UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO
NUŠA KASTELIC
Psihološki vidiki oseb po amputaciji uda: kvalitativna raziskava
Magistrsko delo
Mentor: red. prof. dr. Gregor Žvelc, spec. klin. psih.
Ljubljana, 2022
2
3
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju, red. prof. dr. Gregorju Žvelcu, spec. klin. psih., za vse nasvete in vodenje pri pisanju magistrskega dela. Hvala tudi za deljenje izkušenj in priložnost za učenje.
Hvala družini za vso podporo tekom študija in pri pisanju magistrskega dela. Brez vas danes zagotovo ne bi bila oseba, kakršna sem. Hvala prijateljem, da ste me razumeli in podpirali, in hvala kolegom na fakulteti, da ste mi lajšali to pot.
4
5
Izvleček
Amputacija uda ima dolgoročne učinke na življenje posameznikov. Psihološki izzivi, s katerimi se osebe po amputaciji uda srečujejo, so soočanje z amputacijo in njeno sprejemanje, doživljanje sebe in svojega telesa ter spremenjena kakovost življenja. Na vzorcu desetih oseb, ki so imeli amputacijo spodnjega ali zgornjega uda pred vsaj tremi leti, smo s pomočjo kvalitativne analize raziskovali, kako se ti trije vidiki kažejo kot dolgoročna posledica amputacije uda. Z udeleženci smo izvedli polstrukturirani intervju. Ugotavljamo, da se osebe z amputacijo uda soočajo v treh fazah – faza pred amputacijo, faza takoj po amputaciji in pa dolgoročno po amputaciji uda. Čeprav je obdobje po amputacijo uda težko zaradi privajanja na nov način življenja in doživljanja intenzivnih čustev, večina oseb amputacijo več let po posegu sprejema. Za soočanje z amputacijo so pomembne razvite učinkovite strategije spoprijemanja in pa zaznavanje virov moči. Amputacija uda vpliva na kakovost življenja posameznikov tudi več let po amputaciji uda. Večini oseb se zaradi spremenjenih telesnih zmožnosti, telesnega izgleda in drugačnega načina življenja po amputaciji uda, spremeni doživljanje sebe in vedenje v družbi. Čeprav večina oseb amputacijo danes sprejema, se še vedno soočajo z negativnimi občutji, nekateri doživljajo simptomatiko značilno za depresivnost. Ugotavljamo povezave med soočanjem z amputacijo, njenim sprejemanjem, doživljanjem lastnega telesa in vplivom amputacije na posameznikovo življenje ter stopnjo zaznane bolečine v krnu oz. fantomskem udu in utelešenjem proteze. Osebe, ki doživljajo hujše bolečine v krnu ali fantomskem udu in ne sprejemajo proteze, amputacije več let po posegu ne sprejemajo, svoje telo vrednotijo bolj čustveno in zaznavajo več negativnih vplivov amputacije uda na njihovo življenje od oseb, ki nimajo hudih bolečin in sprejemajo protezo. Ta raziskava služi začetnemu pregledu področja. V nadaljevanju predlagamo poglobljeno raziskovanje in podkrepitev ugotovitev s kvantitativnim pristopom. Na podlagi tega bi lahko ugotavljali konkretne potrebe in želje glede zdravstvene in socialne opore več let po amputaciji uda, kasneje pa oblikovali primeren predlog za obravnavo teh oseb.
Ključne besede: amputacija uda, spoprijemanje z amputacijo uda, vplivi amputacije uda, doživljanje sebe, kakovost življenja
6
Psychological aspects of limb amputation: a qualitative study
Abstract
Limb amputation has long-term effects on the lives of individuals. The psychological challenges that people face after limb amputation are coping with and accepting the amputation, experiencing themselves and their bodies, and an altered quality of life. Using a qualitative analysis of a sample of ten people with lower or upper limb amputation, we investigated how these three aspects manifest themselves as a long-term consequence of limb amputation. We conducted a semi-structured interview with the participants. We find that people face with limb amputation in three phases – phase before the amputation, right after the amputation and long-term. Even though the phase after the amputation in hard because of the new lifestyle and experiencing intense emotions connected to that, most people successfully deal with the amputation and accept it today, several years later.
Functional coping strategies and percieved sources of help are important in dealing with amputation. Limb amputation changes the quality of individuals life. People after amputation experience a change to their identity, they are also disturbed by the aesthetic aspect of the body after amputation. Besides most people accept limb amputation, they still experience intense negative feelings, some report of symptoms that might be classified as depression. Experiencing phantom limb pain and prothesis embodiment is connected to coping with amputation and experiencing themself and their bodies. People that has strong phantom limb pain and do not accept prothesis report of not accepting the amputation, put negative conotation to their bodies and experience more negative aspects of amputation to their lives. This research serves as an initial overview of the field. In the future, we propose in-depth research and support of findings with a quantitative approach. On this basis, concrete needs and wishes for health and social support could be identified several years after limb amputation, and a suitable proposal for the treatment of these persons could be made at a later stage.
Keywords: limb amputation, coping with limb amputation, effects of limb amputation, self- experience, quality of life
7
8
Kazalo vsebine
1 Uvod ... 10
1.1 Soočanje z amputacijo in njeno sprejemanje ... 11
1.2 Doživljanje sebe in svojega telesa po amputaciji ... 13
1.3 Kakovost življenja oseb po amputaciji uda ... 15
1.4 Namen ... 18
2 Metoda ... 19
2.1 Udeleženci ... 19
2.2 Pripomočki ... 20
2.3 Postopek ... 20
3 Rezultati ... 21
3.1 Podrobnejši opis udeležencev glede na značilnosti amputacije uda ... 22
3.1.1 Značilnosti amputacije uda ... 23
3.1.2 Doživljanje bolečin v krnu ali fantomskem udu ... 23
3.1.3 Utelešenje proteze ... 23
3.2 Psihološki vidiki oseb po amputaciji uda ... 24
3.3 Soočanje z amputacijo uda ... 27
3.3.1 Sprejemanje amputacije uda ... 27
3.3.1.1 Sprejemanje amputacije uda pred posegom ... 27
3.3.1.2 Sprejemanje amputacije uda takoj po posegu ... 28
3.3.1.3 Sprejemanje amputacije uda več let po posegu ... 28
3.3.2 Nesprejemanje amputacije uda... 28
3.3.2.1 Nesprejemanje amputacije uda takoj po posegu ... 29
3.3.2.2 Nesprejemanje amputacije uda več let po posegu ... 30
3.4 Strategije spoprijemanja z amputacijo uda ... 30
3.4.1 Učinkovite strategije spoprijemanja ... 31
3.4.1.1 Notranji lokus kontrole ... 31
3.4.1.2 Kognitivno spopadanje s težavo ... 31
3.4.1.3 Aktivni pristop k reševanju težav ... 31
3.4.1.4 Pozitivna naravnanost ... 33
3.4.1.5 Primerjava z drugimi s težjo obliko amputacije ... 33
3.4.2 Neučinkovite strategije spoprijemanja ... 33
3.4.2.1 Izogibanje ... 33
3.4.2.2 Obup ... 33
3.5 Viri moči pri soočanju z amputacijo uda ... 34
3.5.1 Zanašanje na lastne vire moči ... 34
3.5.2.1 Ožji družinski člani ... 34
3.5.2.2 Delo ... 35
3.5.2.3 Spremljanje motivacijskih vsebin ... 35
3.5.2.4 Medicinsko osebje ... 35
3.6 Doživljanje sebe po amputaciji uda ... 35
9
3.6.1 Spremenjen pogled nase ... 36
3.6.1.1 Spremenjena identiteta ... 36
3.6.1.2 Sprejemanje sebe po amputaciji uda ... 37
3.6.2 Doživljanje svojega telesa po amputaciji uda ... 37
3.6.2.1 Spremenjena telesna podoba ... 37
3.6.2.2 Čustveno vrednotenje telesnih zmožnosti ... 38
3.7 Vpliv amputacije uda na vsakdanje življenje ... 38
3.7.1 Ovirano vsakdanje delovanje ... 38
3.7.2 Prilagoditev vsakdanjega življenja ... 39
3.7.3 Boljše življenje po amputaciji uda ... 40
3.7.5 Sprememba vedenja drugih ljudi ... 41
3.8 Razvoj modela psiholoških vidikov oseb več let po amputaciji uda ... 42
4 Razprava ... 45
4.1. Prva faza – Doživljanje amputacije uda pred posegom ... 46
4.2. Druga faza – Doživljanje amputacije uda takoj po posegu ... 46
4.2.1 Soočanje z amputacijo uda ... 46
4.2.2 Strategije spoprijemanja ... 48
4.2.3 Viri moči... 48
4.3 Tretja faza – Doživljanje amputacije uda več let po posegu... 49
4.3.1 Soočanje z amputacijo uda ... 49
4.3.2 Doživljanje sebe po amputaciji uda ... 50
4.3.3 Vpliv amputacije uda na vsakdanje življenje ... 52
4.4 Omejitve ter predlogi za nadaljnje raziskovanje ... 54
5 Zaključki ... 54
Reference ... 56
Priloge ... 62
Vprašanja pri polstrukturiranem intervjuju ... 62
Izjava o avtorstvu ... 63
10
1 Uvod
Amputacija je izguba ali odstranitev uda, dela uda ali drugega telesnega organa, ki je lahko bodisi prirojena bodisi posledica bolezni ali poškodbe (Horvat in Burger, 2013). Večina amputacij (do 90 %), ki so posledice bolezni, je amputacij spodnjega uda (Ephraim idr., 2003). Zdravnik se za amputacijo odloči, kadar so vse ostale možnosti zdravljenja izčrpane.
Pogosto pa je to neizogiben poseg pri naprednem stanju bolezni, kot so diabetes, periferna arterijska okluzivna bolezen, onkološka obolenja ali infekcije, in v življenje posameznika prinesejo dramatično spremembo (Holzer idr., 2014). Pri amputaciji lahko kirurg odstrani cel oboleli ud, prst ali več teh, polovico stopala s prsti, nogo pod kolenom ali nad kolenom.
Kirurg odstrani vse obolelo tkivo z namenom zmanjšanja vnetja po operaciji in zagotavljanja boljšega zdravljenja po amputaciji. Rezultati amputacije naj bi bili boljši pri podkolenski kot nadkolenski amputaciji, ker je le-ta povezana z obsežnejšo prizadetostjo perifernih arterij.
Kljub temu je lahko celjenje rane po amputaciji uda zaradi slabe prekrvavitve dolgotrajnejše, lahko pride do infekcij in je občasno potrebno opraviti tudi reamputacijo (odrezati višje). Cilj rehabilitacije po amputaciji spodnjega uda pri osebi, ki je bila pred operacijo zmožna hoditi, je usposobiti to osebo za hojo s protezo (Praznik, 2016). Čeprav proteza v življenje posameznika z amputacijo uda prinese veliko koristi, pa navajanje nanjo ni vedno enostavno.
Sprejetje in dolgoročno uporabljanje proteze je odvisno od vrste amputacije, posameznikove motivacije in vrste proteze (Stark, 2018). Ključni dejavnik, ki napoveduje sprejetje proteze zgornjega uda, je nezadovoljstvo z izgledom in s funkcionalnostjo proteze. Nezadovoljstvo s protezo spodnjega uda pa je povezano z moteno telesno samopodobe in nezadovoljstvom s svojim telesom pri osebah z amputacijo spodnjega uda (Bekrater-Bodmann, 2020).
Amputacije zgornjega uda so veliko redkejše od amputacij spodnjega uda (Burgar idr., 2017). Med seboj se pomembno razlikujejo v vzroku nastanka. Če so amputacije spodnjih udov pogosto posledica dlje trajajočih bolezni, so amputacije zgornjih udov predvsem posledica nesreč in poškodb (Horvat in Burger, 2013). Amputacije spodnjega uda so tako pogostejše pri starejših osebah, amputacije zgornjega uda pa pri mlajših, izrazito mlajših moških (16−54 let). Med amputacijami zgornjega uda so najpogostejše popolne in delne amputacije prstov roke (Kuret idr., 2011). To lahko vpliva na funkcijo roke, torej prijemanje in rokovanje z različnimi predmeti v vsakdanjem življenju in na neverbalno komunikacijo.
Poleg tega pa je za osebo pomembna tudi izguba občutka za dotik in proprioceptivnih povratnih informacij. Z amputacijo se ji spremeni telesni videz, s tem pa lahko poruši telesna shema in poslabša kakovost življenja. Posledica tega je, da ima lahko posameznik številne težave pri vsakdanjih aktivnostih in lahko ima tudi s tem povezane duševne težave (Burger in Marinček, 2007; Burger idr., 2010; Demet idr., 2003). Glavni cilj rehabilitacije je torej usposobiti te osebe za samostojnost pri vseh aktivnostih, ki so zanje in za kulturno okolje, v katerem živijo, primerne ter jih ponovno vključiti v družbo (Burger idr., 2010).
Amputaciji uda pogosto sledi občutek, da je odstranjeni del telesa še vedno prisoten . Ta občutek je koristen pri sprejemanju proteze . Pri 50 – 80 % oseb pa je prisotna tudi bolečina, ki jo pacienti pogosto opisujejo kot zbadanje , trganje, občutenje krčev, žgečkanje, pekočo bolečino ali občutek , da je ud v bolečem , neprijetnem položaju (Flor, 2002). To bolečino v delu telesa , ki ga več ni , je leta 1872 nevrolog S. Weir Mitchell poimenoval fantomska bolečina (Nathanson, 1988). Nekatere osebe občutijo bolečino kot občasno neprijetnost, za druge pa je bolečina neznosna in jim močno otežuje vsakodnevno delovanje, zmanjša kvaliteto življenja in vpliva na kvaliteto spanja . Kako se oseba spopada z bolečino in kako uspešno ob bolečini deluje , je poleg nevroloških dejavnikov odvisno tudi od psiholoških
11
vidikov, npr. količine zaznanega stresa, stopnje anksioznosti in depresije ter strategije spopadanja z bolečino (Fuchs, Flor in Bekrater-Bodmann, 2018). Prisotnost zaznavanja odstranjenega uda in pa bolečina v fantomskem udu naj bi z leti po amputaciji upadali, kljub temu pa naj bi ti simptomi lahko bili prisotni tudi 20 let po amputaciji v tolikšni meri, da negativno vplivajo na funkcijo posameznika (Ebrahimzadeh in Hariri, 2009).
Raziskovalci predvidevajo, da se bo do leta 2050 število amputacij, zaradi trenutnega prevladujočega življenjskega sloga, podvojilo (Ziegler-Graham idr., 2008). Zato je pomembno, da kot psihologi naslavljamo psihološke vidike oseb po amputaciji, saj, kot ugotavljamo v nadaljevanju te naloge, se lahko osebe z amputacijo srečujejo s številnimi psihosocialnimi izzivi tudi več let po amputaciji.
Amputacija lahko pri osebah povzroči bodisi trajno invalidnost bodisi začasno ali trajno gibalno oviranost (Chin idr., 2002). Osebe z amputacijo spodnjega uda se pogosto vidijo kot del posebne skupine oseb, ki imajo, primerjalno z osebami brez amputacije, posebne potrebe in potrebujejo dodatno oskrbo (Horgan in MacLachlan, 2004). To videnje lahko prispeva k relativno visoki stopnji depresije in anksioznosti med osebami z amputacijo, ki sta posebej izraziti v prvih dveh letih po amputaciji (Singh idr., 2007). Posledično je lahko njihovo socialno udejstvovanje in vrnitev v vsakdanje življenje po amputaciji oteženo (Bragaru idr., 2011). Ker je amputacija pogosto razlog za številne omejitve tako pri poklicnih, prostočasnih in socialnih aktivnostih, lahko okrni osebnostno integriteto in zniža stopnjo kvalitete življenja osebe z amputacijo (Holzer idr., 2014). Ti in drugi psihološki vidiki amputacije uda so podrobneje opisani v nadaljevanju uvoda, z nalogo pa želimo raziskati, s kakšnimi psihološkimi izzivi se soočajo osebe z amputacijo uda v Sloveniji, več let po sami amputaciji.
Med pregledom literature ugotavljamo, da so z življenjem z amputacijo uda povezani konstrukti, kot so sprejemanje amputacije uda, doživljanje sebe po amputaciji uda in kakovost življenja po amputaciji uda. Ti konstrukti so med seboj močno povezani in se prepletajo. Zaradi lažjega pregleda področja so v nadaljevanju področja ločena po poglavjih.
Zaradi krajšega poimenovanja v tej nalogi pišem o amputaciji uda, lahko pa gre tudi za delno amputacijo uda, npr. amputacija prstov, delno amputacijo stopala itd.
1.1 Soočanje z amputacijo in njeno sprejemanje
Največja sprememba, s katero se morajo osebe po amputaciji soočiti, je izguba fizičnih zmožnosti in samostojnosti. Hkrati se morajo, kot bo podrobneje opisano v naslednjem poglavju, soočiti s spremenjeno podobo telesa in se sprijazniti s tremi podobami svojega telesa: telo pred amputacijo, telo brez proteze in telo s protezo (Rybarczyk idr., 2000). Kar lahko dodatno oteži soočanje s temi spremembami, je dejstvo, da se osebe z amputacijo uda pogosto počutijo oz. so v družbi dojete kot osebe z ovirami (invalidi) in so lahko del stigmatizirane skupine ljudi (Horgan in MacLachlan, 2004).
Horgan in MacLachlan (2004) poročata o štirih fazah soočanja z amputacijo: a) pre- operativna faza, b) faza takoj po operaciji, c) faza med rahabilitacijo in d) faza dolgoročno po amputaciji. Poročata o številnih izsledkih raziskav o soočanju z amputacijo v prvih treh fazah, medtem ko ugotavljata, da je na področju soočanja z amputacijo dolgoročno po posegu, raziskav malo. V preoperativni fazi, ko so osebe seznanjene s tem, da je potrebna amputacija, se osebe, pri katerih je potrebna amputacija zaradi poškodbe ali nesreče, običajno odzovejo medlo, saj se ne zavedajo dobro situacije in okoliščin, v kateri so se znašle, zato niso v poziciji, ko bi lahko procesirale prejeto informacijo. Na drugi strani osebe, ki
12
potrebujejo amputacijo uda zaradi naprednega stanja bolezni, izkazujejo občutke olajšanja, saj se jim zdi amputacija rešitev za njihovo obolenje in zmanjšanje bolečin. Kljub olajšanju naj bi bile te osebe zaskrbljene glede njihove prihodnosti (Horgan in MacLachlan, 2004). V fazi takoj po amputaciji uda naj bi osebe doživljale občutke obupanosti in distresa, čustvene otopelosti in močno nagnjenje k zanikanju pomena situacije (Gallagher in MacLachlan, 2001;
Parkes, 1975). Med rehabilitacijo se osebe soočijo z realnostjo situacije, dolgoročno po amputaciji pa se morajo prilagoditi novemu življenju, brez konstantne pomoči rehabilitacijskih centrov (Horgan in MacLachlan, 2004).
Ko oseba konča z obiskovanjem rehabilitacijskih programov in se vrne v vsakdanje življenje, naj bi se šele dodobra zavedala posledic, ki jih ima amputacija na njihovo življenje.
Takrat je oseba v soočanju z novim načinom življenja sama, zato raziskovalci opozarjajo na pomen socialne opore pri uspešnem soočanju posameznika z amputacijo (Bradway idr., 1984; Horgan in MacLachlan, 2004). Pri soočanju posameznika z amputacijo sta pomembna predvsem dva vidika socialne opore – podporna vedenja drugih in presoja posameznika glede socialne opore, ki jo prejema. Podporna vedenja drugih se nanašajo na konkretna dejanja, ki jih bližnji storijo za osebo in so ji v pomoč pri vsakodnevnem funkcioniranju.
Presoja posameznika glede socialne opore, ki jo prejema, pa je subjektivna ocena posameznika, kako kakovostni so njegovi odnosi z drugimi, ki so mu v oporo in s koliko osebami ima tak odnos. Zanimivo se preveč podpornih vedenj s strani drugih povezuje s slabšim prilagajanjem na fizično nezmogljivost (Horgan in MacLachlan, 2004). Zaznavanje kakovostnih odnosov posameznika z drugimi pa se povezuje z boljšim prilagajanjem na spremenjeno fizično zmogljivost, z manjšim nivojem depresivne simptomatike in manjšo stopnjo fantomske bolečine en mesec po amputaciji (Jensen idr., 2002). Obdobje po amputaciji je lahko težko tudi za bližnje amputiranca. Njihovo doživljanje in misli ob amputaciji so lahko podobne kot misli amputiranca. Zaradi njihove zaskrbljenosti lahko postanejo pretirano zaščitniški, včasih pa so zaradi lastne obremenjenosti s situacijo nezmožni amputirancu zagotoviti dovolj opore, saj jo potrebujejo tudi sami. V takih primerih je smiselno razmisliti o dodatni strokovni opori bližnjih oziroma cele družine (Bhuvaneswar idr., 2007).
Čustveni odziv, ki sledi odstranitvi uda, je podoben odzivu, ki se pojavi ob izgubi ljubljene osebe. Faze žalovanja po izgubi uda namreč sovpadajo s fazami žalovanja ob izgubi partnerja. Proces žalovanja se začne s fazo šoka, nadaljuje z zanikanjem, sledi doživljanje anksioznosti in depresivnosti, nato pa naj bi se začelo postopno sprejemanje stanja (Horvat in Burger, 2013; Horgan in MacLachlan, 2004). Proces sprejemanja je sestavljen iz dveh delov: iz sprejemanja posledic in prilagajanja na izgubo uda (Saradjian in Thompson, 2008).
Sprejemanje amputacije je definirano kot končni cilj soočanja z amputacijo. Ko oseba sprejme amputacijo, naj bi dosegla: a) psihološko ravnotežje, b) ponovno socialno vključitev, c) pozitivno naravnanost k doseganju življenjskih ciljev, d) pozitivno samopodobo ter e) pozitivno dojemanje sebe, drugih in lastnih (ne)zmožnosti. Je pa to dinamični proces, ki se lahko med posamezniki razlikuje.
Dejavniki, ki jih raziskovalci povezujejo z boljšim sprejemanjem in soočanjem z amputacijo, so več pretečenega časa od amputacije, večja stopnja socialne opore, večje zadovoljstvo s protezo, višji nivo aktivnega spopadanja s težavami, optimizem kot osebnostna predispozicija, nižji nivo amputacije (npr. podkolensko amputacijo hitreje sprejmejo kot nadkolensko), nižji nivo fantomske bolečine in bolečine v krnu. Večina raziskav ne potrjuje povezave med sociodemografskimi dejavniki in soočanjem z amputacijo.
Nekatere pa, ki to potrjujejo, ugotavljajo, da naj bi se starejše osebe in moški bolje soočali z
13
amputacijo kot mlajše osebe in ženske (Horgan in MacLachlan, 2004). Kljub temu je, kot omenjeno, proces soočanja z amputacijo kompleksen in individualno pogojen. Pretekle študije so se pri raziskovanju soočanja z amputacijo osredotočale predvsem na doživljanje depresivne simptomatike in drugih psiholoških stanj (Rybarczky idr., 1992; Williamson idr., 1994), v zadnjih letih pa predvsem na rezilientnost in mehanizme spopadanja s stresnimi situacijami (Gallagher in MacLachlan, 2001; Oaksford idr., 2005). Pri slednjih naj bi imela največjo vlogo pozitivni pristop k reševanju težav in zaznavanje notranjega lokusa kontrole nad prizadetostjo zaradi amputacije (Desmond in Gallagher, 2008). Osebe, ki imajo visoko izražen optimizem, pogosteje najdejo pozitivni pomen v amputaciji kot pesimistične osebe. S tem, ko v amputaciji najdejo pozitivni pomen, zaznajo večji občutek kontrole nad situacijo.
To pa postopoma vodi k večjemu občutku skladnosti, boljši samopodobi in boljšemu sprejetju amputacije (Dunn, 1996). Po drugi strani naj bi bilo katastrofiranje pozitivno povezano z večjim doživljanjem bolečin in psihološkega distresa (Jansen idr., 2002).
Strategije spoprijemanja oseb z amputacijo uda naj torej ne bi ble drugačne od strategij spoprijemanja oseb z drugimi kroničnimi boleznimi. Razdelimo jih lahko v tri glavne dimenzije: a) aktivno spopadanje proti pasivnemu spopadanju oz. izogibanju, b) optimizem proti pesimizmu in c) čustveno proti kognitivnemu spopadanju (Livneh idr., 2000).
Horvat in Burger (2013) sta med amputiranci zgornjega uda, pri katerih je povprečni pretečeni čas od amputacije 21,5 let, ugotovili delovanje obrambnih mehanizmov.
Predvsem izraziti sta bili dve vrsti obramb – mehanizem zanikanja, ko se oseba ne zmore spoprijeti s preveč bolečim dejstvom in ga kljub dejstvom ne priznava, ter mehanizem kompenzacije, pri katerem želi posameznik pomanjkljivosti, ki se kažejo na nekem področju, popraviti oziroma nadomestiti z dokazovanjem na drugem področju, na katerem dosega uspehe in se počuti močnega. Udeleženci raziskave so tako poročali o ekstremnih športnih udejstvovanjih, pogosto pa so izpostavljali nemoteno opravljanje fizičnih aktivnosti, ki jih zmorejo kljub zmanjšanju delovanja zaradi amputacije. Gallagher in MacLachlan (1999) ugotavljata, da se osebe, ki so imele travmatično izkušnjo amputacije, na izgubo uda pogosteje odzovejo z izogibanjem in zanikanjem, od oseb, katerih amputacija je bila pričakovana posledica naprednega stanja bolezni. Na drugi strani naj bi se osebe, katerih amputacija uda je pričakovana posledica naprednega stanja bolezni, pogosteje odzvale z jezo in sovraštvom. Vzrok amputacije pa naj ne bi bil povezan z doživljanjem psihiatričnih simptomov (anksioznosti, depresije) (Horgan in MacLachlan, 2004). Kljub temu nekatere raziskave, ki preučujejo dolgoročno spopadanje z amputacijo, predvsem pri vojnih veteranih, ki so med delom v vojski izgubili ud, ugotavljajo, da večina teh oseb še več let po izgubi uda doživlja psihološke posledice amputacije (Daughtery, 2003; Ebrahimzadeh idr., 2006; Lacoux idr., 2002). V longitudinalni študiji (Ebrahimzadeh in Hariri, 2009) so 200 vojnih veteranov z amputacijo uda spremljali v povprečju 17,4 leta od amputacije. 54 % oseb, ki so sodelovale v raziskavi, je poročalo o psiholoških posledicah po amputaciji uda. Imeli so bodisi anksiozne motnje, posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), depresijo ali težave z nadzorovanjem jeze.
Med temi je bila najpogostejša motnja PTSM (32 %). Te rezultate lahko povezujemo s travmatično izkušnjo izgube uda med delom v vojski. Skoraj polovica oseb s psihološkimi težavami je v času raziskave obiskovalo strokovno psihološko obravnavo (svetovanje, psihoterapija, psihiatrična medikamentozna obravnava), kar jih večina ocenjuje kot pozitivno izkušnjo in pomoč pri soočanju z amputacijo in okoliščinam, ki so botrovale k amputaciji.
1.2 Doživljanje sebe in svojega telesa po amputaciji
14
“Doživljanje sebe na različnih življenjskih področjih in v povezavi z različnimi socialnimi vlogami tvori koncept samopodobe, ki pa je sinonim za besedno zvezo – kdo sem.” (Horvat in Burger, 2013, str. 14). To nam omogoča predstavo o samem sebi, o tem, kaj smo mi in kaj je del nas ter kakšna so naša pričakovanja do nas samih (Rakovec-Felser, 2009).
Del samopodobe je povezan tudi z lastno percepcijo telesa, kar v literaturi najdemo pod pojmom telesna podoba (angl. body image). Telesna podoba se povezuje s posameznikovo percepcijo, občutki in mislimi o lastnem telesu. Vključuje zaznavanje lastnih telesnih mej, ocenjevanje privlačnosti in občutke, vezane na telesno obliko in njegovo velikost (Grogan, 2006). Med splošno samopodobo in telesno podobo je težko potegniti ostro mejo, saj se koncepta med seboj prepletata. Med preučevanjem literature ugotavljamo, da večina raziskovalcev v povezavi z amputacijami omenja telesno podobo (Holzer idr., 2014; Murray in Fox, 2002; Struma idr., 2021).
Za posameznikovo samopodobo je ključnega pomena občutek skladnosti skozi različna življenjska obdobja. To skladnost pa lahko prekinejo stresni dogodki, med katere sodijo tudi posameznikove poškodbe in bolezni (Horvat, 2013). Zaradi poškodbe ali bolezni lahko pride do zmanjšane zmožnosti delovanja posameznika, ki je eden ključnih dejavnikov za spremembo v življenjskem slogu in posledično spremembo v doživljanju samega sebe (Ajala, 2001, v Horvat in Burger, 2013). Eden pogostejših razlogov za zmanjšano zmožnost delovanja je amputacija. To lahko spremeni pomembne vloge telesa, ki osebi omogočajo potrjevanje in vzdrževanje njegove samopodobe, osebnostne identitete in socialnih vezi (Horvat in Burger, 2013). Osebe po amputaciji uda se morajo privaditi na spremenjeno fizično in socialno delovanje in vključiti te spremembe v svojo novo podobo sebe oziroma v svojo novo identiteto. V zgodnjih fazah po amputaciji se lahko osebe počutijo iznakažene, prazne in ranljive. S časoma pa spoznavajo, koliko so, kljub amputaciji, zmožne – tako mentalno kot fizično. Ta proces ugotavljanja lastnih zmožnosti vpliva na posameznikovo dojemanje sebe (Horgan in MacLachlan, 2004).
Poleg spremembe zmožnosti opravljanja različnih aktivnosti vsakdanjega življenja amputacija uda povzroči tudi izgubo zmožnosti občutenja in zaznavanja s tem delom telesa ter izgubo privlačnosti in z njo povezane sproščenosti pri navezovanju socialnih stikov (Horvat in Burger, 2013; Kovačič, 2016, v Dolarid, 2018). Doživljanje svojega telesa ima namreč močan socialni izvor. Vlogi telesa samemu sebi in kot dražljaj drugim se v veliki meri prekrivata, zato doživljanje svojega telesa vpliva na socialno vedenje. Nekaj raziskav je prišlo do ugotovitev, da moške po amputaciji bolj skrbi sama funkcija telesa, ženske pa bolj izkrivljena feminina podoba telesa (Murray in Fox, 2002; Parkes in Napier, 1970). Na oceno telesnega videza poleg spola vpliva tudi starost in vrsta amputacije. Osebe, ki so doživele amputacijo pred 25. letom starosti naj bi bolj pozitivno dojemale svoje telo in imele boljšo samopodobo od oseb, ki so amputacijo doživele po 50. letu starosti (Crosby in Miller, 2005).
Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da imajo osebe, ki imajo amputiran zgornji ud in so uporabniki proteze, nižjo samopodobo od oseb z amputacijo in protezo spodnjega uda (Dolarid, 2018; Desteli idr., 2014). To lahko povezujemo z ugotovitvami Hrovat in Burger (2013), ki navajata, da je izgubljene funkcije roke s protezo težje nadomestiti kot funkcije noge. Proteza zgornjih udov pa je tudi bolj opazna in jo je težje skriti od proteze spodnjih udov. Holzer s sodelavci (2014) ugotavlja, da imajo osebe, ki po amputaciji čutijo bolečine v fantomskem udu, nižjo samopodobo od oseb, ki bolečine v fantomskem udu ne čutijo.
Uporaba proteze po amputaciji ima pozitivni učinek na zaznavanje lastnega telesa in telesno samopodobo (Sturma idr., 2021). Saradjian in Thompson (2008) navajata, da uporaba proteze lahko vzpodbudi posameznikovo socialno življenje in spremeni obliko
15
posameznikove interakcije z drugimi. Namen proteze je, da posamezniku povrne podobo telesa in izboljša delovanje na estetsko sprejemljiv način. Kot že omenjeno, je sprejemanje proteze pomemben del rehabilitacije. Glavni cilj sprejemanja proteze je ta, da uporabnik sprejme protezo kot funkcionalni del njegovega telesa – t. i. utelešenje proteze. Raziskovalci nekaterih študij (Canzoneri idr., 2013; McDonnell idr., 1989) ugotavljajo, da lahko proteza za osebo z amputacijo uda predstavlja podaljšanje telesa, manj študij pa se ukvarja s tem, ali je lahko umetni ud resnično sprejet kot integrirani del posameznikovega telesa. Ta razlika je pomembna, saj naj bi utelešenje proteze, v primerjavi z dojemanjem proteze kot pripomočka za lažje delovanje, predstavljalo večjo verjetnost za sprejemanje proteze in zadovoljstvo z njo. Prav sprejemanje in zadovoljstvo s protezo pa naj bi bilo povezano z manj motnjami v telesni samopodobi oseb z amputacijo uda (Bekrater-Bodmann, 2020). Bekrater-Bodmann (2020) ugotavlja, da večina oseb z amputacijo spodnjega uda lahko doseže utelešenje proteze in da je utelešenje proteze pri amputirancih kvalitativno primerljivo z eksperimentalno povzročenimi izkušnjami utelešenja pri osebah brez amputacije uda. V raziskavi ugotavlja tudi, da je utelešenje proteze pozitivno povezano s splošno boljšimi izidi rehabilitacije. Struma idr. (2021) v longitudinalni študiji ugotavljajo, da večina udeležencev 2,5–5 let po prejemu proteze dosega višje rezultate na lestvici Body Image Questionnaire 20 (BIQ-20), manj negativno ocenjuje lastno telo in bolj pozitivno vrednoti vitalnost lastnega telesa. Ti udeleženci poročajo o močnem do zmernem utelešenju proteze.
Horvat in Burger (2013) sta se ukvarjali z vprašanjem samopodobe pri osebah po amputaciji roke. Povprečni čas od preteka amputacije, ki je bila v vseh primerih posledica nesreče, je znašal 21, 5 let. Ugotovili sta, da je za udeležence značilna zelo nejasna in razpršena predstava o samem sebi, hkrati pa naj bi bilo pri njih zvišano obrambno varovalno vedenje. Eno takih je visoko izražena samokritičnost. To nakazuje na nezadovoljstvo z običajnim vedenjem in posledično strogost do samega sebe. Posameznik v položaju, ko je ogroženo njegovo pozitivno stališče do sebe oziroma zadovoljstvo s seboj, svojo samopodobo potrjuje preko obrambnega varovalnega vedenja. To področje se močno prepleta s sprejemanjem amputacije, zato je več o ostalih obrambnih mehanizmih zapisano v zgornjem poglavju.
1.3 Kakovost življenja oseb po amputaciji uda
Koncept kakovosti življenja je zelo širok in kompleksen, zanj pa obstajajo različne opredelitve. Liu (1976) pravi, da je toliko definicij kakovosti življenja, kolikor je ljudi, saj se posamezniki med seboj razlikujemo v tem, kaj nam je zares pomembno v življenju. Model kakovosti življenja vključuje objektivne in subjektivne pokazatelje, širok nabor življenjskih področij in posameznikove vrednote. Kakovost življenja je multidimenzionalni model, ki je lahko zajet v petih kategorijah: fizično blagostanje, materialno blagostanje, socialno blagostanje, čustveno blagostanje ter psihološko blagostanje (Felce in Perry, 1995).
Psihološko blagostanje je pomemben vidik pri preučevanju posameznikove kvalitete življenja (Lam idr., 2019). Tudi to je sestavljeno iz večih dimenzij (Ryff in Singer, 2006):
a) sprejemanje samega sebe, b) pozitivni odnosi z drugimi, c) osebnostna rast,
d) smisel življenja,
e) obvladovanje in prilagajanje okolja,
16 f) avtonomnost.
Borthwick-Duffy (1992) predstavi tri poglede posameznika na kakovost njegovega življenja: a) kakovost posameznikovih pogojev za življenje, b) posameznikovo zadovoljstvo z življenjem in c) kombinacija pogojev življenja in posameznikovega zadovoljstva z življenjem.
Zadnja perspektiva, vezana na posameznikove vrednote, prizadevanja in pričakovanja, naj bi najbolj celostno predstavila pogled na kakovost življenja. Kakovost življenja in zadovoljstvo z življenjem sta dva ločena fenomena. Kakovost življenja je vsota objektivno merjenih življenjskih pogojev (npr. fizično zdravje, osebnostne razmere (finančno stanje, nastanitveni pogoji ...), socialni odnosi, zmožnost opravljanja želenih aktivnosti), zadovoljstvo z življenjem pa je subjektivni odziv in vrednotenje teh življenjskih pogojev (Landesman, 1986).
Nekaj raziskav podpira tudi dejstvo, da je psihološko blagostanje bolj vezano na notranje predispozicije posameznika kot pa na zunanje vplive okolja. Pomembni dogodki v življenju lahko povzročijo začasne spremembe v poročanju o psihološkem blagostanju, toda čez čas se poročanje o psihološkem blagostanju vrne na predhodno raven. Če ta argument drži, potem je psihološko blagostanje lahko občutljivo le na velike, hitre spremembe v posameznikovem življenju, ni pa pokazatelj splošne kakovosti življenja posameznika (Arshad in Rafique, 2016; Ullah, 2017).
Osebe, ki so bile deležne zdravljenja zaradi dolgotrajne bolezni, so navajale, da osebnostna rast zaradi zdravstvenega stanja, povratek v običajen način življenja, vzdrževanje družinskih vezi, oblikovanje novih socialnih stikov, sodelovanje v skupnosti, kjer živijo in redna fizična aktivnost močno pripomorejo k njihovi kvaliteti življenja (Ryff in Singer, 2006).
V literaturi, ki preučuje kakovost posameznikovega življenja po amputaciji uda, lahko zasledimo tako izraze kakovost življenja, zadovoljstvo z življenjem in psihološko blagostanje.
Zdi se, da raziskovalci v svojih študijah strogo ne razmejujejo teh treh konstruktov.
Mnogo oseb z amputacijo uda doživlja izgubo dela telesa kot zelo pretresljivo izkušnjo, ki vpliva na številna področja njihovega psihološkega blagostanja, npr. izguba zmožnosti za opravljanje poklica, nezmožnost opravljanja prostočasnih aktivnosti v enaki obliki kot pred amputacijo, omejitev socialnih stikov in nezmožnost opravljanja vsakdanjih aktivnosti (Crosby in Miller, 2005; Saradjian idr., 2007). Čeprav je amputacija pri nekaterih ključna za preživetje, lahko te osebe doživljajo dolgotrajne negativne psihološke in psihosocialne učinke amputacije, ki jih lahko ovirajo pri vključevanju v družbo in pri tem, da ponovno zaživijo kakovostno življenje (Crosby in Miller, 2005). Prvi dve leti po amputaciji je prisotnost depresivne in anksiozne simptomatike med osebami z amputacijo uda višja, po dveh letih pa se spušča nazaj na raven splošne populacije (Horgan in MacLachlan, 2004). Kot smo videli v prejšnjih poglavjih, lahko amputacija močno vpliva na spremembe v posameznikovem doživljanju njegove telesne podobe in posledično celotne samopodobe, kar se odraža tudi v stopnji posameznikovega zadovoljstva z življenjem (Horvat in Burger, 2013; Saradjian idr., 2007). Pozitivna samopodoba je varovalni dejavnik, ki pripomore k boljšemu zdravju in pozitivnemu socialnemu vedenju, s tem pa blaži negativne zunanje vplive na posameznika. Pozitivno gledanje nase pomeni namreč dobro psihično blagostanje in zdravje, medtem ko je negativno gledanje nase povezano z različnimi duševnimi motnjami in težavami v socialnem udejstvovanju (Mann idr., 2004; Musek, 2010, v Dolarid, 2018).
Na to, kako oseba gleda nase in v kolikšni meri se vključuje v družbene in vsakodnevne dejavnosti, pa vpliva tudi to, kako je ta oseba sprejeta v družbi. Poleg tega, da se mora posameznik z amputacijo uda spopasti s spremenjeno fizično zmožnostjo in vplivi le- te na socialno udejstvovanje, se mora soočiti tudi s tem, da je drugačen od drugih in da ga
17
drugi obravnavajo drugače kot prej. Osebe brez amputacije pogosto ocenjujejo, da je amputacija uda glavno, kar označuje osebe z amputacijo uda, da je to nekaj zelo negativnega v njihovem življenju in da so nezmožni opravljanja večine aktivnosti. Pogosto osebe brez amputacije ignorirajo oz. se izogibajo oseb z amputacijo uda, saj jih je strah, da bodo v interakciji z njimi rekle napačne stvari, ali ker jim je v njihovi družbi neprijetno, saj ne vedo, kako bi se na amputacijo odzvale (Horgan in MacLachlan, 2004). Udeleženci raziskave, ki sta jo izvedla Gallagher in MacLachlan (2004), so omenili, da se drugi pogosto, ko opazijo, da imajo odstranjen ud ali del uda, odzovejo s šokom ali zaščitniškim vedenjem in pomilovanjem. Kljub temu je kar nekaj raziskav, ki potrjujejo, da med osebami različnih starosti ni pomembne razlike v socialnem udejstvovanju ali zaznani socialni neprijetnosti med osebami z amputacijo ali brez nje (Gallagher in MacLachlan, 2004; Peters idr., 2001;
Smith idr., 1995). Obstajajo druge raziskave, ki ravno nasprotno, ugotavljajo spremenjeno socialno delovanje med osebami z amputacijo uda (Pezzin idr., 2000; Schoppen idr., 2001a;
Schoppen idr., 2001b). Na primer pri starejših osebah z amputacijo uda se kažejo težave v udejstvovanju v socialnih aktivnostih in socialna izolacija (Pezzin idr., 2000), med mlajšimi amputiranci pa jih skoraj polovica pravi, da prijatelje in sorodnike obiščejo redkeje kot pred amputacijo, dve tretjini pa jih gre redkeje v kino, gledališče, knjižnico ali na športne dogodke (Burger in Marinček, 1997). Kar nekaj kvantitativnih študij potrjuje pozitivno povezavo socialne izolacije in nižje stopnje zaznane socialne opore z nižjo stopnjo zaznane kvalitete življenja in višjo stopnjo depresivne simptomatike (Rybarczyk idr., 1995; Williamson, 1995;
Williamson idr., 1994).
Na psihološko blagostanje oseb po amputaciji uda vplivajo tudi bolečine. Dolgotrajne bolečine lahko vplivajo na splošno delovanje, zmožnost opravljanja zaposlitve, socialne odnose in čustveno doživljanje (Gallagher in MacLachlan, 1999). Predvsem bolečine v krnu pa tudi bolečine v fantomskem udu. Obstajata dva možna mehanizma, preko katerih so bolečine v krnu povezane s psihološkim blagostanjem. Prvi je kot direktna povezava bolečin v krnu z depresijo, saj splošna literatura o psihološkem blagostanju potrjuje povezavo med kroničnimi bolečinami in depresijo (Miller in Cano, 2009; Surah idr., 2014). Drugi mehanizem razlage pa je ta, da bolečina v krnu vpliva na stopnjo aktivnosti te osebe. Bolečine v krnu se povezujejo z manj zadovoljivimi izidi rehabilitacije in z večjimi težavami pri sprejemanju proteze, zaradi česar so lahko osebe manj aktivne in manj vključene v družbo (Gallagher idr., 2001; Horgan in MacLachlan). To lahko osebo frustrira, ji povzroča distres in depresivno simptomatiko. Vse to pa vpliva na nižjo stopnjo psihološkega blagostanja (Gallagher idr., 2001; Horgan in MacLachlan, 2004; Miller idr., 2001). Ker sta omejitev pri opravljanju dejavnosti in depresija povezani, je lahko sprejeta proteza pomembno orodje in mediator med prizadetostjo in psihološkim blagostanjem. Gallagher in MacLachlan (1999) pa opozarjata tudi na pomen pridruženih bolezni ali poškodb, ki lahko pomembno vplivajo na posameznikovo počutje in otežujejo njegovo funkcioniranje, s tem pa vplivajo na soočanje z amputacijo in njeno sprejetje.
Večina raziskav o psiholoških vidikih amputacije se osredotoča na negativne vidike, ki jih ima amputacija na subjektivno psihološko blagostanje, na primer povečana socialna odvisnost, žalovanje, depresija in zmanjšana samopodoba (Frierson in Lippman, 1987;
Rybarczyk idr., 1995; Schubert idr., 1992). Pogosto spregledan vidik pa je pozitivna izkušnja amputacije, ki se osredotoča na to, kaj pozitivnega lahko oseba iz te izkušnje odnese. To, da oseba najde smisel v tem, kar se ji je zgodilo, se povezuje z manjšo stopnjo depresivne simptomatike. Prav tako se optimizem in zaznana kontrola nad zmanjšano zmogljivostjo povezuje z nižjo stopnjo depresivne simptomatike in tudi boljšimi rezultati na Rosenbergovi
18
lestvici samopodobe (Dunn, 1996). Gallagher in MacLachlan (2000) v študiji ugotavljata, da je kar 46 % oseb od 104 udeležencev z amputacijo uda odgovorilo, da jim je ta izkušnja doprinesla nekaj pozitivnega v njihovo življenje. Njihove odgovore lahko razdelimo v naslednje kategorije: a) samostojnost (npr. lahko hodim brez opore, lahko živim aktivno življenje), b) ojačanje osebnosti (npr. naučil sem se potrpežljivosti, bolj marljivo delam, da dosežem cilj, sem srečnejši), c) odnos do življenja (npr. zavedam se, da je življenje prekratko za skrbi, cenim življenje), d) strategije spoprijemanja (npr. sem bolj odporen, sem bolj prilagodljiv), e) finančne koristi (npr. kompenzacija po nesreči), f) zmanjšanje bolečine (npr.
ni več bolečega uda), g) boljše življenje (npr. amputacija mi je rešila življenje, s protezo lahko živim bolje), h) spoznavanje novih ljudi (npr. društva). V nadaljevanju študije ugotavljata, da osebe, ki ocenjujejo, da je amputacija k njihovem življenju doprinesla nekaj pozitivnega, označujejo njihovo zdravje in fizične sposobnosti boljše od oseb, ki ocenjujejo, da amputacija ni doprinesla ničesar dobrega v njihovo življenje. Prav tako Desmond in Gallagher (2008) navajata, da večina oseb poroča o pozitivnih vidikih njihove izkušnje z amputacijo. Ti pozitivni vidiki se nanašajo predvsem na pozitivni odnos do ostalih stvari v življenju in psihološko osebnostno rast po taki izkušnji. Ta izkušnja naj bi jih ojačala in zgradila njihov značaj.
Na podlagi zgoraj zapisanega lahko ugotovimo, da je življenje z amputacijo uda odvisno od številnih dejavnikov. Večina njih je preučevanih v kratkem obdobju po amputaciji uda, v tej nalogi pa se sprašujemo, kakšno je življenje oseb dolgoročno po amputaciji uda. V nadaljevanju je predstavljen raziskovalni del te naloge. Opisani so rezultati intervjuja, ki so v nadaljevanju smiselno povezani z že obstoječo literaturo na to temo.
1.4 Namen
Skozi magistrsko delo želimo ugotoviti, kakšno je psihološko stanje oseb po amputaciji uda. Večina raziskav, posebno v slovenskem prostoru, ki jih lahko zasledimo v literaturi, ugotavlja psihološke vidike oseb do dveh let po amputaciji uda. V tem magistrskem delu pa ugotavljamo, s katerimi psihološkimi izzivi se soočajo osebe po daljšem časovnem obdobju po amputaciji uda, torej vsaj tri ali več let po amputaciji. Posledično smo se odločili, da v raziskavo vključimo osebe, ki so imele amputacijo uda ali dela uda pred vsaj tremi leti.
Za ta časovni okvir smo se odločili, ker naj bi se relativno visoka stopnja anksioznosti in depresivnosti, ki je prisotna takoj po amputaciji uda, po dveh pretečenih letih od posega postopoma spuščala nazaj na raven splošne populacije (Horgan in MacLachlan, 2004; Singh idr., 2007), kar je lahko pokazatelj, da osebe v tem času predelajo izgubo, se z njo na svoj način spopadejo in jo bodisi sprejmejo bodisi ne sprejmejo.
Odločili smo se, da v to raziskavo vključimo tako osebe z amputacijo spodnjega uda kot zgornjega uda. Za to smo se odločili kljub temu, da večina raziskav, ki se ukvarja s to tematiko, ti dve skupini amputirancev ločuje. Res je, da na ta način dobimo bolj specifične odgovore, toda namen te raziskave je bil celosten pregled področja, ki bo služil kot začetno izhodišče za podrobnejše preučevanje.
Za raziskovanje te teme smo se odločili, ker je raziskav, ki bi ugotavljale dolgoročne psihološke posledice amputacije uda, v svetovnem prostoru malo, v Sloveniji pa jih ni. Tema pa se nam zdi pomembna, saj lahko razumevanje izzivov, s katerimi se amputiranci soočajo, prispeva k bolj celostni obravnavi teh oseb. Večina študij, ki obravnavajo to tematiko, vključuje vojne veterane, ki so tekom dela v vojski izgubili ud (Daughtery, 2003;
Ebrahimzadeh in Hariri, 2009; Ebrahimzadeh idr., 2006; Lacoux idr., 2002). Rezultatov teh
19
študij pa ne moremo posploševati na celotno populacijo amputirancev, saj so razmere, v katerih so vojni veterani izgubili ud, drugačne od razmer oseb, ki so ud izgubile kot posledico naprednega stanja bolezni ali kot posledico nesreče. Zaradi dolgotrajnega izpostavljanja travmatičnim, stresnim dogodkom in običajno travmatizirane izkušnje izgube uda, osebe, ki so ud izgubile v vojni, pogosto razvijejo PTSM, kar pa za druge osebe z amputacijo uda ni običajno (Ebrahimzadeh in Hariri, 2009). Kot v pregledu literature ugotavljata Horgan in MacLachlan (2006), je za osebe z amputacijo uda nekoliko bolj značilno, da opisujejo simptome, značilne za depresivno motnjo.
Po pregledu raziskav in teoretičnih stališč smo zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
(1) Na kakšen način se osebe, ki so doživele amputacijo uda pred vsaj tremi leti, soočajo z amputacijo in kako jo sprejemajo?
(2) Kako te osebe doživljajo sebe in svoje telo?
(3) Kakšna je njihova kakovost življenja?
Glede na pomanjkanje raziskav o tem, s katerimi psihološkimi izzivi se osebe soočajo več let po amputaciji uda, smo izbrali pristop eksploratorne narave, saj raziskava služi začetnemu pregledu področja. Analizo podatkov smo izvedli po metodi utemeljene teorije. Z udeleženci smo izvedli polstrukturiran intervju. Predvidevali smo, da bomo najbolj obsežne informacije na to temo lahko zbrali s pogovorom z osebami, ki so imele pred vsaj tremi leti amputacijo uda, bodisi kot posledico nesreče bodisi naprednega stanja bolezni. S pregledom literature in zbranimi izkušnjami oseb z amputacijo uda želimo prispevati k razumevanju, s kakšnimi psihološkimi izzivi se soočajo osebe več let po amputaciji uda v Sloveniji. Poleg tega lahko to magistrsko delo predstavlja izhodišče za oblikovanje bolj celostne rehabilitacije, pripravo oseb na življenje z amputacijo in oblikovanje psihosocialne pomoči tem osebam.
2 Metoda
2.1 Udeleženci
V raziskavi je udeleženih 10 oseb z amputacijo uda ali dela uda, od tega 4 osebe ženskega spola in 6 oseb moškega spola. Starostni razpon intervjuvancev je med 25 in 76 let.
Povprečna starost udeležencev je 50,1 leta. Največ (N = 7) jih ima amputacijo spodnjega uda, vsi ti imajo podkolensko amputacijo. Manj (N = 3) udeležencev pa ima amputacijo zgornjega uda. Ena oseba ima amputacijo v komolcu na dominantni roki in amputacijo dveh prstov na drugi roki, druga dva udeleženca pa amputacijo dveh oz. enega prsta dominantne roke. 6 oseb je ud ali del uda izgubilo kot posledico nesreče. Pri večini je šlo za delovno nesrečo (N = 4), v dveh primerih pa za prometno nesrečo. 4 osebe so ud ali del uda izgubile kot posledico naprednega stanja bolezni, npr. sladkorne bolezni (N = 2), periferne arterijske bolezni (N = 1) in raka (N = 1). Povprečen pretečen čas od amputacije uda ali dela uda je 9,9 let. Največ (N = 3) jih je amputacijo uda doživelo pred 6 leti, manj (N = 2) pred 5 leti, ostale osebe pa so ud izgubile bodisi pred 3, 7, 9, 25 ali 27 leti. Polovica oseb (N = 5) je še vedno zaposlenih, 4 osebe so invalidsko upokojene, 1 oseba pa nikoli ni bila zaposlena.
20
2.2 Pripomočki
Za zbiranje podatkov smo uporabili raziskovalni individualni polstrukturirani intervju.
Poudarek je bil na globljem razumevanju, razlaganju in opisovanju psiholoških izzivov, s katerimi se soočajo osebe več let po amputaciji uda. Pristop je induktivni in interpretativni.
Vprašanja za intervju smo oblikovali na podlagi ugotovitev Desmonda in MacLachlana (2002), ki sta skozi metaanalizo ugotavljala, katere psihološke teme so vezane na stanja po amputaciji. Rezultati študije kažejo, da se večina psiholoških raziskav usmerja v: a) telesno podobo in doživljanje sebe po amputaciji, b) soočanje z amputacijo in njeno sprejemanje, c) razvojno-psihološke dejavnike (pri otrocih) ter d) psihološko blagostanje in kakovost življenja. Na podlagi te raziskave smo zastavili tudi raziskovalna vprašanja. Ker smo v vzorec zajeli zgolj odrasle osebe, razvojno-psiholoških dejavnikov nismo ocenjevali.
Celotni intervju obsega 12 vprašanj ter dodatna vprašanja, ki smo jih zastavili odvisno od poteka intervjuja. Prva tri vprašanja zajemajo demografske podatke (spol, starost, trenutni zaposlitveni status), razlog za amputacijo uda in pretečeni čas od amputacije, uporabljanje proteze in ugotavljanje prisotnosti bolečin v krnu ali v fantomskem udu.
Preostalih 9 vprašanj se nanaša na tri glavna področja: soočanje z amputacijo uda in njeno sprejemanje, doživljanje sebe in svojega telesa po amputaciji uda in kakovost življenja.
Konkretna vprašanja se nahajajo v prilogi (Priloga 1, str. 60).
2.3 Postopek
Pred pričetkom izvajanja raziskave smo dne 4. 5. 2021 s strani Komisije za etiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pridobili potrdilo o etični presoji, ki ocenjuje, da raziskava ustreza etičnim merilom in standardom.
Kandidate za sodelovanje v raziskavi smo najprej skušali pridobiti preko Društva amputirancev Slovenija. Društvo smo kontaktirali in jim poslali vabilo za sodelovanje v raziskavi. Nanj se je odzval en kandidat. V nadaljevanju je vzorčenje potekalo po metodi snežne kepe. Intervjuvanci so podali kontakte oseb, ki bi bile morda zainteresirane za sodelovanje v raziskavi. Ker smo želeli pridobiti tudi mlajše osebe, smo povabilo k sodelovanju delili tudi na socialnih omrežjih. Skupno smo kontaktirali 14 oseb, od tega trije niso želeli sodelovati, ena oseba pa se ni odzvala na povabilo. Sklenili smo, da vzorčenje zaključimo pri številu 10, saj je prišlo do teoretične saturacije, kar pomeni, da so odgovori postajali bolj predvidljivi in niso več prinašali velike dodane vrednosti (Fusch in Ness, 2015).
Izključitveni kriteriji, ki smo jih pri vzorčenju upoštevali, so: a) amputacija uda pred manj kot tremi leti, b) pridružena amputacija drugih delov telesa, c) prirojena amputacija, d) starost pod 18 let.
Večina intervjujev (N = 6) je bilo izvedenih v živo, trije preko videokonferenčne aplikacije Zoom in eden preko telefonskega pogovora. V povprečju so trajali 30 minut, v razponu od 16 do 59 minut. Vsi intervjuji so bili ob predhodnem soglasju udeležencev zvočno posneti z namenom kasnejšega zapisa transkripta pogovora in analize. Ob začetku pogovora so podpisali tudi Obveščeno soglasje za sodelovanje v raziskavi, ki je bilo potrjeno s strani Komisije za etiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. S tem soglasjem so bili seznanjeni s kontaktnimi podatki odgovornih oseb, namenom raziskave, opisom nalog in zahtev od udeleženca, trajanjem udeležbe, morebitnimi kompenzacijami, nevarnostmi in koristmi, prostovoljnostjo udeležbe ter skrbjo za zasebnost. Intervjuje sem izvajala sama, kandidatom
21
pa je bila zagotovljena anonimnost. Izvajanje intervjujev je potekalo od septembra 2021 do oktobra 2021.
Za analizo intervjujev smo uporabili kvalitativno metodologijo, in sicer metodo utemeljene teorije (Kordeš in Smrdu, 2015). Zvočne posnetke intervjujev smo pretvorili v dobesedni prepis besedila. Pri nadaljnji analizi podatkov iz transkriptov smo uporabili dve osnovni kvalitativni tehniki : kategoriziranje in kodiranje . Kot v priročniku predlaga Saldaña (2016), smo pri kodiranju določenemu delu besedila pripisali ključno besedo, z namenom kasnejše identifikacije tega besedila. Pri tem smo večinoma kodirali simultano (ko sta ena ali dve kodi nosili isto informacijo). Kasneje smo kode med seboj povezali v hierarhično strukturo (kategorije), čemur rečemo kategorizacija (Saldaña, 2016). Transkripte smo torej analizirali preko naslednjih korakov: (1) urejanje gradiva, (2) določitev enot kodiranja, (3) odprto kodiranje (prosto opisovanje pojmov – formiranje t. i. kod prvega reda), (4) zbiranje povezanih pojmov v kategorije višjih redov (primerjava pojmov in združevanje v širše kategorije), (5) odnosno kodiranje (definiranje kategorij) (Kordeš in Smrdu, 2015; Mesec, 1998). Čez celoten proces zbiranja in analize podatkov smo pisali zaznamke. Med pisanjem zaznamkov poteka analiza idej o kodah, ki se porodijo v tistem trenutku in predstavlja ključno metodo utemeljene teorije. Pisanje zaznamkov ujame raziskovalčeve misli, primerjave ter povezave in izlušči vprašanja ter nadaljne smeri v raziskovanju (Charmaz, 2006).
Analizirali smo 42 strani transkripcije intervjujev formata A4, natančneje 18.964 besed. Najprej smo intervjuje prebrali brez poskusov analiziranja. Po večkratnem prebiranju intervjujev smo označevali izstopajoče teme, da smo tekst nekoliko organizirali in se kasneje v njem lažje znašli. S tem ko smo v nadaljevanju natančno prebirali vrstico za vrstico in smo v podatkih poskušali najti pomen, smo oblikovali kode. Posamezne pomenske enote teksta smo smiselno poimenovali. Pri tem smo se distancirali od svojih prepričanj, predvidevanj in motivov ter ohranjali odprtost. Začetne kode so bile začasne, kar pomeni, da smo jih kasneje preimenovali tako, da so se bolje prilegale podatkom. V naslednjem koraku je potekalo fokusno kodiranje (Strauss in Corbin, 1998). Osnovne kode, ki so nastale v prejšnjem koraku smo glede na informacije, ki jih nosijo, združili v kategorije. Ugotavljali smo tudi lastnosti kategorije, pogoje, znotraj katerih kategorija nastane, se spremeni ter kako se povezuje z ostalimi kategorijami. Sledilo je osno kodiranje (Strauss in Corbin, 1998), kjer smo kategorije povezali s posameznimi podkategorijami. Pomembno je bilo neprestano primerjanje podatkov, pregledovanje osebnih zaznamkov, ki so nastali tekom intervjuja in premišljevanje o procesih v ozadju. Med analizo podatkov sem se posvetovala z mentorjem, ki je nudil drug pogled na podatke. Z njegovim svežim pogledom na problem smo zmanjšali pristranost.
3 Rezultati
V magistrskem delu smo preučevali psihološke vidike oseb po amputaciji uda. V tem poglavju so predstavljeni rezultati analize intervjuja, s katerim smo želeli ugotoviti, kako se osebe po amputaciji uda soočajo z izgubo uda in ali amputacijo danes sprejemajo, kako te osebe doživljajo sebe in svoje telo ter kakšna je kakovost življenja oseb več let po amputaciji uda. Med predstavitvijo rezultatov zaradi krajšega poimenovanja govorimo o amputaciji uda, čeprav gre lahko za amputacijo uda ali pa dela uda (npr. prstov). Kjer so opazne pomembne razlike med odgovori oseb z amputacijo spodnjega ali zgornjega uda ali pa med odgovori oseb, ki so imeli amputacijo uda zaradi naprednega stanja bolezni ali kot posledico nesreče,
22
to posebej izpostavimo. V nasprotnem primeru, kjer ne omenjamo teh razlik, pomemben razkorak med temi skupinami ni opazen.
3.1 Podrobnejši opis udeležencev glede na značilnosti amputacije uda
V začetnem delu intervjuja nas je zanimalo nekaj osnovnih informacij o amputaciji.
Udeležence smo povabili, da nam povedo, kako in kdaj je prišlo do amputacije in ali doživljajo bolečine v krnu ali bolečine v fantomskem udu in kako se ob tem počutijo.
Zanimalo nas je, ali so uporabniki proteze in kako protezo dojemajo – kot del telesa ali kot pripomoček za lažje delovanje. Rezultati so prikazani v Tabeli 1. Pri opisih smo bili še posebno pozorni na doživljanje posameznikov in ne toliko na nizanje faktografskih podatkov.
Tabela 1
Značilnosti amputacije uda in podatek o doživljanju bolečin ter utelešenju proteze Šifra
udeleženca
Vrsta amputacije
Čas pretečen od amputacije (v letih)
Razlog za amputacijo
Bolečine v krnu/v fantomskem udu
Utelešenje protezea
P01 podkolenska 6 bolezen DA − zmerne DA
P02 podkolenska 6 bolezen DA − hude NE
P03 podkolenska 7 bolezen DA − zmerne DA
P04
prsti
dominantne roke
3 delovna
nesreča DA − zmerne ni
uporabnik proteze
P05 podkolenska 5 prometna
nesreča NE DA
P06 podkolenska 9 bolezen DA − zmerne DA
P07 podkolenska 5 prometna
nesreča DA − zmerne NE P08
prsti
dominantne roke
25 delovna
nesreča NE
ni
uporabnik proteze P09
dominantna roka in prsti druge roke
27 delovna
nesreča DA − zmerne ni
uporabnik proteze
P10 podkolenska 6 delovna
nesreča DA − hude NE
Opombe: aUtelešenje proteze je stanje, ko uporabnik proteze le-to dojema kot del njegovega telesa in ne zgolj kot pripomoček, pritrjen na njegovo telo, ki mu omogoča lažje delovanje.
23 3.1.1 Značilnosti amputacije uda
Sedem udeležencev intervjuja ima amputacijo spodnjega uda, natančneje podkolensko amputacijo, trije pa amputacijo zgornjega uda. Vsi trije imajo amputacijo prstov. Ena oseba pa ima poleg prstov amputirano tudi dominantno roko v komolcu. Pri štirih osebah je bila amputacija uda posledica naprednega stanja bolezni, pri šestih pa posledica nesreče – bodisi prometne nesreče (N = 2) ali delovne nesreče (N = 4). Vse osebe z amputacijo zgornjega uda so imele delovno nesrečo, so moškega spola in so bile v času nesreče stare med 23 in 33 let. Povprečen čas pretečen od amputacije uda je 9,9 let.
3.1.2 Doživljanje bolečin v krnu ali fantomskem udu
Večina oseb doživlja bodisi bolečine v krnu bodisi v fantomskem udu. Največ je takih, ki občutijo obe vrsti bolečin, te pa so zmerne jakosti. Šest oseb opisuje, da doživljajo bolečine v krnu ob udarcu, v primeru nastalih ran, posebej pozorni morajo biti pri rokovanju s protezo in njenim nameščanjem. Osem oseb doživlja občutke v fantomskem udu. Od tega šest oseb opisuje te občutke kot žgečkanje ali srbenje. Zanje ta občutek ni neprijeten, je občasen in po kratkem času (po navajanju od 10–30 minut) mine. Veliko jih omenja, da so bolečine še posebej izrazite ob spremembi vremena.
P04: Včasih se zgodi, da me malo srbi, požgečka tam, kjer nimam prstov. To so bolj občutki, ne toliko bolečina. Meni je to zanimiv občutek, malo smešno, ne dojemam tega kot nadlogo.
Dve osebi opisujeta, da je zanju bolečina v fantomskem udu zelo boleča in neprijetna. Iz pripovedi treh oseb, ki doživljajo bodisi bolečino v krnu bodisi bolečino v fantomskem udu, razberemo, da se ob tem počutijo nemočne.
P10: Trga mi nogo, ki je ni. Takrat mi je zelo neprijetno. Težko se osredotočim na druge stvari, misli so preokupirane z bolečino in s tem, da si v bistvu ne morem nič pomagati. Ne vem sploh, kaj bi. Takrat sem bolj razdražen in se ne počutim dobro.
Dva intervjuvanca ne občutita niti bolečin v krnu niti bolečin v fantomskem udu.
3.1.3 Utelešenje proteze
Od sedmih udeležencev, ki so imeli amputacijo spodnjega uda, so vsi prejemniki podkolenske proteze. Štirje opisujejo, da so protezo sprejeli kot del njihovega telesa in jo vsakodnevno uporabljajo. Menijo, da jim proteza veliko doprinese h kvaliteti njihovega življenja.
P02: Proteza je čisto tako kot moja noga. Sploh ne razmišljam. Zjutraj jo dam gor, zvečer dol. Moram jo čistiti in negovati, to ja. Ampak z njo lahko počnem vse.
P07: Ne bi rekla, da je proteza del mojega telesa. Ne. Recimo očala imam od nekdaj in že sploh ne vem več, da jih imam. Proteza pa je del procedure. Tudi ko je gor, mislim na to.
24
Tri osebe proteze ne dojemajo kot del telesa, toda kot pripomoček za lažje delovanje, pritrjen na njihovo telo. Vse tri osebe imajo tudi bolečine v krnu ali v fantomskem udu (ena zmerne, dve pa hude). Tekom intervjuja ugotovimo, da dve osebi, kljub temu da proteze nista utelesili, le-to uspešno vsakodnevno uporabljata in opisujeta, da jima proteza pomaga pri bolj kakovostnem življenju. Ena oseba pa zaradi hudih bolečin v krnu proteze ne more vsakodnevno uporabljati. Ob tem je žalostna in jezna. Nase in na svoje telo gleda negativno.
P02: Ah, kaj, ko sem na vozičku. Ko bi le hodila, pa ne morem. [...] Sem neuporabna, glih tako se vidim. Za pokopat, saj pravim.
3.2 Psihološki vidiki oseb po amputaciji uda
Osrednja tema magistrskega dela so izzivi, s katerimi se soočajo osebe po amputaciji uda. Ti psihološki vidiki amputacije uda so soočanje z izgubo, doživljanje sebe in svojega telesa po amputaciji uda ter kakovost življenja oseb več let po amputaciji uda.
Po koncu analize desetih intervjujev smo dobili pet osrednjih konceptov, ki se nanašajo na zastavljena raziskovalna vprašanja. Osrednji koncepti:
1. Soočanje z amputacijo uda
2. Strategije spoprijemanja z amputacijo uda 3. Viri moči pri soočanju z amputacijo uda 4. Doživljanje sebe po amputaciji uda
5. Vpliv amputacije uda na vsakdanje življenje
Tabela 2 prikazuje osrednje koncepte, ki predstavljajo psihološke vidike, s katerimi se soočajo osebe po amputaciji uda. Hierarhični prikaz v tabeli predstavlja zaporedje kategorij in podkategorij znotraj posameznih konceptov. Oznaka KT predstavlja število transkriptov, v katerih najdemo kodirane zapise za določeno (pod)kategorijo. Večje število KT predstavlja boljšo podprtost (pod)kategorije z vidika količine podatkov. Določene vsebine so udeleženci sami prepoznali kot psihološke vidike amputacije, določene pa smo kot take prepoznali raziskovalci. Zato moramo število KT razumeti kot oceno, sestavljeno iz eksplicitnih in implicitnih podatkov.
Pet osrednjih konceptov odraža najvišjo abstraktno raven hierarhije kodiranih navedkov. Vsak koncept vsebuje različne kategorije, teh je skupaj 13. Kategorije se naprej delijo na 20 podkategorij. Ena podkategorija ima dve dodatni podkategoriji.
Tabela 2
Psihološki vidiki oseb po amputaciji uda
KT 1 Soočanje z amputacijo uda
1.1 Sprejemanje amputacije uda 7
25
1.1.1 Sprejemanje amputacije uda pred posegom 4 1.1.2 Sprejemanje amputacije uda takoj po posegu 2 1.1.3 Sprejemanje amputacije uda več let po posegu 7
1.2 Nesprejemanje amputacije uda 8
1.2.1 Nesprejemanje amputacije uda takoj po posegu 8 1.2.1.1 Neprilagajanje na nov način življenja 5 1.2.1.2 Doživljanje neprijetnih čustev 7 1.2.2 Nesprejemanje amputacije več let po posegu 3
2 Strategije spoprijemanja z amputacijo uda
2.1 Učinkovite strategije spoprijemanja 7
2.1.1 Notranji lokus kontrole 5
2.1.2 Kognitivno spopadanje s težavo 5
2.1.3 Aktivni pristop k reševanju težav 4
2.1.4 Pozitivna naravnanost 6
2.1.5 Primerjava z drugimi s težjo obliko amputacije 7
2.2 Neučinkovite strategije spoprijemanja 2
2.2.1 Izogibanje 1
2.2.2 Obup 2
3 Viri moči pri soočanju z amputacijo uda
3.1 Zanašanje na lastne vire moči 7
3.2 Zanašanje na zunanje vire moči 5
3.2.1 Ožji družinski člani 5
3.2.2 Delo 4
3.2.3 Spremljanje motivacijskih vsebin 5
26
3.2.4 Medicinsko osebje 2
4 Doživljanje sebe po amputaciji uda
4.1 Spremenjen pogled nase 8
4.1.1 Spremenjena identiteta 8
4.1.2 Sprejemanje sebe po amputaciji uda 5
4.2 Doživljanje svojega telesa po amputaciji uda 6
4.2.1 Spremenjena telesna podoba 6
4.2.2 Čustveno vrednotenje telesnih zmožnosti 6 5 Vpliv amputacije uda na vsakdanje življenje
5.1 Ovirano vsakdanje delovanje 8
5.2 Prilagoditev vsakdanjega življenja 10
5.3 Boljše življenje po amputaciji uda 3
5.4 Sprememba vedenja v družbi 9
5.5 Sprememba vedenja drugih ljudi 7
Opombe: KT = število kodiranih transkriptov, v katerih se nahajajo določeni navedki, ki sodijo v (pod)kategorijo.
V nadaljevanju so podane kratke definicije kategorij in podrobne razlage posameznih kategorij in njihovih vidikov. Razlage so podkrepljene s primeri dobesednih navedkov iz intervjujev, ki so najbolj reprezentativni za celotni vzorec. Kodirani navedki so označeni s šiframi udeležencev (PX). Rezultati so prikazani v zaporedju kategorij in podkategorij, kot ga vidimo v Tabeli 2.
27
3.3 Soočanje z amputacijo uda
Prvi sklop kategorij se nanaša na to, kako osebe z amputacijo uda doživljajo izgubo uda. Kategorije smo oblikovali na podlagi njihovih opisov doživljanja na vprašanja o tem, kako so se soočali z amputacijo takoj po posegu in kako se z njo soočajo danes ter katera čustva so bila prisotna takoj po amputaciji uda in kako na amputacijo gledajo danes.
Oblikovali smo kategoriji Sprejemanje amputacije uda in Nesprejemanje amputacije uda.
3.3.1 Sprejemanje amputacije uda
Iz odgovorov na vprašanja lahko ugotovimo, da so se udeleženci z izgubo uda različno soočali v treh obdobjih, vezanih na poseg odstranitve uda: 1) pred amputacijo uda, 2) takoj po amputaciji uda in 3) več let po amputaciji uda. Na podlagi tega, kako so udeleženci sprejemali amputacijo uda v teh treh obdobjih, smo oblikovali podkategorije.
3.3.1.1 Sprejemanje amputacije uda pred posegom
Vsi amputiranci, ki so ud izgubili kot posledico naprednega stanja bolezni, poročajo, da so se na amputacijo uda pripravili že pred samim posegom in ga sprejeli. V intervjujih so opisovali težave, ki so jih imeli zaradi bolezni, kako je bolezen onemogočala njihovo vsakdanje delovanje in kašne bolečine so zaradi bolezni doživljali v udu, ki je bil kasneje odstranjen. Trije udeleženci pravijo, da so amputacijo sprejeli prav zaradi upanja, da jim bo le-ta zmanjšala bolečine.
P02: Ko mi je zdravnik povedal, da bo treba nogo odrezati, sem se zelo upirala. Sem rekla, da noge ne dam. Da se raje “fentam”. Pa nisem zdržala dolgo, tako hudo me je bolelo. Sem potem kar hitro sprejela in šla pod nož z upanjem, da bo bolečine konec.
Dve osebi sta opisovali, da jima je bilo pred amputacijo uda zaradi diagnoze bolezni in bolečin, vezanih na bolezensko stanje, zelo težko in da sta imeli večkrat samomorilne misli.
Omenjata, da sta amputacijo med drugim sprejeli tudi iz obupa. Iz opisov ene osebe, ki je protezo dobro sprejela in ji je amputacija uda povrnila telesno funkcijo, ugotovimo, da je pozitivno naravnana in nima več samomorilnih misli, druga oseba, ki pa proteze ni sprejela, še vedno opisuje doživljanja in vedenja, ki bi jih lahko opredelili kot značilnosti depresivne simptomatike s samomorilnimi mislimi.
P01: Pred amputacijo je bilo zelo, zelo hudo. Imel sem strašne bolečine, nisem mogel ničesar početi. Hotel sem narediti samomor. Enkrat sem si že obesil štrik. Če bi imel dovolj moči v telesu, da se obesim, bi se. [...] Pa sem sprejel amputacijo, kaj pa sem hotel – ali to ali pa v grob.
Vsi navajajo, da so amputacijo sprejeli zaradi želje po rešitvi zdravja in življenja.
Zavedajo se, da je bil ta poseg nujen za ohranitev oz. izboljšanje zdravstvenega stanja.
