POGLEDI PREDŠOLSKIH OTROK NA TELESNO PODOBO

URŠKA BRIGELJ

POGLEDI PREDŠOLSKIH OTROK NA TELESNO PODOBO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

PREDŠOLSKA VZGOJA

URŠKA BRIGELJ

Mentorica: doc. dr. MARCELA BATISTIČ ZOREC Somentorica: asist. dr. KARMEN MLINAR

POGLEDI PREDŠOLSKIH OTROK NA TELESNO PODOBO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Marceli Batistič Zorec in somentorici asist. dr. Karmen Mlinar za vse nasvete, strokovno pomoč, potrpežljivost in prijaznost pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k nastanku diplomskega dela. Predvsem se zahvaljujem ravnateljici, vzgojiteljicam, staršem in otrokom za zaupanje in sodelovanje pri realizaciji raziskovalnega dela.

Hvala, mami, za vse, kar si v mojem življenju naredila, za vsako tvojo spodbudo in podporo v lepih in težkih trenutkih.

Hvala tudi prijateljem, ki so me v času študija ter pisanja diplomskega dela spodbujali, podpirali in mi nesebično pomagali.

Posebna zahvala gre tudi našemu Vsemogočnemu Gospodu in vsem mojim, ki bdijo nad menoj od tam zgoraj.

Diplomsko delo Pogledi predšolskih otrok na telesno podobo preučuje poglede predšolskih otrok na lastno telesno podobo in telesno podobo drugih.

V teoretičnem delu najprej predstavim samopodobo, njen razvoj in pomen za človeka. Nadalje se osredotočim na enega od izjemno pomembnih vidikov samopodobe, in sicer na telesno samopodobo, ki močno vpliva na vsakega posameznika, njegovo doživljanje sveta in življenje nasploh. Zaradi pomembnosti dejavnikov, ki vplivajo na razvoj (telesne) samopodobe, našega vedenja in počutja, se nato usmerim na družbo, njene ideale in pričakovanja do deklic/dečkov oz. žensk/moških. Poleg družbenih idealov in opredelitve razlik med spoloma pri razvoju (telesne) samopodobe v nadaljevanju dela analiziram druge dejavnike (starost, starši, vrstniki, mediji, vzgojitelji in učitelji), ki pripomorejo k razvoju posameznikove (telesne) samopodobe.

Izsledki v tujini izpeljanih raziskav s tega področja so zaskrbljujoči, v Sloveniji pa pomanjkljivi oz. nični. Iz tega razloga sem sama izvedla raziskavo med slovenskimi predšolskimi otroki, da bi ugotovila: kako zadovoljni so slovenski otroci s svojo telesno podobo; ali izbirajo prijatelje za igro na podlagi njihovega telesnega videza; ali imajo morda negativen odnos do oseb z močnejšo telesno podobo; ali presojajo osebe po telesnem videzu in ali se zavedajo zbadanja drugega na podlagi njegove telesne podobe.

Rezultati, opisani v empiričnem delu diplomskega dela, kažejo, da se predšolski otroci že zavedajo zahtev družbe in njenih idealov. Nekateri pet in šest let stari otroci so namreč izkazali nezadovoljstvo z lastno telesno podobo in željo po vitkejši ali močnejši postavi. Rezultati dalje kažejo, da bi otroci za prijatelje za igro večinoma izbirali osebe z vitkejšo telesno podobo.

Močnejšim osebam so otroci pripisali največ negativnih in zelo malo pozitivnih osebnostnih lastnosti. Izrazili so lastna ponotranjena negativna prepričanja do močnejših telesnih podob.

Pokazalo se je tudi, da nekateri otroci že razumejo in se zavedajo zbadanja drugih zaradi telesne podobe. Kljub temu je spodbudno, da se otroci niso vselej osredotočali na telesni videz oseb, temveč so pokazali, da na posamezniku vidijo tudi več kot le zunanji videz.

Ključne besede: predšolski otrok, samopodoba, telesna samopodoba, telesna podoba, videz, telesni ideal

on their own body image and the body image of others.

In the theoretical part, I first focus on self-image, its development and importance for human beings. I further focus on one of the extremely important aspects of self image, namely body image, which has a profound impact on each individual's experience of the world and of life in general. Due to the importance of the factors that influence the development of (body) self- image, our behavior and well-being, I then focus on society, its ideals and expectations of girls/boys or women/men. In addition to social ideals and the definition of gender differences in the development of (body) self-image, I also focus on analyzing other factors (age, parents, peers, media, preschool teachers and teachers) that contribute to the development of an individual's (body) self-image.

The results of research carried out abroad in this field are worrying, while in Slovenia they are insufficient or non-existent. For this reason, I conducted a survey among Slovenian preschool children to find out: how satisfied Slovenian children are with their body image; whether they choose friends to play based on their physical appearance; whether they may have a negative attitude towards people with a heavier body image; whether they judge persons by their physical appearance, and whether they are aware of the teasing of another on the basis of his/her body image.

The results described in the empirical part of the thesis show that preschool children are already aware of the demands of society and its ideals. Namely, some five- and six-year-old children expressed dissatisfaction with their own body image and desire for a slimmer or heavier physique. The results further show that children would mostly choose people with a slimmer body image as a playmate. Children attributed the most negative and very few positive personality traits to heavier people. They expressed their own internalized negative beliefs towards heavier body images. It has also been shown that some children already understand and are aware of the teasing of others because of their body image. Nevertheless, it is encouraging that children did not always focus on the physical appearance of persons, but showed that they also see more than just appearance on an individual.

Keywords: preschool child, self-image, body self-image, body image, appearance, body ideal

UVOD ... 1

TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 3

1 OPREDELITEV POJMOV ... 3

2 SAMOPODOBA ... 4

2.1 OPREDELITEV SAMOPODOBE ... 4

2.2 RAZVOJ SAMOPODOBE ... 5

2.3 RAZVIJANJE POZITIVNE SAMOPODOBE ... 6

2.4 TELESNA SAMOPODOBA ... 7

2.5 SAMOPODOBA IN SPOL ... 9

3 DRUŽBENI TELESNI IDEALI ... 10

3.1 RESNIČNOST ALI IDEAL ... 11

4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA OBLIKOVANJE OTROKOVE (TELESNE) SAMOPODOBE ... 13

4.1 STAROST ... 14

4.2 STARŠI ... 15

4.3 VRSTNIKI ... 16

4.4 MEDIJI ... 16

4.5 VZGOJITELJI IN UČITELJI ... 17

EMPIRIČNI DEL ... 19

5 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ... 19

6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19

7 METODA RAZISKOVANJA ... 20

7.1 VZOREC ... 20

7.2 UPORABLJEN INSTRUMENT, TEHNIKE IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 20

8 METODA OBDELAVE PODATKOV ... 23

SKLEP ... 41

VIRI IN LITERATURA ... 44

PRILOGE ... 51

KAZALO TABEL

Tabela 2: Telesna podoba otroka – samoocena otroka ... 24

Tabela 3: Idealna telesna podoba po presoji otroka ... 25

Tabela 4: Pripisane pozitivne in negativne lastnosti telesnim podobam št. 1, 4 in 7 ... 35

KAZALO GRAFOV

Graf 2: Odgovori na vprašanje »Ali meniš, da bi se drugi otroci z Ano/Aleksom več igrali, ko je bila še v starem vrtcu (A. št. 4), ali sedaj, ko je Ana/Aleks v novem vrtcu (A. št. 6), ali bi se z Ano/Aleksom igrali enako?« ... 32

Graf 3: Primerjava odgovorov otrok pri določanju pozitivnih in negativnih lastnosti telesnim podobam št. 1, 4 in 7. ... 36

Graf 4: Mnenje otrok na vprašanje »Kaj mislite, da bi Ani/Aleksu otroci v novem vrtcu rekli«. ... 38

1

UVOD

Ljudje smo v današnjem svetu na vsakem koraku obdani z mediji in družbenimi omrežji, ki nam ponujajo neskončno mnogo informacij o trendih in idealih naših življenj. Ker se jim ne moremo izogniti, se velikokrat zgodi, da se ujamemo v začaran krog in težimo k doseganju vedno novih ter velikokrat nerealnih družbenih standardov in norm. Eden od teh idealov, ki nam ga ponujajo, je tudi telesni ideal, ki poudarja obliko in težo telesa, predvsem pa željo po vitkosti (Tiggemann, 2004). Lepotni standardi telesa so velikokrat umetno prirejeni, nerealistični (Grogan, 2017) in so zato težko dosegljivi za večino ljudi (Tiggemann, 2004). Na žalost to vodi k nezadovoljstvu s telesnim videzom, ki v zadnjih nekaj desetletjih narašča tako med ženskami kot med moškimi (Grogan, 2017; Kuhar, 2002). Seveda se temu ne moremo čuditi, saj so razlike med trenutnimi lepotnimi ideali, ki jih prikazujejo mediji, in realnimi telesnimi podobami, vse večje (Tiggemann, 2004). Na žalost je vse več ljudi, ki svoja telesa doživljajo negativno (Tiggemann, 2004), se borijo s slabo telesno samopodobo (Grogan, 2017) in imajo željo po spreminjanju lastnih teles (Grogan, 2017; Kuhar, 2002).

Kljub večji ozaveščenosti in zavedanju neresničnih telesnih podob, ki nam jih ponujajo mediji, te še vedno ostajajo v naših vsakdanjikih in imajo še vedno močan vpliv na naša prepričanja o tem, kaj je privlačno in kaj ni (Grogan, 2017).

S pritiski glede telesnih idealov se ne obremenjujejo le odrasli, temveč tudi mladi in otroci, ki se zaradi različnih vplivov medijev, vrstnikov, staršev ... soočajo z negativnimi čustvi in slabo telesno samopodobo (Smolak, 2004). Velik pomen zunanjemu videzu dajejo predvsem mladostniki, ki v času odraščanja strogo ocenjujejo svoje telesne spremembe, stremijo k telesni privlačnosti in se borijo z raznimi družbenimi pritiski (Kuhar, 2002). S svojim telesnim videzom je prav tako nezadovoljnih čedalje več otrok med 6. in 12. letom in celo otrok, mlajših od 6 let (Tatangelo idr., 2016).

Že pred leti sem naključno naletela na raziskavo psihologinje in profesorice Apter (Academic Advises on Young Girls’ Body Perceptions, 2010), ki je s pomočjo Outline Productions za program Channel 4 ‘Extreme Parental Guidance’ izvedla raziskavo o tem, kako 6-, 9- in 12- letna dekleta vidijo in občutijo lastna telesa. Dobila je zaskrbljujoče rezultate, ki so pokazali, da se veliko deklet dojema kot močnejše, kot v resnici so. Mnoge so tudi izrazile željo, da bi bile vitkejše in so za idealno postavo izbirale najvitkejšo dano možnost. Hkrati je ugotovila, da

2

so deklice druge osebe sodile na podlagi njihovega telesnega videza, saj so se jim zanimive zdele vitke osebe, močnejše pa ne. Ob posredovanih dodatnih informacijah o teh osebah, npr.

o njihovih talentih in uspehih, so bile deklice z malo pomoči odrasle osebe in s pogovorom zmožne razmisliti o lastnih prepričanjih in nagnjenjih k telesnemu idealu ter jih brez težav tudi spremeniti.

Ravno te ugotovitve so glavni razlog, da sem za svoje diplomsko delo izbrala to temo. V Sloveniji po mojem vedenju namreč še ni bila opravljena raziskava, ki bi ugotavljala poglede predšolskih otrok na telesno podobo. Z raziskavo želim ugotoviti zadovoljstvo 5 in 6 let starih otrok z lastno telesno podobo; ugotoviti, ali je telesna podoba pomemben atribut pri otrokovi izbiri prijateljev za igro; kakšen je otrokov odnos do oseb močnejše postave; ali otrok presoja osebe in njihove značilnosti na podlagi telesne podobe in ali se otroci zavedajo zbadanja drugega na podlagi njegove telesne podobe.

Glede na raziskave, izvedene v tujini (Harriger idr., 2010; Musher-Eizenman idr., 2003; Pallan idr., 2011; Spiel idr., 2012; Tremblay idr., 2011), se starost otrok, ki so nezadovoljni z lastnim videzom in imajo že ponotranjen medijski ideal vitke telesne podobe, zaskrbljujoče približuje starosti predšolskih otrok. Zdi se mi pomembno, da že v predšolskem obdobju stremimo k zagotavljanju pozitivnih vplivov (npr. s pogovori o naših telesih, z razlagami delovanja telesa in razlik med ljudmi, z lastnim zgledom in lastnim pozitivnim odnosom do našega telesa), k vzgoji kritično mislečih otrok in k razvoju pozitivne otrokove (telesne) samopodobe. Otroci se svojih prepričanj učijo in jih prevzemajo od odraslih, zato je naša naloga, da smo jim zgled in jim nudimo razlage in podporo, s pomočjo katerih bodo že od malih nog verjeli vase, imeli pozitiven pogled na svoje telo in s tem pripomogli k spreminjanju družbe in njenih idealov v ljudem prijaznejše smeri.

3

TEORETIČNA IZHODIŠČA 1 OPREDELITEV POJMOV

Na človeka in njegovo zaznavanje samega sebe ter tudi lastnega videza vplivajo mnogi dejavniki, ki so pritegnili pozornost psihologov in bili povod za mnoge študije in raziskave (Musek, 1993). Strokovnjaki so ob proučevanju človeka in njegovega dojemanja ter odnosa do lastnega telesa uporabljali termin »telesna podoba«, kar je privedlo do zmede pri uporabi tega pojma in do pomanjkljive definiranosti, kaj točno telesna podoba je (Cash in Brown, 1987).

Še večja zmeda nastane, ko prebiramo prevedeno literaturo in naletimo na raznolike izraze, ki opisujejo isto stvar, ali ko poskušamo tuje izraze prevesti oz. posloveniti, ne da bi ob tem okrnili njihov pomen (Kobal, 2000). Tako se izraz »telesna podoba« in »telesna samopodoba« v slovenski literaturi pogosto pojavljata kot sopomenki.

Avtorji ugotavljajo, da je termin samopodoba v različnih jezikih zelo raznoliko opredeljen (Kobal, 2000; Kobal Grum idr., 2003). Enako velja tudi za telesno podobo oz. telesno samopodobo, ki jo v angleščini največkrat najdemo pod izrazom »body image«. Danes pod to besedno zvezo lahko zasledimo pojme, ki se navezujejo na: (ne)zadovoljstvo s telesno težo, (ne)zadovoljstvo z videzom, (ne)zadovoljstvo s telesom, sheme telesa, ocenjevanje videza, skrb za videz, spoštovanje telesa, sprejemanje telesa, telesno samopodobo (Grogan, 2017) in tudi bolezenska stanja, kot sta npr. anoreksija in bulimija (Cash in Brown, 1987).

Samopodobo podrobneje opredelim v nadaljevanju (gl. poglavje Samopodoba). Na tem mestu podajam definicijo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (Samopodoba, 2014), ki ta termin opredeljuje kot »skupek predstav, mnenj, ki jih ima človek o samem sebi, zlasti glede svojih lastnosti, sposobnosti«. Telesna samopodoba so predstave in mnenja, ki jih ima posameznik o lastnem telesu. Termin »telesna samopodoba« v tem diplomskem delu torej predstavlja zaznavanje in občutke oseb do lastnega telesa.

Podobne terminološke zagate najdemo pri pojmih videz in ideal.

Videz je nekaj, kar lahko zaznavamo z lastnim vidom in se kaže na zunaj. Ko govorimo o človeku in telesnem videzu, se lahko izrazimo tudi nekoliko bolj pogovorno s terminom

»izgled/telesni izgled« ali uporabimo izraz »podoba/zunanja podoba/telesna podoba«.

Sopomenka vseh teh izrazov je tudi »postava«. V diplomskem delu bom uporabljala termin

4

»videz«, ki označuje človeško telo, njegovo zunanjost, torej dejanski zunanji videz človeka (Izgled, 2014; Podoba, 2014; Postava, 2014; Videz, 2014).

Ideal je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Ideal, 2014) opredeljen kot nekaj nedosegljivega oz. težko dosegljivega in plemenitega, z najboljšimi lastnostmi, ki jih sprejemamo, so nam vzor in jih želimo posnemati. Ko pa govorimo o telesnem idealu, so nam vzor telesni standardi, ki so v določenem obdobju/času sprejeti v družbi. Slednja nam zapoveduje, k čemu moramo stremeti in kaj ni zaželeno. Ti ideali so mnogokrat nedosegljivi in vplivajo na našo telesno samopodobo, torej na naše občutke in predstavo o lastnem telesu (Howard, 2018).

2 SAMOPODOBA

2.1 OPREDELITEV SAMOPODOBE

James je bil prvi, ki je razvil teorijo jaza (Musek, 2010), ki je še danes izredno pomembna v psihologiji in psihološkem raziskovanju (Avsec, 2007). Že takrat se je avtor zavedal, da jaza ni mogoče definirati z nekaj besedami in ga je razčlenil na dva dela – jaz kot subjekt (aktivni jaz oz. akter) in jaz kot objekt (pasivni jaz oz. podoba o samem sebi) (Avsec, 2007). Jaz kot objekt je danes bolj znan pod terminom samopodoba, ki pa jo je James razčlenil še na duhovno, socialno in telesno samopodobo (Musek, 1993). Samopodobo opredeljuje kot »to, kar vemo in mislimo o sebi in kako si predstavljamo sebe …« (Musek, 2010, str. 396).

Zadnjih nekaj desetletij se psihologi veliko ukvarjajo s psihologijo samopodobe, kar je privedlo do številnih poglobljenih, razširjenih in raznolikih definicij (Musek, 2010). Samopodobo so tako v zadnjih desetletjih definirali tudi kot psihološki konstrukt (Juriševič, 1999), del osebnosti vsakega posameznika (Kobal, 2000), ki ga zaradi njegove kompleksnosti in večsestavinske strukture (Juriševič, 1999) ni mogoče proučevati z vseh vidikov hkrati, niti ga ni moč splošno opredeliti (Kobal, 2000). Ta psihološki konstrukt lahko raziskujemo v raznoraznih socialnih situacijah, kot npr. »v vzgoji in izobraževanju, na delu, v odnosu do družine, prijateljev, politike, morale, religije itd.« (Kobal, 2000, str. 22). V literaturi zasledimo veliko izrazov – samopodoba, sebstvo, identiteta, socialni jaz (Nastran Ule, 1997) – in preko 20 različnih tujih izrazov in opredelitev, ki na različne načine označujejo isto (Kobal, 2000). Vsem strokovnjakom je namreč skupna domneva, da gre pri samopodobi za množico odnosov, ki jih ima posameznik do samega sebe (Kobal, 2000).

5

Juriševič (1999) samopodobo definira kot večsestavinski konstrukt splošnih znanj in lastnih mnenj o sebi, ki jih pridobimo na različne načine, preko delovanja na različnih področjih in pod vplivom razvojnih dejavnikov in socialnega okolja.

Nastran Ule (1997) opisuje samopodobo kot predstavo oz. vtis o samem sebi, o lastnih sposobnostih in značilnosti, uspehih in neuspehih, v skladu s katerimi posameznik deluje v svetu in različnih situacijah. Z drugimi strokovnjaki tako deli stališče, da gre za predstavo posameznika o samem sebi, ki usmerja njegovo odzivanje in dejavnost v življenju.

Musek (1993, 2010) definira samopodobo kot kompleksni subjektivni pojav, ki sega globoko v našo osebnost in zajema vsa naša mnenja, predstave, prepričanja, misli o sebi in tudi lastna vrednotenja in čustva. Definira jo kot »najpomembnejše notranje standarde, merila in gibala

…« (Musek, 2010, str. 396), ki vplivajo na naše doživljanje, delovanje in usmerjajo naše obnašanje tako na zavedni kot na nezavedni ravni.

Kobal (2000) ugotavlja, da slovenski izraz samopodoba zelo dobro zajema tako zavestni kot nezavedni psihični konstrukt, ki ga v tujini opredeljujejo ločeno z raznolikimi izrazi, najbolj pogosta od teh sta self-concept in self-image. Pojem samopodoba ima tako dvojni pomen, ki združuje organizirano celoto psihosocialnih, telesnih in vedenjskih osebnostnih razsežnosti (Kobal, 2000). V skladu s tem samopodobo definira kot množico zavestnih in nezavednih odnosov posameznika do samega sebe in hkrati opozori na pomembno soodvisnost samopodobe in samospoštovanja. Slednjega definira kot pozitivni ali negativni vrednostni odnos posameznika do samega sebe, v katerega so vpletena močna čustva (Kobal Grum idr., 2003). Če ima torej posameznik pozitivno samopodobo, ima potemtakem tudi visoko samospoštovanje in obratno. Če ima posameznik negativno samopodobo oz. o sebi nima lepega mnenja, bo tudi samospoštovanje soodvisno nizko (Kobal Grum idr., 2003).

2.2 RAZVOJ SAMOPODOBE

Odnosi, kako posameznik vidi samega sebe, se gradijo postopoma »preko predstav, občutkov, vrednotenj in ocen samega sebe« (Kobal, 2000, str. 17) že od zgodnjega otroštva naprej (Musek Lešnik in Lešnik Musek, 2010). O pravem pomenu samopodobe pri otroku, ko ta začne prepoznavati samega sebe kot od drugih ločeno osebo, strokovnjaki govorijo okrog malčkovega 15. in 18. meseca (Kobal, 2000). Z razvojem govora in izražanjem sekundarnih čustev otrok pokaže, da se vsaj delno zaveda sebe in razlikuje med sabo in drugimi (Kobal, 2000). Od teh

6

prvih trenutkov zavedanja sebe, postopnega vstopanja v nekoliko bolj avtonomno vlogo, razširjanja pojma sebe, zavedanja lastnih psihičnih lastnosti in procesov otrok že med 5. in 6.

letom izraža pozitivne in negativne sodbe o lastnem telesu in osebnostnih značilnostih, kot to počnejo odrasli (Kobal, 2000).

Res je, da je obdobje mladostništva morda najbolj odločilno za razvoj osebnosti in samopodobe vsakega posameznika in vpliva na osebnost odraslega človeka, a je ravno obdobje otroštva izjemno pomembno za razvoj temeljev samopodobe (Kobal, 2000). Ta se postopno oblikuje, spreminja in razvija v vsakem življenjskem obdobju (Kobal, 2000) in pomembno prispeva h kakovosti našega življenja (Youngs idr., 2000). Otrokova samopodoba zelo vpliva na njegovo delovanje v vsaki življenjski situaciji, na pripravljenost za razne aktivnosti, učenje, vedenje, čustvovanje, razvoj stališč do drugih itd. (Musek Lešnik in Lešnik Musek, 2010). Vse, kar otrok doživlja, občuti in sprejema v otroštvu in mladostništvu, vpliva na življenje v odrasli dobi (Musek Lešnik in Lešnik Musek, 2010). Pomembnost pozitivne samopodobe je zato še toliko večja, saj je ta »osnova za zdravo rast in zdrav razvoj vseh otrok« (Youngs idr., 2000, str. 18).

2.3 RAZVIJANJE POZITIVNE SAMOPODOBE

Vsak posameznik si želi, da bi bila njegova samopodoba čimbolj pozitivna (Nastran Ule, 1997), kar pomeni, da samega sebe ocenjuje pozitivno in je hkrati tudi zadovoljen s svojim življenjem (Musek, 2010). Vsak dan, sleherni trenutek se nam dogajajo stvari, doživljamo socialne interakcije, ki bolj ali manj vplivajo na nas, naše življenje in tudi na oblikovanje naše osebnosti in samopodobe. Želeli bi si, da bi se naša samopodoba pozitivno gradila, ohranjala in tudi pozitivno dopolnjevala (Nastran Ule, 1997). Žal temu ni vedno tako, saj so nekatera mnenja, predstave in pričakovanja do samega sebe lahko realna, druga pa idealna in morda nedosegljiva.

To nas vodi k razočaranju, neugodju in nezadovoljstvu, saj zaradi neskladnosti naših standardov, prepričanj in želja doživljamo občutke zmedenosti in negotovosti (Avsec, 2007).

Naša dejanja, uspehi, neuspehi, pozitivne in negativne interakcije z drugimi, vzponi in padci … pripomorejo h grajenju samopodobe, ki za posameznika ni nujno vedno najbolj ugodna.

Doseganje popolnosti oz. najugodnejše samopodobe namreč ni realno, niti ni najboljše za človeka (Nastran Ule, 1997). Težnja posameznika mora biti usmerjena k doseganju ravnovesja med lastnimi pričakovanji, ideali in pričakovanji okolice (Nastran Ule, 1997), ki so prav tako izjemno pomembni pri oblikovanju samopodobe (Avsec, 2007). Pozitivna samopodoba zato ne pomeni popolne samopodobe, temveč pomeni ravnovesje med obstoječo samopodobo ter

7

prijetnimi in/ali neprijetnimi osebnimi izkušnjami, ki dopolnjujejo in gradijo obstoječo samopodobo (Avsec, 2007).

2.4 TELESNA SAMOPODOBA

Kot sem izpostavila že v poglavju o samopodobi, je telesna samopodoba eden od treh vidikov samopodobe, ki mu je James namenil najmanj pozornosti (Kobal Grum idr., 2003). Menil je namreč, da predstave o lastnem telesu ne predstavljajo velike vloge pri oblikovanju samopodobe (Kobal, 2000). Njegovo prepričanje so kasneje ovrgli drugi strokovnjaki, ki so ugotovili, da »zaznave in zavest o telesu izoblikujejo 'primarno' samopodobo« (Kobal, 2000, str. 19) v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja. Prav tako ima telesna samopodoba pomembno vlogo v času razvoja v mladostništvu in nasploh v posameznikovih nadaljnjih življenjskih obdobjih, ko se ta ves čas preoblikuje (Kobal, 2000).

S telesom se oseba predstavlja okolju, preko njega izraža svoje počutje, čustva, razpoloženje in se na neverbalni način lahko izrazi veliko bolje kot na verbalen način. Neverbalno posameznik komunicira v vseh okoliščinah, v katerih se znajde, saj naš način gibanja, izrazi, mimika itd.

okolici venomer nekaj sporočajo. Preko našega telesa se tako izraža naša duševnost, ki hkrati soodvisno vpliva na naše dojemanje telesa (Tomori, 1990). Vsak posameznik ima tako o sebi različna pozitivna in tudi negativna subjektivna prepričanja, med katerimi je tudi »duševna slika človekove zunanje podobe« (Tomori, 1990, str. 16) oz. predstava o lastnem telesu.

Prav vsak posameznik na drugačen način spoznava in dojema svet, čustva, odnose itd., torej po svoje dojema tudi samega sebe, lastno telo in se samovrednoti (Musek, 2010). V različnih delih (Featherstone, 2010; Grogan, 2017; Slade, 1994) lahko zasledimo Schilderjevo razlago tega psihološkega fenomena kot »sliko lastnega telesa, ki jo oblikujemo v svojem umu, torej način, kako se telo prikazuje nam samim« (Grogan, 2017, str. 3). Do danes so strokovnjaki dopolnili in razširili Schilderjevo definicijo telesne podobe, ki se sedaj nanaša na to, kako posameznik zaznava in vidi lastno telo, njegovo obliko, velikost ter kakšen odnos in občutki se mu porajajo glede teh značilnosti in posameznih delov telesa (Slade, 1994).

Telesna samopodoba – dojemanje lastnega telesa in predstave o njem – tako predstavlja izjemno pomemben del samopodobe, ki se obenem prepleta z ostalimi vidiki samopodobe, predvsem s socialno samopodobo (Musek, 1993). Telesna samopodoba namreč vpliva na naše vedenje, na pripisovanje lastne vrednosti, na to, kako doživljamo druge, in tudi na vzpostavljanje odnosov

8

z drugimi (Tomori, 1990). Če sami sebe vrednotimo pozitivno in smo torej z našo telesno podobo zadovoljni, bo to pozitivno vplivalo na našo samozavest in vzpostavljanje odnosov z drugimi. V nasprotnem primeru nas lahko naša slaba telesna samopodoba in posledičen nesamozavesten pristop ovirata pri marsikateri stvari v življenju, tudi pri vzpostavljanju socialnega življenja (Tomori, 1990). Telesna samopodoba je namreč izredno subjektivna, na podlagi osebnih intimnih doživljanj in stališč ter tudi drugih okoliščin, ki vplivajo na naša življenja (Tomori, 1990). Hkrati je izredno prilagodljiva in se glede na posameznikove izkušnje in novo dobljene informacije ves čas spreminja (Grogan, 2017). Pomembno je, da v življenju doživljamo čim več potrditev, občutimo lastno vrednost in zmogljivost ter zadovoljstvo in zadoščenje (Tomori, 1990). Lastni videz je namreč tesno povezan z našim počutjem, zato se lahko mnogokrat nezavedno in/ali zavedno trudimo k spremembi telesa, ki posledično vpliva na naše razpoloženje, splošno počutje in odnos do samega sebe. Z raznimi lepotnimi pripomočki, ličili, dietami ali novim načinom prehranjevanja, s telovadbo, celo s plastičnimi posegi oz. operacijami pogosto poskušamo vplivati na videz in posredno na lastno počutje ter ohranjanje občutka vrednosti in zadovoljstva (Tomori, 1990).

Pogosto naš odnos, zlasti nezadovoljstvo do sebe in svojega telesa, sega globje oz. presega zunanji videz. To pomeni, da sprememba videza velikokrat ne prinese novega občutka zadovoljstva ali ne izpolni naših pričakovanj, kar privede do ponovne razočaranosti. Za spremembo lastnih občutij bi bilo morda potrebno storiti kaj drugega, kot se osrediniti le na spremembo videza (Tomori, 1990). Posamezniki, ki so se zmožni soočati z globljimi čustvi, lastnimi šibkimi točkami … tisti, ki se odločijo za lastno rast in razvoj, sčasoma postanejo dovolj zreli, da z opuščanjem starega in sprejemanjem novega preobrazijo lastno samopodobo (Ferbežer idr., 2008). Preobrazba lastne samopodobe nam da lahko tudi nov pogled na naše telo in neposredno pripomore k izboljšanju telesne samopodobe.

Začarani krog oblikovanja samopodobe in neposredno tudi telesne samopodobe se tako nikoli ne konča. Ta proces se namreč odvija ves čas. Spreminja se v skladu z našo rastjo, s časom, v katerem živimo (Ferbežer idr., 2008) ter v skladu s težnjami družbe in njenih idealov.

9 2.5 SAMOPODOBA IN SPOL

Na razvoj posameznikove samopodobe imajo močan vpliv različni dejavniki (starost, starši, vrstniki, mediji, vzgojitelji …)¹ in mnoga družbena pričakovanja. Ta pričakovanja se razlikujejo glede na spol otroka, zato moramo tedaj, ko govorimo o samopodobi, vzeti v zakup tudi to, da se razvoj samopodobe dečkov in deklic (lahko) razlikuje.

Mnoge raziskave na tem področju so se osredotočale le na dekleta in dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje njihove telesne samopodobe (Davison idr., 2000; Dittmar idr., 2006; Dohnt in Tiggemann, 2005; Hayes in Tantleff-Dunn, 2010, itd.), a obstajajo tudi raziskave, ki so obravnavale in primerjale oba spola (Ambrosi-Randić, 2000; Ambrosi-Randić in Tokuda, 2004;

Birbeck in Drummond, 2006; Hendy idr., 2001; McCabe idr., 2007, itd.). Med njimi nekatere (Ambrosi-Randić, 2000; Ambrosi-Randić in Tokuda, 2004; Tremblay idr., 2011) nakazujejo, da med deklicami in dečki v predšolskem obdobju obstajajo razlike v zadovoljstvu z lastnim telesnim videzom in da so deklice v nasprotju z dečki nekoliko bolj negotove in nezadovoljne z lastnim videzom. Spet druge raziskave (Hendy idr., 2001; Lowes in Tiggemann, 2003;

Musher-Eizenman idr., 2003) so pokazale, da razlik med dečki in deklicami v predšolskem obdobju in stopnjo njihovega zadovoljstva z lastnim telesnim videzom ni ter je ta tako med dečki in deklicami podobna.

Znano je, da se z leti stopnja zadovoljstva z lastnim telesom spreminja tako pri deklicah kot pri dečkih (León idr., 2017). Fantje z leti vse bolj stremijo k doseganju mišičastega telesnega videza (Harriger idr., 2010) in pridobivanju fizičnih zmogljivosti (Tatangelo idr., 2016), a se ta želja večinoma ne pojavi pred njihovim 11. letom starosti (Smolak, 2004). Pri dekletih se nezadovoljstvo z lastnim telesnim videzom pojavi že prej. Želja po vitkosti in zavedanje družbenega telesnega ideala² se pri njih pojavi že med petim in sedmim oz. (po nekaterih raziskavah) desetim letom starosti (Dohnt in Tiggemann, 2005; Harriger idr., 2010; Williamson in Delin, 2000). Zahteve družbe glede doseganja telesnih idealov se tako za dekleta začnejo mnogo prej kot za fante (Smolak, 2004). Telesni videz je namreč za doseganje uspeha veliko bolj pomemben pri ženskah kot pri moških (Harriger idr., 2010). Čeprav se nezadovoljstvo z lastnim telesom pojavlja pri obeh spolih, to prevladuje pri dekletih (Harriger idr., 2010), saj imajo sociokulturni dejavniki večji in zgodnejši vpliv nanje (McCabe idr., 2007).

1 Več o dejavnikih v poglavju 4 – Dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje otrokove (telesne) samopodobe.

2 Več o tem v poglavju 3 – Družbeni telesni ideali.

10

3 DRUŽBENI TELESNI IDEALI

Pogled posameznika na lastno telo je v veliki meri določen preko socialnih izkušenj (Grogan, 2017). Ideali telesne podobe v družbi se od kulture do kulture razlikujejo, prav tako se skozi zgodovino ves čas spreminjajo (Featherstone, 2010). Trend idealnega telesnega videza v zahodni kulturi se danes odraža s težnjo po vitkem telesu z oblinami (prsi in zadnjica) na točno določenih področjih telesa pri ženskah in vitkostjo ter mišičavostjo pri moških (Grogan, 2017;

Harriger idr., 2010). Vitkost³ enačimo z občutki »sreče, uspeha, mladosti in socialne sprejemljivosti« (Grogan, 2017, str. 11), medtem ko je debelost označena za neprivlačno in negativno. Družba deluje na predpostavki, da se ljudje skozi zunanji videz predstavljamo in da se skozi zunanji videz odseva naša osebnost (Featherstone, 2010). Želimo, da nas družba sprejme in vidi kot uspešne, privlačne, močne in z nadzorom nad lastnim življenjem (Grogan, 2017). Posledično želimo slediti trendom in standardom idealne vitke postave z oblinami, ki jih določa družba (Harriger idr., 2010), saj se v nasprotnem primeru zavedamo različnih negativnih družbenih posledic, kot je nesprejetost, obsojanje na podlagi videza, soočanje s predsodki itd.

(Grogan, 2017). Sledenje telesnemu idealu in doseganje uspeha lahko prepriča ljudi, da nas vidijo v novi luči (Featherstone, 2010), a moramo biti za doseganje in ohranjanje ideala ves čas dosledni s prehrano (dieto) in telovadbo (Grogan, 2017). Večina ljudi namreč po naravi in brez kakršnegakoli vloženega truda ni vitkih, z napetimi in mišičastimi telesi (Grogan, 2017). Od posameznika je odvisno, v kolikšni meri bo družbene telesne ideale ponotranjil, jih sprejel za lastni osebni standard in se vedel v skladu z doseganjem le-tega (Harriger idr., 2010).

Velik del zavesti zavzame ravno tematika telesnega videza, ki najmočneje vpliva na našo nezavedno in vedenje. Naše zadovoljstvo oz. nezadovoljstvo z lastnim telesom se glede na življenjska obdobja spreminja, saj se skozi čas spreminjajo standardi in posledično naš vrednostni sistem. Zunanji videz je izjemno pomemben za večino ljudi, ne glede na spol (Tomori, 1990). Standardi in ideali se sicer pri moških in ženskah razlikujejo in morda bolj vplivajo na ženske, a se vse pogosteje z videzom obremenjujejo tudi moški. Oba spola sta pogosto kritična in ranljiva do lastnega telesa (Featherstone, 2010). Najbolj se to opazi pri mladih ljudeh, ki dajo veliko na zunanjo lepoto (Tomori, 1990).

Telesni ideali ne vplivajo le na odrasle in mlade, temveč že na otroke. Vplivu so podvrženi celo predšolski otroci, stari med tri in pet let (Cramer in Steinwert, 1998; Harriger idr., 2010;

3 V nadaljevanju izraz vitkost označuje žensko vitko telo z oblinami ter moško vitko in mišičasto telo.

11

Musher-Eizenman, 2004; Smolak, 2004). Že predšolski otroci imajo namreč negativni pogled na močnejše telesne podobe (Musher-Eizenman, 2004), saj se zavedajo, da okolje bolje kot močnejše sprejema vitkejše ljudi (Harriger idr., 2010). To pomeni, da so že najmlajši otroci vpeti v družbene ideale in sociokulturna prepričanja telesnega videza (Harriger idr., 2010).

Strokovnjaki (Cramer in Steinwert, 1998; Harriger idr., 2010; Musher-Eizenman, 2004;

Smolak, 2004) so dognali, da že mlajši otroci iz družbe prejemajo sporočila, ki so usmerjena proti močnejšim postavam, in sporočila, ki povzročajo težnjo po doseganju lepotnih standardov.

Vse to povzroča razvoj stereotipov o telesnem videzu in ponotranjenje ideala vitkosti, kar je vidno predvsem pri deklicah (Harriger idr., 2010).

Žal to sčasoma privede do zaskrbljenosti otrok z lastnim videzom in poskušajo (kot odrasli) doseči spremembe s posluževanjem diet, telovadbe itd. (Smolak, 2004). Pri odraslih se pojavljajo podobni načini poskusov sprememb lastnega telesa, le da se ti lahko odločijo tudi za lepotne popravke oz. operacije (Grogan, 2017), ki so zaradi vidnih trajnih učinkov postale nekoliko bolj popularne in dostopne v začetku 21. stoletja (Featherstone, 2010).

3.1 RESNIČNOST ALI IDEAL

Z razvojem tehnologije, uporabe interneta in socialnih medijev, kot so Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat itd., so se razvili novi načini, kako se posamezniki predstavljamo drugim (Caso idr., 2020; Tiggemann idr., 2020). Z možnostjo objavljanja, ogledovanja in iskanja povratnih (slikovnih) informacij čedalje več ljudi preživlja čas ob ogledovanju objav in predvsem slik drugih, kar ima negativne posledice na nas in našo telesno samopodobo (Tiggemann in Anderberg, 2019). Na socialnih omrežjih namreč naletimo na veliko število slik, ki posameznika prikazujejo kot na videz popolnega (Tiggemann in Anderberg, 2019).

Resničnost je vendarle drugačna, saj so te fotografije, predvsem 'sebki' (ang. selfies), daleč od nje. Ti so danes postali način, kako se na socialnih omrežjih predstavljamo drugim in nanje poskušamo narediti vtis (Tiggemann in Anderberg, 2019). Za objavo tovrstnih fotografij si posameznik po navadi vzame čas ter z različnimi filtri in digitalnim urejevanjem predela svojo fotografijo tako, da popravi »napake« telesnega videza, izpostavi določene dele, ki so mu pomembni, in tako umetno doseže privlačnost oz. družbeni ideal (Tiggemann idr., 2020).

Socialna omrežja, različni programi in mobilne aplikacije nam danes ponujajo vse več možnosti preurejanja, brisanja, dodajanja itd., ki na posameznika ne vplivajo vselej pozitivno.

Ponotranjanje družbenih telesnih standardov, ki nam jih predstavljajo širši, predvsem socialni mediji, ima zelo veliko vlogo pri čedalje večjem razvoju nezadovoljstva z lastnim telesom

12

(Lonergan idr., 2019). Funkcije preurejanja slik nekoliko bolj uporablja ženska populacija (Caso idr., 2020), vendar tudi moški tu niso izključeni. Tudi moški namreč preurejajo in objavljajo sebke, saj imajo s tem občutek, da ohranjajo svoj »najboljši« videz, predvsem pa s preurejenimi fotografijami iščejo zunanjo potrditev njih samih (Lonergan idr., 2019). Ves čas in trud, vložen v fotografiranje, iskanje najboljše svetlobe, zornega kota in kasneje popolne fotografije, ki jo ocenimo kot primerno za dodatno obdelavo in urejanje, na našo telesno samopodobo vplivajo izredno negativno. Dokazano je, da je pretirano vlaganje časa in energije v urejanje in preurejanje lastnih teles na fotografijah, ki jih želimo objaviti na socialnih omrežjih, škodljiva dejavnost (Tiggemann idr., 2020). Poleg preurejanja in objavljanja lastnih fotografij, je tudi samo ogledovanje socialnih omrežij izredno škodljivo za našo telesno samopodobo, saj hitro privede do nezadovoljstva s telesom in primerjanja z drugimi (Tiggemann in Anderberg, 2019). Predvsem za ženske je značilno, da iščemo potrditve, same sebe ocenjujemo in se hitro ujamemo v začarani krog »primerjav z nerealnimi in idealiziranimi videzi« (Tiggemann idr., 2020, str. 175), ki jih ponujajo mediji. Ti poskrbijo, da je to, kar ponujajo, vedno popolno, brez napak in tako rekoč skoraj nedosegljivo. Primerjava nerealnih fotografij z lastnim, realnim telesom ponovno privede do občutka nezadovoljstva s svojim telesom oz. videzom in niža našo telesno samopodobo (Tiggemann idr., 2020). Poleg tega imajo mediji žal vpliv tudi na to, da ljudje telesne ideale sprejmemo, normaliziramo, ponotranjimo in hkrati objektiviziramo sami sebe (Tiggemann idr., 2020).

Vse zgoraj našteto pa ima velik vpliv tudi na otroke in razvoj njihove telesne samopodobe. Če že odrasli podležemo težnjam družbe in njenih idealov, pred tem še toliko bolj niso zaščiteni otroci. V družbi zaželene norme oz. standardi so v veliki večini naučeni (Grogan, 2017). Otroci se jih posredno ali neposredno naučijo preko različnih sociokulturnih vplivov, ki jih bom opisala v nadaljevanju, med njimi so najpomembnejši starši, vrstniki in mediji (Tatangelo idr., 2016). Nezadovoljstvo nad svojim telesom občutijo predvsem starejši otroci, a tudi že predšolski otroci (Tatangelo idr., 2016). Pri otrocih, ki so nezadovoljni z lastnim telesom, namreč ne gre dejansko za nezadovoljstvo z lastno telesno težo, temveč za dojemanje lastnega videza in priučenega družbenega ideala, ki posledično privede do negativnega odnosa do določenih telesnih videzov (Cramer in Steinwert, 1998).

13

4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA OBLIKOVANJE OTROKOVE (TELESNE) SAMOPODOBE

Telesna samopodoba se izoblikuje na podlagi vsakodnevnih izkušenj. Izredno pomembne so izkušnje iz zgodnjih let oz. otroštva, saj kasneje nezavedno ali zavedno usmerjajo človeka, njegovo vedenje in aktivnosti. Vsaka pozitivna ali negativna občutja v zvezi z lastnim telesom, mnenja in odnos drugih pomembnih ljudi v posameznikovem življenju ter vsi pozabljeni ali nepozabljeni spomini vplivajo na oblikovanje zadovoljstva ali nezadovoljstva z lastnim telesom (Tomori, 1990). Na otroka najbolj vplivajo razvojni dejavniki (npr. starost), biološki dejavniki (npr. spol) in socialni dejavniki (npr. starši, vrstniki, mediji, vzgojitelj/učitelj) (Tatangelo idr., 2016). Našteti dejavniki pri vsakem posamezniku delujejo na različne načine, prav tako se pri vsakem razlikujejo po intenziteti, ki jo imajo na posameznikovo življenje. Ti vplivajo na otroka na vseh področjih, zato je razumljivo, da se v otroku začne razvijati tudi pogled in mnenje o lastnem telesu ter telesih drugih oseb (Tatangelo idr., 2016).

Doživljanje lastnih telesnih značilnosti pomembno oblikuje človekovo samopodobo in vpliva na posameznikove stiske, težave, zaupanje ali nezaupanje vase, v druge in svet (Tomori, 1990).

Čeprav zaradi pomanjkanja raziskav o nezadovoljstvu predšolskih otrok s telesom ne vemo, kdaj se otroci začnejo soočati s temi težavami (Harriger idr., 2010; Tatangelo idr., 2016), rezultati nekaterih raziskav (Harriger idr., 2010; Musher-Eizenman, 2004) kažejo, da so že triletni otroci čustveno vpeti v prepričanja družbe in njene telesne ideale. Starejši, kot je otrok, večja je vpetost v družbeno stigmatizacijo določenih telesnih videzov (Cramer in Steinwert, 1998) in več je samoocenjevanja lastnega videza (Tatangelo idr., 2016).

Rezultati glede (ne)zadovoljstva z lastno podobo med predšolskimi otroki se glede na raziskave in pristope razlikujejo. Na eni strani raziskave kažejo, da se določeni otroci z nezadovoljstvom ne srečujejo, druge pa potrjujejo nezadovoljstvo predšolskih otrok nad lastno samopodobo. Ti rezultati so dovolj zaskrbljujoči, da jih ne smemo prezreti (Tatangelo idr., 2016). Znano je namreč, da so dejavniki oblikovanja otrokove telesne samopodobe za določene posameznike zelo močni (Smolak, 2004). Zato bom v nadaljevanju predstavila dejavnike, ki jih moramo upoštevati pri ugotavljanju otrokove (telesne) samopodobe.

14 4.1 STAROST

Razvoj otroka je sicer odvisen od starosti, vendar tudi med enako starimi otroki obstajajo individualne razlike. Strokovnjaki (Boyer idr., 2012; Brownell idr., 2007; León idr., 2017;

Tatangelo idr., 2016) se strinjajo, da obstaja nek starostni okvir, okrog katerega otroci načeloma dosegajo oz. razvijajo določene razvojne značilnosti. Tako se okrog drugega leta starosti otroci začnejo zavedati samega sebe (Tatangelo idr., 2016). To lahko prepoznamo ob spremembi v otrokovem dojemanju samega sebe v ogledalu ali na slikah (Boyer idr., 2012; Brownell idr., 2007; León idr., 2017). Dojemanje samega sebe se razvija postopoma v prvih nekaj letih življenja (Boyer idr., 2012; Tatangelo idr., 2016) in je izredno pomembno za oblikovanje lastne samopodobe (León idr., 2017). Prepoznavanje samega sebe je le eden od vidikov samozaznavanja (Boyer idr., 2012). Drugi vidik zajema samozavedanje telesa in njegove povezave z drugimi objekti/osebami in zavedanje lastnih telesnih značilnosti v odnosu do njih (Boyer idr., 2012). Telesno samozavedanje se ne razvija sočasno s samoprepoznavo, temveč za razvoj le-tega otrok potrebuje nekoliko več časa (Boyer idr., 2012). V mnogih študijah zato naletimo na ugotovitev, da so predšolski otroci, mlajši od 5 let, manj zanesljivi pri presojah, povezanih z ocenjevanjem lastnega telesa (Harriger idr., 2010; Tatangelo idr., 2016). Nekateri raziskovalci celo trdijo, da je razvoj samozavedanja telesa popolnoma razvit šele v obdobju srednjega in poznega otroštva (Birbeck in Drummond, 2006; Boyer idr., 2012; Brownell idr., 2007). Zagotovo lahko trdimo, da so starejši otroci nekoliko bolj uspešni pri ocenjevanju sebe in lastnega telesa (Boyer idr., 2012), a so tudi štiriletni in petletni otroci že zmožni razmišljati o samih sebi (Harriger idr., 2010) in se znajo oceniti v skladu z družbenimi telesnimi ideali (Davison idr., 2000). Kljub temu nekateri raziskovalci ugotavljajo, da se že otroci med tretjim in šestim letom zavedajo telesnih idealov družbe, težnje k vitkosti, negativnega pogleda in neodobravanja močnejših postav (Harriger idr., 2010; Musher-Eizenman idr., 2003; Spiel idr., 2012; Tatangelo idr., 2016; Tremblay idr., 2011). To pomeni, da so že pri tej starosti posredno in/ali neposredno izpostavljeni takemu okolju (Davison idr., 2000; León idr., 2017), ki jim posreduje stereotipna prepričanja o telesnem videzu drugih (Hendy idr., 2001). Zavedanje stereotipov in družbenih telesnih idealov lahko privede do negativnega pogleda nase, na lastno telo in ponotranjenja ideala vitkosti (Spiel idr., 2012), družbenih telesnih standardov in razvoja mišljenja, kakšen mora posameznik biti oz. postati, da bo pridobil potrditev družbe (León idr., 2017). Kljub temu da ne vemo natančno, pri kateri starosti postaja nezadovoljstvo z lastnim telesom med predšolskimi otroki zaskrbljujoče (Tatangelo idr., 2016), moramo že v predšolskem obdobju ukrepati preventivno (Davison idr., 2000) in poskrbeti za pozitivni zgled in sporočila, ki jih predajamo našim najmlajšim (Tatangelo idr., 2016).

15 4.2 STARŠI

Starši so eden od dejavnikov, ki najbolj vpliva na razvoj otrokove telesne samopodobe (Tatangelo idr., 2016). Starši oz. družina so prvi, ki otroku pomagajo spoznavati samega sebe, ga z vzgojo, spodbudami, vzorom vodijo in učijo odnosa do lastnega telesa (Tomori, 1990).

Tega se namreč otrok ne nauči le neposredno preko pogovora in besed, temveč tudi posredno, preko lastnih občutij, čustev, odzivov, nagrad in kazni s strani njemu pomembnih oseb (Tomori, 1990). Starši poleg pozitivnih posrednih in neposrednih sporočil svojemu otroku včasih predajajo tudi negativna sporočila (Davison idr., 2000), ki jih posredujejo na različne načine, npr. z lastnim odnosom do zdravja, bolezni, hrane, sprostitve, dela in z odnosom do sebe, družine in drugih (Tomori, 1990). Posredovani pozitivni ali negativni vzorci imajo veliko vlogo pri razvoju otrokovega (ne)zadovoljstva z lastnim telesom (Davison idr., 2000).

Preko sporočil in dejanj staršev, ki so namenjena nadzoru in omejevanju dostopa do hrane, spodbujanju izgube telesne teže ali pa direktnega kritiziranja in primerjanja otroka z drugimi otroki, prejme deček ali deklica izjemno negativna sporočila, ki vodijo v razvoj negativnega pogleda nase in na lasten videz (Davison idr., 2000). Poleg naštetega na otrokovo stopnjo zadovoljstva z lastnim telesom vplivajo tudi sporočila, ki jih starši namenjajo sebi (Wong idr., 2013). Nekatere raziskave so pokazale, da je nezadovoljstvo starša z lastnim telesom povezano z nezadovoljstvom otroka (Wong idr., 2013), spet druge raziskave te povezave ne potrjujejo (Davison idr., 2000; Hendy idr., 2001; Musher-Eizenman idr., 2003). Raziskave, ki so pokazale povezanost nezadovoljstva staršev z nezadovoljstvom otroka, potrjujejo, da se iz starša na otroka prenašajo skrbi, kot npr. skrb glede telesne teže, ki otroka lahko vodijo k težavam s prehranjevanjem, v zgodnje posluževanje diet, razvoj nizke telesne samopodobe itd., čeprav otrokova telesna teža v tistem trenutku morda sploh ni zaskrbljujoča (Davison idr., 2000).

Ugotovljeno je bilo namreč, da otrokova nizka telesna samopodoba pravzaprav ni povezana z njegovo dejansko telesno težo, temveč je bolj povezana s tem, kako otrok dojema samega sebe, ali se dojema kot osebo močne postave, kakšna čustva so prisotna ob pogledu na lasten videz in tudi z otrokovim prepričanjem, kaj starši menijo o njegovem videzu (Cramer in Steinwert, 1998). V primeru, da je otrok prepričan, da ima starš o njegovem videzu negativno mnenje, bo z večjo verjetnostjo razvil nizko telesno samopodobo (Cramer in Steinwert, 1998). Raziskava Davisona in Birscha (2001) je na primer pokazala, da je očetova skrb glede hčerinega telesnega videza močno vplivala na razvoj njene nizke telesne samopodobe. Hkrati je raziskava, ki so jo izvedli McCabe in sodelavci (2007) pokazala povezavo med besednimi sporočili matere, ki so

16

vplivala na skrb deklic glede njihove telesne teže, pri fantih pa so spodbudila skrb glede pridobivanja mišic.

Glede na izsledke raziskav lahko trdimo, da imajo starši in predvsem njihova besedna sporočila pomemben vpliv na oblikovanje telesnih idealov in stopnjo zadovoljstva telesne samopodobe pri predšolskem otroku (Tatangelo idr., 2016).

4.3 VRSTNIKI

Vpliv vrstnikov v mladostniških letih posameznika je precej raziskano področje, zato se poraja vprašanje, ali vrstniki na posameznika vplivajo že v predšolskem obdobju (Dohnt in Tiggemann, 2005). Vemo namreč, da vrstniki v veliki meri vplivajo na razvoj negativne telesne samopodobe starejših otrok (Dohnt in Tiggemann, 2005), medtem ko je področje vpliva vrstnikov na predšolskega otroka še dokaj neraziskano. Za predšolske otroke vemo predvsem, da pogovori in razprave med vrstniki, medsebojno sprejemanje ali norčevanje ne vplivajo na razvoj nezadovoljstva z lastnim telesom (Dohnt in Tiggemann, 2005; Hendy idr., 2001), kot to vpliva pri starejših (Tatangelo idr., 2016).

4.4 MEDIJI

Zadnja leta vse večjo vlogo v našem vsakdanjem življenju igrajo mediji. Na nas vplivajo prav na vsakem koraku preko televizije, telefonov, socialnih omrežij, spleta, reklam, tiska itd. Kot katerikoli drugi dejavnik v našem življenju imajo lahko tudi mediji pozitivni ali negativni vpliv, ki se odraža v našem vedenju, vrednotah in pogledih (Grogan, 2017). Mediji imajo s prikazovanjem idealnih telesnih videzov moč, da spreminjajo posameznikov pogled na samega sebe, lastno telo in tudi na njegovo prepričanje, kaj je v družbi sprejemljivo (Grogan, 2017).

Opazovanje drugih (idealiziranih) teles, ponujenih preko različnih medijev, nas lahko izredno čustveno osvoji (Featherstone, 2010) in v nas povzroči občutke nezadovoljstva in pritisk, da te ideale posnemamo (Grogan, 2017). Množični mediji danes pretirano predstavljajo ideale telesnega videza in nam ponujajo ideje za doseganje »popolne« lepote (Wong idr., 2013), kar v nas vzbuja nezadovoljstvo in negativne občutke do telesa (Dittmar idr., 2006). Nekoliko izrazitejši se nam morda zdijo pritiski medijev na ženske kot na moške, a so ti za oba spola podobni (Grogan, 2017). Pritiski medijev se razlikujejo predvsem v tem, kaj se kot popolnost ponuja ženskam in kaj moškim (Grogan, 2017). Prepričanje družbe in vpliv medijev sta privedla do tega, da se lepota pri ženskah enači z vitkostjo in oblinami na točno določenih mestih telesa (Wong idr., 2013), pri moških pa z vitkim mišičastim telesom (Grogan, 2017). Raziskave so

17

pokazale, da imajo mediji s prikazovanjem idealnih telesnih podob vsekakor negativni vpliv na gledalce, a se intenzivnost vplivov pri posamezniku kaže le toliko, kolikor ima oseba te ideale ponotranjene (Grogan, 2017).

Kot vsi ostali dejavniki pa mediji ne vplivajo le na odrasle, temveč tudi na otroke. Preko televizije, knjig, stripov in različnih načinov oglaševanja (npr. Barbie punčk), so tako že zgodaj v življenju neposredno preplavljeni s telesnimi družbenimi ideali (Dittmar idr., 2006). Med otroškimi mediji so namreč v veliki meri razširjena sporočila, povezana s telesnim videzom (Hayes in Tantleff-Dunn, 2010). Nekoliko starejši otroci, ki se že zmorejo identificirati z liki, npr. risanimi junaki, barbikami, so tako lahko bolj izpostavljeni škodljivim učinkom medijev (Dittmar idr., 2006). Kljub temu da je vpliv neposreden, pa pri predšolskih otrocih ideali še niso močno ponotranjeni (Dittmar idr., 2006) in tako nimajo velikega vpliva na stopnjo zadovoljstva z lastnim telesom, kar se spreminja s starostjo in zrelostjo otroka (Hayes in Tantleff-Dunn, 2010). Predšolski otroci se v veliki meri še poslužujejo igre vlog in pretvarjanja, kjer je njihova pozornost usmerjena v vloge in igro samo ter ne toliko na videz igrane vloge (Hayes in Tantleff- Dunn, 2010). Pri predšolskih otrocih je tako vpliv staršev in družine lahko večji kot vpliv medijev in drugih dejavnikov (Lowes in Tiggemann, 2003). Okrog šestega leta starosti se začnejo dogajati miselne spremembe, ki otrokovo pozornost usmerijo iz identifikacije z ljubimi medijskimi liki k primerjavi z njimi, kar lahko sčasoma privede do nezadovoljstva s svojim telesom (Hayes in Tantleff-Dunn, 2010).

4.5 VZGOJITELJI IN UČITELJI

Poleg staršev, družine in prijateljev na otroke močno vplivajo tudi vzgojitelji in v kasnejših obdobjih šolanja učitelji (Juriševič, 1996). Vzgojitelji in učitelji so zelo pomembni ljudje v posameznikovem življenju, saj z otroki preživijo velik del dneva in s svojimi besedami ter dejanji postavljajo otrokove temelje za življenje (Youngs idr., 2000). Vloga vzgojitelja v otrokovem življenju je zelo velika, saj ima nalogo, da za otroka oblikuje pozitivno, prijazno in spodbudno okolje, v katerem se bo naučil verjeti vase, spoštoval sebe in druge ter gradil lastno samopodobo (Youngs idr., 2000). V raziskavi, ki je pozornost posvetila vplivu vzgojiteljev predšolskih otrok na otrokovo telesno samopodobo ter njegov pogled na telovadbo in prehrano (McCabe idr., 2007), so ugotovili, da vzgojitelji otrokom neposredno ne prenašajo močnih sporočil o videzu, prehrani in telesni aktivnosti. Vzgojitelji so izpostavili, da otroke spodbujajo k telesnim aktivnostim z namenom otrokovega užitka, ki ga občuti ob gibanju. Poleg tega so izrazili stališče, da zaradi hitrega razvoja in posledičnih hitrih telesnih sprememb pri otrocih

18

niso preveč zaskrbljeni nad spremembo teže in videza pri posameznikih. O osredotočanju na lasten videz, predvsem med dekleti, so sicer seznanjeni, a poskušajo predvsem s pozitivnimi komentarji glede videza biti pozitivni zgled (McCabe idr., 2007). Otroke namreč najlažje prepričamo v določene stvari, če v to verjamemo tudi sami (Youngs idr., 2000). Tu pa naletimo na nejasnost, ki so jo izpostavili tudi raziskovalci (McCabe idr., 2007). Ni namreč znano, kako vzgojiteljevo nezadovoljstvo z lastnim telesnim videzom posredno vpliva na otroke. Izkazalo se je namreč, da so bili vzgojitelji v raziskavi zadovoljni in ponosni na nekatere svoje osebnostne lastnosti, precej manj pa so bili zadovoljni z lastnim videzom (McCabe idr., 2007).

Ne glede na omenjeno vemo, da lahko vzgojitelj s pozitivnimi sporočili o telesnem videzu prepreči prezgodnjo zaskrbljenost otrok (Tatangelo idr., 2016). Vzgojitelji in predšolske ustanove lahko tako nudijo preventivo na področju razvoja nezadovoljstva otrok nad lastnim telesom (Davison idr., 2000). S primernim zgledom, pogovori in seznanjanjem otrok s človeškim telesom, z razlikami med ljudmi, neprijaznimi družbenimi ideali itd. lahko otrokom posredujemo pozitivna sporočila, ki bodo lahko pozitivno vplivala tudi na otrokov razvoj telesne samopodobe. Pomembno je, da se vzgojitelji in starši zavedajo teže svojih besed ter dejanj, s katerimi bi lahko negativno vplivali na oblikovanje otrokove telesne samopodobe in posledično na prisotnost nezadovoljstva otrok z lastnim telesnim videzom (McCabe idr., 2007).

Sporočila iz okolice so velik del otrokovega vsakdana, zato je pomembno, da otrok od pomembnih drugih pridobi pozitivna sporočila, ki krepijo njegov občutek varnosti, pripadnosti, in cenjenosti (Youngs idr., 2000). Vzgojitelj je tako eden od tistih pomembnih oseb, ki otroka vodi; mu pomaga spoznavati svet, druge, samega sebe; ga z lastnim zgledom in usmeritvami uči primernega vedenja do drugih in pomaga spoznavati lastno vrednost v svetu; ob vsem tem pa tudi graditi pozitivno (telesno) samopodobo.

19

EMPIRIČNI DEL

5 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI

Družba nam dnevno ponuja in nas opominja na ideale, predvsem ideale telesne podobe, h katerim želi, da stremimo. Žal so ti ideali za mnoge prezahtevni, nedosegljivi oz. nerealni in povzročajo negativne posledice na samopodobi posameznika. Zaradi svoje telesne podobe in določenih značilnosti so mnogi ljudje v družbi stigmatizirani oz. zaznamovani ter v očeh družbe videni kot drugačni, tisti, ki odstopajo od družbenih norm (Schmalz, 2010). Težnja družbe k idealom telesne podobe ne vpliva le na odrasle, temveč se s telesnim videzom in nezadovoljstvom z lastnim videzom soočajo že otroci (Tatangelo idr., 2016). Tatangelo je s svojo skupino raziskovalcev (2016) v analizi 16 študij – ki so ugotavljale nezadovoljstvo telesa in sociokulturna sporočila, povezana s telesom med predšolskimi otroki – razkril, da so z lastnimi telesi nezadovoljni že otroci, mlajši od 6 let. Zaskrbljujoči so rezultati raziskav, ki kažejo, da je negativen odnos do oseb z obilnejšo podobo prisoten že pri otrocih od 3. leta naprej (Harriger idr., 2010; Musher-Eizenman idr., 2003; Spiel idr., 2012; Tremblay idr., 2011). V teoretičnem delu diplomskega dela sem zato najprej opredelila pojma samopodoba in telesna samopodoba, pojasnila razvoj samopodobe in razvoj pozitivne samopodobe ter opredelila dejavnike, ki vplivajo na razvoj otrokove telesne samopodobe.

V empiričnem delu diplomskega dela želim ugotoviti, kakšno je zadovoljstvo slovenskih predšolskih otrok z lastno telesno podobo; ugotoviti, ali je telesna podoba pomemben atribut pri otrokovi izbiri prijateljev za igro; proučiti otrokov odnos do oseb močnejše postave;

ugotoviti, ali otrok presoja osebe in njihove karakteristike na podlagi telesne podobe in ali se otroci zavedajo zbadanja drugega na podlagi njegove telesne podobe.

6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V1: Ali so slovenski predšolski otroci zadovoljni s svojo telesno podobo?

V2: Ali je telesni videz za otroke pomemben dejavnik pri izbiri prijateljev za igro?

V3: Ali imajo otroci do ljudi z močnejšo postavo negativen odnos?

V4: Ali otroci osebe presojajo na podlagi telesne podobe in tistim z močnejšo postavo večkrat pripišejo negativne osebnostne lastnosti kot preostalim?

V5: Ali se otroci zavedajo zasramovanja/zbadanja drugega zaradi njegove telesne podobe?

20

7 METODA RAZISKOVANJA

Za raziskovanje sem uporabila deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.

7.1 VZOREC

Vzorec raziskave je bil neslučajnostni in namenski. Vključenih je bilo 20 predšolskih otrok, od tega 10 deklic in 10 dečkov iz dveh vrtcev na območju osrednje Slovenije. Stari so bili med 5 in 6 let, povprečno so bili stari 5,5 let.

7.2 UPORABLJEN INSTRUMENT, TEHNIKE IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV

Osnova za zbiranje podatkov je bil slikovni material, t. j. slike otrok z različno telesno podobo (Priloge 2, 3 in 4). Podatke sem zbirala z individualnimi strukturiranimi intervjuji z otroki.

Uporabljeni instrumenti oziroma tehnike zbiranja podatkov se sicer razlikujejo glede na raziskovalna vprašanja in so bili skrbno izbrani iz različnih študij (Birbeck in Drummond, 2006;

Cramer in Steinwert, 1998; Dohnt in Tiggemann, 2005; Harriger idr., 2010). Podrobneje jih pojasnjujem v nadaljevanju za vsako raziskovalno vprašanje posebej.

Zadovoljstvo otrok z lastno telesno podobo (V1; gl. 1. točko Priloge 1) sem ugotavljala s slikovno ocenjevalno lestvico, sestavljeno iz sedmih telesnih podob (Prilogi 2 in 3). Slika št. 1 prikazuje telesno podobo, ki je klasificirana kot podhranjena oz. s prenizko telesno težo, slika št. 7 pa telesno podobo, ki sodi v skupino prekomerno težkih oz. debelih. Zanesljivost in veljavnost tega instrumenta je bila večkrat preverjena v preteklih raziskavah s strani otrok in odraslih ocenjevalcev (Collins, 1991; Harriger idr., 2010). Ker sem se osredotočala na zaznavanje podobnosti med otrokom in predstavljenimi telesnimi podobami na sliki, sem dečkom pokazala deške telesne podobe, deklicam pa dekliške. Slike sem narisala sama.

Prirejene so po ilustracijah avtorice Collins (1991). Vsaka telesna podoba je bila narisana na ločenem A4 listu papirja, saj sem se s tem želela izogniti pristranskosti odgovorov otrok.

Ugotovljeno je bilo namreč, da če so vse telesne podobe predstavljene na enem listu papirja, bo negotovi otrok najverjetneje izbral osrednjo sliko. Ves čas isto zaporedje slik na instrumentu namreč nakazuje, da je srednja podoba za otroka najvarnejša izbira (Birbeck in Drummond, 2006). Vse zunanje podobe v zaporedju namreč delujejo ekstremno in dajejo občutek, da je pri

21

izbiri zanje potrebna razlaga, za katero so strokovnjaki sklepali, da bi se ji otroci, ki so negotovi v odgovoru, želeli izogniti (Birbeck in Drummond, 2006).

Poleg slikovne ocenjevalne lestvice sem otrokom zastavila vprašanje o njihovem počutju ob misli, da bi imeli močnejša telesa. Otroci so svoje odgovore morali tudi argumentirati.

Domnevo, da je telesna podoba pomembni atribut pri otrokovi izbiri prijateljev za igro (V2; gl.

2. točko Priloge 1), sem ugotavljala tako, da sem otroke vprašala, katere izmed oseb na slikah (Prilogi 2 in 3) bi raje povabili na rojstni dan. Otroci so morali svoj odgovor argumentirati.

Otrokov odnos do oseb močnejše postave (V3; gl. 3. točko Priloge 1) sem ugotavljala s pomočjo zgodbe o Ani (predstavljena deklicam) in Aleksu (predstavljena dečkom). V starem vrtcu sta imela Ana oz. Aleks normalno oz. zdravo telesno podobo, v novem pa močnejšo telesno podobo (Priloga 4). Po predstavitvi zgodbe ob uporabi slik Ane oz. Aleksa sem otrokom zastavila dve vprašanji zaprtega tipa. Najprej me je zanimalo njihovo mnenje o tem, ali bi se otroci v novem vrtcu igrali z Ano/Aleksom. Nato me je zanimalo mnenje otrok o tem, v katerem vrtcu bi se otroci več igrali z Ano/Aleksom. Otroci so morali svoje odgovore argumentirati.

Otrokovo presojanje oseb in njihovih karakteristik na podlagi telesne podobe (V4; gl. 4. točko Priloge 1) sem ugotavljala tako, da sem otroke vprašala, katere osebnostne lastnosti (te sem jim povedala jaz) bi pripisali osebam z različno telesno podobo (gl. slike 1, 4 in 7 iz Prilog 2 in 3).

Deklicam sem predložila slike dekliških podob, dečkom pa slike deških podob.

Zavedanje otrok o zasramovanju drugih zaradi telesne podobe (V5; gl. 5. točko Priloge 1) sem ugotavljala s pomočjo zgodbe o Ani in Aleksu, ki sem jo opisala v zgornjem odstavku. Po predstavitvi zgodbe ob uporabi slikovnega gradiva (Priloga 4) sem otrokom zastavila vprašanje odprtega tipa. Zanimalo me je mnenje otrok o tem, kaj bi otroci v novem vrtcu rekli Ani/Aleksu.

Pred izvedbo raziskave sem starše otrok prosila za soglasje, da lahko njihovi otroci sodelujejo v raziskavi. Z vsakim otrokom sem se dobila posebej v času delovanja vrtca, in sicer v ločenem prostoru. Vsako srečanje je trajalo približno 15 minut. Pred začetkom izvajanja raziskave sem otroka na njemu razumljiv način seznanila z raziskavo in poskrbela, da je bilo njegovo sodelovanje popolnoma prostovoljno in neprisiljeno. Poskrbela sem, da je bil otrok obveščen o tem, da na vprašanja lahko odgovori tudi z »ne vem«, če o odgovoru ni prepričan, in da lahko po želji kadarkoli zaključi sodelovanje in odide. Ob predstavitvi slikovnega gradiva oz.

22

ocenjevalne lestvice sem otrokom zagotovila, da si ogledujejo slike drugih otrok enake starosti in da je vsaka od njih nekoliko drugačna. Podatki otrok so obravnavani v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (2004).

Pri zastavljanju vprašanj sem bila natančna in jih nisem ponavljala, saj bi tako v otroku lahko izzvala dvom v njegov odgovor in bi si lahko posledično premislil ter ga spremenil. Birbeck in Drummond (2006) sta namreč v svoji študiji izpostavila, da lahko otroka že z enim vprašanjem o njegovem telesu in velikosti telesa privedemo do občutka nezadovoljstva s svojim telesom, čeprav tega prej ni občutil. Pomemben mi je bil torej otrokov prvi odgovor, njegova prva reakcija oz. asociacija, saj sem tako dobila vpogled v otrokovo razmišljanje, misli in občutke, iz katerih sem nato sklepala zaključke raziskave.

23

8 METODA OBDELAVE PODATKOV

Obdelava pridobljenih podatkov je izvedena s statistično analizo na ravni deskriptivne statistike s pomočjo programa Excel. Rezultati so predstavljeni s pomočjo grafov ali tabel in opisno.

9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

9.1 ZADOVOLJSTVO OTROK Z LASTNO TELESNO PODOBO

Pri prvem sklopu vprašanj sem preverjala zadovoljstvo otrok z lastno telesno podobo. Zanimalo me je, katero telesno podobo na slikah bi otroci izbrali kot tisto, ki je njim trenutno podobna, in katero podobo bi izbrali kot idealno oz. kot tisto, ki bi jo želeli imeti.

Ob prvem sklopu vprašanj sem poleg njihovih samoocen tudi sama ocenila otrokov telesni videz in lastno oceno primerjala z oceno pomočnice vzgojiteljice. Vsakemu otroku sem tako na podlagi obeh ocen dodelila subjektivno oceno tega, kateri sliki/telesni podobi je najbolj podoben. Moje ocene in ocene pomočnice vzgojiteljice (v nadaljevanju zunanji ocenjevalki) so bile v vseh primerih otrok enake.

Iz Tabele 1 je razvidno, kolikim otrokom sva zunanji ocenjevalki glede na njihov telesni videz pripisali posamezno sliko telesne podobe.

Tabela 1: Telesna podoba otroka – ocena zunanjih ocenjevalk

Po najini oceni so bili otroci najbolj podobni telesnim podobam št. 3, 4 in 5. Povprečje ocen je 3.8, kar nakazuje na zdravo oz. normalno telesno podobo otrok. Nobenemu izmed otrok niso bile pripisane podobe št. 1, 2, 6 in 7, ki predstavljajo odstopanja, torej videz, ki bi nakazoval na podhranjenost oz. prenizko telesno težo ali povišano telesno težo oz. debelost.

Številka slike telesne podobe na ocenjevalni lestvici

Št. 1 Št. 2 Št. 3 Št. 4 Št. 5 Št. 6 Št. 7

(f) 0 0 6 12 2 0 0

24

Otroci so na vprašanje »Katera od teh slik je najbolj podobna tebi?« odgovarjali različno (Tabela 2).

Tabela 2: Telesna podoba otroka – samoocena otroka

Največ samoocen otrok (16) se je gibalo med osrednjimi (normalnimi oz. zdravimi) podobami (št. 3, 4 in 5). Največ otrok je izbralo sliko št. 4, ki predstavlja najbolj zdravo telesno podobo.

Pet otrok je svoj videz ocenilo s sliko telesne podobe št. 5, trije pa s št. 3. Za razliko od ocen zunanjih ocenjevalk so se kar štirje otroci ocenili z bolj skrajnimi telesnimi podobami (št. 1, 2 in 6).

Otroci, ki so izbrali št. 4, so se večinoma ocenili podobno, kot sva jih ocenili zunanji ocenjevalki (s podobo št. 3 ali 4). Tisti, ki so svoj telesni videz ocenili s št. 5, so se od najinih ocen nekoliko razlikovali, saj sva večini prisodili podobe s št. 3 in št. 4. Podobno se je zgodilo pri samoocenjevanju otrok, ki so si prisodili podobnost s št. 3, midve pa sva tem otrokom prisodili št. 4 oz. št. 5. Nekoliko več odstopanj se je pojavilo pri samooceni otrok, ki so svoj videz ocenili s št. 1, št. 2 in št. 6. Vsem tem otrokom sva namreč z zunanjo ocenjevalko ocenili podobnost s telesno podobo št. 4, torej z najbolj zdravo telesno podobo.

Iz primerjave med samooceno otrok in oceno obeh zunanjih ocenjevalk lahko izpeljem sklep, da si je večina (13) otrok prisodila slike s telesnimi podobami, ki so odstopale za največ eno oceno od ocene zunanjih ocenjevalk. Izmed teh so se štirje otroci ocenili enako, kot sva jih ocenili zunanji ocenjevalki, za eno oceno pa so odstopale samoocene devetih otrok. Sedem otrok je od najine ocene odstopalo za dve oz. tri ocene. Kar polovica otrok (deset) se je ocenila za močnejše, kot sva jih ocenili zunanji ocenjevalki, šest pa si je pripisalo vitkejšo telesno podobo, kot sva jim jo pripisali midve.

Čeprav se telesno zavedanje pri otrocih razvija počasneje od samozaznavanja (Boyer idr., 2012) in različni viri navajajo, da mlajši od pet (Harriger idr., 2010; Tatangelo idr., 2016) oz. osem

Številka slike telesne podobe na ocenjevalni lestvici

Št. 1 Št. 2 Št. 3 Št. 4 Št. 5 Št. 6 Št. 7

(f) 1 2 3 8 5 1 0

25

let (Birbeck in Drummond, 2006) niso preveč zanesljivi pri presojanju in ocenjevanju lastnega telesa oz. videza, je 13 otrok svoj videz ocenilo enako ali z največ eno oceno odstopanja od ocene zunanjih ocenjevalk. Preostalih sedem otrok pa je svoj videz ocenilo z dvema oz. tremi ocenami odstopanja od ocene zunanjih ocenjevalk. Zaključujem, da so nekateri otroci pri tej starosti že sposobni relativno dobro oceniti lastno telesno podobo in razmišljati o različnih vidikih samega sebe (Harriger idr., 2010), spet drugi pri tej starosti tega zaenkrat še niso sposobni.

Naslednje vprašanje v prvem sklopu je bilo namenjeno ugotavljanju želja otrok oz. njihovih telesnih idealov. To sem ugotavljala z vprašanjem: »Če bi bila jaz čarovnik in bi te lahko spremenila v katero koli od teh slik, v katero bi želel/a, da te spremenim? Ne pozabi, da boš morda moral/a takšen/na ostati dlje časa, zato moraš izbrati tisto, ki ti je res všeč.« Iz Tabele 3 lahko razberemo, katere slike telesnih podob so izbirali otroci.

Tabela 3: Idealna telesna podoba po presoji otroka

Otroke so najbolj pritegnile slike s telesnimi podobami od št. 1 do št. 5. Slik s telesnima podobama št. 6 in št. 7 kot ideal ni izbral nihče. Največ (12) otrok je za svoj idealni telesni videz izbralo slike zdravih telesnih podob (št. 3, 4 in 5). Preostali otroci (8) pa so izbrali sliko št. 1 ali št. 2, ki predstavljata telesno podobo s prenizko telesno težo.

Če primerjam samoocene otrok in njihove ocene idealne telesne podobe, je 13 otrok za idealno telesno podobo izbralo sliko bolj vitke telesne podobe. To pomeni, da so si nekateri otroci izbirali telesne podobe, ki so precej odstopale od telesne podobe, s katero so se sami identificirali. Pet otrok je za ideal izbralo telesno podobo z višjo številko, samo dva otroka sta se ujemala pri samooceni telesne podobe in izbiri idealne telesne podobe. Rezultati se ujemajo z izsledki tujih raziskav (Birbeck in Drummond, 2006; Lowes in Tiggemann, 2003), ki prav tako kažejo, da otroci večinoma za svoj ideal izberejo vitkejšo telesno podobo, kot so si jo določili za svojo siceršnjo telesno podobo.

Številka slike telesne podobe na ocenjevalni lestvici

Št. 1 Št. 2 Št. 3 Št. 4 Št. 5 Št. 6 Št. 7

(f) 5 3 6 4 2 0 0