UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LARISA KORVA
POLOŽAJ SOROJENCEV V DRUŽINI Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO
LARISA KORVA
Mentorica: doc. dr. ŠPELA RAZPOTNIK
POLOŽAJ SOROJENCEV V DRUŽINI Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
Opazujem te med množico ljudi.
Počutiš se sama.
Opazujem tvoj nasmeh.
Umeten je.
Opazujem telo osebe, ki bila je nekomu vzor.
Zasedel ga je tujec.
Opazujem tvoje izrečene obljube.
Le plitke besede.
Opazujem tvojo družino.
Raztrgana kot list papirja.
Opazujem pot, ki si jo izbrala.
Naj te k družini nazaj privede.
- Larisa Korva
Zahvaljujem se svoji družini, ki me vse življenje podpira in mi nudi neizmerno ljubezen.
Iskreno se zahvaljujem vsem uporabnikom Društva Projekt Človek in njihovim sorojencem, ki so z menoj podelili dragocene izkušnje in zgodbe svojega življenja.
Zahvaljujem se svoji mentorici doc. dr. Razpotnik Špeli za vse vzpodbudne besede in usmeritve pri pisanju diplomske naloge.
POVZETEK
Odvisnost je v družbi slabo poznan in še ne popolnoma sprejet pojav. Osebe z izkušnjo odvisnosti so zaradi predsodkov družbe pogosto stigmatizirani del populacije, saj se družba ne zaveda, da izhajajo vzroki za nastanek odvisnosti prav iz temeljne celice družbe – družine. Osebe z uživanjem substanc, ki vodijo v odvisnost, iščejo nadomestke za zadovoljitev neizpolnjenih potreb iz otroštva. Ti nadomestki nudijo posamezniku ugodje, občutek moči in nadzora ter svobodo. Vsaka družina je sistem. Člani znotraj sistema vplivajo drug na drugega in preko odnosov ohranjajo ravnovesje družinskega sistema. V družini z izkušnjo odvisnosti je pozornost največkrat usmerjena v osebo z izkušnjo odvisnosti. Ostali člani, predvsem sorojenci, ostanejo prezrti.
V teoretičnem delu sem opisala delovanje družine kot sistema. Del diplomske naloge sem namenila družinski dinamiki družine z izkušnjo odvisnosti, nekaj več pozornosti pa sem posvetila doživljanju položaja sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti. S kvalitativno analizo sem želela pridobiti vpogled v čustveno doživljanje sorojencev, njihovo dojemanje vlog družinskih članov in odnose z drugimi člani družine. V empiričnem delu sem s kvalitativno analizo štirih primerov podala vpogled v doživljanje položaja sorojencev v družini z izkušnjo odvisnosti.
Ključne besede: družina z izkušnjo odvisnosti, družinska dinamika, odvisnost, sorojenci, podpora svojcem
ABSTRACT
Addiction is a poorly known and not yet fully accepted pathological phenomenon in today’s society. People with experience of addiction are, due to society’s prejudices, often a stigmatized part of the population, since the society is not aware of the fact that the causes of addiction stem precisely from the fundamental cell of society - the family. By consuming the substances that lead to addiction, people seek substitutes which would satisfy their unfulfilled childhood needs. These substitutes offer comfort, a sense of power and control, as well as freedom to the individual.
Each family is a system. Members inside of the system influence each other and maintain the balance of the family system through their interaction.
In families with experience of addiction, the attention is mostly directed towards the person who experienced addiction. Other members, especially siblings, remain ignored.
The theoretical part describes the functioning of family as a system.
Part of the thesis focuses on family dynamics of families with experience of addiction, with emphasis on the position of siblings of persons with addiction experience. The aim was to use qualitative analysis as a tool to gain insight into their emotions, their understanding of the roles of family members as well as their relationships with each other. Insight into the position of siblings in a family with experience of addiction was gained through qualitative analysis of four cases and is presented in the empirical part.
Keywords: family with experience of addiction, family dynamics, addiction, siblings, support for the family
KAZALO
POVZETEK ...
ABSTRACT ...
KAZALO ...
UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
1. DEFINICIJA DRUŽINE ... 2
2. DRUŽINA KOT SISTEM ... 3
3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DRUŽINSKO DINAMIKO ... 5
3.1 Struktura moči in postavljanje meja v družinskem sistemu ... 6
3.2 Razporeditev vlog v družinskem sistemu ... 8
3.3 Komunikacija v družinskem sistemu ... 8
3.4 Doživljanje čustev v odnosih ... 9
4. FUNKCIONALNA DRUŽINA ... 11
5. DISFUNKCIONALNA DRUŽINA... 12
6. DRUŽINA Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI ... 14
6.1 Vloge otrok v družini z izkušnjo odvisnosti ...16
6.2 Komunikacija ...17
6.3 Doživljanje čustev oseb v družini z izkušnjo odvisnosti ...18
7. POMOČ DRUŽINAM Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI ... 22
7.1 Skupine za samopomoč svojcev ...23
7.2 Skupine za samopomoč sorojencev ...24
EMPIRIČNI DEL ... 25
8. OPREDELITEV PROBLEMA ... 25
9. NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ... 26
10. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 26
11. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 26
11.1 Vzorec in postopek izbire ...26
11.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov ...27
11.3 Postopek obdelave podatkov ...27
11.4 Rezultati in interpretacija ...28
11.5 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...43
12. SKLEP ... 46
13. LITERATURA ... 49 14. PRILOGE ... 51
1
UVOD
Področje odvisnosti je v naši družbi že od nekdaj tabu. Ljudje se dnevno soočamo s tem družbi slabo poznanim patološkim pojavom in opazujemo njegovo posledico - postopen »propad« posameznika in njegovega življenja.
V diplomskem delu obravnavam vpliv odvisnosti, od prepovedanih drog in alkohola, na člane družine z izkušnjo odvisnosti. Družina je temeljni gradnik družbe. Ta družinski sistem mora za uspešno delovanje sistema ohranjati notranje ravnovesje.
Družina z izkušnjo odvisnosti je primer potencialno nefunkcionalnega sistema, v katerem družinski člani notranjega ravnovesja niso zmožni ohranjati. To je lahko posledica njihove neuspešne komunikacije, njihovega čustvovanja in slabih medsebojnih odnosov. V družini z izkušnjo odvisnosti je vsa pozornost članov usmerjena v osebo z izkušnjo odvisnosti. Člani družine ob tem pozabijo skrbeti zase.
Zaradi prizadevanja k ozdravitvi enega člana postane vsa družina »soodvisna«.
Dejstvo je, da pomoči ne potrebuje samo oseba z izkušnjo odvisnosti, temveč tudi ostali člani družinskega sistema.
Pogosto prezrte osebe znotraj družine z izkušnjo odvisnosti so prav sorojenci, ki niso bili pogosti raziskovalni objekt raziskav, povezanih z doživljanjem odvisnosti. Howard idr. (2010) ugotavljajo, da imajo sorojenci iz istega gospodinjstva različne osebnosti in zaznavanja dražljajev iz okolja. Za te razlike je zaslužnih več dejavnikov, kot so razlike v starševskih obravnavah, v vedenju sorojencev, v izkušnjah sorojencev izven gospodinjstva in dejavnik vpliva okolja, kot so bolezni ali nesreče.
Svojo pozornost v diplomskem delu želim posvetiti doživljanju sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti. Z raziskavo želim ugotoviti, kako sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti doživljajo svojo družino, sebe v odnosu s svojo primarno družino in medsebojne odnose članov družine z izkušnjo odvisnosti.
2
TEORETIČNI DEL
1. DEFINICIJA DRUŽINE
Otrok ob svojem rojstvu postane del skupnosti, imenovane družina. Danes poznamo več oblik družin, ki so se tekom zgodovine preoblikovale. Tomori (1994) pravi, da lahko danes, predvsem v zahodnem svetu, opažamo spremembe v sestavi in obliki družin. Vse več je takih družin, ki nimajo klasične – tradicionalne sestave. To so družine z enim staršem, z otroki iz prejšnjih zakonov staršev, družine istospolnih partnerjev in otroka enega od partnerjev, rejniške družine in družine, ki imajo posvojene otroke.
Težko je podati natančno definicijo družine, saj jo vsak posameznik pojmuje tako, kot jo vidi skozi lastne oči. Kljub temu pa so različni avtorji v preteklosti opredelili in definirali družino kot sistem. Te teorije avtorjev izhajajo iz sistemske teorije, ki omogoča razumevanje dogajanja v družini kot sistemu.
»Družina je svet, življenje, človeštvo in družba v malem« (Musek, 1995, str.19). Je temeljna celica družbe, v kateri se odvijajo pomembne življenjske zgodbe njenih članov (Perko, 2006). Družina je sistem, v katerem se člani v obojesmernem odnosu povezujejo, ob tem pa so med seboj soodvisni. Ta sistem skrbi, da posameznik znotraj družinskih odnosov pridobiva izkušnje, razvija čustveno doživljanje, oblikuje svojo socialno podobo in svojo osebnost (Tomori, 1994).
V družini se razvijajo odnosi na več ravneh. Odnosi med starši, otroki in starši ter med otroki (Perko, 2006). Znotraj sistema družine se preko odnosov staršev do otrok povežeta primarni družini zakoncev družine (Kompan Erzar, 2003). Ti vstopajo v nove odnose po že ustaljenih vzorcih (Tomori, 1994).
Za družinsko delovanje je pomembna tudi razširjena družina, v katero uvrščamo stare starše, tete in strice. Vsi zgoraj omenjeni odnosi imajo pomembno vlogo pri oblikovanju posameznikove osebnosti (Perko, 2006). Gomezel in Kobolt (2012) menita, da otrok preko odnosa z drugimi pomembnimi osebami spoznava zunanji svet in prekinja simbiotično razmerje z materjo. Kompan Erzar (2003) poudarja, da vsi odnosi, tako družini kot posamezniku znotraj različnih razvojnih stopenj omogočajo nove izzive in zahteve, s katerimi se morajo soočiti. Čačinovič Vogrinčič
3
(1992) dodaja, da člane družine povezujejo skupni cilji, družinske vrednote in norme ter oblikovana skupna pravila. Znotraj sistema družine se med člani razvije struktura moči, ki se kaže preko delitev dela in vlog, ki jih zasedajo. Tomori (1994) razmišlja, da je, kljub različnim sestavam družine za razvoj osebnosti posameznika, pomembnejše dogajanje znotraj družine in osebnost njenih članov kot pa sama sestava družine.
2. DRUŽINA KOT SISTEM
Družina je sistem. Perko (2006) pravi: »Vsak sistem temelji na cirkularnih relacijah.
Člani družine vzajemno vplivajo drug na drugega in se medsebojno pogojujejo. Vsak posameznik v sistemu ima svoj odnos do ostalih članov, oziroma vsak član je del sistema kot celote in celota je vsebovana v vsakem posamezniku« (str. 45).
Preko cirkularnih relacij ohranjajo člani v družini kot sistemu notranje ravnotežje.
Tomori (1994) meni, da notranje ravnotežje članom sistema nudi dobro počutje, družini pa zagotavlja čvrstost. To ravnotežje, imenovano homeostaza, je zaradi vedno spreminjajočega dogajanja dinamično in ni nikdar v mirujočem stanju, saj konstantno vzpostavlja ravnotežje.
Z vidika sistemske teorije več avtorjev (Skynner, 1982 v Čačinovič Vogrinčič, 1992;
Kantor in Lehr, 1976 v Čačinovič Vogrinčič, 1992; Poljšak Škraban, 2002) pojmuje družino kot interakcijski sistem.
Skynner (1982, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) opredeli družino kot sistem, ki temelji na homeostazi oziroma pozitivnem in negativnem feedbacku – povratni zvezi. Sistem je uravnavan s pomočjo vzpostavljanj mej, podsistemov moči in hierarhije.
Kanton in Lehr (1976, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) opredeljujeta družino kot socialni sistem. Delovanje družinskega sistema utemeljujeta na konceptih homeostaze in feedbacka. Družina je kompleksen sistem. Ta potrebuje prilagodljivost in odprtost sistema, v katerem med člani sistema vlada komunikacija, interakcija, sodelovanje in usmerjenost k skupnim ciljem.
Poljšak Škraban (2002) se strinja z zgoraj omenjenimi definicijami, da sta za delovanje vsakega socialnega sistema potrebna pozitivna povratna zveza, ki vodi v prilagodljivost, in negativna, ki ohranja stabilnost sistema – homeostazo. Družinski sistem mora, če želi obstajati, ohranjati ravnotežje med obema mehanizmoma
4
povratne zveze. Predvsem mora biti prilagodljiv in sposoben sprejemati spremembe v strukturi sistema.
Perko (2008, v Sternad, 2012) opisuje sistem kot celoto, sestavljeno iz manjših podsistemov. Tomori (1994) pravi, da se člani družinskega sistema povezujejo v podsisteme glede na naslednje kategorije: po spolu, generaciji (otroci, starši, stari starši), nalogah v družbi in drugih značilnostih. Med družinskimi podsistemi obstajajo prehodne in prepustne meje, ki podsistemom omogočajo avtonomijo. Te odločajo o medsebojni povezanosti podsistemov.
Tomori (1994) je mnenja, da se morajo podsistemi konstantno prilagajati spremembam, saj s tem ohranjajo ravnotežje družinskega sistema. Če so člani družine zaprti, lahko neugodno vplivajo na druge člane družinskega sistema. Ob tem je v nevarnosti ravnotežje celotne družine. Možno je, da se v takem sistemu razvije napetost in pride do nastanka motenj. Bouwkamp (1995, v Poljšak Škraban, 2002) omenja dve temeljni človekovi potrebi. To sta potreba po avtonomiji in potreba po povezanosti. Poljšak Škraban (2002) poudarja, da člani družinskega sistema pogosto niso zmožni uskladiti zgoraj omenjenih potreb. Če je to za člana družine dlje trajajoče obdobje, je možnost, da razvije določene simptome.
Lewis in sodelavci (1976, v Poljšak Škraban in Dekleva, 1997, str. 28) glede na motenost članov sistema ločijo tri vrste družinskih sistemov: »Resno motene« - disfunkcionalne družine, »srednje motene« - adekvatne družine in »zdrave« - funkcionalne družine. Njihovo delovanje opišejo skozi diferenciacijo, strukturo moči, odnose, komunikacijo, doživljanje resničnosti, čustvovanje ter sprejemanje sprememb in izgub.
Družinske sisteme lahko definiramo tudi glede na podlago odprtosti sistema. Ta je odvisna od njegove notranje dinamike in mehanizmov povratne zveze.
Različni avtorji (Kantor in Lehr, 1976 v Čačinovič Vogrinčič, 1992; Olson in sodelavci, 1989 v Poljšak Škraban, 2007; Perko, 2006; Satir, 1995 v Poljšak Škraban, 2007) razlikujejo med tremi različnimi tipi družine.
- Zaprti družinski sistem: Olson in sodelavci (1989 v Poljšak Škraban, 2007) definirajo kot: »(skrajne) družine so tiste, ki so ekstremne na obeh dimenzijah, in predstavljajo motene, disfunkcionalne sisteme« (str. 195). Perko (2006)
5
opiše isti sistem kot tog in neprilagodljiv. Pravila in vloge znotraj sistema so določene in nespremenljive. Mehanizem negativne povratne zveze ohranja družinski sistem zaprt in nespremenljiv. Med starši so značilni konflikti, ki se preko odnosov v sistemu prenašajo na otroke. V. Satir (1995, v Poljšak Škraban, 2007) opiše značilnosti zaprtega sistema na naslednji način: »Za zaprti sistem je značilno nizko samospoštovanje, komunikacija je posredna, nejasna, nedoločena, nedosledna, zavira osebnostno rast. Stili komunikacije so pomirjanje, obtoževanje, računanje in odmikanje. Pravila, ki vladajo v družini, so zaprta, v času neustrezna, nečloveška, ostajajo nespremenljiva, člani družine podrejajo in prilagajajo svoje potrebe obstoječim pravilom, izražanje mnenja je omejeno. Rezultat je nenačrtovan, zmeden, razdiralen, neprilagojen sistem. Samovrednotenje vse bolj načenjajo dvomi in vse bolj postaja odvisno od drugih« (str. 196). Kantor in Lehr (1976, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) menita, da zaprti sistem ohranja rigidne meje, ne dovoljuje sprememb v sistemu in vzdržuje skladnost pravil in vrednot.
- Srednji družinski sistem: Olson in sodelavci (1989, v Poljšak Škraban, 2007) definirajo kot: »Tiste, ki so ekstremne le na eni dimenziji; gre za povprečno srednje motene družine z blažjo obliko disfunkcionalnosti« (str. 195). Kantor in Lehr (1976, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) ta sistem poimenujeta poljubna družina. Zanjo je značilna maksimalna razdalja v odnosu med ljudmi in razlika v njihovih pričakovanjih. Značilna je napetost v sistemu.
- Odprt družinski sistem: Olson in sodelavci (1989, v Poljšak Škraban, 2007) definirajo odprt družinski sistem družine kot sistem, ki ohranja notranje ravnotežje. Tak sistem je funkcionalen družinski sistem. Kantor in Lehr (1976 v Čačinovič Vogrinčič, 1992) odprti družinski sistem podpreta s teorijo homeostaze in povratne zveze. Zanjo je značilno spreminjanje družinske dinamike. Satir (1995, v Poljšak Škraban, 2007) pravi, da je za odprt družinski sistem značilna jasna komunikacija, ki spodbuja posameznikov osebnostni razvoj. Pravila v družini so odprta in spreminjajoča.
3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DRUŽINSKO DINAMIKO
Čačinovič Vogrinčič (1992) meni, da mora družina določiti vlogo in doprinos posameznika k zadovoljevanju potreb družine. Preko komunikacije in odnosov v sistemu mora posameznik vzpostaviti sebi lasten sistem vzdrževanja moči.
6
Kompan Erzar (2003) pravi, da se vsi odnosi razvijajo znotraj cirkularnega sistema odnosov družinskih članov. Moč družine vselej vpliva na posameznika, ki si je v preteklosti ob svoji primarni družini oblikoval svojo psihično strukturo – skript. Ta vpliva na posameznika in njegove odnose z drugimi še danes, saj te strukturne značilnosti ostajajo deloma skrite v posameznikovi podzavesti.
Na družinsko dinamiko vplivajo različni varovalni dejavniki in dejavniki tveganja.
Nelson, Patience in McDonald (1999, v Ferić Šlehan in Bašič, 2007) naštejejo varovalne dejavnike pred tveganim vedenjem: »Prvi je ocena mladih, da imajo s starši zadovoljujoče in emocionalno povezane odnose, drugi, da je vzpostavljena komunikacija v družini dobra, ter tretji, da so pričakovanja staršev do otrok primerna«
(str. 177). Dejavnike tveganja omenjajo Garner, Gren in Marcus (1994, v Ferić Šlehan in Bašič, 2007). Navajajo naslednje dejavnike tveganja: »Konflikte v družini, družinsko nasilje, neorganiziranost in pomanjkanje družinske povezanosti, socialno neustrezno discipliniranje in nerealna pričakovanja staršev« (Garner, Gren in Marcus, 1994 v Ferić Šlehan in Bašič, 2007, str. 176).
Sternad (2012) pravi, da se pomanjkanje pripadnosti posameznika pogosto kaže kot primanjkljaj pri oblikovanju otrokove identitete. Taka oseba tekom razvoja išče nadomestke za zadovoljitev svojih potreb. To iskanje lahko osebo vodi tudi v odvisnost.
Tomori (1994) meni, da se vse, kar se dogaja s posameznikom v družini, prenese na ostale člane sistema družine. V družini se lahko pojavi, za posameznike neprijeten, problem. To je neprimerno vedenje, bolezen ali neuspeh določenega člana družine.
Družina kot celota mora na problem fleksibilno reagirati in preko interakcije ohraniti ravnotežje družinskega sistema.
3.1 Struktura moči in postavljanje meja v družinskem sistemu
Družinski sistem mora za svojo uspešnost imeti določene meje, ki so lahko spremenljive. Poljšak Škraban (2007) pravi, da meje opredeljujejo pravila znotraj družinskega sistema. Določajo, komu je dovoljeno sodelovati v nekem odnosu in komu ni. Tomori (1994) trdi, da meja med partnerjema in ostalim delom družine zagotavlja partnerjema določene cone, v katere ostali člani družine ne vstopajo.
Poljšak Škraban (2002) meni, da meje v sistemu določajo podsistemi družinskega sistema, vzpostavljajo pa jih člani sistema. Družinski sistem mora imeti jasno
7
določene meje med podsistemi. Čačinovič Vogrinčič (1992) pravi, da je družina demokratična struktura, znotraj katere je potrebno spreminjati in jasno postavljati meje. Poudarja, da so meje fleksibilne in so lahko postavljene s strani vseh članov in podsistemov družinske strukture.
Poljšak Škraban (2002) pravi, da ob določitvi mej postaneta jasni tudi hierarhija podsistemov in njihova moč, ki je določena glede na razporeditev vlog. Vloge članov družinskega sistema so odvisne od razvojnega obdobja družine, strukture družine in okoliščin, v katerem se nahaja sistem. V sistemu družine ima največjo moč podsistem partnerjev. Ta je zadolžen za celovito delovanje sistema. Tomori (1994) meni, da je pomembna meja tista med podsistemom partnerjev in otrok. Z razvojem otrok se le-ta močno spremeni. Najprej; v otroštvu je meja med podsistemom partnerjev in otrok odprta, saj so otroci odvisni od staršev. Z večanjem samostojnosti in željo po avtonomiji se meja utrdi in stabilizira. Starši morajo spoštovati otrokove potrebe in zasebnost, kljub temu pa morajo ob potrebi uporabiti vzgojne omejitve, ki otroka, predvsem mladostnika, obvarujejo pred nevarnostmi. Ferić Šlehan in Bašič (2007) menita, da morajo starši s pravo mero nadzorovati mladostnike, da lahko s tem zmanjšajo možnost tveganja vedenjskih težav in rizičnih vedenj mladostnika.
Tomori (1994) pravi, da slaba komunikacija med podsistemoma partnerjev in otrok kaže na zaprtost meje med tema dvema sistemoma. Ob takem odnosu bodo imeli otroci manj možnosti za uspešno razvijanje svoje osebnosti, prav tako pa bosta oba podsistema prikrajšana za nove čustvene izkušnje.
Tomori (1994) pravi: »Družina z ustrezno razporeditvijo moči, ki ustreza osebnim potrebam vseh članov in je hkrati skladna z njeno razvojno fazo in splošnimi objektivnimi okoliščinami, je trdna in močna v celoti. V njej ni nihče prikrajšan, pri nikomer ni ogrožena samozavest zaradi občutja podrejenosti drugim. V taki družini imajo člani občutek varnosti, predvidljivosti in zanesljivosti. Družina z ustrezno razporeditvijo moči spodbuja k razvoju individualnosti in hkrati povečuje pripadnost med družinskimi člani. Laže premaguje krize prehodov iz enega razvojnega obdobja v drugo in se je sposobna prožno prerazporediti tudi ob nepričakovanih zunanjih spremembah. V stresu ravna učinkovito in zna smiselno aktivirati vse člane glede na njihove sposobnosti in stopnjo zrelosti« (str. 34).
8 3.2 Razporeditev vlog v družinskem sistemu
Družina kot sistem je sestavljena iz podsistemov, ti pa iz posameznikov, ki v odnosu do drugih članov družine zavzemajo določeno vlogo v sistemu.
Tomori (1994) pravi, da je vloga člana družine določena na podlagi različnih dejavnikov. Ti dejavniki so spol, razvojno obdobje in potrebe ter osebnostne značilnosti posameznika. Prek odnosa posameznika do drugih članov družine lahko prepoznavamo njegovo vlogo v družini. Vsak posameznik sprejema svojo vlogo aktivno in vzdržuje notranje ravnotežje v družini. Ob tem ostalim članom sistema omogoča dopolnjujoče vloge njegovi.
Perko (2006) meni, da so znotraj družine značilne različne vloge članov, predvsem pa je pomembno to, da svoji vlogi najprej prevzameta starša. Lidz ( 1971, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) pravi, da se morata partnerja podpirati in biti povezana v svojih vlogah. Perko (2006) meni, da omogočata s svojima vlogama in enotnostjo v delovanju svojemu otroku omogočata uspešen prehod v »zunanji« svet. Čačinovič Vogrinčič (1992) omenja, da mora družina posebno pozornost posvetiti distanci v odnosu med materjo in otrokom, saj lahko povečana bližina izključuje druge člane družine (oče, drugi otrok). Perko (2006) meni, da starši velikokrat niso sposobni izvršiti svojo vlogo, kar posledično vpliva na otroka. Ta prevzame vloge staršev v odnosih do drugih članov družine. Tomori (1994) meni, da ima vloga, ki jo posameznik prevzame v družinskem sistemu, pomemben vpliv na posameznikove kasnejše odnose zunaj družinskega okolja in na svojo bodočo družino, saj so izkušnje iz primarne družine del posameznikove osebnosti.
Perko (2006) trdi, da je za optimalen potek psihosocialnega razvoja otroka potreben ljubeč in urejen odnos staršev. Tako okolje otroku nudi možnost za uspešen osebnostni in emocionalni razvoj.
3.3 Komunikacija v družinskem sistemu
Avtorica Tomori (1994) opiše komunikacijo kot osnovno kompetenco, ki jo posameznik razvije tekom zgodnjega otroštva v odnosih z ostalimi člani družinskega sistema. Je kompetenca, ki posamezniku pomaga pri izražanju in razumevanju oseb, s katerimi je v odnosu. Družina posamezniku nudi okolje, kjer se uči novih izkušenj, čustvovanja in komunikacije. Ključnega pomena je to, da se posameznik nauči jasne komunikacije, ki omogoča boljšo kakovost odnosov z drugimi ljudmi in posamezniku
9
pomaga pri uspešnem reševanju problemov. Veliko družin je takih, katere člani ne vedo jasno in odkrito komunicirati. V takih družinah prihaja do nerazrešenih težav.
Avtorica Poljšak Škraban (2002) je mnenja kot Tomori (1994), in komunikacijo opredeljuje kot ključni vidik delovanja družinskega sistema. Pravi, da komunikacija vpliva na kakovost odnosov med člani družine, na njihovo delovanje v družini in na družino kot celoto.
Tomori (1994, po Poljšak Škraban, 2002, str. 381) povzema naslednje značilnosti jasne, razumljive in neposredne komunikacije:
- Govor v prvi osebi in neposredno naslavljanje sporočil na tistega, ki mu je sporočilo namenjeno,
- razumljiv, odprt in enoznačen način izražanja čustev, misli in stališč, - občutljivo in dejavno sprejemanje sporočil in izrazov vseh članov družine,
- upoštevanje, spoštovanje in dopuščanje izrazov čustev, misli in stališč, tudi če so ta različna od drugih,
- izražanje le svojih lastnih mnenj in čustev, brez podtikanja čustev in misli drugim, - uporabljanje imen, ne pa nedoločenih oznak za druge člane družine,
- izogibanje ugotavljanju, »kdo ima prav«, in motivu, »kdo bo koga« (str. 381).
Tomori (1994) pravi, da je komunikacija pomemben vidik, po katerem se razlikujejo družine, saj ta vpliva na sporazumevanje in odnose članov v družini kot sistemu.
Družinski odnosi so pokazatelji osebnosti članov in navad družine, prav tako pa kažejo bližino članov in odprtost družine.
Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) opredeljuje odprto, neposredno in jasno komunikacijo kot značilnost funkcionalne družine. Nasprotje teh so disfunkcionalne družine, za katere je značilna nejasna, neodkrita in konfliktna komunikacija.
3.4 Doživljanje čustev v odnosih
Tomori (1994) pravi, da je družina okolje, v katerem posameznik odrašča. V tem času skozi odnose z drugimi člani družine razvija svojo osebnost, se uči čustvovanja in pridobiva nove socialne izkušnje. Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) poudari, da je posameznikovo čustvovanje odvisno od pridobljenih izkušenj v družini.
10
Če je imel v otroštvu možnost spoznati in nadzorovati čustva, jih bo zmožen tudi v kasnejših odnosih.
Tomori (1994) pravi, da imajo družine pogosto težavo s komunikacijo in z izražanjem čustev. Poleg tega velja v družinah nenapisano pravilo, ki je poznano vsem članom družine. To pove, o katerih temah člani družine ne smejo govoriti. To so predvsem teme, ki v članih povzročijo neprijetne občutke. Člani družine izražajo čustva, kolikor jim to dovoljuje družina. Nekatere družine ne dovolijo izražanja pretiranih čustev, druge pa le določenih.
Kompan Erzar (2003) poudarja, da se mora otrok že v otroštvu naučiti zaznavati telesne impulze, svoja občutja in regulirati nastala čustva. Samo tako bo lahko kasneje v socialnih odnosih razlagal svoja občutja, prepoznal stres in ga bil zmožen obvladati. V nasprotnem primeru bo posameznik ob stresu razvil bolezni. Avtorica Tomori (1994) pojmuje stres kot nujni del življenja, s katerim se v svojem življenju sooča vsak posameznik. Vsak stres daje posamezniku in družini priložnost, da znotraj sistema prerazporedijo vloge in moči, med seboj sodelujejo, ob tem pa stres s skupno pomočjo obvladujejo. Za družinske člane je to priložnost, da oblikujejo odnose znotraj družine. Avtorica poudarja povezanost med člani družine, saj v primeru, ko se član družine sooča z zunanjim stresorjem, to občuti tudi preostali del družinskega sistema.
Poljšak Škraban (2002) poudarja, da čustva vplivajo na odnose v družini. Dokler so med člani družinskega sistema spodbujajoči odnosi, družina funkcionira. Brezina (1998, v Tivadar, 2000, v Gomezel in Kobolt, 2012 ) pravi, da negativni odnosi med starši in otroki večajo možnost za otrokovo prestopništvo. Podobno razmišljanje ima naslednji avtor; Musek (1995) pravi: »Družina je nenadomestljiva in nepogrešljiva. Še več, raziskave po vsem svetu jasno kažejo, da je prav motenost družinskih odnosov skupni imenovalec najbolj problematičnih pojavov, ki pestijo sodobne družbe, tudi našo: je skupni imenovalec psihičnih problemov in težav, nevrotičnosti, šolske neuspešnosti, je skupni imenovalec nasilja, agresivnosti, kriminala, vseh oblik odvisnosti od alkoholizma do uživanja drog, je skupni imenovalec samomorilnosti«
(str.18). Istega mnenja je avtorica Tomori (1994), ki meni, da je zatiranje čustev vzrok za nastanek psihosomatskih motenj.
11 4. FUNKCIONALNA DRUŽINA
V nadaljevanju dela uporabim idealno tipsko delitev družinskega sistema. Uporabim termina funkcionalna in disfunkcionalna družina. Poudariti moram, da s terminom
»disfunkcionalna« ne želim stigmatizirati družin in njihovih družinskih članov. Namen je le uporabiti termina, s katerima lahko razločno opredelim razliko v strukturi in delovanju družinskih sistemov. Termin »disfunkcionalna družina« ne pojmuje absolutno disfunkcionalne družine, temveč družino, ki ima velik potencial za nastanek disfunkcionalnosti znotraj lastnega družinskega sistema. Vsaka družina, tako funkcionalna kot potencialno disfunkcionalna, se spopada s težavami, preko katerih se uravnava ravnotežje družinskega sistema. Potencialno disfunkcionalne družine imajo velikokrat več težav kot funkcionalne. Stresne situacije so za potencialno disfunkcionalne družine izziv, s katerimi se pod težo nakopičenih bremen težko spopadejo.
Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2007) pojmuje funkcionalnost družine glede na kompetentnost in interakcijski stil družine. Kompetentnost opredeli kot sposobnost vodenja družine in doseganja zadanih vzgojnih ciljev. Osnova za družinsko funkcionalnost so struktura dinamike, reševanje konfliktov, komunikacija, avtonomija in izražanje emocij.
Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) definira funkcionalno družino kot družino, v kateri je posameznik spoštovan kot lasten individuum, ob tem pa je pomembna tudi avtonomija posameznika. Znotraj funkcionalne družine vladajo topli, empatični in skrbni odnosi.
Tomori (1994) isto družino definira kot družino s spreminjajočimi se pravili, ki določajo vloge članov družine. V tej družini je ključno to, da je posameznik znotraj sistema upoštevan kot lasten in avtonomen individuum, ki lahko vodi svoje vedenje tako, da ne posega v svobodo ostalih članov družine.
Tomori (1994) opredeli temeljne naloge funkcionalne družine:
- »Svojim članom daje možnost razvoja zaupanja vase in v druge ljudi.
- Pomaga jim zgraditi ustrezni vrednostni odnos do sebe, drugih in do sveta.
- Družina je okolje, v katerem se človek nauči navezovati pomembne čustvene odnose z drugimi ter razvijati bližino z njimi. V družini se mora naučiti tudi vzpostavljanja ustreznih razmejitev med seboj in drugimi. Te razmejitve so
12
potrebne za razvoj osebne avtonomije, samostojnega razmišljanja in dejavnega samopotrjevanja.
- Posameznikova vloga v družini mu mora dajati možnosti, da prek izkušenj v njej dopolnjuje svojo stvarno samopodobo.
- Preko odnosov z drugimi člani družine in prek izkušenj z njimi človek uri svoje sposobnosti za prevzemanje odgovornosti, sprejemanje in dajanje opore drugim, za prilagajanje svojih potreb in teženj potrebam in težnjam drugih ljudi, za vodenje in podrejanje, za sporočanje o sebi in sprejemanje izrazov drugega človeka.
- V družini se posameznik nauči izražanja sebe in razvija komunikacijske spretnosti, ki so potrebne za razvijanje odnosov in stikov z drugimi ljudmi zunaj družinskih meja.
- Družina pomaga posamezniku, da zna prisluhniti svojim čustvom, jih sprejemati in izražati na način, ki je tudi za druge razumljiv in sprejemljiv.
- V družini doživlja otrok preveč čustvene stiske, tesnobo, skrbi in bojazni, v družini doživi prve izgube. Tu je tudi delež prvih opor in pomoči ob premagovanju teh stisk. Ob tem se uči, kako v stiskah ravnati, jih reševati in obvladovati.
- Uči samostojnega opredeljevanja in odločanja« (str. 151−153).
Dular (2012) je v svoji raziskavi ugotovila naslednje: »Posamezniki iz družin brez prisotne odvisnosti poročajo o svojih izvirnih družinah kot o bolj kohezivnih, ekspresivnih, manj konfliktnih, z večjo stopnjo neodvisnosti, prav tako imajo boljše razvito organiziranost, v večji meri pa imajo izraženo tudi orientacijo k intelektualnim dejavnostim in telesnim aktivnostim« (str. 265).
Rijavec Klobučar (2007, v Sternad, 2012) pravi, da se vse družine soočajo s težavami. Razlika med funkcionalnimi in nefunkcionalnimi pa je v tem, da so prve kompetentne za reševanje težav, s katerimi se sooča posameznik ali celotni družinski sistem.
5. DISFUNKCIONALNA DRUŽINA
Tomori (1994) trdi, da družinski sistemi delujejo različno. Nekatere družine so zmožne opravljati vse svoje funkcije, druge ne. Med slednje spadajo disfunkcionalne družine, ki lahko odpovejo na določenem področju ali v določenem razvojnem
13
obdobju. Odpovejo lahko samo pri določenem posamezniku ali v sistemu kot celoti.
Če v določenem sistemu pride do zapleta in ta ni razrešen, lahko s časom pričnejo slabeti tudi druge funkcije. Rigidnost družinskih vlog in slaba prilagodljivost sistema na stres vplivajo na manjšanje funkcionalnosti družinskega sistema. V zaprtih tipih družine, kjer so meje rigidne in vloge točno določene, lahko že najmanjša sprememba v sistemu vzpostavi negotovost njenih članov.
Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2002) pravi, da je v disfunkcionalnih družinah pomembna delitev moči, saj ta sistem redko sprejema dogovore med člani družine.
Zmeraj obvelja beseda nosilca moči. V drugih primerih se med člani skupine vzpostavi pogajanje, a ne pride do skupnih rešitev.
Loeber ter Stouthamer (1986, v Ferić-Šlehan in Bašić, 2007) ugotovita pomembnost odnosa starš – otrok. Starši s svojim neprimernim nadzorom, z zmanjšano odgovornostjo, s pomanjkljivim zanimanjem in z nepreživljanjem časa z otroki vplivajo na nastanek vedenjskih težav pri otrocih. To potrjuje tudi Hawkins (1992 v Dular, 2012), ki je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, da na možnost uporabe psihoaktivnih snovi (v nadaljevanju PAS) pri otrocih vpliva šibka skrb družine, konflikti in slaba povezanost družinskega sistema.
Salvador Minuchin ( v Tomori, 1994, str. 115) s svojimi besedami podpre zgoraj zapisana mnenja. Opiše osnovne značilnosti družin s psihosomatsko simptomatiko:
- »Značilna je velika, že pretirana medsebojna povezanost družinskih članov.
- Vedenje je izrazito zaščitniško. Družina postavlja varovanje družinskih članov na vrh medsebojnih družinskih dolžnosti in odgovornosti.
Lastnost teh družin je njihova togost v odzivih na kakršenkoli stres. Ob zunanjih preizkušnjah niso dovolj prožne in se težko prilagajajo na zunanje spremembe.
Njihov slog vedenja v stresu je izogibanje in zanikanje. To so družine, ki se s težavo ne spopadejo, zato je ne morejo neposredno odpraviti« (prav tam, str. 18).
Kot zgoraj omenjeni avtor tudi Čačinovič Vogrinčič (1992) opisuje družino, ki se ni zmožna prilagajati na stres in se nanj odziva togo, kar je značilnost disfunkcionalnih družin.
14
»Večina teoretikov skuša razumeti nevrotske simptome staršev in otrok z vidika družine kot celote. Splošna teoretska, transakcionalna izhodišča pri tem so:
- Duševne motnje imajo svoj izvor v družini in bolnik je le vidni simptom, skozi katerega se izraža patologija družinskega sistema.
- Družina kot sistem ima lastne regulacijske mehanizme, ki nadzorujejo motivacijo posameznih članov. Vključeno je zato vedno več kot le podzavestna dinamika ene osebe. Predvsem lahko rečemo, da vsak družinski član izrablja vse druge člane, da bi uravnovesil svoje bolezensko stanje. Obenem je cilj omenjenih regulacijskih mehanizmov in reakcij članov doseči homeostazo celokupnih odnosov v družini. Kot smo uvodoma omenili, pomeni to, da je »bolnik« potisnjen v posebno vlogo, v kateri služi stabilizaciji duševnosti drugih članov in družine sploh. Tam, kjer srečamo motene otroke, naletimo zato tudi na motene zakone in na moteno družino v celoti.
- Vsak družinski član se prilagodi pravilom igre, ki vladajo v družini, ker mu sicer grozi izločitev in osamitev.
- Na odnose v družini vplivajo vsaj deloma tudi življenjska razočaranja staršev in njihove izkušnje iz rane mladosti« (Požarnik, 1979, str. 59).
Uživanje različnih substanc pri posameznikih avtorji opisujejo zelo podobno.
Perko (2006) pravi, da posameznikovo konfliktno vedenje pogosto odraža kruto realnost njegove primarne družine. Prav tako odvisnost posameznika ne vpliva samo nanj, temveč na vso družino. Ta družinski sistem deluje nefunkcionalno, saj znotraj njega vlada odtujenost, nerazumevanje in nesoglasja med člani. Tako kot zgoraj omenjeni avtor tudi Žvelc (2001) predvideva, da družina osebe z izkušnjo odvisnosti deluje nefunkcionalno, saj je ta vplivala na posameznikovo osebnost.
Otroci, ki odraščajo v neurejenih, konfliktnih družinskih odnosih, navadno z vso silovitostjo odražajo travmatično realnost družine. Bradshav (1995, v Perko, 2006, str. 46) : »ugotavlja, da izbirajo celo poklice, ki zadovoljujejo starše in ne njih in tako zadovoljujejo zafrustrirane in neuresničene želje ter potrebe očetov in mater«.
6. DRUŽINA Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI
Več avtorjev omenja pri osebah z izkušnjo odvisnosti motenost v objektnih odnosih.
Med razvojem je imel otrok malo pozitivnih izkušenj s primarnimi objekti, kar
15
posameznika pripelje do neuresničenih želj. Droga nadomesti posamezniku preko simbiotične odvisnosti od objekta primarne objektne odnose iz otroštva (Woollcott,1981, Johnson, 1993, Krystall, 1993, 1997, Greenspan 1993 in Volkan 1994 v Žvelc, 2001).
Dular (2012) poudarja rezultate raziskave, ki so pokazali, da družine oseb z izkušnjo odvisnosti od PAS delujejo manj funkcionalno kot družine brez odvisnosti od PAS.
Prve svojim članom pogosteje ne dopuščajo avtonomije pri odločanju, omejujejo njegovo participacijo pri intelektualnih, kulturnih in rekreacijskih dejavnostih.
Saatcioglu, Erim in Cakmak (2006, v Dular, 2012) pravijo, da odvisnost postane del družinskega sistema, ki ima vpliv na razvoj družinskih podsistemov in njihove meje.
Medtem ko želi družina odvisnost preprečiti, oseba z izkušnjo odvisnosti spretno manipulira s člani družine. Connell Henderson (2000, v Dular, 2012) prav tako opisuje vpliv odvisnosti kot stresnega dejavnika za družino. Družinski člani svoje delovanje usmerijo okrog odvisnosti, odpovedujejo se lastnim potrebam in zanikajo občutene emocije. Tako vedenje vodi v disfunkcionalnost sistema.
Različni avtorji (Catherall, 1998; Connell Henderson, 2000; Muisener, 1993, v Dular, 2012) naštejejo značilnosti zgoraj omenjene družine: »zanikanje odvisnosti;
poudarjanje prisotnosti normalnega stanja v družini za zunanjo okolico; poudarek na prelaganju in izpodrivanju občutka krivde na druge člane; neposredna raven komunikacije, nenapisano pravilo o prepovedi izražanja močnih negativnih čustev;
konflikti v družini, kako se spoprijemati s članom z izkušnjo odvisnosti; prisotni so strukturni deficiti (pomanjkanje kohezije, rigidne vloge); manjša učinkovitost pri reševanju razvojnih družinskih problemov; pogosti zlomi v družinski dinamiki; težave z mejami v odnosih; težave z zaupanjem; prevzemanje vlog, ki izražajo patologijo, nastalo zaradi odvisnosti; pogoste družinske disfunkcije« (str. 256).
Kovač (2010, v Sternad, 2012) opozarja na nastanek soodvisnosti članov družine z izkušnjo odvisnosti. Soodvisnost se lahko kaže v različnih kemičnih in nekemičnih odvisnostih, duševnih motnjah in drugih boleznih.
Jackson (1954, v Perko, 2006) opiše v sedmih točkah potek akomodacije družine na odvisnost od alkohola enega izmed članov družine:
- stadij anulacije problema in zanikanja alkoholizma,
16
- stadij eliminacije problema in socialna izolacija družine, - stadij dezorganizacije družin,
- stadij reorganizacije družine, - razpad družine,
- stadij reorganizacije enega dela družine,
- stadij reintegracije družine (Jackson, 1954 v Perko, 2006).
Poudariti je potrebno, da zgoraj opisani potek akomodacije družine ni veljaven za vse primere družin z izkušnjo odvisnosti, saj je idealno tipski model. Nekatere družine določene faze nikoli ne dosežejo, druge pa se lahko nanje vrnejo.
6.1 Vloge otrok v družini z izkušnjo odvisnosti
Vsa dinamika zakona staršev je zapisana v vezeh med sorojenci. Kakšni bodo njihovi medsebojni odnosi, je odvisno od tega, kakšna je starostna razlika, od rivalstva, čustvenih nalog, ki jih dobivajo od staršev in načina možnosti, ki so jih imeli za vključevanje v družino. Večjo vlogo kot jo je otrok imel v zakonu svojih staršev, manjša bo povezanost med njim in njegovim sorojencem (Kompan Erzar, 2003).
Več avtorjev (Dular, 2012; Bradshaw, 1995 in Wegscheider, 1981, v Perko, 2008) govori o otrokovih stereotipnih vlogah znotraj sistema družine.
Sorojenci lahko zaradi prej omenjenih razlik prevzamejo različne vloge od svojih sorojencev.
Wegscheider (1981, v Perko, 2006, str.52−53) je opisal štiri tipe osebnosti, značilne za otroke oseb z izkušnjo odvisnosti od alkohola:
- »Družinski heroj ali odgovorni. Skrbi za vse ostale, zlasti npr. za očeta alkoholika in mater, ki je ob tem možu nemočna in histerična. Skrbi tudi za sorojence, kajti alkoholična starša tega nista sposobna. Vse napravi tako, kot je treba. V večini primerov je ponos družine, prinaša ji varnost in je visoko uspešen. S svojo vlogo vzdržuje funkcioniranje sistema v svoji patologiji. Kasneje v življenju igra svojo vlogo naprej in je odgovoren za vse in vsakega, je nezmotljiv in običajno postane odvisen v svojem zakonu. Družinski heroji so navadno prvorojenci ali edinci. /…/
17
- Žrtveno jagnje ali grešni kozel ali upornik se upira, pretepa, je neodgovoren, v šoli je neuspešen, kadi, pije. Je jezljiv in se obnaša zelo negativistično. Hitro je užaljen. Večji je zakonski konflikt, večja je patologija družinskega sistema, bolj se odslikava v tem otroku, oziroma jo on odslikava. Upornik vzdržuje funkcioniranje družine v ravnotežju, tako da se preko cirkularnega feedbacka staršem ni treba soočati z njihovimi lastnimi nerazrešenimi agresivnimi vzgibi in drugimi oblikami patološkega sobivanja in so usmerjeni na problematičnega otroka. Navadno so grešni kozli drugorojenci.
- Izgubljeni otrok je neopazen, ne dela nobenega nemira in ne predstavlja nobenih problemov. Je miren, neodločen in zelo prilagodljiv. Počuti se neljubljenega, nevrednega in notranje praznega. Pogosto imajo ti otroci težave s prehranjevanjem, so podvrženi različnim oblikam zasvojenosti in duševnim zapletom do psihoz.
- Družinska maskota prinaša v družino veselje s svojo komiko. Igra družinskega klovna. Je tisti, ki razelektri napeto situacijo in vrača razpoloženje. V svoji notranjosti pa je v bistvu preplašen, anksiozen, ima kup težav pri učenju in je hiperaktiven. Stresnih situacij ne obvlada in tudi on pogosto zapade v katero od zasvojenosti« (prav tam, str. 52−53).
Medosebni odnosi sorojencev so zelo pomembni za otrokovo razvijanje avtonomnosti, prav tako pa za njihove nadaljnje odnose v odraslem obdobju, ko bosta predstavljala podobo svoje primarne družine in ob tem ustvarila lasten dom v zunanjem svetu (Kompan Erzar, 2003).
6.2 Komunikacija
Komunikacija je prikaz posameznikove avtonomije. V disfunkcionalnih družinah posamezniki ne spoštujejo posameznikovih čustev in dojemanja. Posamezniki v družini delijo veliko skupnih misli, a jih ne izražajo in razumejo, saj so odnosi med člani družine precej nejasni (Beavers, 1976, v Poljšak Škraban, 2002).
Podobno dokazuje tudi Dular (2012), ki trdi, da je komunikacija v družini z izkušnjo odvisnosti negativna in direktna. To se izraža v sporazumevanju članov družine, ki so pogosto v nasprotovanju, konfliktih, pri njihovem reševanju problemov in v nestabilnosti družinske dinamike. Rezultati raziskave (Dular, 2012) kažejo tudi na
18
neizražanje občutkov članov družine, kar vpliva na komunikacijske težave, težave z agresijo in izražanjem občutka jeze.
Družba se pogosto vpraša, zakaj ljudje ne govorijo odkrito o svojih težavah. Tomori (1994) meni, da družina skrbno skriva neko dejstvo, predvsem zato, ker je povezano s temo, ki bi znotraj družine vzbudila ogromno bolečino, razumljivo samo članom tega sistema.
6.3 Doživljanje čustev oseb v družini z izkušnjo odvisnosti
Cvetek (2014) opiše čustvovanje kot kompleksen proces, sestavljen iz več komponent. Te so zaznava in ocena dogodka, telesni odzivi, subjektivno doživljanje čustev, stanje akcijske pripravljenosti, čustveno zavedanje in prepoznavanje čustev, čustvena izraznost in stabilnost. Avtorica je mnenja, da imajo čustva v posameznikovem razvoju velik pomen. Ta vplivajo na posameznikovo doživljanje sebe, na odnose med ljudmi in na posameznikovo okolje. Čustva lahko na posameznika vplivajo pozitivno ali negativno, kar je odvisno od posameznikove sposobnosti uravnavanja čustev.
Cvetek (2014) pravi, da imajo čustva velik vpliv na družinsko dinamiko; predvsem vplivajo na razvoj nezadovoljstva članov in na njihovo slabljenje odnosov.
6.3.1 Čustvovanje osebe z izkušnjo odvisnosti
Posameznikova nezmožnost uravnavanja čustev, predvsem negativnih, lahko vodi v razne oblike duševnih in telesnih bolezni, ter v razvoj težav na področju socialnega vključevanja (Cvetek, 2014).
Žvelc pravi, da je vsem osebam z izkušnjo odvisnosti skupna želja po harmonični enosti. Želijo si tolažbe in miru. Osebam z izkušnjo odvisnosti primanjkujejo doživetja zlivanja z drugimi osebami, ki so temeljna za razvoj odnosov. Te izkušnje posameznik doživi s pomočjo nedovoljene substance.
Volkan (1994, v Žvelc, 2001) je mnenja, da posameznik uživa drogo zaradi primanjkljaja v objektnih odnosih iz obdobja otroštva in zaradi ponotranjenosti strogega objekta starša. Z drogo posameznik doživi občutja, ki prikrijejo pretekla ponotranjena občutja brezvrednosti in samokritike. Droga posamezniku omogoča, da skrije lastne fantazije, spomine in čustva, s tem da mu nudi doživetje prijetnih in pozitivnih občutij, ki jih lahko enačimo s simbiozo matere. Ob popuščanju substance
19
se posameznik ponovno sooči s prej omenjenimi občutki. Da jih zatre, ponovno poseže po nedovoljeni substanci. Takšno vedenje se ponavlja in posameznik pristane ujet v krog odvisnosti.
Požarnik (1979) meni, da osebe z izkušnjo odvisnosti ne usmerjajo pozornosti v prihodnost. Prav tako imajo nizko samoodgovornost in delujejo na podlagi samodestruktivnih teženj. Avtor meni, da posameznikova odvisnost temelji na dinamiki bolne družine, ki se razteza od ekstremnega razvajanja do zanemarjanja otroka.
6.3.2 Čustvovanje družine osebe z izkušnjo odvisnosti
Odvisnost v družini vpliva na vse posameznike znotraj družinskega sistema. Vsi člani družine se soočajo s krizo družine na svojstven način.
Bradshaw (1996, v Dular, 2012) pravi, da je posttravmatska stresna motnja, povzročena zaradi odvisnosti v družini, primerljiva z življenjem v koncentracijskih taboriščih. Različni avtorji (Copello in Orford, 2002; Velleman in Templeton, 2003, v Dular, 2012) trdijo, da se stres članov družine z izkušnjo odvisnosti kaže v visokih stopnjah fizičnega in psihičnega obolevanja posameznikov znotraj teh družin. To dokazujeta tudi Gregg in Toumbourou (2003), ki opozarjata, da so duševne motnje pri sorojencih oseb z izkušnjo odvisnosti prisotne v višji stopnji kot običajno.
Sternad (2012) omenja, da družine pogosto zaznajo stisko posameznika, a cele družine prekasno. Ta stiska vpliva na celotno družino, zato si mora ta ob zavedanju in priznanju težav poiskati strokovno pomoč. Dular (2012) je mnenja, da je strokovna pomoč družine potrebna, ker lahko v družini nastale simptome članov družine leti prenašajo naprej na potomstvo.
Zelo pomemben vidik delovanja družine z izkušnjo odvisnosti je ta, da člani družine osebi z izkušnjo odvisnosti namenijo večino svojega časa. Howard idr. (2010) pravijo, da se vsa dejanja družine vrtijo okrog odvisnosti osebe, ki zlorablja substance – okrog uporabe substance, streznitve in ponovne odvisnosti. Gregg in Toumbourou (2003) opozarjata, da lahko ob prekomernem dajanju pozornosti družine na otroka z izkušnjo odvisnosti drugi otrok v tej družini doživlja sebe kot zapostavljenega. Prav sorojenci so tisti člani družine, ki so pogosto najbolj prizadeti znotraj družine z izkušnjo odvisnosti. Avtorja menita, da se mladostniški sorojenci oseb z izkušnjo
20
odvisnosti soočajo z več pomembnimi vprašanji. Ta vključujejo lažji dostop do drog, izpostavljenost družinskim sporom, nasilju in težave v šoli.
Sorojenec osebe z izkušnjo odvisnosti ni nikdar svoboden pred odvisnostjo. To odražajo naslednje zgodbe, ki nudijo osebni vpogled v izkušnje sester oseb z izkušnjo odvisnosti. Avtorice (Howard idr. 2010) so svoja občutja opisale z naslednjimi besedami:
- Krivim sebe.
- Imeti sorojenca z izkušnjo odvisnosti vključuje trenutke jeze, strahu, željo pomagati, občutke frustracije, nepravičnosti, ljubezni, žalosti, brezupa in nemoči.
- Počutila sem se, kot da mi je spodletelo. Nisem se dovolj potrudila, nisem dovolj govorila.
- Ali sem sestra, mlajši sorojenec, njegova najboljša prijateljica ali poslušna hči svojih staršev? Biti sorojenka odvisnika ni spremenilo samo odnosa, ki ga imam z njim, ampak tudi moj odnos s starši in pogled nase. Počutila sem se primorano biti posrednik med mamo, ki mu je vse omogočala, in očetom, ki je dovolil svojemu sinu, da pristane na dnu (oba z iskrenimi nameni, da bi mu pomagala).
Pogosto sem bila jezna na svojega brata, da je skoraj razdrl našo družino, jezna na mamo, da mu je dajala denar, ki ga je lahko uporabil za zadovoljevanje svoje odvisnosti, jezna nase, da sem ga spravila iz zapora, ker sem želela biti dobra sestra, in razočarana nad trenutki, ko sem dovolila njegovi zasvojenosti, da je vstopila v življenja mojih prijateljev in partnerja.
Člani družine z izkušnjo odvisnosti doživljajo predvsem negativna čustva. Ta vplivajo na medosebne odnose članov družine in na klimo družinskega sistema.
Najpogostejša čustva, ki jih svojci (starši in sorojenci) oseb z izkušnjo odvisnosti doživljajo, so:
- Jeza je čustveni odziv, ki ga doživljamo ob stanju vznemirjanja (Cvetek, 2014). Posameznik to stanje doživlja ob povzročeni krivici, neopravičeni obravnavi, nespoštovanju drugih in nezadovoljenih lastnih potrebah.
21
- Krivda je oblika jeze, ki jo doživljajo tako starši kot sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti. Milivojević (2008) opredeli občutek krivde kot obliko jeze, ki predstavlja posameznikovo jezo nase. Občutek krivde nastane, ko oseba oceni, da je s svojim dejanjem povzročila pri drugemu škodo in neprijetna občutja. Starši doživljajo občutke krivde predvsem v povezavi z vzgojo otrok, sorojenci pa večkrat povezujejo krivdo z nudeno pomočjo sorojencu ali prikrivanjem odvisnosti sorojenca staršem.
- Žalost je občutek posameznika, ko izgublja nekaj zase pomembnega, nekaj, do česar čuti čustveno navezanost (Milivojević, 2008). Je negativno čustvo, ki ga povezujemo z občutjem bolečine (Cvetek, 2014). Pojavi se ob raznih izgubah osebe, predmeta, spomina, ki jim je posameznik bil naklonjen.
Najpogostejši razlogi za nastop žalosti so ločitev od pomembnih ljudi, izgube in nedosežena pričakovanja ter cilji. Pri svojcih oseb z izkušnjo odvisnosti se žalost pojavi takrat, ko se svojci zavejo izgube osebe, izgube odnosa, ki so ga imeli z osebo. Svojci pogosto poročajo o odtujenosti osebe z izkušnjo odvisnosti, in občutkih bolečine ob pogledu na to osebo.
- Strah je negativno čustvo, ki posameznika opozori na znano nevarnost. Ima funkcijo samozaščite. Čustvo strahu v posamezniku sproži obrambni odziv in poveča posameznikovo pozornost v smer nevarnosti. Pogosto se pojavlja v naslednjih kontekstih: pred zaupanjem nekomu ali nečemu, v stvareh, ki posameznika presegajo in v odnosu do nepoznanega (Cvetek, 2014).
- Naklonjenost je čustvo, ki temelji predvsem na občutju ljubezni prve osebe do druge. Oseba, ki izraža naklonjenost, postane pozorna na potrebe drugega, jih prepoznava in se nanje odziva. Čustvo naklonjenosti posameznika motivira in usmerja k skrbi za drugo osebo (Cvetek, 2014).
Naklonjenost je značilna za svojce oseb z izkušnjo odvisnosti. Ti skušajo s skupnim ciljem osebi pomagati na različne načine. Pogosto postanejo člani družine preveč naklonjeni do osebe z izkušnjo odvisnosti, ob tem pa pozabijo nase.
- Nezaupanje je pogost pojav med člani družin z izkušnjo odvisnosti, o katerem poročajo svojci oseb z izkušnjo odvisnosti. Avtorica (Cvetek, 2014) je mnenja, da je zaupanje pomembna kvaliteta za nastajanje tesnih vezi in odnosov med posamezniki, saj oseba v odnosih sprejema drugega, se od njega uči in ob tem razkriva sebe ter svojo ranljivost. Če se posameznik počuti varnega, bo
22
doživljal zaupanje, v nasprotnem primeru pa nezaupanje. Avtorica omenja, da občutje nezaupanja temelji na posameznikovih preteklih negativnih izkušnjah.
V skladu z njimi ta razvija negativna pričakovanja in predvidevanja o določenih situacijah. Posameznikovo doživljanje nezaupanja nanj vpliva tako, da se oddaljuje v odnosih z drugimi, vede se obrambno in dvomi v dobronamernost ljudi. Osebe z izkušnjo odvisnosti velikokrat izgubijo zaupanje svojcev. V takih primerih svojci postanejo previdnejši, nezaupljivi do osebe z izkušnjo odvisnosti in ob tem zaradi preteklih izkušenj odnose ohranjajo na distanci.
7. POMOČ DRUŽINAM Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI
Odvisnost vpliva na stisko vseh članov nefunkcionalnega družinskega sistema.
Posledično je pomoč potrebna tako osebam z izkušnjo odvisnosti kot tudi njihovim bližnjim.
Erjavec in Murgelj (2010) pravita, da je za take družine pogosto značilen konflikten odnos, kar pomeni, da so čustvene vezi med člani družine zelo šibke, lahko jih tudi ni. Prav tako med člani ni želje po spremembi. Do sprememb pride, ko se člani družine zavejo težav in poiščejo strokovno pomoč. Pequegnat idr. (2001, v Dular, 2012) je mnenja, da so čustvene vezi med člani družinskega sistema ključnega pomena za uspešno terapevtsko delo.
V Sloveniji so osebam v stiski nudene različne oblike pomoči; te so lahko individualne, skupinske, nestrokovne ali strokovne. Hill (1998, v Žižak in Koller, 2007) navaja, da se je v preteklosti v družbi razvilo individualno svetovanje, partnersko svetovanje, svetovanje za starše in družinsko svetovanje.
Na področju drog in zasvojenosti v Sloveniji delujejo številni nizko in visokopražni programi Nevladnih organizacij, ki nudijo strokovno podporo tako osebam z izkušnjo odvisnosti kot njihovih svojcem. V Sloveniji lahko oseba v stiski poišče pomoč pri psihiatrih, psihoterapevtih, v alternativni medicini in na skupinah za samopomoč (Perko, 2013). Po podatkih Dular (2012) je v Sloveniji med zdravljenjem odvisnosti največ vključenih svojcev v izobraževalnih skupinah in skupinskih terapijah.
23 7.1 Skupine za samopomoč svojcev
Täschner (2002) omenja nastanek skupin za samopomoč v starševskih krogih, ki so se oblikovale zaradi osebne ranjenosti najmanj enega družinskega člana družine z izkušnjo odvisnosti.
Lamovec (1998) kot ključna področja dela skupin za samopomoč opredeljuje pomoč drugim osebam s podobno izkušnjo, izmenjavo načinov spoprijemanja s problemom skupnemu skupini, pomoč posamezniku pri izražanju emocij in učenje posameznikovega samonadzora.
Sternad (2012) ocenjuje delo skupin za samopomoč in terapijo z več družinami kot sodobni področji dela, katerima bi strokovni delavci morali nameniti več pozornosti.
Asen in Scholz (2010, v Sternad, 2012) opisujeta terapijo z več družinami kot pristop dela, kjer si več družin hkrati nudi podporo ob prisotnosti terapevta. Ta pristop dela uporablja naslednje metode dela: igre vlog, konstruktivna kritika, podpora in povratne informacije s strani članov skupine. Tekom procesa uporabniki terapije primerjajo svoje izkušnje, iščejo rešitve, si nudijo oporo in dajejo motivacijo za uvedbo sprememb.
Principi terapije z več družinami so:
- »družine imajo osrednjo vlogo in odgovornost,
- kreiranje različnih okoliščin, v katerih lahko družine najdejo svoje vire in moči,
- spodbujanje meddružinskega učenja in podpore, - pomaganje pri grajenju skupnosti družin,
- delo v konkretnem življenjskem okolju, s konkretnimi situacijami in težavami, - terapevt v vlogi koordinatorja med družinami,
- zaposlovanje bivših uporabnikov kot ambasadorjev in prijateljev« (Asen in Scholz, 2010 v Sternad, 2012, str. 462).
V Sloveniji je več društev, ki delujejo na področju pomoči osebam z izkušnjo odvisnosti. Nekatera društva nudijo različne vrste pomoči tako osebam z izkušnjo odvisnosti kot njihovim družinam. Kontaktirala sem naslednja društva: Društvo Projekt Človek, Društvo Up in Društvo Svit Koper. Vsa prej omenjena društva imajo samopomočne skupine za svojce, ki so namenjene vsem članom družine:
24
sorojencem, otrokom in partnerjem oseb z izkušnjo odvisnosti. Strokovni delavci društev (Društvo Projekt Človek in Društvo Up) poročajo o obstoju samopomočnih skupin za sorojence. Te so bile odstranjene iz programa društev zaradi nizke udeležbe in nezainteresiranosti sorojencev. Tudi strokovna vodja Društva Svit poudarja, da je na samopomočnih skupinah za svojce udeležba sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti nizka (Ž. Čopi, osebna komunikacija, avgust 2017).
Pri vseh treh društvih opažajo upad pri sodelovanju članov družin z izkušnjo odvisnosti. Na društvu Up navajajo kot možen razlog to, da je vse več organizacij, ki ponujajo obravnavo oseb z izkušnjo odvisnosti.
7.2 Skupine za samopomoč sorojencev
Skupine za samopomoč sorojencev delujejo na istem principu kot skupine za samopomoč svojcev.
Gregg in Toumbourou (2003) v svojem pilotnem projektu opredelita načrt dela, ki ga sestavlja šest tem: obvladovanje stresa, podpora, pogled na droge z različnih zornih kotov, cikel sprememb, vplivi drog in reševanje konfliktov ter komunikacijske spretnosti. Cilji takšne podporne skupine za sorojence so naslednji: spodbujati konstruktivno izražanje čustev, razmisliti o medosebnih reakcijah in vedenju ter zagotoviti varen prostor za razpravo o stresu in težavah.
Glede na poročanja o pilotni podporni skupini kot projektu so pozitivni rezultati udeležbe v skupini vključevali prednosti deljenja svojih izkušenj z drugimi v podobni situaciji, vzdržljivost, empatijo, perspektivo duhovnega življenja, odločnost, boljše obvladovanje težkih situacij, sposobnosti in samostojnosti, zmanjšan občutek izolacije in manj vedenja na družbeno nesprejemljiv način (Gregg in Toumbourou, 2003).
25
EMPIRIČNI DEL
8. OPREDELITEV PROBLEMA
Obdobje adolescence je za mladostnike obdobje raziskovanja, v katerem se mladostniki soočijo z uporabo različnih substanc, ki lahko vodijo h kasnejši odvisnosti. Pogosto spoznajo najprej tobak in alkohol, ki sta v naši državi legalizirana. »V naši deželi skoraj vsi odrasli občasno ali redno pijejo manjše ali večje količine alkoholnih pijač, ki spremljajo domala vse običaje in vse oblike druženja.
Zato je včasih, zlasti v začetnih fazah, težko zarisati mejo med zmernimi družabnimi pivci in alkoholiki (Ramovš, 1986; Ramovš, 1988, v Perko, 2008, str. 122).«
Dovzetnost posameznika do določene substance je razlog za nastanek posameznikove odvisnosti, ki ima vpliv na celotni družinski sistem.
V preteklosti je bilo napisano nekaj strokovne literature o družinski dinamiki (Čačinovič Vogrinčič,1992; Kompan Erzar, 2003; Požarnik, 1979; Tomori, 1979), odvisnosti, alkoholizmu in zdravljenju odvisnosti (Dular, 2012; Milivojević, 2008;
Perko, 2008; Rugelj, 2008; Taschner, 2002; Žvelc, 2001). Pri pregledu domače literature sem zasledila veliko literature na temo odvisnosti od alkohola (Perko, 2006, Perko, 2008; Perko, 2013; Rugelj, 2008), morda je ta tema v našem okolju bolj izpostavljena, saj je alkohol del večine slovenskih družin. Opazila sem pomanjkanje literature na temo sorojencev (Kompan Erzar, 2003; Perko, 2008), predvsem v povezavi z odvisnostjo. Nekaj več literature o družini z izkušnjo odvisnosti in njenih članih prihaja iz tujine (Gregg in Toumbourou, 2003; Howard, 2010; Incerti, Henderson-Wilson in Dunn, 2012), kjer so avtorji izvedli raziskavo na področju položaja sorojencev v družini z izkušnjo odvisnosti (Incerti, Henderson-Wilson in Dunn, 2012) in pilotno študijo samopomočne skupine mladih sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti (Gregg in Toumbourou, 2003). Skozi študij strokovne literature sem ugotovila, da so v družinah z izkušnjo odvisnosti pogosto zapostavljena in prezrta populacija sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti. Z analizo intervjujev želim pridobiti vpogled v njihovo doživljanje svojega položaja znotraj družine z izkušnjo odvisnosti.
26 9. NAMEN IN CILJI RAZISKAVE
Namen raziskave je raziskati položaj sorojencev v družini z izkušnjo odvisnosti in s tem opozoriti na sorojence kot pogosto prezrto specifično skupino. Z raziskavo želim razgrniti njihovo perspektivo in jih s tem narediti bolj vidne.
1. Ugotoviti, kako sorojenci doživljajo spremembo odnosov znotraj svoje družine.
2. Ugotoviti, kakšen je pogled na izkušnjo sorojencev v družini z otrokom z izkušnjo odvisnosti.
3. Ugotoviti, kakšen odnos do drog imajo sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti.
4. Ugotoviti, kakšno podporo bi potrebovali sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti.
10. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kakšna dinamika je značilna za družino, katere član je oseba z izkušnjo odvisnosti?
RV 2: Kako se je skozi čas spreminjal odnos sorojencev? Katere mejnike sogovorniki omenjajo kot ključne za spremembo odnosa?
RV 3: Kako se je skozi čas spreminjal odnos med starši in sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti? Katere mejnike sogovorniki omenjajo kot ključne za spremembo odnosa?
RV 4: Kaj doživlja sorojenec na treh ravneh: (a) do sebe, (b) sorojenec – oseba z izkušnjo odvisnosti, (c) sorojenec – starši? Kako se s takšnim doživljanjem spoprijema?
RV 5: Ali se je odnos sorojenca do odvisnosti skozi čas spremenil?
RV 6: So sorojenci seznanjeni s programi, ki jih slovenske organizacije ponujajo družinskim članom oseb z izkušnjo odvisnosti? Kakšne podpore so bili deležni sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti? Kakšno vrsto podpore bi potrebovali v preteklosti in danes?
11. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA 11.1 Vzorec in postopek izbire
Vzorec moje raziskave sestavljajo štiri osebe. Vzorec predstavljajo sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti, ki so se v preteklosti in se še danes soočajo z odvisnostjo sorojencev. Stari so od 26 do 40 let.
27
Osebe sem pridobila preko nevladne organizacije Društvo Projekt Človek, kjer delujem kot prostovoljka. S pomočjo strokovnega kadra sem pridobila imena oseb, ki so ustrezale pogoju sodelovanja. Pogoj za sodelovanje v intervjuju je bila odsotnost izkušnje odvisnosti pri tej osebi. Za ta pogoj sem se odločila predvsem zaradi tega, ker je veliko svojcev oseb z izkušnjo odvisnosti lahko tudi samih odvisnih.
Po pridobitvi imen sem z uporabniki društva sklenila dogovor, da kontaktirajo določene svojce in jih povprašajo, če bi bili pripravljeni prostovoljno sodelovati pri raziskavi in opraviti intervju z menoj. Tiste, ki so pritrdili, sem kasneje kontaktirala in se dogovorila za izvedbo intervjuja.
11.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov
Za raziskovanje sem uporabila pristop kvalitativnega raziskovanja. Izvedla sem štiri polstrukturirane intervjuje, ki sem jih z dovoljenjem intervjuvancev posnela na diktafon. Intervjuje sem kasneje, pred analizo, poslušala in naredila njihov transkript.
Prvotno sem nameravala intervjuje izpeljati v prostorih Terapevtske skupnosti Sopotnica, Društva Projekt Človek. Ker osebe živijo na različnih območjih Slovenije, sem kasneje ob pogovoru z intervjuvanci to idejo opustila. Intervjuje sem opravila med 11. 7. 2017 in 18. 7. 2017, na domovih intervjuvancev. Dolžine intervjujev so se med seboj razlikovale. Trajali so med 30 minut in 75 minut.
11.3 Postopek obdelave podatkov
Po opravljenih intervjujih sem posnetke intervjujev poslušala, naredila njihov transkript in jih uredila. Zaradi varovanja osebnih podatkov sem intervjuvancem zagotovila anonimnost. V nadaljevanju bodo imenovani s kraticami S1, S2, S3, S4.
Pri obdelavi podatkov sem uporabila kvalitativno analizo besedila. V prvem koraku sem razčlenila besedilo glede na pomembnost informacij za mojo raziskavo. Te dele besedila imenujemo enote kodiranja. Nadaljevala sem z določanjem kod prvega in drugega reda. Slednje kode sem združila v kategorije, povezane s prej določenimi raziskovalnimi vprašanji.
Določene kategorije so naslednje: sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti, dinamika družine z izkušnjo odvisnosti in podpora svojcem oseb z izkušnjo odvisnosti.
