PEDAGOŠKA FAKULTETA
MAŠA MOČIVNIK
SKLADNOST LEŽALNIKOV S SPREMEMBAMI V TELESNIH ZNAČILNOSTIH OTROK, STARIH 5–7 LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
MAŠA MOČIVNIK
Mentor: izr. prof. dr. JERA GREGORC Somentor: izr. prof. dr. GREGOR STARC
SKLADNOST LEŽALNIKOV S SPREMEMBAMI V TELESNIH ZNAČILNOSTIH OTROK, STARIH 5–7 LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Rada bi se zahvalila mentorjema izr. prof. dr. Jeri Gregorc in izr. prof. dr. Gregorju Starcu za vso strokovno pomoč, popravke, koristne nasvete, odzivnost in potrpežljivost v času
pisanja diplomskega dela.
Hvala dr. Mirjam Katič, dr. med., spec. spl. med., dr. Danici Simončič, dr. med., spec. spl.
med., vrtcu Čebelica Šentjernej, vrtcu Ciciban Novo mesto in avtorjem projekta SLO-fit, da so mi omogočili pridobitev podatkov, potrebnih za izvedbo raziskave.
In nazadnje hvala tudi moji družini in Babam, ker ste me spodbujali med pisanjem diplomskega dela, redno spremljali moj napredek in mi nasploh bili v času celotnega
študija v veliko moralno in finančno oporo.
Maša Močivnik
Podpisana Maša Močivnik, rojena 13. marca 1996, v Novem mestu, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Skladnost ležalnikov s spremembami v telesnih značilnostih otrok, starih 5–7 let pri mentorici izr. prof. dr. Jeri Gregorc in somentorju izr. prof. dr. Gregorju Starcu avtorsko delo. Uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni, teksti niso prepisani brez ustrezne navedbe avtorja.
______________________
Ljubljana, 2020
Namen diplomskega dela je bil raziskati, kakšne so telesne značilnosti današnjih 5–7 let starih otrok in kako se razlikujejo od enako starih otrok leta 1999. Poleg tega nas je zanimalo tudi, kakšna je ponudba enot za počitek na trgu in kakšna se v resnici uporablja v slovenskih vrtcih. Na koncu smo ugotavljali, ali dimenzije enot za počitek ustrezajo telesnim značilnostim otrok, pri čemer smo upoštevali tudi to, da se je v tem obdobju uvedla devetletna osnovna šola, kar pomeni, da danes 7-letnikov skorajda ni več v vrtcih, medtem ko so leta 1999 še skoraj vsi 7-letniki obiskovali le-tega.
V raziskavo smo vključili 32.978 otrok, ki so danes stari med 5 in 7 let, ter 14.825 otrok, ki so bili te starosti leta 1999. V vzorec otrok, ki so danes stari med 5 in 7 let, je bilo zajetih 88 5-letnikov (povprečna starost 5 let in 7 mesecev), 12.707 6-letnikov in 20.183 7-letnikov. Za leto 1999 pa smo pridobili podatke 55 6-letnikov, 14.766 7-letnikov in 4 5-letnikov (povprečna starost 5 let in 1 mesec). Zaradi premajhnega števila 5-letnikov iz leta 1999 rezultatov le-teh nismo primerjali z rezultati današnjih 5-letnikov. Podatke o telesnih značilnostih (telesna višina, telesna teža in indeks telesne mase) smo obdelali kvantitativno s programom Microsoft Excel.
Pri raziskovanju pohištva v vrtcih smo pregledali ponudbo le-tega na svetovnem spletu in dodatno izvedli spletno anketo v 129 slovenskih vrtcih. Zanimalo nas je predvsem ali pri najstarejših starostnih skupinah sploh še imajo počitek v obliki spanja in kakšne enote za počitek uporabljajo.
Naša raziskava je pokazala, da se telesne mere 6- in 7-letnikov tekom 20 let niso spremenile.
74,4 % anketiranih vzgojiteljev iz slovenskih vrtcev trdi, da so lesene ležalnike že zamenjali s plastičnimi, 3,8 % pa jih za počitek uporablja samo blazine. Dimenzije obeh vrst ležalnikov se med seboj ne razlikujejo, nobene pa povsem ne ustrezajo otrokom zadnje vrtčevske starostne skupine.
Ključne besede: telesne značilnosti otrok, ležalniki v vrtcu, počitek, razvoj otrok, vstop v šolo
This diploma thesis was carried out to research the body characteristics of today's 5- to 7- year-olds and how they differ from the same aged children in 1999. Furthermore we researched the variety of rest units on the market, which units are used in Slovenian kindergartens and finally determining whether the dimensions of the rest units fit the body characteristics of the children. We also considered the fact that a nine-year elementary school was introduced during this period, which means that today 7-year-olds are almost out of kindergartens, while in 1999 almost everyone was still in.
The study included 32,978 children aged between 5 and 7 today and 14,825 children who were even in 1999. The sample of children aged 5 to 7 included 88 5-year-olds (mean age was 5 years and 7 months), 12,707 6-year-olds and 20,183 7-year-olds. For year 1999 we obtained data from 55 6-year-olds, 14,766 7-year-olds, and 4 5-year-olds (mean age was 5 years and 1 month). Due to the insufficient number of 5-year-olds from 1999, we did not compare the results with those of today's 5-year-olds. Data on body characteristics (body height, weight and body mass index) were quantitatively processed with Microsoft Excel.
When researching kindergarten furniture, we searched for different providers of furniture on the World Wide Web and additionally conducted an online survey in 129 Slovenian kindergartens. We were particularly interested in whether they still provide naps to the oldest age groups and what kind of rest units they use.
Our research has shown that the body weight of 6- and 7-year-olds has not changed over the past 20 years. 74,4 % of surveyed Slovenian kindergartens have already replaced the first wooden cots with plastic ones and 3,8 % use only pillow mattresses as rest unit. The dimensions of the two types of cots do not differ from each other, but none of them perfectly comply with body characteristics of the 6- to 7-year-old children.
Key words: child's body characteristics, cots in kindergarten, rest, child's physical development, school readiness
1 UVOD ... 1
2 PREDMET IN PROBLEM ... 2
2.1 SPANJE IN POČITEK V VRTCU ... 2
2.1.1 SPANJE ... 2
2.1.2 POTREBE PO SPANJU PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH ... 2
2.1.3 POČITEK V VRTCU ... 4
2.2 POHIŠTVO V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH ... 6
2.2.1 NORMATIVI ... 6
2.2.2 OPREMA ZA POČITEK V VRTCU ... 7
2.2.3 ERGONOMIČNOST SPANJA ... 10
2.3 RAST IN RAZVOJ OTROK ... 11
2.3.1 RAZVOJ OTROK ... 11
2.3.2 TELESNA RAST IN RAZVOJ ... 12
2.3.2.1 OBDOBJE DOJENČKA IN MALČKA ... 13
2.3.2.2 ZGODNJE OTROŠTVO ... 14
2.3.2.3 SREDNJE/POZNO OTROŠTVO ... 15
2.3.2.4 MLADOSTNIŠTVO... 16
2.4 SPREMLJANJE TELESNEGA RAZVOJA ... 17
2.4.1 ŠPORTNO-VZGOJNI KARTON ... 18
2.4.2 TELESNE ZNAČILNOSTI ... 19
2.4.2.1 TELESNA VIŠINA IN TELESNA TEŽA ... 20
2.4.2.2 INDEKS TELESNE MASE ... 21
2.4.3 SPREMEMBA RASTI SKOZI LETA ... 22
2.5 VSTOP V OSNOVNO ŠOLO ... 26
2.5.1 ZAKONSKE DOLOČBE ... 26
2.6 PROBLEM ... 29
3 CILJI ... 29
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 30
5 METODE DELA... 30
5.1 METODA ... 30
5.2 VZOREC ... 30
5.3 SPREMENLJIVKE ... 31
5.4 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 31
5.5 OBDELAVA PODATKOV ... 31
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32
6.1 TELESNA VIŠINA ... 32
6.2 TELESNA TEŽA ... 33
6.3 INDEKS TELESNE MASE ... 34
6.4 LEŽALNIKI V VRTCIH ... 35
7 RAZPRAVA ... 39
8 ZAKLJUČEK ... 43
9 VIRI IN LITERATURA ... 44
Slika 1 – Tipične potrebe po spanju v otroštvu. ... 3
Slika 2 – Povprečno število ur dnevnega in nočnega spanja. ... 4
Slika 3 – Priporočene dimenzije pohištva po ISO 5970 ... 7
Slika 4 – Prodajni program enot za počitek Aurednik ... 8
Slika 5 – Prodajni program enot za počitek Wesco ... 9
Slika 6 – Prodajni program enot za počitek Uubo ... 9
Slika 7 – Prodajni program enot za počitek Nolik d.d. ... 9
Slika 8 – Prodajni program enot za počitek Za otroke d.o.o. ... 10
Slika 9 – Rastni krivulji otrok do 3. leta ... 13
Slika 10 – Tabela prikaza telesne rasti otrok med 3. in 6. letom starosti ... 14
Slika 11 – Tabela rasti pri otrocih med 6. in 11. letom starosti ... 16
Slika 12 – Graf telesne rasti pri otrocih in mladostnikih od 7. do 19. leta starosti ... 17
Slika 13 – Rastna krivulja otrok od 4. do 7. leta starosti ... 20
Slika 14 – Graf ITM za deklice………..22
Slika 15 – Graf ITM za dečke……….22
Slika 16 – Otrok med spanjem – skoraj prekratek ležalnik. ... 37
Slika 17 – Otrok med spanjem – skoraj prekratek ležalnik. ... 37
Slika 18 – Otrok med spanjem – prekratek ležalnik. ... 38
Slika 19 – Otroka med spanjem – ustrezna dolžina ležalnika. ... 38
KAZALO GRAFOV
Graf 1 – Združene povprečne višine vseh otrok v obeh šolskih letih. ... 32Graf 2 – Združene povprečne teže vseh otrok v obeh šolskih letih. ... 33
Graf 3 – Združeni povprečni indeksi telesne mase vseh otrok v obeh šolskih letih. ... 34
Graf 4 – Število odgovorov vzgojiteljev po starostnih skupinah, ki so jih opisovali. ... 35
Graf 5 – Mnenje vzgojiteljev o ustreznosti dolžine ležalnikov. ... 36
Tabela 1 – Povprečne telesne višine. ... 32
Tabela 2 – Povprečne telesne teže.. ... 33
Tabela 3 – Povprečni indeksi telesnih mas. ... 34
Tabela 4 – Približno koliko časa imate počitek? ... 35
Tabela 5 – Katere ležalnike uporabljate pri počitku? ... 36
KAZALO PRILOG
Priloga 1 - Anketa o ležalnikih ... iPriloga 2 - Soglasje staršev za merjenje otrok ... ii
1
1 UVOD
Starejši kot smo, bolj se zavedamo pomembnosti tega, na kakšen pohištvu sedimo in predvsem na kakšnem ležimo. Enako pomembno je prileganje pohištva telesu tudi pri otrocih. V ta namen smo želeli ugotoviti, kakšne so telesne značilnosti zadnje skupine predšolskih otrok ter ali se normativi vrtčevskega pohištva, bolj natančno ležalnikov, skladajo s telesnimi merami otrok.
V diplomskem delu bomo predstavili rezultate raziskave, pri kateri smo najprej izmerili telesne višine in teže otrok, starih 5-7 let oziroma smo te podatke pridobili preko baze projekta SLOfit (športnovzgojni karton). Avtorji omenjenega projekta ugotavljajo, da so se skozi leta telesne mere slovenskih mladostnikov spremenile, zato smo tudi mi preverili, ali se morda pri predšolskih otroci odvija podoben trend rasti. Vzgojiteljice, ki se približujejo koncu svojega delovnega staža namreč opažajo, da so dandanes nekateri otroci pred vstopom v šolo višji, kot so bili tisti na začetku njihove kariere, nekatere deklice pa tudi že kažejo znake začetka pubertete. Tu je potrebno vzeti na znanje tudi to, da se je v obdobju zadnjih 20 let zgodila šolska reforma, ki je uvedla devetletno osnovno šolo, kar pomeni, da gredo otroci v šolo eno leto mlajši.
Poleg tega pa vam bomo predstavili tudi rezultate raziskave o tem, kakšne enote za počitek so na voljo na trgu, kakšni so normativi enot za počitek, katere enote za počitek se v resnici uporabljajo v slovenskih vrtcih ter nenazadnje, naše glavno vprašanje, ali dimenzije enot za počitek ustrezajo dimenzijam otroških teles.
2
2 PREDMET IN PROBLEM
2.1 SPANJE IN POČITEK V VRTCU
2.1.1 SPANJE
Spanje je ena osnovnih človeških potreb, ki je kot hranjenje, izločanje, dihanje itd. nujno za človekov obstoj. V času spanja je delovanje vseh vitalnih funkcij zmanjšano na minimum, pri tem pa se vrši regeneracija celotnega organizma. Ljudje se med seboj razlikujemo po količini spanja, ki ga potrebujemo, po ritmu spanja in budnosti, razlike pa so tudi v globini spanja (de Batistič in Matičetov, 1987).
Za zdravo spanje je potrebno zagotoviti zadostno količino spanja, ustrezen urnik spanja, pri katerem smo dosledni, odstraniti pa moramo tudi vse moteče dejavnike. Zadostna količina spanja pripomore k boljšemu splošnemu zdravju, poleg tega pa povečuje koncentracijo, izboljšuje vedenjske, učne in duševne motnje ter pomaga pri čustveni regulaciji (Paruthi idr., 2016).
Otroci potrebujejo dovolj spanja, da se odpočijejo, krepijo odpornost in ohranjajo zdravje. Potreba po spanju je pri otrocih in odraslih v veliki meri biološko pogojena in jo uravnava notranji bioritem (Hudej, b. d.). Zaradi človeške biološke ure naravnemu popoldanskemu zmanjšanju budnosti sledi obdobje odločne budnosti, ki traja do večera, potem pa se pojavi zaspanost (Pantley, 2003).
2.1.2 POTREBE PO SPANJU PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH
S starostjo se vzorci potreb po spanju spreminjajo. Potreba otrok po spanju se s starostjo zmanjšuje in hkrati vedno bolj prenaša le na nočni del, medtem ko se dnevni del spanja postopoma ukinja. Kdaj se to zgodi in koliko spanja otrok potrebuje, je zelo odvisno od posameznega otroka (Leskovic, 2019). Majhni otroci ponoči po navadi spijo trdneje kot kadarkoli kasneje v življenju, vendar večina otrok do približno petega leta starosti potrebuje spanec ali počitek tudi podnevi (Papalia, 2003).
Prve mesece življenja zdrav otrok večinoma spi. Obdobja spanja so povezana s hranjenjem, zato se novorojenčki pogosto zbujajo, a le za kratek čas. Otroci v drugi polovici prvega leta življenja slabše spijo in se pogosto prebujajo sredi noči, tudi tisti, ki
3
so pred tem že prespali celo noč. Po prvem letu starosti mirneje spijo in ne sanjajo več toliko. Spanje čez dan postane drugačno kot ponoči, kar pomeni, da dnevno spanje otroku ne krati nočnega spanja. Večina malčkov ponoči spi od deset do dvanajst ur (le redkokdaj v enem samem nepretrganem snu), razliko med tem časom in celotno potrebo po spanju pa otrok dopolni z dnevnim počitkom, ki lahko traja od dvajset minut do treh ur, ali celo še več. Spanja odraslega človeka se otrok nauči šele okoli drugega leta starosti. Otrok spi tako trdno, da se pri tem ne zbuja in da spi v določenem ritmu, bolj globoko ponoči in bolj rahlo podnevi. V obdobju od treh do šestih let se otroci v potrebi po spanju močno razlikujejo med seboj. Skoraj vsi malčki brez izjeme imajo težave, preden zaspijo, medtem ko se predšolski otroci jasno delijo v dve veliki skupini - v tiste, ki ne delajo čisto nobenih težav, in tiste, ki jih delajo zelo veliko. Pri predšolskem otroku se že naglo razvija čut za lastništvo, hkrati pa se začenja v njem tudi prebujati tudi občutek za zasebnost. Tak otrok zares potrebuje kotiček, ki bo čisto njegov (Leach, 1991).
Slika 1 – Tipične potrebe po spanju v otroštvu. (vir: Papalia, 2003, str. 210)
4
Podobno kot avtorici tabel na zgornjih slikah tudi Paruthi (2016) s sodelavci priporoča, da otroci med 3 in 5 letom starosti spijo med 10 in 13 ur na dan, pri čemer del potrebne količine spanja odspijo v obliki dnevnega počitka. Otroci od šestega leta starosti dalje pa popoldanskega počitka naj ne bi več potrebovali.
2.1.3 POČITEK V VRTCU
Kot navaja Hudoklin (2013), je potrebno najprej ločiti med spanjem in počitkom. Spanje je stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti, pri počitku pa gre navadno za daljšo prekinitev kakšne dejavnosti, zlasti zaradi telesne sprostitve in okrepitve. Počitek je torej naravna potreba po prekinitvi po nekem naporu in lahko poteka v obliki spanja, poležavanja ali neke sprostitvene dejavnosti.
Za predšolske otroke velja, da se njihova potreba po počitku poveča, kadar se čustveno vznemirijo, močno prestrašijo, preživijo obdobje hitre rasti ali doživljajo stres. Poleg tega pa so potrebe po počitku pogojene tudi z zunanjimi okoliščinami, kot so vreme, količina telesne aktivnosti in novo okolje (Hudej, b.d.).
V vzgojnem programu za vzgojo in varstvo predšolskih otrok (1979) je navedeno, da mora vsak otrok po kosilu počivati, saj to narekujejo njegove naravne potrebe in predvsem dejstvo, da mnogi otroci, ki obiskujejo dnevno varstvo, vstajajo v zgodnjih jutranjih urah. Trajanje in način počitka sta odvisna od starosti otrok. 3–4 letni otroci spijo do 2 uri dnevno, 5–7 letni otroci dnevno počivajo največ uro in pol. V spomladanskem času lahko ta čas preživijo na prostem, v obliki mirnih iger ali dejavnosti.
Slika 2 – Povprečno število ur dnevnega in nočnega spanja. (vir: Pantley, 2003, str. 57)
5
De Batističeva in Matičetova (1987) tako skladno s temi smernicami ugotavljata, da je dnevni red v vrtcu postavljen na osnovi posplošenega spoznanja o potrebah otroka in sta tako čas počitka in količina spanja določena za vse otroke enako, in sicer od 12. do 14. ure.
Danes delo v vrtcih poteka po smernicah Kurikuluma za vrtce (1999), ki ima med splošnimi cilji navedeno, da zagotavlja:
- pestrejšo in raznovrstnejšo ponudbo na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih,
- večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino,
- večje upoštevanje in spoštovanje zasebnosti ter intimnosti otrok in - rekonceptualizacijo ter reorganizacijo časa in prostora v vrtcu.
Pravico do izbire in drugačnosti je tako treba na ravni načrtovanja dejavnosti razumeti kot ponujene možnosti, da otroci izbirajo med različnimi dejavnostmi in vsebinami glede na njihove želje, interese, sposobnosti in razpoloženja, pri tem pa je pomembno, da gre za izbiro med alternativnimi dejavnostmi in vsebinami, ne pa za izbiro med sodelovanjem ali nesodelovanjem, na ravni organizacije prostora in časa pa tudi kot možnost otrokovega umika od skupinske rutine. Možnost izbire je torej potrebno spoštovati tudi pri organizaciji spanja in počitka, hranjenja ter drugih potreb (Kurikulum za vrtce, 1999).
Počitek in spanje tako ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena.
Organizacija počitka je odvisna od individualnih potreb in organizacije posebej utrudljivih dejavnosti. Prehod iz dejavnosti ali od kosila k počitku pa naj bo postopen in naj poteka brez pretirane naglice, hitenja s pospravljanjem, pripravljanjem ležalnikov itn.
(prav tam), pri tem je potrebno upoštevati tudi uro prihoda otrok v vrtec. Bolj zgodaj kot otrok prihaja, bolj verjetno bo v času počitka potreboval spanec (Hudoklin, 2013). Spanje v vrtcu torej ni obvezno, vendar morajo imeti vsi otroci možnost počitka na način, da se za krajši čas uležejo in umirijo. Aktivna oblika obnavljanja moči pa je lahko počitek v obliki različnih sprostitvenih vaj, vodenih fantazij, umirjanja z glasbo, rokovanj z
6
različnimi materiali, ki nudijo čustveno stimulacijo, gladenja po telesu ali z zgodbicami (Hudej, b.d.).
Kot ugotavlja Leskovic (2019), je možnosti, kako organizirati počitek za otroke v vrtcu, ogromno. Veliko je sicer odvisno od angažiranosti posameznih vzgojiteljev in tudi vodstva vrtca ter seveda tudi od povsem praktičnih zunanjih dejavnikov, ki nam omogočajo ali omejujejo te možnosti. Ne glede na to pa bi morali vsi slediti vsaj temu, da spanje za nikogar ne bi smelo biti obvezno in prisilno. Pomembno je slediti potrebam in željam otrok, jih v največji meri upoštevati in otrokom ponuditi možnost izbire.
2.2 POHIŠTVO V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH
2.2.1 NORMATIVI
Vrtci so zgrajeni in opremljeni na podlagi Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2017), v katerem je navedeno, da »morajo biti prostori, v katerih potekajo vzgojne dejavnosti za otroke, urejeni tako, da dajejo otrokom dovolj možnosti za načrtovane in spontane skupne in individualne dejavnosti.
Vsak otrok mora imeti možnost za umik v zasebnost in za miren počitek. Oprema mora omogočati hitro spreminjanje prostora v skladu z izvedbenim kurikulum vrtca« (32. čl.).
V 34. členu je nato bolj natančno opredeljeno, da »morajo biti v igralnici mize in stoli, ter lahki, naložljivi ležalniki, oziroma druga oprema za počitek, najmanj za en oddelek otrok.« Priporočenih dimenzij dotičnega pohištva v pravilniku ni moč zaslediti, medtem ko je v Navodilih za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji jasno navedeno, da pri višini miz in stolov veljajo standardi SIST ISO 5970 (oziroma EN 1729), na podlagi katerih predlagajo, za posamezne matične učilnice, višine v ustreznih razmerjih, glede na podatke o telesni višini in teži otrok, pridobljene s strani Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (2007).
Za opremljanje vrtcev je poleg mizarskih delavnic na trgu tudi več ponudnikov masivne proizvodnje. Spletni iskalnik Google nam kot prve ponudi: Učilna d.o.o., Eurodesign Apače d.o.o., Emago, podjetje za trgovino, Helena Bezjak s.p., Atlas oprema d.o.o., Nolik d.d., Gonzaga-pro d.o.o., Midea d.o.o., Uubo, Za otroke d.o.o. … Po pregledu njihovih
7
spletnih strani smo ugotovili, da nekateri delujejo na podlagi povpraševanj, drugi imajo že izdelane kataloge, pri vseh pa je na spletni strani moč zaslediti omembo, da so njihovi proizvodi certificirani. Le dva ponudnika (Eurodesign Apače d.o.o. in Nolik d.d.) pa imata že na spletni strani preglednico s priporočenimi velikostmi pohištva glede na velikost otrok.
Slika 3 – Priporočene dimenzije pohištva po ISO 5970 (vir: http://www.euro-design.si/index.php/dekorji)
Kljub normativom pa Podrekar idr. (2019) ugotavljajo, da obstaja med šolskim pohištvom in antropometričnimi merami dijakov veliko neskladje in bi bilo zato treba šolsko pohištvo (vsaj) v slovenskih srednjih šolah optimizirati.
2.2.2 OPREMA ZA POČITEK V VRTCU
Po pregledu spletnih strani prej naštetih ponudnikov pohištva za vrtce in šole smo ugotovili, da nimajo vsi v ponudbah tudi opreme za počitek. To ponujajo Emago s.p., Nolik d.d., Uubo in Za otroke d.o.o. Ko smo pregledali celotno ponudbo, smo ugotovili, da imamo na izbiro kar nekaj možnosti počivalnih elementov – za najmlajše ponujajo različne posteljice z ograjicami, sledijo tudi posteljice za starejše (nakladalne in izvlečne), najdemo pa tudi več vrst ležalnikov in počivalnih blazin. Med materiali prevladujeta les in umetna masa v povezavi s kovino, nekaj posteljic pa jih je tudi iz pen. Dimenzije vseh enot za počitek se gibljejo okoli 130 cm x 50 cm x 15 cm, proizvajalec Wesco pa ima po
8
novem v ponudbi tudi plastičen ležalnik dimenzije 150 cm x 60 cm x 15 cm (katalog Wesco Enote za počitek, zaotroke.eu, str. 294).
Med zgoraj naštetimi ponudniki opreme za vrtec največ izbire ponujata prodajalca Za otroke d.o.o., ki ponuja prodajni program proizvajalca Wesco (http://wescoireland.com/), in Emago s.p., ki ponuja prodajni program proizvajalca Aurednik (https://www.aurednik.de/). Medtem ko ostali ponudniki ponujajo tako plastične kot lesene ležalnike, Nolik d.d. ponuja le lesene.
Za lažjo predstavo prilagam vsebine katalogov oziroma spletnih strani tistih ponudnikov, ki v svojem prodajnem asortimaju nudijo tudi enote za počitek.
Slika 4 – Prodajni program enot za počitek Aurednik (vir: http://www.emago.si/slo/index.php/katalog-aurednik oz.
https://www.aurednik.de/blaetterkataloge/hk2020/aurednik_hauptkatalog_2020.html#p=194)
9
Slika 5 – Prodajni program enot za počitek Wesco
(vir: http://data.spletnik.si/zaotroke/2014/WESCO/enote_za_pocitek.pdf oz http://www.zaotroke.eu/wesco.html)
Slika 6 – Prodajni program enot za počitek Uubo
(vir: http://www.uubo.eu/Vrtci/vrtci_lezalniki/lezalnikiinblazine.html)
Slika 7 – Prodajni program enot za počitek Nolik d.d. (vir: http://www.nolik.si/vrtcisole/vrtcisole_vrtci_posteljice.html)
10
Podjetje Za otroke d.o.o. ima na voljo tudi katalog, v katerem so zbrani najpogosteje uporabljeni artikli v slovenskih vrtcih. Tu je program enot za počitek manj obsežen in zajema tudi enega prvih ležalnikov v vrtcu – ležalnik Rex.
Slika 8 – Prodajni program enot za počitek Za otroke d.o.o. (vir: http://www.zaotroke.eu/katalog-nov-2013- 2014.html)
Zračni otroški ležalnik z zložljivima nogama, Rex, je že skoraj 60 let nepogrešljiv del vrtčevske opreme, ki otrokom omogoča udoben vsakodnevni počitek. Kot vodja razvoja in oblikovalske službe v Stolu, tovarni upognjenega pohištva Kamnik, med letoma 1952 in 1960, ga je zasnoval Niko Kralj, eden najbolj prodornih, plodnih in tudi v tujini priznanih industrijskih oblikovalcev povojnega obdobja. Predvsem bolj značilna Rexova zračna različica ležalnika z režami ostaja v spominu nekdanjih cicibanov, ki so bili od leta 1961 »del« enotnega sistema otroškega varstva od dojenčkov do šolarjev. Ležalnik je bil širok 51,5 cm, dolg 130 cm in je imel 33 cm dolge nogice (https://fototekamnzs.com/).
Ob prenovah vrtcev se torej lahko odločimo za nakup lesenih ali plastičnih ležalnikov, na voljo pa imamo tudi precej alternativnih enot za počitek. Pomemben kriterij pri izbiri pa poleg praktičnosti predstavljata tudi masa in cena ležalnikov. Leseni ležalniki so približno 2 kg težji in 11 € na kos dražji od plastičnih (zaotroke.eu).
2.2.3 ERGONOMIČNOST SPANJA
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ergonomija veda, ki se ukvarja z raziskovanjem človekovih telesnih in duševnih zmožnosti ter ustreznim prilagajanjem delovnih obremenitev. Pri spanju se ergonomi ukvarjajo s tem, kakšno naj bi bilo
11
optimalno ležišče. To naj bi bilo tako, da podpira hrbtenico tako, da se čim bolj optimizira razporeditev sil, ki nanjo delujejo (Haex, 2005). Glavna naloga ležišč je torej, da telo podpira tako, da omogoča sprostitev mišic in sil med medvretenčnimi diski.
Popolno regeneracijo pa dosežemo le takrat, ko je hrbtenica v svoji naravni fiziološki obliki in, z zaradi rahlo spremenjene gravitacijske osi, z rahlo sploščeno ledveno krivino (Verhaert, 2011).
Po poročanju Haexa (2005) je idealen položaj spanja spanje na boku, s kolki pokrčenimi pod kotom 45° in koleni pokrčenimi pod kotom 135°, pri čemer naj bi bilo ležišče mehkejše v predelu ram in kolkov, da se le-ti pogreznejo in ohranijo naravno obliko pasu (kot pri stoječem položaju), glava pa naj bo podprta z vzglavnikom toliko, da hrbtenica v vratnem predelu ni v naklonu.
Glede na to, da človek med spanjem ne more aktivno kontrolirati položaja svoje hrbtenice in s tem sil, ki delujejo nanjo, je še toliko bolj pomembno, da je ležišče dobro prilagojeno vsakemu posamezniku (Haex, 2005). Lastnosti ležišča, ki vplivajo na položaj hrbtenice med spanjem, so predvsem trdota, material in dimenzija ležišča, velik vpliv pa ima tudi vzglavnik (lek.si). Dolžina ležišča bi morala biti vsaj 20 cm daljša od telesne višine posameznika, ostale mehanske lastnosti ležišča pa prilagojene antropometričnim lastnostim posameznika, kot sta telesna teža in oblika telesa, ter položaju, v katerem spimo. Glede na različne načine spanja je priporočljiva tudi različna trdota ležišč (Haex, 2005).
2.3 RAST IN RAZVOJ OTROK
2.3.1 RAZVOJ OTROK
Otrokov razvoj se odraža na različnih področjih, ki so med seboj povezana. Sodobne teorije kažejo, da razvoj na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju poteka usklajeno in celostno. Razvoj ni vedno le kontinuiran, temveč občasno tudi diskontinuiran proces, poteka v značilnih stopnjah, ki se pojavijo v približno enakih starostnih obdobjih, za katera je značilno tipično vedenje otrok. Na podlagi skupnih značilnosti posameznikov, ki pripadajo določenim starostnim skupinam, razvoj delimo na posamezna razvojna obdobja. V prvih treh letih življenja je razvoj najhitrejši, nato se
12
nekoliko upočasni, vendar je še vedno intenziven in traja vse do konca adolescence, kar pa še ne pomeni, da se razvojne spremembe ne dogajajo tudi v odraslem obdobju.
Otrokov razvoj je celovit proces, ki poteka hkrati s telesno rastjo in z zorenjem funkcij v družbenem okolju (Videmšek in Pišot, 2007). Nanj vplivajo številni dejavniki, kot so genetski vplivi, prehrana, telesna in športna dejavnost ter številni drugi zunanji dejavniki, npr. mikrosocialno okolje (družina). Poleg tega lahko na spremembe biološkega razvoja vplivajo tudi razlike v rasi, kulturi, klimatskih razmerah in geografski lokaciji, pa tudi različne bolezni, ki vplivajo predvsem na dinamiko biološkega razvoja (Škof in Kotnik, 2016).
2.3.2 TELESNA RAST IN RAZVOJ
Telesni razvoj otroka in mladostnika pomeni spreminjanje njegovih telesnih mer (proces rasti) in sestave njegovega telesa (proces zorenja – biokemičnega spreminjanja). Med najpomembnejše telesne dimenzije in mere telesne sestave spadajo telesna višina in nekatere ostale longitudinalne mere ter telesna masa s posameznimi komponentami telesne mase (sestava telesa indeks telesne mase, površina telesa in telesna gostota oziroma količina telesne tekočine) (Škof in Kotnik, 2016).
Na telesno rast vplivajo genski in okoljski dejavniki, vpliv prvih na različne razsežnosti telesne rasti je odločilen. Kljub temu da genski dejavniki določajo meje rasti, igrajo okoljski dejavniki pomembno vlogo pri tem, v kolikšni meri bodo te meje dejansko dosežene. Med najpomembnejše okoljske dejavnike, ki vplivajo na telesno rast, sodijo prehrana, gibalna dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Posebej je treba izpostaviti pozitiven vpliv gibalne dejavnosti na telesno rast, pri čemer imajo gibalno dejavnejši otroci v povprečju večji delež mišičevja in manjši delež telesnih maščob (Videmšek in Pišot, 2007). Na otrokovo telesno višino ugodno vpliva tudi mirno in urejeno življenje, ki ne moti otrokovega biološkega ritma, poleg tega pa na telesno rast po svoje vplivajo tudi duševni dejavniki in primerna vzgojna dejavnost – zlasti čustvene napetosti otroka so ugotovljene kot pomemben zaviralec otrokovega telesnega razvoja (Horvat in Magajna, 1987). Pomemben vpliv na rast pa imajo tudi hormoni. Za rast najpomembnejši je rastni hormon (RH), poleg njega pa so pomembni še hormoni nadledvičnih žlez, spolni hormoni in hormoni ščitnice (Škof in Kotnik, 2016).
13
Dinamika rasti je v različnih obdobjih biološkega razvoja različna. Obdobje od rojstva do odraslosti biologi običajno razdelijo v štiri razvojna obdobja, vsako pa ima svoje časovne okvire in specifične značilnosti. Ta obdobja so: obdobje dojenčka in malčka, zgodnje otroštvo, srednje/pozno otroštvo ter mladostništvo (Škof in Kotnik, 2016).
2.3.2.1 OBDOBJE DOJENČKA IN MALČKA
To obdobje obsega približno prvi dve leti in pol življenja oziroma do končanega prodora mlečnega zobovja. Prepoznavno je po zelo hitri rasti – prek 20 cm in 5 do 7 kg/leto (Škof in Kotnik, 2016). Novorojenček povprečno v dolžino meri 50 cm, tehta pa med 2700 in 4500 grami. Na telesno maso vplivajo različni dejavniki, kot so na primer spol novorojenčka, kajenje matere, uživanje alkohola, prezgodnji porod itd. Takoj po porodu se zmanjšanega vnosa tekočine v telo telesna masa zmanjša za okoli 5 % vrednosti porodne mase zaradi, a to izgubo novorojenček nadoknadi približno v 10 dneh. Ob koncu prvega leta se telesna masa potroji, ob koncu drugega pa početveri. Po rojstvu rast ni več tako intenzivna kot v prenatalnem obdobju (5000-kratno povečanje). V prvem letu po rojstvu se višina poveča za 50 %, v drugem letu pa od 12 do 13 cm (Videmšek in Pišot, 2007).
Prvi dve leti razvoja torej predstavljata obdobje nagle telesne rasti in tudi hitrega duševnega razvoja. To je obdobje nepretrgane rasti vseh telesnih organov. Otrokova teža s koncem prvega leta narašča razmeroma počasi, ker prične otrok uporabljati veliko energije za gibanje, plazenje in hojo. Podobno se zaradi porabe energije za nove motorične sposobnosti, predvsem hojo, pridobivanje telesne teže bistveno zmanjša tudi v drugem letu, kljub še vedno nagli telesni rasti (Horvat in Magajna, 1987).
Slika 9 – Rastni krivulji otrok do 3. leta (vir: Papalia, 2003, str. 115)
14
2.3.2.2 ZGODNJE OTROŠTVO
Zgodnje otroštvo traja od približno 2 leti in pol do zaključka predšolskega obdobja, torej do 6 let ali do prodora prvega stalnega zoba. V zgodnjem otroštvu se rast zelo umiri. To je obdobje zelo hitrega razvoja živčnega sistema in osnovnih gibalnih spretnosti (Škof in Kotnik, 2016). V tretjem letu se bo otrok verjetno zredil približno 1,5 kg in zrasel kakih 9 cm, v petem letu pa se bo zredil še za 2 kg in zrasel za 6,5 cm (Leach, 1991). V predšolskem obdobju se bistveno spreminjajo tudi telesna razmerja, zlasti izrazit premik je nekje okrog šestega leta. Pri malem otroku prevladuje glava, trup je precej okrogel in obložen z maščobami, mišičevje je slabo razvito in okončine so v primerjavi s trupom kar nežne. Okoli šestega leta pa se prično krepiti okončine in glava izgublja svojo nesimetričnost v primerjavi z ostalim delom telesa. Otroci postajajo tanjši in postopoma izgubljajo večino maščobnega tkiva, ki so ga imeli naloženega po telesu (Horvat in Magajna, 1987). Hrustanec okosteneva hitreje kot prej, zato kosti postajajo trše, kar daje telesu daje trdnost in varuje notranje organe. Te spremembe, ki so usklajene z zorenjem možganov in živčnega sistema, pomagajo pri razvoju širokega spektra motoričnih spretnosti. Povečane zmožnosti dihalnega in krvožilnega sistema gradijo telesno odpornost, zaradi česar so otroci bolj zdravi, razvija se tudi njihov imunski sistem (Papalia, 2003).
Slika 10 – Tabela prikaza telesne rasti otrok med 3. in 6. letom starosti (vir: Papalia, 2003, str. 207)
15
2.3.2.3 SREDNJE/POZNO OTROŠTVO
Srednje oziroma pozno otroštvo je obdobje nižjih razredov osnovne šole – do 10. leta za dekleta in do 12. leta za fante. To je obdobje relativno stabilne in umirjene rasti in obdobje, ko se pojavijo prvi znaki spolne diferenciacije. Povprečni prirastek telesne višine je le še 5–5,5 cm/leto, prirastek telesne mase pa 2–2,5 kg/leto. Natančno opazovanje dinamike telesne rasti posameznikov v tem obdobju pokaže, da njihova rast ni enakomerna, temveč da so v hitrosti rasti prisotna precejšnja nihanja, ki si sledijo v dvoletnih intervalih. Spremembe telesne višine in telesne mase imajo nasprotno dinamiko, ko se povečuje telesna višina, se masa telesa ne spreminja in obratno. V tem obdobju se količina podkožnega maščobnega tkiva glede na predšolsko oz. zgodnje otroško obdobje zmanjša. Med deklicami in dečki ni velikih razlik v telesni višini, prav tako pa je podobna tudi njihova sestava telesa (Škof in Kotnik, 2016), deklice pa svseeno obdržijo nekaj več maščobnega tkiva kot dečki, kar je značilnost, ki se nadaljuje skozi celotno odraslo dobo. Čeprav med spoloma ni zaznavnih razlik v povprečni telesni višini in teži, pa se znotraj spolov otroci med seboj zelo razlikujejo – tako zelo, da povprečno visok sedemletnik, ki v dveh letih niti malo ne zraste, pri devetih letih še vedno ostaja v mejah normalne višine (Papalia, 2003). Pri telesni višini so vse do tega obdobja dečki za malenkost prekašali deklice, med 8. in 10. letom starosti pa jih deklice v višini povsem dohitijo ter jih začenjajo s pričetkom pubertete tudi prehitevati. Enako se zgodi tudi pri telesni teži. Ta razmerja med dečki in deklicami niso trajna in se kasneje v obdobju adolescence spet spremenijo, tako da dobimo razmerja, ki so značilna za odrasle. Poleg rasti pa se v tem obdobju spreminjajo tudi telesna razmerja. Pojavijo se že izrazite razlike med dečki in deklicami. Pri dečkih so prsi močnejše, mišice so že izrazitejše in noge vitkejše, medtem ko so pri deklicah vse oblike že mehkejše, boki, stegna in meča dobivajo bolj okroglo in polno obliko. Bistvena novost v tem obdobju pa je, da se začne okrog 10. leta pospeševati razvoj žlez z notranjim izločanjem. V krvi je že več hormonov, ki pomembno vplivajo tudi na otrokovo vedenje do okolja – zlasti velike individualne razlike in spremembe so prvi znaki bližajoče se pubertete, ko se bodo posamezne težnje telesnega razvoja postavile povsem na glavo. To opazimo med 9. in 11. letom, ko se začne tudi pospešena rast spolnih organov in rodil, pri mnogih otrocih pa se prične tudi pospešen razvoj sekundarnih spolnih znakov (Horvat in Magajna, 1987).
16
Slika 11 – Tabela rasti pri otrocih med 6. in 11. letom starosti (vir: Papalia, 2003, str. 285)
2.3.2.4 MLADOSTNIŠTVO
Mladostništvo oziroma adolescenca je razvojno obdobje, ki pri dekletih traja od desetega do šestnajstega leta, pri fantih pa od dvanajstega do osemnajstega leta. V tem obdobju pride do polnega razvoja telesnih sistemov tako v strukturnem kot funkcionalnem pomenu. Obdobje mladostništva zajema predpuberteto, ki traja približno dve leti in puberteto, s katero se obdobje mladostništva zaključi. Osnovni značilnosti tega razvojnega obdobja sta hitra telesna rast in spolni razvoj.
Predpubertetna (adolescenčna) pospešena rast se v svoji največji hitrosti približa hitrosti rasti v prvih dveh letih življenja. Največji prirastek telesne višine v tem obdobju je pri dečkih med 8 in 10 cm letno, pri dekletih pa za 3 do 5 cm nižji kot pri fantih. Dečki najhitreje rastejo v drugi polovici pubertete, deklice pa v prvem delu, do nastopa prve menstruacije. Med pubertetnim razvojem se pomembno spreminja tudi razmerje med dolžinami posameznih telesnih segmentov. Pred vstopom v puberteto in zlasti v začetnih stopnjah pubertete so okončine nesorazmerno daljše v primerjavi s trupom, v naslednjih stopnjah pubertete pa razlika izgine. Z rastjo v pubertetnem obdobju se pri fantih povečuje širina ramen, pri dekletih pa širina medenice. Zaključek rasti pri dekletih nastopi v povprečju pri 16,5 letih, ko dosežejo 98 % končne višine, pri fantih pa zaključek rasti nastopi med 17. in 18. letom. Največji prirast telesne mase je 3,5–9 kg/leto pri dekletih in približno 7–10 kg/leto pri fantih. V puberteti se močno povečajo tudi razlike v sestavi telesa med fanti in dekleti. Pri fantih se povečujeta deleža kostne in mišične
17
mase, medtem ko pri dekletih naraščata masa maščobnega tkiva in nemaščobna telesna masa (Škof in Kotnik, 2016).
Slika 12 – Graf telesne rasti pri otrocih in mladostnikih od 7. do 19. leta starosti (vir: Škof in Kotnik, 2016, str. 283)
2.4 SPREMLJANJE TELESNEGA RAZVOJA
Za otroke in mladino je gibanje prevladujoča dejavnost že od prvih dni življenja; je izraz zadovoljstva, svobode, igrivosti in ustvarjalnosti, hkrati pa pomembno sredstvo vzgoje, samopotrjevanja in samouresničevanja. Gibalne sposobnosti so tesno povezane z otrokovimi telesnimi značilnostmi, funkcionalnimi sposobnostmi, zdravstvenim stanjem, intelektualnim, čustvenim in socialnim razvojem. Zmanjšane gibalne sposobnosti, pospešena rast, zdravstvene težave in dvomljive civilizacijske vrednote negativno vplivajo na razvoj otrok in mladostnikov. Telesna in gibalna samopodoba kot izjemno pomembna dejavnika otrokovega in mladostnikovega razvoja opredeljujeta raven pozitivnega zdravja v najširšem pomenu (Mišigoj-Duraković, 2003).
Nacionalni program za otroke in mladino v Republiki Sloveniji 2006–2016 opredeljuje, da morajo imeti otroci in mladostniki v različnih okoljih zagotovljene optimalne pogoje za zdrav razvoj, vse od rojstva dalje. Navade, ki jih razvijemo v otroštvu, nas lahko spremljajo vse življenje, zato je pomembna vzgoja za zdrav življenjski slog, s katero krepimo zdravje in se lahko izognemo razvoju kroničnih nalezljivih bolezni. V primeru nastanka tveganj za nastanek bolezni je pomembno, da s preventivnimi programi
18
tveganja zgodaj odkrijejo in z ukrepi dosežejo izboljšanje in povrnitev zdravja (Gobov idr., 2016).
Spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine postajajo zaradi negativnih trendov njihovega razvoja po vsem razvitem svetu nenadomestljiv sistem, ki omogoča zbiranje podatkov in odgovornim institucijam zagotavlja ažurne informacije, na podlagi katerih lahko učinkovito pristopijo k nastali problematiki in jo začnejo reševati. V Sloveniji smo z raziskovalnim spremljanjem telesnega in gibalnega razvoja začeli že leta 1970, od leta 1986 pa meritve slovenskih otrok in mladine potekajo sistematično vsako leto s posebno podatkovno zbirko Športno-vzgojni karton. Tudi nekatere druge evropske države izvajajo podobne spremljave otrok in mladine, vendar precej manj sistematično, na manjših vzorcih in neredno. Posebno podatkovno zbirko telesnega razvoja pa vodi tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki na podlagi podatkov različnih držav ugotavlja indekse rasti in razvoja otrok za daljša časovna obdobja (Starc idr., 2010).
Znotraj oblikovanja programa preventivnih pregledov pa se je oblikovala tudi posebna delovna skupina, ki je pripravila smernice za zgodnje odkrivanje in obravnavo otrok s čezmerno telesno težo oz. debelostjo. Te smernice so del obravnave ob vsakem preventivnem pregledu, v njih pa je opredeljen zajem podatkov z vprašalniki, meritvami in povezavo s športno-vzgojnim kartonom za opredelitev kliničnega stanja (Gobov idr., 2016).
2.4.1 ŠPORTNO-VZGOJNI KARTON
»Športno-vzgojni karton oziroma projekt SLOfit je v širšem smislu centralni informacijski sistem, razvit v Sloveniji med leti 1969 in 1989, s katerim spremljamo in ovrednotimo vsakoletne spremembe v telesni zmogljivosti šolajočih se otrok in mladine, starih od 6.
do 19. let. V ožjem smislu ga opredeljujemo kot obvezno podatkovno zbirko, ki jo morajo od leta 1996 skladno s šolsko zakonodajo voditi vse slovenske osnovne in srednje šole«
(Kovač idr., 2011, str. 13).
Zbrani podatki so namenjeni otrokom in mladostnikom, njihovim staršem in športnim pedagogom. Ti lahko spoznajo in spremljajo telesni in gibalni razvoj mladih, njihove dosežke primerjajo z dosežki vrstnikov, jim pomagajo pri vključevanju v športne dejavnosti v šoli ali zunaj nje. Starši se lahko o razvoju otroka pogovorijo s športnim
19
pedagogom, trenerjem, zdravnikom, otroci in mladostniki pa se sami usposabljajo za ocenitev svojih obremenitev pri športu. Ugotovitve analize merjenja športnemu pedagogu med drugim omogočajo ustrezno načrtovanje športno-vzgojnega procesa, večletna spremljava vseh slovenskih osnovnošolcev in srednješolcev pa pomaga tudi načrtovalcem športnih dejavnosti in učnih načrtov, zdravnikom, izdelovalcem otroških oblačil in obutve … (Strel, 1996). Ugotavljanje, vrednotenje in spremljanje telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti izvajajo na podlagi 11 merskih nalog, s katerimi izmerijo nekatere izbrane telesne značilnosti in gibalne sposobnosti (Strel idr., 2003).
2.4.2 TELESNE ZNAČILNOSTI
»Telesne značilnosti predstavljajo zunanji videz človeškega telesa. Pomembno vplivajo na gibalno učinkovitost, pa tudi na človekovo samopodobo, posebej še v dobi odraščanja. Bistven in bolj pomemben pa je vpliv gibanja in prehrane na telesne značilnosti, posebej še na mišično maso in količino podkožnega maščevja« (Strel, 1996, str. 71).
Raziskovalna metoda, s katero preučujemo dimenzije človeškega telesa, se imenuje antropometrija. Cilj antropometrije je s čim bolj natančnim merjenjem kvantitativno karakterizirati morfološke in fiziološke značilnosti človeškega telesa, na podlagi česar ugotavljamo evolucijske spremembe človeškega telesa skozi prostor in čas. Med drugim nam antropometrija pomaga tudi pri oceni razvojnih značilnosti otrok. Preko merjenja telesne višine in telesne teže, iz katerih lahko izračunamo indeks telesne mase, se tako oblikujejo referenčne krivulje rasti otrok (Grilec Kaurić in Ujevič, 2013). Pri meritvah za športno-vzgojni karton se za spremljanje telesnih značilnosti uporabijo meritve telesne višine (dolžinska razsežnost telesa), telesne teže (voluminoznost telesa) in kožne gube nadlahti (količina podkožnega maščevja) (Strel, 1996).
20
2.4.2.1 TELESNA VIŠINA IN TELESNA TEŽA
Z merjenjem telesne višine (pri dojenčkih dolžine) in telesne teže najlažje ocenjujemo rast otrok, pri čemer obe telesni meri primerjamo z merami skupine zdravih otrok, ki so podane v obliki tabel in krivulj. Te krivulje so pridobljene na podlagi statistično obdelanih podatkov velikega števila zdravih otrok in vnesene v koordinatni sistem, pri čemer se na abscisni osi nahaja kronološka starost otrok, na ordinatni osi pa telesna višina ali telesna teža. Običajno pa se na takih grafikonih poleg krivulje povprečnih vrednosti nahajajo še krivulje, ki prikazujejo normalno variiranje telesne teže ali višine. Na ta način dobimo snop t. i. »odstotnih« krivulj oziroma krivulje splošne rasti. Če se otrokova izmerjena telesna višina ali telesna teža nahaja pod 3 (ali 5) oz. nad 97 (ali 95) odstotkov, to pomeni, da odstopa od večine otrok iste starosti. Take krivulje so še posebej primerne za dolgoročno spremljanje razvoja otroka, kajti večina otrok tekom svojega razvoja sledi svoji odstotni krivulji (Videmšek in Pišot, 2007).
Slika 13 – Rastna krivulja otrok od 4. do 7. leta starosti (vir: https://www.ezdravje.com/zdravje-in-dobro- pocutje/rast-in-razvoj-otroka/)
21
2.4.2.2 INDEKS TELESNE MASE
»Indeks telesne mase (ITM) je antropološka mera, ki je definirana kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom višine v metrih in zagotavlja najbolj uporabno lestvico merjenja debelosti« (Korošec idr., 2018, str. 4). V zgodnjem otroštvu se nekatera telesna razmerja pomembno spreminjajo in postajajo podobna, kot so pri starejših. Indeks telesne mase v tem obdobju enakomerno pada, med šestim in sedmim letom starosti pa se začne postopno povečevati. Deklice imajo v isti starosti nekoliko nižji indeks telesne mase kot dečki (Videmšek in Pišot, 2007). Pri otrocih in mladostnikih je zato potrebno ITM oceniti glede na referenčne standarde, ki so prilagojeni otrokovi starosti in spolu, saj ITM bistveno narašča s starostjo otroka in se razlikuje po spolu. Ti referenčni standardi so razviti na podlagi reprezentativnega vzorca. Uporaba ITM kot merjenje skupne maščobe v telesu pri otrocih je pomanjkljiva, saj so bile rastne krivulje razvite kot normirane referenčne vrednosti in ne kot standardi zdravega otroškega razvoja. Več antropometričnih meritev daje natančnejšo vrednost maščob v telesu kot samo vrednost ITM. Kljub temu je uporaba ITM lestvice v splošnem sprejeta, ne le zaradi enostavnosti, ampak tudi zato, ker je močna povezava med otroškimi/mladostniškimi ITM vrednostmi in vsebnostjo skupne maščobe v telesu pri obeh spolih. Prav tako je visoka povezanost med otroškim ITM in ostalimi faktorji tveganja za bolezni povezane z debelostjo v odrasli dobi (Korošec idr., 2018).
Po svetu obstaja več različnih krivulj ITM, najpogosteje pa se uporabljata svetovno razširjena krivulja ITM glede na starost, ki jo je izdelala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ter krivulja ITM glede na starost, ki je nastala po raziskavi IOTF (Starc in Strel, 2011). Trenutna ITM krivulja, ki jo uporablja WHO, je nastala na podlagi vzorca, pridobljenega v letih 1963–1965 ter 1971–1975, ki je bil relativno majhen in področno omejen na Združene države Amerike. Ker pa se referenčne rastne in ITM krivulje uporabljajo tudi v zdravstvene namene, bi bilo nujno potrebno, da je referenčni vzorec čim bolj univerzalen in upošteva telesne in razvojne karakteristike čim več otrok po celem svetu (Starc idr., 2019). Zaradi sekularnih trendov so svetovne krivulje postale zastarele in v zadnjih 30 letih je nekaj večjih držav po svetu že vzpostavilo svoje referenčne ITM krivulje, ki so prilagojene domačim otrokom. Raziskavo o ustreznosti ITM krivulje so opravili tudi na slovenski populaciji in ugotovili, da se pojavljajo dovolj
22
velike razlike, da bi bilo upravičeno narediti lastno referenčno ITM krivuljo (Starc in Strel, 2011).
Na spodnjih slikah sta prikazani krivulji ITM za deklice in dečke med 2 in 20 letom starosti po IOTF (vir: https://www.cdc.gov/growthcharts/data/set1clinical/cj41l024.pdf). Na krivulji so prikazani 5., 10., 25., 50., 75., 85., 90. in 95. percentil. Vsi ki se nahajajo v območju pod 5. percentilom so kategorizirani kot podhranjeni. Normalno oziroma zdravo telesno težo imajo vsi, ki se nahajajo med 5. in 85. percentilom. Otroci med 85.
in 95. percentilom so kategorizirani kot prekomerno telesno težki, vsi ki se nahajajo nad 95. percentilom, pa so kategorizirani kot debeli (cdc.gov).
Slika 14 – Graf ITM za deklice Slika 15 – Graf ITM za dečke
2.4.3 SPREMEMBA RASTI SKOZI LETA
Skozi več generacij se nekateri pokazatelji telesne rasti, predvsem telesna višina in teža, spreminjajo, kar imenujemo sekularni trend (Videmšek in Pišot, 2007). SLOfit podatki oz.
podatki športnovzgojnih kartonov so pogosto uporabljeni za mednarodne primerjave in analize globalnih trendov. Ti kažejo, da so bili ljudje v preteklem stoletju višji in da se prirast telesne višine razlikuje glede na mesto bivanja (Jurak idr., 2017). V zadnjem času se je sekularni trend naraščanja telesne višine v otroštvu in mladostništvu, ki je bil
23
prisoten do osemdesetih in delno še devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ustavil. Po drugi strani pa sekularni trend kaže, da indeks telesne mase otrok in mladostnikov skoraj povsod po svetu strmo narašča (Videmšek in Pišot, 2007).
Po raziskavi, ki sta jo opravila Starc in Strel (2011), so bili ljubljanski otroci, stari od 11 do 19 let, leta 2011 za 7,62 % (fantje) oz. 5,92 % (dekleta) višji in za 32,6 % (fantje) oz. 21,43
% (dekleta) težji kot njihovi vrstniki leta 1939. Dodatno Strel idr. (2003) ugotavljajo, da so bile spremembe telesnih mer mladostnikov med leti 1970 in 1993 zelo izrazite in so med vsemi razvojnimi spremembami najlažje opazne. Štirinajstletni dečki so bili leta 1993 kar 8 cm višji od vrstnikov, izmerjenih leta 1970, deklice pa le za nekaj manj. Tudi končna višina se je povečevala za približno 2 cm na desetletje; tako so bili osemnajstletniki v povprečju visoki že skoraj 180 cm. Posledično je prišlo tudi do sprememb v telesni teži. Štirinajstletna mladina je bila leta 1993 za več kot 10 % težja od svojih vrstnikov iz leta 1970, količina podkožnega maščevja pa se je v teh letih zmanjšala za približno 20 %. Pri fantih se je povečevala od 7. do 11. leta, nato pa se je zmanjševala vse do konca srednje šole, pri dekletih pa se je začela zmanjševati že v enajstem letu, se nato med 12. in 16. letom zopet začela povečevati, nato pa se vse do 18. leta počasi zmanjševala.
Poleg tega se je med leti 1990 in 2000 nadaljevala pospešena rast v višino zlasti pri osnovnošolski mladini, medtem ko je telesna višina pri devetnajstletnikih le v rahlem porastu (7,6 mm pri dijakih in 3,8 mm pri dijakinjah). Izrazita akceleracija v višino (več kot 5 cm oz. 4 % v povprečju na starostno kategorijo) je prisotna pri učenkah od 8. do 13. leta in pri učencih od 8. do 15. leta starosti. Pri teh starostnih skupinah je izrazito pospešeno tudi pridobivanje telesne teže (več kot 10 % lastne teže na leto), kar sovpada s tendencami rasti v višino. Akceleracija v višino in povečanje telesne teže sta v tem desetletju sicer relativno izraziti, toda vendarle bolj umirjeni kot med sedemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja. Bistveno pa se v teh letih povečuje tudi podkožno maščevje, zlasti pri osnovnošolski mladini, zmerno pa se zmanjšuje pri srednješolski mladini. Za ponovno večanje podkožnega maščevja pri starostnih skupinah od 8 do 12 let so predvideli vzroke v spremembah načina življenja. V teh letih je bil namreč spremenjen način dela z otroki v vrtcih, ki je dajal manj gibalnih spodbud, kot bi jih otroci v predšolskem obdobju potrebovali. Tak trend vzgoje se je nadaljeval tudi še v prvih
24
razredih osnovne šole, poleg tega, da so imeli otroci urejeno prehrano v vzgojno- izobraževalnih ustanovah, pa so se izboljšali tudi socialno-ekonomski statusi družin, tako da količina zadostne hrane za družine ni bil več problem, problem je predstavljala bolj kakovost hrane (Strel idr., 2003).
Jurak idr. (2017) v svoji raziskavi ugotavljajo, da so leta 2015 dvanajstletniki 2,4 cm (1,6
%) višji, 3,7 kg (7,8 %) težji in imajo 18,4 % več podkožnega maščevja kot vrstniki leta 1995. Pri dvanajstletnih dekletih je razlika v višini in teži med leti 1995 in 2015 skoraj pol manjša kot pri fantih, razlika pri podkožnem maščevju pa je od fantov manjša le za 5 %.
Po primerjanju najnovejših rezultatov pa Starc idr. (2018) ugotavljajo, da je pri obeh spolih prirast telesne višine od leta 1989 do 2018 za več kot 9 centilnih točk, kar je zelo veliko in kaže na to, kako drugačna je z vidika telesnega razvoja današnja populacija otrok in mladine. Od leta 2002 naprej je tako slovenska populacija otrok in mladine nad nacionalnim povprečjem obdobja 1989–2018, pri čemer pa se pri fantih v šolskem letu 2017/18 še vedno kažejo trendi naraščanja, medtem ko je pri dekletih prišlo do platoja prirasta telesne višine. Naraščanje telesne višine je bilo še posebej izrazito pri fantih v adolescenci (od 9. leta naprej), medtem ko je telesna višina v otroški populaciji fantov (med 6. in 8. letom starosti) sicer izrazito naraščala do leta 1997, potem pa se je ustalila.
Tudi pri dekletih se je trend naraščanja telesne višine v otroštvu ustalil po letu 1997, medtem ko se naraščanje višine adolescentk še ni povsem ustavilo. V nasprotju s telesno višino, pa pri obeh spolih beležimo upad telesne mase že od leta 2011, kar potrjuje dejstvo, da se od tega leta zmanjšuje delež prekomerno prehranjenih otrok in mladostnikov. V dobi otroštva pri fantih že od leta 2011 beležimo očiten upad telesne mase, nekoliko manj pa je ta upad izražen tudi pri adolescentih, kljub temu da je imel ta del populacije fantov izrazit porast telesne višine. Pri dekletih v otroški dobi se je upad telesne mase začel izražati že od leta 2008 dalje, bolj izrazit trend pa se je pojavil leta 2011. Pri adolescentkah je sicer po letu 2010 opazen rahel upad telesne mase, vendar pa je v celotnem obdobju 2011–2018 ostala na podobni ravni.
Pregled trendov sprememb kožne gube nadlahti v obdobju 1989–2018 pa kaže, da je od leta 1997 do leta 2008 tako pri fantih kot pri dekletih prišlo do velikega prirasta kožne gube, ki je v povprečju znašal več kot 8 centilnih točk. Temu obdobju je sledilo obdobje umirjene rasti, od leta 2011 pa beležimo trend rahlega upada pri dekletih, medtem ko
25
je pri fantih po izrazitejšem padcu v letu 2014 prišlo do ponovnega trenda povečevanja kožne gube nadlahti, ki se je spet obrnil v letu 2018. Pri fantih je že od leta 2005 opazen trend upada debeline kožne gube nadlahti v obdobju otroštva, medtem ko je bil v obdobju adolescence leta 2008 dosežen plato in je v naslednjih letih prihajalo le do pozitivnih ali negativnih nihanj. Trendi sprememb kožne gube nadlahti so pri dekletih zelo podobni trendom fantov. Po izrazitejšem naraščanju v adolescentski in otroški populaciji od začetka 90. let je po letu 2005 prišlo do upada v otroški populaciji, medtem ko je adolescentska populacija deklet še naprej doživljala rahlo povečanje podkožnega maščevja z občasnimi nihanji. Po letu 2010 smo bili priča trendu upada ITM, ki je bil zelo verjetno povezan z uvedbo programa Zdrav življenjski slog, s katerim so bili otroci v osnovnih šolah deležni dveh dodatnih ur športa. Zaradi motenj v financiranju programa in posledičnega razpada vadbenih skupin v šolskem letu 2015/16 se je ugodni trend zmanjševanja ITM zaustavil in se zopet obrnil v smer naraščanja, kar kaže na to, da se primanjkljaj telesne dejavnosti v enem letu lahko negativno odraža na razvoju otroka še več let za tem in to kljub temu, da je otrok po upadu telesne dejavnosti nato spet deležen enake količine vadbe kot pred upadom. Vrednosti ITM ostajajo tako pri fantih v obdobju otroštva kot pri adolescentih pod ravnjo iz leta 2010, ko sta obe skupini dosegali najvišje vrednosti v zgodovini meritev. Do leta 2015 so se kazali konstantni trendi upada ITM, v letu 2016 pa se je zaradi že omenjenih težav to nemudoma odrazilo na ponovnem trendu naraščanja ITM. Naraščanje se je v šolskem letu 2017/18 odrazilo tudi v adolescentski populaciji, ki je bila v šolskem letu 2015/16 še v obdobju otroštva, a posledice znižane telesne dejavnosti v tistem šolskem letu niso izzvenele. Tudi pri dekletih so bili trendi sprememb ITM podobni trendom sprememb pri fantih in tudi pri njih se je motnja v financiranju programa Zdrav življenjski slog v šolskem letu 2015/16 odrazila s trendom povečanja ITM pri dekletih v dobi otroštva, ki pa se je že naslednje šolsko leto spet obrnil navzdol (Starc idr., 2018).
26
2.5 VSTOP V OSNOVNO ŠOLO
2.5.1 ZAKONSKE DOLOČBE
Kot je navedeno v Beli knjigi (2011), zgodovino obveznega šolanja v zadnjih 70 letih najmočneje označuje uvedba osemletne enotne osnovne šole leta 1958. V osemletko so se vpisovali otroci, ki so bili do začetka šolskega leta, torej 1. septembra, stari 6 let in 6 mesecev, izjemoma tudi mlajši. Najmlajši otrok je bil tako na prvi dan prvega razreda osnovne šole star 6 let in 6 mesecev, najstarejši pa 7 let in 6 mesecev. Leto dni pred vstopom v osnovno šolo pa so se morali vsi otroci vključiti v obvezno pripravo na šolo (mala šola), ki je z vidika organizacije, števila ur, programa ter kadrovske sestave v okviru vrtcev potekala zelo različno (Šimec, 2004).
Pomanjkljivosti in prednosti osemletne osnovne šole so strokovnjaki proučevali vrsto let in postopoma so se oblikovali cilji in načela nove devetletne osnovne šole, ki naj bi omogočila doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja ob koncu osnovne šole. Ob tem pa bi učencem in učenkam omogočila osebnostni razvoj v skladu z njihovimi sposobnostmi in zakonitostmi razvojnega obdobja (Šimec, 2004). Državni zbor je tako februarja 1996 sprejel Zakon o osnovni šoli, ki v veljavo vpelje devetletno osnovno šolo (3. čl.). V 45. členu zakon določa, da »morajo starši v prvi razred osnovne šole vpisati otroke, ki bodo v koledarskem letu, v katerem bodo začeli obiskovati osnovno šolo, dopolnili starost 6 let. Otroku pa se lahko pričetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe ali komisije za usmerjanje odloži za eno leto, če se ugotovi, da ni pripravljen za vstop v šolo«. Najmlajši otrok je tako sedaj na prvi dan prvega razreda osnovne šole star 5 let in 8 mesecev, najstarejši pa 6 let in 8 mesecev. Devetletno obvezno osnovno šolanje se je od šolskega leta 1999/2000 do 2002/2003 uvajalo postopoma. Zadnja generacija otrok se je v osemletni osnovnošolski program tako vpisala v šolskem letu 2003/2004, ko pa se je hkrati z njo vpisala tudi eno leto mlajša generacija, in sicer v devetletni osnovnošolski program (Šimec, 2004).
2.5.2 ŠOLSKA ZRELOST
Šolska zrelost je pripravljenost otroka na vstop v šolo, pri čemer je pomembno, da je otrok pripravljen na sodelovanje in izkušnje učenja in ne toliko na učenje samo. Pri šolski zrelosti se upošteva tudi »zrelost« otrokovega živčnega sistema, da le-ta omogoča
27
nastajanje novih sposobnosti glede na dano stimulacijo. Otroci so na učenje pripravljeni že od rojstva, pri zrelosti za vstop v šolo pa je poudarek na tem, da ima otrok razvite specifične lastnosti, ki mu omogočajo uspešno osvajanje v šoli pridobljenih veščin in znanj, na primer mirno sedenje, odzivanje na dana navodila, medsebojno sodelovanje in poslušanje učitelja. Šolska zrelost torej zajema širok spekter minimalno razvitih sposobnosti, ki otroku omogočajo pozitiven odziv na šolsko okolje na kognitivnem, socialnem in čustvenem področju (Rahmawati idr., 2018).
»Pojem šolske zrelosti srečujemo v vseh tistih družbah, kjer imajo v šoli točno predpisane učne načrte (to so zlasti srednjeevropski šolski sistemi). Ti učni načrti predvidevajo obseg snovi, ki jo mora otrok obvladati v vsakem razredu, tudi prvem.
Otrok je zrel za šolo, če je sposoben slediti zahtevam, ki jih predpisuje učni načrt za prvi razred, in če se lahko vživi v način delovanja šole« (Horvat in Magajna, 1987, str. 148).
Šolska zrelost je torej povezana z več področji otrokovega razvoja – telesnim razvojem in zdravjem, socialnimi kompetencami in čustveno zrelostjo. Ali če razdelimo še bolj natančno, s področji telesnega razvoja, socialnih kompetenc, čustvene zrelosti, jezikovnih in kognitivnih sposobnosti ter komunikacijskih sposobnosti in splošne razgledanosti (Rahmawati idr., 2018).
Kot navajata Williams in Lerner (2019) uspešen vstop v šolo pogojujejo trije ključni dejavniki – otrokova telesna in psihosocialna pripravljenost na šolsko okolje in delo, pripravljenosti šole na otroka ter spodbudno socialno okolje, torej družina in širša družba, v kateri otrok odrašča.
Pri pripravljenosti otroka samega se upošteva:
- otrokova fizična kondicija in razvitost zaznavne motorike, vključno z zdravjem in rastjo,
- otrokov socialni in čustveni razvoj, vključno s samokontrolo, pozornostjo, kontroliranjem impulzov, omejevanjem agresivnega in nezaželenega vedenja, sodelovanjem, zmožnostjo empatije ter zmožnostjo prepoznavanja in izražanja lastnih čustev,
- otrokova naklonjenost učenju, izražena preko entuziazma, radovednosti, karakterja, kulture in vrednot,
28
- otrokova razvitost jezikovnih zmožnosti, tako preko poslušanja, govora in besedišča, kot tudi preko bralnih sposobnostni, kot so zaznavanje tiska, koherentnost in kohezivnost zgodb, pisanje in risanje, ter
- splošno znanje in mišljenje otroka, vključno z zgodnjo pismenostjo in matematičnimi sposobnostmi (Williams in Lerner, 2019).
Pripravljenost šole na otroka se izraža predvsem pri:
- omogočanju mirnega prehoda iz vrtca/doma v šolo, ne glede na kulturne posebnosti otroka,
- možnosti sodelovanja med starši in šolo,
- razumevanju otrokovih razvojnih značilnosti in zavedanju, da se otrok uči preko igre in izkustev,
- uporabi ustrezno zahtevnih navodil glede na otrokove kognitivne zmožnosti, - upoštevanju otrokovih individualnih potreb pri usvajanju znanja (nespodbudno
učno okolje, posebne potrebe, učne težave, nadarjenost),
- pravočasnem prepoznavanju otrokovih učnih in socialnih težav s strani učiteljev in izvajanju ukrepov za odpravo le-teh v sodelovanju s starši,
- zagotavljanju varnega, mirnega, prijetnega in spodbudnega učnega okolja za otroke, ki deluje blagodejno na otrokovo fizično in psihično zdravje, ter
- zmožnosti šole prevzeti odgovornost za rezultate (Williams in Lerner, 2019).
Družina in družba, v kateri otrok odrašča, pa pripomoreta k šolski zrelosti preko:
- dobre prenatalne in nadaljnje nege v prvih letih otrokovega življenja, - ustrezne prehrane in dnevne fizične aktivnosti,
- vključevanja otroka v različne predšolske programe in vrtce ter
- vsakodnevnega posvečanja časa le otroku, pri čemer skupaj izvajajo aktivnosti, ki spodbujajo učenje (Williams in Lerner, 2019).
Kot že prej omenjeno, je tudi v našem šolskem sistemu temeljni kriterij za vstop v šolo dejanska starost otrok. Problemi nastopijo pri tistih otrocih, ki so živeli v skrajno nespodbudnem okolju in imajo upočasnjen celotnen duševni razvoj. V drugi skupini pa so otroci, ki še niso toliko stari, kot je zakonsko določeno, pa so že tako telesno in psihosocialno razviti, da bodo verjetno brez večjih težav zadostili zahtevam dela v šoli. V
29
vseh teh primerih sta potrebna specialistični pregled otroka in skupna sodba strokovnjakov o otrokovi razvitosti (Horvat in Magajna, 1987).
Končno sodbo o šolski zrelosti oblikujemo na podlagi ocen tako telesne kot tudi socialne, čustvene in funkcionalne zrelosti, pri čemer noben vidik ni posebej izpostavljen kot pomembnejši. S pomočjo procesa ugotavljanja šolske zrelosti dobimo tudi veliko podatkov o specifičnosti psihosocialnega razvoja otroka, ki jih lahko na primeren način posredujemo učitelju za uspešnejše delo z otroki (Horvat in Magajna, 1987).
2.6 PROBLEM
V diplomskem delu smo raziskovali, kakšen je trend rasti predšolskih otrok, starih 5–7 let, med letoma 1999 in 2019, ter kakšne, oziroma predvsem kako velike, ležalnike se uporablja v slovenskih vrtcih. Poudarek smo dali tudi temu, da se je z letom 1996 začela uvajati devetletka, ki se je do leta 2008 uveljavila v vseh osnovnih šolah (Zakon o osnovni šoli, 1996). Za naš problem je bilo to pomembno predvsem zato, ker otroci sedaj v šolo vstopajo eno leto mlajši, ne pa nujno tudi manjši.
3 CILJI
Skladno s predmetom in problemom smo si zastavili naslednje cilje:
- Ugotoviti spremembe v telesni masi in telesni višini, ter razmerju med njima (ITM) med otroci starimi 5–7 let, danes (šolsko leto 2019/2020) in pred 20 leti (šolsko leto 1999/2000).
- Ugotoviti starost, velikost (dolžino in širino) ter material ležalnikov, ki se jih danes uporablja v vrtcih pri skupinah s predšolskimi otroki (5–6 let).
- Analizirati ustreznost ležalnikov v vrtcih glede na telesne značilnosti predšolskih otrok.
30
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Skladno s cilji raziskave smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:
- V kolikšni meri so se med letoma 1999 in 2019 spremenile telesne značilnosti otrok, starih 5, 6 in 7 let?
- V kolikšni meri so v vrtcih, glede na spremembe telesnih značilnosti otrok, prilagodili ležalnike, ki se danes uporabljajo pri skupinah predšolskih otrok (5–6 let)?
- Katere opisne lastnosti ležalnikov ustrezajo ergonomični legi otrok na ležalniku?
5 METODE DELA
5.1 METODA
V diplomskem delu smo uporabili kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
5.2 VZOREC
V vzorec smo zajeli dve vrsti enot.
Prvo enoto so predstavljali otroci, stari 5–7 let, ki se je delila še na dve podenoti, danes (šolsko leto 2019/2020) in leta 1999. Vzorec je tako predstavljalo:
- 32.978 otrok, ki so danes, torej v šolskem letu 2019/2020, stari 5–7 let. Od tega je bilo 88 otrok starih 5 let, 12.707 otrok starih 6 let in 20.183 otrok starih 7 let, in
- 14.825 otrok, ki so bili v šolskem letu 1999/2000 stari 6–7 let. Od tega je bilo 55 otrok starih 6 let in 14.766 otrok starih 7 let, 4 otroci pa so bili stari 5 let.
Povprečna starost 5-letnikov leta 2019 je 5 let in 7 mesecev, povprečna starost 5- letnikov leta 1999 pa 5 let in 1 mesec. Zaradi razpona v starosti in premalo pridobljenih podatkov, rezultatov, ki smo jih dobili pri 5-letnikih, teh med seboj nismo primerjali.
