UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino
KATRA ŠTULAR
SOOČANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA Z NASILJEM STARŠEV NAD OTROKI
Magistrsko delo
Šenčur, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino
KATRA ŠTULAR
SOOČANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA Z NASILJEM STARŠEV NAD OTROKI
Primary Teachers' Treatment of Parental Violence against Children
Magistrsko delo
Mentor: prof. dr. Janez Krek
Šenčur, 2021
i ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju prof. dr. Janezu Kreku za strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela.
Hvala tudi vsem učiteljem razrednega pouka, ki so sodelovali v raziskavi in mi tako omogočili priti do zaključnih ugotovitev.
Najlepša hvala družini in partnerju za vse spodbudne besede in veliko potrpežljivosti v času študija.
Zahvaljujem se tudi vsem, ki so z mano preživeli študentska leta in mi jih s tem še polepšali.
ii
iii
POVZETEK
Nasilje staršev nad otroki predstavlja vsesplošen družbeni problem. Zasebnost družin je zaščitena, zato je poseganje države v družino zelo omejeno. Zaradi vloge, ki jo ima šola v življenju vsake družine, je njena dolžnost, da prevzame del vloge pri preprečevanju in obravnavanju družinskega nasilja. Za uspešno spopadanje z omenjenim problemom morajo vzgojno-izobraževalni zavodi zagotoviti jasen sistem pomoči otroku, ki doživlja nasilje v družini, učiteljem pa ustrezno znanje na tem področju. Tako bo ustvarjen občutek varnosti tako za otroka, žrtev nasilja, kot tudi za pedagoškega delavca.
V magistrskem delu smo raziskali, kako se učitelji razrednega pouka soočajo z nasiljem staršev nad otroki, kakšno je njihovo znanje na omenjenem področju, kateri dejavniki jih spodbujajo ali odvračajo k sprožitvi prijave suma družinskega nasilja staršev nad otroki ter kakšno toleranco imajo do uporabe fizičnega in psihičnega nasilja kot sredstva za vzgojo otrok. Raziskali smo tudi pojavnost nasilja staršev nad otroki znotraj vzgojno- izobraževalnih zavodov v šolskem letu 2019/20. V raziskavi je sodelovalo 150 učiteljev razrednega pouka, ki so poučevali v šolskem letu 2019/20. Podatke smo zbirali tri mesece s pomočjo spletnega vprašalnika.
Rezultati raziskave so pokazali, da so učitelji razrednega pouka seznanjeni s postopkom prijave in obravnave suma družinskega nasilja staršev nad otroki, medtem ko je njihovo poznavanje vsebin Pravilnika o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2010) ter Priročnika za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih:
obravnavanje nasilja v družini (Filipčič in Klemenčič, 2011) večinsko zelo pomanjkljivo.
Čeprav je obravnava družinskega nasilja staršev nad otroki znotraj vzgojno- izobraževalnega sistema timsko delo, menimo, da bi na področju poznavanja vsebin iz Pravilnika in Priročnika učitelji razrednega pouka potrebovali dodatna izobraževanja.
Učitelje v največji meri k prijavi zaznanega suma nasilja opogumlja: želja po pomoči učencu, načela šole in predhodne pozitivne izkušnje s prijavo, odvrača pa: prepričanje, da se bo s prijavo suma družinskega nasilja učencu povzročilo več škode kot koristi, dvom o resničnosti nasilja in skrb za lastno varnost, varnost svoje družine. Dopustnost uporabe fizičnega nasilja (klofuta, udarec s predmetom, udarec po prstih) kot vzgojne metode učitelji razrednega pouka ocenjujejo glede na intenzivnost dejanja, ne pa na obliko, denimo enkratno klofuto brez vidnih posledic so ocenili za manj nasilno kot večkratne klofute z vidno posledico (modrica na licu). Dopustnost uporabe psihičnega nasilja (grožnje, zapiranje otroka v sobo, prepoved obiskovanja obšolskih dejavnosti) kot vzgojne metode pa učitelji razrednega pouka v največji meri ocenjujejo kot nenasilne oziroma manj nasilne vzgojne metode za razliko od besednega poniževanja, ki so ga označili kot pogosto ali vedno nasilno vzgojno metodo. Glede na pridobljene podatke lahko sklepamo, da učitelji razrednega pouka bodisi ne znajo prepoznati psihičnega nasilja v konkretnih primerih bodisi ga ocenjujejo kot blažjo obliko nasilja staršev nad otroki. Pridobljeni podatki kažejo, da je pri učiteljih razrednega pouka prepoznavanje psihičnega nasilja
iv
staršev nad otroki manj učinkovito kot prepoznavanje fizičnega nasilja. Kot sum nasilja staršev nad otroki so učitelji razrednega pouka v šolskem letu 2019/2020 največkrat zaznali zanemarjanje, sledi psihično nasilje, fizično nasilje, ekonomsko nasilje in spolno nasilje. V šolskem letu 2019/20 pa so učitelji razrednega pouka največkrat prijavili sum zanemarjanja kot obliko nasilja staršev nad otroki, sledi fizično nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje, na zadnjem mestu pa je spolno nasilje.
Ugotovitev raziskave ne moremo posplošiti na celotno populacijo, menimo pa, da izsledki raziskave ustrezno prikazujejo stanje na raziskanem področju in predstavljajo dobra izhodišča za nadaljnja raziskovanja.
KLJUČNE BESEDE: nasilje v družini, otrok žrtev, starš nasilnež, učitelj razrednega pouka
v
ABSTRACT
Parental violence against children is a universal social problem. The privacy of families is protected, so state interference in the family is very limited. However, because of the role that the school plays in the life of every family, it is its duty to take part in preventing and addressing domestic violence. To successfully deal with this problem, the educational institutions must provide a clear system of assistance to a child experiencing domestic violence, and appropriate knowledge in this area must be provided to the teachers. This will create a sense of security for the child, the victim of violence, as well as for the educational staff.
In this master's thesis, we investigated how primary school teachers deal with parental violence against children, what their knowledge in this area is, what factors encourage or discourage them from reporting suspected domestic violence against a child, and what tolerance they have towards the use of physical and psychological violence as a means of raising children. Finally, we also investigated the incidence of parental violence against children within educational institutions in the 2019/20 school year. The study involved 150 primary school teachers who taught in the 2019/20 school year. Data were collected for 3 months using an online questionnaire.
The results of the research showed that primary school teachers are familiar with the process of reporting and dealing with suspected parental domestic violence against children, while their knowledge of the content of the Rules on the treatment of domestic violence for educational institutions (2010) and the Manual for employees in educational institutions: dealing with domestic violence (Filipčič and Klemenčič, 2011) is mostly very deficient. Although the treatment of domestic violence within the educational system is a team effort, we believe that primary school teachers would need further training in this field. Primary school teachers are most encouraged to report perceived suspicions of violence by the desire to help the pupil, the school’s principles, and previous positive experiences with reporting, but are discouraged by the belief that reporting suspected domestic violence will do more harm than good, by the doubt of the reality of violence, and by concern for their own safety and the safety of their family. Primary school teachers assess the permissibility of using physical violence (slapping, hitting with an object, wrist slap) as an educational method according to the intensity of the act and not on the form.
However, they assess the permissibility of using psychological violence (threats, locking the child in the room, banning extracurricular activities) as educational methods as non- violent or less violent educational methods, in contrast to verbal humiliation, which they describe as a frequent or always violent method. Based on the obtained data, we can conclude that primary school teachers either do not know how to recognize psychological violence in specific cases or assess it as a milder form of parental violence against children. The data obtained show that recognizing the psychological violence of parents against children is less effective for primary school teachers than recognizing physical
vi
violence. As suspected domestic violence against children, primary school teachers in the 2019/2020 school year most often perceived neglect as a form of parental violence against children, followed by psychological violence, physical violence, economic violence, and sexual violence. In the 2019/20 school year, primary school teachers most often reported neglect as a form of parental violence against children, followed by physical violence, psychological violence, economic violence, and last but not least, sexual violence.
The results of the research cannot be applied to the entire population, but we believe that the findings adequately reflect the situation in this research area and represent good starting points for further research.
KEY WORDS: domestic violence, child victim, parent bully, primary school teachers
vii
KAZALO
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA... 4
2.1. DRUŽINA IN DRŽAVA ... 4
2.1.1. DRUŽINA – ZIBELKA NASILJA ... 6
2.1.1.1. KLOFUTA – VZGOJNA METODA ALI NASILJE? ... 7
2.2. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI ZAVOD IN NASILJE V DRUŽINI ... 8
2.2.1. PREVENTIVNE DEJAVNOSTI ... 9
2.3. ZNAKI DOŽIVLJANJA NASILJA NAD OTROKI V DRUŽINI ... 10
2.4. NASILJE V DRUŽINI ... 12
2.4.1. VRSTE DRUŽINSKEGA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ... 13
2.4.1.1. FIZIČNO NASILJE ... 13
2.4.1.2. SPOLNO NASILJE ... 14
2.4.1.3. PSIHIČNO NASILJE ... 14
2.4.1.3.1. RAZVEZA STARŠEV ... 15
2.4.1.3.2. NASILJE MED STARŠEMA ... 15
2.4.1.4. EKONOMSKO NASILJE ... 15
2.4.1.5. ZANEMARJANJE ... 16
2.4.1.6. ZALEZOVANJE ... 17
2.5. POTEK PRIJAVE SUMA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ZNOTRAJ VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA ZAVODA ... 17
2.5.1. KORAKI PRI OBRAVNAVI SUMA NASILJA V DRUŽINI ... 18
2.5.1.1. INFORMACIJA O NASILJU ... 18
2.5.1.2. OBVESTILO ŠOLSKI SVETOVALNI SLUŽBI IN IZDELAVA ZAPISA 19 2.5.1.2.1. ZAPIS DOGODKA ... 19
2.5.1.3. POGOVOR Z OTROKOM ... 21
2.5.1.4. POSREDOVANJE SUMA O NASILJU DRUGIM INSTITUCIJAM 22 2.5.1.5. SKLIC INTERNEGA TIMA ... 23
2.5.1.6. DELOVANJE INTERNEGA TIMA ... 23
2.6. NALOGE ZAPOSLENIH V POSTOPKU PRIJAVE SUMA NASILJA ... 27
2.6.1. VODSTVO ŠOLE – RAVNATELJ ... 27
viii
2.6.2. ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA ... 27
2.6.3. RAZREDNIK ... 28
2.6.4. DRUGI STROKOVNI DELAVCI ... 28
2.7. DILEME PEDAGOŠKIH DELAVCEV OB ZAZNAVI IN PRIJAVI SUMA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ... 29
2.8. ZAKONODAJA REPUBLIKE SLOVENIJE S PODROČJA IZPOSTAVLJENOSTI OTROK NASILJU V DRUŽINI ... 31
2.8.1. ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI (2008) ... 32
2.8.2. PRAVILNIK O OBRAVNAVI NASILJA V DRUŽINI ZA VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNE ZAVODE (2010) ... 32
2.8.3. KAZENSKI ZAKONIK (2008) ... 33
2.8.4. KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH (1989) ... 33
3. EMPIRIČNI DEL ... 35
3.1. NAMEN IN CILJ RAZISKAVE ... 35
3.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 35
3.3. METODOLOGIJA ... 36
3.3.1. RAZISKOVALNA METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 36
3.3.2. VZOREC ... 36
3.3.3. OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 37
3.3.4. POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 37
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 38
4.1. ZNANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA O POSTOPKIH PRIJAVE IN OBRAVNAVE SUMA DRUŽINSKEGA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ... 38
4.2. DEJAVNIKI, KI UČITELJE RAZREDNEGA POUKA SPODBUDIJO OZIROMA ODVRNEJO OD PRIJAVE SUMA DRUŽINSKEGA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ... 45
4.3. ODNOS UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA DO UPORABE FIZIČNEGA IN PSIHIČNEGA NASILJA KOT VZGOJNEGA PRIJEMA ... 47
4.4. DRUŽINSKO NASILJE STARŠEV NAD OTROKI NA RAZREDNI STOPNJI V ŠOLSKEM LETU 2019/20 ... 53
5. ZAKLJUČEK ... 56
6. VIRI IN LITERATURA ... 60
7. PRILOGE ... 64
ix
7.1. PRILOGA 1: OBRAZEC ZA ZAPIS O NASILJU NAD OTROKOM V SKLADU S PRAVILNIKOM O OBRAVNAVI NASILJA V DRUŽINI ZA VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNE ZAVODE ... 64 7.2. PRILOGA 2: VPRAŠALNIK ... 66
x
xi KAZALO TABEL
Tabela 1: Opis vzorca po delovni dobi ... 36 Tabela 2: Postopek prijave suma nasilja staršev nad otrokom ... 38 Tabela 3: Poznavanje vsebin Pravilnika o obravnavi nasilja v družini za vzgojno- izobraževalne zavode (2010) ter Priročnika za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih: obravnavanje nasilja v družini (Filipčič in Klemenčič, 2011) ... 40 Tabela 4: Dejavniki, ki spodbujajo učitelje razrednega pouka k prijavi družinskega nasilja staršev nad otroki ... 45 Tabela 5: Dejavniki, ki odvračajo učitelje razrednega pouka k prijavi družinskega nasilja staršev nad otroki ... 46 Tabela 6: Mnenje učiteljev razrednega pouka o vplivu prijave suma nasilja staršev nad otrokom ... 47 Tabela 7: Mnenje učiteljev razrednega pouka o tem, kako pogosto vzgojne metode predstavljajo nasilje ... 47 Tabela 8: Mnenje učiteljev razrednega pouka o tem, kako pogosto je določeno vzgojno metodo treba prijavili kot sum nasilja staršev nad otrokom ... 49 Tabela 9: Mnenje učiteljev razrednega pouka o tem, kako pogosto vzgojne metode predstavljajo nasilje ... 50 Tabela 10: Pogostost zaznanih oblik nasilja na razredni stopnji v šolskem letu 2019/20 ... 53 Tabela 11: Pogostost prijave suma zaznanih oblik nasilja na razredni stopnji v šolskem letu 2019/20 ... 54
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Opis vzorca po spolu ... 36
KAZALO SLIK
Slika 1: Grafični prikaz nalog pri obravnavi suma nasilja staršev nad otroki ... 26
1 1. UVOD
Vrsto let je v naši kulturi podoba družine veljala kot varno zatočišče pred nevarnim svetom (Pavlović, 1994). Zasebnost je sinonim za družino, posledično je obseg tako formalnega kot neformalnega družbenega nadzora nad dogajanjem v družini omejen. Ravno to pa omogoča izvajanje nasilja v družini (Filipčič, 2002).
Otroci veliko časa preživijo v šolah in z njimi so v tem času v stiku pedagoški delavci.
Zaradi poznavanja otrok in strokovnega znanja so pedagoški delavci v položaju, v katerem lahko pri učencih opazijo vedenjske, fizične ali psihične spremembe, ki nakazujejo pojav negativnih izkušenj v otrokovem življenju. Spremembe seveda ne pomenijo nujno prisotnosti družinskega nasilja, pa vendar če pedagoški delavec pozna znake zlorabe in jih zna ustrezno interpretirati v povezavi z opaženimi spremembami, se mu lahko pojavi sum o prisotnosti nasilja nad učencem (Walsh idr., 2005). Kljub informiranosti in zmožnosti prepoznavanja družinskega nasilja so pedagoški delavci velikokrat v dvomu, ali zaznani sum nasilja v družini sploh prijaviti. Zaradi prisotnosti subjektivnega doživljanja nasilnih dejanj staršev nad otroki prijavljanje le-teh centrom za socialno delo variira od učitelja do učitelja. Razlike se pokažejo tako pri zaznavanju intenzivnosti nasilja (primer: klofuta – nekateri učitelji jo dojemajo kot še dopustni vzgojni prijem staršev, drugi že kot nasilje, medtem ko bi hudo pretepanje otroka z uporabo predmeta večina učiteljev (verjetno) takoj označila za nasilje) kot tudi pri ponavljanju nasilnih dogodkov (nekateri kot nasilno dejanje staršev nad otroki označijo že prvo takšno dejanje, drugi dejanje vidijo kot nasilno šele, ko se nekajkrat ponovi) ter pri zaznanih vrstah nasilja (nekateri bodo kot nasilne prej označili tiste starše, ki bodo nad otroki izvajali fizično ali spolno nasilje kot psihično). Zato ni presenečenje, da pedagoške delavce ob zaznanem sumu zlorabljenega otroka spreletavajo dvomi o njihovi oceni opaženega stanja. Na to, ali bo pedagoški delavec navsezadnje sum zlorabe otroka prijavil ali ne, vplivajo različne okoliščine. K prijavi suma zlorabe otroka pedagoškega delavca lahko opogumi želja po pomoči otroku, predhodne pozitivne izkušnje s prijavo suma, lastne izkušnje z družinskim nasiljem ipd., ali odvrne skrb za lastno varnost, varnost svoje družine, predhodne negativne izkušnje s prijavo suma, prepričanje, da bi s prijavo učencu povzročili več škode kot koristi ipd. (Kos-Mikuš, 1994).
Kljub vsem naštetim vidikom, ki lahko vplivajo na to, ali bo pedagoški delavec zaznano zlorabo otroka prijavil ali ne, pa jih k temu zavezuje kar nekaj zakonov Republike Slovenije. Eden izmed njih je Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008). Pomembna člena tega zakona sta 3. člen (prva točka): Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu:
nasilje) je prepovedano. in druga točka 6. člena, ki zavezuje pedagoške delavce k prijavi vsakršnega zaznanega nasilja: Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvesti center za socialno delo, policijo ali
2
državno tožilstvo, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008).
Čeprav je obravnava zlorabe otroka v omenjenem zakonu jasna, se pri pedagoških delavcih poleg omenjene subjektivnosti doživljanja nasilja pojavlja tudi precejšen dvom o tem, kdaj je določena mera fizičnega kaznovanja kot vzgojnega prijema staršev sprejemljiva in kdaj ni. Zavedati se moramo, da se opredelitve zlorabe otroka razlikujejo skozi čas, med različnimi kulturami ter med različnimi kulturnimi in družbenimi skupinami (Gelles, 1978, v Besharov, 1991), vendar dajejo zakoni Republike Slovenije jasno sporočilo – nikakršno nasilno dejanje nad otrokom ni dopustno. Pedagoški delavci bi morali vsakršen zaznani sum zlorabe otroka prijaviti na center za socialno delo. A stvari niso tako črno-bele, kot jih v teoriji lahko prikažemo. Zavedati se namreč moramo, da nihče ne želi prevzeti odgovornosti za razbitje družine na podlagi suma, a se kljub temu pedagoški delavci ne smejo zanesti na to, da bo »/…/ pomagal že kdo drug ali da bo zloraba sama od sebe izginila.« (Bouwkamp, 1994, str. 15).
Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del (poglavje 2) smo razdelili na osem delov, začenši z definicijo družine in njenim pomenom znotraj naše države – Republike Slovenije (podpoglavje 2.1), sledi opis pomena vzgojno- izobraževalnih zavodov pri preprečevanju nasilja staršev nad otroki (podpoglavje 2.2), zatem pa smo opisali znake družinskega nasilja staršev nad otroki (podpoglavje 2.3).
Podpoglavje 2.4 predstavlja najbolj obsežen del teoretičnega dela, v katerem smo definirali nasilje v družini ter predstavili posredne in neposredne oblike nasilja staršev nad otroki. V nadaljevanju smo pregledno razčlenili postopek prijave suma nasilja staršev nad otroki znotraj vzgojno-izobraževalnega zavoda ter opisali bistvene naloge sodelujočih v tem procesu (podpoglavji 2.5 in 2.6). Nazadnje smo predstavili dileme pedagoških delavcev ob zaznavi in prijavi suma nasilja staršev nad otroki (podpoglavje 2.7).
Teoretični del smo zaključili s kratkim pregledom relevantnih zakonodajnih vsebin (podpoglavje 2.8). Tretje poglavje predstavlja empirični del, v katerem smo najprej opisali namen in cilj raziskave, sledijo raziskovalna vprašanja in opis uporabljene metodologije (raziskovalna metoda, raziskovalni pristop, vzorec, opis postopka zbiranja podatkov, opis postopka obdelave podatkov). V naslednjem poglavju (4. poglavje) sledi predstavitev zbranih rezultatov raziskave in njihove interpretacije. Predstavitev podatkov smo razdelili na štiri podpoglavja. V prvem podpoglavju (4.1) smo predstavili in analizirali znanje učiteljev razrednega pouka o obravnavani tematiki, sledi predstavitev dejavnikov, ki učitelje razrednega pouka spodbujajo ali odvračajo od prijave zaznanega suma družinskega nasilja staršev nad otroki (podpoglavje 4.2), naprej smo predstavili rezultate odnosa učiteljev razrednega pouka do uporabe fizičnega in psihičnega nasilja v vzgojnih metodah (podpoglavje 4.3), nazadnje pa sledi še pregled pojavnosti nasilja na razredni stopnji v šolskem letu 2019/20 (podpoglavje 4.4). Na koncu vsakega podpoglavja je kratek opis ugotovljenega stanja.
3
V petem poglavju sledi zaključek, v katerem smo ponovno povzeli bistvene ugotovitve in predstavili omejitve omenjene raziskave in možnosti za izboljšavo ter nadaljnje raziskovanje. Sledita še poglavji Viri in literatura (6. poglavje) ter Priloge (7. poglavje).
4 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1. DRUŽINA IN DRŽAVA
Družina ima poseben pomen v življenju vsakega posameznika in že vrsto let v naši kulturi njena podoba velja kot varno zatočišče pred nevarnim svetom (Pavlović, 1994). Družina je življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice (Družinski zakonik, 2017, 2/1). Družino sestavljajo družinski člani, katere Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008, 2/1) opredeli zelo široko: Družinski člani oziroma članice (v nadaljnjem besedilu: družinski člani) po tem zakonu so:
̶ zakonec ali zunajzakonski partner,
̶ sorodnik v ravni vrsti,
̶ sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena,
̶ oseba v svaštvu v ravni vrsti,
̶ oseba v svaštvu v stranski vrsti do vštetega drugega kolena,
̶ posvojitelj in posvojenec,
̶ rejnik in otrok, nameščen v rejniško družino,
̶ skrbnik in varovanec,
̶ osebe, ki imajo skupnega otroka,
̶ osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu,
̶ osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu.
Družina ima številne funkcije, ki pa se z razvojem družbe spreminjajo. V preteklosti so bile funkcije družine sledeče: zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ženske, zadovoljevanje reprodukcije družbe, osebnostna stabilnost odraslih, socializacija otrok in ekonomska funkcija. Dandanes pa je družinam odvzeta marsikatera zgoraj našteta funkcija, namreč velik del socializacije otrok opravijo vzgojno-izobraževali zavodi, ekonomska funkcija družine pa se je močno zreducirala na potrošnjo. Kljub temu pa se njena pomembnost v družbi ni zmanjšala, saj je pridobila številne nove funkcije. Prva izmed njih je medsebojna čustvena podpora članov družine, druga pa je ta, da je družina še vedno primarna socializacijska skupina vsakega otroka, kljub velikemu delu vzgojno- izobraževalnih zavodov (Filipčič, 2002).
Na državni ravni družina predstavlja osnovno celico družbe, ki ima pomemben položaj znotraj naše države, Republike Slovenije. To dokazujejo številni zakoni in pravilniki, ki urejajo oblikovanje in dogajanje v družinah. Nekaj le-teh je država sprejela, začenši z letom 1993, ko je bila sprejeta Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji, sprejet je bil tudi Zakon o družinskih prejemnikih, hkrati pa se je to
5
leto pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojavil nov položaj – državni sekretar za družino (Filipčič, 2002).
Družine, ne glede na oblike (nuklearna družina, enostarševska družina, razširjena družina, dopolnjena družina, družina z istospolnima staršema), imajo skupen sinonim – zasebnost (Filipčič, 2002). »Zasebnost je področje delovanja posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez zakonskega pooblastila.« (Najrajter, 2010, str. 139). Prav zasebnost pa dopušča visoko stopnjo nasilja v družini (Filipčič, 2002), saj omejuje tako formalni kot neformalni družbeni nadzor. Ustava Republike Slovenije (1991) v 53. členu navaja pravico staršem in otrokom do družinskega življenja ter državi nalaga obveznost varovanja družin. Pravica do družinskega življenja omejuje poseg države v družino, vse dokler otroci v njej niso ogroženi (Najrajter, 2010). Pravica do zasebnosti torej ni absolutna, marveč relativna, kar pomeni, da država lahko vanjo upravičeno poseže, kadar otrok nima srečnega in varnega otroštva. Država naj bi v družino posegala le v skrajnih primerih, pri čemer pa se pojavi vprašanje, kdaj dogajanje v družini preide v skrajnost, v kateri je intervencija države potrebna (Filipčič, 2002). 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (Evropsko sodišče za človekove pravice, 2010) navaja naslednje skrajnosti, zaradi katerih država lahko posega v družino:
• preprečitev nereda ali kaznivega dejanja,
• zavarovanje zdravja ali morale,
• zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi.
1. točka 19. člena Konvencije o otrokovih pravicah (1989) jasno opredeljuje, da nikakršno nasilje nad otroki ne sme biti tolerirano, in sicer: Države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj. Tudi Republika Slovenija je z letom 1991 postala podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah in se s tem zavezala k njenemu upoštevanju in uresničevanju. Poleg dejstva, da je Republika Slovenija tako podpisnica mednarodnega dokumenta, zavezujočega k popolni prepovedi fizične kazni nad otrokom, za odpravo in kaznovanje vsakršnega fizičnega kaznovanja, izpostavimo še naslednja štiri dejstva, ki spodbujajo preprečevanje nasilja nad otroki (Global Initiative to End All Corporal Punishment of Children, 2018):
– otroci, kot najmanjši in najbolj ranljivi člani naše družbe, si pred nasiljem zaslužijo več in ne manj zaščite kot odrasli ljudje;
6
– tudi otroci so ljudje in z izvajanjem nasilja nad njimi kršimo njihove človeške pravice (pravico do zdravja, razvoja, izobraževanja in svobode pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem ali kaznovanjem);
– posledice nasilja;
– nasilje vodi v nasilje.
Nasilje v družini je velik družben problem, ki zajema oblike neustrezne vzgoje otrok in se dogaja v vseh družbenih slojih in v vseh skupnostih (Hvala, 2008). Vsaka oblika in intenzivnost nasilja je nasilje. Zaradi kulturno in družbeno zaznamovanih vzgojnih metod je treba razumevanje nasilnih ravnanj prilagoditi okoliščinam, v katerih se izvajajo, namreč nerealistično je pričakovati, da bi država lahko posegala ob vsakem pojavu nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011).
2.1.1. DRUŽINA – ZIBELKA NASILJA
Otroci so najbolj ranljiva in nemočna skupina državljanov, namreč popolnoma so odvisni od odraslih, zato so nemalokrat njihove pravice podrejene pravicam odraslih (Mušič, 2008). Mit, da je otroštvo najbolj brezskrbno obdobje življenja, je že dolgo trdno ukoreninjen v naši družbi, vendar je za mnoge otroke zaradi prepogostega poseganja odraslih v sfere otroškosti otroštvo vse prej kot to (Hvala, 2008).
Otrokova primarna izkušnja z nasiljem je največkrat prav nasilno dejanje starša nad njim.
Pogosto se nasilno dejanje prične z »nedolžnim« šeškanjem. Več kot 90 % staršev (tudi tistih, ki se imajo za ljubeče in dobre) svoje otroke v neki točki udarijo, zato Straus normalno družino imenuje kot »zibelko nasilja« (Straus, 2008, v Domiter Protner, 2014).
Tudi ankete, izvedene v tujini, predvsem v ZDA, ugotavljajo, da je večina otrok deležna fizičnega nasilja s strani svojih staršev vsaj enkrat v otroštvu (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Zavedati se moramo, da definicija zlorabe otroka variira skozi čas, med različnimi kulturami ter med različnimi kulturnimi in družbenimi skupinami (Gelles, 1978, v Besharov, 1991). Tudi pri pojmovanju zlorabe otrok obstajajo velike kulturne razlike – dejanja in vedenja staršev do otrok, ki so v eni kulturi pojmovani kot nasilni, niso nujno enako vrednoteni v drugi kulturi (Domiter Protner, 2014). V Republiki Sloveniji smo skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družinah. Največji premik na tem področju se je zgodil šele leta 2008 s sprejetjem Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Domiter Protner, 2014). Leta 1995 je Pavlovič izpeljal prvo empirično raziskavo o pojavu trpinčenja otrok v Sloveniji. Ugotovil je, da se institucije, odgovorne za delo z otroki (centri za socialno delo, vzgojno-izobraževalni zavodi, dispanzerji), letno ukvarjajo s kar 3000–3500 primeri trpinčenja otrok (Filipčič, 2002). V letu 2007 je bilo zabeleženih
7
3032 primerov oškodovanih otrok s kaznivimi dejanji, od tega je bilo 1421 otrok (posredno ali neposredno) udeleženih v kaznivih dejanjih v družinskem okolju, 193 otrok do 15. leta je bilo žrtev spolnega nasilja, 250 otrok pa je bilo žrtev hudega zanemarjanja ali trpinčenja (Mušič, 2008). Pavlovič (1994) poudarja, da številke predstavljajo le primere nasilja, ki so bili strokovnjakom »vidni«, kar pa naj bi predstavljalo zgolj 60 % primerov od vseh skupnih primerov neustreznega ravnanja staršev nad otroki (Filipčič, 2002). Tudi statistike Policije Republike Slovenije navajajo, da se je število prijav nasilja v družini v zadnjem desetletju podvojilo. Iz tega podatka ne smemo sklepati, da je nasilje v družini dejansko naraslo za kar dvakrat, saj so razlogi za rast prijavljenih primerov nasilja lahko drugačni. Eden izmed njih je vsekakor večja ozaveščenost tako strokovne kot tudi laične javnosti glede prepoznavanja družinskega nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011). Povečano število prijavljenih primerov nasilja pa lahko nakazuje tudi na spreminjajoč se odnos do nasilja, večjo občutljivost in pozornost temu področju in večje zavedanje družbe in institucij o pomembnosti preprečevanja vseh vrst nasilja nad otroki (Mušič, 2008).
Starši, ki frustracije in probleme z otroki rešujejo z nasiljem, potrebujejo pomoč celotne družbe, zato je zloraba otrok kompleksen problem, ki zahteva obravnavo s strani celotne družbe (Miller, 2000).
2.1.1.1. KLOFUTA – VZGOJNA METODA ALI NASILJE?
Ni trdno dokazano, da vzgoja s telesnim kaznovanjem negativno vpliva na otroka (Filipčič, 2002), nikjer tudi ni zapisano, da fizično nasilje in poniževanje otrok nista ustrezni metodi vzgoje otrok (Mušič, 2008), a tak model vzgoje vsekakor ne predstavlja »idealnega modela« vzgoje (Filipčič, 2002). Vzgoja naj bo stvar družine, država pa naj v njo poseže le, kadar ima tehtni razlog, da je družinski član ogrožen, pri čemer klofuta sama po sebi ne predstavlja takšne ogroženosti (Filipčič, 2002).
Navkljub zgornjim trditvam Filipčič (2002) izpostavlja nekaj točk, zakaj uporaba fizičnega nasilja za vzgojo otrok ni primerna:
̶ tudi otroci so ljudje;
̶ telesno kaznovanje otroke uči, da je agresija spremenljiv odziv na konflikt;
̶ predvsem majhni otroci (manj kot eno leto) niso sposobni povezati telesne bolečine s svojim ravnanjem;
̶ klofuta ustavi otroka le pri trenutnem odklonskem vedenju in bo sprememba v vedenju v prihodnje prisotna le v situacijah, za katere otrok ve, da bo ob neupoštevanju sledila klofuta (npr. klofuta, če ne pospravi mize, se projicira le na to dejanje, ne na dejanje pospravljanja za sabo nasploh);
̶ nevarnost stopnjevanja telesnega kaznovanja do meja trpinčenja; klofuta se od brutalnega tepeža razlikuje le po stopnji in ne po obliki (oboje je nasilje);
8
̶ nevarnost naključnih poškodb; udarci poleg bolečin lahko povzročijo tudi poškodbe (predvsem pri majhnih otrocih (5, 6 let), ki še nimajo dobro razvitega občutka za ravnotežje).
Vsaka poškodba, ki zahteva zdravniško oskrbo, kot vzgojna metoda nedvomno presega meje običajnega vzgajanja. Ena modrica morda še ne nakazuje fizične zlorabe otroka, več modric, svežih in/ali starih, modrice na različnih delih obraza in/ali telesa pa morajo vzbuditi sum zlorabe otroka (Miller, 2000).
2.2. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI ZAVOD IN NASILJE V DRUŽINI
Šola je kot vzgojno-izobraževalni zavod otrok mnogo let stalnica v življenju vsake družine, zato pomembno vpliva tudi na dinamiko odnosov v družini. Zaradi vpliva, ki ga ima šola na potek dogajanj v družinah, je nujno, da prevzame del vloge pri preprečevanju in obravnavanju družinskega nasilja (Hvala, 2008).
Vsak strokovni delavec v vzgojno-izobraževalnih zavodih je v sklopu svojih poklicnih dolžnosti otrokom dolžen zagotoviti varnost in jih pred različnimi oblikami nevarnosti ustrezno zaščititi (Filipčič in Klemenčič, 2011). 35. člen Ustave Republike Slovenije (1991) zagotavlja pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, kar posledično vzgojno-izobraževalnim institucijam nalaga oblikovanje ustreznih ukrepov za varovanje otrok pred vsemi oblikami nasilja (Najrajter, 2010). Pomoč otrokom v stiski odrejajo tudi številni predpisi, za temeljna bi lahko označili Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) in Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2010).
Ker nasilja v družini ne moremo izkoreniniti, je pomembno, da so strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih ustrezno opremljeni z znanjem in seznanjeni s protokoli ravnanja v primerih suma družinskega nasilja. Le tako bodo njihovi odzivi ustrezni za otroka in navsezadnje tudi za njih same. Zavedati se namreč moramo, da družinsko nasilje prizadene tako otroka in njegovo družino kot tudi pedagoškega delavca, ki se s takim primerom sreča, in celotni vzgojno-izobraževalni zavod (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih morajo stremeti k ničelni toleranci do nasilja, k čemur jih obvezuje tudi Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2010). To pomeni, da se je vsak pedagoški delavec dolžan odzvati na vsakršno opaženo, povedano ali videno nasilje nad otrokom (Filipčič in Klemenčič, 2011). Tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) v drugi točki 6. člena k prijavitveni dolžnosti obvezuje vse zaposlene v vzgoji in izobraževanju: Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih
9
združenjih, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti, takoj obvesti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase. Povrh vsega pa se opustitev prijave suma nasilja nad otrokom kaznuje tudi s pravnega vidika. Kazenski zakonik (2008) v 281.
členu navaja sankcije za uradne osebe (v vzgojno-izobraževalnih zavodih so to ravnatelji) zaradi opustitve dolžnosti prijave: Uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let. Ostali zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih pa ob opustitvi prijave odgovarjajo v okviru kršitev delovnih dolžnosti.
Pomembno se je zavedati, da je zloraba otrok s strani družinskih članov za otroke zelo travmatična. Otroci velikokrat ne zmorejo javno obtožiti osebe, do katere čutijo navezanost (Filipčič, 2008), zato morajo to odgovornost prevzeti pedagoški delavci.
2.2.1. PREVENTIVNE DEJAVNOSTI
Pomemben korak pri preprečevanju nasilja nad otroki je izvajanje različnih preventivnih dejavnosti v okviru vzgojno-izobraževalnega programa. Ena izmed njih je seznanjanje učencev z njihovimi pravicami in načinom, kako le-te tudi uveljaviti. Poleg opolnomočenja učencev pa je pomemben preventivni ukrep tudi sodelovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov z učenčevimi družinami. Najpomembnejši je spoštljiv odnos z učenčevo družino.
Pedagoški delavci predstavljajo začasen vpliv na otrokovo življenje, starši pa trajnega, zato je staršem treba predstaviti svet z otroške perspektive (Miller, 2000). Staršem mora vzgojno-izobraževalni zavod posredovati znanja in spretnosti, ki jih bodo spodbujale k nenasilnemu in spoštljivemu ravnanju z otroki (Verbič, 2008), saj starši nasilje nad otrokom lahko izvajajo tudi zaradi njihove neukosti (Najrajter, 2010). Tesno sodelovanje med vzgojno-izobraževalnim zavodom in starši vodi šolske strokovne delavce tudi do boljšega vpogleda v družinsko dinamiko (Verbič, 2008), starše pa motivira k večjemu sodelovanju z vzgojno-izobraževalnim zavodom (Najrajter, 2010).
V verigi varovanja otrok pred nasiljem morajo sodelovati vse institucije, ki imajo stik z otrokom – od patronažne službe, zdravstva, vrtca, šole do nevladnih organizacij, centrov za socialno delo, policije in sodišč. Pomembno je tudi, da vse te institucije medsebojno delujejo, ne le v fazi ukrepanja zoper nasilja, temveč že v fazi preventive prek skupnih delavnic, izmenjav izkušenj in znanj, gostovanj ipd. (Verbič, 2008). Pomembna pa je tudi promocija vsesplošne nenasilne družbe in posameznika (Najrajter, 2010).
Vzgojno-izobraževalne institucije lahko preventivno vplivajo tudi na družbeno klimo, razbijajo stereotipe in spreminjajo predsodke (Najrajter, 2010).
10
Preventivni programi na šolah obsegajo delo (Hvala, 2008):
– z učitelji in vodstvom šole, – z učenci,
– s starši,
– z zunanjimi institucijami.
2.3. ZNAKI DOŽIVLJANJA NASILJA NAD OTROKI V DRUŽINI
Otroci veliko časa preživijo v vzgojno-izobraževalnih zavodih in z njimi tudi pedagoški delavci. Zaradi poznavanja otrok in strokovnega znanja so pedagoški delavci v položaju, v katerem lahko pri učencih opazijo vedenjske, fizične ali psihične spremembe, ki lahko nakazujejo na pojav negativnih izkušenj v otrokovem življenju. Spremembe seveda ne pomenijo nujno prisotnosti družinskega nasilja, pa vendar če pedagoški delavec pozna znake zlorabe in jih zna ustrezno interpretirati v povezavi z opaženimi spremembami, se mu lahko pojavi sum o prisotnosti nasilja nad učencem (Walsh idr., 2005). Pri oceni fizičnih in/ali psihičnih posledic kot znakov družinskega nasilja je potrebna previdnost, namreč enaki znaki so lahko posledica tudi drugih okoliščin v otrokovem življenju (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Znaki pri otrocih, žrtvah katerega koli nasilja v družini, se izkazujejo na različne načine.
Najbolj opazni so vidni navzven, globlji znaki, predvsem čustveni, pa so velikokrat skriti in neopazni (Filipčič in Klemenčič, 2011). Prvi znak je vsekakor otrokovo trpljenje, ki pa etično obvezuje pedagoške delavce, da preprečijo slabo ravnanje nad otroki (Hvala, 2008).
Znaki, ki lahko nakazujejo na nasilje nad otroki (Filipčič in Klemenčič, 2011):
– poškodbe na obrazu,
– pogoste kakršne koli poškodbe brez otrokovega logičnega pojasnila (pri znakih vlečenja, grabljenja, opekline, odtisi predmetov …),
– pogoste bolečine (glavoboli, bolečine v trebuhu …), – težave/bolečine pri sedenju, hoji,
– seksualno agresivno, neustrezno, promiskuitetno vedenje, – slaba prehranjenost,
– kraja hrane v šoli,
11
– pomanjkljiva urejenost, neprijetni telesni vonji, umazana, raztrgana oblačila,
– otrok brez očal, čeprav le-te potrebuje, neurejena zobna higiena, neustrezno zdravljenje ob prisotnosti bolezni,
– stalna zaskrbljenost o svoji varnosti in/ali varnosti katerega drugega družinskega člana, – žalost,
– izmikanje skupnim aktivnostim v vzgojno-izobraževalnem zavodu, – pri urah športa se otrok noče preobleči v športna oblačila,
– nizka samopodoba, pomanjkanje samozaupanja, – izbruhi jeze,
– izvajanje vrstniškega nasilja, – uživanje alkohola in/ali drog, – pogosto izostajanje od pouka, – pasivno, umaknjeno odzivanje,
– strah pred odhodom domov, pred starši.
Drugi znaki (Domiter Protner, 2014):
̶ težave pri druženju z vrstniki,
̶ malo interesov in socialnih aktivnosti,
̶ neprimerno vedenje, ki vodi v izključitev iz šole,
̶ slab šolski uspeh,
̶ neprimerno spolno vedenje, bežanje, uporništvo,
̶ introvertiranost,
̶ ekstremna osamljenost, poskusi samomora, duševni problemi,
̶ vedenjske motnje,
̶ pretirana podredljivost,
̶ strah ob nenadnih gibih,
̶ prestrašenost ob slabi oceni.
12
Pri opazovanju in spremljanju otrok je poleg navedenih znakov treba posebno pozornost nameniti dvema tipoma otrok, in sicer tistim, ki nenadoma spremenijo svoje obnašanje (prej ekstravertirani otroci nenadoma postanejo tihi, introvertirani ali obratno – introvertirani otroci postanejo glasni, agresivni) in tistim, pri katerih se nenadno pojavijo specifični ali nespecifični (motnje spanja, prehranjevanja) znaki zlorabe (Domiter Protner, 2014).
Pomemben dejavnik pri prepoznavanju otroka, ki je žrtev nasilja, je načrtno opazovanje in sistematično zapisovanje vedenja otrok (Verbič, 2008). Natančno in vestno je treba beležiti tiste vedenjske znake, ki vzbujajo skrb. Zapisati je treba, kaj je otrok naredil/rekel, kako se je obnašal, navesti je treba datum, del dneva, ko se je vedenje pojavilo, kako smo se odzvali mi ter kako je našo reakcijo sprejel otrok (Miller, 2000). Le tako lahko pri posameznem otroku ugotovimo dostopanja pri njegovem vedenju, poleg tega pa so zapisi opažanj tudi pomembni v procesu preverjanja suma zlorabe otroka (Verbič, 2008).
2.4. NASILJE V DRUŽINI
Nasilje v družini se pojavlja v različnih oblikah, intenzitetah ravnanja in z različnimi posledicami (Filipčič in Klemenčič, 2011). Druga točka 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008) opredeli nasilje kot: /…/ vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (v nadaljnjem besedilu:
povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok. Zakon poudari tudi, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 4/2).
Nasilna dejanja niso le tista, ki so izvedena naklepno, marveč opredelitev, ali je bilo neko dejanje nad otrokom nasilno ali ne, izhaja iz doživljanja žrtve, pri čemer odnos nasilneža do dejanja, ki ga je storil, ni pomemben (Filipčič in Klemenčič, 2011). Torej smo priča nasilju staršev nad otrokom, tudi ko npr. zaradi slabe ocene starši zmerjajo otroka z neumnežem, nesposobnežem, čeprav tako ravnajo v prepričanju, da to delajo v otrokovo korist.
13
2.4.1. VRSTE DRUŽINSKEGA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) loči med šestimi skupinami nasilja, ki jih nad otroki lahko izvajajo njihovi starši:
1. fizično nasilje, 2. spolno nasilje, 3. psihično nasilje, 4. ekonomsko nasilje, 5. zanemarjanje, 6. zalezovanje.
2.4.1.1. FIZIČNO NASILJE
Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3/3).
Fizično nasilje nad otroki je z Zakonom o preprečevanju družinskega nasilja prepovedano: Telesno kaznovanje otrok je prepovedano (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3a).
Ločimo lahko dve obliki fizičnega nasilja, in sicer tiste z (Domiter Protner, 2014):
̶ vidnimi posledicami – posledica stika starša z otrokom (pretepanje, lasanje, klofutanje) ali
̶ nevidnimi posledicami – ni neposrednega stika starša z otrokom (klečanje, prisiljevanje v (šolsko) delo, preobremenjevanje otrok, posiljevanje otroka s hrano do bruhanja, izpostavljanje nizkim temperaturam).
Na tej točki je treba izpostaviti tudi zelo posebno obliko telesnega nasilja staršev nad otroki, imenovano Munchausnov sindrom, pri katerem oseba, običajno mati, otroka namerno poškoduje in/ali otroku povzroča bolezenske znake. Munchausnov sindromom se nanaša na duševno motnjo pri odrasli osebi, ki trpinči svojega otroka zato, da bi kasneje zaradi svoje skrbi za tega otroka pridobila pozornost drugih (navadno zdravstvenih delavcev, lahko pa tudi vzgojiteljev, učiteljev) (Kraljić, 2014). Posledice takšnega nasilja so: izpostavljanje otroka bolečim, dolgotrajnim zdravstvenim postopkom, nastopi lahko celo smrt otroka (Domiter Protner, 2014).
14
Nekatere oblike fizičnega nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011):
̶ lasanje,
̶ udarjanje z roko ali različnimi predmeti,
̶ odrivanje, »butanje ob steno«.
2.4.1.2. SPOLNO NASILJE
Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi (Zakon o preprečevanju družinskega nasilja, 2008, čl. 3/4).
Velika večina otrok, žrtve spolnih napadov, storilce poznajo. V skoraj 80 % primerov so storilci del kroga otrokove družine oziroma igrajo pomembno vlogo v otrokovem življenju (Mušič, 2008). Žrtve spolne zlorabe so lahko tako fantki kot deklice, storilci pa tako moški kot ženske. Zlorabe se najpogosteje dogajajo na storilčevem in/ali žrtvinem domu (Miller, 2000).
Nekatere oblike spolnega nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011):
̶ spolno občevanje z otrokom,
̶ neprimerno dotikanje otroka,
̶ siljenje otroka v dotikanje spolnih organov odrasle osebe,
̶ siljenje otroka v gledanje pornografskih filmov.
Za razliko do fizičnega nasilja in zanemarjanja spolno nasilje nima nobene povezave z vzgojo otrok, discipliniranjem in zahtevami otrokovega razvoja (Domiter Protner, 2014).
2.4.1.3. PSIHIČNO NASILJE
Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3/5).
To obliko nasilja je še posebej težko prepoznati in prijaviti, saj jo je težko dokazati.
Pogosto se otrok sploh ne zaveda, da se nad njim izvaja psihično nasilje (Domiter Protner,
15
2014). Ker pa psihično nasilje močno škoduje otrokovemu duševnemu zdravju in/ali socialnemu razvoju (Smith idr., 2019), je treba nameniti posebno pozornost tudi pri odkrivanju te oblike nasilja.
Nekatere oblike psihičnega nasilja:
̶ vpitje,
̶ izsiljevanje,
̶ grožnje,
̶ namensko zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb (Filipčič in Klemenčič, 2011),
̶ žaljivo zmerjanje, poniževalne pripombe, neprestane kritike,
̶ izpostavljanje otroka nasilju nad drugimi (Smith idr., 2019).
2.4.1.3.1. RAZVEZA STARŠEV
Razveza dveh oseb pomeni prekinitev partnerskih razmerij, medtem ko v primeru skupnih otrok starševska razmerja ostajajo, kar pa starši velikokrat pozabijo. Razveza običajno pomeni dolgoletne psihične in/ali pravne vojne med staršema, kjer se v sredini velikokrat znajdejo otroci. Otroci na razvezo staršev reagirajo različno, največkrat pa na to vpliva soočanje staršev na situacijo, saj so otroci zelo dobri opazovalci. Situacija je za starše največkrat neprijetna, zato je komunikacija med njima velikokrat zelo intenzivna, zato tudi to situacijo lahko označimo kot eno izmed oblik psihičnega nasilja staršev nad otroki (Kraljić, 2010), saj je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 4/2).
2.4.1.3.2. NASILJE MED STARŠEMA
Tudi otroci, ki sami niso neposredne žrtve fizičnega nasilja in so temu zgolj priča, nasilje doživljajo zelo travmatično. Otrok, ki gleda, kako se starša med sabo pretepata, se nauči nezdravega partnerskega odnosa in posledično tak odnos razume kot dokaz naklonjenosti in ljubezni, zato tudi nasilje med partnerjema predstavlja obliko psihične zlorabe otroka (Miller, 2000).
2.4.1.4. EKONOMSKO NASILJE
Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga
16
oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3/6).
Nekatere oblike ekonomskega nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011):
̶ starš namenja preživnino, namenjeno otrokovim potrebam, izključno za lastne potrebe;
̶ starš namenja pokojnino, namenjeno otrokovim potrebam, izključno za lastne potrebe.
2.4.1.5. ZANEMARJANJE
Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3/7).
Žrtve te oblike nasilja so najpogosteje otroci ter starejši in invalidni družinski člani (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Definicija zanemarjanja je odvisna od kulturnih standardov »ustrezne skrbi«, ki se razlikujejo v različnih zgodovinskih obdobjih in med različnimi kulturami (Domiter Protner, 2014).
Zanemarjanje je lahko (Domiter Protner, 2014):
̶ fizično (neustrezno prehranjevanje, odsotnost skrbi za otrokovo varnost, zdravje, razvoj),
̶ emocionalno,
̶ izobraževalno.
Nekatere oblike zanemarjanja (Filipčič in Klemenčič, 2011):
̶ neustrezno prehranjevanje,
̶ pomanjkljiva skrb za otrokovo zdravje,
̶ pomanjkljiva skrb za otrokovo higieno,
̶ onemogočanje, da se otrok lahko izobražuje.
17 2.4.1.6. ZALEZOVANJE
Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3/8).
Najpogostejše nasilje nad otroki znotraj družin je psihično nasilje, sledi mu fizično, zatem spolno nasilje (Mušič, 2008). Zlorabe v družini se pogosto prikriva, saj veljajo za družinsko skrivnost. Čeprav se otroci hitro naučijo, da o tem izven družine ne smejo govoriti, družinske skrivnosti velikokrat izdajo (namensko ali nenamensko) svojim učiteljicam (Miller, 2000). Zaradi tega morajo pedagoški delavci sprejeti vlogo in odgovornost pri pomoči zlorabljenim učencem, saj imajo koristi in pravice otroka kot žrtve nasilja v družini prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženk oziroma udeležencev postopka, kamor sodijo tudi javni uslužbenci (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti idr. 2013).
2.5. POTEK PRIJAVE SUMA NASILJA STARŠEV NAD OTROKI ZNOTRAJ VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA ZAVODA
Jasen sistem pomoči otroku, ki doživlja nasilje v družini, in ustrezno znanje pedagoškega delavca na tem področju ustvarjata občutek varnosti tako za otroka, žrtev nasilja, kot tudi za pedagoškega delavca. Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno izobraževalne zavode (2010) zajema strokovna načela obravnave in konkretno opredeli naloge vsakega posameznika (Filipčič in Klemenčič, 2011).
V Pravilniku o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2010) so zajeta naslednja načela za uspešno obravnavo nasilja v družini, ki jih izpostavljata tudi Filipčič in Klemenčič (2011):
– v šolah velja ničelna toleranca do nasilja in smo do le-tega tudi močno senzibilni;
– veliko pozornost in pomembnost se namenja preventivnim dejavnostim in programom na tem področju;
– otroku, ki spregovori o nasilju, se verjame in zaupa;
– pedagoškem delavcu oz. kateremu koli zaposlenemu v vzgojno-izobraževalnem zavodu, ki nasilje pri otroku zazna, se zaupa in verjame;
– šola mora za otroka, ki je bil žrtev družinskega nasilja, predstavljati varno okolje (pomoč pri šolskem delu in pri preprečevanju stigmatiziranosti);
18
– otrok, žrtev družinskega nasilja, naj v šoli pove le enkrat o svoji izkušnji z nasiljem;
– pri obravnavi nasilja je pomembno timsko delo vseh sodelujočih institucij;
– starše se redno seznanja z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini (2008) in protokoli ravnanja ob sumih nasilja.
2.5.1. KORAKI PRI OBRAVNAVI SUMA NASILJA V DRUŽINI
Koraki prijave so povzeti po Pravilniku o obravnavi nasilja v družini za vzgojno- izobraževalne zavode (2010) in Priročniku za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih: obravnavanje nasilja v družini (Filipčič in Klemenčič, 2011).
2.5.1.1. INFORMACIJA O NASILJU
Informacijo o zlorabljenem otroku v družini lahko pedagoški delavec ali drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu pridobi na štiri načine (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 3):
– pedagoški delavec ali drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu sam prepozna telesne znake in/ali vedenjske spremembe pri otroku, ki bi lahko bile posledice nasilja v družini;
– otrok sam spregovori o nasilju;
– pedagoški delavec ali drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu je priča nasilju nad otrokom s strani njegovih staršev;
– pedagoški delavec ali drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu dobi informacijo o nasilju nad otrokom od tretje osebe.
Ko se otrok odloči spregovoriti o nasilju, ki ga doživlja za zaprtimi vrati svojega doma, se pogosto zaupa osebi, ki ji v tistem trenutku najbolj zaupa. To je lahko učitelj, vzgojitelj, šolska kuharica, hišnik ali kateri koli drugi tehnični delavec šole, zato je pomembno, da so s postopki ravnanja seznanjeni vsi zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Pomembno se je zavedati, da preden otrok spregovori o nasilju, po navadi potrebuje nekaj več časa, zato mora biti oseba, kateri se otrok zaupa, potrpežljiva in razumevajoča.
Otrok mora namreč vedeti, da za nasilje, ki ga drugi izvajajo nad njim, ni kriv niti odgovoren (Verbič, 2008).
19
2.5.1.2. OBVESTILO ŠOLSKI SVETOVALNI SLUŽBI IN IZDELAVA ZAPISA
Ko zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu pridobi informacijo o nasilju nad otrokom, o tem obvesti šolskega svetovalnega delavca ali v primeru njegove odsotnosti ravnatelja ali pomočnika ravnatelja. Zatem oseba, ki je pridobila informacijo o nasilju, sama ali skupaj s šolskim svetovalnim delavcem naredi zapis dogodka, opažanj, pridobljenih informacij ali pogovora z otrokom (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno- izobraževalne zavode, 2010, čl. 3).
Podlaga za prijavo nasilja centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu je zapis dogodka. Pridobljene informacije o nasilju se zapiše v vnaprej pripravljen obrazec (Priloga 1). V obrazec je treba zapisati vsa opažanja, iz katerih je mogoče sklepati, da se nad otrokom izvaja nasilje in da je otrok ogrožen (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 4/1).
Naloga zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih je odkrivanje sumov nasilja staršev nad otroki ne pa zbiranje dokazov o nasilju. To pomeni, da pedagoški delavci ne presojajo o tem, ali se nad otrokom resnično izvaja nasilje, za kakšno obliko nasilja gre, kdo je storilec ipd. (Filipčič in Klemenčič, 2011).
V primeru poškodbe pri fizičnem ali spolnem nasilju ali hudi psihični stiski otroka zaradi nasilja v družini mora zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu, ki je nasilje prepoznal, takoj obvestiti pristojni center za socialno delo, izven poslovnega časa centra za socialno delo pa njegovo interventno službo ali, če meni, da je to primerno, policijo (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 3), da poskrbi za ustrezno oskrbo in/ali namestitev otroka (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu nikakor nima pristojnosti otroka sam odpeljati v bolnišnico ali katero koli drugo institucijo. Če je situacija zaradi nasilja nad otrokom tako huda, da otrok potrebuje nujno, takojšno medicinsko pomoč, zaposlenemu pomaga šolska svetovalna služba ali vodstvo šole (Filipčič in Klemenčič, 2011).
2.5.1.2.1. ZAPIS DOGODKA
Pomemben korak pri prijavi suma nasilja staršev nad otrokom je izdelava zapisa dogodka. Zapis dogodka predstavlja uraden dokument in osnovo za prijavo nasilja na center za socialno delo. Dobro izdelan zapis je ena izmed pomembnih informacij v postopku zaščite otroka (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Pri izdelavi zapisa je pomembno sledeče (Filipčič in Klemenčič, 2011):
– dogodek opišemo kratko in jedrnato, s temeljnimi podatki (kaj se je zgodilo, kje, kdo je izvajal nasilje in v kakšni obliki). Dogodka nikoli ne interpretiramo;
20
– v zapisu uporabljamo premi govor in zapisujemo dobesedne izjave otroka ali druge osebe;
– med razgovorom z otrokom se otroku popolnoma posvetimo, zato takrat ne izdelujemo celotnega zapisa. Zapisujemo si le ključne podatke (datum, imena …). Končno obliko zapisa naredimo takoj po končanem razgovoru, ko so informacije še vedno sveže in popolne;
– v zapis vključimo dobesedne izraze otroka, imena, slengovske besede, skratka vse izraze, ki jih med pripovedovanjem otrok uporabi. Otroka med pripovedovanjem o dogodku nikoli ne popravljamo;
– če kateri del v otrokovi pripovedi ni jasen (kdo izvaja nasilje, kje se je dogodek zgodil …), otroku lahko postavimo nevtralna podvprašanja, ki so brez čustvene konotacije;
– v zapis ne pišemo svojih mnenj ali sodb. Zapis mora predstavljati čim večji približek otrokove lastne pripovedi;
– pri zapisovanju izjav drugih oseb o nasilju nad otrokom moramo navesti njihova imena, razmerje do otroka in okoliščine, kjer smo pridobili informacije;
– otroku je treba pojasniti, da bo vse, kar nam bo zaupal, zapisano, in ga seznaniti z nadaljnjim postopkom;
– otrok zapisa ne podpisuje.
Primer neustreznega zapisa o nasilju (Filipčič in Klemenčič, 2011, str. 35):
Zapis
Pred nekaj dnevi je Gašper v stiski in prestrašen povedal, da je doma žrtev hudega družinskega nasilja s strani nasilniškega očeta, ki je poleg tega tudi alkoholik, nasilen pa je tako do žene, katero tudi verjetno pretepa. Oče uporablja v otrokovi prisotnosti neprimerne izraze, zaradi česar sklepamo, da gre verjetno tudi za znake psihičnega nasilja. Žrtev nasilja pijanega očeta je tudi Sara, njegova sestra. Gašper je opisal, kako ga je oče grdo pretepel, ga grobo vlekel po stopnicah in ga porinil v sobo, potem pa je zaradi strahu prespal noč v oblačilih …
Primer ustreznega zapisa o nasilju (Filipčič in Klemenčič, 2011, str. 36):
Zapis
1. Gašperja pripelje v svetovalno službo učitelj športne vzgoje. Gašper pove: »V soboto me je oči pretepel, mi zvil roko. Mama me je peljala k zdravniku.«
2. Pove, da so bili v soboto na pikniku. Stric je imel rojstni dan, pili so, oče je zaspal v ležalniku.
21
3. Pove, da je oče doma vpil, da je vpil že v avtu. Mami je rekel, da jo bo vrgel iz avta. In da se krega na druge voznike, ko je pijan.
4. Pove, da ga je bilo strah, da je tudi Sara jokala.
5. Pove, da je oče mami rekel prasica in kurba.
6. Pove, da je oče rekel, naj gresta s Saro spat. Ker mu je rekel, da še ni zaspan, mu je oče rekel, naj zapre gobec in da je pankrt. Zgrabil ga je za roko in ga vlekel po stopnicah. Pove, da je vpil na Saro.
7. Pove, da ga je bilo strah, ker sta se oči in mami kregala, da ni mogel zaspati, da je jokal v postelji.
2.5.1.3. POGOVOR Z OTROKOM
Četudi ima pedagoški delavec v vzgojno-izobraževalnem zavodu znanje o postopku prijave zlorabljenega otroka, je ta korak v postopku za pedagoškega delavca verjetno najtežji, a vendar mora biti prvi korak ob sumu na zlorabo otroka narejen v šoli (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Prvi pogovor za otroka, ki je žrtev nasilja v družini, je zelo pomemben, zato Filipčič in Klemenčič (2011) navajata naslednje smernice za uspešen prvi pogovor z otrokom:
– otroku verjamemo;
– poskušamo razumeti otrokov svet;
– pomembno je poznati posebnosti otrokovega funkcioniranja in doživljanja;
– otroka poslušamo in podpiramo;
– pri razgovoru otroku postavljamo konkretna vprašanja;
– čim prej pripravimo takojšen načrt pomoči in z načrtom seznanimo tudi otroka.
Poleg navedenih smernic Filipčič in Klemenčič (2011) poudarjata tudi slednje:
– po pridobljeni informaciji o zlorabi otroka je potreben takojšen pogovor z otrokom in se na pogovor tudi ustrezno odzvati;
– pomembno je, da otrok v šoli o nasilju pove le enkrat (strokovni delavec naj se z otrokom pogovarja le enkrat in naj si pri tem zapiše čim več podrobnosti, kasneje pa naj ureja končni zapis dogodka), saj bo moral otrok svojo zgodbo v procesu postopka obravnave nasilja večkrat povedati še drugim organom, zato naj otroka v šoli z večkratnim podoživljanjem zgodbe ne obremenjujmo;
– pri pogovoru naj bo navzoča oseba, kateri otrok v šoli najbolj zaupa;
– pogovor naj poteka v prostoru, ki je otroku znan in prijeten;
– otroku podamo jasne dogovor na vprašanja:
22
̶ Kaj bo sedaj?
̶ Kam bom šel?
̶ Kaj se bo zgodilo z mojimi bližnjimi?
̶ Kaj se bo zgodilo z »njim« oziroma »njo«?
Vprašanja o nadaljnjem poteku postopka so pri otrocih zelo pogosta, zato morajo odgovore na zgornja vprašanja pedagoški delavci poznati. Poznajo pa jih lahko le, če so dodobra seznanjeni o postopku, ki sledi (Klemenčič, 2008).
2.5.1.4. POSREDOVANJE SUMA O NASILJU DRUGIM INSTITUCIJAM
Najpozneje v 24 urah od narejenega zapisnika o dogodku mora ravnatelj ali šolska svetovalna služba prek telefonskega pogovora obvestiti pristojni center za socialno delo, policijo ali tožilstvo o sumu nasilja v družini nad otrokom. Pisno prijavo suma družinskega nasilja nad otrokom in zapis dogodka vzgojno-izobraževalni zavod pošlje na pristojni center za socialno delo (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 5/1).
Torej obvestilo o sumu družinskega nasilja nad otrokom je lahko telefonsko, prijava (spremni dopis) pa mora biti poslana skupaj z zapisom dogodka v pisni obliki po pošti na pristojni center za socialno delo, kjer mora biti vsebina, ki jo vzgojno-izobraževalni zavod sporoči po telefonu, v enakem obsegu sporočena tudi v pisni obliki (vključene pomembne informacije) (Filipčič in Klemenčič, 2011). Prijava s strani vzgojno-izobraževalne institucije nikoli ne sme biti podana anonimno (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti idr., 2013).
Po podani uradni prijavi se prične multidisciplinarna obravnava otroka, za katerega obstaja sum zlorabe. Vse nadaljnje postopke (razgovore s starši, razgovore z otrokom, načrt pomoči družini, morebitne sankcije) vodijo zaposleni na centru za socialno delo ali policija (Filipčič in Klemenčič, 2011).
O podani prijavi o sumu zlorabe otroka v družini ravnatelj poda staršem le v primeru, če presodi, da je to v korist otroka (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno- izobraževalne zavode, 2010, čl. 5/2). Zaposleni na centru za socialno delo lahko z otrokom opravijo razgovor v vzgojno-izobraževalnem zavodu brez prisotnosti staršev (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti idr., 2013).
23 2.5.1.5. SKLIC INTERNEGA TIMA
Šolski svetovalni delavec skliče interni tim čim prej, najbolje naslednji dan od podane prijave nasilja (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 6/1).
Interni tim sestavljajo (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 6/1):
– šolski svetovalni delavec,
– razrednik oziroma vzgojitelj otroka, – zaposleni, ki je izdelal zapis dogodka,
– (na prvem sestanku mora biti navzoč tudi ravnatelj).
Vodja internega tima je šolski svetovalni delavec oziroma ob njegovi odsotnosti ravnatelj (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 6/2).
Njegove naloge so (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 6/3):
– skrb za izmenjavo informacij med člani internega tima,
– usklajevanje dejavnosti v okviru vzgojno-izobraževalnega zavoda, – obveščanje ravnatelja o vseh oblikah pomoči žrtvi nasilja,
– predstavnik vzgojno-izobraževalnega zavoda v multidisciplinarnem timu.
2.5.1.6. DELOVANJE INTERNEGA TIMA
Naloge internega tima so (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2010, čl. 7/1):
– izdelava načrta pomoči v vzgojno-izobraževalnem zavodu in podpora žrtvi nasilja, – določitev nalog posameznih članov internega tima in drugih strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnem zavodu,
– izmenjava informacij o žrtvi nasilja in narave storjenega nasilja, – sodelovanje s centrom za socialno delo, policijo in sodiščem,
– seznanitev drugih zaposlenih v vzgojno-izobraževalnem zavodu s primerom nasilja (če je to potrebno kot načrt pomoči žrtvi nasilja),
