UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Razredni pouk
Anamarija Škulj
SOOČANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA S SPLETNIM NASILJEM
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Razredni pouk
Anamarija Škulj
SOOČANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA S SPLETNIM NASILJEM
Magistrsko delo
Mentorica: prof. dr. Mojca Peček Čuk
Ljubljana, 2021
»So ljudje, ki jim je preprosto treba reči HVALA.«
Neznani avtor.
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Mojci Peček Čuk za vso strokovno pomoč, odzivnost in namenjen čas pri pisanju magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi:
Staršem in starim staršem za zgled, spodbudne besede, razumevanje in podporo v času celotnega šolanja. Hvala vam za vse, brez vas mi ne bi uspelo. Sestrama Moniki in Zali za pomoč in spodbudo pri pisanju, vsakokrat ko sem jo potrebovala. Rada vas imam!
Urbanu za vso ljubezen, razumevanje in podporo v času študija. Hvala, da si me poslušal in prenašal vedno, ko mi je bilo težko.
Vsem prijateljem za prijateljstvo, vse pogovore in spodbudne besede.
Hvala vsem, ki ste verjeli vame!
POVZETEK
Tema magistrskega dela je spletno nasilje v osnovnih šolah. Osredotočimo se na učitelje in njihovo soočanje s pojavom spletnega nasilja med učenci.
Teoretični del magistrskega dela je najprej namenjen razlagi pojmov nasilje in medvrstniško nasilje, saj je razumevanje teh pojmov ključno za razumevanje osrednjega pojma spletno nasilje. Opisani so dejavniki, ki vodijo do nasilnih dejanj, vloge, ki jih imajo udeleženci v nasilnem dejanju, ter različne vrste in oblike nasilja. Osrednji del magistrskega dela se osredotoča na različne definicije in značilnosti spletnega nasilja ter razlike med spletnim in tradicionalnim nasiljem. Opisane so oblike in vrste nasilja. Nato analiziramo uporabo spleta med mladostniki in otroki z vključitvijo ugotovitev treh večjih raziskav, ki so bile izvedene v Sloveniji. Velik poudarek je na predstavitvi možnosti za preventivno ravnanje šole, učiteljev, staršev in otrok samih. Sledi opis ukrepanja in obravnave v primeru spletnega nasilja med učenci z vidika učitelja, vodstva šole, staršev in otrok.
Empirični del je sestavljen iz kvantitativnega in kvalitativnega dela. Kvalitativni del zajema analizo šestih naključno izbranih vzgojnih načrtov slovenskih osnovnih šol. V analizi se osredotočimo na vrednote, ki jih šola zagovarja; vzgojne oziroma preventivne dejavnosti, ki jih izvaja, ter vključenost tem nasilja in spletnega nasilja v vzgojni načrt. Kvantitativni del pa predstavlja raziskava med učitelji razrednega pouka, ki pokaže, kako so učitelji pripravljeni na odkrivanje in reševanje spletnega nasilja. Glavni cilj raziskav je ugotoviti, kakšna je pojavnost spletnega nasilja med učenci z vidika učiteljev in kako se učitelji nanj odzivajo.
Z analizo vzgojnih načrtov ugotovimo, da vzgojni načrti v večini ne predvidijo tem spletnega nasilja, prav tako ne izvajajo vzgojnih dejavnosti, ki bi bile neposredno povezane s spletnim nasiljem. Vsi analizirani vzgojni načrti pa se zavzemajo za politiko proti medvrstniškemu nasilju.
Vsi učitelji se strinjajo, da učenci tretjega, četrtega in petega razreda uporabljajo splet. Velika večina jih meni, da ga uporabljajo vsakodnevno. Rezultati so pokazali, da se več kot polovica učiteljev še ni srečala s spletnim nasiljem med učenci. Učitelji poročajo, da se ne čutijo dovolj kompetentne za odkrivanje in reševanje spletnega nasilja, poročajo namreč, da jim vodstvo šole ni podalo konkretnih navodil za ravnanje ob sumu spletnega nasilja. Večina učiteljev pa se zaveda, da so kljub temu, da se spletno nasilje največkrat dogaja v popoldanskem času, pristojni za reševanje in ukrepanje.
Ključne besede: medvrstniško nasilje, spletno nasilje, splet, varna raba spleta, učitelj
ABSTRACT
The topic of this Master's thesis is online violence in primary schools. The thesis focuses on teachers and their management of the phenomenon of online violence among pupils.
The theoretical part of the thesis starts with the definitions of concepts of violence and peer violence, as these concepts are crucial to understand and explain the thesis' main concept of online violence. The thesis describes antecedents of violent acts, roles of various persons involved in the act of violence, as well as various types and forms of violence. The central part of the thesis focuses on various definitions and characteristics of online violence and discusses differences between online and classical violence. The thesis further analyses the use of the Internet among children and adolescents, including also the findings of three major studies conducted in Slovenia. The thesis presents potential preventive actions that can be taken by schools, teachers, parents, and children themselves. The theoretical part concludes with the description of action taken when it does come to peer violence, by teachers, school management, parents, and children.
The empirical part consists of a quantitative and a qualitative research. The qualitative research is an analysis of six randomly chosen educational plans of Slovenian primary schools. The analysis examines the values that the schools advocate, the educational and prevention measures, as well as the inclusion of violence and online violence-related topics into the curriculum. The quantitative research was conducted among primary schools teachers on the elementary level. This research showed how teachers are equipped to discover and solve acts of online violence among pupils. The aim of the studies was to discover the extent of online violence detected by the teachers and to examine the reaction of teachers on such violence.
The analysis of educational plans revealed that the plans mostly do not address topics related to the online violence, neither do schools conduct educational activities on online violence.
However, all 6 plans do include policy against peer violence.
All teachers in the survey recognize that pupils of third, fourth and fifth class (aged 8-10 years) use the Internet. Most of the teachers believe that their pupils use the Internet daily. The results show that more than a half of the teachers have not yet witnesses online violence among their pupils. The teachers in the survey also report that they do not feel competent to detect and solve online violence, and report that the school management has not given them guidance on how to react when there are signs of online violence. Most of the surveyed teachers do feel responsible to act and solve problems related to the online violence, even though such violence mostly happens in the afternoon outside of schools.
Keywords: peer violence, online violence, Internet, safe use of Internet, teachers
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 Nasilje ... 2
2.2 Nasilje v šoli ... 2
2.3 Razlogi za nasilnost ... 3
2.4 Vloge ... 5
2.5 Vrste in oblike medvrstniškega nasilja ... 6
2.6 Spletno nasilje ... 6
2.7 Razlike med spletnim in tradicionalnim nasiljem ... 8
2.8 Vrste in oblike spletnega nasilja ... 9
2.9 Vloge vpletenih v spletno nasilje ... 10
2.10 Uporaba spleta med mladostniki ... 11
2.10.1 Spletno nasilje med slovenskimi mladostniki ... 12
2.11 Preventivne dejavnosti proti spletnemu nasilju v šoli... 12
2.11.1 Naloge učitelja ... 14
2.11.2 Naloge staršev ... 15
2.11.3 Otroci in mladostniki ... 15
2.12 Prepoznavanje spletnega nasilja ... 15
2.13 Ukrepanje ob pojavu spletnega nasilja ... 16
2.13.1 Naloga učitelja ... 16
2.13.2 Povzetek ukrepov v primeru spletnega nasilja ... 18
2.13.3 Kompetentnost učiteljev za odkrivanje in reševanje spletnega nasilja... 18
2.13.4 Naloge staršev ... 19
2.13.5 Otroci in mladostniki ... 19
2.13.6 Obravnava na centru za socialno delo ... 20
2.14 Zaključek teoretičnega dela ... 20
3 EMPIRIČNI DEL ... 21
3.1 Cilji in hipoteze ... 21
3.2 Metoda in raziskovalni pristop ... 21
3.3 Inštrumenti za zbiranje podatkov ... 22
3.4 Vzorec ... 22
3.5 Opis postopka zbiranja podatkov ... 24
3.6 Postopki obdelave podatkov ... 24
3.7 Kvalitativna raziskava – analiza vzgojnih načrtov ... 24
3.8 Analiza anketnega vprašalnika ... 27
3.8.1 Uporaba spleta med učenci razrednega pouka ... 27
3.8.2 Pogostost medvrstniškega nasilja ... 28
3.8.3 Oblike spletnega nasilja ... 30
3.8.4 Pripravljenost učiteljev na spletno nasilje ... 31
3.8.5 Odnos učiteljev do spletnega nasilja in kompetentnost ... 32
3.8.6 Izvajanje preventivnih dejavnosti na temo spletnega nasilja ... 35
3.8.7 Načini obravnave spletnega nasilja ... 35
3.9 Zaključek empiričnega dela ... 36
4 SKLEP ... 39
5 LITERATURA ... 40
6 PRILOGA ... 44
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Šolem vključene v kvalitativno raziskavo ... 22Preglednica 2: Vzorec glede na spol sodelujočih ... 23
Preglednica 3: Delovna doba učiteljev ... 23
Preglednica 4: Razred, ki so ga poučevali v šolskem letu 2019/2020 ... 23
Preglednica 5: Uporaba spleta med učenci tretjega, četrtega in petega razreda ... 27
Preglednica 6: Pogostost uporabe spleta med učenci tretjega, četrtega in petega razreda ... 27
Preglednica 7: Pogostost srečevanja učiteljev razrednega pouka s spletnim nasiljem med učenci ... 28
Preglednica 8: Soočanje z različnimi oblikami spletnega nasilja ... 28
Preglednica 9: Soočanje učiteljev petega in tretjega razreda s spletnim nasiljem ... 29
Preglednica 10: Pearsonov hi-kvadrat ... 29
Preglednica 11: Zaznava naštetih oblik spletnega nasilja med učenci ... 30
Preglednica 12: Seznanjenost učiteljev s spletnim nasiljem in navodili za ravnanje v primeru spletnega nasilja ... 31
Preglednica 13: Seznanjenost učiteljev s spletnim nasiljem in navodili za ravnanje v primeru spletnega nasilja ... 32
Preglednica 14: Stališče učiteljev do spletnega nasilja ... 33
Preglednica 15: Kompetentnost učiteljev za prepoznavanje in reševanje spletnega nasilja ... 34
Preglednica 16: Rezultati t-testa za en vzorec ... 33
Preglednica 17: Rezultati t-testa za en vzorec ... 34
Preglednica 18: Izvajanje preventivnih dejavnosti ... 35
Preglednica 19: Način ukrepanja v primeru spletnega nasilja ... 36
1
1 UVOD
Medvrstniško nasilje v šolskem prostoru je zelo pogost pojav, ki pusti resne posledice na vseh udeležencih v nasilju. Ravno zaradi tega se raziskovalci s to tematiko ukvarjajo že več kot trideset let (Pečjak, 2014, str. 5). Pojmovanje medvrstniškega nasilja se je skozi leta spreminjalo glede na kulturni in družbeni kontekst, pojavljale pa so se tudi nove oblike in vrste nasilja.
Spletno nasilje je najnovejša oblika medvrstniškega nasilja, ki se je začela intenzivno pojavljati v zadnjih letih z razvojem novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Z vse večjo dostopnostjo in rabo spleta ter z njim povezanih družabnih omrežij se poleg vseh pozitivnih učinkov pojavljajo tudi negativne plati rabe interneta. Vse bolj zgodaj se s spletom srečujejo tudi otroci, posledično pa se tudi pri nas pojavlja vedno več primerov spletnega nadlegovanja ter drugih oblik spletnega nasilja, ki otrokom in mladostnikom pustijo resne posledice, saj je spletno nasilje zaradi svojih specifičnih značilnosti lahko še bolj nevarno kot tradicionalno medvrstniško nasilje. Prav zaradi tega so zelo pomembni preventivno delovanje ter hitro prepoznavanje in ukrepanje ob pojavu spletnega nasilja. Pri tem pa pomembno vlogo igrajo tudi šole in šolski delavci, česar se moramo dobro zavedati predvsem učitelji.
Z magistrskim delom želimo prispevati k ozaveščanju učiteljev in drugih šolskih delavcev, da so pomemben člen pri preprečevanju, odkrivanju in reševanju spletnega nasilja, čeprav se jim morda to na prvi pogled zdi nemogoče. Pri pregledu smernic, ki jih imamo na voljo strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju za medvrstniško nasilje, smo ugotovili, da je v njih veliko uporabnih napotkov za ravnanje ob pojavu tradicionalnega medvrstniškega nasilja, ni pa nikakršnih napotkov in priporočil za ravnanje v primeru spletnega nasilja (Klemenčič idr., 2016; Lešnik Mugnaioni idr., 2016; Muršič idr., 2016 ). Vsekakor bi potrebovali natančne usmeritve, saj se zaradi pomembnih razlik med tradicionalnim in spletnim nasiljem nanj ne moremo odzivati povsem enako. Omenjeno kaže na to, da moramo na tem področju še veliko narediti, da bomo lahko učitelji suvereni pri odkrivanju preprečevanju spletnega nasilja.
Glavno vprašanje naše naloge je, kakšna je pojavnost spletnega nasilja med učenci z vidika učiteljev in kako se nanj učitelji odzivajo. V ta namen najprej pregledamo slovensko in tujo literaturo na temo medvrstniškega nasilja in spletnega nasilja. Velik poudarek teoretičnega dela je na iskanju preventivnih dejavnosti proti spletnemu nasilju v šolah, prepoznavanju spletnega nasilja in ukrepanju ob pojavu spletnega nasilja.
Za pridobitev odgovora na zastavljeno vprašanje analiziramo vzgojne načrte slovenskih osnovnih šol in pripravimo vprašalnik za razredne učitelje. S celotnim delom želimo prispevati k ozaveščanju vseh zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih o temi spletnega nasilja, o kateri se je do sedaj premalo govorilo.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Nasilje
Za razumevanje spletnega nasilja moramo najprej natančno razumeti osnovni pojem nasilja.
Nasilje definiramo kot zlorabo »premoči, ki s kršitvijo pravic posega v upravičene interese sočloveka« (Marušič idr., 2016, str. 4). V smernicah za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja v šolskem prostoru (2004, str. 4) je nasilje definirano kot »k cilju usmerjeno vedenje z namenom poškodbe oz. povzročitve škode (psihično ali fizično poškodovanje). Gre za rabo moči z namenom prestrašiti ali poškodovati druge, pri čemer gre za dalj časa trajajoča dejanja, ki se večkrat ponavljajo«. Pri tem lahko moč opazujemo kot telesno moč ali pa kot moč socialnega položaja, v katerem je oseba, ki izvaja nasilje (Rus Makovec, 2003, str. 31).
Društvo za nenasilno komunikacijo (b. d.) v svoji opredelitvi doda pomembno predpostavko, ki pravi, da je nasilje »kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej«. V splošnih določbah Ustave Republike Slovenije (1991) je v 21. členu jasno zapisano, da je vsako nasilje nad sočlovekom prepovedano, saj s tem varujemo človekovo osebnost in dostojanstvo. Tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948) in Konvencija OZN o otrokovih pravicah (1989) ščitita človekovo nedotakljivost in s tem prepovedujeta kakršnokoli obliko nasilja (Mugnaioni Lešnik idr., 2009, str. 43).
Kristančič (2001, str. 97) nasilje definira kot »simptom agresivnih in sovražnih dejavnosti posameznih skupin in njihovih članov«. Nasilje je torej agresivno dejanje. Agresija je zelo zapleten pojem, ki ga različni avtorji opredeljujejo različno (Rus Makovec, 2013, str. 23).
»Agresija so vse dejavnosti, ki imajo namen povzročiti ali povzročajo škodo drugi osebi, živalim ali neživim predmetom« (Kristančič, 2001, str. 98). Pušnik (1999, str. 24) navaja najbolj pogosto definicijo agresije, ki pravi, da je to »vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnosti, nasilnih in napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem«. Agresije je več vrst in ni vsaka agresija negativna. Najbolj nevarna je maligna agresija oziroma naučena oblika agresije, saj je ta družbeno uničevalna, pri človeku pa povzroča užitek. Zaradi tega tako agresijo imenujemo nasilje (Kristančič, 2001, str. 99). Na agresivnost lahko torej gledamo tudi s pozitivne strani. Nanjo lahko gledamo z vidika asertivnosti, za katero so značilni pristop brez napadanja, boj za svoje pravice in spoštovanje, ne da bi pri tem škodovali drugemu (Pušnik, 1999, str. 27). Kristančič (2002, str. 99) in Rus Makovec (2003, str. 23) to vrsto agresije imenujeta zdrava agresija. Kristančič jo opiše kot socialno sprejemljivo obliko in je po njenem pogosto uporabljena pri učenju, športu in humorju. Rus Makovec (2003, str. 23) pa poudarja, da ima ta zelo pomembno vlogo pri socializaciji, njeno pomankanje pa povzroči podrejenost drugim in njihovo prevlado.
Pojmovanje nasilja je odvisno od kulturnega in družbenega konteksta ter se posledično ves čas spreminja. Na opredelitev vplivajo vrednote, norme, ideologija in kultura posameznika, ki do nasilja vzpostavlja odnos in ga s tem definira. V preteklosti je bilo nasilje bolj sprejemljivo kot danes, ko je to vse manj sprejemljivo (Lešnik Mugnaioni, 2012, str. 146).
2.2 Nasilje v šoli
V literaturi za nasilje v šoli zasledimo izraze, kot so medvrstniško nasilje, nasilje med učenci, trpinčenje in ustrahovanje med vrstniki. V novejši literaturi se uporablja termin medvrstniško nasilje, ki je novejši izraz za ustrahovanje in trpinčenje (Pečjak, 2014, str. 8). V angleščini se
3
uporablja izraz bullying, ki ga zaradi njegove širine ne moremo čisto natančno prevesti v slovenščino, največkrat pa se prevaja z besedo trpinčenje (Pušnik, 1999, str. 34). V nadaljevanju bomo uporabljali termin medvrstniško nasilje.
Olweus (1995, str. 11 ) o medvrstniškem nasilju pravi: »O trpinčenju lahko govorimo, kadar je neki učenec v daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju oz.
negativnim dejanjem, ki jih je povzročil njegov sovrstnik ali skupina učencev.« Iz njegove definicije izhajajo tudi definicije Sullivana (2011, v Pečjak, 2014, str. 9) ter Smitha in Ananiadoua (2003, v Pečjak, 2014, str. 9), ki medvrstniško nasilje definirajo kot »zavestno, namerno, ponavljajoče se, agresivno, manipulativno ali izključevalno vedenje ene ali več oseb nad osebo, ki je fizično, psihično ali socialno šibkejša«. Muršič idr. (2016, str. 5) v svoji definiciji dodajajo, da gre za medvrstniško nasilje tudi ob hujšem enkratnem dogodku, kjer je uporabljena kakršnakoli oblika nasilja.
Neravnovesje fizične in psihične moči med povzročiteljem in žrtvijo je glavna značilnost medvrstniškega nasilja (Olweus, 1995, str. 12). Dokler so učenci med seboj enakovredni po psihični in fizični moči ter statusu, bodo lahko sami reševali medsebojne težave in konflikte, kadar pa se eden izmed udeležencev v konfliktu težko brani in je nemočen, pa gre za medvrstniško nasilje (Pečjak, 2014, str. 10).
Pečjak (2014, str. 10) dodaja še, da je nasilje v šoli največkrat skrito pred šolskimi delavci, nasilnež pa za svoja dejanja ne pričakuje nikakršnih ukrepov in posledic. Za to, da šolski delavci ne zaznajo nasilja, je krivo tudi to, da se vedno pogosteje pojavljajo posredne oblike nasilja, ki so manj očitne (Muršič idr., 2016, str. 6).
2.3 Razlogi za nasilnost
Vzroke za nasilje lahko pojasnjujemo s tremi dejavniki, in sicer biološkim – predispozicije za pojav motenj, psihološkim – vpliv družine in socialnih oziroma družbenih dejavnikov – norme, vrednote, vpliv vrstnikov (Pušnik, 1999, str. 10–17). Zavedati se moramo, da ti dejavniki lahko delujejo varovalno ali pa tvegano, pri tem pa se med seboj tudi prepletajo, kar pomeni, da lahko npr. varovalni psihološki in sociološki dejavniki ublažijo tvegane biološke dejavnike (prav tam).
Habbe (2000, str. 6) je zapisal, da je nasilje posledica neobvladovanja negativnih čustev in je bolj kot od socialnega položaja družine odvisno od otrokovega družinskega okolja. Isti avtor tudi navaja, da se nasilnost pojavlja v vseh družbenih razredih, socialne razlike med razredi pa ustvarjajo nasilje. To pomeni, da so za nasilje velikokrat krive prav velike socialne razlike med ljudmi.
Na pojav nasilja vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Rus Makovec (2003, str. 26) med zunanje vplive uvršča družino, šolo, družbo in medije, med notranje dejavnike pa sposobnost empatije, čustvene izkušnje in veščine za reševanje konfliktov. Verbnik Dobnikar (2002, str.
35) razdeli dejavnike za nasilje v šolskem okolju na notranje in zunanje. Med zunanje dejavnike uvršča socialno okolje, družbene spremembe, družinsko okolje ipd., za notranje pa šteje vse vplive, ki jih ustvarja šola sama (kakovost šolske klime, jasno določena pravila in meje, ustrezna razporeditev prostorov v zgradbi itd.).
Za razlago agresivnega vedenja sta ključni biološka in socialna teorija (Ule, 2005). Biološka teorija skuša agresivnost razložiti z genetsko vrojenostjo agresivnega vedenja pri osebah, ki se kaže v različni čustveni odzivnosti, nagnjenosti k vzkipljivosti in tesnobi ter občutljivosti na negativne dražljaje ipd. (Rus Makovec, 2003, str. 28). Raziskovalci ugotavljajo, da lahko genski
4
vpliv na agresivno vedenje z različnimi psihosocialnimi postopki nekoliko zmanjšamo (prav tam). Socialna teorija pa pravi, da oseba opazuje druge osebe pri agresivnem vedenju in jih posnema ter nato tudi ponotranji, če so za posledice takega vedenja nagrajeni (Mugnaioni Lešnik idr., 2009, str. 18; Rus Makovec, 2003, str. 28). V raziskavah so sicer ugotovili nekolikšen vpliv genetike, a v največji meri na agresivno vedenje vplivajo dejavniki okolja (Rus Makovec, 2003, str. 26).
Gibbs (2011, str. 42) pravi, da se lahko agresivno vedenje oziroma kakršnokoli antisocialno vedenje pojavi zaradi razvojnega zaostanka v moralnem presojanju, kognitivnega izkrivljanja, ki izhaja iz zaščite lastnih interesov, in pomanjkanja socialnih veščin.
Tomori (1994, v Pušnik, 1999, str. 29 –30) je zapisala, da se nasilje pri mladostniku lahko pojavi iz več različnih razlogov, ki so lahko posledica premagovanja lastnega strahu, obvladovanja občutka ogroženosti, poistovetenja z napadalcem, iskanja ugodja z nasilnim vedenjem, dokazovanja samemu sebi, uveljavitve med vrstniki, odziva na prizadetost ipd. Ista avtorica navaja, da se te oblike lahko pojavljajo le občasno, izjemoma ali pa postanejo stalnica.
Davis (2000, v Berčnik, 2008, str. 125) zapiše štiri dejavnike, ki lahko vplivajo na agresivno vedenje osebe, ob tem pa poudari, da ni le enega glavnega vzroka za pojav nasilnega vedenja, ampak gre za kombinacijo več dejavnikov:
• Družina, ki premalo nadzoruje svoje otroke, ne postavlja mej, za vzgojo uporablja strogo disciplino ali pa v njej prihaja do nasilja in drugih nezaželenih okoliščin (brezposelnost, alkohol, droge), bo prispevala k agresivnemu vedenju otroka. Starši otrokom predstavljajo primarni model vedenja, zato imajo zelo velik vpliv na njihovo socialno vedenje (Pušnik, 2012, str. 107). Na otroke najbolj vplivajo čustven odnos s starši, odnos med starši samimi, vzgojne metode, nadzor, nasilje in temperament otroka (Pušnik, 1999, str. 32). Kirwil (1997, v Rus Makovec, 2003, str. 29) meni, da kaotična vzgoja, ki je posledica razlik v vzgoji med mamo in očetom ter nedosledne vzgoje, kritično vpliva in povečuje agresivnost. Pomemben napovednik agresivnega vedenja pa je tudi socialno-ekonomski status družine (Kozina, 2016, str. 23). Otroci v vzgojno- izobraževalni prostor s seboj prinesejo naučene vzorce vedenja, ki vplivajo na njihovo odzivanje (Pušnik, 2012, str. 109-110).
• Šola bo spodbujala nasilno vedenje, če se ne bo odzivala na nasilje in ga s tem tolerirala.
Lešnik Mugnaioni (2012, str. 155) poudarja, da šola s svojo kulturo, vrednotami in organizacijo vpliva na pojavnost in razširjenost agresivnega vedenja. Pomembno je, da se na šoli oblikuje dobra klima s pozitivnimi medosebnimi odnosi, odprto komunikacijo in dobrim vzdušjem, saj bo tako manj možnosti za nasilje. Z nasilnostjo se povezujejo tudi slabši učni uspeh in sposobnosti (Kozina, 2016, str.22; Olweus, 1995, str. 12) ter pretirana storilnostna naravnanost šole (medsebojna tekmovalnost, podrejenost učencev, premalo individualnih pristopov itd.) (Kozina, 2016, str. 22).
• Dejavniki lokalne skupnosti, kot so visoka stopnja kriminala v kraju, nevarne soseske, pomanjkanje stika med skupnostjo in šolo ipd.
• Družbeni dejavniki, kot sta nasilje v medijih in družbena razdrobljenost. Mediji lahko pomembno vplivajo na izoblikovanje osebnih stališč do nasilja, hkrati pa lahko z nazornim prikazovanjem vlivajo na povečanje agresivnosti pri gledalcih (Ule, 2005).
5
2.4 Vloge
Pri nasilnem dejanju se oblikuje »specifična dinamika«, v kateri svoje vloge prevzemajo žrtve, povzročitelji in opazovalci (Lešnik Mugnaioni idr., 2016, str. 12).
• Žrtev
Zabukovec Kerin (2002, str. 109) opiše žrtve kot otroke, ki izstopajo od ostalih vrstnikov po videzu, zdravstvenem stanju, uspešnosti v šoli, prav tako pa največkrat nimajo izkušnje z nasiljem v domačem okolju, torej ne vedo, kako se nanj odzvati. Besag (1989, v Pušnik, 1999, str. 84) opiše žrtve kot previdne, občutljive, mirne ter kot osebe s slabo samopodobo in nizkim samospoštovanjem. Eden izmed vodilnih piscev o nasilju Olweus (1995, str. 33 ) opiše primarne in sekundarne znake, ki jih kaže žrtev nasilja. Med primarne znake uvršča poškodbe telesa in lastnine ter posmehovanje in norčevanje iz njega, med sekundarne pa osamljenost, izoliranost od vrstnikov, žalost, negotovost, prestrašenost in poslabšanje učnega uspeha. Pušnik (2012, str.
131) navede dve vrsti žrtev: pasivne žrtve, ki se ne branijo, in izzivalne žrtve, za katere je značilna kombinacija tesnobnosti in nasilnosti. Olweus (1995, str. 22) opiše izzivalno žrtev kot osebo, ki s svojimi navadami in vedenjem ustvarja napetosti v okolju. Žrtve so pogosto hiperaktivne, ob napadih pa se odzivajo burno in se želijo braniti.
Mugnaioni Lešnik idr. (2009, str. 35) opozarjajo na neustreznost termina žrtev, saj s tem osebi pripišemo pasivnost, kar pa ne drži, saj ta oseba v resnici lahko razvije moč, iznajdljivost in različne strategije, s katerimi skuša preživeti nasilje.
• Povzročitelj
Najbolj opazna lastnost povzročitelja je agresivnost v kombinaciji s telesno močjo (Olweus, 1995, str. 23, 1995; Besag, 1989, v Pušnik, 1999, str. 86). Olweus (1995, str. 23) pravi, da so v večini primerov pozitivno naravnani do nasilja in uporabe nasilnih metod. Iz različnih virov (Olweus, 1995, str. 23 - 24; Zabukovec Kerin, 2002, str. 111; Pušnik, 2012, str. 132–133) lahko povzamemo glavne značilnosti, ki jih lahko imajo povzročitelji nasilja: prihajajo iz družin, kjer sta avtoriteta in moč pomembni; niso se sposobni spoprijeti z izzivi; ne sprejemajo neuspeha;
čutijo potrebo po nadvladi in zmagi; dobra samopodoba; nasilnih dejanj ne obžalujejo in za njih ne sprejemajo odgovornosti; niso sposobni empatije, ne kažejo čustev, pogosto se slabo počutijo v svojih družinah, starši jih ne nadzorujejo in posledično so zato bolj samosvoji in samostojni.
Olweus (1995, str. 24) meni, da jih za nasilje motivirajo potreba po moči, koristi in sovražnost do okolja oziroma zadovoljstvo ob opazovanju trpljenja drugih oseb. Povzročitelj lahko ima tudi pasivno vlogo, ki jo prevzema v primeru, da sodeluje pri nasilju, vendar v njem ne prevzema glavne vloge (Pušnik, 2012, str. 134).
• Opazovalci
Pogosto pa so pri nasilnem dejanju prisotne tudi priče. Te se lahko počutijo nemočne, saj ne vedo, kako se bi ob tem odzvale; lahko pa so prestrašene ter se počutijo krive, ker ob tem ne ukrepajo (Zabukovec Kerin, 2002, str. 113). Opazovalci se na nasilje odzivajo različno, lahko so aktivni ali pa pasivni. Mugnaioni Lešnik idr. (2009, str. 36) poudarjajo pomen aktivnega opazovalca, ki poišče pomoč, poroča o nasilnem dogodku, pomaga žrtvi oziroma prekine nasilje. Pasivni opazovalci se ne odzivajo na nasilje in žrtve ne zaščitijo, saj jih je strah povzročitelja, se ne želijo izpostavljati ali pa le menijo, da to ni njihova težava (Lešnik Mugnaioni idr., 2016, str. 13). Pušnik (2012, str. 136) pa omeni še opazovalce, ki spodbujajo nasilje in se žrtvi posmehujejo.
6
2.5 Vrste in oblike medvrstniškega nasilja
Nasilje v grobem delimo na odkrito oziroma neposredno in prikrito oziroma posredno (Mugnaioni Lešnik idr., 2009, str. 39). Pri prikritem nasilju gre za to, da oseba prepričuje druge k nasilnemu dejanju nad tretjo osebo (Rigby, 2008, v Mugnaioni Lešnik idr., 2009, str. 60).
V šoli se srečamo z več vrst nasilja: medvrstniško nasilje, nasilje učitelja nas učenci, nasilje med učitelji in starši, nasilje med zaposlenimi na šoli in nasilje nad otroki v družini (Mugnaioni Lešnik idr., 2009, str. 57). Med avtorji ima največjo pozornost medvrstniško nasilje, ki je tudi najbolj razširjeno:
• Fizično – vsako fizično poškodovanje z grizenjem, brcanjem, boksanjem, suvanjem, praskanjem itd. Fizično nasilje je zloraba fizične moči, ki je usmerjena v poškodovanje človekovega telesa (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).
• Psihično – se deli na psihično – verbalno nasilje (žaljenje, zmerjanje, grožnje, podcenjevanje, širjenje laži ipd.) in psihično – neverbalno nasilje, ki je lahko neposredno (mimika, nesramne kretnje ipd.) ali posredno (izključevanje, ignoriranje, manipuliranje ipd.). Društvo za nenasilno komunikacijo (b. d.) opredeli psihično nasilje kot zlorabo moči na besedni ali nebesedni ravni, s čimer se žrtev prestraši, poniža ali razvrednoti.
• Spolno – namigovanje na spolnost, opolzko govorjenje, prikazovanje materiala s spolno vsebino, otipavanje, zalezovanje, spolni napadi itd. V primeru, da se oseba za spolne aktivnosti oziroma aktivnosti, povezane s spolnostjo, ne odloči brez kakršnekoli prisile, govorimo o spolnem nasilju (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).
• Materialno ali ekonomsko – izsiljevanje in odvzem denarja ali druge lastnine, uničevanje lastnine itd. Ekonomsko nasilje je oblika poniževanja osebe s pomočjo sredstev za preživetje, posledično pa je žrtev odvisna od povzročitelja (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).
• Spletno – nadlegovanje in ustrahovanje prek spleta in drugih informacijsko- komunikacijskih tehnologij.
Vsem naštetim oblikam je skupno to, »da želi povzročitelj prizadeti nekoga, ki je psihično ali fizično šibkejši, z namenom nadvlade« (Polak idr., 2011, str. 207).
2.6 Spletno nasilje
V angleščini za spletno nasilje uporabljajo izraz cyberbullying, kar v slovenščino neposredno prevajamo kot kibernetsko nasilje. Izraz kibernetsko nasilje vključuje ustrahovanje, trpinčenje, tiraniziranje ali šikaniranje tako po spletu kot tudi prek mobilnih naprav (Završnik in Sedej, 2012, str. 263). V Sloveniji se ta izraz ne uporablja tako razširjeno, ampak je bolj uveljavljen izraz spletno nasilje. Kljub temu pa informacijski pooblaščenec (2009, str. 6) poudarja, da nas ta izraz ne sme zavesti, saj spletno nasilje ne poteka le po spletu, ampak prek vseh komunikacijskih sredstev. V literaturi zasledimo uporabo različnih terminov, kot so spletno nasilje, virtualno nasilje, internetno nasilje, mobilno nasilje, kibernetsko nasilje itd. (Završnik in Sedej, 2012, str. 265).
Prva definicija spletnega nasilja se je pojavila leta 2003, ko je Belsey (v Brečko, 2019, str. 114) ta pojav opredelil kot nasilje, ki vključuje »uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za namerno, ponavljajoče se in sovražno vedenje osebe ali skupine, s katerim se namerno škodi drugim«.
7
Iz prve definicije termina so izhajale tudi vse naslednje. Večina avtorjev tako spletno nasilje definira podobno kot tradicionalno nasilje, le da to poteka prek sredstev komunikacije (Marees in Petermann, 2012, str. 468). Tudi definicije so zelo podobne osnovni definiciji nasilja. Ena izmed definicij pravi, da je spletno nasilje nadlegovanje drugih z uporabo novih elektronskih naprav, največkrat z mobilnimi telefoni in internetom. Je agresivno in namerno dejanje, ki ga izvaja skupina ali posameznik s pomočjo spleta. Taka dejanja so ponavljajoča se in trajajo dalj časa ter potekajo zoper osebe, ki se ne more sama braniti (Sedej in Završnik, 2012, str. 263;
Smith v Giumetti in Kowalski, 2019, str. 9).
Willard (2007, str. 1) spletno nasilje opredeli kot kruto dejanje do drugih oseb, ki je izvedeno s pošiljanjem ali objavljanjem škodljivih sporočil ali slik z uporabo spleta ali ostalih digitalnih komunikacijskih naprav.
Žakelj (2013, str. 108) v svojem prispevku ne uporablja termina spletno nasilje, ampak nasilje v kibernetskem prostoru, pri čemer poudarja, da gre za opisni prevod angleškega pojma cyberbullying. Avtorica za opredelitev uporabi definicijo Belseyja (2005), ki pravi, da nasilje v kibernetskem prostoru vključuje rabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za zavestno, ponavljajoče se in sovražno vedenje ene ali več oseb, ki imajo namen škoditi drugim.
Pri slovenskem projektu Safe.si pod spletno nasilje uvrščajo vse od nadlegovanja do nasilnih iger, spletne pornografije, sovražnih sporočil in spolnih zlorab, ki se lahko odvijajo po elektronski pošti, v klepetalnicah, forumih, SMS-sporočilih itd. (Kovačič idr.,2009, str. 44).
Raziskave so pokazale, da spletno nasilje najbolj prevladuje med otroci in mladostniki, saj so ravno oni najbolj seznanjeni z najnovejšimi načini elektronske komunikacije (Ševćikova in Šmahel, 2009, v Smith, str. 26). Spletno nasilje se v večini primerov dogaja doma, v popoldanskem času, ko otroci niso v šoli, vendar pa se to zelo povezuje s šolskim prostorom, saj izvira iz šole same in se lahko tam tudi nadaljuje v drugih oblikah nasilja (Muršič, 2016, str.
6). To potrjujejo tudi raziskave, ki so dokazale, da so osebe velikokrat hkrati žrtev tako psihičnega ali fizičnega tradicionalnega nasilja kot tudi spletnega (Giumetti in Kowalski, 2019, str. 16). Slonje idr. (2012, str. 27) so v intervjujih, ki so jih izvedli z vključenimi v spletno nasilje, prišli do zaključkov, da se spletno nasilje največkrat prične s prepirom v šoli in nato nadaljuje na spletu ali pa obratno. Po drugi strani pa so se pojavili tudi primeri, kjer oseba, ki je žrtev tradicionalnega nasilja v šoli in se tam ne more maščevati, postane nasilnež na spletu (Ybarra in Mitchell, 2004, v Slonje idr., 2012, str. 29). To pomeni, da ima šola pri preprečevanju in reševanju nasilja veliko in pomembno vlogo, ki se je mora zavedati.
Velik problem pri opredelitvi pojava spletnega nasilja nastaja zaradi neenotnega izrazoslovja in tipologije oblik nasilja. Ta problem nastaja zaradi hitrega razvoja tehnologije in posledično zaradi hitrega pojavljanja novih oblik nasilja (Brečko, 2019, str. 114; Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 9).
Spletno nasilje je kaznivo dejanje. Informacijski pooblaščenec (2009, str. 21) poudarja, da je zasebnost posameznika ustavna pravica, kršitve te pravice so lahko kaznovane tudi z zaporno kaznijo. V povezavi s spletnim nasiljem lahko prepoznamo več kazenskih dejanj, ki so zapisana v Kazenskem zakoniku (KZ-1): zalezovanje, neupravičeno slikovno snemanje, zloraba osebnih podatkov, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, pridobivanje oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene, prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva ter izsiljevanje (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 42). Po 145. členu Zakona o kazenskem postopku smo dolžni prijaviti vsako nasilno dejanje, ki ustreza opisu kaznivega dejanja, policiji, če je povzročitelj že dopolnil 14 let (Lešnik Mugnaioni idr., 2016, str. 27). V primeru psihičnega ali verbalnega nasilja pa prijava ni potrebna, saj takega dejanja zakonodaja ne opredeljuje kot kaznivo dejanje, ki se mora preganjati po uradni dolžnosti (prav tam). Če storilec še ni dopolnil
8
14 let, policija kljub prijavi ne bo ukrepala niti ne bo naredila zapisnika (Lesjak, 2019, str. 12), bo pa o tem, v skladu s 452. členom Zakona o kazenskem postopku, obvestila center za socialno delo (Hauptman idr., 2020, str. 10). Spletno nasilje lahko anonimno prijavimo organizaciji Spletno oko, ki bo poskrbela, da se sporna vsebina v čim krajšem času odstrani s spleta, ob sumu kaznivega dejanja pa bo o tem obvestila tudi policijo (Spletno oko, b. d.).
2.7 Razlike med spletnim in tradicionalnim nasiljem
Brečko (2019, str. 113) je v svojem članku opredelila komponente, v katerih je spletno nasilje podobno tradicionalnemu nasilju. Obe vrsti nasilja povzročata hude posledice za žrtev, do obeh pride zaradi pomanjkanja nadzora, žrtev pa največkrat pozna povzročitelja.
Kljub podobni definiciji ima spletno nasilje nekaj ključnih posebnosti, na kar opozarja več avtorjev. Smith (2012, v Slonje idr., 2012, str. 27) opredeli sedem glavnih točk, v katerih se spletno nasilje razlikuje od tradicionalnega.
1. Spletno nasilje je odvisno od znanja, ki ga ima nasilnež o uporabi informacijsko- komunikacijske tehnologije.
2. Spletno nasilje je največkrat posredno in anonimno.
3. Nasilnež ne vidi odziva žrtve ob izvajanju nasilja, vsaj ne v tistem trenutku.
4. Pri spletnem nasilju imajo opazovalci bolj kompleksno vlogo, lahko so ob izvajanju nasilja z žrtvijo, z nasilnežem ali pa z nobenim od njima. Opazovalec lahko nasilje na spletu opazuje doma prek svojega računalnika.
5. Razlika je tudi v motivaciji, ki jo ima nasilnež za izvajanje spletnega nasilja, saj zaradi anonimnosti ni nujno, da bo pridobil na svojem statusu v družbi.
6. Obseg občinstva je veliko širši kot pri tradicionalnem nasilju, kjer občinstvo obsega le manjšo skupino očividcev.
7. Spletnemu nasilju je težko pobegniti, saj nasilnež lahko pošilja zlobna sporočila kjerkoli in kadarkoli.
Informacijski pooblaščenec (2009, str. 7) kot glavno razliko, ki tudi pomembno vpliva na razširjenost spletnega nasilja, navaja, da spletno nasilje ni časovno in prostorsko omejeno, saj lahko poteka v vsakem delu dneva, tudi ko je žrtev v varnem zavetju doma.
Giumetti in Kowalski (2019, str. 10) povzameta več avtorjev, ki poudarjajo, da pri spletnem nasilju neravnovesja moči in ponavljanja ne moremo razumeti v enakem kontekstu kot pri tradicionalnem nasilju. Ponavljanje spletnega nasilja se lahko zgodi že s samo enim žaljivim sporočilom, ki ga prejme veliko število prejemnikov. Prav tako to sporočilo ni izbrisano in ostaja na vpogled tudi v prihodnosti. Neravnovesje moči v tradicionalnem nasilju pomeni fizično ali psihično premoč, pri spletnem pa se ta nanaša bolj na znanje o novih elektronskih tehnologijah in spletu (Giumetti in Kowalski, 2019, str. 10).
Veliko avtorjev je mnenja, da ima spletno nasilje lahko veliko hujše posledice kot tradicionalno nasilje (Monks idr., 2016, str. 40; Muršič idr., 2016, str. 6; Petermann in Marees, 2012, str.
468). Razlog za to je predvsem mesto dogajanja. Žrtev se namreč težje brani, saj je občinstvo na spletu veliko večje, prav tako pa se razna ponižujoča sporočila ter slike težje izbrišejo in so lahko na vpogled še zelo dolgo časa (Petermann in Marees, 2012, str. 468). Ker je občinstvo tako številno, je žrtev še bolj izpostavljena in posledično tudi bolj ranljiva, saj se neko sporočilo zalo hitro razširi (Muršič idr., 2016, str. 6).
Pomembna posebnost spletnega nasilja pa je tudi anonimnost (Muršič idr., 2016, str. 6;
Petermann in Marees, 2012, str. 468). Spletno nasilje je pogosto anonimno, kar pomeni, da se
9
žrtev še težje brani in se pri tem počuti nemočno. Prav zaradi anonimnosti imajo nasilneži še večji občutek moči, hkrati pa so na ta način zavarovani pred kakršnimikoli posledicami (Monks idr., 2016, str. 40). Zaradi anonimnosti je spletno nasilje unikaten pojav, saj se pri nobeni drugi vrsti nasilja ni mogoče tako dobro »skriti« (Erdur-Baker, 2010, v Žakelj, 2013, str. 109).
Spletno nasilje ima resne posledice za žrtev. Raziskave so pokazale, da so najbolj pogoste posledice depresija, zaskrbljenost, psihosomatski problemi (glavobol, težave s spanjem, slabost ipd.) in celo nagnjenost k samopoškodovanju ali samomoru (Giumetti in Kowalski, 2019, str.
7). Žrtev kaže različna negativna čustva, kot so jeza, žalost, frustracija, prestrašenost, počuti se osramočeno in osamljeno (Slonje idr., 2012, str. 30).
2.8 Vrste in oblike spletnega nasilja
Informacijski pooblaščenec (2009, str. 9) razlikuje med neposredno in posredno obliko spletnega nasilja. Neposredno spletno nasilje se izvaja v neposrednem stiku z žrtvijo (npr.
nadlegovanje prek SMS-sporočil in elektronskih sporočil), posredno pa poteka prek drugih oseb, ki se velikokrat sploh ne zavedajo, da sodelujejo v nadlegovanju (prav tam). Pri posrednem spletnem nasilju se storilec izdaja za nekoga drugega in svojim virtualnim prijateljem pošilja nasilna sporočila (Pečjak, 2014, str. 26). Žrtve mislijo, da jim ta sporočila pošilja nekdo drug in ne pravi krivec za nasilje, zato je posledično druga nedolžna oseba deležna obtožb (prav tam).
Prve raziskave so razdelile spletno nasilje na dve glavni obliki glede na vrsto uporabljenega medija; internetno nasilje in mobilno nasilje (Slonje idr., 2012, str. 27). Tako sta na podoben način Slonje in Smith (v Završnik in Sedej, 2012, str. 264) v svojih začetnih raziskavah spletno nasilje razdelila v štiri glavne kategorije:
1. nasilje s pošiljanjem kratkih sporočil po mobilnih telefonih, 2. nasilje prek elektronske pošte,
3. nasilje s klicanje prek telefonov, 4. deljenje slik in videoposnetkov.
Zaradi hitrega razvoja in s pojavom pametnih telefonov, prek katerih imamo danes dostop do spleta in vseh aplikacij, je ta delitev postala problematična in skoraj nesmiselna. Zato so se v kasnejših raziskavah pojavile delitve glede na vrsto ravnanja pri spletnem nasilju. Tako je Willard (2007, str. 1) razdelila spletno nasilje na osem oblik:
1. Izmenjevanje sovražnih in nasilnih sporočil (angl. flaming). Za ta izraz ni ustreznega slovenskega prevoda. Žakelj (2013, str. 114) to obliko opiše kot »kratko, stopnjujočo se izmenjavo sovražnih misli, ki se izmenjajo med dvema ali več posamezniki z uporabo katerekoli IKT«,
2. Spletno nadlegovanje (angl. online harassement); ponavljajoče se pošiljanje žaljivih in zlobnih sporočil prek komunikacijskih naprav in aplikacij. Nadlegovanje se z zgornjo obliko razlikuje v tem, da traja dlje časa, usmerjeno je le v eno osebo, odvija pa se na zasebnih kanalih, kot sta npr. elektronska pošta in Messenger (Žakelj, 2013, str. 114).
3. Očrnitev oz. blatenje (angl. denigration); širjenje neresnic in govoric o neki osebi z namenom prikazati osebo v slabi luči.
4. Kraja identitete (angl. impersonation); pretvarjanje, da je storilec neka druga oseba in s tem kvari ugled žrtve ter povzroča razprtije med prijatelji.
5. Razkrivanje osebnih informacij (angl. outing); razkrivanje skrivnosti oziroma osebnih in občutljivih podatkov o drugi osebi. Sem prav tako spada pošiljanje osebnih slik.
10
6. Goljufija (angl. trickery); nagovarjanje osebe k razkrivanju skrivnosti in osebnih informacij in nato deljenje teh na spletu.
7. Izključitev (angl. exclusion); namerno izključevanje osebe iz spletnih pogovorov, skupin. Žakelj (2013, str. 114) opozarja, da ima izključevanje zelo resne čustvene posledice, saj ima pripadnost skupnosti zelo velik pomen pri oblikovanju mladostnikove identitete.
8. Spletno zalezovanje (angl. cyberstalking); zalezovanje, ki vključuje intenzivno nadlegovanje in blatenje z žaljivimi in zlobnimi sporočili.
Zaradi hitrega razvoja tehnologije se hitro pojavljajo tudi nove oblike spletnega nasilja. Tako se v zadnjem času pojavlja veliko slikovnih ali video sporočil z nazorno seksualno vsebino (angl. sexting), ki je ne pošilja tista oseba, ki je na sliki (Klančnik, 2015, str. 47; Žakelj, 2013, str. 114). Pogoste so tudi žaljive predelave fotografij in video posnetkov, ki ponižajo osebo na njih (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 10). Vse bolj pogosti pa so tudi memi (slike s kratkimi pripisi), ki so prav tako žaljivi in ponižujoči za žrtev (Fakulteta za družbene vede, 2019, str.10; Hauptman idr., 2020, str. 54). Klančnik (2015, str. 48–49) v svojem članku omenja še izsiljevanje za spolne namene (prisiljevanje osebe k posredovanju golih posnetkov), internetna samomorilnost (ravnanje posameznikov, ki se s predhodno najavo dogovorijo za samopoškodovanje oziroma samomor), lažna identiteta (posameznik si ustvari lažni profil z namenom, da bi pretental žrtev) in gradiva spolnega izkoriščanja otrok (slikovni in video posnetki, na katerih so prikazani posegi v spolno nedosegljivost otrok), ki so v zadnjem času pogosta in zelo problematična.
2.9 Vloge vpletenih v spletno nasilje
Vsak uporabnik spleta se lahko znajde v situaciji, ko je kakorkoli vključen v spletno nasilje. V različnih vlogah v spletnem nasilju so največkrat vpletene osebe, ki so prestrašene, negotove, depresivne, osebe z nizko samopodobo ter osebe, ki imajo težave z neposredno komunikacijo in zato za komuniciranje z drugimi veliko raje uporabljajo splet (Pušnik, 2012, str. 121).
Willard (2007, str. 3) spletnega nasilneža opredeli kot osebo, ki prek spleta žali in ponižuje druge, za katere meni, da so manjvredni. Avtorica pa poudari, da se nasilnež lahko pogosto prek spleta maščuje neki drugi osebi za drugačne oblike nasilja. Povzročitelj se pogosto skriva za vzdevkom ali lažnim profilom (Vreča, 2019, str. 134). Motiv za spletno nasilje črpa iz notranjih (maščevanje, dolgočasje, ljubosumje itd.) ali pa iz zunanjih motivov (zaradi anonimnosti ne pričakuje nikakršnih posledic, ni neposredno soočen z žrtvijo) (Varjas, Talley, Meyers, Parris in Cutts, 2010, v Slonje idr., 2012, str. 30). Te osebe imajo velikokrat slabo samopodobo in si jo želijo na ta način izboljšati (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 26). Teže svojega dejanja se pogosto ne zavedajo, saj ne vidijo odziva žrtve, prav tako pa je to velikokrat razlog, da izvedejo veliko hujše dejanje prek spleta, kot bi ga, če bi bili z žrtvijo v stiku (Vreča, 2019, str.
134). Parry Aftab (2006, v Kowalski, 2008, str. 60) loči štiri tipe povzročiteljev:
1. Maščevalnež je oseba, ki se želi maščevati za krivice, ki se mu dogajajo. Pogosto je lahko tudi sam žrtev nasilja, vendar se ne upa maščevati z neposrednim stikom.
2. Oseba, ki jo vodi želja po moči in želi nadvladati, nadzorovati in prestrašiti druge. S tem si želi zvišati samozavest.
3. Zdolgočasnež je oseba, ki spletno nasilje izvaja iz dolgčasa. Na ta način se zabava in si krajša čas.
4. Tihi oziroma nenamerni povzročitelj je tisti, ki postane nasilnež z odgovarjanjem na negativno komunikacijo, ki jo prejemajo od drugih. Največkrat je ta oseba posredno vpletena v spletno nasilje.
11
Žrtev ali tarča spletnega nasilja je lahko kdorkoli od nas (Willard, 2007, str. 4). Žrtev je tista, ki z lastno presojo določi, ali je neko dejanje nasilje ali ne (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 24). Najbolj pomembno pa je, da se vsi zavedamo, da žrtev nikoli ni kriva oziroma odgovorna za nasilje (prav tam). Oseba, ki je žrtev spletnega nasilja, je pogosto razdražljiva, žalostna ali prestrašena po končani spletni aktivnosti, začne se umikati od spletnega komuniciranja, pa tudi od neposrednih socialnih interakcij z vrstniki, pogosto pa se to pozna tudi na slabšem šolskem uspehu (Kowalski, 2008, str. 85).
Willard (2007, str. 5) razdeli opazovalce spletnega nasilja na tiste, ki želijo tarči še bolj škodovati, in tiste, ki ji želijo pomagati. Med tiste, ki s svojim vedenjem žrtvi še bolj škodijo, spadajo vsi, ki kakorkoli spodbujajo in podpirajo nasilneža ali pa samo opazujejo nasilje ter nič ne storijo, da bi pomagali žrtvi. Vreča (2019, str. 135) takega opazovalca imenuje pasivni opazovalec, saj se ne odziva na nasilje, pogosto pa take osebe sploh ne prepoznajo nasilja. Priče se največkrat ne odzivajo, ker jih je strah in ne vedo, kaj storiti ter na koga naj se obrnejo; ne želijo se izpostavljati in vmešavati; ne želijo tožariti ali pa menijo, da to ni njihov problem (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 28). Na drugi strani pa so vsi, ki želijo aktivno zaustaviti nasilneža, ki želijo žrtvi kakorkoli pomagati ali pa o tem obvestijo odrasle osebe. Raziskovalci poudarjajo, da je najbolj pomembno, da učitelji in odrasli spodbujamo vse uporabnike spleta, da v primeru nasilja kakorkoli pomagajo žrtvi (Willard, 2007, str. 5; Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 29).
2.10 Uporaba spleta med mladostniki
V Sloveniji in Evropi je bilo v zadnjih letih narejenih več raziskav na temo uporabe spleta pri mladostnikih. Vse raziskave so pokazale porast uporabe spleta pri mladostnikih in otrocih, prav tako pa, da se otroci že zelo zgodaj srečajo s svetovnim spletom.
Ena od večjih raziskav uporabe spleta med otroci in mladostniki v Sloveniji je bila raziskava Mladi na netu, izvedena leta 2011 (str. 15). V tej raziskavi je sodelovalo 691 slovenskih otrok, starih od 8 do 19 let. Raziskava je pokazala, da 70 % slovenskih otrok uporablja splet vsakodnevno, 45 % otrok pa celo večkrat dnevno (str. 17). Leta 2014 je bila končana tudi raziskava EU Kids Online (2011, str. 10, 14) med slovenskimi otroki, starimi med 9 in 16 let, ki je pokazala že nekoliko višji odstotek vsakodnevnih uporabnikov, in sicer skoraj 75 %. Ista raziskava je pokazala tudi, da v Sloveniji otroci začnejo do spleta prvič dostopati pri povprečni starosti nekaj več kot 8 let, kar jih uvršča med najmlajše v Evropi. Kovačič idr. (2008, str. 6–7) pa navajajo še nekoliko bolj zaskrbljujočo statistiko, ki pravi, da internet uporablja kar 70 % otrok, starih med 5 in 9 let. Avtorji navajajo podatke Eurobarometra iz leta 2008, iz katerih lahko razberemo, da se slovenski otroci uvrščajo na osmo mesto v Evropi po uporabi interneta.
Po podatkih EU Kids Online (2014, str. 18) evropski otroci na spletu največkrat obiščejo različna družbena omrežja, strani za ogled videoposnetkov in strani s spletnimi igrami. Tudi slovenski otroci največkrat uporabljajo družbena omrežja (Facebook, Instagram ipd.), kar 41 % pa jih uporablja dnevno (Mladi na netu, 2011, str. 25). Po podatkih EU Kids Online (2014, str.
7) za Slovenijo ima profil na družbenih omrežjih ustvarjenih kar 74 % otrok in mladih, od tega jih ima le 43 % zaseben profil, kar pomeni, da so njihovi podatki javni in lahko dostopni ostalim uporabnikom spleta. Vsi ti podatki pa nakazujejo tudi to, da so otroci vsakodnevno izpostavljeni nasilju na spletu in prav zato bi morali doma in v šolah dobiti znanje o varni rabi interneta.
12
2.10.1 Spletno nasilje med slovenskimi mladostniki
V raziskavi ODKLIKNI! (2018, str. 30), ki so jo izvedli leta 2018, je sodelovalo 2.991 osnovnošolcev zadnje triade in 2.173 dijakov. Ugotovili so, da je spletno nasilje med slovenskimi mladostniki zelo pogosto, saj jih je že več kot polovica doživelo vsaj eno od oblik spletnega nasilja. Dekleta in fantje, vključeni v raziskavo, so poročali, da so najpogostejše oblike spletnega nasilja širjenje neresničnih govoric, sledijo sporočila z neprimerno vsebino.
Pri tem so dekleta pogostejše žrtve kot fantje, ti pa so pogostejši povzročitelji. Prav tako se pojavljajo razlike med spoloma pri odzivu žrtev. Raziskava je prišla do ugotovitve, da 36 % deklet blokira sporočila in klice nasilneža, 31 % jih o tem poroča svojim prijateljicam, 29 % pa jih dejanja ignorira. Na drugi strani pa 36,5 % fantov ne naredi ničesar, 25 % pa jih nadlegovanje ignorira. Iz tega sklepajo, da dekleta pri spletnem nasilju doživljajo večje stiske, fantje pa temu ne namenjajo veliko pozornosti. Zaskrbljujoča je tudi ugotovitev raziskave o odzivu prič spletnega nasilja, saj kar polovica fantov ne naredi ničesar, ker sami niso vpleteni, enako pa meni tudi tretjina vprašanih deklet.
V raziskavi EU Kids Online (2014, str. 9) so prišli do ugotovitve, da slovenski otroci prve napotke o varni rabi interneta dobijo od staršev (57 %), le 48 % otrok pa te informacije dobi od učiteljev in drugih šolskih delavcev. Tudi v raziskavi ODKLIKNI! (2018, str. 34) so sodelujoči odgovarjali, da se o spletnem nasilju pogovarjajo zelo redko. Največkrat pa o tem govorijo s svojimi prijatelji enkrat ali dvakrat na mesec, le nekaj več kot tretjina sodelujočih pa je o spletnem nasilju enkrat ali dvakrat govorilo z učitelji oziroma drugimi šolskimi delavci. EU Kids Online (2014, str. 8) poroča, da največkrat učitelji otrokom in mladostnikom svetujejo o varni rabi interneta (48 %) ter jim razložijo, katere spletne strani so dobre in katere ne (44 %).
2.11 Preventivne dejavnosti proti spletnemu nasilju v šoli
Da bi v čim večji meri zmanjšali pojavnost spletnega nasilja, si moramo vsi prizadevati ter z različnimi preventivnimi dejavnostmi že v zgodnjem otroštvu ozaveščati otroke. V tem poglavju se bomo osredotočili na dejavnosti, ki jih moramo izvajati pred pojavom spletnega nasilja v šoli in doma.
»Šola je dolžna preprečevati nasilje in se nanj odzivati« (Klemenčič idr., 2014, str. 3). Boj proti nasilju v šoli bo učinkovit le v primeru, da je dobro načrtovan, zato avtorji predlagajo celostni pristop k preprečevanju medvrstniškega nasilja (Klemenčič idr., 2014; Skiba idr., 2011, str.
111–112). Pečjak (2014, str. 95) pravi, da je ta pristop najboljši, saj zajema dejavnosti, ki pripomorejo k občutljivosti za nasilje, k zaznavanju nasilja in preventivne dejavnosti, hkrati pa so v vse te dejavnosti vključeni vsi udeleženci v šolskem procesu.
Učinkovita priprava preventivnega celostnega programa zahteva veliko načrtovanja in vztrajnosti (Skiba idr., 2011, str. 111). Klemenčič idr. (2016, str. 2–11) naštejejo in opišejo stopnje, po katerih potekata načrtovanje in izvedba preventivnega programa.
1. Stopnja oblikovanja šolske politike proti medvrstniškem nasilju; na šoli oblikujejo jasno politiko šole za nenasilje in to vključijo tudi v vzgojni načrt šole, kamor zapišejo preventivne in proaktivne dejavnosti. Šole se običajno zelo dobro borijo proti fizičnemu medvrstniškemu nasilju in imajo zanj pripravljene dobre celostne preventivne programe. Tudi spletno nasilje mora biti del šolske problematike (Vreča, 2019, str. 136). V šolskih kurikulih in pravilih bi morale biti vključene tudi strategije za boj proti spletnemu nasilju (Marees in Petermann, 2012, str. 472; Vreča, 2019, str. 136). Ravnatelj je tisti, ki mora poskrbeti, da so šolska pravila in vzgojni načrt ustrezno pripravljeni ter da vsebujejo jasne usmeritve šole k nenasilni
13
komunikaciji in usmeritve za varno rabo spleta (Lesjak, 2018, str. 15). Kowalski (2008, str. 123) poudarja, da mora vsaka šola jasno definirati spletno nasilje, saj morajo vsi šolski delavci, učenci in starši točno vedeti, kaj je spletno nasilje. Ko šola razvije program, ga predstavi učiteljem, staršem in učencem, nato sledi udejanjenje in na koncu evalvacija programa (prav tam).
2. Pregled stanja; šola skuša z raznimi raziskavami ugotoviti, kakšno je stanje medvrstniškega nasilja na šoli, kakšna je šolska klima, kakšen je odnos do nasilja ipd. Na osnovi ugotovitev oblikujejo delo v razredih in na celotni šoli. Na enak način moramo raziskati tudi pogostost pojava spletnega nasilja. Kowalski (2008, str. 125) priporoča, da šola izvede anonimno anketo, s katero skuša pridobiti podatke o oblikah in metodah spletnega nasilja.
3. Izobraževanje udeležencev je zelo pomembna stopnja, saj morajo vsi vpleteni pridobiti znanje o različnih vrstah nasilja, kako nasilje prepoznamo in kako se odzivamo v primeru nasilnega dejanja. Izobraževanje mora potekati tako za šolske delavce kot tudi za starše. Ravnatelj je tisti, ki mora poskrbeti za sodelovanje z zunanjimi strokovnimi delavci, s katerimi organizirajo predavanja in delavnice za učitelje, učence in starše (Lesjak, 2018, str. 15).
4. Načrtovanje preventivnih aktivnosti na ravni šole, razreda in v posameznih skupinah.
Šola mora zagotoviti ničelno toleranco do vsake vrste nasilja (Žakelj, 2013, str. 11). Vreča (2019, str. 136) poudari, da je učencem treba pokazati, da ima šola ničelno toleranco do nasilja s hitrim in jasnim odzivanjem na kakršnokoli nasilje, tudi spletno. Na ta način bo odzivanje delovalo preventivno in tako bo šola najbolje preprečila ponavljanje nasilnih dejanj (Lešnik Mugnaioni, 2012, str. 155).
Zgoraj naštete stopnje preventivnih programov so bile navedene za primere tradicionalnega medvrstniškega nasilja, smiselno pa jih je upoštevati tudi pri načrtovanju preventivnih dejavnosti za preprečevanje spletnega nasilja. Žakelj (2013, str. 117) opozarja, da tudi spleto nasilje zahteva celostno obravnavo oziroma interdisciplinarni pristop, za kar je potrebno sodelovanje družine, šole, pa tudi zunanjih institucij varne rabe spleta. Šolski delavci ne smejo pokazati, da jih spletno nasilje ne zanima oziroma se jih to ne tiče, saj bodo nasilneži tako še bolj prepričani, da je spletno nasilje dovoljeno ter da za njihova dejanja ne bo posledic (Vreča, 2019, str. 136). Naloga šole je, da spletno nasilje vključi v vzgojni načrt šole, preventivne programe, pa tudi v kurikulum (Mihelič, b. d., str. 22).
»Preventivni modeli zmanjšujejo dejavnike tveganja za pojav nasilja v družbi in se borijo za zmanjšanje strpnosti do nasilja, za hitrejše zaznavanje nasilja, za neagresivno komunikacijo, za socialno vključenost vseh otrok, za povečanje samopodobe učencev, za strpnost in spoštovanje, za razvijanje dobrih medosebnih odnosov med učenci, učitelji in delavci šole itd.« (Mugnaioni Lešnik idr., 2009,str. 106). Skozi leta so se oblikovali različni modeli za preprečevanje nasilja v šolah (Mugnaioni Lešnik idr., 2009,str. 105–110). Glede na vsebino delimo modele v tri skupine. Cilj prvega modela je razumevanje nasilja, poznavanje različnih vlog v nasilju ter učenje soočanja z nasilnim dejanjem. Pri drugem modelu se izvajalci usmerjajo v učenje vedenj, ki preprečujejo nasilna dejanja, tako da učence učijo konstruktivne načine reševanja konfliktov in krepijo njihovo emocionalno pismenost, pozitivno samopodobo in samospoštovanje. Tretja skupina modelov za preprečevanje medvrstniškega nasilja pa se usmerja k zaviranju nasilja v njegovem družbenem in strukturnem izvoru, zato si prizadevajo za strpnost, spoštovanje in preprečevanje diskriminacije. Vse te modele lahko izvaja šolska svetovalna služba ali zunanji strokovni delavci iz izobraževalnih ustanov ali nevladnih organizacij. Modeli so lahko namenjeni tako učencem kot tudi šolskim delavcem in staršem (Lešnik Mugnaioni idr., 2016, str. 28, 29). Avtorji so preventivne modele našteli in opisali za medvrstniško nasilje na sploh,
14
vsekakor pa jih moramo izvajati tudi na temo spletnega nasilja. Primer izvajalca tovrstnih modelov je nacionalna točka osveščanja o varni rabi spleta Safe.si, ki deluje že od leta 2005.
Njihove preventivne aktivnosti so namenjene tako otrokom in mladostnikom kot tudi staršem in strokovnim delavcem (Lesjak, 2019, str. 10).
Poleg preventivnih programov so pomembni tudi intervencijski programi, ki nudijo pomoč žrtvam, delajo s storilci ter informirajo in usmerjajo šole, ko se nasilje pojavi (Pečjak, 2014, str.
107). Šole morajo oblikovati jasno politiko obravnavanja spletnega nasilja za žrtev in nasilneža, kar naj bo predstavljeno vsem učencem (Mihelič, b. d., str.22). Tako bodo storilci obveščeni o posledicah svojih dejanj, žrtev pa bo lažje poiskala pomoč, saj bo vedela, kaj sledi (prav tam).
2.11.1 Naloge učitelja
Učitelj ima zelo pomembno vlogo pri odkrivanju spletnega nasilja, saj je tisti, ki učence pozna in je z njimi največ v stiku. Učitelj mora poznati vsa šolska pravila ter biti seznanjen z internimi akti šole. Učencem mora predstaviti pravila in ukrepe. Najbolj pomembno pa je, da je pozoren na konflikte in spremenjeno vedenje pri učencih, saj to lahko kaže na nasilje. Dobro mora sodelovati s starši in svetovalno delavko na šoli, saj je le z dobrim sodelovanjem možno razkriti spletno nasilje, ki je na prvi pogled »nevidno« (Lesjak, 2018, str. 18).
Välimäki idr. (2012, str. 17) navajajo štiri najpomembnejša priporočila, ki jih mora učitelj upoštevati:
1. Učitelj mora od vodstva šole dobiti jasna in dosledna navodila, da se bo lahko v primeru nasilja ustrezno odzval.
2. Učitelji se morajo udeležiti izobraževanj in delavnic na temo spletnega nasilja, saj se je v raziskavah pokazalo, da učitelji velikokrat nimajo ustreznega znanja o novih elektronsko-komunikacijskih tehnologijah ter oblikah spletnega nasilja, kar vodi v pomanjkljiv nadzor nad učenci (Cassiddy idr., 2012, str. 521–522). Välimäki idr. (2012, str. 15) predlagajo ocenjevanje znanja učiteljev o spletu in spletni varnosti, da se šole in učitelji sami seznanijo o svojem znanju o varni rabi spleta ter o novih tehnologijah.
Glede na te rezultate naj šole načrtujejo dodatna strokovna usposabljanja (prav tam).
3. Ena izmed primarnih nalog učiteljev je, da poskrbijo za oblikovanje varne in pozitivne razredne klime. Z različnimi dejavnostmi morajo krepiti razredno skupnost, tako da jim pomagamo razvijati in ohranjati dobre medsebojne odnose, krepimo medsebojno sodelovanje, spoštovanje in strpnost (Muršič idr., 2016, str. 18). Verbnik Dobnikar (2002, str. 39) poudarja, da je razrednik tisti, ki mora poskrbeti, da so vsi učenci vključeni v razredno skupnost, ter ves čas spremljati socialne odnose med učenci.
Učitelj v svoje učne ure vključi tematiko medvrstniškega nasilja ter učenje konstruktivnega reševanja konfliktov in odzivanja na spletno nasilje (Klemenčič idr., 2016, str. 3; Muršič idr., 2016, str. 18; Skiba idr., 2011, str. 113). Willard (2007, str. 9) dodaja, da je zelo pomembno, da učence izobražujemo za dobre in aktivne opazovalce spletnega nasilja, ki bodo žrtvi pomagali in nasilje prijavili odrasli osebi, saj se bomo le tako hitreje odzivali nanj.
4. Aktivno sodelovanje učiteljev in staršev je zelo pomemben vidik. Učitelj naj jih ozavesti o problematiki spletnega nasilja, skupaj pa naj izoblikujejo tudi strategijo za boj proti spletnemu nasilju.
Med preventivne dejavnosti spada vzgoja za varno rabo spleta, ki naj bo vpeta v pouk. Ta naj vključuje informacije o pravilni uporabi spletnih strani in varovanju zasebnosti ter informacije, kam lahko prijavijo težave na spletnih straneh, kako pomagati vrstniku, ki je žrtev spletnega nasilja (Kowalski, 2008, str. 172). Te informacije naj bodo posredovane v obliki razrednih
15
diskusij ali igre vlog, zelo poučno pa bo tudi, če učenci sami vrstnikom in učiteljem predstavijo popularne spletne strani in nove tehnologije, saj bodo tako tudi učitelji dobili informacije o spletnih novostih, za katere morda ne vedo (prav tam).
2.11.2 Naloge staršev
Naloga staršev je, da sodelujejo s šolo in se udeležujejo vseh izobraževanj, kjer se seznanijo z varno rabo interneta. Prav oni imajo dolžnost, da spremljajo in nadzorujejo otrokovo delovanje na spletu (Kowalski, 2008, str. 133). Doma naj se z otrokom odkrito pogovorijo in z njim sodelujejo (Lesjak, 2018). Zagovarjati in promovirati morajo dobre socialne spretnosti, kot so empatija, moralno presojanje in samospoštovanje, predvsem pa morajo biti otroku vzorni model pri uporabi spleta (Välimäki idr., 2012, str. 7). Tudi nadzor je zelo pomemben, saj se spletno nasilje največkrat izvaja v času, ko so učenci doma, zato so prav oni tisti, ki lahko prvi opazijo znake, da nekaj ni v redu (Lesjak, 2018, str. 19). Kowalski (2008, str. 133) staršem svetuje, da z otrokom sklenejo dogovor o občasnem pregledu njihovih družbenih omrežij, vendar naj ta le preletijo in naj bodo pozorni na sumljive pogovore oziroma objave. Starši naj svoje otroke naučijo, katere osebne informacije lahko delijo na spletu in katerih ne (prav tam). Priporočljivo je tudi, da se jim omeji čas na spletu, da je računalnik v skupnih prostorih in da skupaj določijo pravila uporabe spleta (Informacijski pooblaščenec, 2009, str. 18).
2.11.3 Otroci in mladostniki
Otroci in mladostniki morajo na spletu ravnati etično in odgovorno (Fakulteta za družbene vede, 2019, str. 35–36).
Na spletni strani Safe.si (b. d.) mladostnikom in otrokom svetujejo upoštevanje petih nasvetov za preprečevanje spletnega nasilja:
1. nikoli naj ne objavljajo svojih osebnih podatkov (telefonska številka, e-poštni naslov itd.),
2. za prijatelje na družbenih omrežjih naj sprejmejo le osebe, ki jih dobro poznajo, prav tako naj ne komunicirajo z neznanci,
3. svojega gesla naj ne delijo z nikomer,
4. drugim naj ne dovolijo objavljanja fotografij in video vsebin, na katerih so, brez dovoljenja. Na spletu naj tudi preverijo, kaj drugi objavljajo o njih,
5. upoštevajo naj spletni bonton.
2.12 Prepoznavanje spletnega nasilja
Spletno nasilje izjemno težko prepoznamo, saj se dogaja skrito očem odraslih. Pomemben vidik pri lažjem prepoznavanju nasilja ima tudi splošno ozaveščanje javnosti o problematiki spletnega nasilja. K temu lahko v veliki meri pripomorejo šole in ostali zavodi, ki delajo z otroki in mladino, policija, nevladne organizacije ter mediji (Mihelič, b. d., str. 22). Najlažje bomo za spletno nasilje izvedeli od prič oziroma opazovalcev tovrstnega nasilja, zato morajo učitelji in ostali strokovni delavci veliko pozornosti nameniti prav njim (Mihelič, b. d., str. 22).
Spodbujajo naj jih, da ob zaznavi spletnega nasilja o tem obvestijo učitelje in na ta način najbolj pomagajo žrtvi (prav tam).
Razrednik in ostali učitelji naj bodo pozorni tudi na dogajanje, konflikte, vedenje v razredu oziroma šoli, saj se težave iz šole v popoldanskem času pogosto prenesejo na splet (Lesjak,
