POUČEVANJE NA DALJAVO PRI PREDMETU ŠPORT NA RAZREDNI STOPNJI MED EPIDEMIJO COVID-19

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Ingrid Sever

POUČEVANJE NA DALJAVO PRI PREDMETU ŠPORT NA RAZREDNI STOPNJI MED EPIDEMIJO COVID-19

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Ingrid Sever

POUČEVANJE NA DALJAVO PRI PREDMETU ŠPORT NA RAZREDNI STOPNJI MED EPIDEMIJO COVID-19

Magistrsko delo

Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger

Ljubljana, 2021

»Vse naše sanje se lahko uresničijo – če le imamo pogum, da jih udejanjimo.«

(W. Disney)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici, dr. Vesni Štemberger, za izredno hitro odzivnost, strokovno pomoč in za vse nasvete ter usmeritve tekom nastajanja tega magistrskega dela.

Zahvaljujem se vsem razrednim učiteljem in učiteljicam, ki so sodelovali v moji raziskavi in mi s tem pomagali do zaključka študija.

Hvala tudi mojim najbližjim, ki so me ves čas pisanja podpirali, spodbujali in me motivirali. Z vami je bilo lažje in lepše.

Epidemija COVID-19 je spomladi v letu 2020 poskrbela za popolnoma nov in drugačen pristop poučevanja, saj se je moral pedagoški proces, kljub zaprtju vzgojno-izobraževalnih institucij, nadaljevati. Učitelji so se morali tako čez noč usposobiti za poučevanje na daljavo. V tem kriznem obdobju, ko je bilo gibanje močno omejeno, pa je šolski šport postal ključen in edini predmet, ki je lahko ohranjal učenčevo motivacijo za učenje, telesno in duševno kondicijo in aktiven življenjski slog. Poučevanje športa na daljavo je tako postalo odgovornost razrednih učiteljev, ki so morali poskrbeti, da šport izvajajo v enaki meri in kakovosti kot ostale predmete in, kot so ga izvajali pred epidemijo. V teoretičnem delu tega magistrskega dela smo opisali problem pomanjkanja gibanja in gibalnih/športnih aktivnosti v družbi in pomen teh za otroka. Opredelili smo predmet šport in njegovo pomembno vlogo za učence, opisali učitelje, ki poučujejo šport, in izpostavili nekaj ključnih dejavnikov, ki vplivajo na kakovost poučevanja športa. Nazadnje smo opredelili izobraževanje na daljavo in našteli nekaj splošnih didaktičnih usmeritev ter navedli še vsa dosedanja priporočila in usmeritve strokovnjakov za poučevanje športa na daljavo. Empirični del magistrskega dela je vseboval kvantitativno raziskavo, v kateri je sodelovalo 181 razrednih učiteljev in učiteljic, ki so med prvo epidemijo, v šolskem letu 2019/20, poučevali predmet šport na daljavo. Z anketnim vprašalnikom in analizo rezultatov smo dobili vpogled v stanje poučevanja športa na daljavo in osvetlili nekatere probleme, ki se pri poučevanju pojavljajo. Ugotovili smo, da so se razredni učitelji večinoma uspešno soočili z izzivi poučevanja športa na daljavo, saj so ga izvajali v enaki meri kot pred epidemijo. Izkazalo se je, da je poučevanje športa na daljavo zahtevnejše od pouka v šoli in enostavnejše od poučevanja drugih predmetov. Največ so učitelji poučevali preko videoposnetkov in pisnih navodil, najpogostejša metoda pa je bila metoda demonstracije. Etapa, ki je bila največkrat izbrana v učnem procesu, je bila utrjevanje, ponavljanje in urjenje snovi, medtem ko individualizacije in diferenciacije učitelji niso vključevali v pouk.

Naravne oblike gibanja in igre, atletska vsebina, pohodništvo, igre z žogo in plesne vsebine so bile najpogosteje izbrane vsebine za šport na daljavo, izbrani cilji pa so bili največkrat povezani z razvojem gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. Med epidemijo učitelji učnih ciljev niso v celoti realizirali, kot tudi niso ocenjevali znanja učencev, so pa spremljali oz. preverjali njihovo opravljanje poslanih nalog doma. Razredni učitelji so se soočali z različnimi težavami, pri čimer pa nobena ni posebno izstopala. Pri podajanju mnenj so bili ti enotnejši in se strinjali, da je šport primeren in smiseln predmet za poučevanje na daljavo, da je bil pouk manj kakovosten kot v šoli in da potrebujejo več smernic iz učnega načrta za šport in primerov gibalnih/športnih aktivnosti za pouk na daljavo. Glede na poslednje rezultate smo za vsak sklop učnih vsebin iz učnega načrta za šport zbrali nekaj nalog in dejavnosti, ki bodo pomagale razrednim učiteljem pri poučevanju športa na daljavo. Z analizo rezultatov smo potrdili, da pouk športa na daljavo ne more nadomestiti pouka športa v šoli in da potrebujejo razredni učitelji strokovno spopolnjevanje, s katerim bodo izboljšali kakovost poučevanja športa na daljavo.

Ključne besede: poučevanje na daljavo, COVID-19, predmet šport, razredni učitelj

The COVID-19 epidemic in the spring of 2020 provided a completely new and different teaching approach, as the pedagogical process had to continue, despite the closure of educational institutions. Teachers thus had to train for distance teaching overnight. In this period of crisis, when movement was severely restricted, Physical education (PE) became a key and the only subject that could maintain a student’s motivation to learn, physical and mental condition, and an active lifestyle. Therefore, distance Physical education became the responsibility of primary school teachers, who had to make sure that they teach PE to the same extent and quality as other subjects and as they had taught before the epidemic. In the theoretical part of this master's thesis, we described the problem of movement deficiencies and physical/sports activities in society and the importance of these for the child. We defined the PE and its important role for students, describe teachers who teach PE, and highlighted some key factors that affect the quality of teaching PE.

Finally, we described distance education and listed some general didactic guidelines, as well as all current recommendations and guidelines of experts for distance PE. The empirical part of our master's thesis contained a quantitative study involving 181 primary school teachers who taught the subject of distance PE during the first epidemic, in the 2019/20 school year. With a survey questionnaire and analysis of the results, we gained an insight into the state of teaching distance PE and highlighted some of the problems that arise in teaching. We found that primary school teachers mostly successfully faced the challenges of teaching the distance PE, as they taught it to the same extent as before the epidemic. Teaching PE at a distance has proven to be more challenging than teaching in school and easier than teaching other subjects. Most teachers taught through videos and written instructions, and the most common method was the demonstration method. The most often chosen stage in the teaching process was the consolidation, repetition and training of the learning material, while individualisations and differentiations were not included in the lessons. Natural forms of movement and games, athletic content, hiking, ball games, and dance content were the most frequently selected content for distance PE, and the selected goals were most often related to the development of motor and functional abilities. During the epidemic, teachers did not fully realize their teaching goals, nor did they assess students' knowledge, but they monitored or checked their performance of sent tasks at home. Primary school teachers faced a variety of problems, none of which stood out in particular. In giving opinions, they were more united and agreed that PE is a suitable and meaningful subject for distance teaching, that teaching was of lower quality than in school and that they need more guidance from the PE curriculum and examples of physical/sports activities for distance teaching. Based on the latest results, we have collected some tasks and activities for each set of teaching contents from the PE curriculum that will help primary school teachers in teaching distance PE. By analysing the results, we confirmed that distance PE cannot replace PE at school and that primary school teachers need professional development to improve the quality of distance teaching.

Key words: Distance Teaching, Covid-19, Physical Education, Primary School Teacher

1.0 UVOD ... - 1 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... - 2 -

2.1 Gibanje, gibalna/športna aktivnost ... - 2 -

2.1.1 Pomanjkanje gibalne/športne aktivnosti ... - 3 -

2.1.2 Pomen gibalne/športne aktivnosti za otroke ... - 3 -

2.2 Šport v osnovni šoli ... - 5 -

2.2.1 Opredelitev predmeta šport v osnovni šoli ... - 6 -

2.2.2 Poglavitna vzgojno-izobraževalna smotra predmeta šport ... - 6 -

2.2.3 Program predmeta šport ... - 8 -

2.3 Poučevanje predmeta šport... - 11 -

2.3.1 Učitelj predmeta šport ... - 11 -

2.3.2 Načrtovanje športno-vzgojnega procesa ... - 13 -

2.3.3 Kakovosten pouk športa v osnovni šoli ... - 17 -

2.4 Izobraževanje na daljavo ... - 19 -

2.4.1 Izobraževanje na daljavo zaradi epidemije COVID-19 ... - 21 -

2.4.2 Razlike med tradicionalnim poukom in poukom na daljavo ... - 21 -

2.4.3 Smernice in priporočila za izvajanje pouka na daljavo ... - 23 -

2.5 Poučevanje predmeta šport na daljavo med epidemijo COVID-19 ... - 26 -

2.5.1 Smernice in priporočila za poučevanje športa na daljavo ... - 26 -

2.5.2 Gibalna epidemija in najnovejše raziskave ... - 28 -

3.0 CILJI RAZISKAVE... - 30 -

4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... - 31 -

5.0 METODE DELA ... - 32 -

5.1 Vzorec merjencev ... - 32 -

5.2 Postopki zbiranja podatkov ... - 34 -

5.3 Postopki obdelave podatkov... - 34 -

6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... - 35 -

6.1 Izvajanje pouka na daljavo in primerjava predmeta šport z drugimi učnimi predmeti ... - 35 -

6.2 Izvajanje pouka šport na daljavo in primerjava predmeta s poukom v šoli ... - 40 -

6.3 Organizacija in izvajanje pouka športa na daljavo s pomočjo sodobne digitalne tehnologije- 46 -

6.4 Učne vsebine za šport na daljavo ... - 50 -

6.5 Učni cilji pri pouku športa na daljavo ... - 54 -

6.6 Spremljanje oz. preverjanje dela učencev doma in ocenjevanje znanja pri pouku športa na daljavo ... - 58 -

6.7 Težave razrednih učiteljev pri poučevanju športa na daljavo ... - 60 -

6.8 Mnenje razrednih učiteljev o pouku športa na daljavo in razlika med poučevanjem v prvi in drugi epidemiji COVID-19 ... - 62 -

Razlike med učitelji različnih razredov ... - 67 -

7.0 SKLEP ... - 68 -

8.0 LITERATURA IN VIRI ... - 71 -

9.0 PRILOGE ... - 76 -

9.1 Anketni vprašalnik ... - 76 -

9.2 Zbirka dejavnosti in nalog za pouk športa na daljavo za razredno stopnjo... - 84 -

KAZALO GRAFIKONOV Grafikon 1: Struktura vzorca po spolu ... - 32 -

Grafikon 2: Struktura vzorca po delovni dobi ... - 33 -

Grafikon 3: Struktura vzorca po razredu, ki so ga poučevali med prvo epidemijo COVID-19- 33 - KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Struktura vzorca glede na starost ... - 32 -

Preglednica 2: Odgovori anketirancev o predmetih, ki so jih izvajali na daljavo ... - 35 -

Preglednica 3: Razvrstitev predmetov 1. vzgojno-izobraževalnega obdobja po zahtevnosti poučevanja na daljavo ... - 37 -

Preglednica 4: Razvrstitev predmetov 2. vzgojno-izobraževalnega obdobja po zahtevnosti poučevanja na daljavo ... - 38 -

Preglednica 5: Odgovori anketirancev o doživljanju pouka športa na daljavo v primerjavi z drugimi predmeti ... - 39 -

Preglednica 6: Odgovori anketirancev o količini izvedenih učnih ur športa na daljavo v primerjavi s poukom v šoli ... - 40 -

Preglednica 7: Odgovori anketirancev o razlogih za izvedbo več ur športa na daljavo v primerjavi s poukom v šoli ... - 40 -

Preglednica 8: Odgovori anketirancev o razlogih za izvedbo manj ur športa na daljavo v primerjavi s poukom v šoli ... - 41 - Preglednica 9: Odgovori anketirancev o količini časa za načrtovanje športa na daljavo v primerjavi z načrtovanjem pouka športa v šoli ... - 42 - Preglednica 10: Odgovori anketirancev o razlogih za mnogo več načrtovanja pri športu na daljavo v primerjavi s poukom športa v šoli ... - 43 - Preglednica 11: Odgovori anketirancev o razlogih za nekoliko več načrtovanja pri športu na daljavo v primerjavi s poukom športa v šoli ... - 43 - Preglednica 12: Odgovori anketirancev o razlogih za manj načrtovanja pri športu na daljavo v primerjavi s poukom športa v šoli ... - 44 - Preglednica 13: Odgovori anketirancev o doživljanju pouka športa na daljavo v primerjavi s poukom športa v šoli ... - 45 - Preglednica 14: Odgovori anketirancev o načinu izvajanja pouka športa na daljavo ... - 46 - Preglednica 15:Odgovori anketirancev o načinu izvajanja športa na daljavo preko videokonferenc in/ali videoposnetkov ... - 47 - Preglednica 16: Odgovori anketirancev o pogostosti izvajanja pouka športa na daljavo ... - 48 - Preglednica 17: Odgovori anketirancev o etapah učnega procesa pri pouku športa na daljavo- 49 -

Preglednica 18: Odgovori anketirancev o prilagajanju dela posameznim učencem pri pouku na daljavo ... - 49 - Preglednica 19: Odgovori anketirancev o najpogosteje izbranih učnih vsebinah pri športu na daljavo ... - 50 - Preglednica 20: Odgovori anketirancev o razlogih za izbor učnih vsebin pri pouku športa na daljavo ... - 52 - Preglednica 21: Odgovori anketirancev o delih vsebin, ki so jih izvedli pri pouku športa na daljavo ... - 53 - Preglednica 22: Odgovori anketirancev o najpogosteje izbranih učnih vsebinah pri športu na daljavo ... - 53 - Preglednica 23: Odgovori anketirancev o najpogostejših izbranih sklopih učnih ciljev za pouk športa na daljavo ... - 55 - Preglednica 24: Odgovori anketirancev o kriterijih, na podlagi katerih so izbirali učne cilje za pouk na daljavo ... - 55 - Preglednica 25: Odgovori anketirancev o količini realiziranih učnih ciljev pri pouku športa na daljavo ... - 56 - Preglednica 26: Odgovori anketirancev o razlogih za nižjo realizacijo ciljev pri pouku športa na daljavo ... - 57 - Preglednica 27: Odgovori anketirancev o preverjanju dela učencev doma ... - 58 - Preglednica 28: Odgovori anketirancev o ocenjevanju znanja učencev pri pouku športa na daljavo ... - 59 -

Preglednica 29: Stališča anketirancev o težavah, s katerimi so se soočili med prvo epidemijo- 60 -

Preglednica 30: Mnenje anketirancev o pouku športa na daljavo ... - 63 -

Preglednica 31: Odgovori anketirancev o razlikah v poučevanju športa na daljavo med prvo in drugo epidemijo COVID-19 ... - 66 -

KAZALO SLIK Slika 1: Ristanc ... - 84 -

Slika 2: Plazenje pod oviro ... - 85 -

Slika 3: Naskok v oporo klečno... - 87 -

Slika 4: Odročenje rok ... - 89 -

Slika 5: Cestno loparčkanje ... - 90 -

Slika 6: Zemljevid domačega kraja ... - 92 -

Slika 7: Gimnastične vaje ... - 93 -

Slika 8: Pozdrav soncu ... - 94 -

Slika 9: Vesa v zgibi ... - 94 -

Slika 10: Smučarski skoki ... - 98 -

Slika 11: Smuči in palice ... - 98 -

Slika 12: Čelada ... - 98 -

Slika 13: Drsanje ... - 98 -

Slika 14: Drsalke ... - 98 -

Slika 16: Smuči... - 98 -

Slika 15: Smučanje ... - 98 -

- 1 -

1.0 UVOD

»Otroci so narodovo bogastvo, zato mora biti skrb za njihovo dobro skupna vsem nam. Zanje moramo narediti vse, prav vse, kar je v naši moči. Brez fige v žepu!« (Škof, 2010, str. 245).

Šolski predmet šport ima med vsemi učnimi predmeti prav posebno nalogo, saj je edini predmet, ki zadovolji potrebo otrok po gibanju, še posebej v današnjem pasivnem, sedečem načinu življenja, ki se prevečkrat pojavlja tudi v prostem času posameznika (Kristan, 2009; Škof, 2010). Razredni učitelji tako nosijo ogromno odgovornost, saj morajo poskrbeti, da je pouk športa karseda kakovosten, prijeten in spodbuden, saj bodo le tako učenci razvili pozitiven odnos do športa in se redno gibalno udejstvovali tudi po šolskih obveznostih. Posledično bodo učenci razvili zdrav (športen) življenjski slog, ki ga bodo ohranjali skozi vso življenje in ki bo pomembno vplival na njihovo kakovost življenja (Šimunič idr., 2010; Štemberger, 2005). In ravno to je dolgoročnejši vzgojno-izobraževalni smoter predmeta šport, kateremu morajo slediti vsi učitelji športa (Kristan, 2009).

Z razglašeno epidemijo COVID-19, spomladi leta 2020, pa se je šport nenadoma spopadel z različnimi ovirami oz. izzivi, saj se je izobraževanje čez noč prestavilo na daljavo (Kustec idr., 2020), za katerega je značilno, da sta učitelj in učenec fizično in/ali časovno ločena (Keegan, 1996). Šolanje učencev je torej namesto v učilnici potekalo preko spleta in sodobne informacijske- komunikacijske tehnologije, vsi udeleženci pedagoškega procesa pa so se tako znašli v popolnoma novi situaciji (Kustec idr., 2020). Razredni učitelji so se morali v kratkem času usposobiti za poučevanje športa na daljavo, v pomoč pri načrtovanju pouka pa so imeli le nekaj priporočil in usmeritev s strani Zavoda RS za šolstvo (2020a; 2020b; 2020c).

Kljub temu, da je pouk na daljavo za slovenske razredne učitelje nekaj povsem novega, je postalo kakovostno izvajanje pouka športa v času epidemije COVID-19 še toliko pomembnejše, saj je bilo vsakršno gibanje posameznika močno omejeno, dolgotrajna izolacija učencev pa je negativno vplivala na gibalno učinkovitost otrok, njihovo tesnobo, motivacijo in aktivni življenjski slog, ki ga niso mogli živeti (Bergoč in Markun Puhan, 2020; Jurak idr., 2020a).

Na kakšen način so razredni učitelji sploh poučevali šport na daljavo med epidemijo COVID-19 pa smo želeli raziskati v našem magistrskem delu, saj raziskav s tega področja še ni. Zanimala nas je primerjava poučevanja športa na daljavo z drugimi učnimi predmeti in primerjava med športom na daljavo in športom v šoli. Raziskali smo učiteljevo izvajanje pouka športa na daljavo, katere učne vsebine in cilje so razredni učitelji izbirali in kako so preverjali delo učencev ter ocenjevali njihovo znanje. Ugotavljali smo, s katerimi težavami so se učitelji soočali med poučevanjem športa na daljavo in kakšno mnenje imajo o le-tem.

- 2 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM

V tem poglavju smo zbrali najpomembnejša teoretična spoznanja različnih avtorjev in avtoric, ki se dotikajo naše tematike. Najprej smo izpostavili pomembnost gibanja za slehernega posameznika in nujnost ukvarjanja z gibalnimi/športnimi dejavnostmi. Ukvarjanje z le-temi je močno pogojeno z izvajanjem učnega predmeta šport, zato smo ga podrobno opredelili in opisali poslanstvo predmeta. V nadaljevanju smo navedli lastnosti učiteljev, ki poučujejo šport, in nekaj didaktičnih usmeritev, katerim morajo učitelji pri poučevanju slediti. Na koncu smo definirali izobraževanje na daljavo in zapisali do zdaj znane didaktične usmeritve in priporočila za poučevanje športa na daljavo.

2.1 Gibanje, gibalna/športna aktivnost

»Gibanje je primarna potreba vsakega človeka in pomemben element kakovosti življenja.«

(Dolenc, 2015, str. 9). Z gibanjem utrjujemo zdravje, olajšujemo sprostitev in socializacijo, blažimo posledice stresa, tesnobe in potrtosti ter ohranjamo stik z naravo (Pišot idr., 2005). Za naše življenje pa lahko gibanje predstavlja tudi zabavo, veselje in sprostitev, premagovanje lastnih meja, tekmovanje s samim sabo in z drugimi (Bizjan, 1999).

Osnovna gibanja so se pojavljala že pri naših prednikih. Ta so bila ključna za obstoj in preživetje, saj so bila povezana z nabiranjem hrane, z lovom in obrambo pred sovražniki (Pistotnik, 2017).

Gibanje je torej že od nekdaj ključno za preživetje in zdravje človeka. » Z razvojem civilizacije pa postaja vedno manj pomemben dejavnik človekovega vsakdanjika.« (Pišot idr., 2005, str. 19). Smo edina vrsta živih bitij, ki se odmika od narave zaradi prilagajanja okolja našim potrebam. Živimo namreč v svetu skokovitih sprememb, v katerem za preživetje ne potrebujemo več večjega fizičnega napora in gibanja. Z napredkom v sodobni tehnologiji hitreje in lažje premagujemo razdalje s prevoznimi sredstvi, zaradi kmetijske in industrijske proizvodnje je manj telesnega napora pri pridobivanju hrane, udobnejši, sedentarni način dela pa omejuje naše vsakdanje gibanje (Pistotnik, 2017). V tem sodobnem svetu, ki bolj kot aktiven način življenja spodbuja sedeč in pasiven slog bivanja, avtorji vse bolj poudarjajo pomen in vlogo gibalne/športne aktivnosti v življenju slehernega posameznika (Kristan, 2009).

Sam termin gibalna/športna aktivnost lahko opredelimo kot vsako gibanje, ki ima za posledico porabo energije, ki je večja od tiste v mirovanju (N. Mutrie, 2005, v Dolenc, 2015). N. Mutrie (2005, v Dolenc, 2015) poudarja, da se izraza gibalna in športna aktivnost ne smeta enačiti, saj med njima obstaja razlika. Šport oziroma športno aktivnost avtorica opisuje kot tisto aktivnost, za katero je značilna strukturirana, načrtovana in vodena gibalna aktivnost, ki je opredeljena s ciljem, kot je ohranjanje zdravja, izboljšati telesno pripravljenost ali doseči športni rezultat. V samo gibalno aktivnost pa vključuje tudi druge oblike in načine gibanja, kot so telesne aktivnosti v posameznikovem prostem času, pri delu, v šoli in doma (N. Mutrie, 2005, v Dolenc, 2015).

Vsaka športna aktivnost vključuje gibanje, ne pa obratno, saj ni nujno, da gibalna dejavnost vključuje tudi športni vidik aktivnosti. A vendar so avtorji zaradi pozitivnega vpliva obeh

- 3 -

dejavnosti na zdravje in počutje posameznika ter zaradi njune medsebojne interakcije začeli uporabljati termin gibalna/športna aktivnost, ki je širši pojem in primernejši za uporabo (Zajec idr., 2010).

2.1.1 Pomanjkanje gibalne/športne aktivnosti

»Treba je nekaj narediti drugače, spremeniti na bolje!« (Škof, 2010, str. 15).

Zaradi uporabe vrhunskih informacijskih-komunikacijskih tehnologij (IKT), ki nam sicer lajša življenje, delo in celo igro, se gibalna/športna aktivnost posameznika problematično zmanjšuje ali celo izginja (Šimunič idr., 2010).

Pomanjkanje gibalne/športne aktivnosti ruši ravnovesje človeka, ki se je tisoče let razvijal z naravo, in se kaže v različnih civilizacijskih obolenjih, ki so značilna za razvito družbo (Pistotnik, 2017). Raziskave so celo pokazale, da je gibalna/športna neaktivnost četrti dejavnik tveganja globalne umrljivosti (World Health Organization, 2010). Posledično je za ohranjanje zdravja Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) priporočala vsaj eno uro dnevne zmerne telesne aktivnosti za otroke in 150 minut zmerne telesne aktivnosti za odrasle čez teden. Po najnovejših podatkih SZO 23 % odraslih in 81 % otrok, starih med 11 in 17 let, ne dosega omenjenih priporočil gibalne/športne aktivnosti. Med vzroke takemu stanju navajajo predvsem ekonomski razvoj držav, urbanizacijo, povečano uporabo transporta in uporabo sodobne tehnologije. Svoj prosti čas ljudje preživijo telesno neaktivno, več je sedečega načina dela in onesnaževanja, povečan promet ter pomanjkanje parkov in športnih rekreacijskih ustanov pa povzroča, da se gibalna/športna aktivnost prebivalcev vedno bolj zmanjšuje (World Health Organization, 2018).

Gibalna/športna neaktivnost predstavlja velik problem današnje družbe, saj brez te sodobni človek izgubi pomemben sestavni del za ohranjanje želenega zdravstvenega stanja in za oblikovanje kakovostnega življenja v pozni starosti, kar so že dokazale različne raziskave po svetu (Pišot idr., 2005). V svetu nenehnega razvoja in hitenja, kjer ne mislimo nase in na druge, gibanje in telesna aktivnost izgublja svojo vrednost. Človek postaja gibalno manj učinkovit in »človeško«

pomanjkljiv, kar se odraža v odtujenosti ter sovražnosti do sebe in do drugih (Škof, 2010).

Še posebej zaskrbljujoče pa postaja dejstvo, da imajo zaradi telesne neaktivnosti poleg odraslih vedno več težav s preveliko telesno težo, povišanim krvnim tlakom in s sladkorno boleznijo tudi otroci (Škof, 2010). Zaradi povečanega pasivnega načina preživljanja prostega časa, ki se mu mladi težko uprejo, beležimo pri otrocih (na žalost) velik upad redne gibalne/športne aktivnosti (Dolenc, 2015). Vloga le-te in gibalnih/športnih spodbud je pri otrocih zelo pomembna, saj odsotnosti teh v kasnejših letih ne moremo nadomestiti oz. nadoknaditi (Kristan, 2009).

2.1.2 Pomen gibalne/športne aktivnosti za otroke

Gibalna/športna aktivnost otrokom predstavlja » … temelj za celosten razvoj psihosomatskega statusa, … » (Pišot idr., 2005, str. 15). Tudi Škof (2005) je zapisal, da je gibalna/športna aktivnost nujno potrebna za normalen biološki, socialni in mentalni razvoj ter za zdravje otroka, kar pomeni, da celostno vpliva na organizem in je zato izrednega pomena.

- 4 -

Otroci se z gibalno/športno aktivnostjo sprostijo, razbremenijo in zadovoljijo svojo osnovno potrebo po gibanju. Otrok gibanje in šport dojema kot igro, skozi katero sprosti svojo napetost, ki se nalaga čez dan, pri tem pa neizmerno uživa in se zabava (Štemberger, 2004a).

S pomočjo gibalne/športne aktivnosti pa otroka navajamo tudi na red in disciplino, saj se ob le-te navadi na upoštevanje pravil in na skupinsko delo z vrstniki, pri čimer otroci urijo sodelovanje z drugimi, spoštovanje en do drugega ter upoštevanje drugačnosti posameznikov (Pišot idr., 2005).

Gibalna/športna dejavnost otroke nauči vztrajnosti, delavnosti in premagovanje napora, težav in krize (Bizjan, 1999). Prav tako bo otrok z aktivnostjo znal uživati ob uspehu in sprejeti svoje poraze, ki so prav tako sestavni del življenja, pri tem pa bo ves čas spoznaval in opazoval svoje gibalne sposobnosti (Pišot idr., 2005). V primeru, da otroci opravljajo še gibalne naloge, ki so problemsko zasnovane, pa bodo ob gibanju razvijali tudi svojo ustvarjalnost in domišljijo (Šimunič idr., 2010).

Za kakovostno gibalno/športno aktivnost potrebujejo otroci več prostora kot le zaprto sobo v stanovanju, zato naj ta večinoma poteka na prostem. Na zunanjih površinah, še posebej v hladnejših, zimskih dnevih, ko je uravnavanje telesne temperature oteženo zaradi večje temperaturne razlike, otroci z gibanjem povečujejo odpornost, posledično pa krepijo svoj imunski sistem (Štemberger, 2004a). Poleg opisanega pa gibalna/športna aktivnost krepi tudi okostje, sklepe in mišice otrok, ki morajo biti ob vseh negativnih učinkih sodobnega časa še toliko bolj kakovostno razviti, da ne pride do poškodb lokomotornega sistema (Šimunič idr., 2010). Z gibanjem se zmanjša utrujenost otrok zaradi okrepitve srčno-žilnega in dihalnega sistema, ki omogočata boljši prenos in porabo kisika v krvnem obtoku, izboljšujeta vzdržljivost in splošno kakovost življenja (Štemberger, 2004a).

Znano je, da je otroštvo obdobje, ko si posameznik oblikuje življenjske navade in vrednote, ki pomembno vplivajo na njega in njegovo zdravje (Škof, 2010). Če otroke že od začetka navajamo na zdrav način življenja, v katero vključujemo tudi redno gibalno/športno aktivnost, lahko preprečimo nagnjenje k debelosti in prekomerni telesni teži, ki sta eni izmed najpogostejših težav otrok današnjega časa zaradi povečanega sedentarnega načina življenja. Večja verjetnost je, da se bo otrok z gibalno/športno aktivnostjo ukvarjal tudi v kasnejših letih življenja, kar pa pozitivno vpliva tudi na zdravje odraslega posameznika, saj ga bodo tako manj ogrožale raznovrstne kronične bolezni srca in ožilja (Pišot idr., 2005).

Pri gibalno/športno aktivnih otrocih se manj verjetno pojavlja depresija, anksioznost, tesnoba in stres, ker se svoje napetosti in negativne energije osvobodijo z gibalno/športnimi dejavnostmi, ki na njih delujejo psihoterapevtsko (Bizjan, 1999). Njihova pozitivna samopodoba in samospoštovanje se izboljšuje, splošno počutje in razpoloženje pa se krepi. Otroci so čez dan bolj produktivni, ponoči pa boljše spijo (Le Masurier in Corbin, 2006). In prav ti otroci, ki so zaposleni z gibanjem, preko katerega zadovoljujejo svoje potrebe, se ne bodo posluževali prepovedanih substanc, alkohola ali kajenja, saj ne čutijo potrebe po poseganju teh negativnih razvad sodobnega časa (Štemberger, 2004a).

- 5 -

Raziskave so pokazale, da gibalna/športna aktivnost pozitivno vpliva tudi na učenje otrok in šolske dosežke iz drugih področji (Le Masurier in Corbin, 2006). Nekateri psihologi celo menijo, da je gibalna/športna aktivnost ključen dejavnik za kognitivni razvoj otrok in da so učne težave večkrat povezane s telesno zanemarjenostjo (Kristan, 2009). Zurc (2008) pa je s svojo raziskavo celo ugotovil, da najboljši učni uspeh dosegajo tisti otroci, ki se v prostem času ukvarjajo z gibalnimi/športnimi dejavnostmi. Avtor je pojasnil, da je gibanje oziroma udejstvovanje v športu zunanji dejavnik šolske uspešnosti, ki pa pri posamezniku spodbudijo oblikovanje tistih lastnosti oz. notranje dejavnike, ki vplivajo na visok šolski uspeh.

Poudariti pa je treba, da ima le redna in primerno intenzivna gibalna/športna aktivnost, ki je ustrezno prilagojena posamezniku, pozitiven in celosten vpliv na organizem (Pišot idr., 2005).

Ključno vlogo pri spodbujanju otrok k gibalni/športni aktivnosti imajo predvsem starši, ki morajo z lastnim zgledom ponuditi svojim otrokom čim več primernih gibalnih aktivnosti in pozitivnih spodbud (Pišot idr., 2005). Otroci svoje starše posnemajo, jih opazujejo in hitro prevzamejo njihov aktivni življenjski slog (Štemberger, 2004a). Hkrati pa bodo otroci z več gibalnimi izkušnjami lažje prepoznali, kaj je zanje dobro in kaj ne (Zajec idr., 2010).

Poleg staršev pa pomemben vpliv na otroke predstavlja šola, saj otroci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah preživijo skoraj več časa kot doma, poleg tega pa so prav v obdobju šolanja biološko in vzgojno najbolj dovzetni za vplive gibalne/športne aktivnosti (Škof, 2005). Šport je obvezen šolski predmet, ki se ga morajo udeležiti vsi otroci, kar pa omogoča lažje in učinkovito promoviranje gibalne/športne dejavnosti med mladimi (Škof, 2010). Pomembno pa je, da učitelji¹ in celotno šolsko okolje spodbujajo in podpirajo gibalno/športno aktivnost tako med poukom športa v šoli kot tudi izven šole, saj razvedrilni in sprostilni učinki telesne aktivnosti vsaj malo izničijo negativne posledice sedentarnega načina življenja, v katerega so ves čas vpeti naši otroci (Kristan, 2009).

2.2 Šport v osnovni šoli

»Več športa v mlada srca.« (Škof, 2010, str. 23).

Šport ohranja psihično in fizično ravnovesje v človeku. To so vedeli že stari Grki, ki so šport zaradi neprecenljivega vzgojnega pomena vključili v šolski predmetnik (Dolenc, 2015). Tudi slovenska avtorja, Bizjan (1999) in Kristan (2009), sta izpostavila ogromno vrednost tega predmeta. Avtorja namreč menita, da šport v mladosti oz. v šoli predstavlja dobro šolo in vzgojo za kasnejše življenje.

Telovadba, kot je bil nekoč poimenovan šolski predmet, je bila na Slovenskem vključena v predmetnik osnovne šole že od leta 1869 (Škof, 2010). Danes je ta predmet poimenovan šport in še vedno ohranja pomembno mesto v osnovnošolskem izobraževanju, saj se izvaja v vseh razredih osnovne šole po 2–3 ure na teden (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

1 Termin učitelj je v magistrskem delu uporabljen tako za razredne učitelje kot tudi razredne učiteljice.

- 6 - 2.2.1 Opredelitev predmeta šport v osnovni šoli

Učni predmet šport je v učnem načrtu opredeljen kot » … nenehen proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki.« (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 4).

Šport je vzgojno-izobraževalni predmet, s katerim skrbimo za skladen celosten razvoj otrok in mladostnikov in s katerim pomagamo učencem oblikovati pozitiven odnos do športnega udejstvovanja. S športom preprečujemo nezdrave navade sodobnega časa, s pomočjo športnih vsebin pa vzgajamo in učimo učence o zdravem (športnem) življenjskem slogu (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Prvotno je predmet šport usmerjen v zadovoljitev učenčeve naravne potrebe po gibanju in igri ter v razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, ki so vsakemu posamezniku prilagojene (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Pri pouku športa se učenci učijo osnove različnih športov, usvajajo gibalne spretnosti in športna znanja. Poleg izobraževalnega vidika pa je pomemben tudi vzgojni vidik tega predmeta, saj le-ta pozitivno vpliva na vztrajnost, samokontrolo, odgovornost in samospoštovanje učencev. Med poukom športa učenci oblikujejo delovne navade, pridobivajo socialne veščine in spretnosti ter motivacijo za aktivni in zdrav vedenjski slog (Dolenc, 2015).

Učenci pri urah športa spoznavajo in razumejo pomen in vlogo gibanja, športa in kondicijskih dejavnosti kot pomemben dejavnik kakovosti življenja. Med poukom športa so deležni obsežne in intenzivne športne vadbe, predmet pa jih spodbuja k telesni aktivnosti tudi v prostem času (Škof, 2010).

Kristan (2009) je mnenja, da je šport edini predmet v pedagoškem procesu, ki se ne osredotoča samo na skrb za intelektualni razvoj učenca, ampak na celostno rast in razvoj, kar ga naredi nenadomestljivega in nezamenljivega. Pravi, da šport predstavlja pomemben del zdravstvene vzgoje, saj otroke in mladostnike pripravlja na že omenjen zdrav način življenja in ker se bori proti civilizacijskimi obolenji, katerih je vse več zaradi gibalne/športne neaktivnosti in telesne zanemarjenosti. Največjo vrednost pa da Kristan (2009) športu zaradi dolgoročnega namena (smotra) tega predmeta, ki je v sodobni družbi še kako pomemben za vsakega človeka ne glede na spol, starost, poklic in socialno stanje posameznika.

2.2.2 Poglavitna vzgojno-izobraževalna smotra predmeta šport

Kristan (2009) je za predmet šport opredelil dva poglavitna vzgojno-izobraževalna smotra, ki sta bistvena za razumevanje pomena predmeta šport v osnovni šoli.

Prvi je bližnji, kratkoročni vzgojno-izobraževalni smoter, ki se nanaša predvsem na rast in razvoj učenca in na pozitivne učinke, ki jih ima šport na gibalni razvoj ter posledično na celostni razvoj otroka oziroma mladostnika (Kristan, 2009).

- 7 -

Kristan (2009) v tem delu opisuje povezanost telesnega razvoja s čustvenim in intelektualnim, o čimer sta pisala že filozofa Platon in Aristotel nekaj stoletij pred našim štetjem. V primeru, da v šoli eno izmed področij ni primerno spodbujeno, se tudi drugi dve ne bosta optimalno razvili. Brez tega pa težko govorimo o celostnem razvoju otrok v šoli, ki pa je prav za to soodgovorna. Zaradi soodvisnosti vseh treh razvojnih področij mora šola poskrbeti za ustrezno količino in kakovost gibalnih spodbud. Strokovnjaki celo priporočajo uro športa vsak dan, kar pa se v slovenskih šolah še ni uresničilo. V nekaterim šolskih reformah je celo govora o zmanjšanju zdajšnjega števila ur športa, kar bi bilo zelo problematično z vidika celostnega razvoja učencev. Za intelektualni razvoj namreč skrbijo skoraj vsi predmeti, medtem ko za gibalni, skrbi le en sam, šport. Zmanjšanje števila ur športa bi le še bolj (negativno) omejilo otroka in njegov razvoj. Športa zaradi tega posebnega poslanstva v vzgojno-izobraževalnem procesu ne moremo zamenjati z drugimi šolskimi predmeti, lahko pa pri urah športa spodbujamo in motiviramo prav vsakega učenca ne glede na to, kakšne so njegove gibalne sposobnosti, saj je sodelovanje v pozitivno naravnanem športnem procesu pomembnejše od dosežkov na drugih področjih (Kristan, 2009; Pangrazi in Beighle, 2020).

Daljni, dolgoročnejši vzgojno-izobraževalni smoter predmeta športa je opredeljen z » … vzgojo za prosti čas v odraslih življenjskih obdobjih.« (Kristan, 2009, str. 82).

Namen športa v šoli ni, da vzgajamo in oblikujemo športnike, ki se bodo s športom ukvarjali perspektivno ali celo vrhunsko, ampak da naučimo in vzgojimo mlade, da se bodo redno ukvarjali z gibalnimi/športnimi aktivnostmi celo življenje. Naučiti jih moramo različnih športnih dejavnosti, med katerimi bodo lahko izbirali, dejavnosti pa naj bi čustveno in razumsko sprejeli kot zdrav in kakovosten način preživljanja prostega časa. Glavni vzgojno-izobraževalni cilj predmeta šport je, da tak športni slog življenja, ki hkrati pomeni zdrav življenjski slog, prevzame vsak otrok in ga ohranja v vseh življenjskih obdobjih (Kristan, 2009). S športnim načinom življenja se namreč vzpostavi notranja disciplina in življenjska energija, s katerim si posameznik odpira nove razsežnosti kakovostnega bivanja (Bizjan, 1999). Z urami športa je treba učencem predstaviti, da se z rednim gibanjem in ustrezno, zdravo prehrano ohranja vitalnost telesa in preprečuje kronična obolenja. Z dobrim počutjem ob športnem udejstvovanju pa je manj verjetno, da bodo kasneje posamezniki posegali po škodljivih razvadah, kot so droge, mamila, alkohol, kajenje (Kristan, 2009). Učencem se bo športni način življenja odražal tudi v poštenem in kulturnem ravnanju v vsakdanjih in športnih situacijah (»fair play«), v spoštovanju in skrbi za naravo ter v skrbi za pozitivne moralne vrednote življenja (Bizjan, 1999).

Uspešnost in učinkovitost tega vzgojno-izobraževalnega smotra lahko preverimo šele v poznejših življenjskih obdobjih, ko učenci ustvarijo svoj osebni ali družinski življenjski stil. Več kot je posameznikov, ki še vedno ohranja športni življenjski slog kasneje v življenju, bolj je bil predmet šport uspešen v osnovnošolskem izobraževanju (Kristan, 2009).

- 8 - 2.2.3 Program predmeta šport

Program predmeta šport je natančno opredeljen v učnem načrtu, ki je učnociljno usmerjen in v celoti sledi obema vzgojno-izobraževalnima smotroma (Škof, 2010).

Vsaka šola mora učencem v okviru predmeta šport ponuditi dejavnosti, ki so obvezne za vse učence (redni pouk, športni dnevi), in dejavnosti, ki jih šola ponudi učencem, a za njih te niso obvezne (športne interesne dejavnosti, dopolnilni pouk, šola v naravi). Če šola želi, pa lahko učencem ponudi še dodatne športne dejavnosti, kot so šolska športna tekmovanja, tečaji, minuta za zdravje, rekreativni odmori, dodatni športni programi ipd., v katere je vključevanju učencev prav tako prostovoljno (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Dodatne, neobvezne dejavnosti, ki jih šola ponudi učencem, pomembno vplivajo na športno udejstvovanje na šoli, saj obogati reden pouk športa in še bolj spodbudi učence k aktivnem športnem slogu (Štemberger, 2005).

Z vsemi tremi vrstami dejavnosti pa lahko uresničujemo splošne cilje tega predmeta, ki so razdeljeni v 5 sklopov:

• »Ustrezna gibalna učinkovitost in oblikovanje zdravega življenjskega sloga,

• usvajanje spretnosti in znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih,

• razumevanje koristnosti rednega gibanja in športa ter njune vloge pri kakovostnem preživljanju prostega časa,

• pozitivno doživljanje športa, ki bogati posameznika,

• oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev.« (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 7).

Našteti cilji so konkretizirani in razdeljeni v 4 sklope operativnih ciljev, ki so natančno opredeljeni za vsako vzgojno-izobraževalno obdobje:

• »Ustrezna gibalna učinkovitost (telesni razvoj, razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti),

• usvajanje temeljnih gibalnih spretnosti in športnih znanj, ki omogočajo varno in odgovorno sodelovanje v različnih športnih dejavnostih,

• oblikovanje stališč, navad in načinov ravnanja ter prijetno doživljanje športa,

• razumevanje pomena gibanja in športa.« (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 9).

Konkretizirane cilje se uresničuje z različnimi vsebinami tako praktičnimi kot teoretičnimi, ki so navedeni v učnem načrtu za vsako obdobje, navedene pa so tudi dodatne, neobvezne vsebine za šole, ki jih vključijo v pouk, če le-to lahko (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Vsebinski sklopi so obvezni, medtem ko so učitelji pri izbiri vsebin znotraj posameznega vsebinskega sklopa avtonomni (Markun Puhan, 2015).

- 9 - Prvo vzgojno-izobraževalno obdobje

V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je predmetu šport v vsakem razredu namenjeno 105 ur na leto oz. 3 ure na teden in 5 športnih dni. Poleg rednega pouka in športnih dni mora šola v 2. ali 3. razredu organizirati tudi 20-urni tečaj plavanja, po katerem naj bi učenci znali preplavati 25 metrov. V učnem načrtu je priporočeno, da šola poleg športnih interesnih dejavnosti ponudi športne vsebine tudi v programih jutranjega varstva in podaljšanega bivanja. Pri izbiri teh športnih vsebin je šola avtonomna (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Praktični in teoretični vsebinski sklopi v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, ki so na voljo učitelju za poučevanje, so:

• naravne oblike gibanja in igre,

• atletska abeceda,

• gimnastična abeceda,

• plesne igre,

• igre z žogo,

• plavalna abeceda,

• pohodništvo,

• ugotavljanja in spremljanje gibalnih sposobnosti ter telesnih značilnosti

• in nekatere splošne teoretične vsebine (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Otroci se v tem obdobju, ki je najprimernejši za začetek splošne športne vadbe, spoznavajo z osnovnim športnim programom, v katerega vključujemo športe, ki so temelj za vse druge športe (Bizjan, 1999; Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Program naj temelji na igri, ki pri mlajših učencih spodbuja naraven način izražanja in prve gibalne izkušnje. S pomočjo igre in gibalnega izražanja učenci izboljšujejo gibalne sposobnosti, orientacijo v prostoru, situacijsko mišljenje in gibalno ustvarjalnost, hkrati pa jim privzgajamo tudi osnovne higienske navade, kot so nošenje športne opreme, preoblačenje in umivanje po vadbi. Z dejavnostmi, v katere lahko vključimo glasbo, otroci zadovoljujejo svojo potrebo po gibanju in pridobivajo izkušnje v delovanju in sodelovanju z drugimi. Pomembno je, da so učenci med dejavnostmi sproščeni, veseli in zadovoljni, saj bodo le s pozitivnimi občutki ohranjali veselje do redne gibalne/športne aktivnosti tudi v kasnejših obdobjih (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Pri podajanju vsebine je priporočena uporaba različnih učnih oblik (delo v paru, skupini, krog, vrsta itd.) in metod, ki so otrokom zabavne in zanimive, med katerimi so najbolj primerni poligoni in štafete. Za boljšo učinkovitost vadbe pri mlajših učencih pa so priporočljivi raznovrstni pripomočki (npr. žoge, baloni, kiji, ovire, palice ipd.), ki morajo biti primerni razvojni stopnji otrok, in didaktični pripomočki, kot so plakati, slike in vadbene kartice (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

- 10 - Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje

Športu je v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju v vsakem razredu, enako kot pri prvem, namenjeno 105 ur na leto oz. 3 ure na teden in 5 športnih dni. V tem obdobju mora šola organizirati tudi dve šoli v naravi, pri čimer ima ena poudarek na zimskih dejavnostih, druga pa na plavanju.

S pomočjo te učenci nadgradijo znanje plavanja, ob koncu tega obdobja pa naj bi učenci znali preplavati že 50 metrov in neprekinjeno plavati 10 minut v globoki vodi (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

V drugem vzgojno izobraževalnem obdobju so obvezni naslednji praktični in teoretični vsebinski sklopi:

• naravne oblike gibanja, igre in splošna kondicijska priprava,

• atletika,

• gimnastika z ritmično izraznostjo,

• ples,

• male športne igre (mala košarka, mala odbojka, mali rokomet, mali nogomet),

• plavanje in nekatere vodne dejavnosti,

• smučanje in nekatere zimske dejavnosti,

• pohodništvo,

• ugotavljanje in spremljanje gibalnih sposobnosti ter telesnih značilnosti

• in nekatere splošne teoretične vsebine (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

V tem obdobju je za otroke značilna intenzivna rast mišic, upočasnjena telesna rast, razvoj koordinacije gibanja in socialnih spretnosti. Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje je primerno predvsem za učenje tistih dejavnosti, ki so kompleksnejša in ki so sestavljena iz več gibalnih vzorcev, s katerimi spodbujamo gibalno učinkovitost otrok. Učenci nadgrajujejo osnovno športno znanje, ki so ga do sedaj usvojili, in usvajajo specifična športna znanja atletike, gimnastike, plesa in športnih iger (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Tako kot v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ima tudi v drugem pomembno vlogo igra, ki jo čim večkrat vključujemo v vsako uro športa in jo povezujemo z glasbo, preko katere spodbujamo gibalno izražanje in ustvarjalnost. Ker so učenci v tem obdobju gibalno sposobnejši in socialno razvitejši, lahko poleg različnih zanimivih pripomočkov pri vadbi vključujemo tudi sodobno IKT, različne oblike skupinskega dela (npr. obhodna vadba, delo v heterogenih in homogenih skupinah, delo z dodatnimi in dopolnilnimi nalogami ipd.), lahko pa jih že navajamo na osnove pomoči ter varovanja pri izvajanju športnih vsebin. Z drugim vzgojno-izobraževalnim obdobjem želimo, da učenci razumejo pomen gibanja in športa kot pomemben del zdravega življenjskega sloga (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

- 11 -

2.3 Poučevanje predmeta šport

»Pri poučevanju gre pravzaprav za odnos med učiteljem in učencem – za tisto čudovito vez, ki ne omogoča le učenja, temveč spodbuja celotni razvoj učenca ter ga usposobi za samostojno,

vseživljenjsko učenje in samozavestno udejstvovanje v družbenem življenju.«

(Paterson, 2003, str. 7).

Poučevanje predmeta šport je precej specifično in zelo različno od poučevanja drugih šolskih predmetov prav zaradi zgoraj opisanih vzgojno-izobraževalnih smotrov, ki šolski šport naredijo edinstvenega (Kristan, 2009; Škof, 2005).

Da bi se učenci s športom ukvarjali vso življenje, morajo biti v poučevanje vključene take vzgojno- izobraževalne strategije, preko katerih bodo vsi učenci vzljubili šport, tudi tisti, ki so s svojimi gibalnim in športnim znanjem na levi strani Gaussove krivulje (Kristan, 2001).

Poučevanje športa ne sme biti storilnostno naravnano, kar se kaže v poudarjanju dosežkov učencev, medtem ko proces učenja in sodelovanje pri športnih dejavnostih, ki sta mnogo pomembnejša, nista v ospredju. Pri storilnostno naravnanem pouka športa se pretirano poudarja tudi testiranje sposobnosti učencev, ocenjevanje znanja in vrednotenje tekmovalnih dosežkov, kar ni v skladu s poslanstvom predmeta šport, saj učence pri pouku nevede delimo na »slabše in boljše, na uspešne in neuspešne, na ljubitelje in neljubitelje« športa. Pri taki delitvi učenci, ki so »slabši, neuspešni in neljubitelji športa«, hitro oblikujejo negativno športno samopodobo, izgubijo motivacijo in interes za šport, učenci se več opravičujejo od pouka športa, verjetnost za vseživljenjsko športno dejavnost pa se pri njih močno zmanjša. Športno-vzgojni proces mora biti mnogo bolj poglobljen od opisanega in se mora osredotočiti na vprašanja, kako delati, da se bo šport in športni življenjski slog zasidral v srca in um učencev oz. da bodo čisto vsi učenci pri telesni dejavnosti uživali iz enostavnega razloga: ker imajo radi šport (Kristan, 2001; Škof, 2005; United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization, 2014).

Bistvo je, da je vsak učenec² pri urah športa uspešen, motiviran, počutiti pa se mora sproščeno in igrivo (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Poučevanje predmeta šport je tako uspešno šele takrat, ko to učitelji razumejo in to tudi dosežejo (Kristan, 2001).

2.3.1 Učitelj predmeta šport

»Učitelj je srce in duša vzgojno-izobraževalnega procesa.« (Škof, 2005, str. 20).

Avtorica Marentič-Požarnik (1987) pravi, da je zaradi vedno večje količine znanja in spoznanj na vseh področjih, katera se hitro spreminjajo in hkrati tudi zastarevajo, učiteljski poklic vse drugo kot lahek. Učitelj danes nosi ogromno vrednost v družbi, saj ni le usmerjen v posredovanje znanja, ampak v učenje in vzgajanje učencev predvsem za kakovostno, odgovorno in samostojno življenje (Marentič-Požarnik, 1987; Paterson, 2003).

2 Termin učenec je v magistrskem delu uporabljen tako za učence kot tudi učenke.

- 12 - Učitelj, ki poučuje šport, mora dobro poznati:

• učni načrt za predmet šport,

• učence, ki jih poučuje, in njihove sposobnosti,

• značilnosti posameznih športov in nevarnosti, ki se lahko pojavijo,

• metodične postopke in pravilne tehnike posameznih gibanj,

• didaktična načela,

• postopke varovanja in pomoči,

• prostor in opremo, ki jo uporablja pri urah in

• postopke nudenja prve pomoči (Kovač in Jurak, 2010).

Učitelj športa na svoje poučevanje in izvajanje pouka vpliva s svojim odnosom, ki ga ima do predmeta, in pomenom, ki mu ga pripisuje (Štemberger, 2004b). Ker je učitelj zgled in vzor učencem, mora biti učitelj športa zato oseba, ki je redno gibalno/športno aktivna, ima razvite gibalne sposobnosti za izvajanje različnih športov, ima športno in didaktično znanje, je avtonomna, pozna svojo filozofijo in namene poučevanje, se zaveda svojih slabosti in močnih točk ter pomena telesne aktivnosti za zdrav življenjski slog, kateremu tudi sledi (Škof, 2005).

Učiteljevo poučevanje je močno odvisno od osebnega stila vodenja pouka, njegovega znanja in izkušenj oz. usposobljenosti za poučevanje športa, od osebnostih lastnosti, motivacije, energije, občutkov ipd. (Gallahue in Donnelly, 2003; Škof, 2010). Izbira učnih vsebin, učnih ciljev in načinov doseganja teh pa je odvisno tudi od učiteljeve vrednotne usmerjenosti, saj izbira tiste, ki se mu zdijo pomembnejši in primernejši glede na njegove vrednote, stališča in prepričanja (Ennis, 1994, v Škof, 2005).

So pa raziskave pokazale, da učitelji športa pri poučevanju večinoma izbirajo podporni in inštruktorski stil vodenja pouka, kar pomeni, da se bolj osredinijo na odnose oz. podporo učencem, upoštevajo njihove zmožnosti, ideje, predloge in spodbujajo izražanje njihovega mnenja, ki še bolj poglobi zaupanje med obema. Učencem so pri tem jasni in razumljivi cilji pouka športa in načini njihovega doseganja, kar jih motivira za aktiven odnos do športa (Škof, 2010).

V učno-vzgojni proces so poleg učiteljev vpeti tudi že omenjeni učenci, ki s svojim sodelovanjem močno vplivajo na kakovost poučevanja (Škof, 2005). Učitelj je uspešen šele takrat, ko uspe motivirati učence za delo, predvsem pri zahtevnejših, kondicijskih dejavnosti, ki sicer učencem predstavljajo napor in jih je za njih težje privabiti k sodelovanju. Učitelj mora izbrati take vsebine, oblike in metode dela, ki so zanimive, smiselne, primerne za učence in ki jim predstavljajo izziv.

Učencem mora razložiti, zakaj izvajajo določene dejavnosti, da do njih ustvarijo pozitiven odnos (Škof, 2010).

Učitelj mora poleg izražanja svojega profesionalnega znanja in ljubezni do športa, izkazovati ljubezen ter spoštljivost tudi do učencev ter ustvariti prijetno, pozitivno vzdušje med njim in učenci

- 13 -

ter med učenci samimi. Šele s tem lahko oblikuje potrebno avtoriteto, ki je nujna za uspešno izvajanje pouku športa (Gallahue in Donnelly, 2003; Škof, 2010).

Dober učitelj je odprt, human, samozavesten, prilagodljiv, toleranten, strpen, odločen in dosleden, s čimer oblikuje varno in spodbudno okolje za učence. Učne ure, v katerih učitelj pokaže skrb in interes za učence, v katerih pokaže, da jim zaupa in jih vključuje v izvajanje učnega procesa kot učiteljeve pomočnike, so bolj učinkovite in kakovostne. Učenci se pri tem počutijo pomembne, bolj verjamejo vase in bolj uživajo med poučevanjem (Gallahue in Donnelly, 2003; Škof, 2010).

Idealni učitelj šolskega športa naj bi imel močno izražene vseh 5 osebnostnih dimenzij, kar ga razlikuje od učiteljev, ki ne poučujejo športa, ker treh dimenzij, vestnosti, čustvene stabilnosti in odprtosti, naj ne bi imeli tako močno razvite. Rezultati raziskave so pokazali, da je učitelj športa živahen in ekstravertiran (energija), altruističen, razumevajoč in marljiv (sprejemljivost), zmerno odgovoren, redoljuben in marljiv (vestnost), zmerno uravnovešen, miren in potrpežljiv (čustvena stabilnost) ter zmerno ustvarjalen in informiran (odprtost) (Boben idr., 2001).

Učitelj športa na šoli je poglavitna osebnost, ki ne le posreduje učne vsebine in naloge s ciljem razvoja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti in usvajanja športnega znanja ter spretnosti, temveč privzgaja tudi vrednote, ki vplivajo in bogatijo učenčevo osebnost. Tak učitelj, ki v svoje poučevanje poleg izobraževalnega dela vključuje tudi vzgojni vidik, je dolgoročno uspešnejši od tistega, ki večino svojega časa posveti le didaktičnim in vsebinskim vprašanjem (Škof, 2005).

Predmet šport v prvem vzgojnem-izobraževalnem obdobju poučuje razredni učitelj, v drugem obdobju pa lahko predmet poučuje razredni učitelj ali športni pedagog oz. učitelj športa iz predmetne stopnje. Spodbujeno pa je sodelovanje med obema, predvsem v prvem obdobju šolanja (Zakon o osnovni šoli, 2006).

2.3.2 Načrtovanje športno-vzgojnega procesa

Ena izmed odgovornosti, ki jih mora prevzeti vsak učitelj, je načrtovanje učno-vzgojnega procesa, ki je ključno za uspešno in kakovostno poučevanje vseh učnih predmetov, med katerimi je tudi šport (Gallahue in Donnelly, 2003). S pomočjo načrtovanja učitelj uresničuje učne cilje, lažje in učinkoviteje preverja in analizira delo, ki ga je že opravil, poleg tega pa z načrtovanjem zagotovi varen in pravilen pouk športa (Štemberger, 2004b, 2011). Vodilo in temelj za učiteljevo pripravo na pouk športa je učni načrt za šport, v katerem so opredeljeni cilji, ki jih mora učitelj z učenci doseči, vsebine, med katerimi lahko izbira in s katerimi uresničuje postavljene cilje, ter standardi znanja za preverjanje in ocenjevanje znanja učencev (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Učitelji morajo pri načrtovanju pouka slediti spodaj napisanim izhodiščem iz učnega načrta, ki usmerjajo učitelje športa pri načrtovanju dela:

• Športna vzgoja je sredstvo celostnega razvoja otroka in mladostnika.

- 14 -

• Učitelj spoštuje načelo enakih možnosti za vse učence in upošteva njihovo različnost in drugačnost.

• Pedagoški proces učitelj vodi tako, da bo vsak učenec uspešen in motiviran.

• Učnociljna naravnanost učnega načrta dopušča določeno stopnjo avtonomije šole in učitelja, a hkrati zahteva prevzem strokovne odgovornosti za ustrezno izbiro vsebin, učnih metod in oblik ter organizacijskih pristopov.

• Učitelj načrtno spremlja in vrednoti učenčev razvoj in dosežke ter ga spodbuja k redni športni dejavnosti.

• Igra kot vir sprostitve in sredstvo vzgoje naj bo vključena v vsako učno uro športa.

• Učitelj spodbuja učence k humanim medsebojnim odnosom in športnemu obnašanju (»fairplayu«).

• Posebno skrb naj učitelj nameni nadarjenim za šport in učencem s posebnimi potrebami.

• Povezuje športno dejavnost z drugimi predmetnimi področji.

• Pri delu uporablja informacijsko-komunikacijsko tehnologijo.

• Učitelj spoštuje predpisane standarde in normativna izhodišča ter poskrbi za varnost pri vadbi (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Pri načrtovanju športa mora učitelj izhajati iz učencev in njihovih potreb, saj lahko le tako pripravi ustrezne in kakovostne ure športa, ki so prilagojene značilnostim učencev (Pangrazi in Beighle, 2020). Učitelj mora pri tem upoštevati razvojno stopnjo učencev, njihove osebnostne značilnosti in posebnosti, gibalne sposobnosti in telesne različnosti, pri čimer si lahko pomaga z rezultati športno-vzgojnega kartona. Pripraviti mora tiste gibalne/športne aktivnosti, ki učencem predstavljajo nek smisel in s katerimi lahko uresničuje cilje predmeta (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011; Štemberger, 2011).

Učitelj mora dobro premisliti, katere učne vsebine bi učence najbolj motivirale in zanimale, hkrati pa najbolj vplivale na njihov gibalni razvoj, in koliko časa bo posvetil določenim dejavnostim (Gallahue in Donnelly, 2003). Pri tem mora upoštevati tradicijo in posebnosti šole, tako materialne, kadrovske, geografske kot podnebne razmere, saj so pogoji za izvajanje vsebin predmeta šport od šole do šole precej različni (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Načrtovanje športno-vzgojnega procesa je sestavljeno iz štirih dokumentov, pri čimer je vsak dokument osnova za naslednjega, s katerim učitelji načrtujejo podrobneje (Štemberger, 2011):

− Letni delovni načrt za šport, s katerim se določi vsebina, obseg in razporeditev vzgojno- izobraževalnega dela, športnih interesnih dejavnosti, športnih dni, šol v naravi, športnih tekmovanj in drugih dejavnosti za posamezen razred. V dokumentu se zapišejo strokovna izpopolnjevanja in govorilne ure učiteljev, poleg tega pa so v njem opredeljeni tudi pogoji dela (prostor, pripomočki in rekviziti, učila, športna oprema učiteljev ipd.) in kadrovski pogoji (kdo bo poučeval, vodil dejavnosti ipd.). Letni delovni načrt za šport se pripravi v skladu s predmetnikom in učnim načrtom za šport, za njega pa so odgovorni športni

- 15 -

pedagogi v sodelovanju z razrednimi učitelji pod vodstvom ravnatelja šole, ki ga potem umesti v letni delovni načrt šole (Štemberger, 2004b, 2011; Zakon o osnovni šoli, 2006).

− Letna učna priprava za šport oz. letni učni načrt, ki je v domeni učitelja in ga pripravi za razred, v katerem poučuje predmet šport. Z dokumentom se določi skupno število ur pouka glede na šolski koledar, opiše in analizira stanje in posebnosti v razredu (raven znanja, posebnosti učencev, raven gibalnih sposobnosti ipd.) in na šoli (materialni in prostorski pogoji dela, oprema, podnebje, tradicija ipd.). Na podlagi analize stanja in skladno z učnim načrtom za šport učitelj opredeli učne cilje, ki morajo biti čim bolj konkretizirani, določi, koliko časa in kdaj se bo posvetil posameznim vsebinam, pri čimer lahko doda vsebine drugih športov, kot so kolesarjenje, rolanje, borilni športi, hokej ipd., opredeli standarde znanja tako za praktične kot tudi teoretične vsebine in čas njihovega preverjanja in ocenjevanja (Markun Puhan, 2015; Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011; Štemberger, 2004b, 2011).

− Tematska priprava, v katerem je natančno opredeljen načrt poučevanja posamezne športne teme iz učnega načrta (npr. gimnastika). Je dokument, v katerem so grobo napisane priprave za posamezno uro določenega vsebinskega sklopa (npr. preval naprej, stoja na rokah ipd.). Za posamezno učno uro učitelj določi stopnjo učnega procesa, zapiše okviren potek ure s praktičnimi in teoretičnimi vsebinami, in, katere učne metode in oblike bo pri uri uporabljal, dopiše še morebitno medpredmetno povezovanje, opombe in standarde znanja. Za vsak šport se učitelj avtonomno odloči, koliko ur mu bo namenil. Tako kot pri vseh drugih načrtovanjih upošteva učence in njihove sposobnosti, interes ter pogoje dela na šoli. Tematska priprava je pomembna zaradi vertikalnega oz. medrazrednega načrtovanju, pri čimer učitelj nadgrajuje vsebine iz razreda v razred, in zaradi horizontalnega oz. medpredmetnega načrtovanja, pri čimer šport povezuje z drugimi predmetnimi področji (Kovač, Strel 2002, v Štemberger, 2011).

− Učna priprava za posamezno uro športa, ki je zadnji korak v procesu športno-vzgojnega načrtovanja.

»Pisanje dnevne učne priprave se razlikuje glede na posameznega učitelja, glede na način pisanja priprav na posameznih šolah in tudi glede na predmet, ki ga učitelj poučuje.« (Štemberger, 2011, str. 198).

Učna priprava za šport je sestavljena iz glave priprave, v katerem učitelj zapiše šolo in razred, ki ga poučuje, število in spol učencev, prostor, v katerem bo potekala ura športa, datum in čas poučevanja ter zaporedno številko učne ure (Štemberger, 2011).

Pri načrtovanju dnevne učne priprave učitelj najprej določi osnovne značilnosti ure, med katerimi je glavni cilj učne ure, ki ga učitelj želi doseči s svojimi učenci. Iz glavnega cilja izhajajo še drugi cilji iz treh sklopov, ki jih bojo učenci med uro uresničevali: športna (gibalna in teoretična) znanja, razvoj funkcionalnih in gibalnih sposobnosti, čustveno-socialna raven (Štemberger, 2011). Učitelj učne cilje zapiše v konkretni, operativni obliki, pri načrtovanju pa si pomaga z učnim načrtom, v katerem so cilji napisani po vzgojno-izobraževalnih obdobjih. Učitelj tako cilje lažje individualno

- 16 -

prilagaja svojim učencem, njihovi razvojni stopnji in posebnostim, hkrati pa mu to prinaša precej avtonomnosti in odgovornosti pri načrtovanju (Markun Puhan, 2015; Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Učitelj nato izbere tip ure po vsebini (npr. atletska abeceda) in po etapi učnega procesa, pri čimer ima na voljo posredovanje novih vsebin, utrjevanje, ponavljanje, urjenje ter preverjanje in ocenjevanje znanja (Štemberger, 2011).

Ko učitelj načrtuje posamezno uro določi metodično enoto, npr. visoki štart, ki jo bo posredoval učencem v skladu z ustreznimi metodičnimi postopki, ki jih stroka navaja (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Učitelj premišljeno načrtuje tudi učne metode in oblike dela, ki so primerne posebnostim učencem, ki jih poučuje (število učencev, spol, starost, sposobnosti, znanje), in etapi učnega procesa. Učne metode in oblike naj bi bile čim bolj pestre in učinkovite, izbira pa je odvisna od učnih ciljev ure športa, vsebine in pogojev dela (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Učitelj lahko izbira med metodo demonstracije (posredno/neposredno in zaporedno/posamično), razlago in pogovorom, ter individualno, skupinsko in frontalno obliko dela (Štemberger, 2011).

Tekom načrtovanja mora premisliti in tudi v pripravo zapisati, kako bo med uro poskrbljeno za varnost, katere vse učne pripomočke bo uporabil, in navesti literaturo, s pomočjo katere je načrtoval učno uro športa (Štemberger, 2011).

Najbolj pomemben del načrtovanja posamezne učne ure športa je glavni del oz. telo dnevne učne priprave, ki je sestavljeno iz treh logično povezanih delov: pripravljalnega, glavnega in zaključnega dela ure, pri čimer je vsak del časovno opredeljen (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). V pripravljalnem delu učitelj opiše splošno in specialno ogrevanje oz.

gimnastične vaje, ki jim določi število ponovitev (Štemberger, 2011). V glavnem delu učne priprave mora učitelj zapisati snovno, metodično, organizacijsko in količinsko pripravo, vse štiri pa so nujne pri načrtovanju. V zaključnem delu dnevne priprave učitelj načrtuje delavnosti, ki so manj intenzivne, torej učence umiri in pripravi na konec ure. Učitelj lahko z učenci na koncu tudi analizira uro in ponovi teoretično vsebino (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).

Učitelj mora pri načrtovanju imeti ves čas v mislih, da v procesu poučevanja učenci spoznajo in doživijo šport kot vrednoto, ga sprejmejo kot vrednoto in ga vgradijo v svoj osebni vrednostni sistem (Kristan, 2009). To pa učitelj lahko doseže le, če pri svojem poučevanju povezuje praktično in teoretično znanje, pri čimer pa so praktične vsebine še vedno jedrni del pouka športa (Markun Puhan, 2015). Z gibalnim oz. praktičnim znanjem učenci neko dejavnost izvajajo, s pomočjo teoretičnega znanja pa učenci to dejavnost osmišljajo in ozavestijo. Ko pa te dejavnosti pri urah športa učenci povezujejo še s prijetnimi občutki in navdušenjem, se lahko pri njih oblikuje šport kot vrednota (Kristan, 2009). Teoretične vsebine, s katerimi učenci bolj razumejo šport in

- 17 -

koristnost redne vadbe, morajo tako biti nepogrešljiv del učne ure in jih učitelji ne smejo izključevati iz pouka športa (Kovač in Jurak, 2010).

Za bolj strokovno načrtovanje pedagoškega procesa je pomembno, da učitelj tekom pouka ves čas spremlja gibalne in funkcionalne sposobnosti, telesne značilnosti in športno znanje učencev ter sodelovanje učencev pri pouku (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Učitelj lahko tako pri naslednjem načrtovanju učne ure upošteva te značilnosti in posebnosti učencev in ustrezno diferencira učne cilje, izbiro vsebin, metod in oblik dela, ter individualizira obremenitev in intenzivnost športne vadbe (Škof, 2010).

2.3.3 Kakovosten pouk športa v osnovni šoli

Kakovosti športno-vzgojnega procesa ne smemo presojati po tekmovalnih dosežkih učencev, ampak jo lahko ovrednotimo po pozitivnem odnosu vseh učencev do predmeta šport in po stopnji uresničevanja kratkoročnih in dolgoročnih vzgojno-izobraževalnih smotrov. Prav od kakovosti šolskega športa je odvisno, koliko učencev se bo kasneje ukvarjalo z gibalnimi/športnimi aktivnostmi tudi v prostem času (Kristan, 2009). Kljub temu, da je stanje v Sloveniji med boljšimi v Evropi, se še vedno približno tretjina odraslih Slovencev v prostem času s športom sploh ne ukvarja (European Commission, 2017). Strokovnjaki se zato sprašujejo, kako še izboljšati športno- vzgojni proces, da bom čim bolj učinkovit in kakovosten (Hardman, 2008, v Kovač in Jurak, 2010).

Kakovosten proces športa se mora začeti že v prvem razredu osnovne šole, saj se s starostjo manjša vpliv gibalne/športne aktivnosti na otroka. Prav zaradi tega je kakovosten šport v osnovni šoli odgovornost vseh učiteljev in pravica učencev (Štemberger, 2005).

Štemberger (2003) je poleg ustreznega načrtovanja športno-vzgojnega procesa, ki mora temeljiti na učnem načrtu in mora biti prilagojeno učencem, ki jih poučujemo, navedla in raziskala še nekaj dejavnikov, ki vplivajo na kakovost šolskega športa. Prav pri vseh pa bi bila potrebna izboljšava, saj je po njeni raziskavi sodeč poučevanje slovenskih učiteljev zelo pomanjkljivo in stihijsko.

Eden izmed dejavnikov kakovostnega pouka športa, ki ga morajo učitelji upoštevati že pri samem načrtovanju pouka, je učna diferenciacija in individualizacija. Učenci so si med seboj različni, tako po razvojni stopnji, znanju kot tudi telesnih sposobnostih in gibalni učinkovitosti, zato moramo za kakovosten učni proces na vseh stopnjah upoštevati njihove razlike tudi pri pouku športa (Škof, 2010). Učitelj športa lahko znotraj vadbene skupine diferencira in individualizira delo z različnimi učnimi cilji, z izbiro različnih vsebin in obremenitev ter z uporabo različnih učnih oblik, metod in pripomočkov (Kovač in Jurak, 2010). Štemberger (2003) ugotavlja, da je diferenciacija in individualizacija pri učiteljih slabo upoštevana in uporabljena, kar se kaže že iz neustreznega načrtovanja pouka športa, pri čimer ne upoštevajo rezultatov športno-vzgojnega kartona.

V sklopu načrtovanja procesa je pomembna tudi izbira učnih metod in oblik dela, ki vplivajo na aktivnost učencev med samo uro športa. Efektivni čas učencev, ki pokaže, koliko časa so učenci