottler in Kottler, 2001).
3.2.1 Komunikacija ob prihodu in odhodu otroka
Najpogostejša neformalna oblika sodelovanja je komunikacija ob prihodu in odhodu otroka.
E. D. Bahovec in K. Bregar-Golobič (2004) to vrsto komunikacije poimenujeta pogovor na vratih, ki je namenjen pozdravljanju in poslavljanju ob odhodu otroka domov. Komunikacija je odvisna od vzgojiteljeve samopodobe, njegove osebnosti, stališč, vrednot, pričakovanj in izobrazbe. Pomembno je, da vzgojitelj daje jasna sporočila, da zna poslušati in da uporablja metakomunikacijo in išče povratne informacije (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
3.2.2 Telefonski pogovor
Telefonski pogovor lahko nadomesti formalne oblike, če med starši in vrtcem ni mogoče vzpostaviti neposrednega odnosa (Berger, 2000). V vrtcih se sodelovanje prek telefona začne z uvajanjem otroka v vrtec, uporablja pa se tudi za medsebojno obveščanje o zdravju otroka (otrok zaradi bolezni ostane doma ali zboli v vrtcu). Telefonske klice je smiselno uporabljati tudi za sporočanje pozitivnih sprememb o otroku, da ne postane sinonim za negativne informacije (Berger, 2000).
7
3.2.3 Družabni dogodki
Družabni dogodki v vrtcih so zelo raznoliki in se razlikujejo od vrtca do vrtca. To so lahko delavnice, sejmi, dnevi odprtih vrat, različni obiski idr. Vrtec lahko za starše pripravi različne predstave, ki spodbujajo druženje in skupno delo. Organizirani so lahko znotraj skupine ali pa tako, da povezujejo starše in otroke večih skupin. Nekateri vrtci organizirajo dobrodelne sejme, preko katerih izkupiček namenijo tistim, ki potrebujejo pomoč (Pšunder, 1998).
Skupne dejavnosti staršev, otrok in vzgojiteljev zbližujejo odnos med njimi. Starši se preko aktivnosti vključijo v interakcijo z otrokom, jih motivirajo, jim svetujejo, spoznavajo otroške igre in pridobijo ideje za dejavnosti, ki jih lahko z otroki delajo tudi doma. Hkrati pa opazujejo delo vzgojitelja, kakšen je njegov odnos do otrok, kakšne so njegove vzgojne metode dela ter na kakšen način spodbuja otroke (Balič in Borucky, 1990).
3.2.4 Šola za starše
Izobraževanja za starše so namenjena njihovemu izpopolnjevanju. Zanimanje za tovrstna izobraževanja je veliko, tako s strani staršev, kot tudi vzgojiteljev (Balič in Borucky, 1990).
Predavanja so namenjena staršem in so lahko organizirana na več načinov znotraj enote ali skupno za vse enote. Pri šoli za starše gre za izmenjavo informacij, pridobivanje novih znanj o vzgoji in odgovornem starševstvu. Zajema vidike, ki se tičejo vzgoje otrok, družinskega življenja, učinkovitosti vzgojitelja pri njegovem delu ter učenja staršev, da prevzemajo določene vloge v družini (Pšunder, 1998).
8
4 MODELI SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
4.1 Opredelitev modelov sodelovanja med vzgojitelji in starši
Ko pridejo otroci v vrtec, s seboj prinašajo tudi svojo družino, ko odhajajo domov, pa odnašajo s seboj probleme in radosti življenja v vrtcu (Ličen, 1999). Resman (1992a) pravi, da je lahko vloga vrtca pri otrokovi socializaciji v povezavi z družino bolj kompenzacijska, komplementarna ali kooperativna. Od tega pa je odvisno, kako bodo starši vključeni v vzgojni proces svojega otroka. Vključeni so lahko kot sodelavci, pomočniki ali pa samo kot klienti.
Starši imajo pravico izbirati vrtec, vzgajati in izobraževati svojega otroka, zato je treba sodelovanje s starši zasnovati na komplementarnosti. To pa ne pomeni, da otrok postane otrok vrtca, ampak da ima družina še vedno primarno skrb in odgovornost zanj. Država je le dolžna poskrbeti za možnosti, da skrb lahko uresničujejo.
V različnih modelih sodelovanja vrtec in starši sodelujejo prek različnih oblik ter pri tem zasedajo različne vloge, ki vzpostavljajo različne modele sodelovanja. Ločimo štiri vrste modelov sodelovanja med vzgojitelji in starši glede na vrsto vzgojno-izobraževalne ustanove, njeno vizijo, zastavljene cilje in glede na otroke ter njihove starše. Govorimo lahko o klientskem, partnerskem, zaščitniškem in paternalističnem modelu sodelovanja. T. Devjak in S. Berčnik (2009) navajata, da je pri klientskem odnosu šibkejša stran podrejena močnejši.
Tukaj gre za razmerje, v katerem pedagog nadomešča vlogo staršev pri družinskih vzgojnih primanjkljajih, starši pa otroku pomagajo pri šolskem delu. Gre za odnos, v katerem strokovnjaki »poučujejo« starše in pojasnjujejo svoje odločitve. Tak odnos staršev ne postavlja v enakovreden položaj, saj se ne morejo vključevati v razprave, ki zahtevajo strokovno mnenje. Pri partnerskem odnosu pa gre za deljenje odgovornosti in moči na področjih vzgoje in izobraževanja, v skladu z avtonomijo strokovnega delavca. Program kvalitetnega sodelovanja mora združevati povezavo med otrokom, starši in vzgojiteljem ter medsebojnim obveščanjem ter izobraževanjem. Zaščitniški model sodelovanja med vzgojitelji in starši avtorica opisuje kot model izogibanja konfliktom med vzgojitelji in starši. Vzgojitelj je v tem modelu opredeljen kot strokovnjak za vzgojo, starši pa morajo poskrbeti, da imajo otroci s seboj vso potrebno opremo in da pridejo v vrtec. Sodelovanje med vzgojitelji in starši je tu razumljeno kot potencialno škodljiva motnja vzgojnega procesa. Po avtoričinem mnenju je takšen model sodelovanja pogost. Pri paternalističnem odnosu pa gre po eni strani za odnos staršev in vzgojitelja do otroka. Odnos je do otroka zelo zaščitniški, značilno pa je, da
9
namesto nudenja ustrezne pomoči otroka zagovarjajo drug pred drugim in ga strogo nadzorujejo (Pšunder, 1998). Starši imajo željo in potrebo izvedeti več o posameznih vzgojnih težavah, vzgojitelji pa se zavedajo, da imajo premalo znanja in spretnosti pri delu s starši, saj tekom izobraževanja niso bili dovolj tovrstno usposobljeni. Vzgojitelji so tudi obremenjeni s prevelikim številom otrok v oddelku, kar omogoča slabšo kvaliteto sodelovanja, kot če bi bil normativ manjši. Poleg tega pa delo s starši ni ustrezno ovrednoteno (Pšunder, 1998).
Medsebojno dopolnjevanje daje možnost poenotenja vzgojnih vplivov in prispeva k demokratizaciji ter humanizaciji odnosov med starši in vzgojitelji. Da pa bi starše čimbolj pritegnili, moramo vpeljevati nove, kakovostnejše in bogatejše oblike sodelovanja (Balič in Borucky, 1990). V nadaljevanju bom podrobneje opisala klientski model, saj nam dobro oriše zametke konfliktov, ki lahko nastanejo zaradi vzpostavljanja neustreznih modelov sodelovanja. Nadaljevala bom s partnerskim modelom sodelovanja, ki je ustreznejši, saj vzgojitelja in starše postavlja v enakovreden položaj in ravno zato ustvarja varen prostor za učinkovito komunikacijo.
4.2 Klientski model sodelovanja med vzgojitelji in starši
Pri klientskem modelu sodelovanja med starši in vzgojitelji so starši usmerjeni v vlogo tistih, ki jih je treba usmerjati in inštruirati, da bodo ustrezneje sodelovali (Resman, 1992c).
Določitev vloge nastane na podlagi tega, da je vzgojitelj bolj izobražen od staršev oz. da je strokovnjak na področju vzgoje. Posledica tega je, da se starši vse bolj umikajo od vzgojitelja in vrtca ter s tem zavračajo tesnejše sodelovanje, ker vedo, da so vzgojitelji strokovnjaki na svojem področju in jim zato tudi zaupajo. Tak odnos pa lahko izhaja tudi iz prepričanja, da ima vzgojitelj nad otrokom moč in da je vzgojna uspešnost tudi v rokah vzgojitelja. Zaradi odnosa strokovnega delavca do otroka se starši pogosto postavljajo v položaj, v katerem ne želijo nasprotovati strokovnemu delavcu, da to ne bi vplivalo na njegov odnos do otroka, in se tako stikom raje izogibajo ter s tem popuščajo vzgojiteljem. Resman (1992c) pravi, da so v takšnem primeru starši seznanjeni z dogajanjem v vrtcu, njihovo mnenje pa za delovanje vrtca ni pomembno, saj vrtec ne spreminja pogledov, razmislekov in strukture sodelovanja s starši.
Klientski model starše postavlja v vlogo, ki že na samem začetku staršem onemogoča, da bi bili udeleženi kot enakopravni partner (Resman, 1992c).
Macbeth (1993) pokaže, da je lahko te vrste model vzpostavljen tudi takrat, kadar so starši v vlogi potrošnika, ki izbira vrtec za svojega otroka. Če podamo primer: kadar imajo starši moč
10
spreminjanja programov in predpisov vrtca, ima informiranost staršev, ki bi jo lahko poimenovali reklama posameznih vrtcev, prav posebno vlogo (Resman, 1992a). V tem smislu je informiranost mogoče razumeti kot potrošniško funkcijo, ki jo lahko poimenujemo povpraševanje (Resman, 1992a). Če so starši v vlogi potrošnikov, se klientski model sodelovanja lahko vzpostavi na dva načina: starši kot klienti v odnosu do vrtca, lahko pa je tudi obratno, kadar je v vlogi klienta vrtec (Hornby, 2000). Resman (1992a) pravi, da starši izbirajo vrtec zaradi otroka, zaradi njegovega življenja, vrtec pa implicira način sodelovanja.
Kadar so starši v vlogi tistega, ki izbira vrtec za svojega otroka, je njegovo delovanje odvisno od zadostnega števila vpisanih, zato mora vrtec s svojim programom, specifično ponudbo, kakovostjo in ugledom starše prepričati, da bo zadovoljil njihova pričakovanja glede otrokovega izobraževanja (Macbeth, 1993). Možnost, da starši lahko izbirajo program, postavlja vrtce v klientsko vlogo. Starši sprejemajo odločitve, vrtec pa jim zagotavlja premišljene informacije in možnosti, med katerimi izbirajo. Kadar gre za vrtec, ki ima ugled in je že uveljavljen, starši, ki želijo, da ga njihov otrok obiskuje, pogosto brezpogojno sprejmejo vse vrednote in zahteve vrtca in se s tem postavljajo v vlogo klientov v odnosu do vrtca (Macbeth, 1993a).
4.3 Partnerski model
Besedo partnerstvo uporabljamo na različne načine in tudi na različnih področjih, v različnih oblikah, čeprav njena raba ni konsistentna niti jasna. Cankar (2009) pri partnerstvu poudarja predvsem enakopravnost v razmerju med vključenimi akterji. Pri partnerstvu gre za skupino enakovrednih sogovornikov, ki imajo tudi skupen cilj. To je vzajemna podpora pri dialogu (Cankar, 2009). Pri partnerstvu gre največkrat za deljenje odgovornosti na eni strani in moči na drugi strani, ki se prične s procesom obojestranskega sprejemanja, ki vključuje skupne cilje in naloge ter predanost skupnemu delovanju (Bastiani, 1993). To pomeni, da si vzgojitelji in starši pri partnerskem modelu delijo odgovornost na področju vzgoje in izobraževanja, dokler je v skladu s strokovno avtonomijo vrtca (Resman, 1992b). Partnerski model sodelovanja starše vključuje v proces načrtovanja, izvajanja in evalviranja vzgojno-izobraževalnega programa, kar pomeni, da se s tem poveča tudi odgovornost do vzgoje doma. Hornby (2000) poudarja, da je deljenje odgovornosti in nadzora z namenom zagotoviti kakovostno vzgojo za vse otroke v vrtcu. Ob tem pa ne smemo pozabiti delitve obveznosti med vzgojitelji in starši pri načrtovanju in sprejemanju odločitev o otroku.
11
Pri partnerskem modelu sodelovanja med starši in vrtcem gre za zavezo obeh strani, kakovostno dialoško komunikacijo in iskanje skupnega dogovora ali rešitve. Pomembne so skupne akcije, ki jih naredijo vzgojitelji in starši, da bi dosegli skupni cilj. Partnerstvo med starši in vrtcem spodbuja k zavezništvu pri realizaciji vzgojnih ciljev posameznega otroka ter staršem omogoča aktivno vlogo pri vzgoji njihovega otroka. Opredeljujemo ga kot odnos, kjer strokovni delavci in starši sodelujejo pri vzpostavljanju pogojev za realizacijo ciljev (Bastiani, 1993).
12
5 NAČRTOVANJE PARTNERSKEGA MODELA SODELOVANJA S STARŠI
5.1 Kako vzpostaviti partnerski model sodelovanja s starši?
Bastiani (1993) pravi, da je treba za oblikovanje partnerskega odnosa s starši odpraviti nekaj točk klientskega modela sodelovanja in s tem tudi spremeniti vedenje vzgojiteljev. Vzgojitelji pogosto ocenjujejo zainteresiranost staršev za delo v vrtcu. Namesto tega bi se morali zavedati, da imajo starši pravice in dolžnosti v zvezi z njihovim otrokom v vrtcu in da imajo tako vzgojitelji kot starši ključno vlogo pri vzgojnem procesu otroka ter da imajo vrtci zakonsko, pogodbeno ter profesionalno odgovornost do sodelovanja s starši. Vzgojitelji imajo zelo različna mnenja glede staršev, vendar je za uspešno sodelovanje bistvenega pomena, da nanje gledajo kot enakovredne partnerje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Da bomo sploh lahko vzpostavili partnerski odnos, morajo imeti vzgojitelji in starši občutek varnega prostora, v katerem ne bo obsojanja, ampak se bodo počutili sprejete in slišane. Pri vzpostavljanju odprtega prostora v vrtcu moramo starše povabiti k sodelovanju, dajanju predlogov, z njimi odprto komuniciramo in postopno, s spoštovanjem do otrokove družine, spoznavamo otrokovo družinsko in socialno okolje, ki nam pomaga razumeti otrokove odzive (Berčnik, 2014).
V preteklosti se je poudarjalo, da mora vrtec popravljati domačo vzgojo, danes pa vemo, da ima iniciativa za sodelovanje med domom in vrtcem velik pomen. Razlike niso več ovire, ampak priložnosti za učenje drug od drugega. To pa lahko uresničujemo le, če so kvalitetni medsebojni odnosi pomembni obema stranema in če sta obe strani pripravljeni na odprt in kulturen dialog. Starše je treba upoštevati že pri oblikovanju načrta vrtca, ne samo, da ga predstavniki potrdijo. Celotna atmosfera vrtca naj bi bila naravnana k razvijanju navad, ki spodbujajo sodelovanje staršev. V praksi vrtca bi se lahko tudi vprašali, od kod prihaja strah do staršev, saj je pogost pojav, da vzgojitelji zavračajo tesno sodelovanje, saj nočejo, da bi se starši vtikali v njihovo delo, starše pa povabijo šele tedaj, ko nastopijo resnejše težave v povezavi z otrokom. Kadar vrtec sodeluje z družino, si delita delo in odgovornost. Partnerstvo ne nastaja samo od sebe, zanj je potreben trud s strani staršev in vzgojiteljev. Najpogostejša srečanja se odvijajo na roditeljskih sestankih in govorilnih urah, kjer je zelo pomembno, kakšna je komunikacija med njimi. Kako se partnerstvo razvija v posameznih vrtcih, pa je
13
odvisno od vrste in ciljev vrtca, orientacije in pričakovanj. Ta pa niso nikoli enaka med seboj, lahko pa so bolj ali manj usklajena. Tukaj gre za objektivne in subjektivne okoliščine, ki spodbujajo sodelovanje ali pa ga zavirajo. Zavedati se moramo, da z vsemi starši ni mogoče vzpostaviti partnerskega odnosa, saj si ga nekateri starši sploh ne želijo zaradi osebnostnih razlogov, narave svojega dela, obveznosti in drugih razlogov. Bolj kot so cilji in pričakovanja usklajena, večja je učinkovitost sodelovanja (Novak, 2009).
Novak (2009) pravi, da so možnosti kvalitetnega razvoja partnerskega modela med vzgojitelji in starši mogoče le, če:
se vzgojitelji in starši drug od drugega učijo demokratičnega načina komunikacije,
presegajo lastne poglede na delovanje sveta,
razvijajo skupen občutek za čim boljše sodelovanje med udeleženci vzgojno- izobraževalnega procesa,
stremijo k pozitivnemu cilju in ne k preprečevanju posledičnih negativnih pojavov,
so usmerjeni k celovitemu razvoju in učenju,
pri otroku spodbujajo dobro samopodobo
spodbujajo medsebojno pripadnost in povezanost med interakcijo s sodelujočimi,
starši in vzgojitelji delujejo samorefleksivno in s tem spremenijo vlogo obeh strani pri vzgoji otroka.
Značilnosti storilnostno naravnanega vrtca se po nekaterih naših vrtcih še občutijo. Če vzgojitelji in starši razvijajo partnerske modele sodelovanja, so zagotovo na dobri poti kakovostnih sprememb. Partnerski model sodelovanja je treba gojiti in razvijati tudi na drugih ravneh znotraj vrtca in zunaj njega (Intihar in Kepec, 2002). Partnerstvo uresničujejo vzgojitelji in starši ter si pri tem delijo delo in odgovornost. Ravno ta interakcija vpliva na razumevanje otrokovega odzivanja in s tem omogoča izbiranje različnih metod za napredek otroka. Pričakovanja staršev do vrtca so zelo različna, pomembno pa je, da pri pogovoru upoštevamo njihova merila in vrednote.
5.2 Ovire in prednosti pri oblikovanju partnerskega modela sodelovanja med vzgojitelji in starši
Razlogi, ki pozitivno in negativno vplivajo na motivacijo za partnerski model sodelovanja, so različni. Resman (1992c) navaja, da se starši lahko že vnaprej postavijo v podrejen položaj,
14
ker zaupajo v vzgojiteljevo profesionalnost in jim tudi zaupajo naloge, ki bi jih s skupnimi močmi bolje. Opazimo lahko, da nekateri starši ne želijo sodelovati z vrtcem, saj imajo občutek manjvrednosti v primerjavi z bolj izobraženimi starši. Pojavljajo se tudi primeri staršev, ki imajo višjo izobrazbo kot vzgojitelji, vendar se postavijo v klientski položaj, ker se zavedajo vzgojiteljevega vpliva na njihovega otroka, zato želijo z njim ohranjati dobre odnose.
Strojin (1992) pravi, da naslednji dejavniki močno zavirajo dobre odnose med vzgojitelji in starši:
obe strani se izogibata kakovostni komunikaciji,
mnenja o otroku, ki so nesprejemljiva,
nerazrešeni konflikti, ki prizadenejo obe strani,
nepotrebno kompliciranje
nerefleksibilne zadeve v vrtcu,
slabo poznavanje družinske klime.
Vzgojitelji se pogosto sprašujejo, kako starše prepričati v kakovostnejše sodelovanje.
Pomembno je, da starši dobijo občutek in osebno izkustvo, da prispevajo pomemben in učinkovit delež k vzgoji otroka. Intihar in Kepec (2002) izpostavljata naslednje ovire pri partnerskem sodelovanju: tradicija in lastne izkušnje staršev, vzgojiteljev odnos do staršev, subjektivna mnenja, stališča in prepričanja staršev in vzgojiteljev, starši, obremenjeni s službo, dodatnim zaslužkom in brezposelnostjo, preambiciozni starši, razlike med pričakovanji med vzgojitelji in starši, starši, ki imajo premajhen vpliv na program in nad izvajanjem programa vrtca, izobraževanje staršev za učenje spretnosti vzgajanja, ki jih podrobneje opredeljuje v nadaljevanju.
5.2.1 Tradicija in lastne izkušnje staršev
Tradicija in lastne izkušnje staršev imajo zelo velik vpliv na motivacijo in vrsto sodelovanja.
Nekateri starši vrtec dojemajo kot zaprt sistem, ki se do staršev vede kot do strank in jih je težko prepričati o drugačnih možnostih sodelovanja. Vrtec odprte narave vzgojiteljem in staršem omogoča vzpostavitev partnerskih odnosov z namenom, da starši razvijejo pozitiven odnos do vrtca in se usposobijo za odgovorno starševstvo (Intihar in Kepec, 2002).
15
5.2.2 Vzgojiteljev odnos do staršev
Vzgojiteljev odnos do staršev sodi med pomembne dejavnike, ki vzpodbujajo starše k sodelovanju z vrtcem. Že na prvem srečanju obe strani vneseta v dialog neizgovorjene predstave in pričakovanja. Zato je smiselno, da jih čimprej odkrito tematiziramo in jih tudi razjasnimo (Jensen in Jensen, 2011). Vzgojitelj komunicira na dveh ravneh, na osebni ravni kot vzgojitelj in na institucionalni ravni kot predstavnik vrtca. Starši si z mnenjem, ki si ga ustvarijo o vzgojitelju, ustvarijo tudi mnenje o vrtcu, saj vzgojitelj predstavlja podobo vrtca.
Velik del odgovornosti za partnerski model sodelovanja pade na ramena vzgojiteljev, saj je od njih odvisno, ali se bodo starši počutili kot partnerji ali pa bodo vrtec doživljali kot negativno izkušnjo (Ličen, 1999).
5.2.3 Subjektivna mnenja, stališča in prepričanja staršev in vzgojiteljev
Na kvalitetno sodelovanje med vzgojitelji in starši vplivajo tudi subjektivna mnenja, stališča in prepričanja obeh strani. Starši, ki svoje otroke vključujejo v vrtec, imajo lahko zelo različne predstave o vzgoji. Njihove predstave pa so kdaj težko združljive z vrednotami, ki jih zagovarjajo vzgojitelji in njihovo vodstvo (Jensen in Jensen, 2011). Veliko staršev meni, da se vzgojitelj premalo zanima za njihovega otroka, medtem ko vzgojitelji menijo, da starši ne prepoznajo njihovega truda in dela, ki ga vlagajo v skupino. Takšna prepričanja preprečujejo kakovostno sodelovanje in negativno vplivajo na prizadevanja za dobre odnose med vzgojitelji in starši. Vzgojiteljem pri svojem pedagoškem delu zelo pomaga pozitivna naravnanost do sodelovanja s starši, saj ta uspešno spodbuja dobre medsebojne odnose (Intihar in Kepec, 2002).
5.2.4 Starši obremenjeni s službo, dodatnim zaslužkom in brezposelnostjo
Starši, ki so obremenjeni s tovrstnimi težavami, nimajo časa za otroke in sodelovanje s šolo.
Vzgojitelj mora takšne starše razumeti v njihovi stiski in se jim skušati, kolikor je le mogoče, prilagoditi. Prav tako pa je treba ozavestiti, da mora biti otrok doma kljub težavam na prvem mestu. Na vsak način moramo tu starše po potrebi opozoriti na možnost obiska strokovnjaka, ki jim lahko terapevtsko pomaga prebroditi krizo (Jensen in Jensen, 2011). Prav je, da vzgojitelj poskuša starše prepričati, da si vzamejo čas za otroke, saj so otrokove težave
16
pogosto povezane s stiskami doma, kar pa vpliva na vzgojno uspešnost (Intihar in Kepec, 2002).
5.2.5 Preambiciozni starši
Poznamo tudi starše, ki se zaradi svojih osebnih interesov vključujejo v delo vrtca in vzgojitelja, kar pa lahko predstavlja oviro za druge starše. Takšne starše je treba obvladati na primeren način in si pridobiti mnenja večine staršev in ne samo posameznikov (Intihar in Kepec, 2002).
5.2.6 Razlike med pričakovanji med vzgojitelji in starši
Ko otrok vstopi v vrtec, se morajo starši soočiti s skupnostjo, ki ji otrok pripada. Zavedati se morajo, da otrok vstopa v drugačno okolje, kjer vladajo različne oblike sobivanja (Jensen in Jensen, 2011). Razlike pričakovanj vzgojiteljev in staršev so zelo velike. Starši in vzgojitelji imajo skupen cilj, to je otrok, vendar pa starše zanima predvsem njihov otrok, medtem ko se vzgojitelj zavzema za vse otroke v skupini. Pričakovanja staršev so subjektivne narave, pričakovanja vzgojiteljev pa se odvijajo na ravni profesionalnega razvoja. Moramo omeniti, da so starši varovancev vrtca veliko bolj motivirani za medsebojno sodelovanje, če opazijo, da z zavzetim sodelovanjem z vrtcem pripomorejo k otrokovemu celovitejšemu razvoju (Intihar in Kepec, 2002).
5.2.7 Izobraževanje staršev za učenje spretnosti vzgajanja
Starši so bolj motivirani za sodelovanje z vrtcem, če jim ta ponudi kakovostne izobraževalne programe, v katerih se upoštevajo njihove želje in potrebe. Ko pridobijo izkušnjo, da želijo vzgojitelji medsebojno sodelovati tudi pri njihovem napredovanju, predvsem z namenom, da bi bili boljši vzgojitelji, so tudi starši pripravljeni pokazati večjo mero motiviranosti za sodelovanje (Balič in Borucky, 1990). Šola za starše je namenjena njihovemu osebnemu razvoju in je organizirana na ravni vrtca. Po navadi obravnavajo teme, ki staršem pomagajo pri soočanju z vzgojnimi problemi in s tem pridobivajo spretnosti pri vzgoji svojih otrok (Pšunder, 1998).
17
5.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši v partnerskem modelu sodelovanja
5.3.1 Opredelitev komunikacije med vzgojitelji in starši
Kakovost odnosa med vzgojitelji in starši se kaže v zaupanju med obema akterjema.
Pomembno je, da je vzgojitelj odprte narave, se zanima za mnenje staršev, sprejema njihove pobude, razume njihove stiske, jih podpira in se trudi, da z njimi vzpostavi pozitivno naravnan odnos. Uspešnost komuniciranja s starši je odvisna od spretnosti vzgojitelja pri podajanju in oblikovanju razumljivih sporočil. Vzgojitelj mora sporočila oblikovati tako, da se v njih opazi osebna odgovornost, to pa pomeni, da govori v svojem imenu. Pomembni dejavniki uspešne komunikacije so barva glasu, obrazna mimika in drža telesa (Intihar in Kepec, 2002).
Vzgojitelji in starši drug drugemu prenašajo sporočilo, hkrati pa tudi njihov odnos do sporočila in prejemnika. Kadar je tisto, kar drug drugemu sporočata verbalno in neverbalno, usklajeno, lahko rečemo, da je komunikacija kongurentna (Lepičnik Vodopivec, 1996). Če je vzgojitelj vešč v komunikacijskih veščinah, lahko to dodatno spodbudi ustrezno komunikacijo s starši (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Pomembno je, da zna vzgojitelj poslušati in razmišljati, kako podati staršem jasno in natančno sporočilo, kaj je videl, slišal, o čem razmišlja, da zna širiti in spodbujati mnenja staršev ter da je pripravljen spreminjati svoja mnenja in stališča (Lepičnik Vodopivec, 1996). Če zna vzgojitelj oblikovati razumljiva sporočila, jih tudi pošilja učinkovito. Pri sporazumevanju je pomembna oblika sporočila ter da je iz njega razvidna osebna odgovornost zanj. Pri komunikaciji uporabljamo izraze jaz, ti, mi ali pa se izražamo brezosebno. Kadar vzgojitelj sporoča t. i. »jaz sporočila« (pričakujem, prosim, želim), s tem prevzame odgovornost za sporočeno. Z »jaz sporočili« vzgojitelj vzpostavi varen prostor za sogovornika, sporočila pa so kontrolirana. Vzgojitelj s takšnim načinom izražanja izrazi lastno opažanje, doživljanje, občutke, strahove in upe. Pravo nasprotje teh sporočil pa so izrazi »prideš«, »moraš«,
»poslušaj«, ki jih vzgojitelj uporablja pri kritiziranju in napadanju. S »ti sporočanjem« se največkrat podajajo pravila, dokončne odločitve in starše postavlja v podrejen položaj ter s tem preprečuje enakovredno in iskreno komunikacijo. Kadar vzgojitelj uporablja »mi sporočila« (»moramo«, »zahtevamo«), se s tem izogiba osebni odgovornosti, sebe postavlja v
18
boljši položaj in prikriva lasten pogled na nastalo situacijo. Tak način sporočanja otežuje odkrito komunikacijo in povzroča neoseben odnos med vzgojitelji in starši. Sporočila, ki so popolnoma neosebna, pa so tista, ki vključujejo besede »dobro bi bilo, treba je«, ki vzgojitelja popolnoma razrešijo njegove osebne odgovornosti za povedano in ne izražajo njegovih pogledov na situacijo, mnenj in lastnih opažanj (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Komunikacija med vrtcem in starši je pomemben del zadovoljstva in uspeha obeh strani.
Ljudje smo namreč družabna bitja in medsebojno vsakodnevno komuniciramo. V tem procesu pa prihaja na različnih ravneh in v različnih odnosih tudi do nesporazumov. Vendar pa se moramo zavedati, da veliko izhaja tudi iz nas samih. Če nimamo izdelane osebne strategije, težko sledimo tudi smernicam v delovnem okolju (Potočar, 2018). Delo v poslovnem okolju z ustreznim osebnim pristopom ter s čustveno inteligenco je prijetneje, saj ustvarja varen prostor za obe strani, kar pa pomeni, da je tudi bolj učinkovito. Prav zato veliko prispeva k zadovoljstvu in motivaciji tako posameznika kot tudi celotnega vrtca. Dobro je, da vsak posameznik prevzame odgovornost za izpopolnjevanje na področju komunikacijskih spretnosti, ki oblikujejo našo zasebno ter tudi javno podobo. Poznavanje in uporaba veščin sporazumevanja je tudi vir naše pozitivne energije, ki se odraža v strokovnem in kakovostnem delu v vrtcu. Za njihov čim boljši razvoj je pomembno, da si večkrat zastavimo pomembna vprašanja:
Kaj vpliva na mojo ustvarjalnost in motivacijo za delo?
Kaj lahko naredim za svoj osebni razvoj in s tem tudi za svoje delovno okolje?
Na kakšen način sprejemam in razumem spremembe na delovnem mestu in na zasebnem področju?
Kakšni so moji odzivi na konflikte na delovnem mestu?
Kakšno vzdušje ustvarjam med sodelavci s svojim načinom komuniciranja?
Kako komunicirati z zahtevnimi svojci otrok?
Kako lahko konfliktno situacijo spremenim v tekmo s samimi zmagovalci?
Odgovori so sestavni del uspešnosti sodelovanja med vrtcem in starši, ki je odvisno tudi od besednega in nebesednega komuniciranja ter poslovnega bontona. Komunikacija je namreč ena od temeljnih človekovih veščin. Za delo vzgojitelja je značilno komuniciranje z več ciljnimi skupinami, kot so: malčki, starši, sodelavci, predstavniki lokalne skupnosti, kolegi iz drugih organizacij, s katerimi komuniciramo. Glavni namen komunikacijskega procesa je zadovoljstvo, ki je pogoj za kakovostnejše delo (Potočar, 2018).
19
5.3.2 Uspešna komunikacija
J. Lepičnik Vodopivec (2012) pravi, da je komunikacija najpomembnejša človekova veščina.
Beseda prihaja iz latinskega jezika in pomeni povezanost, sporočilo ali oznanilo.
Komunikacija je človekov bistveni proces, saj vključuje odnos med dvema osebama, med katerima se vzpostavi odnos. Pri komunikaciji ne gre zgolj za izmenjavo besed, temveč gre za proces, v katerem udeleženec sprejema, sporoča in interpretira. Ljudje smo v nenehni interakciji drug z drugim, tako besedno kot tudi nebesedno. Komunikacija je mogoča takrat, kadar obe strani prevzemata enak način besednih in nebesednih izkušenj. O njej lahko govorimo takrat, kadar vsebina potuje od sporočevalca k naslovniku in ko ga naslovnik sprejme in tudi razume (Ule, 2005).
Komunikacijo delimo na intrapersonalno (znotrajosebno) ter interpersonalno (medosebno).
Intrapersonalna komunikacija je želeno ali neželeno, načrtno ali nenačrtno, pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih pogovorih (Brajša, 1993). Poteka tudi takrat, ko se oseba pogovarja sama s sabo ali samo razmišlja. Je sestavni del medsebojne komunikacije in ima nanjo tudi zelo pomemben vpliv. O medosebni komunikaciji lahko govorimo takrat, kadar le-ta poteka med vsaj dvema osebama. Komunikacija je namreč proces, kjer vsi vpleteni prispevajo k sodelovanju, oddajanju in sprejemanju sporočil z določenim namenom. Sporočilo pa se prenaša preko mimike našega obraza, naših gest in preko komunikacijskega kanala. Da je komunikacija uspešna, lahko rečemo takrat, kadar oseba, s katero komuniciramo, naše sporočilo razume tako, kot bi želeli mi. Pri tem je zelo pomembno, da sporočamo svoje zamisli in občutja jasno in nedvoumno. Problem nastane takrat, kadar ljudje težko ubesedijo svoja čustva, saj težko najdejo primerne besede zanje.
Dobra komunikacija mora biti skladna med nebesedno in besedno komunikacijo, kar pa pomeni, da kadar te skladnosti ni, sporočevalec ne govori tistega, kar tudi misli (Intihar in Kepec, 2002).
5.3.3 Neuspešna komunikacija
Po J. Lepičnik Vodopivec (2012) je neuspešna komunikacija tista, ki ne oblikuje razumljivih sporočil. Sporočilo je dobro takrat, kadar ga sprejemnik prejme in tudi razume. Pomanjkljivo sporočilo je tiso, ki vsebuje veliko domnev in posploševanj. Pri dobri in učinkoviti komunikaciji je pomembna izbira besed in kretenj. Pogoj za uspešno komuniciranje je v
20
sprejemanju sporočila in poslušanju. Pomembno je, da si za sogovornika vzamemo čas in ga zbrano poslušamo, saj njegovo sporočilo veliko lažje razumemo, če spremljamo tudi nebesedno komunikacijo. D. Intihar in Kepec (2002) pravita, da lahko do šumov pri komunikaciji pride takrat, kadar sogovorca ne znamo poslušati, ali pa, ko razmišljamo, kaj bomo povedali, ko bomo na vrsti mi. Do konfliktov pogosto pride tudi zaradi naših čustev, sploh kadar sogovorniku ne zaupamo in se ob njem ne počutimo prijetno (Intihar in Kepec, 2002).
21
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 Opredelitev problema
Temelj za dobro delo s starši je sposobnost pedagoga, da ustvari enakovredne odnose in o strokovnih vprašanjih govori jasno in nedvoumno. Osrednjega pomena so njegove splošne vrednote in osebnostne lastnosti, pripravljenost za osebnostni in profesionalni razvoj ter način, kako navezuje odnose. Poklic vzgojitelja namreč zahteva, da stopamo v odnos z vsemi starši ne glede na osebne preference. Med pedagoškim izobraževanjem se naučimo veliko o otrocih, o njihovem razvoju in učenju na splošno. Ne pridobimo pa si izkušenj, ki bi nam povedale, kako se bomo odzvali v trenutkih, ko jim bomo morali sporočiti težke in težko sprejemljive informacije. Zato moramo tvegati in se ukvarjati tudi s tistimi vidiki svoje osebnosti, s katerimi se nam v drugih poklicih morda ne bi bilo treba (Jensen in Jensen, 2011).
Empirična raziskava je osredinjena predvsem na sodelovanje med vzgojitelji in starši. Zanima nas, katere oblike sodelovanja vzgojitelji uporabljajo pri komunikaciji s starši in kako pogosto. Ugotavljali bomo, kakšna so pričakovanja vzgojiteljev glede sodelovanja s starši in ali poznajo elemente partnerskega modela sodelovanja. Raziskovali bomo tudi, ali vzgojitelji poznajo pravice staršev.
6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema
6.2.1 Raziskovalna vprašanja
V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R1 Katere oblike sodelovanja s starši uporabljajo vzgojitelji?
R2 Kako pogosto vzgojitelji uporabljajo določene oblike sodelovanja?
R3 Ali vzgojitelji poznajo elemente partnerskega modela sodelovanja in ga pri svojem delu uporabljajo?
R4 Ali vzgojitelji poznajo pravice staršev?
22
6.3 Raziskovalna metoda
Raziskovalna metoda je kavzalno neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja.
Vzorec raziskave je bil neslučajnostni, in sicer priložnostni. Vanj je bilo vključenih 30 vzgojiteljev iz vrtcev Brezovica. Pri raziskovanju sem uporabila anonimen anketni vprašalnik za vzgojitelje predšolskih otrok, sestavljen iz vprašanj zaprtega tipa, odprtega tipa in kombiniranega tipa. Anketni vprašalnik je bil posredovan v juniju 2019. V vrtce sem vprašalnike dostavila osebno. V statistični obdelavi sem uporabila programa Microsoft Word in Microsoft Excel. Pridobljene rezultate sem prikazala grafično in opisno.
6.4 Rezultati in interpretacija
6.4.1 Oblike sodelovanja s starši in pogostost uporabe le-teh
Pri prvem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, kakšne oblike sodelovanja s starši uporabljajo vzgojitelji, zato smo jih najprej vprašali, katere oblike sodelovanja s starši uporabljajo. Ker nas je pri drugem raziskovalnem vprašanju zanimalo tudi, kako pogosto uporabljajo posamezne oblike sodelovanja, smo jih prosili, naj označijo, ali posamezno obliko uporabljajo dnevno, tedensko, mesečno ali letno.
Preglednica 1: Oblike sodelovanja s starši in pogostost uporabe le-teh
Dnevno Tedensko Mesečno Letno Ne vem
f f% f f% f f% f f% f f%
roditeljski sestanek 0 0,00 0 0,00 0 0,00 30 100,00 0 0,00 govorilne ure 0 0,00 0 0,00 30 100,00 0 0,00 0 0,00 komunikacija ob prihodu
in odhodu 29 97,00 0 0,00 0 0,00 0 0,00 1 3,00
telefonski pogovor 0 0,00 10 33,00 9 30,00 5 17,00 6 20,00 pisna sporočila 3 10,00 4 13,00 6 20,00 1 3,00 16 53,00 neformalne oblike
sodelovanja 0 0,00 0 0,00 3 10,00 24 80,00 3 10,00
Iz preglednice 1 je razvidno, da anketirani vzgojitelji roditeljske sestanke prirejajo na letni ravni. Za ta odgovor so se odločili vsi anketirani vzgojitelji, ki so zapisali tudi, da govorilne
23
ure organizirajo na mesečni ravni. Glede komunikacije ob prihodu in odhodu otrok je večina (97 %) anketiranih vzgojiteljev zapisala, da to obliko sodelovanja uporabljajo na dnevni ravni, 3 % anketiranih vzgojiteljev se glede komunikacije na vratih niso opredelili. Tretjina (33 %) anketirancev je odgovorila, da telefonski pogovor izvajajo na tedenski ravni, slaba tretjina (30 %) pa, da ga izvajajo na mesečni ravni. 17 % anketirancev je obkrožilo, da starše pokličejo po telefonu na letni ravni. Petina (20 %) anketirancev pa se glede telefonskih klicev ni opredelila. Za odgovor uporaba pisnih sporočil na dnevni ravni se je odločilo 10 % anketirancev, za odgovor komuniciranje s starši preko pisnih sporočil na tedenski ravni pa 13 % anketirancev. Petina anketiranih vzgojiteljev (20 %) je zapisala, da pisna sporočila uporabljajo na mesečni ravni, medtem ko se dobra polovica (53 %) glede tega ni opredelila.
En sam pa je trdil, da pisna sporočila uporablja na letni ravni. Pri neformalnih oblikah sodelovanja so se za mesečno raven odločili 3 vzgojitelji oz. 10 % anketirancev, medtem ko se jih je kar 80 % odločilo za odgovor, da neformalno sodelujejo na letni ravni. V Kurikulumu za vrtce (Bahovec idr., 1999) je zapisano, da je sodelovanje s starši pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje veliko prispeva k ustreznem dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. Pri tem pa je pomembno, da vrtec starše zaveže k sodelovanju, k čemur pripomorejo strokovna in spoštljiva komunikacija ter pripravljenost odzivanja na predloge staršev (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Iz preglednice 1 lahko razberemo, da vzgojitelji pri delu s starši uporabljajo vse naštete oblike sodelovanja (roditeljski sestanek, govorilne ure, komunikacija ob odhodu in prihodu ter pisna sporočila in neformalna srečanja), vendar je njihova pojavnost drugačna. Vzgojitelji najpogosteje uporabljajo komunikacijo ob prihodu in odhodu otrok ter pisna sporočila.
6.4.2 Elementi partnerskega sodelovanja s starši
Pri tretjem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, ali vzgojitelji poznajo elemente partnerskega modela sodelovanja, zato smo jih najprej vprašali, kakšna pričakovanja imajo do sodelovanja s starši. Prosili smo jih, naj označijo stopnjo strinjanja (1 – sploh se ne strinjam, 5 – popolnoma se strinjam) z vnaprej določenimi trditvami.
24
Preglednica 2: Pričakovanja vzgojiteljev glede partnerskega sodelovanja s starši
Elementi partnerskega sodelovanja s starši Stopnja strinjanja 1 2 3 4 5
f f% f f% f f% f f% f f%
Vzgojitelji pričakujemo skupno reševanje vzgojnih problemov. 0 0,00 0 0,00 1 3,00 4 13,00 23 77,00
Vzgojitelji pričakujemo aktivno udeležbo staršev na vrtčevskih srečanjih in roditeljskih sestankih.
0 0,00 0 0,00 5 17,00 5 17,00 22 73,00
Vzgojitelji pričakujemo upoštevanje naše strokovnosti s strani staršev. 0 0,00 0 0,00 4 13,00 15 50,00 11 37,00 Vzgojitelji pričakujemo, da se starši zavedajo pomena sodelovanja z
vrtcem.
0 0,00 0 0,00 0 0,00 12 40,00 18 60,00
Vzgojitelji pričakujemo, da nas starši obravnavajo kot absolutno avtoriteto na področju vzgoje.
0 0,00 0 0,00 19 63,00 8 27,00 3 10,00
Vzgojitelji pričakujemo, da imajo starši večjo odgovornost do svojega otroka kot mi.
0 0,00 5 17,00 6 20,00 7 23,00 12 40,00
Vzgojitelji pričakujemo pobude staršev za neformalne oblike sodelovanja. 0 0,00 7 23,00 10 33,00 5 17,00 8 27,00 Vzgojitelji pričakujemo, da se starši udeležijo govorilnih ur za otroka vsaj
enkrat mesečno.
0 0,00 0 0,00 3 10,00 12 40,00 15 50,00
Vzgojitelji pričakujemo, da starši poznajo oblike sodelovanja. 1 3,00 6 20,00 5 17,00 9 30,00 9 30,00
Legenda: 1 – se sploh ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – se ne morem odločiti, 4 – se strinjam, 5 – se popolnoma strinjam
25
Največ vzgojiteljev (77 %) se je popolnoma strinjalo s trditvijo, da vzgojitelji pričakujemo skupno reševanje problemov. Sledila je trditev, da vzgojitelji pričakujemo aktivno udeležbo staršev na vrtčevskih srečanjih in roditeljskih sestankih (73 %). Obe trditvi predstavljata elemente partnerskega modela, saj partnerstvo uresničujejo vzgojitelji in starši ter si pri tem delijo delo in odgovornost. Ravno ta interakcija vpliva na razumevanje otrokovega odzivanja in s tem omogoča izbiranje različnih metod za napredek otroka (Intihar in Kepec, 2002). 60 % anketirancev se je popolnoma strinjalo s trditvijo, da se starši zavedajo pomena sodelovanja z vrtcem. Partnerski model sodelovanja starše namreč vključuje v proces načrtovanja, izvajanja in evalvacije vzgojno-izobraževalnega programa, s tem pa tudi povečuje njihovo odgovornost do vzgoje in učenja doma (Resman, 1992b). Sledila je trditev, da vzgojitelji pričakujemo aktivno udeležbo staršev na govorilnih urah za otroka vsaj enkrat mesečno (50 %), vendar se moramo zavedati, da z vsemi starši ni mogoče vzpostaviti partnerskega odnosa, saj si ga nekateri starši sploh ne želijo zaradi osebnostnih razlogov, narave svojega dela, obveznosti in drugih razlogov (Novak, 2009). 40 % anketiranih vzgojiteljev se je strinjalo s trditvijo, da vzgojitelji pričakujemo, da imajo starši večjo odgovornost do svojega otroka kot mi. Pri partnerstvu pa gre za delitev moči in odgovornosti, ki se prične s procesom obojestranskega sprejemanja, ki vključuje skupne cilje in naloge ter predanost skupnemu delovanju (Bastiani, 1993). Pri tretji trditvi »Vzgojitelji pričakujemo upoštevanje naše strokovnosti s strani staršev.« se je z njo popolnoma strinjalo 37 %. Tudi ta trditev predstavlja partnerski model sodelovanja, saj gre pri partnerstvu za skupino enakovrednih sogovornikov, ki se vzajemno podpirajo (Cankar, 2009). S trditvijo, da vzgojitelji pričakujemo, da starši poznajo oblike sodelovanja, se je popolnoma strinjalo 30 % vzgojiteljev. Sledila je trditev, da vzgojitelji pričakujemo pobude staršev za neformalne oblike sodelovanja, s katero se je strinjalo 27 % vzgojiteljev. Najmanj vzgojiteljev (10 %) se je popolnoma strinjalo s trditvijo, da vzgojitelji pričakujemo, da nas starši obravnavajo kot absolutno avtoriteto na področju vzgoje. Določitev vloge nastane na podlagi tega, da je vzgojitelj bolj izobražen od staršev oz. da je strokovnjak na področju vzgoje. Posledica tega je, da se starši vse bolj umikajo od vzgojitelja in vrtca in s tem zavračajo tesnejše sodelovanje, ker vedo, da so vzgojitelji strokovnjaki na svojem področju in jim zato tudi zaupajo. Tak odnos pa lahko izhaja tudi iz prepričanja, da ima vzgojitelj nad otrokom moč in da je vzgojna uspešnost tudi v rokah vzgojitelja (Resman, 1992c).
26
Na podlagi rezultatov v preglednici 2 ugotavljamo, da vzgojitelji pri svojem delu uporabljajo partnerski model sodelovanja in ga od staršev tudi pričakujejo. V nadaljevanju nas je zanimalo, katere elemente sodelovanja anketiranci vključujejo v partnersko sodelovanje.
Preglednica 3: Elementi partnerskega modela sodelovanja s starši Kateri so elementi partnerskega modela sodelovanja?
DA NE
f f% f f%
Starši in vzgojitelji so pripravljeni na odprt in kulturen dialog.
30 100,00 0 0,00
Starši in vzgojitelji razvijajo pozitivno samopodobo otroka.
30 100,00 0 0,00
Vzgojitelji določajo, kdaj je primeren čas za samostojno hranjenje, odvajanje od plenic …
0 0,00 30 100,00
Starši so pripravljeni prevzeti aktivno vlogo pri vzgoji otrok.
29 97,00 1 3,00
Odnos je zaščitniški do otroka, drug pred drugim ga zagovarjajo (tako vzgojitelji, kot starši).
0 0,00 30 100,00
Straši in vzgojitelji si delijo delo in odgovornost do otroka.
29 97,00 1 3,00
Starši so v podrejenem položaju, saj so strokovnjaki za delo z otroki vzgojitelji.
0 0,00 30 100,00
K partnerskem modelu sodelovanja sodi naslednja trditev: »Starši in vzgojitelji so pripravljeni na odprt in kulturen dialog.«, saj dober odnos med vzgojiteljem in starši temelji na zaupanju.
Vzgojitelj mora biti v komunikaciji odprt, z zanimanjem sprejemati pobude in razmišljanja staršev, razumeti njihove reakcije, jim dajati podporo in sodelovati z njimi (Intihar in Kepec, 2002). Novak (2009) kot enega izmed možnih dejavnikov za uspešno partnerstvo med starši in vzgojitelji navaja, da obe strani razvijata pozitivno samopodobo pri otroku. Pomemben gradnik partnerskega odnosa je, da so starši pripravljeni prevzeti aktivno vlogo pri vzgoji otrok. Zaradi odnosa strokovnega delavca do otroka se starši pogosto postavljajo v položaj, kjer ne želijo nasprotovati strokovnemu delavcu, da to ne bi vplivalo na njegov odnos do otroka in se tako stikom raje izogibajo ter s tem popuščajo vzgojiteljem. Tak odnos pa lahko
