Študijski program: Biologija in gospodinjstvo
POZNAVANJE OZNAČB NA ŽIVILIH PRI OSNOVNOŠOLCIH
Diplomsko delo
KNOWLEDGE OF FOOD LABELS AMONG PRIMARY SCHOOL STUDENTS
Mentorica: izr. prof. dr. Verena Koch Kandidat: Tim Osmak Somentorica: as. dr. Francka Lovšin Kozina
Ljubljana, september 2016
Tim Osmak
diplomskega dela.
Hvala vsem ravnateljem šol in učiteljem, ki so mi omogočili izvedbo ankete, in vsem osnovnošolcem, ki so vprašalnik izpolnili.
Iskrena hvala tudi družini, ki mi je v času študija stala ob strani.
POVZETEK
Uravnotežena prehrana je ključnega pomena za zdrav in optimalen razvoj otroka in mladostnika. Poznavanje označb na živilih omogoča potrošnikom enostavno izbiro ustreznih živil v skladu s smernicami zdravega prehranjevanja. Da bi otroke naučili pravilne izbire živil, jih je potrebno izobraževati že zelo zgodaj.
Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kako pogosto osnovnošolci pogledajo označbe na živilih, kateri so tisti osnovnošolci, ki označbe preberejo, kako dobro poznajo in razumejo označbe na živilih ter ali imajo le-te vpliv na njihovo izbiro oziroma nakup živila.
Rezultati raziskave so bili pridobljeni s pomočjo vprašalnika, ki ga je izpolnilo 213 osnovnošolcev 6. in 8. razreda iz Kočevja in okolice.
Rezultati raziskave so pokazali, da bi bilo potrebno med osnovnošolci izboljšati razumevanje informacij o hranilni vrednosti in znakih kakovosti živil ter jih spodbujati k pogostejšemu pregledovanju označb na živilih. Učence bi bilo treba na ustrezen način informirati o zdravstvenih težavah, ki so posledica dolgotrajnega uživanja prekomernih količin soli, sladkorja in maščob.
Ključne besede: živila, označevanje, osnovnošolci.
ABSTRACT
Healthy and balanced diet is very important for optimal development of children and adolescents. Knowledge about food labels gives consumers the opportunity to choose food for a healthy diet. In order to make good food choices, they need to be properly educated.
The aim of this diploma thesis was to determinate how often does primary school students check on food labes on packages their knowledge and understanding about food labels and their influence on food choices.
Data were collected using a questionnaire that was completed by 213 primary school students attending 6th and 8th grade in city of Kočevje and surroundings.
Survey results show that would be necessary to improve knowledge of primary school students about nutrition information, sustainability labels and encourage them to use food labels more often. And finally, they need to be properly informed about the health problems caused by long-term consumption of excessive amounts of salt, sugar and fat.
Key words: prepackaged foods, food labels, primary school student.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1 OZNAČEVANJE ŽIVIL... 2
1.1 Oznake in podatki na embalaži živil ... 2
1.1.1 Obvezne označbe na živilih ... 3
1.1.2 Druge označbe na živilih ... 6
1.2 Označevanje hranilne in energijske vrednosti živila ... 6
1.3 Označevanje živil z GDA (Guideline Daily Armount)... 7
1.4 Sistem barvnega označevanja hranilnih vrednosti po semaforju ... 8
1.5 Znaki kakovosti živil ... 9
1.6 Drugi znaki za posebno kakovost ... 11
2 PREHRANA OTROK IN MLADOSTNIKOV ... 13
2.1 Prehrana slovenskih otrok in mladostnikov ... 14
2.2 Pravilna in uravnotežena prehrana otrok in mladostnikov ... 14
2.3 Prehranska priporočila za otroke in mladostnike ... 16
2.4 Vpliv neprimerne prehrane na otroke in mladostnike ... 18
2.4.1 Prekomerno uživanje soli in vpliv na zdravje ... 20
2.4.2 Prekomerno uživanje sladkorja in vpliv na zdravje... 20
2.4.3 Prekomerno uživanje maščob in vpliv na zdravje ... 21
2.4.4 Alergije na hrano ... 21
2.5 Vzgoja in izobraževanje o prehrani ... 22
2.6 Označevanje živil v učnih načrtih ... 23
2.7 Dejavniki, ki vplivajo na izbiro hrane pri otrocih in mladostnikih ... 24
3 EMPIRIČNI DEL ... 27
3.1 Opredelitev problema ... 27
3.2 Cilji in hipoteze ... 27
3.3 Raziskovalna metoda ... 28
3.3.1 Postopek zbiranja podatkov ... 28
3.3.2 Raziskovalni vzorec ... 28
3.4 Obdelava podatkov ... 29
4 REZULTATI Z RAZPRAVO ... 30
4.1 Vpliv kakovosti in cene na nakup izdelka ... 30
4.2 Preverjanje označb na živilih ... 32
4.3 Hranilne snovi in njihov vpliv na zdravje ... 35
4.4 Poznavanje znakov kakovosti ... 40
4.5 Razumevanje informacij o hranilni vrednosti ... 43
5 SKLEPI ... 45
6 PRIPRAVA NA UČNO URO... 48
7 VIRI ... 51
6.1. VIRI SLIK ... 59
KAZALO TABEL Tabela 1: Priporočeni dnevni energijski vnosi v kJ (kcal)/dan pri osebah z normalno telesno težo in višino ter starosti prilagojeno zmerno težko telesno dejavnostjo ... 16
Tabela 2: Priporočeni dnevni energijski vnosi in količine hranil za otroke in mladostnike 18 Tabela 3: Pomembnost izbranih napisov na prehranskih izdelkih v procesu odločanja za nakup glede na razred ... 30
Tabela 4: Pomembnost izbranih napisov na prehranskih izdelkih v procesu odločanja za nakup glede na spol ... 31
Tabela 5: Dejavniki, ki vplivajo na nakup neznanega izdelka ... 31
Tabela 6: Pogostost preverjanja označb na živilih glede na razred ... 33
Tabela 7: Pogostost branja označb na živilih pri osnovnošolcih z alergijami ... 34
Tabela 8: Pogostost branja oznak na živilih pri osnovnošolcih s predpisanimi zdravstvenimi dietami... 35
Tabela 9: Stopnja strinjanja s trditvami, ki so povezane z vplivom hranilnih snovi na zdravje, glede na razred ... 37
Tabela 10: Stopnja strinjanja s trditvami, ki so povezane z vplivom hranilnih snovi na zdravje, glede na spol ... 38
Tabela 11: Pomembnost podatkov o hranilni vrednosti živila glede na razred ... 39
Tabela 12: Pomembnost podatkov o hranilni vrednosti živila glede na spol ... 40
Tabela 13: Delež pravilnih odgovorov glede na razred ... 41
Tabela 14: Delež pravilnih odgovorov glede na spol ... 41
Tabela 15: Delež pravilnih odgovorov glede na razred ... 42 Tabela 16: Delež pravilnih odgovorov glede na spol ... 42
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura vzorca glede na razred. ... 29 Graf 2: Struktura vzorca glede na spol. ... 29 Graf 3: Delež šestošolcev in osmošolcev, ki nikoli ne pogleda izbranih označb na živilih.32 Graf 4: Pravilnost poznavanja informacij o hranilni vrednosti med osnovnošolci. ... 43 KAZALO SLIK
Slika 1: Označevanje GDA vrednosti na embalaži živila (http://pogrejinpojej.si). ... 8 Slika 2: Kriteriji barvnega označevanja skupin hranil (http://veskajjes.si). ... 9 Slika 3: Slikovni prikaz uradnih zaščitnih znakov za kakovost živila (http://lokalna- kakovost.si). ... 11 Slika 4: Znak »Varuje zdravje« (http://www.mesarstvo-cadez.si). ... 11 Slika 5: Znak »Brez GSO – gensko spremenjenih organizmov« (http://www.ikc-um.si). . 12 Slika 6: Znak »Ne vsebuje glutena« (http://www.norma.si/kakovost-in-certifikati). ... 12
1 UVOD
Zdrava in uravnotežena prehrana je za otroke in mladostnike izrednega pomena, saj v tem obdobju telo hitro raste in se nenehno obnavlja. V najstniških letih je zato pomembna zadostna količina kakovostne hrane. Rezultati raziskav, opravljenih v letu 2014 na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (Jeriček Klanšček, Koprivnikar, Drev, Pucelj, Zupanič in Britovšek, 2014) o prehranjevanju otrok in mladostnikov v Slovenji, kažejo, da je neprimeren način prehranjevanja resen problem slovenske mladine. Eden pomembnih dejavnikov oblikovanja zdravega načina prehranjevanja in spodbujanja izbire zdravih živil se kaže že v otroštvu.
Kakovostno zasnovano izobraževanje lahko pripomore k razvoju zdravega življenjskega sloga v okvir, v katerega sodi tudi zdravo prehranjevanje. S poznavanjem in razumevanjem označb na živilih lahko otrokom omogočimo pravilno izbiro zdravih, kakovostnih živil, ki so v skladu s smernicami zdravega prehranjevanja.
Označbe na živilih morajo vsebovati vse potrebne informacije o živilu, lastnostih, njegovem poreklu in varnosti, kar omogoča potrošniku ustrezno izbiro in uporabo. Če želimo izkoristiti prednosti označevanja živil, moramo otroke seznaniti z označbami in njihovim pomenom.
V diplomskem delu je obravnavana problematika poznavanja označevanja živil med osnovnošolci, njihovega razumevanja ter vpliva na njihovo izbiro živila.
1 OZNAČEVANJE ŽIVIL
»Označevanje so vse besede, podatki, trgovska imena, blagovna znamka, slikovno gradivo ali simboli, ki se nanašajo na živilo in se navedejo na embalaži, dokumentu, obvestilu, etiketi, obročku ali vratni etiketi, ki spremlja ali se nanaša na tako živilo« (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, 2014, str. 37).
Označbe na živilih so zasnovane z namenom, da pomagajo ljudem izbrati ustrezno živilo.
Z uporabo označb na živilih se lahko seznanimo z vsebnostjo hranil in energijske vrednosti ter lahko primerjamo podobna živila med seboj in tako načrtujemo prehrano (Mnerie, Mnerie, Birca in Deacua, 2014).
Leta 2009 so Grunert, Fernández-Celemín, Wills, Storcksdieck genannt Bonsmann in Nureeva opravili raziskavo o uporabi označb na živilih v šestih evropskih državah.
Ugotovili so, da 16,8 % odraslih nakupovalcev pogleda označbe o hranilni vrednosti živila, orientacijske vrednosti hranil ter seznam sestavin, pri katerem največ pozornosti namenijo energijski vrednosti živila ter vsebnosti maščob in sladkorja.
Raziskava prehranjevalnih navadah v Sloveniji (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2009) je pokazala, da kar 42 % slovenskih potrošnikov nikoli ne prebere označb na živilu.
Zanimivo je, da je sestava živila glede na pogostost preverjanja informacij iz označbe šele na petem mestu; pred nakupom jo vedno ali pogosto preveri približno tretjina potrošnikov, ki preberejo označbo (rok trajanja: 73 %; cena: 69 %; blagovna znamka 45 %, poreklo 38
%).
1.1 Oznake in podatki na embalaži živil
Pravilnik o splošnem označevanju živil (2014) določa, da morajo biti »označbe na živilu v slovenskem jeziku, na dobro vidnem mestu embalaže, tako da so jasno vidne, razumljive, nedvoumne, čitljive in neizbrisne in ne smejo biti prekrite z drugim besednim ali slikovnim materialom« (str. 4082).
Za odjemalca je najpomembnejše, da označba na živilu vsebuje vse potrebne informacije o živilu, lastnostih, njegovem poreklu in varnosti, kar mu omogoča ustrezno izbiro in uporabo živila (Kozjek, 2012).
1.1.1 Obvezne označbe na živilih
Predpakirana živila so živila, ki so v prometu namenjena končnemu potrošniku, so pakirana, preden so dana v promet, ne glede na to, ali jih embalaža v celoti ali le delno obdaja, vendar na tak način, da vsebine ni mogoče spremeniti brez odprtja ali spremembe embalaže (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, 2014).
Označba predpakiranih živil mora vsebovati naslednje podatke:
– ime, pod katerim se živilo prodaja;
– seznam sestavin in količina sestavin (z aditivi in alergeni);
– neto količino;
– rok uporabnosti;
– serijo (lot) živila;
– pogoje shranjevanja, kjer je to potrebno;
– ime in naslov proizvajalca ali uvoznika;
– državo izvora ali porekla;
– navodilo za uporabo, kjer je to potrebno za pravilno uporabo živila;
– vsebnost alkohola pri pijačah z vsebnostjo več kot 1,2 vol % alkohola (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, 2014).
Ime izdelka
Je osnovna informacija, ki nam pove, kakšen izdelek kupujemo. V večini primerov je ime določeno s pravilniki, kot na primer mleko, jogurt, hrenovka, brezalkoholna osvežilna pijača. Če ime izdelka ni predpisano, je dovoljeno uporabljati ime, ki je v Sloveniji običajno (npr. kremna rezina, potica) (Peterman, Pajk Žontar in Pondelek, 2007).
Seznam sestavin
Sestavine morajo biti navedene po padajočem vrstnem redu: od tiste, ki jo je v živilu največ, do tiste, ki jo je najmanj. V seznamu sestavin morajo biti navedeni tudi aditivi in dodana voda (Peterman idr., 2007).
Vsebnost alergenih živil mora biti na izdelku posebej označena. Med alergena živila sodijo: žita, ki vsebujejo gluten, raki, jajca, ribe, arašidi, soja, lupinasto sadje – oreščki (lešniki, orehi, mandlji …), listna zelena, gorčično seme, sezamovo seme, volčji bob, mleko in mlečni izdelki, ki vsebujejo laktozo, žveplov dioksid ter sulfati. Dodatki v živilih oziroma aditivi morajo biti označeni s posebnim imenom ali pa z veliko črko E in pripadajočo številko (npr. natrijev benzoat ali E211) (Poljanšek, 2006).
Neto količina
Je podatek o količini živila v času pakiranja. Količina mora biti označena v enotah mednarodnega merskega sistema (v litrih, centilitrih, kilogramih ali gramih).
Proizvajalčevo zagotovilo, da je navedena neto količina točna, je mala črka e, ki jo proizvajalec zapiše poleg neto količine. Za živila, ki se običajno prodajajo po kosih (jajca, pekovsko pecivo …), navedba neto količine ni obvezna.
Rok uporabnosti
Podatek nam pove, do kdaj je živilo lahko v prodaji. Pri hitro pokvarljivih živilih, kot so mleko, jogurti, meso, ribe, rezana zelenjava ipd., se rok uporabnosti navaja z navedbo
»porabiti do (dan, mesec, leto)«.
Ime in naslov proizvajalca
Na živilu mora biti zapisano ime in naslov proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira ali prodaja, in ima naslov in sedež v EU. Pri živilih, ki so uvožena iz držav, ki niso članice EU, pa mora biti navedena država, kjer je bilo živilo proizvedeno.
Oznaka serije oziroma lota
Za serijo oziroma lot se šteje enota živila v prometu, ki je predelano, izdelano ali pakirano pod enakimi pogoji. Omogoča sledljivost oziroma identifikacijo serije nekega živila.
Podatki o pogojih shranjevanja živila
Pogoji shranjevanja živila morajo biti označeni, če je to pomembno za varnost in ohranjanje kakovosti in hranilne vrednosti živila. Pomembna sta zlasti temperatura in čas shranjevanja.
Navodila za uporabo
Navodila za uporabo morajo biti priložena vedno, ko obstaja nevarnost, da potrošnik brez njih živila ne bi mogel pravilno uporabiti.
Vsebnost alkohola
Na embalaži vseh živil, v katerih je več kot 1,2 % alkohola, mora biti označeno, koliko odstotkov alkohola vsebujejo.
Država porekla
Navedba porekla je obvezna pri pakiranju govejega mesa, kjer mora biti navedena država rojstva, država reje in država zakola. Pri sadju in zelenjavi pa je obvezna tudi označba države, kjer so bila živila vzgojena in obrana (Peterman idr., 2007).
Ime živila, neto količina, rok uporabnosti in odstotek alkohola morajo biti označeni v istem vidnem polju (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, 2014).
1.1.2 Druge označbe na živilih
Poleg obveznih označb morajo biti na embalaži živila tudi drugi podatki, če je tako določeno v predpisih, ki urejajo kakovost oziroma zdravstveno ustreznost živil, ter predpisih, ki urejajo označevanje gensko spremenjenih organizmov. Vsako živilo, ki je bilo obdelano z ionizirajočim sevanjem, mora biti označeno v skladu s predpisom, ki ureja živila, obsevana z ionizirajočim sevanjem (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, 2014).
Blagovna znamka
Blagovna znamka je namenjena prepoznavanju in razlikovanju izdelkov enega ali več konkurenčnih proizvajalcev. Znamka je zaznaven grafični prikaz, ki služi za razlikovanje izdelkov fizični ali pravni osebi. Blagovna znamka je lahko individualna ali kolektivna;
individualno uporablja samo en proizvajalec, kolektivno pa več proizvajalcev, ki se morajo med seboj dogovoriti za režim in način uporabljanja (Poljanšek, 2006).
1.2 Označevanje hranilne in energijske vrednosti živila
Zdrava prehrana ali zdravo prehranjevanje vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo hrano, ki ohranja in krepi človekovo zdravje. Za dosego le-tega se poslužujemo normativov in referenčnih vrednosti za vnos hranilnih snovi, ki pa so specifični glede na spol, starost, telesno dejavnost in druga stanja, in so lahko priporočene ali orientacijske vrednosti (Hlastan Ribič, 2009).
Označevanje hranilne vrednosti pomeni vsak podatek, naveden na embalaži ali nalepki, ki se nanaša na:
1. energijsko vrednost,
2. naslednje hranilne snovi: beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, prehranske vlaknine, natrij in vitamine in minerale, prisotne v znatnih količinah (Pravilnik o označevanju hranilne vrednosti živil, 2002).
Poleg teh osnovnih informacij so lahko na embalaži navedene tudi druge snovi, ki jih živilo vsebuje: sladkorji, polioli oz. alkoholni sladkorji, vlaknine, maščobne kisline:
nasičene maščobne kisline, nenasičene maščobne kisline, holesterol, vitamini in minerali (Poljanšek, 2006).
Označevanje hranilne vrednosti živil je obvezno, kadar je pri označevanju, predstavljanju ali oglaševanju prisotna prehranska trditev (Pravilnik o označevanju hranilne vrednosti živil, 2002). Evropska uredba določa, da mora biti označevanje hranilne vrednosti potrošnikom razumljivo (Mnerie idr., 2014).
Podatki o hranilni vrednosti so navedeni za 100 g ali 100 ml živila (lahko je označena tudi hranilna vrednost za posamezno porcijo). Proizvajalec lahko hranilno vrednost označi na dva načina. Osnovno označevanje pomeni, da navede le energijsko vrednost ter vsebnost beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Razširjeno označevanje pa uporabi takrat, kadar želi potrošnika natančneje informirati o hranilni sestavi živila, ko poleg energijske vrednosti in osnovnih skupin navede še vsebnost vlaknin, vitaminov, mineralov ter posameznih maščobnih kislin (Peterman idr., 2007).
1.3 Označevanje živil z GDA (Guideline Daily Armount)
GDA je sistem označevanja živil, ki se nahaja na sprednji strani embalaže in potrošniku ponuja informacije o energijski in hranilni vrednosti ene porcije predpakiranega živila.
Pogosto zapletene informacije, ki so zapisane na deklaraciji izdelka, se preko GDA prevedejo v potrošniku razumljivo, enostavno in uporabno obliko, ki mu olajša odločitve pri izbiri in nakupu hrane. GDA je slovenska industrija poslovenila in poimenovala kot
»odstotek dnevne orientacijske vrednosti za odrasle« na podlagi 2.000 kcal energijskih potreb odrasle ženske, hkrati pa je obdržala angleško kratico (Označevanje GDA vrednosti, b. d.).
Slika 1: Označevanje GDA vrednosti na embalaži živila (http://pogrejinpojej.si).
Iz zgornje slike (Slika 1) lahko na enostaven način razberemo, da 30 g izdelka vsebuje 151,5 kJ energije, kar predstavlja 2 % vseh dnevnih energijskih potreb. Na enak način so predstavljeni tudi podatki o vsebnosti ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, nasičenih maščobnih kislin ter natrija.
Pomanjkljivost označevanja živil z GDA je ta, da so orientacijske vrednosti opredeljene le za odrasle in ne za otroke. Otroci imajo drugačne hranilne in energijske potrebe in izračuni, ki temeljijo na potrebah odrasle osebe, ne le zavirajo, temveč tudi škodujejo otrokom (Označevanje GDA vrednosti, b. d.).
Pri Zvezi potrošnikov Slovenije menijo, da je veliko preprostejše in enostavnejše označevanje hranilnih vrednosti s pomočjo barvnega označevanja.
1.4 Sistem barvnega označevanja hranilnih vrednosti po semaforju
Sistem barvnega označevanja »Traffic Light Labelling«, ki je bil najprej uveden v Veliki Britaniji, je sistem, ki ponuja porabniku hitro pomoč izbire živila pri nakupu v skladu z uravnoteženo prehrano. Omogoča možnost hitre primerjave med izdelki, ki vsebujejo več ali manj maščobe, soli in sladkorja (FSA, b. d.).
Takšno označevanje je še posebej primerno za manj izobražene potrošnike, ki imajo težave pri razumevanju prehranskih tabel, ter za starejše in slabovidne, ki težko prebirajo označbe na živilih. Kljub prijaznosti do potrošnika označevanje s prehranskim semaforjem ni postalo del obveznega označevanja živil v Sloveniji (Pravst, Kušar in Korošec, 2012).
Pri barvnem označevanju namesto GDA vrednosti uporabljamo tri različne barvne označbe, ki označujejo majhno, srednjo in veliko vsebnost posameznega ključnega hranila v živilu na 100 g (ali porcijo) izdelka. Barvno se označujejo naslednja hranila: maščobe, nasičene maščobne kisline, sladkor in sol (Označevanje GDA vrednosti, b. d.).
Slika 2: Kriteriji barvnega označevanja skupin hranil (http://veskajjes.si).
Eden od možnih načinov, kako otrokom na enostaven način omogočiti, da izbirajo zdrava živila, je tako imenovani »emolabeling«. Gre za označevanje živil z uporabo čustvenih znakov, pri čemer žalosten obraz na živilu pomeni, da to živilo na naše zdravje ne vpliva ugodno, in vesel obraz, da je živilo primero za naše zdravje. Takšna metoda omogoča zdravo izbiro živil tudi otrokom, ki še nimajo ustreznega znanja, da bi lahko presodili o ustreznosti živila za njihovo zdravje (Privitera, Phillips, Zuraikat in Paque, 2015).
1.5 Znaki kakovosti živil
Evropske sheme kakovosti so predpisane z evropskimi uredbami. Med te spadajo znaki zaščitene označbe porekla, zaščitena geografska označba, zajamčena tradicionalna posebnost ter zank ekološke proizvodnje. Nacionalne sheme kakovosti pa so predpisane z Zakonom o kmetijstvu, te pa so: označba višje kakovosti, dobrote z naših kmetij, označba integrirane pridelave ter znak izbrane kakovosti (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Označba porekla
Kmetijski izdelek ali živilo mora biti pridelano ali predelano na določenem geografskem območju. Njegove lastnosti so posledica vpliva geografskega okolja ter njegovih naravnih in človeških dejavnikov (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Geografska označba
Vsaj eden od postopkov pridelave ali predelave mora potekati znotraj določenega geografskega območja (npr. surovine lahko prihajajo izven območja). Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves in druge značilnosti, ki morajo izvirati iz določenega geografskega območja (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Zajamčena tradicionalna posebnost
Kmetijski pridelki ali živila so proizvedeni po tradicionalni recepturi, s tradicionalnimi sestavinami ali na tradicionalni način (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Višja kakovost
Kmetijski pridelki ali živila so po svojih specifičnih lastnostih boljši od drugih istovrstnih proizvodov. Specifične lastnosti se določajo glede na sestavo, senzorične, fizikalno- kemijske lastnosti ter način proizvodnje (pridelave ali predelave) (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Integrirani kmetijski pridelki ali živila
Kmetijski pridelki ali živila so bili pridelani z uravnoteženo uporabo agrotehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških in toksikoloških dejavnikov.
Pri tem imajo pri enakem gospodarskem učinku naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko-farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Ekološki kmetijski pridelki ali živila
Živilo lahko nosi oznako ekološki, če: je bilo pridelano brez uporabe gensko spremenjenih organizmov, če živilo oziroma njegove sestavine niso bile podvržene ionizirajočemu sevanju, če živilo vsebuje najmanj 95 % sestavin kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih pridelkov (Nacionalni zaščitni znaki, b. d.).
Slika 3: Slikovni prikaz uradnih zaščitnih znakov za kakovost živila (http://lokalna-kakovost.si).
1.6 Drugi znaki za posebno kakovost
Znak »Varuje zdravje«
Živila z znakom »Varuje zdravje« so tisti zdravstveno neoporečni izdelki in jedilniki, ki vsebujejo malo maščobe in nasičenih maščobnih kislin, holesterola ali pa imajo nizko vsebnost soli, sladkorja, veliko prehranskih vlaknin ter imajo nizko energijsko vrednost.
Znak lahko nosijo samo pakirana živila (Varovalno živilo, b. d.).
Slika 4: Znak »Varuje zdravje« (http://www.mesarstvo-cadez.si).
Znak »Brez GSO – gensko spremenjenih organizmov«
Nekateri proizvajalci so se odločili, da svoja živila dodatno testirajo, na podlagi česar pridobijo pravico označevati živila z oznakami, kot je BREZ GSO. Še posebej pod nadzorom so izdelki iz soje, zato ni razloga za strah, da bi zaužili gensko spremenjene organizme, ko gre za sojino mleko, zrezke, tofu (Kozjek, 2012).
Slika 5: Znak »Brez GSO – gensko spremenjenih organizmov« (http://www.ikc-um.si).
Znak »Ne vsebuje glutena«
Označevanje in certificiranje izdelkov »brez glutena« je namenjeno predvsem olajšanju izbire osebam s posebnimi prehranskimi potrebami. Znak zagotavlja, da tudi pri predelavi živil, ki naravno ne vsebujejo glutena, ne smejo uporabiti kot dodatno sestavino, aditiv ali pomožno tehnološko sredstvo pšenični gluten oziroma izdelke iz beljakovin žit, ki vsebujejo gluten (Kozjek, 2012).
Slika 6: Znak »Ne vsebuje glutena« (http://www.norma.si/kakovost-in-certifikati).
Nacionalni ter evropski znaki kakovosti na živilih v množici drugih oznak, simbolov in trditev nimajo tistega učinka na prepoznavnost in nakupno odločitev potrošnika, kot bi bilo pričakovati (Skubic in Klopčič, 2013).
2 PREHRANA OTROK IN MLADOSTNIKOV
Zdrava prehrana za otroke in mladostnike je z vidika prehranske stroke zelo pomembna, saj je v teh letih potreba po energiji, beljakovinah, vitaminih in mineralih glede na otrokovo težo še posebno velika. Hrana v mladostniškem obdobju ne zadovoljuje le fizioloških potreb, ampak ima vpliv tudi na psihološki razvoj mladostnika. Če otroka že od malih nog navajamo na zdravo prehrano, bomo imeli kasneje s tem manj težav.
Strokovnjaki so mnenja, da napačne navade, ki jih pridobimo v otroštvu, le stežka opustimo v odrasli dobi (Hlastan Ribič idr., 2006). V. Koch (1997) navaja, da ima na razvoj prehranskih navad močan vpliv socialno-ekonomsko stanje posameznika in družbe.
Pravi, da so prehranske navade seštevek družinskega življenja in širšega okolja, zato je še toliko bolj pomembno, da se oblikujejo že v otroštvu. M. Gabrijelčič Blenkuš (2013) meni, da sadje in zelenjavo najpogosteje uživajo dekleta in mlajši mladostniki, ki prihajajo iz družin z boljšim socialnim statusom, ter mladostniki z zelo dobrim učnim uspehom.
V letu 2014 je bila na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje opravljena raziskava »Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju«, ki je zajemala skoraj pet tisoč 11-, 13- in 15-letnikov. Rezultati so pokazali:
Da se mladostniki glede izbire živil prehranjujejo pretežno nezdravo;
uživajo premalo sadja, zelenjave ter rib,
dekleta uživajo premalo mleka, mlečnih izdelkov in mesa,
pogosto posegajo po sladkih in slanih prigrizkih, gaziranih sladkih pijačah in pijačah z nizkim sadnim deležem.
Zaužijejo manjše število dnevnih obrokov od priporočenega.
Se prehranjujejo neredno;
najpogosteje opuščajo zajtrk, nekaj manj pogosto večerjo (v večjem deležu dekleta),
zajtrkuje le slaba polovica mladostnikov, od tega manj deklet kot fantov (Jeriček Klanšček, idr., 2014).
M. Gabrijelčič Blenkuš (2013) ugotavlja, da otroci in mladostniki nimajo ustreznih navad pitja in so pogosto žejni.
Eden od glavnih načinov pri poskušanju, da bi dosegli bolj zdrave vzorce prehranjevanja, je označevanje hranilne vrednosti živil. Z informacijami o hranilni vrednosti lahko potrošniku na prodajnem mestu omogočimo izbiro prehransko ustrezne hrane (Grunert in Wills, 2007).
2.1 Prehrana slovenskih otrok in mladostnikov
Rezultati vseh raziskav o prehranjevanju otrok in mladostnikov kažejo, da je nezdrav način prehranjevanja resen problem slovenske družbe (Pandel Mikuš in Kvas, 2007). Zdrave prehranjevalne navade, ki jih otroci pridobijo v zgodnjem otroštvu, vplivajo na izbiro živil in način prehranjevanja tudi v kasnejšem življenjskem obdobju in s tem na zdravje v odrasli dobi (Hlastan Ribič, Maučec Zakotnik, Koroušić Seljak in Pokorn, 2008).
V raziskavi, ki so jo opravili Fidler Mis, Kobe in Štimec (2012), je bilo ugotovljeno, da slovenski mladostniki zaužijejo količinsko preveč prostih sladkorjev (fantje 16 %, dekleta 17 % dnevnega energijskega vnosa) in natrija (fantje 203 %, dekleta 210 % po priporočilih WHO 2003) ter premalo koristnih nenasičenih maščobnih kislin, vode, dekleta pa tudi premalo prehranskih vlaknin. Ugotovljeno je bilo tudi, da zaužijejo premalo folne kisline, kalcija ter vitamina D.
Raziskovalci ugotavljajo, da se slovenski mladostniki neustrezno prehranjujejo glede sestave obrokov. Med tistimi mladostniki, ki zajtrkujejo, jih je le 9,4 % zaužilo polnovreden zajtrk iz vseh skupin živil. Najpogosteje je v obroku manjkalo živilo iz skupine zelenjave (1,9 %) in pogosto sadja (11,4 %), sledila so beljakovinska živila. Kar 73 % vseh zajtrkov je bilo energijsko preskromnih (Gregorič in Koch, 2009).
2.2 Pravilna in uravnotežena prehrana otrok in mladostnikov
Uravnoteženo prehranjevanje v obdobju odraščanja pomembno iz dveh stani, omogoča optimalno zdravje, rast in intelektualni razvoj, po drugi strani pa preprečuje nastanek zdravstvenih problemov in bolezni v otroštvu in odrasli dobi. O optimalni prehrani govorimo takrat, ko dnevna prehrana ustreza zahtevam rastočega organizma, in sicer tako
količinsko (energijski vnos), kot tudi po sestavi (vnosu hranilnih snovi) (Hlastan Ribič idr., 2008).
Pravilna prehrana vpliva na sposobnost učenja, dela, igre in preprečuje bolezni. Kako pomembna je zdrava prehrana, se pogosto zavemo šele takrat, ko zbolimo. Takrat začnemo razmišljati o hranilnih in energijskih vrednostih živila, ki jih zaužijemo v najrazličnejših jedeh (Suwa Stanojevič, 2011).
Smernice zdravega prehranjevanja otrok in mladostnikov je potrebno upoštevati tako doma, kot tudi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (Gabrijelčič Blenkuš, Pograjc, Gregorič, Adamič in Čampa, 2005):
Jedilniki morajo biti usklajeni s priporočenimi energijskimi in hranilnimi vnosi, glede na starost otrok, hkrati pa upoštevajo zmerno težko telesno dejavnost.
Obroki naj bodo sestavljeni iz priporočenih kombinacij živil, kar bo otrokom ob ustreznem energijskem vnosu zagotovilo normalno rast, razvoj in delovanje organizma.
Priporočene kombinacije živil v obrokih naj dajejo prednost sadju in zelenjavi, kakovostnim ogljikohidratnim živilom (npr. polnovrednim žitom in žitnim izdelkom), kakovostnim beljakovinskim živilom (npr. mleku in mlečnim izdelkom z manj maščobami, ribam, pustim vrstam mesa in stročnicam) ter kakovostnim maščobam (npr. olivnemu, repičnemu, sojinemu in drugim rastlinskim oljem).
V vsak obrok je potrebno vključiti sveže sadje in/ali zelenjavo, ki prispevata k vzdrževanju ustreznega hranilnega in energijskega ravnovesja.
Med in po obrokih naj otroci dovolj pijejo, predvsem navadno vodo.
Otroci naj v času dejavnosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah uživajo priporočene dnevne obroke.
Za uživanje posameznih obrokov morajo imeti otroci na razpolago dovolj časa.
Prostor, v katerem se otroci prehranjujejo, naj bo primeren za vzbujanje pozitivnega odnosa le-tega.
Pri načrtovanju prehranjevanja je potrebno upoštevati želje otrok ter jim zagotoviti kakovostne obroke in sestavine, ki jih sestavljajo.
Uravnotežena prehrana je sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov, ki predstavljajo 50–
55 % vseh dnevnih potreb po hranilih, in iz manjšega deleža maščob, ki predstavljajo med 20 do največ 35 % dnevnih energijskih potreb in jih sestavljajo predvsem rastlinske maščobe. Približno 10–15 % energije bi morali pridobiti iz živalskih in rastlinskih beljakovin (Hlastan Ribič idr., 2008).
2.3 Prehranska priporočila za otroke in mladostnike
Energijska vrednost
Otrokove potrebe po hranilnih snoveh se razlikujejo od potreb odraslega, ker otroci rastejo in se razvijajo. Predšolsko in šolsko obdobje je obdobje rasti, zato otroci potrebujejo več beljakovin, mineralnih snovi in energije kot odrasli. Dnevne energijske potrebe so razen osnovnih fizioloških potreb odvisne tudi od telesne dejavnosti in drugih zunanjih dejavnikov (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).
V preglednici so navedena priporočila za povprečen vnos energije za otroke različnih starostnih skupin z zmerno fizično aktivnostjo po DACH priporočilih.
Tabela 1: Priporočeni dnevni energijski vnosi v kJ (kcal)/dan pri osebah z normalno telesno težo in višino ter starosti prilagojeno zmerno težko telesno dejavnostjo
Energija
Starost Spol (kJ/dan) (kcal/dan)
7–9 let dečki 8300 2000
deklice 7500 1800
10–12 let dečki 10150 2450
deklice 9000 2150
13–14 let dečki 11700 11700
deklice 10050 10050
15–18 let dečki 13000 13000
deklice 10500 10500
(Srednje vrednosti za vnos hranil, 2004)
Ogljikovi hidrati
Ogljikovi hidrati so glavno energijsko hranilo in predstavljajo večino energijskega vnosa. 1 g ogljikovih hidratov sprosti 17 KJ (4 kcal) energije. Priporočljiva so ogljikohidratna živila, ki vsebujejo esencialne hranilne snovi in prehransko vlaknino ter počasi dvigajo raven krvnega sladkorja (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).
Najmanj priporočljiva oblika ogljikovih hidratov v prehrani so jedilni sladkorji. Sem štejemo beli sladkor, rjavi sladkor, koruzni sirup, sadni sladkor in med. Ti sladkorji dajejo mnogo energije in le malo (razen medu) hranilnih snovi (Maučec Zakotnik in sod., 2005).
Enostavni sladkorji naj ne bi predstavljali več kot 10 % dnevnega energijskega vnosa (Gabrijelčič Benkuš idr., 2005).
Prehranske vlaknine praviloma nimajo izkoristljive energijske vrednosti, imajo pa celo vrsto različnih pomembnih funkcij v prebavnem traktu in ugodno vplivajo na presnovo. V dnevni prehrani naj vlaknine predstavljajo 10 g na 4,18 MJ (1000 kcal) energijskega vnosa (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). Uživanje hrane, bogate z vlakninami, v mladosti je pomembna prehranska navada, ki lahko zmanjša tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, nekaterih vrst raka in diabetesa v kasnejših življenjskih obdobjih (Pokorn, 1997).
Beljakovine
Beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami in drugimi dušikovimi spojinami, ki so potrebne za proizvodnjo telesu lastnih beljakovin in drugih metabolično aktivnih substanc. Telo brez njih ne more rasti, se razvijati ali obnavljati. Potrebe po beljakovinah se s starostjo sicer spreminjajo, vendar jih človek nujno potrebuje vse življenje (Hlastan Ribič, 2009).
Referenčne vrednosti za otroke in mladostnike priporočajo minimalen dnevni vnos med 0,9 in 1,0 g beljakovin na kilogram telesne teže glede na starost (Pandel Mikuš in Kvas, 2007).
Maščobe
Prehranske maščobe so pomemben vir energije v prehrani. Njihova energijska vrednost je skoraj dvakrat večja kot pri ogljikovih hidratih in beljakovinah, saj sprosti 1 g maščob 37 kJ (9 kcal) energije. Prisotnost določenega deleža maščob v hrani je pomembna predvsem zaradi esencialnih maščobnih kislin in razpoložljivosti v maščobah topnih vitaminov ter okusa, ki ga maščobe dajejo hrani. Nasičene maščobe se nahajajo predvsem v živilih živalskega izvora, s čimer je povezan tudi večji vnos holesterola (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). Delež nasičenih maščobnih kislin naj dosega največ 1/3 vseh vnesenih maščob ali manj kakor 10 % dnevnega energijskega vnosa. Deleža maščob naj ne bi povečevali preko priporočenih vrednosti, ker je znano, da že v otroški dobi obstajajo tesne povezave med prevelikim deležem maščob v hrani in prekomerno telesno težo (Referenčne vrednosti, 2004).
Tabela 2: Priporočeni dnevni energijski vnosi in količine hranil za otroke in mladostnike
Priporočeni dnevni energijski vnosi
7–9 let 10–12 let 13–14let 15–18 let
Beljakovine 10-15% 46–70g 56–84g 64–96g 69–104g
Maščobe <30(35)% <64g <78g <88g <95g
Nasičene
maščobne kisline <10% <21g <26g <29g <32g
Ogljikovi hidrati >50% >232g >282g >230g >346g
Enostavni sladkorji
<10% <46g <56g <64g <69g
Prehranska vlaknina
>10 g /1000 kcal >19g/1000 kcal
>23g/1000 kcal
>26g/1000 kcal
>28g/1000 kcal
Natrij <4–6g <460 mg <510mg <550mg <550mg
(Srednje vrednosti za vnos hranil, 2004)
2.4 Vpliv neprimerne prehrane na otroke in mladostnike
Slabe navade prehranjevanja vplivajo na naš telesni in duševni razvoj. Takojšne posledice nezdravega prehranjevanja se lahko pokažejo takoj, in sicer kot slabše počutje, kognitivne zmožnosti, s tem pa tudi slabše učenje in delovna storilnost (Brown, Isaacs, Krinke, Lechtenberg in Murtaugh, 2013).
V Slovenji je zaradi slabih prehranjevalnih navad pri otrocih in mladostnikih najpogostejša anemija zaradi pomanjkanja železa, motnje ščitnice zaradi pomanjšanja joda, pomanjkanje vitamina D, vitaminov skupine B, kalcija ter drugih (Zdravstveni statistični letopis, 2012).
Neustrezno prehranjevanje v otroški dobi pa predstavlja tveganje za nastanek kroničnih bolezni v kasnejšem življenjskem obdobju, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, nekatere vrste raka, osteoporoza in karies (WHO, 2002). Eden najbolj zaskrbljujočih problemov današnjega časa, povezanih z neustrezno prehrano pri otrocih in mladostnikih, je debelost oziroma prekomerna telesna teža. Ta je v otroški dobi zelo pogosto napovednik prekomerne telesne mase tudi v odraslem obdobju, kar predstavlja vse večje tveganje, da se v kasnejšem obdobju razvije sladkorna bolezen tipa 2, največkrat pa se pojavijo tudi težave s srcem in ožiljem (Gabrijelčič Blenkuš, 2013).
V Evropi je delež čezmerno prehranjenih otrok v predpubertetnem obdobju od 9,4 % (Nemčija) do 31,5 % (Portugalska) pri dečkih ter 11,3 % do 20,5 % (Anglija) pri deklicah.
Pri mladostnikih je največji delež čezmerno prehranjenih najstnikov in najstnic v Avstraliji (26 %) (Bratina, 2010).
Na Fakulteti za šport, kjer že vrsto let analizirajo prehranjenost slovenskih osnovnošolcev, so ugotovili kar 40 % porast telesne teže od leta 1991 do leta 2006, ki je najizrazitejši v skupini dečkov. Delež prekomerno težkih dečkov se je v tem obdobju povečal s 13,5 % na 18,8 %, delež debelih pa z 2,8 % na 6,1 %. Takšen trend naraščanja z nekoliko manjšo hitrostjo beležijo vse do leta 2012 (Gabrijelčič Blenkuš, 2013).
Poleg vse večjega deleža otrok in mladostnikov s prekomerno telesno težo in debelostjo pa se v Sloveniji, kot tudi drugih evropskih državah, pojavlja problem motenj hranjenja ter odnosa otrok in mladostnikov do lastnega telesa in telesne teže. Obdobje pubertete je zlasti pri dekletih pogosto zaznamovano z negativnim odnosom do lastnega telesa, kar lahko vodi do motenj prehranjevanja (Hafner, 2005; Siegel, 2002).
2.4.1 Prekomerno uživanje soli in vpliv na zdravje
Prekomeren vnos soli in s tem natrija je dokazano pomemben dejavnik tveganja za zdravje.
Prekomeren vnos natrija vpliva na povišan krvni tlak, ta pa na možgansko kap. Visok krvni tlak in naraščanje krvnega tlaka s starostjo sta direktno odvisna od previsokega vnosa soli, nizkega vnosa kalija in nezadostnega vnosa sadja in zelenjave. Visok vnos soli pa je povezan tudi z želodčnim rakom, osteoporozo, astmo, ledvičnimi kamni ter sladkorno boleznijo. Poleg dosoljevanja jedi so pomemben vir soli v prehrani tudi pripravljena in polpripravljena živila, kruh, krušni izdelki ter mesni izdelki. Najpomembnejši viri soli so salame in hrenovke, ki so med mladostniki še posebej priljubljene, ter suho meso in klobase (Hlastan Ribič idr., 2008). Dnevni vnos soli za otroke ne sme biti večji od 4 g in ne večji od 6 g za mladostnike in odrasle (Gabrijelčič Benkuš idr., 2005).
V zadnjih letih je bilo v Sloveniji opravljenih kar nekaj raziskav, ki kažejo na preveliko količino vnesene soli pri vseh skupinah prebivalcev. V letu 2007 je bila izvedena nacionalna raziskava o vsebnosti izločenega natrija v urinu, ki je pokazala, da odrasli Slovenci zaužijemo okrog 150 % soli dnevno preveč (Hlastan Ribič, Zakotnik Maučec, Vertnik, Vegnuti in Cappuccio, 2010). Prekomeren vnos soli pa je bil ugotovljen tudi pri predšolskih otrocih, saj na bi ti zaužili kar 5 g/dan, namesto priporočene 3 g/dan (Hlastan Ribič idr., 2006). V raziskavi o prehranskem vnosu joda in soli pri mladostnikih je bilo ocenjeno, da ti zaužijejo dnevno povprečno 10,4 g soli (Fidler Mis, Kobe, Štimec in Kržišnik, 2009).
2.4.2 Prekomerno uživanje sladkorja in vpliv na zdravje
Dodani sladkorji v prehrani imajo velik vpliv na povečan energijski vnos, kar lahko prispeva k razvoju prekomerne telesne teže in debelosti. Uživanje živil z visoko vsebnostjo sladkorja pa povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, bolezni srca in ožilja ter kariesa (Mardis, 2001; Vartanian idr., 2007; Welsh idr., 2011).
Sladke pijače so tiste, ki v največji meri prispevajo k vnosu sladkorja v telo in s tem dodatnemu vnosu kalorij. Zavirajo uživanje hranljivo bogate hrane in povečujejo tveganje
za razvoj debelosti. Po pogostosti uživanja sladkih pijač se slovenski mladostniki uvrščajo nad povprečje vrstnikov drugih evropskih držav, saj sladke pijače vsaj enkrat dnevno uživa kar 24,3 % slovenskih mladostnikov. Se je pa v opazovalnem obdobju 2002–2014 zmanjšal delež mladostnikov, ki uživajo sladke pijače vsak dan v vseh starostnih skupinah (Currie idr., 2012).
Rezultati raziskav o pogostosti uživanja sladkarij med slovenskimi mladostniki kažejo, da dekleta pogosteje uživajo sladkarije kot fantje. Vsak dan ali večkrat na dan je leta 2006 uživalo sladkarije 27,8 % deklet in 23,2 % fantov, nikoli ali manj kot enkrat na teden 34,8
% deklet in 22,8 % fantov. Primerjava z rezultati iz leta 2002 je pokazala, da so mladostniki takrat uživali sladkarije manj pogosto (Gabrijelčič Blenkuš, Gregorič in Fajdiga Turk, 2007).
2.4.3 Prekomerno uživanje maščob in vpliv na zdravje
Maščobe se v prehrani pojavljajo v vidni in nevidni obliki. Prekomerno uživanje maščob je velik dejavnik za nastanek nenalezljivih kroničnih bolezni: bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, debelosti, povišanega krvnega pritiska in nekaterih vrst raka. Nasičene maščobne kisline in transmaščobne kisline so zdravju škodljive. Pretežno nasičene maščobne kisline vsebujejo: kokosova mast, palmina mast, rastlinska mast, svinjska mast, surovo maslo, kisla in sladka smetana, mesni izdelki, salama in sirni namazi. Bogat vir škodljivih transmaščobnih kislin pa so lahko: ocvrta hrana, čips, hitra hrana, piškoti, trde margarine in drugi industrijsko pripravljeni izdelki (Hlastan Ribič idr., 2008).
2.4.4 Alergije na hrano
Alergije na hrano so vse bolezni, ki so posledica odziva imunskega sistema na hrano. Te so pogostejše pri otrocih, kritično obdobje je zgodnje otroštvo, in sicer prvo leto starosti (Accetto, 2010).
Najpomembnejša obolenja otrok, ki zahtevajo dietni režim, so alergije na živila (mleko,
izločiti vsa živila, ki otroku povzročajo težave (Hlastan Ribič idr., 2008). Mnogi otroci pa so alergični tudi na stročnice, lupinasto sadje (lešnike, orehe, mandlje), kar pogosto ostanejo tudi vse življenje. Težave lahko povzroča tudi sadje, kot so citrusi in kivi (Glavnik in Pokorn, 2003).
Podatki študije (2007) o pogostosti alergij pri otrocih, v katero je bila vključena tudi Slovenija, so pokazali, da so najpogostejše alergije na mleko (38,5 %) in jajca (19,0 %), več alergij je na sadje (29,5 %) kot na zelenjavo (13,5 %) (Accetto, 2010).
2.5 Vzgoja in izobraževanje o prehrani
Šola ima pomembno vlogo pri prehrani mladostnikov. V šolskem obdobju lahko razvijemo otrokove veščine za zdravo prehranjevanje, ga spodbudimo in mu pomagamo pri odločanju, ga navajamo na samostojnost pri izbiranju, zmanjšamo pozornost na oglaševanje ter tako povečamo otrokovo motivacijo za zdravo prehranjevanje. Izkazalo se je, da sta pri tem zelo pomembna tako sodelovanje staršev, kot tudi zgled učiteljev (Gabrijelčič Blenkuš in Gregorič 2010). Koch in Kostanjevec (2007) poudarjata, da je potrebno prehranske vsebine otrokom predstaviti na ustreznem strokovnem nivoju, ki jim bo omogočal pravilno razumevanje podanih vsebin in bo deloval dovolj motivacijsko, da bodo pridobljeno znanje in izkušnje upoštevali tudi pri svojem vedenju in oblikovanju navad.
Gregorič (2010) ugotavlja, da slovenski mladostniki v starosti 8–10 let ter 13–14 let v splošnem dobro poznajo nasvete zdravega prehranjevanja, le težje jih utemeljujejo in relativno slabo upoštevajo. Pogosto ne vedo, komu zaupati glede prehranskih nasvetov, zato se nagibajo k tistim, za katere menijo, da imajo izkušnje, ali pa k tistim, ki jim zaupajo (starši, sorodniki). Učbeniki, internet ali učitelji niso prepoznani kot ključni vir iskanja podatkov.
Kostanjevec, Jerman in Koch (2012) so napravili preizkus znanja o poznavanju energijskih in hranilnih vrednosti osnovnošolcev v 6. razredu, pri čemur so primerjali znanje na začetku in koncu šolskega leta. Ugotovili so, da je njihovo znanje o razumevanju hranilne
in energijske vrednosti šibko. Učenci, ki so na začetku leta preizkus znanja opravili slabše, so tekom leta napredovali, medtem ko napredka ni bilo pri tistih učencih, ki so se na začetku leta odrezali bolje.
2.6 Označevanje živil v učnih načrtih
Učni načrti morajo podpirati pridobivanje znanja o hranilni vrednosti na različne načine, saj le-ti posredno vplivajo na razvoj zdravih prehranjevalnih navad pri otrocih in mladostnikih (Kostanjevec idr., 2012).
Učenci devetletne osnovne šole v 6. razredu pri pouku gospodinjstva obravnavajo temo označevanja živil, v sklopu modula hrana in prehrana. V katalogu minimalnih in temeljnih standardov znanja je navedeno, da znajo učenci po končanem izobraževanju razbrati osnovne informacije iz deklaracije na embalaži živil ter oceniti hranilno in energijsko vrednost jedi ali obroka.
Operativni cilji, ki jih učenci pri tem dosežejo:
- razumevanje priporočil zdrave prehrane,
- analiziranje človekovih potreb po hranilni in energijski vrednosti, - razumevanje informacij, ki jih razberejo iz deklaracije,
- razlikovanje med znaki kakovosti,
- poznavanje pojma blagovna znamka (Učni načrt, 2011).
Iz pregleda vsebin, ciljev in standardov znanja je razvidno, da se učenci 6. razreda devetletne osnovne šole pri gospodinjstvu seznanijo z najpomembnejšimi prehranskimi vsebinami, ki otrokom lahko pomagajo pri oblikovanju prehranjevalnih navad in vedenja, povezanega s prehranjevanjem (Kostanjevec, 2013).
V višjih razredih osnovne šole lahko učenci izberejo tudi katerega izmed izbirnih predmetov, kot sta načini prehranjevanja in sodobna priprava hrane, pri katerih se učenci seznanijo z vsebinami, povezanimi z varno hrano, varovalno in zdravo prehrano ter
različnimi načini priprave hrane. Učenci nadgrajujejo vsebine in znanje, ki so ga pridobili pri obveznem predmetu gospodinjstvo v 6. razredu (Kostanjevec, 2013).
Operativni cilji, ki jih učenci dosežejo pri izbirnem predmetu premetu sodobna priprava hrana in se nanašajo na označevanje živil in poznavanje hranilne vrednosti (Učni načrt, 2009):
- utrdijo pridobljeno znanje o hranilni, biološki in energijski vrednosti živil, - utrdijo razvrščanje živil v skupine po hranilni vrednosti,
- sintetizirajo priporočila zdrave prehrane, - analizirajo pomen hranilnih snovi za človeka,
- ovrednotijo potrebe organizma po posameznih hranilih, - vrednotijo makro in mikro hranila,
- povezujejo pomanjkanje in preseganje količin hranil s spremembo zdravja, - usvajajo kriterije kakovosti živil in jedi,
- usvajajo primerjalno ocenjevanje živil in jedi.
2.7 Dejavniki, ki vplivajo na izbiro hrane pri otrocih in mladostnikih
V današnjem svetu prevladuje množična potrošnja, zato smo soočeni z vrsto odločitev, kjer porabniki iščemo informacije glede izvora hrane, njenih sestavin, roka uporabe itd.
Oglaševanje in promocija hrane močno vplivata na porabnikove in nakupne ter prehranske odločitve (Kotler, 2004). Nakupovanje hrane ne predstavlja več rutinskega nakupa, ampak že kar zapleten proces odločanja. Porabniki se morajo v poplavi prehranskih izdelkov in množici blagovnih znamk odločiti za tisti izdelek, ki bo zadovoljil njihove potrebe.
Porabnik mora biti pozoren na vrsto elementov, ki predstavljajo kriterije za nakup prehranskega izdelka: ceno, rok trajanja, težo, poreklo, sestavine ipd., kar je še posebej pomembno za izbiro zdravil živil. Če želi porabnik razumeti tabelo hranilnih vrednosti, v kateri so nanizane sestavine, mora biti o tem dobro izobražen (Kotler, 2004).
Ključno vlogo pri nakupu živil imajo elementi, ki so navedeni na sami embalaži živila (Kotler, 2004):
videz embalaže, barva, privlačnost izdelka,
blagovna znamka,
rok uporabnosti,
kakovost,
oglaševanje izdelka preko različnih medijev in na samem prodajalnem mestu,
informacije o hranilni vrednosti izdelka in prehranske ter zdravstvene trditve, v kolikor se porabnik zaveda uravnotežene prehrane in zdravja,
cena.
Saha, Vemula, Mendu in Gavaravarapu (2013) so opravili raziskavo med mladostniki, ki obiskujejo šolo v Kolkati v Indiji. Ugotovili so, da mladostniki preberejo označbe na živilih, vendar jih večina pogleda le datum izdelave, rok uporabnosti ali datum, do katerega je izdelek najbolje uporabiti. Polovica anketirancev prebere sestavine in le petina podatke o hranilni vrednosti. Izkazalo se je, da je njihovo znanje o znakih kakovosti slabo, saj jih več kot polovica med njimi znake sicer prepozna, ne poznajo pa njihovega pomena. Več kot polovica tamkajšnjih mladostnikov je prepričanih, da so informacije o hranilni vrednosti prezahtevne za razumevanje.
Dejavniki, ki vplivajo na nakupovalne odločitve mlajših potrošnikov, so naslednje: okus, kvaliteta in cena izdelka. Le manjšina poudarja, da na njihovo nakupno odločitev vpliva zdravost izdelka, pri čemer so pozorni na nakup manj mastnih, sladkih, slanih izdelkov ter izdelkov, ki ne vsebujejo aditivov (Bhaskaran in Hardley, 2002).
Rezultati raziskave, ki jo je opravil Gregorič (2010), potrjujejo, da se mladi za določeno hrano in pijačo največkrat odločajo na podlagi senzoričnih značilnosti (dober okus, izgled, barva, vonj hrane), poznavanja, navade, predhodnih izkušenj, pozitivnega mnenja vrstnikov, tudi na podlagi reklam.
Znano je, da je pri otrocih okus tisti, ki je odločilen pri izbiri hrane. Otroci imajo v glavnem radi intenzivno sladek okus, medtem ko ne marajo grenkih in trpkih okusov, zato radi posegajo po sladki hrani (Nguyen, Girgis in Robinson, 2015).
Velik vpliv naj bi na nakupovalne odločitve potrošnikov imele reklame, ki podpirajo zdrav življenjski slog. Čeprav reklame podpirajo določen izdelek, potrošniki tega ne dojamejo
kot promocijo izdelka, temveč kot promocijo zdravja in dobrega počutja (Bhaskaran in Hardley, 2002). Prehranske trditve, ki so navedene na nekaterih živilih, naj bi imele zelo velik vpliv na nakup nezdravih živil, medtem ko jih potrošniki, ki namenijo več pozornosti izbiri živil, ne upoštevajo (Barreiro-Hurlé, Gracia in de Magistris, 2008).
Oglaševanje hrane vpliva na otrokovo izbiro blagovne znamke. Ugotovljeno je bilo, da se otroci po gledanju oglasov za hrano in pijačo v večini odločajo za visoko kalorična, slana in sladka živila, namesto hranilno bogatih živil (Hastings idr., 2003).
Odločitve o nakupu posameznega izdelka potrošniki sprejemajo na osnovi informacij, ki jih pridobijo v zvezi z nameravanim nakupom in lastno zmožnostjo razumevanja prejetih informacij. Okus, rok trajanja in cena mu predstavljajo ključne dejavnike pri odločitvi za nakup. Lastnosti hrane iz shem kakovosti se ne uvrščajo v vrh odločitvenih dejavnikov, vendar je njihova pomembnost odvisna od socio-demografskih lastnosti posameznika (Skubic in Klopčič, 2013).
Potrošniki so sicer o pomembnosti zdravega načina prehranjevanja vse bolj osveščeni, vendar je bilo ugotovljeno, da se pri nakupovanju o izbiri živil najpogosteje odločajo na podlagi navad, cene in blagovnih znamk, manj pa na osnovi sestave živil (Pravst idr., 2012).
3 EMPIRIČNI DEL 3.1 Opredelitev problema
Slabo poznavanje in neuporaba prehranskih označb vodi k slabšemu prehranjevanju potrošnikov (Rothman idr., 2006). Prehranske navade, pridobljene v mladosti, lahko prispevajo k razvoju nezdravih načinov kontrole telesne mase, motenj hranjenja, debelosti in ne nazadnje do številnih civilizacijskih bolezni v kasnejših letih (Brown idr., 2013).
Za naše zdravje je najboljša prehrana, ki ustreza splošnim strokovnim priporočilom: varna, zdravju koristna, kakovostna in uravnotežena. Označevanje živil omogoča učinkovito orodje za izboljšanje ustrezne prehrane in prehranskih navad (Kozjek, 2012). Pomembna sta tako varnost hrane, kot tudi njena kakovost. Ni dovolj, da kupujemo kvalitetne in varne izdelke, če jih po nakupu ne shranjujemo tako, da se njihova kvaliteta ohrani, pozorni pa moramo biti tudi na pravilno pripravo in uživanje (Hladnik Trček idr., 2011).
Zato je zelo pomembno, da otroke in mladostnike izobražujemo in motiviramo ter jim nudimo učinkovito pomoč pri spoznavanju in uporabi označb na živilih.
V raziskovalnem delu želimo preučiti, kakšno je pridobljeno znanje in razumevanje slovenskih osnovnošolcev o označevanju živil in hranilni vrednosti. Prav tako bomo opredelili vzroke, ki vplivajo na učenčevo odločitev za nakup izdelka. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšno je poznavanje označevanja živil med osnovnošolci 6. in 8. razreda ter ugotoviti, ali njihovo znanje vpliva na odločitev pri izbiri izdelka.
3.2 Cilji in hipoteze
Cilji diplomskega dela:
Raziskati, kaj vpliva na izbiro izdelka, če imamo na voljo več podobnih izdelkov.
Raziskati, ali imajo osnovnošolci težave z razumevanjem informacij o hranilni vrednosti.
Ugotoviti, kateri podatki o hranilni vrednosti zanimajo osnovnošolce.
Raziskati, ali osnovnošolci vedo, kateri so tisti podatki na živilu, ki vplivajo na njihovo zdravje.
Hipoteze, ki smo si jih zastavili:
H1: Osnovnošolci se, ne glede na spremenljivke, odločijo za nakup na podlagi cene in ne kakovosti.
H2: Starejši osnovnošolci ne pogledajo označb na živilih.
H3: Označbe na živilih preberejo tisti osnovnošolci, ki imajo alergije ali druge predpisane zdravstvene diete.
H4: Med učenci, ki vedo, katere so tiste hranilne snovi, ki v prevelikih količinah ogrožajo njihovo zdravje, glede na starost in spol, obstajajo statistično pomembne razlike.
H5: Med učenci, ki poznajo znake kakovosti, obstajajo statistično pomembne razlike glede na njihovo starost in spol.
3.3 Raziskovalna metoda
3.3.1 Postopek zbiranja podatkov
Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja. Kot instrument raziskovanja smo uporabili anketni vprašalnik, ki je bil razvit za namen raziskave. Vprašalnik je vseboval 15 vprašanj odprtega in zaprtega tipa, za reševanje katerega so učenci potrebovali približno 15 minut. Vprašanja so se nanašala na poznavanje in razumevanje osnovnošolcev o označevanju živil in hranilni vrednosti. Osnovnošolci so vprašalnik izpolnjevali v času pouka pod vodstvom mentorja.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
V raziskavo je bilo vključenih 213 osnovnošolcev iz Kočevja in okolice. Vprašalnik so izpolnjevali osnovnošolci, ki so v šolskem letu 2015/16 obiskovali 6. in 8. razred.
Raziskovalni vzorec sestavlja 107 šestošolcev in 106 osmošolcev, kar kaže na sorazmerno porazdelitev osnovnošolcev po razredih (Graf 1).
Graf 1: Struktura vzorca glede na razred.
V vzorcu je bilo 108 deklic in 105 dečkov (Graf 2).
Graf 2: Struktura vzorca glede na spol.
3.4 Obdelava podatkov
Pridobljene podatke smo vnesli v program Excel, za statistično analizo pa smo uporabili program SPSS (Statistical Package 29ort he Social Sciences). Rezultati so prikazani v obliki preglednic in grafov. Uporabili smo deskriptivno statistiko za obdelavo podatkov.
Opravili smo t-preizkus, pri čemer smo uporabili p ≤ 0,05.
6.razred 50%
7.razred 50%
dečki 49%
deklice 51%
4 REZULTATI Z RAZPRAVO
4.1 Vpliv kakovosti in cene na nakup izdelka
Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na nakup živila pri potrošniku v Slovenji, je cena, sledi ji okus, kvaliteta, država porekla in varnost hrane. Manjšo pozornost potrošniki namenijo blagovni znamki, videzu in proizvodni metodi (Prašnički, 2013).
Zanimalo nas je, kaj vpliva na nakup izdelkov pri osnovnošolcih ter ali jim je pomembnejša ugodna cena ali kakovost izdelka ter s tem pozitiven vpliv na zdravje.
Tabela 3: Pomembnost izbranih napisov na prehranskih izdelkih v procesu odločanja za nakup glede na razred
Napis na embalaži Razred N M SD t df p
Kupiš 2, dobiš 3! 6. 107 3,19 1,04
0,31 211 0,76
8. 106 3,14 1,08
Živilo ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov.
6. 107 3,54 1,08
-1,01 211 0,31
8. 106 3,69 1,04
Akcija! 50 % nižja cena pred iztekom roka!
6. 107 3,10 1,33
-1,12 211 0,26
8. 106 3,29 1,13
Pridelano v Slovenji. 6. 107 3,84 1,12
-0,25 211 0,80
8. 106 3,89 0,97
»Brez dodanih sladkorjev.«
6. 107 3,93 0,92
-0,38 211 0,71
8. 106 3,97 0,88
Opomba: 1 - sploh ni pomemben 2 - ni pomemben 3 - niti ni nepomemben niti pomemben 4 - pomemben 5 - zelo pomemben
Iz Tabele 3 je razvidno, da učenci (šestih in osmih razredov) v procesu odločanja za nakup pripisujejo večji pomen napisom, ki kažejo na vsebnost dodanih sladkorjev, pridelavi v Sloveniji in podatku, da živilo ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov pred napisi
»Kupiš 2, dobiš tri!« in »Akcija! 50 % nižja cena pred iztekom roka.« Med odgovori učencev 6. in 8. razredov ni bilo statistično pomembnih razlik.
Tabela 4: Pomembnost izbranih napisov na prehranskih izdelkih v procesu odločanja za nakup glede na spol
Napis na embalaži Spol N M SD t df p
Kupiš 2, dobiš 3! dečki 105 3,12 1,06
-0,55 211 0,58 deklice 108 3,20 1,06
Živilo ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov.
dečki 105 3,58 1,09
-0,46 211 0,64 deklice 108 3,65 1,03
Akcija! 50 % nižja cena pred iztekom roka!
dečki 105 3,14 1,27
-0,63 211 0,53 deklice 108 3,25 1,21
Pridelano v Slovenji. dečki 105 3,84 1,09
-0,29 211 0,77 deklice 108 3,88 1,00
»Brez dodanih sladkorjev.« dečki 105 3,79 0,92
-2,57 211 0,11 deklice 108 4,10 0,85
Opomba: 1 - sploh ni pomemben 2 - ni pomemben 3 - niti ni nepomemben niti pomemben 4 - pomemben 5 - zelo pomemben
Če primerjamo rezultate glede na spol (Tabela 4) so rezultati podobni. Vidimo pa, da je v nakupnem odločanju napis »Brez dodanih sladkorjev« pomembnejši deklicam. S trditvijo, da je ta napis pomemben dejavnik v procesu odločanja za nakup, so se statistično značilno bolj strinjale deklice kot dečki (t = -2,57, df = 211, p = 0,005). Pri ostalih dejavnikih statistično pomembnih razlik nismo zasledili.
Rezultati torej kažejo, da otroci v nakupnem procesu pri branju podatkov na embalaži namenjajo večjo pozornost necenovnim dejavnikom, za nakup pa se odločijo na podlagi cene (Tabela 5).
Tabela 5: Dejavniki, ki vplivajo na nakup neznanega izdelka
Dejavnik, ki najbolj vpliva na nakup neznanega izdelka f %
Ugodna cena izdelka 78 36,6
Ugoden vpliv na zdravje 75 35,2
Znak ekološke predelave izdelka 35 16,4
Privlačna embalaža z mojim najljubšim risanim junakom 25 11,7
Skupaj 213 100,0
Raziskava Mediane na podlagi podatkov TGI iz prvega polletja 2005 (Božič Marolt in Jereb, 2006) je pokazala podobno, da je mladim pri nakupu izdelkov in izbiri trgovca široke potrošnje glavno vodilo cena, pa tudi raznovrstna ponudba in kvaliteta izdelkov.
Podobno odkrivata tudi Arhar in Batagelj (2011), ki ugotavljata, da je razmerje med ceno in kakovostjo mladim glavni kriterij za izbiro trgovine in da veljajo za cenovno občutljivejšo skupino potrošnikov.
Na podlagi dobljenih rezultatov hipotezo 1 (Osnovnošolci se, ne glede na spremenljivke, odločijo za nakup na podlagi cene in ne kakovosti.) lahko potrdimo. Glede na rezultate lahko sklepamo, da se osnovnošolci sicer zavedajo pomembnosti kakovosti živila na njihovo zdravje, vendar ima ugodna cena izdelka pri nakupu večji pomen.
4.2 Preverjanje označb na živilih
Preverjanje označb na živilih potrošnikom omogoča izbiro živila glede na vsebnost sestavin in hranilnih snovi. Označbe na živilih so pogosto potrošnikom nerazumljive ali pa jih zaradi nezadostnega znanja in razumevanja v večini primerov ne berejo (Džudović, 2015).
Zanimalo nas je, v kolikšni meri označbe na živilih preverjajo mladostniki, kjer smo predpostavljali, da osmošolci redkeje pogledajo označbe na živilu kot šestošolci.
Otroke smo vprašali, kako pogosto pogledajo označbe, ki so navedene na embalaži živila.
Rezultati so predstavljeni v Tabeli 6.
