UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Liza Brglez
Komuniciranje za neodvisnost na primeru Katalonije
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Liza Brglez
Mentor: prof. dr. Dejan Verčič
Komuniciranje za neodvisnost na primeru Katalonije
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
You cannot get through a single day
without having an impact on the world around you.
What you do makes a difference,
and you have to decide what kind of difference you want to make.
[Jane Goodall, primatologinja in okoljska aktivistka – Diplocat]
Zahvala
Želela bi se zahvaliti mentorju prof. dr. Dejanu Verčiču za predloge, napotke, podporo in pomoč pri nastajanju naloge.
Pa tudi vsem sodelujočim, ki so bili pripravljeni z menoj deliti svoje poglede na konflikt in ideje o naši skupni prihodnosti.
Hvala družini, ki ni sodelovala le pri mojem soočanju s kritičnim delovanjem Evropske unije, ampak me je podpirala tekom celotnega študija. In še prej.
Komuniciranje za neodvisnost na primeru Katalonije
Komuniciranje ima v procesu samoodločbe naroda velik pomen. Skrbi za notranjo enotnost naroda in razvoj nacionalne identitete, kulture in vrednot. S tem lahko pripomore k večji moči in stabilnosti naroda. Poleg tega s pomočjo komuniciranja oziroma mednarodnih odnosov z javnostmi ali državnega strateškega komuniciranja – konvergence med javno diplomacijo in odnosi z javnostmi – narodi in države iščejo podporo v mednarodni skupnosti. Vse te paradigme v politološkem diskurzu prispevajo k mehki moči naroda in države. Podpore in zavezništva so nujna za doseganje njihovih zunanjepolitičnih ciljev, med katere sodi tudi priznanje nove države. S pomočjo ustreznega komuniciranja vzpostavljajo in krepijo odnose med ljudmi, narodi, regionalnimi in državnimi oblastmi ter drugimi deležniki (zlasti mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami) ter prispevajo k večjemu medsebojnemu zaupanju. S tem narodi in države gradijo svoj ugled. Tovrsten pomen komuniciranja za proces samoodločbe je potrdila tudi opravljena študija primera mednarodnega komuniciranja Katalonije za njeno neodvisnost, ki se je osredotočila na komuniciranje katalonskih poslancev Evropskega parlamenta in prispevek njihovega komuniciranja k samoodločbi Kataloncev. V akademski sferi že nekaj časa velja prepričanje, da bi morali odnosi z javnostmi postati del upravljanja oblikovanja narodov oziroma grajenja držav, kar dokazuje tudi naša študija primera. Čeprav je težko opredeliti ali izmeriti, kakšen je dejanski vpliv komuniciranja, pa lahko argumentiramo, da ta vpliv komuniciranja obstaja ter da je pozitiven.
Ključne besede: Samoodločba, komuniciranje z mednarodnimi javnostmi, mehka moč države, Katalonija, evropske institucije in Evropski parlament.
Pro-independence communication in the case of Catalonia
Communication has great importance in the process of self-determination of a nation. It unites the nation internally and helps to develop a national identity, culture, and values. Hence, it can positively influence the nation's power and stability. In addition, nations and states use communication or international public relations or governmental strategic communication – the convergence between public diplomacy and public relations - to gain support within the international community. Within the political discourse all those paradigms contribute to the soft power of a nation and state. The support and alliances are essential for achieving their foreign policy goals, including the recognition of a new state. The appropriate communication helps them to establish and strengthen relationships among individuals, nations, regional and governmental authorities, and other stakeholders (especially international governmental and non-governmental organisations) and contributes to a greater level of mutual trust. It helps nations build their reputation. How important is communication when it comes to the process of self-determination is also shown in the case study of this thesis – international communication of Catalonia for its independence, which focused on communication of Catalan MEPs and contribution of their communication to the Catalan self-determination. There has been a belief among academics for some time now that public relations should become a part of the management of nation-building. Our case study once again confirmed that. Although it is difficult to be certain about the actual impact of communication, we can argue that it exists and has an important positive influence.
Key words: Self-determination, communicating with international community, soft power of the country, Catalonia, European institutions and European Parliament.
Kazalo
1. Uvod ... 7
2. Teoretični del ... 11
2.1 Samoodločba naroda ... 11
2.1.1 Temeljni pojmi ... 12
2.1.2 Nacionalizem ... 14
2.1.3 Pravica do samoodločbe ljudstva (naroda) in njen proces ... 19
2.1.3.1 Notranja samoodločba naroda ... 24
2.1.3.2 Zunanja samoodločba naroda oziroma njegova odcepitev ... 25
2.2 Komuniciranje z mednarodnimi javnostmi ... 27
2.2.1 Temeljne paradigme ... 28
2.2.1.1 Odnosi z javnostmi ... 28
2.2.1.2 Javna diplomacija ... 32
2.2.1.3 (Državno) strateško komuniciranje ... 36
2.2.1.4 Mednarodni odnosi z javnostmi ... 39
2.2.2 Mehka in trda moč držav, mednarodnih zvez in narodov brez lastne države ... 41
2.3 Pomen komuniciranja z mednarodnimi javnostmi za proces samoodločbe naroda ... 43
3. Študija primera ... 50
3.1 Metodologija ... 50
3.2 Zgodovina razvoja odnosa med Španijo in Katalonijo ... 54
3.2.1 Začetki: od delne avtonomije do prvih konfliktov ... 55
3.2.2 Ideja naroda: od 'naroda narodov' do konca Španskih sanj... 57
3.2.3 Začetki sodobnega katalonskega političnega gibanja za avtonomijo ... 60
3.2.4 Obdobje diktatur: zatiranje katalonskega nacionalizma ... 61
3.2.5 Odnos po padcu diktature: referendumi in krepitev gibanja za neodvisnost ... 63
3.2.6 Zaključek: Katalonija in Španija danes ... 67
3.3 Komuniciranje Katalonije z mednarodno javnostjo ... 68
3.3.1 Komuniciranje za krepljenje nacionalne identitete Kataloncev ... 69
3.3.2 Komuniciranje za krepljenje mednarodne prepoznavnosti in ugleda Katalonije .... 70
3.3.2.1 Uradni kanali komuniciranja ... 70
3.3.2.2 Neuradni kanali komuniciranja ... 71
3.4 Pomen EP in evropskih institucij za vidnost procesa katalonske samoodločbe ... 75
3.4.1 Izzivi in omejitve komuniciranja ter delovanja Katalonije v EP ... 77
3.4.2 Pomen komuniciranja Katalonije znotraj EP ... 79
3.5 Komunikacija katalonskih evropskih pro-independističnih poslancev ... 80
3.5.1 Komuniciranje in delovanje znotraj EP ... 81
3.5.1.1 Naslavljanje samoodločbe ... 81
3.5.1.2 Posledice (ne)odziva EP ... 85
3.5.1.3 Strategija komuniciranja ... 87
3.5.2 Komuniciranje in delovanje zunaj EP ... 90
3.5.2.1 Javna diplomacija ... 90
3.5.2.2 Sodelovanje z nevladnimi organizacijami ... 91
3.5.3 Pozitiven rezultat komuniciranja in delovanja ... 93
4. Diskusija ... 96
5. Sklep ... 103
6. Viri ... 105
1. Uvod
Narod in z njim nacionalizem je sorazmerno nov pojav. Ljudje so več tisočletji živeli v drugačnih ureditvah. Nacionalna država je začela postopoma postajati osnovna enota civilizacijske ureditve šele tri stoletja nazaj (Malešević in drugi, 2018, str. 1) in nanje je danes razdeljeno vse človeštvo, ves svet.
O nacionalizmu danes govorimo kot o pojavu, ki se je začel s francosko revolucijo 1789. V razmeroma kratkem času je postal povod (ali izgovor) za številne vojne in hudodelstva v človeški zgodovini: prva in druga svetovna vojna, brutalni antikolonialni konflikti, silovit propad »komunističnega« vzhodnega bloka (še zlasti Sovjetske zveze kot federacije), genocid v Ruandi in povojni poboji na ozemlju nekdanje federativne Jugoslavije in drugo (Malešević, 2019, str.1). Zakaj? Nacionalizem in z njim nacionalisti imajo s sociološke perspektive (ne pa tudi nujno politološko ali zgodovinsko gledano), ki je kritična do njegovega evrocentrizma, močan občutek superiornosti svojega naroda, svoje države proti drugim (Orwell, 1945). Zato je največkrat (laično) razumljen kot ekstremistična ideologija, nagnjena k nasilju in agresiji do drugih (Malešević, 2019, str. 1). Obenem pa je zgodovinsko in politično utemeljeval tudi boj za narodno osvoboditev in proces dekolonializacije izpod dominacije drugih narodov, torej zahtevo po enakopravnosti narodov med sabo. V naši študiji primera gre za preplet tako sociološkega kot tudi zgodovinskega in politološkega razumevanja nacionalizma.
Pomembno je vedeti, da nacionalizem ni nikoli zares izginil iz evropskega ozemlja. To potrjujejo tudi podatki Eurobarometra, ki kažejo na povišanje močne nacionalne identifikacije v zadnjih 40 letih – povprečna vrednost se giblje med 80 % in 90 % (Malešević, 2013, str. 164–
167). Nacionalistična gibanja so in verjetno bodo vedno prisotna, vsaj dokler bomo svet delili na nacionalne države in svetovno prebivalstvo na narode. Najbolj pogosto se pojavijo kot posredna posledica večjih strukturnih sprememb, kot je nastajanje, odcepitev in preoblikovanje držav (Malešević, 2019, str. 1). In danes je narodov brez lastne države samo v Evropi 30 (Bufon, 1997). Zato ni presenetljivo, da je pravica do samoodločbe pogosto ena izmed osrednjih vprašanj diskusij sodobne (evropske) politike (Tamir, 1991) ter jo pogosto deli, kot deli tudi evropsko in svetovno javnost.
Trenutno ena izmed najodmevnejših primerov nacionalizma v Evropi sta španski in katalonski, ki sta trčila pri vprašanju dodeljevanja pravic katalonskemu narodu znotraj države Španije.
Katalonija, kjer zadnjih 10 let tesno vladajo independistične politične sile,1 ob nasprotovanju bolj (frankističen Vox)2 ali malo manj (ljudska stranka, ki bo kot kaže vase integrirala tudi navidez bolj liberalen Ciudadanos)3 španskih nacionalističnih političnih sil, razdeljenega mnenja prebivalcev in bolj levo usmerjenih političnih sil (socialisti so nekdaj zagovarjali federalizem, a potem na to pozabili, nova levica ali Podemos pa zagovarjajo pravico prebivalcev, da odločajo sami, a ne podpirajo neodvisnosti Katalonije),4 namreč zahteva neodvisnost svojega naroda. Pri tem pa proces neodvisnosti katalonskega naroda ni osamljen primer. V preteklosti smo podobno pot ubrali tudi Slovenci v času Jugoslavije, a ob veliko večji politični in še zlasti družbeni enotnosti. S podobnim vprašanjem se danes sooča tudi Škotska.
Konflikti pa so pri tem vprašanju ponavljajoči.
Vprašanje katalonske neodvisnosti ali samoodločba naroda je sicer prisotno že velik del zgodovine Iberskega polotoka, duhove pa buri vse od padca frankističnega fašističnega režima v Španiji. Medtem ko želi ena stran samoodločbo, druga ne dopušča nikakršnih 'dodatnih' pravic tej etnični skupnosti, oziroma ji pravice celo odvzema. Problem je od leta 2010 hitro eskaliral zaradi vrste dogodkov. Če smo pred tem govorili zgolj o dodatnih pravicah in notranji samoodločbi, je delovanje Španije prebudilo tudi zahteve po zunanji samoodločbi oziroma neodvisnosti. Bistven pomen sta pri tem odigrala finančna in ekonomska kriza leta 2008 (ki Španiji ni prizanesla) ter odvzem oziroma bistvena omejitev že pridobljenih pravic Katalonije s strani konservativnega španskega ustavnega sodišča. Nepripravljenost španske vlade na politični dialog s katalonskimi oblastmi je privedla do referenduma o neodvisnosti oktobra 2017, ki ga je španska oblast (takrat je vladala PP) zatrla s prekomerno silo.
Sicer je španska vlada primorana priznavati številne pravice različnim regijam, ker je Kraljevina Španija de facto ali dejansko država več narodov. Eno izmed zgodovinsko
1 To so: (1) Junts per Catalunya (Together for Catalonia), prej poznan kot JxCat od 2017 do 2018 ter Junts pel Sí od 2015 do 2017; (2) Esquerra Republicana (Republican Left of Catalonia) ter (3) Candidatura d'Unitat Popular (CUP, Popular Unity Candidacy). Prva je desno sredinska populistična stranka, druga je levo sredinska republikanska stranka, tretja pa leva do skrajno leva politična stranka, ki izhaja iz neposredne demokracije na lokalni ravni.
2 Vox je skrajna desno pozicionirana in populistična politična stranka v Španiji, ki je bila ustanovljena 2013. Je evroskeptična. Španski parlamentarni prag je prvič prestopila šele po katalonskem referendumu 2017, ko je ostro napadla katalonske independistične predstavnike in s tem pridobila dodatno podporo.
3 Partido Popular (People's Party, v nadaljevanju PP) sodi na desno in desno sredino. Je konzervativna in krščansko demokratska stranka v Španiji z dolgo tradicijo. Posledično je naravnana precej monarhično.
Ciudadanos–Partido de la Ciudadanis (Citizens–Party of the Citizenry) prav tako sodi na (desno) sredino, a z bolj liberalnimi in populističnimi nazori. Vsaj pri 'katalonskem vprašanju' sodeluje in tekmuje s PP in Vox.
4 Partido Socialista Obrero Espanol (Spanish Socialist Workers' Party, v nadaljevanju PSOE) je najmočnejša sredinsko leva politična stranka v Španiji in ima prav tako dolgo tradicijo. Podemos (We can) je levo populistična politična stranka.
najmočnejših regij predstavlja tudi Baskija, ki se je za svojo samoodločbo borila pred dvema desetletjema, ampak je ni nikoli dosegla. Tudi takrat je šlo za zatiranje baskovskega nacionalizma s strani Španije, na kar so se v Baskiji odzvali z nasiljem in terorizmom, ki pa so se mu odpovedali v zameno za določene pravice. Zato je in bo zanimivo, kako se bo razvijal odnos Madrida z enim in z drugim narodom ter kakšne posledice bo to imelo za politično ureditev Španije, pomembno in vplivno članico Evropske unije (v nadaljevanju EU).
Hote ali nehote enega izmed ključnih akterjev v evropskem prostoru predstavljajo evropske institucije, vključno z Evropskim parlamentom (v nadaljevanju EP). Ne le, da je to prostor, kjer se vsakodnevno srečujejo predstavniki vseh držav EU (in drugi) ter oblikujejo politične, gospodarske in socialne smernice celotne EU, ampak imajo te institucije tudi določene pristojnosti. Usmerjajo skupno delovanje držav, spremljajo spoštovanje mednarodnih konvencij, deklaracij in sporazumov ter mednarodnega in evropskega prava. Med drugimi tudi spoštovanje Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN), poglavitne globalne ali svetovne mednarodne organizacije na področju kolektivne mednarodne varnosti in človekovih pravic, ki poleg pravice držav do ozemeljske celovitosti jasno določa tudi pravico narodov do samoodločbe. Njene pogodbenice pa so seveda vse članice EU (tudi Španija).
Zato je EP skupaj z evropskimi institucijami (še zlasti Evropsko komisijo (v nadaljevanju EK), Svetom EU in Sodiščem EU) pomemben prostor komunikacije za mednarodno vidnost mednarodnih (ne nujno meddržavnih) konfliktov – tudi procesa samoodločbe Katalonije. V tem procesu Katalonija nagovarja širšo mednarodno javnost. Danes namreč razvite države prav s komuniciranjem poskušajo dosegati svoje notranje in zunanjepolitične cilje (Van Ham, 2010).
Pri tem so ključne tri med seboj tesno povezane metode: strateško komuniciranje, odnosi z javnostmi in javna diplomacija, ki prispevajo k mehki moči držav. Skupaj lahko pripeljejo do umiritve razmer in rešitve, ali pa razmere še poslabšajo in konflikte zaostrijo. Globalno komuniciranje je tako ključno za obvladovanje različnih mednarodnih sporov (Van Dyke in Verčič, 2008, 678–679).
Kot takšen je EP (in evropske institucije), kljub številnim omejitvam znotraj njega – jezikovna omejenost, močna nacionalna skupina (številčnost španskih evropskih poslancev) in druge – odlična priložnost za izpostavitev katalonskega vprašanja na širšem odru. Podporo v njem na različne načine (uradne in neuradne) poskuša pridobiti tudi katalonska oblast, ki se počasi začenja zavedati pomembnosti in nujnosti nagovarjanja poslank in poslancev EP.
Tekom pisanja sem poskušala ugotoviti, kako lahko komuniciranje katalonskih evropskih poslancev zunaj in znotraj EP pripomore k vidnosti in zaznavanju katalonsko–španskega konflikta. Iz tega izhaja tudi moje prvo in glavno raziskovalno vprašanje: »Kakšen pomen ima komunikacija katalonskih poslancev Evropskega parlamenta za mednarodno vidnost procesa katalonske samoodločbe?«. Da pa bi si lahko odgovorili na to kompleksno vprašanje, je bilo treba najprej raziskati in dobro razumeti splošno teorijo samoodločbe naroda in komuniciranja z mednarodnimi javnostmi. Iz česar izhaja tudi moje prvo raziskovalno podvprašanje: »Kako so povezani odnosi z javnostmi s procesom nastajanja nove države naroda brez države?«.
V drugem delu magistrske naloge se bom posvetila predvsem svoji študiji primera – katalonskemu vprašanju, pri čemer sem si poleg glavnega raziskovalnega vprašanja zastavila še tri dodatna raziskovalna podvprašanja. S prvim: »Kako se je zgodovinsko razvijal odnos med Španijo in Katalonijo?«, bom skušala razumeti, kje leži izvor spora med katalonskim in španskim narodom. Z drugim raziskovalnim podvprašanjem: »Kakšno je katalonsko komuniciranje z mednarodnimi javnostmi?«, bom skušala preučiti bolj splošen pregled delovanja Katalonije v mednarodnem okolju ter s tem ugotoviti, kaj je ključno za njeno predstavljanje v svetu. Tretje raziskovalno podvprašanje: »Zakaj in kako so za mednarodno vidnost procesa katalonske samoodločbe pomembni katalonski evropski poslanci in njihovo delovanje v EP in zunaj njih?«, pa je zelo specifično in se navezuje neposredno na evropske poslance in njihovo delovanje znotraj EP ter zahteva razlago njihove vloge pri mednarodnem razumevanju problema samoodločbe katalonskega naroda.
Za odgovore na ta vprašanja sem v magistrski nalogi v teoretičnem delu najprej obravnavala literaturo samoodločbe naroda in nato teorijo komuniciranja z mednarodnimi javnostmi. Obe teoriji oziroma poglavji sem na koncu združila ter poskušala ugotoviti, kakšen pomen ima komuniciranje z mednarodnimi javnostmi v procesu samoodločbe naroda. V drugem delu magistrske naloge pa sem se najprej posvetila sami zgodovini razvoja odnosa med Španijo in Katalonijo. Nato pa sem z analizo primarnih in sekundarnih virov, ki sem jih podprla in dopolnila z intervjuji (ekip ali pisarn) evropskih poslancev, tudi kritično ovrednotila komuniciranje z mednarodnimi javnostmi v procesu samoodločbe katalonskega naroda ter skušala razumeti, kakšen vpliv ima lahko trenutno dogajanje v povezavi s tem vprašanjem na prihodnost EU, Kraljevine Španije in Katalonije.
2. Teoretični del
2.1 Samoodločba naroda
Pravica do samoodločbe, kot je razglašena v številnih mednarodnih dokumentih, je postala eno izmed najkompleksnejših vprašanj mednarodne skupnosti (Carley, 1996, str. 1), čeprav je določena tudi v Ustanovni listini OZN kot eden izmed njenih ciljev: »razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu« (Ustanovna listina OZN, 1. člen).5 Vendar pa bolj kot sama pravica do samoodločbe zmedo povzroča njena vsebina. Definicija samoodločbe mednarodnopravno in mednarodnopolitično gledano ni enotna. Ob tem se nam postavljajo različna vprašanja. Kaj točno pomeni pravica do samoodločbe? Avtonomijo?
Suverenost? Katere druge pravice sovpadajo z njo? Katere druge pravice iz nje izhajajo? Kdo je do nje upravičen in kdo ne (Carley, 1996, str. 1).
Za odgovore na ta in podobna vprašanja o samoodločbi naroda je potrebno najprej razložiti distinkcijo med različnimi temeljnimi pojmi, saj se njihov pomen v pravu in s tem v procesu samoodločbe precej razlikuje od njihove vsakodnevne rabe. Ključna za to magistrsko delo so razlikovanja med ljudstvom, narodom in narodno ali etnično manjšino ter državo (Summers, 2007, str. 1–37). Namreč vsem 'enotam' pravica do samoodločbe ni dodeljena, nekatere pa je tudi zahtevajo ne. Želja in zahteva do te pravice (oziroma do enakopravnosti) največkrat izhaja iz nacionalizma,6 ki je eden izmed temeljnih doktrin procesa samoodločbe naroda. Generalno gledano nacionalizem pomembno oblikuje sodobni svet. Je temelj vsake države v svetu, razdeljenem na narode in ljudstva (prav tam), vključno s tistimi narodi in ljudstvi, ki lastne države še nimajo in jo želijo imeti. Ob tem naj bi nam prav ta doktrina in obstoj vseh različnih narodov sveta zagotavljala svobodo, ki je ne bi bilo, če bi imela mednarodna skupnost le en ali centralen (ne pa federalen, ki bi zavaroval razlike med narodi) pravni red in hierarhično enega vladajočega (Karlsson, 2009, str. 3–8). Prav zato, za zagotavljanje svobodnega sveta, pa je tako ključno spoštovanje pravice do samoodločbe, ki jo bomo obravnavali v tem prvem poglavju.
5 Ustanovna listina Združenih narodov (Charter of the United Nations), podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, v veljavi od 24. oktobra 1945.
6 V sociološki literaturi sicer prevladuje negativen odnos do nacionalizma (razume ga predvsem kot superiornost enega naroda nad drugim ali drugimi narodi), a je mogoče v zgodovini in politologiji najti tudi utemeljevanje nacionalizma kot zahteve po osvobajanju in enakopravnosti narodov (pomlad narodov v 19. stoletju, proces dekolonializacije, razpad večnacionalnih držav in imperijev v začetku in ob koncu 20. stoletja).
Spoštovanje in zagotavljanje možnosti do samoodločbe namreč gradi prijateljske odnose in krepi sodelovanje med državami ter s tem mednarodni mir (Odbor za človekove pravice, 1984, 12. splošno mnenje, 8. odstavek).
Pri tem je potrebno samoodločbo obravnavati iz dveh povezanih vidikov – samoodločbo kot proces in kot pravico. Samoodločba kot proces narekuje svobodo in enakopravnost posameznikov ter zaščito teh pravic s strani političnih institucij, s pomočjo ustavnega prava in načel pravne države (Summers, 2007, str. 1–37). Na tem pa temelji tudi pravica do samoodločbe, ki daje etnični skupini, manjšini in narodu pravico do svobodne izbire svoje suverenosti in mednarodnega političnega statusa (Ustanovna listina OZN, 2. člen). Vendar pa je mednarodnopravno nujno ločevati med notranjo in zunanjo samoodločbo, saj se cilji in zahteve ene in druge zelo razlikujejo. Prva ne vodi do oblikovanja nove države ter zadeva politični, ekonomski, kulturni ali družbeni vidik notranje avtonomije, druga pa si želi in zahteva oblikovanja nove države ter vzpostavitev in priznanje (zunanje)politične neodvisnosti.
2.1.1 Temeljni pojmi
Rekli bi lahko, da je pravo o samoodločbi razvilo svoj lasten jezik (Summers, 2007), ki ga moramo poznati za njegovo celostno razumevanje. Temeljno je razlikovanje med ljudstvom, narodom in narodno ali etnično manjšino ter državo. Gre za družbeno oblikovane, ustvarjene človeške konstrukte ali pojme (Anderson, 1983), ki jih v našem kontekstu jasno opredeljuje Summers (2007, str. 1–6).
Termin ljudstvo je v mednarodnopravnem kontekstu opredeljen veliko ožje kot v poljudni uporabi. Pravno gledano je ljudstvo osnovna enota države. Torej naj bi imela vsaka država eno ljudstvo in eno oblast. Zato je ljudstvo opredeljeno tudi kot osnovna enota, ki ima pravno pravico do samoodločbe.7 Uresničujejo jo lahko le v skupini, kolektivno. Natančneje od tega ljudstvo v pravnem pogledu ni opredeljeno. Tudi če pogledamo drug vidik opredelitve ljudstva, ki govori o njem kot o nacionalni skupini z določenimi skupnimi nacionalnimi značilnostmi.8 Te značilnosti namreč niso na nobenem mestu jasneje določene.
7 Dokumenti OZN vedno govorijo splošneje in manj določno o samoodločbi ljudstev, interpretacije avtorjev (npr.
Petrič, 1984) pa večinoma in konkretneje o samoodločbi narodov.
8 Takšna opredelitev ljudstva se uporablja tudi v vsakdanji rabi (Summers, 2007, str. 1–6).
Vendar pa je prav slednje razumevanje ljudstva kot nacionalne skupine najbližje tudi opredelitvi naroda,9 ki predstavlja ljudi s skupnim poreklom, jezikom, kulturo in zgodovino. Navadno poseljujejo določeno ozemlje in delujejo pod eno oblastjo (Liebeck in Pollard, 1994, v Summers, 2007, str. 3).10 Pomembna lastnost te skupine je tudi občutek pripadnosti ter ideja o skupni prihodnosti (Guibernau, 2000, str. 989–999).11 Nekateri avtorji sicer trdijo, da so narodi namišljene skupnosti, saj se še v najmanjših večina članov med seboj ne pozna, vendar kljub temu v mislih vsakega posameznika živi njegova podoba (Anderson, 1983). V vsakdanji rabi ljudstvo in narod veljata praktično za sinonima. Prav tako pa ni velike distinkcije zaznati niti v pravnem okviru, oziroma je ta nejasna – pripadniki obeh imajo pravico do samoodločbe in drugih pravic.12
Medtem pa narodne ali etnične manjšine pravic, ki so dodeljene narodu ali ljudstvu, nimajo.
Pravica do samoodločbe jim ne pripada. V mednarodnem okvirju tudi ta termin nima enotne opredelitve, kar povzroča zmedo in nejasnost pri določitvi tudi drugih manjšinskih pravic.
Kljub temu pa imajo vse opredelitve nekaj skupnih točk. Vse razumejo manjšine kot posameznike, ki jih družijo skupne etnične in nacionalne značilnosti, ki so drugačne v razmerju do druge skupine ali večine. Poleg tega so številčno gledano manjša skupina in posledično v podrejenem položaju (Summers, 2007). Slednje je tudi njihova ključna lastnost, ki jih razlikuje od ljudstva ali naroda (United Nations Human Rights, Office of the High Commisioner, 2010).
Zato so mednarodnopravno zaščitene13 in jim pripadajo določene pravice, kot so uporaba
9 Pri opredelitvi termina narod prihaja v akademski sferi do zmede, saj nekateri avtorji enačijo narod z nacionalno
državo, kot na primer Karlsson (2009), ki kot narod definira Švico in ZDA. Pravi namreč, da so Švicarji kljub jezikovnim, religioznim in kulturnim razlikam nedvomno en narod. S tem se strinja tudi avstrijski filozof Karl Popper: »Rečeno je bilo, da ljudi bolj kot rasa združuje napačna skupna predstava o svojih prednikih« (Karlsson, 2009, str. 6).
10 Liebeck, H. in Pollard, E. (1994). The Oxford Paperback Dictionary. Oxford: Oxford University Press.
11 Popolna enotnost članov enega naroda je redka, zato je za njihovo samoidentifikacijo ključna diferenciacija njihovih značilnosti od značilnosti drugih narodov (Nationalism, self-determination and secession, 2012).
12 Če so utemeljitve teh pojmov precej nejasne že v mednarodnem okolju, pa do še večjih dilem pripelje njihovo prevajanje v slovenščino. Besedo nation v slovenskem jeziku ne prevajamo le kot narod, ampak lahko tudi kot nacija (narod z lastno državo). Poleg tega je pomembno poznati razliko med razumevanjem besede ljudstvo in narod v splošni javnosti. Prva ima namreč lahko precej negativno konotacijo (ljudstvu se pripisuje nerazvitost), medtem ko se drugi ne (narod naj bi bil moderen koncept). Opozoriti pa je potrebno tudi na tretjo dimenzijo, ki je prav tako specifična za slovensko družbo in je nastala z našo željo po osamosvojitvi. Čeprav mednarodni dokumenti vedno govorijo o ljudstvu (vsaka država naj bi imela enega), smo Slovenci zaradi lastnih interesov izraz people začeli prevajati kot narod (verjetno je tudi to eden izmed razlogov za prej omenjeno zmedo pri prevajanju) – z idejo, da lahko v eni državi živi eno ljudstvo, vendar pa več narodov – ter s tem lažje mednarodnopravno utemeljili pravico slovenskega naroda do samoodločbe.
13 Manjšine so mednarodnopravno zaščitene prvotno le po principu enakopravnosti in nediskriminacije. Kar je problematično, saj pod tema principoma nekateri razumejo in dodeljujejo zgolj dve temeljni pravici manjšinam:
pravico do obstoja (prepoved genocida) in pravico do lastne identitete. V mednarodni skupnosti manjka celostna, pravna ali zakonska obveza do manjšin, ki bi jih bolj ustrezno zaščitila s posebnimi manjšinskimi pravicami (Mihandoost in Babajanian, 2016, str. 15–19).
lastnega jezika, sledenje lastni religiji ter negovanje in uživanje lastne kulture (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 27. člen).14 Sicer pa se manjšine v osnovi delijo na jezikovne oziroma kulturne, narodnostne, etnične ali rasne (Deklaracija o pravicah manjšin, 1992, 1. člen).15
2.1.2 Nacionalizem
Nacionalizem je sodobno gibanje ali bolje rečeno ideologija (Self-determination, b.d.), ki nima enoznačne opredelitve. Obstaja pa določen strinjanje, da se njegova moč od ideoloških in organizacijskih začetkov ob koncu 18. stoletja sorazmerno veča (Maleševič in Pavasović, 2018). Nekateri avtorji, kot npr. Llobera (1994, str. I–XIV) zametke nacionalne identitete in patriotizma evropskih narodov vidijo že v srednjem veku (ali še prej), kar pa je v nasprotju z razumevanjem nacionalizma kot pojava, ki je v soodvisnem odnosu z modernostjo oziroma globalizacijo. Tako kljub obratnemu razumevanju vzročno-posledičnega razmerja enega in drugega pojava Anderson in Gellner trdita, da je nacionalizem reakcija na razvoj sodobnega sveta, Greenfeld pa je prepričan, da je nacionalizem tisti, ki je povzročil modernost (Utz, 2005, str. 615–623).
Po drugi strani pa komunikološka perspektiva ključen dogodek za razvoj nacionalizma, nastanka narodov in nacionalnih držav vidi v Gutembergovem tiskalnem stroju v 15. stoletju (D. Verčič, osebna komunikacija, 2021, 18. april). Verčič (prav tam) pravi, da je prav tisk tisti, ki je omogočil širjenje »ljudskih jezikov«, saj je postala naklada knjig večja in dostopnost širša.
V tem procesu so se jeziki (in vrednote, kultura ter način življenja) poenotili in tudi vknjižili.
Temu poenotenju je bilo namenjeno tudi ustanavljanje različnih nacionalnih akademij za znanost in umetnost.16 Prav to komunikologi razumejo kot ključen element za preživetje takratnih ljudstev, danes narodov oz. nacionalnih skupin (prav tam).17
Ideologija nacionalizma naj bi se pojavila v času nenadnih sprememb v družbenih odnosih oziroma, ko se stare tradicije niso uspele prilagoditi novim izzivom (Hobsbawn, 1990, str. 5).
14 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights), podpisan 19. decembra 1966 v New Yorku, v veljavi od 23. marca 1976.
15 Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam (1992).
Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov št. 47 (135), 18. december.
16 Takšna je bila tudi namembnost Francoske akademije (Académie Française), ki je umetno ustvarjala francoski narod (La nation française). Podobno pa se je zgodilo tudi v Jugoslaviji, ki je poskušala ustvariti troedini narod.
Ali v Sloveniji in slovenskem gibanju za neodvisnost ob koncu 20. stoletja, za katerega Verčič meni, da se je zbudil kot upor na »usmerjeno izobraževanje« hrvaškega politika Šuvarjava (D. Verčič, osebna komunikacija, 2021, 18. april).
17 Prav tako komunikološka perspektiva danes predvideva obstoj zgolj tistih narodov, ki se bodo v digitalni dobi uspeli pravočasno digitalizirati (D. Verčič, osebna komunikacija, 2021, 18. april).
Začel se je kot doktrina majhne skupine intelektualcev in politikov ter je v zadnjih dveh stoletjih prerasel v prevladujočo operativno ideologijo sodobnega sveta.18 Uspešno prodira v vse družbene sloje in področja človekovega delovanja – kulturno, ekonomsko in politično – ter je zavzel že njihov večji del (Maleševič, 2019).
Kot politična doktrina predlaga ali celo narekuje strukturo države in drugih institucij (Summers, 2007, str. 11). Za doseganje svojih političnih ciljev uporablja idejo naroda in ljudstva (Nationalism, self-determination and secession, 2012). Narod naj bi po Fardonu in Thorleifsson (2020) vedno temeljil na identifikaciji zunanjih groženj narodu in državljanom: »Zato nacionalizem neizogibno vključuje mešanico edinstvenega ali posebnega in univerzalnega«.
Torej, narod je lahko edinstven le, če je postavljen ob bok vsem drugim narodom, oziroma brez 'nas' ni 'njih' in brez 'njih' ni 'nas' (prav tam). Ta doktrina je izjemno uspešna in učinkovita (Summers, 2007, str. 1–37), lahko bi jo opredelili tudi kot najvplivnejši dejavnik sodobne zgodovine. Posamezniki (nacionalisti) so namreč lahko zvesti in predani svojemu narodu do te mere, da pozabijo in se ne ozirajo na vse ostale interese ter upoštevajo zgolj interese svojega naroda (Kohn, 1967). Takšno razumevanje nacionalizma je zgodovinsko najbolj tipično in paradigmatično, pri čemer si je enotna predvsem sociološka akademska sfera (Mandelc, 2011).
Kot pri drugih temeljnih pojmih prihaja do razhajanj med akademiki tudi pri opredelitvi nacionalizma – že med samimi klasiki doktrine – Gellner, Anderson in Smith. Prva dva obravnavata nacionalizem skozi modernistične teorije, tretji pa skozi etno-simbolizem.
Gellner izhaja iz neo-marksistične pogojene teorije (Mandelc, 2011, str. 51–54), ki nacionalizem opredeli kot »primarno politični princip, v skladu s katerim bi morali politična in narodna entiteta sovpadati« (Gellner, 1983, str. 1). Njegova teorija pravi, da se je nacionalizem pojavil le v industrijskih družbah, kjer velja načelo trajne in konstantne rasti, ki temelji na tekmovanju med razredi. Verjame, da nacionalizem ne veča samozavedanja narodov, ampak jih kar izumlja – tiste, ki predhodno sploh niso obstajali (Gellner, 1964, str. 168).19 To naj bi bila zahteva moderne države: pogoj za uspešno in učinkovito družbeno delitev dela je širjenje
18 Na to kažejo zgodovinska dejstva. Politične elite so uspele konflikt med narodi kot konflikt med državami legitimno postaviti nad konflikt med razredi (delavstvom in kapitalisti ali delom in kapitalom). Izrazil se je zlasti ob začetku prve svetovne vojne, ko so tudi socialnodemokratske stranke glasovale za vojne kredite, čeprav bi morale biti zaradi svoje podpore delavstvu bolj internacionalistično (in ne nacionalistično) usmerjene. Sicer so nam tudi v bolj optimističnem (veliko manj konfliktnem, kot je glavnina družboslovja) razumevanju zgodovine človeštva in družbenega sveta tisti, ki so nam bliže, pomembnejši kot preostali ljudje (Bregman, 2020).
19 Medtem Smith trdi, da so narodi in nacionalizem prav toliko izumljeni, kot so izumljene druge kulture, družbene organizacije in/ali ideologije (Smith, 1991, str. 55). Anderson pa Gellnerjevo teorijo zavrne, saj verjame, da so vse skupnosti zamišljene (Anderson, 1983, str. 15).
homogene in skupne visoke kulture. Ta v posameznikih vzbudi ponos in posledično se razvije tudi zvestoba. Dokaz, da posamezniki delijo visoko kulturo z drugimi državljani, jim predstavljata jezik in življenje na istem teritoriju (Mathieu in Bodet, 2019, str. 21–24). Za to magistrsko nalogo je ključen tudi prispevek Gellnerja o tragičnih posledicah združevanja ekonomske superiornosti in kulturne stigmatizacije s politično in vojaško šibkostjo, ki lahko pripelje do izgona ali genocida. Gellner poudarja (1983, str. 106), da je »nacionalni 'razvoj' zahteval, da se je včasih vsak gibal v smer, ki je bila odprta tudi za manjšinske in stigmatizirane skupine. Nekoč naj bi imela država interes ščititi manjšino,« vendar pa »danes državo bolj zanima odvzemanje njenega ekonomskega monopola s strani manjšin kot njihovo ščitenje«.
Gellnerjeva teorija nacionalizma je doživela številne kritike s strani različnih avtorjev.20 Kljub temu pa Mandelc (2011) trdi, da je njegov prispevek k študiji nacionalizma ogromen, kot je nepresežna tudi njegova vizija nacionalizma. »Noben drug strokovnjak s področja študij nacionalizma ni dosegel tako jasne delineacije tako zapletenega fenomena, nihče doslej ni tako mojstrsko skiciral ekstremno kompleksnega in spreminjajočega sveta in pri tem napravil izjemnega opisa celotne epohe s tako zelo preprostimi slikami« (prav tam, str. 58).
Anderson medtem narode razume kot kulturne artefakte – zamišljene skupnosti. Kot taki so nenaravni ali družbeno konstruirani in časovno omejeni. Trdi, da narodi obstajajo zgolj v mislih, kjer živi predstava o teh skupnostih. Posledično zgolj v mislih obstaja tudi nacionalizem.
Anderson preučuje silo in vztrajnost nacionalne identitete ter sentimenta, ki ima izjemno moč, na kar kaže žrtvovanje posameznikov v imenu svojega naroda ali države (prav tam). Po Andersonu naj bi nacionalizem povzročil dve stoletji zgodovinskih sprememb in imel dve plati.
Prva predstavlja zavestno in samozaščitno politiko dinastije ali imperija in ima za svoj namen ohranitev njunih interesov. Druga izhaja iz države in poskuša ohranjati državne interese (Anderson, 1983). Pri oblikovanju narodov in nastanku nacionalizma za Andersona ključno vlogo odigrata jezik in razvoj tiska v kapitalizmu, saj se lahko na ta način ideja o skupni skupnosti intenzivnejše in bolj stabilno širi ter legitimira politično moč kapitalistične nacionalne države. Poleg tega verjame, da je nacionalizem stranski proizvod industrializacije, sekularizacije, vzpostavitve modernih birokratskih aparatov in izobraževalnega sistema (Mathieu in Bodet, 2019, str. 24–26). Ne glede na določene razlike je jasno, da se Andersonova
20 Szporlukova kritika o razumevanju komunizma kot ruskega nacionalizma, Guibernauva kritika o nastanku nacionalizma z industrializacijo in ne le okrepitvi že obstoječega fenomena ter tista o zelo ozkem razumevanju meja modernega človeka, ki se je nemalokrat pripravljen žrtvovati za svojo domovino, Kellasova kritika o postranskosti emocionalnega apela v njegovih teorijah in na splošno prevelika abstraktnost teorije za apliciranje na dejanske primere iz realnega sveta (Mandelc, 2011).
in Gellnerjeva teorija v marsičem ujemata, saj oba narod razumeta kot ideološki konstrukt, ki skuša združiti kulturno skupnost in državo ter na ta način ustvarja abstraktno skupnost (ki ni osnovana na sorodstvenih vezeh) (Eriksen, 2002, str. 7–19).
Drugače, glavni fokus pri Smithu zavzame povezava etničnih vezi in kolektivnega spomina ter odnos med nižjim in višjim slojem družbe,21 kar imenujemo etno-simboličnim pristop. Z njim se Smith oddalji od predhodnih modernistični pogledov in popelje nacionalistične študije na novo raven (Mandelc, 2011). Za razliko od modernizma se študije etno-simbolizma posvečajo daljšemu časovnemu obdobju. Smith največji poudarek pri oblikovanju modernih narodov in nacionalizmov vidi v etnični komponenti in pravi, da naj bi bila velika večina nacionalizmov etničnih (prav tam).22 Narode razume kot sodoben pojav, vendar verjame, da je za njihovo osmišljanje sedanjosti nujno razumevanje preteklosti naroda oziroma predmoderne oblike etnije. Definira jo kot »kulturno in zgodovinsko ločeno skupino, ki pa o tem nima posebej močnega zavedanja« (Smith, 1991, str. 22). Verjame, da je občutek, 'od kod izhajamo', ključen za trditev, 'kdo smo', oziroma trdi, da so bolj kot zgodovinska dejstva pomembni 'miti' o skupnih prednikih, zgodovini in domovini (prav tam) – na tej točki se strinja tudi z Andersonom in Gellnerjem. Zato je zanj narod političen izraz etnije, ki se mora prilagoditi modernosti, da obstane in preživi (Mathieu in Botan, 2019, str. 26–28). To je tudi razlog, da prihaja do sprememb znotraj etnij, kot se spreminja tudi njihov pomen. Kljub temu predstavljajo trajne entitete, ki dinamično in ekspresivno vplivajo na človeško družbo (Smith, 2001).
Nacionalizem pa Smithu predstavlja obliko kulture oziroma ideologije, jezika, mitologije, simbolike in zavesti, ki ima globalni vpliv (Bekus, 2010, str. 13–26). Dokaz za svoj pristop vidi v modernih zahodnih državah. Te so večinsko zgrajene na osnovi jedrnih etnij, ki so si podredile in vsrkale vse obrobne etnije. Ta proces je največkrat spremljalo ekonomsko izkoriščanje, socialno izključevanje in kulturna diskriminacija. Kljub temu danes te obrobne etnije največkrat tvorijo subnacionalne nacionalizme in kljub hegemonizaciji poskušajo ohranjati svoj jezik in kulturne značilnosti, s čimer se potrjuje Smithovo teorijo o etničnih temeljih nacionalizma (Mandelc, 2011).23
21 Raziskovanje odnosa med nižjim in višjim družbenim razredom je tudi bistvena razlika med modernističnim pristopom in etno-simbolizmom, saj modernizem raziskuje nacionalizem skozi družbene elite (Mandelc, 2011, str.
61).
22 Connor gre še korak dlje, ko trdi, da je etničnost pogoj obstoja vseh nacionalizmov (Mandelc, 2011, str. 34).
23 Kritike je kot vsaka teorija doživela tudi Smithova, najbolj ostre s strani Umut Özkirimlija (2000), saj naj bi po njegovem mnenju etnosimbolisti opravičevali in ne razlagali nacionalizma. Özkirimli ni kritičen le do njihovega pristopa ampak tudi do pristopa modernistov. Avtor se ne strinja z njihovim pristopom in inherentnostjo modernosti in nacionalizma. Medtem pa se mu zdi absurdna tudi predpostavka etnosimbolistov o organski vezi
Poleg klasikov nacionalizma ne smemo pozabiti na primordializem, ki sicer velja za zastarel pristop k študijam nacionalizma. Primordializem etnije in narode razume na podlagi prvinske fizične in kulturne vezi. Predpostavlja, da so tako oblikovane skupnosti dane vnaprej in fundamentalne. Glavni predstavnik teh študij je Pierre Van den Berghe, ki etničnost razume kot razširjeno sorodstvo ter kot univerzalno in nujno naravno dejstvo. To argumentira zelo preprosto: etnična in rasna čustva vidi kot podaljšek sorodstvenih vezi (Van den Berghe, 1987, v Özkirimli, 2000, 49–70).24
Sklenemo lahko, da so distinkcije o samem razvoju nacionalizma velike že med samo tremi ključnimi avtorji, pa vendar lahko v njihovih teorijah najdemo nezanemarljivo število skupnih točk. Do številnih razlik v razumevanju nacionalizma prihaja tudi, ker nacionalna država kot glavni proizvod nacionalizma, ni kompatibilna le z enim samim tipom države. Govorimo lahko o nacionalni državi kot monarhiji, demokraciji, komunistični državi ali diktaturi. To je tudi razlog za mnenje nekaterih, da splošne teorije nacionalizma ni (Rizman, 1990, str. 87), ampak jih naj bi bilo toliko, kolikor je narodov in nacionalističnih posameznikov na tem svetu (Smith, 2001, str. 149).
Nacionalizem ima večjo moč, ko je povsem neopazen in neviden. Torej, ko je trdno vpet v posameznikov vsakdanjik in deluje nezavedno skozi osebne izkušnje, povezane z najbližjimi (družino, prijatelji, vrstniki, itd.) (Malešević, 2019) – kot tak deluje na mikro ravni. Ta nacionalizem Billing (1995) imenuje »banalni nacionalizem«, Mandelc pa »vsakdanji nacionalizem« (2011, str. 82). Prav ta naj bi v največji meri prispeval k nastanku nacionalnih držav in je prisoten predvsem v Zahodnem svetu. Obsega predsodke in stereotipe, izobešanje zastav, zahvalne dneve, državljanske obletnice in druge praznike presežnih čustev (Billing, 1995). Kot tak omogoča obstoječim narodom reprodukcijo. Vendar pa je kljub temu v večini študijah vsakdanji nacionalizem največkrat zanemarjen. Njegovo popolno nasprotje je agresiven nacionalizem, ki pa v bistvu kaže na svojo šibkost – negotovost in nestabilnost (Malešević in Pavasović, 2018).
med modernostjo in konstruirano naravo narodov ter trditev o njihovem postopnem izginjanju. Pravi, da so narodi resda zaživeli v moderni dobi, vendar so skozi čas postali neodvisni od sodobnega sveta. To je razlog, da se kljub strinjanju z etnosimbolisti o dolgotrajnem obstanku narodov v naši prihodnosti ne strinja z vzrokom njihovega obstanka. Etnosimbolisti verjamejo, da narodi ne bodo izgini, ker so zaraščeni v moderno dobo. Medtem pa je Özkirimli prepričan, da ne bodo izgini, saj do danes še nismo našli novih boljših alternativ temu konceptu.
Prepričan je, da bo nacionalizem obstajal, dokler jih ne bomo našli (Özkirimli, 2000).
24 Van den Berghe, P. (1978). Race and Ethnicity: A sociobiological perspective. Ethnic and Racial Studies 1(4), 401–411.
Poleg tega je nujno izpostaviti, da je lahko nacionalizem tako odprt in strpen ter s tem progresiven25 kot tudi zaprt in nestrpen ter regresiven. Ali če povemo drugače, nacionalizem je skrajno kontradiktorna ideologija, ki lahko predstavlja in opravičuje tako osvoboditev in pravičnost kot tudi zatiranje in nasilje.
Slednje razumevanje nacionalizma lahko največkrat najdemo v jedru skrajno desnih ideologij, vendar tega ne gre posploševati. Pomembna lastnost in posebnost nacionalizma je tudi neverjetna konceptualna in organizacijska prilagodljivost. Soobstaja v različnih političnih stališčih – najdemo ga lahko med levo, desno ali sredinsko politično opcijo (Fardon in Thorleifsson, 2020). Nekateri ga prav zato ne tretirajo kot pravnomočno ideologijo.26 Kljub temu ali pa prav zato je nacionalističen diskurz močan. Vse, kar 'smo' in je 'naše', se predstavlja kot objektivna realnost, ki pa obstoji le, če vsi člani drug drugega razumejo na podlagi diskurzivnega okvira nacionalne identitete oziroma v kontekstu nacionalizma (Calhoun, 1997, str. 1–27). »Je oblika branja in gledanja, razumevanja in sprejemanja stvari« (Billing, 1995, str.
127). Nacionalistični diskurz dosega tudi ideološko podlago zunaj državnih institucij – v javni sferi, civilni družbi, verskih skupnostih, nevladnih organizacijah in drugod (Maleševič, 2013, str. 91). Özkirimli (2000, str. 229) celo pravi, da je prav nacionalističen diskurz tisti zadnji razlagalec in legitimist narodov.
Nacionalizem ni pomemben zgolj kot politična ideologija, ampak tudi ali še bolj na ravni temeljnih vprašanj vsakega posameznika. To so posameznikova identiteta, pozicija v družbi in prostor na zemlji. Ljudje imamo namreč kot kolektivna bitja močan nagon po združevanju v skupine. Čeprav je narodnostna opredelitev v sodobni družbi neizogibna, je hkrati izjemno pomembna tudi za samoidentifikacijo (Summers, 2007, str. 33–37).
2.1.3 Pravica do samoodločbe ljudstva (naroda) in njen proces
Pravica naroda oziroma ljudstva do samoodločbe in določitve njihovega političnega statusa je močno povezana z nacionalistično doktrino oziroma je njen stranski produkt. Nacionalizem
25 Na tej točki je pomembno omeniti tudi patriotizem, ki ga nekateri avtorji enačijo z nacionalizmom. Nacionalizem je večinoma viden kot zelo negativno čustvo, patriotizem pa kot pozitivno. Največkrat velja naslednja distinkcija:
patriotizem predstavlja »ljubezen do domovine, naroda, države« ter je sinonim za rodoljubje in domoljubje;
nacionalizem pa je opredeljen kot »prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov« (FRAN, b. d.). Pri tem je pomembno izpostaviti, da kot patriote največkrat opredeljujemo sebe, kot nacionaliste pa druge.
26 S čimer pa se ne strinja Özkirimli, ki pravi, da noben družben fenomen ne more in ne bi smel biti splošno opredeljen. S tem zavrača tudi poskuse opredelitve nacionalizma kot ideološko homogene teorije. Slednje pa poskuša doseči Smith, ki verjame, da je bistvo ideoloških gibanj visoka stopnja fleksibilne abstrakcije (Mandelc, 2011).
razume narod kot temeljno enoto sodobnih politik. Poleg tega je narod tudi temelj sodobnih držav. Prav slednje tudi sovpada s pravico do samoodločbe, ki predlaga, da je ljudstvo27 ali narod temelj določitve kakršnegakoli političnega statusa (Summers, 2005). Pravico do samoodločbe je Klabbers (2006, str. 186) brez zadržkov označil kot »eno izmed bolj kontroverznih norm mednarodnega prava«. Nekateri avtorji samoodločbo razumejo tudi kot načelo in ne kot pravico: načelo, usmerja opredeljevanje pravil in njihovo izvrševanje oziroma predstavlja smernice za vrednotenje, pravica pa omogoča sklicevanje in v skladu s tem delovanje subjekta na določen način (Pavčnik, 2019, str. 91–163). Petrič ob tem (pomembno) dodaja, da je načelo samoodločbe sestavljeno iz pravice do samoodločbe in načela enakih pravic, ki sta hkrati neločljivi. Nadaljuje tudi s kritiko razumevanja samoodločbe kot načela, kar po njegovem mnenju pomeni prezreti OZN, ki jo opredeljuje kot pravico ter zanikati ves razvoj mednarodne skupnosti od leta 1945 dalje (Petrič, 1984, str. 73–74).
Pravico do samoodločbe imajo številne skupine ljudi, vendar je največkrat ne želijo uporabiti (Klabbers, 2006). Zahteva po pravici do samoodločbe navadno izhaja iz nacionalističnih idej in združuje skupino posameznikov, ki navadno poseduje določeno stopnjo nacionalne zavesti, željo po oblikovanju svoje lastne države in izbiri svoje lastne vlade (Self-determination, b. d.).
Kot politična 'veroizpoved' se je pojavila v 18. stoletju ter od takrat igra zelo pomembno vlogo pri definiranju sodobne politike (Summers, 2005, str. 325–330). Prve orise samoodločbe lahko zaznamo v času ameriške revolucije 1776, ko je veljalo, da mora vsaka oblast izhajati iz volje vladanih, sicer jo ima narod ali ljudstvo pravico zamenjati. Nove razsežnosti je dobila s francosko revolucijo leta 1789, ki je kot nosilca suverenosti opredelila nacijo in pripomogla k dejanskemu izvajanju plebiscitov. Takrat se je vzpostavilo tudi načelo enakopravnosti in suverenosti vseh narodov ter načelo, da je odločilna volja ljudstva, ki vzpostavi novo državo.
Ti dve načeli sta se ohranili vse do danes, ker kažeta na vzajemno in notranjo povezanost med človekovimi pravicami in samoodločbo narodov, ki zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine (Petrič, 1984, str. 11–26).
Pravica narodov do samoodločbe se je v 20. stoletju zelo okrepila in pripomogla k nastanku marsikaterih neodvisnih držav (Türk, 2015, str. 99). Razloga sta dva: proces dekolonizacije in Leninov prispevek oziroma marksistično razumevanje samoodločbe. Lenin je zagovarjal načelo samoodločbe za vse narode in vztrajal, da mora biti samoodločba stvar svobodno
27 Pravica do samoodločbe ljudstva izhaja iz časov kolonializma, ko so se želeli kolonizirani teritoriji osvoboditi tuje oblasti. Prav zato pa je pravica do samoodločbe v osnovi namenjena ljudstvom, saj v kolonijah naj ne bi živeli narodi ampak ljudstva – več v podpoglavju 2.1.1.
izražene volje naroda, ki ga zadeva (Petrič, 1984, str. 11–26). V takratni mednarodni skupnosti je bilo takšno pojmovanje samoodločbe izjema. Namesto tega se je uveljavilo razumevanje, ki ga je v času prve svetovne vojne v govoru Štirinajst točk izrazil Woodrow Wilson ter s tem začel s promocijo ideje samoodločbe (Wilson's "Fourteen Points", 1918). Pravico do samoodločbe so zavezniki kasneje sprejeli kot mirovni cilj, ki je močno zaznamoval povojni svet (Klabbers, 2006). Leta 1945 je spodbujanje k samoodločbi narodov in ljudstev postal eden izmed glavnih ciljev OZN (in mednarodnega prava) (Summers, 2005, str. 329). Po drugi svetovni vojni je postalo prevladujoče liberalno razumevanje samoodločbe oziroma njen gospodarski vidik. To pomeni, da je z njo zahtevana odprava izkoriščanja dežel v razvoju ter preprečitev kakršnekoli gospodarske in politične podrejenosti oziroma dominacije (Petrič, 1984, str. 15–19).
Prav nacionalizem (ali nacionalne vezi ali vezi, ki identificirajo narod) in (pozitivno) mednarodno pravo (ali pravna načela) sta doktrini, ki sta združeni v pravu o samoodločbi.
Medtem ko bi lahko za nacionalizem rekli, da je na nek način obseden z državami kot institucijami, ki so zakonite le, če predstavljajo nacijo, drugače pa zamenljive, je temelj mednarodnega prava prav suverena država, od katerih je mednarodno pravo tudi odvisno.28 Kljub velikim razlikam med doktrinama je temelj obeh država, ki predstavlja njun presek.
Država je bistvo mednarodnega prava in nacionalizem je ključen pri zagotavljanju njene legitimnosti ter s tem posledično mednarodnega prava – na kar kaže tudi Ustanovna listina OZN in Mednarodna zaveza človekovih pravic29 (prav tam, str. 328–333). To pa vodi do problema, na katerega je opozoril že Petrič (1984): samoodločba je sicer res pravica ljudi, vendar je v pozitivnem mednarodnem pravu30 tudi proizvod držav. Kar pomeni, da so nacionalisti razdeljeni na tiste na oblasti in tiste brez oblasti. Posledično so razlike med pravno in politično pravico do samoodločbe velike. Ko gre za politiko, je vprašanje samoodločbe v rokah nacionalistov na oblasti (matične države), kar pomeni, da je podpora samoodločbi pogojena s koristmi za politično elito. Pravna legitimnost pa je odvisna od nacionalističnega argumenta, ki predpostavlja obstoj avtentičnega ljudstva s pravico do samoodločbe in njegovega uveljavljanja te pravice brez arbitrarnih omejitev. To je argument pozitivnega mednarodnega prava, ki zahteva, da so ljudstva s pravico do samoodločbe jasno razdeljena in opredeljena. Prav zato pa
28 Od suverenih držav je odvisno spoštovanje in nastajanje novega mednarodnega prava (Summers, 2005).
29 Mednarodna zaveza človekovih pravic je sestavljena iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta 1948, ter dveh mednarodnih paktov – Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki sta bila sprejeta 1966 (Summers, 2005).
30 Pozitivno mednarodno pravo je pravo, ki je sklenjeno med državami zlasti z mednarodnimi pogodbami in sporazumi.
pravo o samoodločbi nemalokrat kritizirajo in ga obtožujejo nejasnosti, nekoherentnosti ter nedoslednosti (Summers, 2005).
Nekateri strokovnjaki rešitev vidijo v razumevanju pravice do samoodločbe kot pravice do procesa. To pomeni, da imajo entitete pravico do sodelovanja pri odločitvah, ki bodo zaznamovale njihov položaj v prihodnosti. To pravico do sodelovanja je Hannah Arendt razlagala tudi kot »pravico imeti pravico« (Faghfouri Azar, 2019). Ta sicer določeni skupini, narodu, ljudstvu ali manjšini ne prinaša pravice do odcepitve, niti ne do avtonomije ali samovladanja, ampak zagotavlja pravico do obstoja – biti slišan in biti resno obravnavan.
Samoodločba kot proces namreč zagotavlja tako svobodo in enakopravnost posameznikov, kot tudi zaščiti njihove pravice s strani političnih institucij s pomočjo ustavnega prava in načel pravne države (Summers, 2007).31 Razumevanje samoodločbe kot procesa prinaša številne prednosti. Prvič, zmanjšuje pomembnost spornega, a po naravi omejenemu pojmu ljudstva ali naroda. Drugič, procesno razumevanje samoodločbe ne zbuja lažnega upanja, vsaj ne do enake mere kot odcepitveno razumevanje. In tretjič, politični proces, ki je nagnjen k sodelovanju – ne kot sama ideja odcepitve – pridobi večji pomen (Klabbers, 2006, str. 186–204).
Pravica do samoodločbe naroda je na tak ali drugačen način zapisana v različnih listinah in paktih.32 Za to delo najbolj ključni so: Ustanovna listina OZN, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP) in Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (v nadaljevanju MPESKP).33 Preden se posvetimo Ustanovni listini OZN, na kratko predstavimo oba mednarodna pakta, v katerih je pravica do samoodločbe pomenljivo zapisana v 1. členu in zveni identično: »Vsi narodi imajo pravico do samoodločbe. S to pravico si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj«. Ob tem Odbor za človekove pravice34 jasno opozarja, da je odvzemanje pravice do samoodločbe kršenje temeljnih človekovih pravic oziroma, da so temeljne človekove pravice predpostavka pravice do samoodločbe naroda (Klabbers, 2006, str. 186–
206).
31 Na ta način – z razumevanjem samoodločbe kot procesa, so strokovnjaki nenamerno izničili povezavo med samoodločbo in ozemljem. S tem so zagotovili novo prednost skupinam željnim samoodločbe – naenkrat pravica do samoodločbe velja tudi za religiozne in socialne skupine, migrante ter razpršena ljudstva (Summers, 2007).
32 Atlantska listina (1941), Deklaracija o odpravi kolonializma (1960), Helsinška sklepna listina (1975) in drugod.
33 Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights, podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku, v veljavi od 3. januarja 1976.
34 Nadzira izvrševanje Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah. Njegove pristojnosti so kvazi sodne.
V Ustanovni listini OZN pa je termin samoodločba pojasnjen na dva načina. Po prvem bi morala imeti država pravico do samoodločbe v povezavi s pravico do svobodne izbire političnih, ekonomskih, družbenih in kulturnih sistemov (Self-determination, b. d.), kot lahko interpretiramo 2. odstavek 1. člena Ustanovne listine OZN: »Cilji Organizacije združenih narodov so: (2) razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu.« Drugo razumevanje pa je opredeljeno kot pravica ljudstva, da se konstituira v državo, ali kako drugače svobodno določi obliko zveze z že obstoječo državo. Ta je zapisana v 1.
odstavku 55. člena Ustanovne listine OZN:
Organizacija združenih narodov za dosego stabilnosti in blaginje, ki sta nujni za mirne in prijateljske odnose med narodi ob upoštevanju načel enakopravnosti in samoodločbe, spodbuja: a) višji življenjski standard, zaposlovanje ter gospodarski in družbeni napredek in razvoj, b) reševanje mednarodnih gospodarskih, socialnih, zdravstvenih in sorodnih problemov ter mednarodno sodelovanje v kulturi in izobraževanju, c) splošno spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved.
Če bi bila zgornja dva člena vse, kar zadeva samoodločbo znotraj Ustanovne listine OZN, bi bila kompleksnost področja manjša. Vendar temu ni tako, zato postane pravica do samoodločbe na nek način stvar interpretacije. V 2. členu, 7. odstavka Ustanovne listine OZN je namreč zapisano, da:
Organizacija in njene članice v svojih prizadevanjih za dosego ciljev iz 1. člena delujejo v skladu s temi načeli:
/.../
(7) nobena določba v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov ne pooblašča, da se vmešava v zadeve, ki so po svoji naravi v notranji pristojnosti držav, ali od članic zahteva, da te zadeve predložijo v reševanje v skladu z ustanovno listino, vendar to načelo ne vpliva na izvajanje prisilnih ukrepov iz VII. poglavja.
S tem določilom je postavila OZN v popolno navskrižje samo sebe in pravico do samoodločbe, saj prednost daje obstoječim državam, na kar opozarja tudi Mandelc v svoji knjigi Na mejah nacije. Dodaja, da, četudi je ta pravica neodtujljiva, je v praksi skrajno težko dosegljiva. Že priznani narodi s svojo državo te pravice namreč ne potrebujejo. Medtem pa ljudstva, ki bi to želela, živijo znotraj večnacionalnih držav in tako trčijo ob integriteto in suverenost neodvisne države, ki je prav z zgornjim členom zaščitena pred kakršnimkoli vmešavanjem mednarodne skupnosti (Mandelc, 2011). Poleg tega je Mandelc oster (prav tam, str. 21–22):
Položaj, v katerem je stvarni svetovni politični red slep za razlikovanje etničnega in političnega vidika narodov, gotovo ni naključen. Je elegantna rešitev, ki daje na eni strani etabliranim državam pravno sredstvo reguliranja in (raz)delitve sveta ter jim zagotavlja homogenost, mir
in pokornost; na drugi strani pa kolektivitetam brez države (ljudstvom, narodom, etničnim in verskim skupinam, manjšinam) ponuja minimalno strategijo in podlago upravičevanja svojih teženj po politični afirmaciji.
V pravu o samoodločbi ni težko najti tako prednosti in slabosti. Kot je pred malo več kot stoletjem opozoril sekretar Woodrowa Wilsona, je samoodločba »preprosto nabita z dinamitom«, kar dobro naslika kompleksnost doktrine (Lansing, 1921). Vanjo sodi tudi razlikovanje med notranjo in zunanjo samoodločbo naroda, ki bo igrala pomembno vlogo v drugem delu magistrskega dela.
2.1.3.1 Notranja samoodločba naroda
Mednarodna sodna praksa interpretira pravico ljudstev do samoodločbe kot pravico vseh, da se osvobodijo vseh tujih, kolonialnih in rasnih nadvlad. Pravica se deli na notranjo in zunanjo samoodločbo (Senese, 1989, str. 19). Ta delitev je bila prvič omenjena v posebnem poročilu Komisije ZN za Indonezijo leta 1949 kot tendenca k samoodločbi manjšine znotraj obstoječe države (notranja samoodločba) ali alternativa njenemu razpadu (Resolucija 67, 1949).35 Notranja samoodločba lahko prevzame različne oblike (Seymour, 2013, str. 386–387):
1. kot sodelovanje v političnem procesu znotraj obstoječe države (volitve in predstavniki znotraj parlamenta),
2. kot samouprava oziroma avtonomija, ki je tudi najbolj očitna izbira, saj to pomeni, da imajo ljudje političen nadzor nad svojimi institucijami znotraj obstoječe države ter delujejo po načelu enakosti,
3. kot poseben ustavni status oziroma še bolj sofisticirana oblika samouprave, ki omogoča določeni skupini svojo ustavno ureditev znotraj obstoječe države, ki odraža politiko drugačnosti.
Notranja samoodločba je pomembna predvsem, ker skuša izboljšati enakopravnost med marginaliziranimi skupinami ter bolj zaščititi svoboščine in pravice manjšin. Poleg tega pa zagotavlja tudi povečanje dostojanstva ter kulturne in politične avtonomije. Tako ta vrsta samoodločbe prevzame vse pozitivne konotacije samoodločbe (Cardenas in Canas, 2002, str.
110–118) in je kot taka opredeljena kot primarna pravica narodov in ljudstev v različnih dokumentih OZN.
35 Resolucija 67/1949 Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 28. januarja 1949 o spremembi imena Odbora za dobre usluge v Komisijo Združenih narodov za Indonezijo.
2.1.3.2 Zunanja samoodločba naroda oziroma njegova odcepitev
Medtem je zunanja samoodločba večinoma razumljena predvsem negativno. Zunanja samoodločba se razlikuje od notranje v politični vlogi, saj daje narodu pravico do lastne in neodvisne politične ureditve (MPESKP in MPDPP) in preprečuje vmešavanje mednarodne skupnosti v interne zadeve naroda (Hannum, b. d.). Po mnenju nekaterih s pravico zunanje samoodločbe narod pridobi tudi pravico do odcepitve, vendar pa si strokovnjaki glede tega niso enotni (Nowak, 1993, str. 11). Lahko bi rekli, da je zunanja samoodločba neke vrste priznanje, da ima vsako ljudstvo pravico, da se oblikuje kot nacionalna država ali se integrira ali združi z že obstoječe državo (Senese, 1989).
Pravica do zunanje samoodločbe po OZN standardih stopi v veljajo, če in ko je kršena pravica do notranje samoodločbe določenemu narodu znotraj obstoječe države. Torej: če obstoječa država svojemu sestavnemu narodu ni pripravljena priskrbeti notranje samoodločbe, ali ga eksistenčno ogroža. V dokumentih OZN je zapisano, da je primarna pravica vseh ljudstev notranja samoodločba, ki lahko ob neupoštevanju pripelje do legitimiranja zunanje samoodločbe (Seymour 2013, str. 385–394). Avtor dodaja, da se lahko zunanje samoodločbe poslužujejo kolonialni narodi, tisti pod tujo okupacijo in narodi, ki jim je bila grobo in sistematično odvzeta pravica do notranje samoodločbe (prav tam).
Za doseganje zunanje samoodločbe je nujno zagotoviti vsakemu posamezniku in s tem ljudstvu oziroma narodu svobodno in prosto opredeljevanje lastne volje (brez izvajanja pritiskov), ki mora biti s strani naroda ali ljudstva jasno izražena. To v praksi največkrat pomeni organizacijo referenduma, ki da narodu možnost izraziti strinjanje ali ne z delovanjem oblasti (Nowak, 1993, str. 10). Zunanja samoodločba lahko pripelje do različnih zaključkov in sicer (prav tam):
1. do deklaracije o nacionalni neodvisnosti,
2. do združitve narodov v unijo ali federacijo, ali do njenega razpada, 3. do odcepitve dela ozemlja in ustanovitve lastne države,
4. do priključitve naroda k federaciji ali državi oziroma do razglasitve pripadnosti določeni državi.
Lahko se ne zgodi tudi nič od naštetega. V sodobni praksi za priznavanja zunanje samoodločbe oziroma odcepitve namreč velja, da je ta dokončno pravno veljavna le, ko jo potrdi tudi matična država (Crawford, 2006). To pa se zgodi le, če ima slednja korist in, oziroma ali, če nanjo pritiska mednarodna skupnost (zlasti druge države, ki bi na podlagi samoodločbe nastalo
entiteto priznale kot državo). Tako je danes splošno sprejeto mnenje, da odcepitev z namenom neodvisnosti ni niti nezakonita niti zakonita, temveč je »nevtralen akt, katerega posledice so urejene na mednarodni ravni« (prav tam, str. 390). To pomeni, da mednarodnopravno gledano lahko tretje države načeloma priznajo odcepitev, kar zagovarja tudi Komisija za mednarodno pravo v Okvirni deklaraciji pravic in dolžnosti držav (Okvirna deklaracija pravic in dolžnosti držav, 1949).36
Skozi zgodovino se je vloga mednarodnega priznanja spreminjala – od prepovedi priznanja državam, ki so nastale z revolucijo ali brez soglasja ustaljenega reda 'koncerta' velikih sil, do tega, kar velja še danes, da nepriznanje s strani matičnih držav ne pomeni nujno nemožnosti priznanja mednarodne skupnosti. S tem se je spreminjala tudi vloga priznanja matične države.
Ta je bila včasih pogoj, kasneje, ko temu ni bilo več tako, pa je matična država lahko odcepitvena gibanja skušala preprečiti tudi s pomočjo sile. Če je do tega prišlo, je bilo od mednarodne skupnosti pričakovano, da se ne vmešava in ostane nevtralna (Crawford, 2006).
Načelo nevmešavanja velja praktično še danes. Podpora za enostranska priznanja v mednarodni skupnosti je minimalna. Poleg tega od leta 1945 dalje nobeni državi, ki je nastala z enostransko odcepitvijo, ni bil dopuščen vstop v OZN, dokler ni pridobila potrditve matične države. Treba pa je poudariti, da danes mednarodno pravo razlikuje med odcepitvami v različnih okoliščinah (ali je ta enostranska, kolonialna ali nasilna), kot tudi med razpadi držav in odcepitvijo.
Obojestransko sporazumne in nenasilne odcepitve in samoodločbe v kolonialnem kontekstu so lažje dosegljive. Prav tako je lažje dosežena tudi neodvisnost v kontekstu razpada držav.37 Če sklenemo, pravica do samoodločbe naroda ima mnoge omejitve in je skrajno zahtevno in zapleteno področje mednarodnega prava. Nejasnosti se pojavijo že pri opredelitvi nosilcev te pravice, dodatne zaplete predstavljajo kontradiktorne interpretacije mednarodnih listin in pogodb. Razhajanja poveča še velika vrzel med pravico do samoodločbe v teoriji in praksi ter univerzalnost vsakega posameznega primera samoodločbe v praksi.
Kompleksnosti področja ne uspejo rešiti niti nekateri 'novejši mednarodni dokumenti', kot je Dunajska deklaracija (1993),38 ki prav pravico do samoodločbe, ki je sicer kolektivna pravica, kot prvo in edino takšno, umeščajo med univerzalne človekove pravic (Holder, 2006, str. 5–7).
36 Okvirna deklaracija pravic in dolžnosti držav. (1949). Sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne Skupščine Združenih narodov A/RES/375, 6. december.
37 Bangladeš je vse do danes edina entiteta, ki se je uspela odcepiti brez soglasja svoje matične države in postati polnopravna članica OZN (Crawford, 2006).
38 Dunajska deklaracija. (1993). Sprejeta in razglašena na Svetovni konferenci človekovih pravic, 25. junija.
