PEDAGOŠKA FAKULTETA
AMADEA RIS
OBLIKOVANJE CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE TAROT KART
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Univerzitetni študijski program prve stopnje Likovna pedagogika
AMADEA RIS
Mentor: doc. dr. Jurij Selan Somentor: doc. dr. Špela Razpotnik
OBLIKOVANJE CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE TAROT KART
Comprehensive Graphic Design of Tarot Cards
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
Zahvala
Z vsem srcem se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju diplomskega dela. Hvala mentorjema, ki sta bila pripravljena sodelovati pri neobičajni diplomski nalogi. Hvala fantu, ki me je spodbujal in podpiral pri delu ter mi stal ob strani, ko sem mislila, da ne zmorem. Hvala prijateljem za vse nasvete, potrpljenje in pomoč. Hvala družini, ki me je pripeljala na ta svet, spremljala moj razvoj ter sprejela mojo ter s tem tudi svojo osebno rast. Hvala silam, ki sestavljajo in povezujejo našo duševnost in stvarnost.
Njim se imam zahvaliti za to čudovito izkušnjo odkrivanja, ustvarjanja, oblikovanja, urejanja in prepoznavanja abstraktnega kompleta tarot kart Aris.
Izjava o avtorstvu
Spodaj podpisana Amadea Ris, rojena 24. 10.1994, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer likovna pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Oblikovanje celostne grafične podobe tarot kart, izdelano pod mentorstvom Jurija Selana in s mentorstvom Špele Razpotnik, v celoti avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorja.
_________________________
(podpis študentke)
Povzetek
Diplomsko delo zajema področje oblikovanja celostne grafične podobe, in sicer sem se odločila za oblikovanje celostne grafične podobe tarot kart. V likovnoteoretičnem delu predstavim postopek snovanja celostne grafične podobe ter poglobljeno psihološko raziskujem tematiko in sestavo tarot kart. Na kratko predstavim zgodovino tarot kart, poglavitne lastnosti tarota in sestavo ter vlogo uporabe kart.
Sledi analiza trga tarot kart, in sicer predstavim tradicionalni Rider-Waitov tarot ter druge sodobne komplete za tarot, kot so Luminous Spirit Tarot, Golden Thread Tarot, Marigold Tarot, True Black Tarot in Melthelm Abstract Tarot.
Koncept diplomskega dela temelji tudi na razumevanju simbolike tarot kart in arhetipov, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju. Povezavo med tem raziskujem oziroma nakažem skozi razumevanje kolektivnega arhetipskega nezavednega, katerega utemeljitelj je psihoanalitik C. G. Jung. Skozi pogled jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estes tudi na kratko predstavim arhetip divje ženske.
V praktičnem delu opišem proces lastnega ustvarjanja kart in celostne grafične podobe kompleta.
Ključne besede: tarot, arhetip, simbolika, intuicija, divja ženska, celostna grafična podoba.
Abstract
The concept of the diploma thesis is based on creating an overall graphic design of tarot cards. In the theoretical part, I show the basis of creating an overall graphic design and I dig deeply into the research of the psychology of tarot. I introduce a short history of tarot cards, their basic characteristics and usage.
I also analyse tarot cards market and introduce the following decks: The Rider-Waite Tarot (traditional), The Luminous Spirit Tarot, The Golden Thread Tarot, The Marigold Tarot, The True Black Tarot and the Melthelm Abstract Tarot (contemporary).
The concept of the diploma also lies in understanding the symbolism and archetypes that appear in tarot cards and our everyday lives. I enjoy exploring the link between the symbolism and the archetypical unconscious with an emphasis on the research of the psychoanalytic C. G. Jung. I also present the Wild Woman archetype through the eyes of Clarissa Pinkola Estes, also a Jungian psychoanalyst.
In the practical part of my thesis, I present the process of creating my tarot cards deck and its overall graphic imagery.
Key words: tarot, archetype, symbolism, intuition, wild woman, overall graphic design.
Vsebina
Uvod ... 1
Celostna grafična podoba ... 2
Razumeti sporočilo ... 3
Načrtovanje in poskušanje ... 3
Iskanje navdiha ... 4
Uporabljanje oblikovalskih načel ... 4
Tarot ... 8
Zgodovina tarota ... 8
Razumevanje tarota ... 10
Znanost in divinacija ... 11
Polaganje in pomen tarota ... 12
Sestava in razlaga tarota ... 13
Tarot kot simbolično ogledalo ... 17
Psihično življenje po Jungu ... 19
Individuacija – psihično ravnovesje ... 21
Kolektivno nezavedno, instinkti in arhetipi ... 21
Arhetipi znotraj strukture osebnosti ... 23
Arhetip divje ženske ... 25
Starodavni vzorec ... 26
Divja ženska kot arhetip ... 27
Analiza trga tarot kart ... 29
Praktični del ... 43
Postopek izdelave kart ... 44
Zaključek ... 57
Viri in literatura... 58
Slikovno gradivo ... 59
Priloge ... 60
1
Uvod
Ko v diplomskem delu govorim o izdelku, predstavljam izključno tematike, ki so pomembne pri izdelavi kompleta tarot kart. Pri tem so najpomembnejši videz kart, njihova predstavitev, vsebina in simbolika, skratka njihova celostna grafična podoba. Cena in kakovost kart nista vedno glavna razloga, ki prepričata kupca k nakupu izdelka, najpomembnejša sta občutek, ki ga kupec dobi ob pogledu na karte, in sporočilo, ki ga karte podajo ob prvem vtisu. Globina je prav tako pomembna, če ne mogoče še bolj.
Povezanost med tarotistom, tj. tistim, ki karte bere, in kartami se vzpostavi v trenutku in se sčasoma okrepi toliko, kolikor se ji posvetimo. Zato so zelo pomembni tudi vsebina posamezne karte, njen opis in občutek, ki nam ga vzbudijo.
Pomemben dejavnik pri nakupu je tudi kakovost izdelka. Kakovost papirja in tiska zagotovo vpliva na ceno, ni pa nujno, da bo kupcu to najpomembnejše. Poleg tega sta pri prodaji veliko pomembnejša oblikovanje in grafična podoba izdelka. Kakovost se uvršča šele na drugo mestu, saj je proizvod s slabim videzom in slabo predstavitvijo potrošnikom veliko težje predstaviti ter prodati. Vseeno menim, da gresta kakovost in dobro oblikovanje z roko v roki.
Celostna grafična podoba mora izražati identiteto izdelka in biti prepoznavna po videzu in posebnostih, ki jih poseduje. V našem primeru je zelo pomembno razumevanje pomena in simbolike tarot kart ter raziskovanje celostnih grafičnih podob drugih avtorjev.
Oblikovanje tarot kart se je v zadnjemu desetletju zelo razširilo in ga ne omejujejo več tradicionalni pogledi, temveč je postalo svobodno, kreativno umetniško ustvarjanje.
Pojavili so se različni stili in oblikotvorni potenciali ustvarjalcev, med drugim je bilo izdelanih tudi nekaj spletnih strani, ki ponujajo možnost, da vsak lahko ustvari svoje tarot karte le z nekaj kliki prenašanja fotografij v že izdelane predloge. V diplomskem delu predstavim le nekaj že izdelanih tarot kompletov ali »dekov« in jih na kratko analiziram.
V raziskovanju vsebine tarota odstiram skrivnostne tančice, ki ga prekrivajo že stoletja.
Poglabljam se v razumevanje življenjskih preizkušenj, s katerimi se srečujemo vsi v življenju, ter to povezujem z razlaganjem simbolov in arhetipov, predvsem skozi videnja C. G. Junga in jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estes. Tarot razumem kot sredstvo sporazumevanja z osebnim podzavestnim ter našim trenutnim energetskim vtisom, kar z roko v roki deluje kot psihološki mehanizem za preoblikovanje energije, če ga razumemo in znamo z njim ravnati.
2
Namen naloge je ustvariti prepoznavno celostno grafično podobo abstraktih tarot kart.
Tehnika dela je torej abstraktna in ena izmed glavnih značilnosti mojega dela – abstraktnih tarot kart – je tvorjenje oziroma prepoznavanje podob s pomočjo naše kolektivne zavesti.
Moja naloga je te podobe ustrezno prepoznati ter jih postaviti na ustrezno mesto v kompletu, ki obsega 78 mest.
V praktičnem delu naloge predstavim proces ustvarjanja celostne grafične podobe abstraktnega kompleta tarot kart ter praktično ustvarjanje kart.
Celostna grafična podoba
V tem delu so opisane glavne sestavine celostne grafične podobe skozi pogled R. C.
Parkerja, avtorja knjige o grafičnem oblikovanju. Te sestavine so pripomogle k mojemu ustvarjanju in poglobljenem razumevanju oblikovanja celostne grafične podobe. Opisujem le elemente, ki so pomembni z vidika ustvarjanja celostne grafične podobe kompleta tarot kart.
Parker (1997) trdi, da dobro oblikovanje temelji na popolnem razumevanju sestavin grafičnega oblikovanja, to je na prepoznavanju in združevanju sorodnih elementov, tako kot gre orodje v orodjarno in ključi na obesek za ključe. Ker pa so pripomočki in tehnike uporabni in učinkoviti v enem primeru, v drugem pa ne, se bomo izogibali razglašanju neomajnih pravil. Brez togih pravil in s prožnimi smernicami lahko oblikujemo enako dobro ali pa celo še bolje. Uokvirjanje oglasa s širokim belim robom utegne, na primer, pri oglaševanju vzbuditi veliko zanimanja za sporočilo in delovati udarno. Po drugi strani pa širok bel rob na biltenu deluje kot pomanjkanje domišljije ter ustvari medel in neprivlačen videz. Pomembna je tudi izbira pisave, paziti moramo, da ne deluje pusto ali preveč nasičeno.
Če hočemo uspešno oblikovati, se ne smemo braniti:
• želje po preskušanju,
• zaupanja v lastno dojemanje vtisov,
• spoznanja, da je oblikovanje proces, ne dogodek,
• predanosti podrobnostim.
Za celovito razumevanje dobrega oblikovanja je poznavanje osnov oblikovanja nujno.
Osnove oblikovanja so tisto, s čimer lahko iz počečkanega kosa papirja ustvarimo privlačno
3
in profesionalno tiskovino. Raziščimo nekatera temeljna načela in začetne korake, s katerimi se pridobi trdne temelje za oblikovalske projekte.
Osnove oblikovanja po Parkerju (1997):
• razumeti sporočilo
• načrtovanje in poskušanje
• iskanje navdiha
• uporabljanje oblikovalskih načel
Razumeti sporočilo
»Proces oblikovanja je le nadaljevanje organizacijskega postopka, ki se začne ob razvoju zamisli projekta. Dobro oblikovanje naredi red iz nereda.« (Parker, 1997, str.
4)
Parker (1997) nadaljuje, da se dobro in lepo oblikovano tiskovino lahko ustvari, če znamo razčleniti namen projekta in posameznim sporočilom določiti pomembnost. Potrebujemo temeljni čut za logiko in red. V nevarnih vodah se znajdemo takoj, ko nismo prepričani o svojem namenu in vrstnem redu pomembnosti informacij, ki jih želimo prenesti, saj bodo to lahko opazili morebitni naslovniki. Pomembno je, da čim bolje razčlenimo namen projekta in okolje, v katerem bo delo objavljeno, saj bo tako oblikovanje boljše in učinkovitejše. Preden začnemo projekt, se lahko vprašamo naslednje:
• Kdo je naslovnik?
• Kaj je temeljni namen sporočila?
• Na katerem nosilcu se bodo bralci srečali z vašim sporočilom: na računalniškem zaslonu, slikovni projekciji ali papirju?
• Kakšna so bila podobna sporočila, ki so jih bralci videli pri konkurenci ali v drugih virih?
Načrtovanje in poskušanje
»Med načrtovanjem in preskušanjem izključite računalnik.« (Parker, 1997, str. 5)
Parker (1997) trdi, da za oblikovanje lahko uporabljamo pripomočke katerekoli obrti, za načrtovanje pa sta najprimernejša svinčnik in papir. S to starodavno in preizkušeno tehniko si skiciramo postavitve. Za to načrtovanje porabimo od 25 do 35 odstotkov vsega časa. Dobro premišljeni načrti in oblikovanje bistveno pripomorejo k uspehu, uporabnosti, kakovosti in
4
lepoti končanega projekta. Vse v pravem vrstnem redu. Človeški možgani ustvarjajo iz idej, ki so enkratne pri vsakem človeku in v vsakem trenutku. Pomembno je, da poskušamo z več različnimi idejami. Ko končamo eno skico, začnemo ustvarjati drugo. Potrebovali bomo najmanj tri skice. Med dvema lahko opazimo razlike, s tremi ali več pa se vzorci in ritmi začnejo ponavljati. Za zdaj se ne ukvarjajmo s podrobnostmi. Razmišljamo celostno. Dobre ali izjemne oblikovalske (tudi grafične) rešitve se ne pojavijo kot čarovnija v izbruhu ustvarjalne energije, temveč izvirajo iz discipliniranega načrtovanja in igrivega poskušanja.
Iskanje navdiha
»Naučite se razčleniti delo drugih. Iz oblikovalskih napak se lahko naučite marsikaj.«
(Parker, 1997, str. 8)
V tem koraku preučimo primere učinkovitega in neučinkovitega oblikovanja. Če v nabiralniku naletimo na ponudbo, ki nam je oblikovno všeč, jo razčlenimo in ugotovimo, zakaj je tako. Ko pa naletimo na oglas, ki je prenatrpan in zmeden, preučimo, zakaj ni učinkovit in kaj bi lahko spremenili. Priporočljivo je tudi, da si naredimo arhiv dobrega oblikovanja s primeri, ki so nam všeč. Arhiv je preprosto zbirka privlačnega in učinkovito oblikovanega materiala, v katerem si označimo, kaj nam je všeč in zakaj. V njem so vedno primeri dobrega oblikovanja, četudi nimajo nič skupnega s trenutnim projektom, nekako pripomorejo k celostnosti. Cilj arhiva ni kopiranje, ampak iskanje navdiha in idej, ki jih lahko nato združimo v projektu. Paziti pa moramo, da na oblikovanje vedno gledamo s perspektive in ne spregledamo namena, ki je predajanje sporočila. Ko nekaj razumemo, nič več ne vemo, kako je bilo, ko tega nismo razumeli, in čeprav se tej dilemi ne moremo popolnoma izogniti, lahko vsaj poskušamo razumeti tistega, ki o namenih trenutnega projekta ne ve ničesar. Tako razumevanje nam omogoči bolj svež pristop k oblikovanju, hkrati pa moramo paziti, da prenesemo samo pomembni del sporočila, in ne vse zgodovine izdelka ali storitve. Ko raziskujemo in iščemo navdih, si tudi širimo obzorja in prav verjetno je, da nam na koncu projekta ostanejo novi pogledi na oblikovanje in komunikacijo. (Parker, 1997)
Uporabljanje oblikovalskih načel
»Združite elemente, ki so sorodni po sporočilnosti in okolju.« (Parker, 1997, str. 9)
Parker (1997) opozarja, naj se pri učenju dobrega oblikovanja držimo temeljnih oblikovalskih načel, ki spremljajo založniški postopek od začetka do konca. To so pomembnost, razmerja, smer, skladnost, kontrast, celotni videz, zadržanost in podrobnosti. Ta zagotavljajo dober učinek in privlačnost izdelka ter so del vsakovrstnih sporočil. Z uporabo temeljnih
5
oblikovalskih načel dosežemo celovitost, kar obliki zagotovi jasnost in prepoznavnost sporočila. Uspešno grafično oblikovanje ocenjujemo po sposobnosti hitrega in preprostega prenosa sporočila do bralca. Oblikovanje naj bo način komunikacije, in ne dekoracije.
Jasnost, organiziranost in preprostost so za oblikovanje prav tako pomembne kot za pisanje.
Poskrbimo, da bo sporočilo logično povezano, in poiščimo primerno ravnotežje med videzom in vsebino. Glavna sporočila ali ideje naj bodo razvidnejše od drugotnih manj pomembnih dejstev in številk, saj ob poudarjanju vsega bralec s težavo izlušči najpomembnejša dejstva – če je poudarjeno vse, nič ne izstopa.
»Velikost vseh grafičnih elementov je odvisna od njihove pomembnosti in okolice.«
(Parker, 1997, str. 12)
Ker oblikovanje ni nekaj absolutnega, je uspeh odvisen od dobre medsebojne povezave sosednjih elementov, nadaljuje Parker (1997). Pravilna velikost črk v naslovu je delno določena s pomembnostjo, delno pa s prostorom, ki ga omejujejo okvirji, besedilo in slike.
Velik naslov na majhnem prostoru deluje utesnjeno in je nečitljiv, podobno pa majhen naslov na velikem prostoru deluje izgubljeno. Primerna debelina črt je odvisna od velikosti pisave in okoliškega praznega prostora ali beline. Predebele črte poslabšajo čitljivost, pretanke črte pa izgubijo učinkovitost. Razmerja moramo upoštevati, tudi kadar delamo s fotografijami ali ilustracijami. Če je ena povečana, ji tako povečamo zanimivost in pomembnost. Grafično oblikovanje je zemljevid poti, ki vodi bralca od ene točke do druge, govorimo torej o smeri pri oblikovanju, ki je podrejeno človekovemu naravnemu nagnjenju k branju od zgornjega levega do spodnjega desnega kota. Poleg smeri moramo biti pozorni tudi na podrobnosti, skladnost in slog. Slog odraža način, kako obravnavamo ponavljajoče se elemente. Eden največjih izzivov grafičnega oblikovalca je usklajevanje nasprotij med skladnostjo in raznolikostjo. Cilj je ustvariti enoten produkt, ki pa ni dolgočasen, kar rad postane, ko vladata popolna simetrija in predvidljivost. Skladnost lahko dosežemo na naslednje načine:
• z enotnimi zgornjimi, spodnjimi in stranskimi robovi,
• z enotno pisavo, velikostjo in razmikom med vrsticami besedila, naslovov in napisov,
• z enotnimi umiki odstavkov in razmiki med stolpci in praznim prostorom okoli fotografij ali ilustracij,
• s ponavljanjem grafičnih elementov, kot so navpične črte, stolpci ali okvirji na vsaki strani.
6
Učinkovito grafično oblikovanje temelji na usklajenosti kontrasta in skladnosti. Oblikovanje mora biti dovolj razgibano, da obdrži pozornost, hkrati pa dovolj skladno, da ima močno identiteto. Grafična elementa skladnosti in kontrasta sta povezana in odvisna drug od drugega. Oblikovanje je torej kot sestavljanka in naloga je sestaviti celotno podobo iz več delov. Noben del sestavljanke ne sme manjkati ali biti ločen od drugih, deli pa morajo biti med seboj ubrani. Pri celotnem videzu moramo upoštevati okolje in celostnost videza, prizadevati si moramo za preprosto oblikovanje, ki je kljub vsem možnostim še vedno vrlina.
Hitro nas lahko zanese in izgubimo občutek za pomen sporočila. Oblikovalska struktura mora biti razvidna, vsebina pa očitna.
»Uspešno oblikovanje temelji na skrbi za podrobnosti« (Parker, 1997, str. 24)
Oblikovanje je sestavljeno iz podrobnosti. Velikokrat je čisto majhna podrobnost dovolj, da vizualno propade sicer dober projekt (npr. obojestranska poravnava bo uskladila besedilo).
(Parker, 1997)
Parker (1997) opozarja tudi na pomembnost logotipov, znakov in simbolov. Naš svet je prepoln simbolov, ki zadržujejo pomene in jih enotno predstavljajo. Pazljivo izdelan logotip lahko izraža filozofijo, verodostojnost, značaj in slog podjetja. Razmišljamo in izražamo se z znaki; tudi črke naše abecede so znaki. Če so dobro oblikovani, je njihov pomen tako jasen, da se za vedno vtisnejo v možgane. Logotip je grafični element, ki predstavlja tip posla, asociacijo ali slog podjetja. Sestavljen je lahko iz črk, podob, likov ali iz kombinacije teh.
Logotipi naj bodo čim bolj preprosti, da bodo čitljivi ob najrazličnejših uporabah – od vizitk, pisemskih glav do naslovnic. Velikokrat je pazljivo izbrana tipografija za logotip udarnejša od slike ali simbola. Včasih je razmik med črkami prilagojen posebnemu učinku ali pa so deli črk izpuščeni ali poudarjeni – to pogosto uporabljamo pri logotipih.
»Pisava (tipografija) – oblika črk, ki sestavljajo besedilo in naslove, ter način, kako so predstavljene – vpliva na obliko in sporočilnost bolj kot katerikoli drug vizualni element.« (Parker, 1997, str. 59)
Parker (1997) pojasnjuje, da pojem črka v tem kontekstu pomeni znak, ne glede na njegovo fizično obliko. Pisava je niz črk ali znakov določene oblike, ki se razlikuje po teži (npr.
polkrepki, krepki tisk), slogu (npr. ležeče) in velikosti. Tudi pojem font ali vrsta pisave se nanaša na nabor znakov določene pisave, teže, sloga in velikosti. Vsaka izbrana pisava sporoča bralcu pomembne in enkratne informacije, določa razpoloženje, držo in ton. Končno
7
pa izbrana pisava bralcu pomaga ali pa mu onemogoča razumevanje vašega sporočila. Črke, ki pritegnejo pozornost, vendar niso čitljive, so izbrane napačno.
»Učinkovita uporaba barvnih črk zahteva natančno načrtovanje in določanje vloge in namena. Oblikovalci menijo, da je delo tem težje, čim več barv imate v paleti.«
(Parker, 1997, str. 83)
Parker (1997) je mnenja, da je barvni sijaj s sodobnimi tiskalniki in tiskarskimi stroji tako rekoč podarjen. Zelo učinkovita je že ena premišljeno uporabljena barva. Dve barvi povečata možnost ustvarjalnega oblikovanja. Najpomembnejše pa je dejstvo, da preveč barv hitro preplavi izdelek, saj barvne kombinacije močno vplivajo na čitljivost izdelka. Poleg tega nekatere barve gredo skupaj, druge ne. Zelo pomembno je tudi ugotoviti namen uporabe barv in si izbrati primerno izhodno enoto.
»Če poznate temeljna načela barv in nekaj vodil, lahko barve uporabljate učinkovito.« (Parker, 1997, str. 168)
Barvni krog predstavlja razmerja med barvami in prikazuje, kako so med seboj povezane.
Vedeti moramo, da obstaja precej barvnih sistemov – vsakega pa hitro obvladamo in preprosto uporabljamo, če si ga predstavljamo kot barvni krog. Osnovne barve so rdeča, rumena in modra. Z njihovim mešanjem dobimo sekundarne (npr. oranžno) in terciarne (npr.
rjavo) barve. Komplementarne barve (npr. oranžna in modra) so v pravih razmerjih razburljive in poudarjajo vizualno napetost, delujejo lepo in omogočajo zanimive kontraste.
Večina barv ima čustven in psihološki naboj, ki lahko oblikovanju koristi ali mu škoduje.
Ljudje se na različne barve različno odzivajo, kljub temu pa je odziv pri nekaterih barvah predvidljiv. Večino barv lahko razvrstimo med tople (npr. rumeno) ali hladne (npr. modro), tople delujejo na videz bližje, hladne pa bolj oddaljene. Lahko so oddaljene in neprijazne ali pa mehke in pomirjujoče. Od oblikovalca je odvisno, kako upošteva gibanje barv. Ko oblikovalci govorijo o barvah, omenjajo tri temeljne vrednosti barvnih razmerij: barvni odtenek (angl. hue), svetlobno ali tonsko vrednost (angl. colour value) in nasičenost barve (angl. saturation). Svetlobna ali tonska vrednost določa položaj barvnega odtenka med belo in črno. Vsaka barva ima svetlobno vrednost. Barve učinkujejo dobro, če so njihove vrednosti zelo blizu ali zelo narazen. Svetlobna vrednost je osnova rastriranja, kar je redčenje barve oziroma določanje odstotkov od polne barve do stopnjevanja proti belini, s čimer dobimo svetlejši odtenek izvirne barve. Barvni odtenek določa položaj posamezne barve na barvnem krogu. Nasičenost barve je relativna čistost ali bistrost barve. Tem bolj je barva nasičena, tem
8
manj črne vsebuje. Barve moramo uporabljati previdno (kot vse grafične elemente), če želimo doseči čim večji učinek. Z barvami lahko določimo razpoloženje in značaj projekta, še preden bralec začne brati vsebino. Nežna uporaba hladnih barv deluje sproščeno, elegantno in čvrsto. Tople barve pa nakazujejo razburjenje. (Parker, 1997)
Že v začetnih fazah projekta moramo vedeti, kje in zakaj nameravamo uporabiti barve. Ne pozabimo na razpoloženje in značaj vsebine. Izbira barv bo vplivala na sporočilnost.
Poskrbimo, da se bodo barve zlile z vsebino, ne pa je motile. Najpomembnejše je, da uporabljamo barve zmerno, saj je pri delu z barvami odločitev o načinu njihovega prikaza enako pomembna kot izbira barv. Ključna beseda je načrtovanje. Že na začetku projekta razvijemo jasen in smiseln barvni načrt, ne načrtujemo sproti. Natančno izdelan načrt vsebuje logičen začetek in konec z jasnim načinom izvedbe. Ko je načrt izdelan, ga ne spreminjajmo.
Uprimo se želji po spremembi smeri. (Parker, 1997)
Tarot
V tem delu raziskujem pomen tarota, njegove vsebine in bistvo. Pri praktičnem delu, torej oblikovanju kart, se je potrebno vživeti v posamezno karto, da pa bo to mogoče, moramo najprej spoznati tradicionalni tarot.
Zgodovina tarota
Arrienova (1997) trdi, da so se zgodovinarji, ki so iskali izvor besede tarot, posvetili predvsem besedi sami. Nekateri so menili, da izhaja iz starodavne egipčanske besede ta- rosh, ki pomeni kraljevo pot; drugi so domnevali, da gre za anagram latinske besede rota, ki označuje kolo – karte potemtakem simbolizirajo življenjski krog od rojstva do smrti. Spet tretji so menili, da bi hebrejska beseda za zakon, torah, lahko povezovala karte z mističnim sistemom kabale. Od začetka islamskega cesarstva, v času približno l. 900 do l. 1100 našega štetja, so najmočnejše magijske skrivnosti izvirale prav iz Egipta. Celo beseda »alkimija«
izvira iz arabščine, označuje pa umetnost Egipta. Teorija, da izvira tarot iz Egipta, je najstarejša, v 18. stoletju pa so jo še razvili okultisti, ki so ponovno odkrivali tarot. Ko se je v 14. stoletju tarot pojavil v Evropi, je bilo splošno družbeno ozračje prepojeno s krščanstvom, ki pa se mu poganstvo še ni popolnoma umaknilo. Nastajale so številne krščanske sekte, ki jih danes poznamo pod skupnim imenom gnosticizem. Beseda gnostik izhaja iz grščine in označuje čarovnika ali čarovnico, človeka, ki ve, modreca ali posvečenega. Gnosticizem je v enem kotlu zmešal indijske, kaldejske, perzijske in egipčanske magijske nauke in jih začinil z grško filozofijo in s hebrejskimi kabalističnimi
9
verovanji. V drugem stoletju je središče gnostičnih naukov postala Aleksandrija. Iz vodnjaka gnostičnih kultov so začele izvirati okultne znanosti Zahoda: alkimija, astrologija in slednjič tudi simboli tarota. Čedalje bolj množično povpraševanje po kartah je preglasilo nasprotovanje religioznih krogov in sredi petnajstega stoletja je obrt izdelovanja kart cvetela v številnih italijanskih, francoskih, nemških in belgijskih mestih. Francoski član reda rožnih križarjev, pisec in kabalist Eliphas Levi je v osemnajstem stoletju sprožil pravi preporod okultizma, ko je odkril domnevne povezave med kartami velike arkane in dvaindvajsetimi črkami hebrejske abecede. Prvi je tudi povezal osnovne elemente vodo, zrak, ogenj in zemljo z barvami kart. Izvor kart za tarot je skratka neznan. Učitelji metafizike se pogosto sklicujejo na starodavne egiptovske in hermetične magijske šole, a prvi doslej odkriti kompleti kart so bodisi egiptovski ali evropski. Ena od legend govori, da so egipčanski svečeniki vedeli, da se bliža konec faraonske države in njene kulture. Da bi ohranili nakopičeno znanje, so le-tega preobrazili v simbole in zgodbe ter izumili igro s kartami.
Tako večina ljudi pozna namizno igro tarok, in ne kart za divinacijo – tarot.
Tudi Doreen Virtue (2015) govori o tem, da obstajajo dokazi, da so navadne igralne karte uporabljali za vedeževanje, še preden se je pojavil tarot. Nemara so jih že od začetka njihovega nastanka uporabljali tudi kot vedeževalsko orodje. Govorilo se je, da tarot izvira iz starodavnega Egipta, v Evropo pa naj bi ga prinesli cigani, čeprav ni za to nobenega dokaza. Nadaljuje, ko pravi, da so konec 19. stoletja nekatera skrivna združenja trdila, da je tarot del njihovih naukov in da so ga uporabljali pri obredih posvetitve in urjenju svojih članov, kar je še utrdilo občutek strahu in sumničavosti v zvezi s tarotom. Tega strahu niso porajale le karte, ampak tudi ljudje, ki so jih uporabljali. Te skupine so s posameznimi kartami za tarot povezovale astrologijo, numerologijo in druge oblike mistične umetnosti.
Dva člana skrivnega združenja sta skupaj ustvarila sloviti komplet, poimenovan Rider- Waiteov tarot. Arthur Edward Waite je združil moči s slikarko Pamelo Coleman Smith in ustvaril ta prelomni komplet (družba, ki je natisnila karte, jih je takrat poimenovala Riderjev komplet, ki ga omenjam tudi kasneje pri analizi trga). Komplet, prežet s simboliko in skritimi pomeni, se je pojavil leta 1909, nanj pa so močno vplivali marsejski kompleti iz Francije. Podobe so pogosto tragične, če že ne prav srhljive, obenem pa jih je bilo težko razumeti. Takrat je Waite naredil nekaj neobičajnega: zamenjal je položaja karte pravica in karte moč – karti sta bili pred tem v istem položaju več stoletij. To je storil zato, da bi karte razvrstil astrološko tako, kot mu je ustrezalo. Mimogrede, številni tarotisti zdaj temu kompletu pravijo Waite-Smithov komplet, saj ne želijo spregledati vloge slikarke pri
10
njegovem nastajanju. V tistem obdobju je alternativna duhovnost slabela, zato tarot ni bil navzoč v širših družbenih krogih. Ljudje so karte za tarot običajno videvali samo na podeželskih sejmih pri vedeževalcih. Skrivnostnost in strah, ki sta obdajala tarot, sta se še poglobila zaradi filmske industrije, saj v filmih kart nikoli niso uporabljali običajni ljudje, ki bi jih zanimalo razsvetljenje, ampak so jih prikazovali kot orodje brezvestnih medijev, ki so iskalce nasvetov prestrašili z razkrivanjem strašnih podob. Tako so minevala desetletja in pojavljala so se številna nova tolmačenja tarota. Večina teh kompletov je bila zelo podobna Riderjevemu kompletu, njihove podobe in besednjak so redko spreminjali. Ti novi kompleti so razkrivali nova tolmačenja slikarjev ali pa je šlo za posodobljene tematske komplete – recimo tematika viktorijanske dobe ali obdobje kralja Arthurja. Leta 2000 so bile možnosti brezmejne, vseeno pa so bili številni kompleti celo bolj srhljivi in temačni kot karte, stare več stoletij, razlaga Doreen Virtue. V angelskem tarotu, ki ga je ustvarila z slikarjem Stevom A. Robertsom, odstrani srhljive besede in podobe ter jih nadomesti z besednjakom in podobami, ki ohranjajo globino in natančnost tarota. Navsezadnje karte govorijo resnico, a vedno prijazno in ljubeče, pravi. Meni, da tarot karte nikoli ne bi smele biti srhljive, saj se je po stoletjih skrivnostnosti in temačnosti tarot spet znašel v soju svetlobe. Po njenem mnenju karte lahko uporabi vsakdo, ki od nebes in angelov želi odgovore in vodenje.
Kljub neskladnosti mnenj glede izvora tarota simbolne podobe na kartah za tarot odsevajo srednjeveško in renesančno evropsko kulturo, iz katerih izhajajo, trdi Alice Ekrek (2015). V renesančni Evropi so bili prisotni številni multikulturni vplivi hermetizma iz starega Egipta in Grčije ter drugi načini divinacije, kot sta astrologija in kabala. Vse te miselnosti so imele v tistem času svoje privržence, in to se kaže v podobah na tarotu. Četudi so karte jasno zakoreninjene v davni preteklosti, pa je v simboliki, ki danes nagovarja ljudi vseh kultur, nekaj brezčasnega, kar zagotavlja njihovo nenehno priljubljenost. Komplet kart Arthurja Edwarda Waita je zdaj standarden oziroma tradicionalen, saj je služil kot osnova za številne naslednje komplete tarot kart.
Razumevanje tarota
V zahodnjaški kulturi danes na čas gledamo linearno in vsota naših sedanjih in preteklih dejanj (pa tudi zunanjih dejavnikov) naj bi določala našo prihodnost. V nasprotju s predniki na življenje ne gledamo kot na vnaprej določeno, temveč smo na splošno prepričani, da je vanj vključen element izbire. Tisti, ki uporabljajo preroška orodja, kot sta tarot in I čing, vedo, da se napovedani dogodki včasih ne zgodijo. Ena od razlag za to je, da se naša prihodnost vedno premika in spreminja, zato prerokbe veljajo le v času, ko so
11
nastale. Če namerno povzročimo spremembe, se odprejo nove možnosti, ki lahko preusmerijo tok našega življenja. Pri posvetu z orakljem torej ne gre za ugotavljanje neizogibnega, temveč bolj za raziskovanje dogodkov, ki se bodo zgodili, če bomo še naprej hodili po sedanji poti. Orakelj ima po navadi za nas nasvet in vpogled v obliki simbolov, kar odpre našo zavest in nam pomaga ostati na najugodnejši poti. Naši predniki so imeli tesnejši stik z naravo in njenimi cikli, kot ga imamo danes, in v njih so iskali znamenja. Številne tradicionalne oblike so uporabljale živali, rastline, kamnine, ogenj in vodo kot orodja za sprejemanje sporočil bogov. V ta namen se lahko in tudi se uporablja tako rekoč karkoli, in s prerokovanjem je povezana misel, da so znamenja, ki kažejo pot, vsepovsod okoli nas, le uglasiti se moramo z njimi in se naučiti njihovega pretanjenega jezika, da jih lahko uporabljamo v svojem življenju in pridobimo razumevanje, ki ga prinašajo. Danes še vedno uporabljamo številne tradicionalne simbole in pomene, čeprav so se sčasoma razvili in prilagodili. Oraklje razumemo kot veliko bolj posvetne – ne verjamemo namreč več, da so vir informacij bogovi. Namesto tega smo v razumevanje pomena simbolov v našem življenju vtkali psihološki jezik in teorije dvajsetega stoletja.
Danes splošno menimo, da je podlaga za nastanek vzorcev naključij in povezav v našem življenju in svetu okoli nas osebno in skupno nezavedno. Prav tako pa sprejemamo, da je vir znamenj in sporočil skrivnost, katere razrešitvi nismo danes nič bližje kot kdaj prej.
(Ekrek, 2015)
Znanost in divinacija
Izraz divinacija izhaja iz latinske besede divinare, ki pomeni napovedati, nanaša pa se na razbiranje znakov in simbolov, ki nagovarjajo našo intuicijo, kot bi sprejemali božja sporočila. Danes priljubljene preroške prakse, kot so tarot, astrologija in kitajski I čing, nam pomagajo razumeti naše doživljanje, sprejemati odločitve ter prinašajo modrost in pogled, ki ju potrebujemo, da razumemo, kaj je za nas koristno. Še noben način divinacije pa ni prestal znanstvenega preizkusa in potrditve, in številni se sprašujejo, zakaj praznoverje še vedno obstaja v današnji tehnološko razviti dobi, v kateri imajo zadnjo besedo znanstvene metode in racionalno razmišljanje. Eden od protiargumentov je, da imajo celo znanstvene metode in racionalno razmišljanje, ki so sicer zelo uporabni in koristni za človeštvo, svoje meje. Po teoretični fiziki, na primer, je narava resničnosti nejasna in jo morda celo oblikuje volja opazovalca. Ker pa nam racionalne metode ne dajo celotne slike oziroma nam ne ponudijo odgovorov na globlja vprašanja človekovega izkustva, se včasih zatečemo k metodam, ki so del naše starodavne zapuščine in so
12
globoko zakoreninjene v našem spominu. In res, kadar ljudje prvič raziskujejo načine divinacije, pogosto poročajo, da občutijo, kot da razkrivajo starodavno znanje, ki so ga začasno pozabili, saj kot človeška bitja želimo razumeti sami sebe in pridobiti vpogled v svoje izkušnje. V nas je naravna sposobnost za odkrivanje simbolov in metafor v resničnem svetu in pridobivanje pomena iz njega. Pogosto ugotavljamo, da to prinaša vpogled in razumevanje, po katerem hrepenimo. Odkrivamo tudi, da nas učenje teh simbolnih sistemov opremi z neprecenljivim orodjem, s pomočjo katerega premagujemo svojo pot skozi življenje. Četudi so rezultati divinacije velikokrat negotovi, dobimo kdaj res močan občutek za znamenja okoli nas in vemo, da je nekaj res. Kljub pomanjkanju dokazov, ki bi to podprli, lahko sledimo svojim instinktom in se tako učimo razvijati intuitivno vseživljenjsko razumevanje sebe in sveta okoli nas. (Ekrek, 2015)
Ralph Metzner (2018) o prepoznavanju duševnih razsežnosti zahodne družbe govori takole:
»Za zahodnjake, odrasle v prevladujoče materialističnem svetovnem nazoru, je pripoznanje višjih duhovnih razsežnosti in karmičnih usedlin okultna in tabu tema.
Vzhodne in domorodne družbe sprejemajo te zamisli kot dejstva, seveda z naravnimi kulturnimi različicami. Šele s pojavom transpersonalne psihologije in psihoterapevtskega gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se začela revizija materialističnega pogleda na svet in razvoj psihoterapevtskih praks, ki prepoznavajo resničnost duhovnih razsežnosti in z njimi povezano iskanje celjenja in duševnega zdravljenja.« (Metzner, 2018, str. 11)
Polaganje in pomen tarota
Joanna Watters (2007) meni, da si tarot danes v medijih deli prostor s popularno astrologijo. Trdi, da se je sodobni človek znašel v krizi iskanja smisla življenja in se ob naraščajočem materializmu ter vse prehitrem razvoju tehnologije nelagodno počuti. Pravi, da znanost še nikoli v zgodovini človeštva ni imela tako pomembne vloge, hkrati pa prihaja tudi do neizogibnega preobrata v miselnosti ljudi, ki se vedno bolj obračajo k duhovnosti in iščejo globlji stik s svojim notranjim jazom. Opozarja, da to, da zna nekdo razlagati tarot, ne pomeni, da je jasnoviden, temveč je posledica učenja, ki da človeku določena znanja. Nekatera od teh znanj je moč pridobiti s študijem, na primer s proučevanjem tradicionalne simbolike tarota, druga pa so povezana z darovi intuicije ter ustvarjalnega mišljenja in nam pomagajo razumeti simboliko in simbol razložiti v okviru
13
danega konteksta. Seveda pa ne smemo pričakovati, da bo vse rešeno že v eni seansi, in čeprav se tarotisti lahko veliko naučijo od psihoterapije, sami niso terapevti v najstrožjem pomenu te besede, žal pa so včasih prisiljeni nastopati v vlogi psihoterapevtov. Pomemben dejavnik razlike med tarotom in psihoterapijo je čas. Terapevtskih srečanj je lahko več in se ponavljajo v določenih časovnih presledkih, zato imajo pacienti dovolj časa za
»praznjenje« in soočanje s svojimi težavami. Pri tarotu pa je ravno nasprotno, saj gre praviloma za enkratna srečanja med stranko in tarotistom, a to še ne pomeni, da tarotist lahko reši strankine težave, odgovori na vsa njena vprašanja in pojasni vse neznanke. Po navadi je že sam pogovor zdravilen, saj omogoči človeku nova spoznanja in zamisli, ki se porodijo same od sebe, čeprav karte niso pokazale nedvoumne rešitve. Osnovni orodji te obrti sta poznavanje simbolike in sposobnost povezovanja kart s posameznikovo zgodbo in konkretnim vprašanjem. Vsaka seansa pomeni nov kamenček v mozaiku znanja in izkušenj. Razlage so namreč vedno osebno obarvane, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi dva tarotista iste karte razložila popolnoma različno. Simbolizem je že po definiciji dvoumen in odprt za različne interpretacije. Vsaka razlaga je samo ena od možnih resnic, tega ne moremo dovolj poudariti.
Doreen Virtue (2015) vidi tarot kot jezik božanskega, saj predstavlja enega od nešteto načinov, kako nas nebesa ljubeče nagovarjajo in nas usmerjajo na pot radosti. Pravi, da je bil tarot ustvarjen za nas vse in da se je pojavil kot vir sreče, smeha in združevanja.
Opozarja na energijo, ki jo te karte vsebujejo že od samega začetka, saj so bile prežete z radostjo, ustvarjalnostjo in zabavo. Tako, kot je tarot, naj bi bilo tudi naše življenje – kot vesela igra, ki nam lahko prinese razsvetljenje in navdih. Po njenem mnenju je bil tarot ustvarjen zato, da osrečuje ljudi.
Sestava in razlaga tarota
»Priljubljena metafora pravi, da so naša usoda karte, ki so nam dodeljene, svobodna volja pa nam omogoča, da sami odločamo, kako bomo odigrali svojo partijo. Ta teorija mi je všeč, ker trdi, da smo ljudje ustvarjalci, ne pa zgolj pasivni opazovalci igre življenja.« (Watters, 2007, str. 19)
Pri tarotu je možno neskončno število razlag, ravno tako kot pri astrologiji. Bolj kot se trudimo postavljati pravila, predalčkamo informacije in postavljamo okvire, težje razumemo pomen, saj simboli postajajo neživljenjski, enostranski in nemi. Podobno kot Jungovi učenci se moramo vsi sprijazniti s protislovjem – da se učimo ključnih besed, a jih
14
nato pozabimo oziroma jim ne dovoljujemo, da nas omejujejo. Zavedati se torej moramo, da so predpostavke škodljive, ker stvari bolj zameglijo kot pa razjasnijo, in če se preveč oklepamo ključnih besed, slej ko prej končamo v nekakšnem simboličnem prisilnem jopiču. Nikoli ne smemo pozabiti, da je simbolizem v svojem bistvu tekoč, živ in dinamičen, ter da je naš najzvestejši vodnik seveda splošni človekov položaj. Drugače povedano, karte nimajo le enega pomena, čeprav nam vedno pripovedujejo le o stvareh, ki se nanašajo na njihovo konkretno področje. Morda se lahko naučimo vidne, zunanje razlage simbolov, vendar moramo pri tem ostati odprti za neskončne možnosti skritih pomenov kart, pojasnjuje Wattersova (2007).
Komplet kart za tarot sestavlja 78 kart, od katerih jih je 56 razdeljenih na štiri barve in se imenuje mala arkana, preostalih 22 kart pa se imenuje velika arkana. Arkana torej pomeni skrivnost ali skrivnosten, nanaša pa se na skrivnosti, ki jih tarot razkrije, pojasnjuje Ekrekova (2015). Doreen Virtue (2015) dodaja, da je arcana množinska oblika besede arcanum in je latinskega izvora. Dvorne karte so paž, vitez, kraljica in kralj oziroma po Arrienovi (1997) princesa, princ, kraljica in vitez. Ekrekova (2015) nadaljuje, da se mala arkana ujema s kompletom navadnih igralnih kart in štirimi elementi – ognjem, zemljo, zrakom in vodo –, predstavlja pa tudi druge ezoterične lastnosti. Karte velike arkane se ne ujemajo z igralnimi kartami. Pogosto so oštevilčene od 0 do 21, čeprav se vrstni red nekoliko spreminja glede na komplet, ki ga uporabljamo. Po navadi se vrstijo od norca s številko 0 do sveta s številko 21.
Komplet kart za tarot torej psihološko razkriva različne vizualne slike psihičnih stanj, razlaga Arrienova (1997). Barve so, na primer, ogledalo dogodkov, notranjih prepričanj, zamisli in kakovosti mišljenja. Meči so slike naših misli. Čaše predstavljajo čustvene psihološke dejavnike, ki vsebujejo naše odzive in občutke ter prikazujejo različne odtenke ljubezni. Palice predstavljajo kakovost vizije, vpogleda, zaznavanja, energije, življenjskosti in spontanosti. Diski predstavljajo zunanjo resničnost ali sposobnost izražanja namenov v zunanjem svetu, pa naj gre za zdravje, denar, delo, ustvarjalnost ali medsebojne odnose. V nadaljevanju naštejem psihološke tipe po Jungu in v razpredelnici nazorno nakažem njihovo povezavo z barvami pri tarotu, elementi, letnimi časi, časovnimi enotami ter lastnostmi, ki naj bi jih predstavljale.
Ko Jung govori o psiholoških tipih, piše, da je tip primer ali obrazec, ki ga značilno izraža značaj neke vrste ali neke občosti. V ožjem smislu je tip značilen obrazec občega stališča,
15
ki se pojavlja v mnogih individualnih oblikah. Od mnogih stvarnih in možnih stališč govori Jung le o štirih, namreč o tistih, ki se pretežno orientirajo po štirih osnovnih psiholoških funkcijah, se pravi po mišljenju (ki daje smisel in razumevanje), občutenju (ki tehta in vrednoti), intuiciji (ki govori o možnostih) in čutnosti (ki je zaznavanje skozi čute). (Butina, 2000)
BARVA PALICE ČAŠE MEČI DISKI
PSIHOLOŠKI TIP
intuitivni čustveni miselni čutni
LIKOVNA PRVINA
linija barva svetlo-temno točka
ELEMENT ogenj voda zrak zemlja
LETNI ČAS pomlad poletje jesen zima
ČASOVNA ENOTA
dnevi tedni meseci leta
LASTNOSTI dejavnost, ustvarjalnost, energija, podjetnost, intuicija, upanje, potencial
ljubezen, odnosi, sreča, nagoni ubranost, tenkočutnost, čustva, izpolnitev
zamisli, komunikacija, spor,
boj, ločitev, razrešitev, sprememba
denar, delo, talent, sloves, dosežek, stabilnost, materialni svet
Razpredelnica 1: Ujemanje male arkane (barva: palice, čaše, meči, diski) z drugimi vidiki Velika arkana lahko odseva različna obdobja v našem življenju – rojstvo, zakon, poklicno pot in duhovno rast. Temu pravimo »sanjačevo potovanje«. Sanjač je tisti, ki mu beremo.
Če berete sebi, ste sanjač vi, če berete nekomu drugemu, je sanjač ta človek, razlaga Virtuejeva (2015). Arrienova (1997) pa opozarja, da naj se zavedamo, da se izobražujemo na področju dvaindvajsetih splošnih izkustev, ki jih doživi vsako človeško bitje v svojem življenju. Velika arkana označuje velike nauke ali splošna načela našega življenja oziroma zakone, ki jih izkusimo v različnih situacijah in v različnih življenjskih obdobjih. Jung jih je imenoval glavni arhetipi tistih splošnih izkustev, ki jih ljudje doživijo ne glede na kulturno in družbeno pogojenost. V tem delu se torej posvečamo dvaindvajsetim načinom, na katere rastemo, se razvijamo in se poglabljamo sami vase.
16 ŠTEVILKA IN
IME KARTE
NAČELO OZ. SIMBOL ARHETIP (MOŽNOSTI SO ODPRTE, NE STROGO
DOLOČENE!) 0 – norec splošno načelo, povezano s
stanjem zavesti, ki ga izkusimo pred rojstvom in po smrti. V
življenju ga doživljamo kot mistično, transcendentno,
ekstatično in po naravi neosebno;
nedolžnost
začetek in konec
1 – čarovnik splošno načelo sporazumevanja izražanje 2 – velika
svečenica
načelo intuicije, samozaupanja in samozadostnosti
ravnotežje (anima)
3 – cesarica načelo modre ljubezni: mati Zemlja
mati/modra ljubezen (anima)
4 – cesar načelo osebne moči in voditeljstva
oče/junak (animus)
5 – svečenik načelo učenja in poučevanja vera 6 – ljubimca načelo umetnosti odnosov –
potovanje dvojčkov
nasprotje
~ divja ženska 7 – kočija načelo spremembe, premikanja,
kombinacije mirovanja in delovanja
načelo vzroka in posledice
sprememba
8 –
pravica/uravnava
načelo ravnotežja in povezave pomoč (k uravnavanju)
9 – puščavnik načelo dokončanja, vpogleda in prostora do sebe
modrec
10 – kolo sreče načelo priložnosti, preboja in razcveta
usoda
11 – sijaj/moč načelo moči, strasti in sijaja obvladovanje notranjih zveri 12 – obešenec načelo vdaje, prekinjanja starih
vzorcev
posvetitev
17 13 – smrt načelo prepuščanja in
napredovanja
opuščanje/odmaknjenost
14 – umetnost/nadzor
načelo združitve, sinteze, sinergije
združevanje (darov in slabosti)
~ divja ženska 15 – hudič načelo veselja/duhovitosti in
tistega, kar nam nagaja načelo čutnosti in spolnosti ali
zakon privlačnosti
jasnovidnost/preobrazba
16 – trdnjava načelo obnove, prenove, pregraditve starih oblik
rast
17 – zvezda načelo samozadostnosti in priznanega talenta
notranje vodstvo in jasnost
18 – luna načelo izbire in pristnosti proti dolžnosti
načelo splošne ženskosti
pristni jaz (intuicija) oziroma senca
19 – sonce načelo sodelovanja, skupinskega dela in partnerstva
igra in raziskovanje
20 – vek/presoja načelo dobre presoje in razlikovanja
presoja
21 – vesolje načelo popolnosti, individuacije/celosti
individuacija
~ sebstvo
Razpredelnica 2: Povezava pomenov velike arkane in arhetipov, povzeto po Arrienovi (1997)
Tarot kot simbolično ogledalo
Angeles Arrien (1997) trdi, da so že starodavna, primitivna ljudstva nagonsko razumela pomen simbolov in obredov za duševno življenje. Dojemala so jih kot niz dejanj in slik, ki jih je lahko privedel v takojšen stik z bogovi. Simboli so služili različnim namenom: z njimi so izkazovali spoštovanje velikim silam in navezovali stik z njimi ter so pred njimi celo pokleknili, saj je izmenjava potekala v varnih mejah simbola in obreda. Simboli nam omogočajo sporazumevanje v jeziku, v katerem se približujemo duši, kar se odraža v sanjah in kontemplativnih stanjih. In ravno tako, kot se psihološki in duhovni podatki
18
pogosto razkrijejo v sanjah ali kontemplativnih stanjih, tudi tarot deluje kot zunanje ogledalo zunanjih izkušenj in notranjih psihičnih stanj. Če na tarot pogledamo s humanističnega in psihološkega zornega kota, nas lahko simboli, ki jih vsebuje, veliko naučijo o človeški psihološki mitologiji. Polaganje tarota je torej razumljeno kot simbolično vedenje ali zavestno izzvana vizija. Sodelujoči čutijo, da izvajajo dejanje s simboličnim pomenom, zato se ga zavestno trudijo preoblikovati v dejaven in gibljiv simbol, ki se kasneje vrne v ogledalu tarota. Tako pridobljen pomen odseva gibanje, ki je sposobno premostiti razpoko med simbolnim in materialnim ali vidnim. Tarot je pravzaprav psihološko-mitološko orodje, ki ga lahko uporabimo za razkritje darov in talentov duševnosti. Seznani nas s trenutnim stanjem našega logosa in erosa ter načinov, na katere jih uporabljamo, da bi uresničili svoje življenjske cilje, ter prikazuje osnovno sliko človekovega zdravja in blaginje. Psihološko mitologijo sestavljata dva dela, logos in eros. Logos je modrost, ki jo psiha nosi v sebi; eros je duši prirojena narava ljubezni;
mitos ali mitologija je povezana s smislom življenja ali življenjskim mitom.
Psihopatologijo lahko razumemo kot nevrotična stanja ali težave, ki jih opisujemo kot značajske motnje ali nerazvite dele naše narave ali kot tisto, kar je Jung označil za »senčne dele osebnosti«. Le trinajst od oseminsedemdesetih simbolov tarota nosi predznak senčnih, nevrotičnih stanj. Ko človek izvleče simbol tarota, karta zavzame zunanjo podobo notranjega procesa in lahko bi rekli, da se sedež duše ali celo človeške psihe tedaj razkrije v povezavi med simbolom tarota in njenim sinhronističnim delom, ki odslikava notranji proces.Uporaba tarota kot zunanjega ogledala za notranje in zunanje procese je povezana z osnovnimi funkcijami mitologije, ki podpirajo človekovo rast in razvoj, pomagajo pa tudi pri raziskovanju samega sebe. Prvi in najbistvenejši pomen mitologije ta, da odpira duha in srce popolnemu čudežu vsega, kar biva. Drugi pomen je kozmološki: mitologija predstavlja vesolje in celoten obseg narave, opazen očesu ali duhu. Simboli, narisani na kartah tarota, predstavljajo, kako se človekovo srce in duh odpirata popolnemu čudežu notranjih in zunanjih dogodkov. Mitske podobe tarota odsevajo splošna načela in procese, ki jih vsakdo doživlja v nekem obdobju ali življenjskem položaju, ne glede na kulturno in družinsko pogojenost. Dobro je, da se zavemo pomembnosti tarota kot psihološkega in mitskega ogledala in orodja ter njegove umeščenosti v kulturni kontekst, ki nam omogoča prepoznati površinsko raznolikost vzhodnih in zahodnih simbolov, s katerimi upravljajo iste nevidne sile. Ob celovitejšem pregledu literature postane očitno, da so razlage posameznih simbolov precej osebno obarvane. Pomembno je, da si zapomnimo, da so simboli univerzalni jezik, most med nevidnim in vidnim svetom, znotraj katerega počivajo
19
mitske figure, ki razkrivajo univerzalne psihološke procese. Carl Jung jih je imenoval arhetipi kolektivnega nezavednega.
Sveta simbolizma skoraj ni mogoče razlagati brez omembe Carla Junga. Jung simbolizem razloži s primerjavo med simbolom in znamenjem: »Znamenje je vedno manj od pojma, ki ga predstavlja, medtem ko simbol praviloma presega svoj najočitnejši in najneposrednejši pomen.« Rečemo lahko tudi, da simbol v sebi skriva množico pomenov in možnosti in ne more predstavljati le ene stvari, ker bi bil potem samo še to, ime. Znamenje stoji samo zase, očitno in samoumevno, simbol pa je zagoneten in njegov smisel je treba šele razvozlati. Seveda pa dejstvo, da ima simbol množico pomenov, še ne pomeni, da je vsak pomen sprejemljiv. Razumevanje tega načela je temelj interpretacije. Po navadi ima človek na voljo več različnih razlag, prava pa je samo ena in mi jo prepoznamo.
Prepoznati razlago pomeni, da se je sporočilo iz globin podzavesti prebilo do površja in v njem so skrite resnice, ki bi jih sicer prezrli. Ena vsebina je vidna – pomen na površju, druga pa je skrita in se nanaša na simbolični oziroma prikriti smisel, ki ga je treba šele razvozlati. Pomen simbolov se nenehno izmika definicijam in jezi razumski del. (Watters, 2007)
Psihično življenje po Jungu
Ne pravimo naključno, da je jungovska smer globinska. Z Jungom greš v globine. Z Jungom stopiš v »pravljični« studenec, na katerega dnu naj bi bila zlata krogla ali simbolično povedano: neke vrste psihološka resnica. Rimljani so pravili, da vse poti vodijo v Rim. V psihološkem jeziku bi rekli, da različne poti vodijo k sebi, ampak vsak individuum ima svojo pot spoznavanja sebe. Ta pot je tvoja lastna in drugi ima svojo pot, lastno njemu. Zato spoštuj, ne ponižuj, ne misli, da je tvoja absolutno pravilna, edina zveličavna in da bi moral vsak stopati po njej. Jung govori o individuaciji, tj. specifičnemu predelovanju individualnega ali osebnega in kolektivnega nezavednega. Velja za utemeljitelja analitične psihologije in hkrati za pionirja na področju raziskav pomena simbolov, mitov in psihologije religij. (Jung, 1995)
Psihično življenje po Jungu je razvijanje nezavednega v zavest. Človekovo življenje je kot cvet na drevesu njegovega kolektivnega nezavednega. A celoten zgodovinski razvoj človeštva je odmikanje od kolektivnega nezavednega, oddaljevanje od lastnih globin, arhetipov – psihičnih gonov. Industrializacija 19. stoletja, ki ceni le produkte ekstroverzije, je privedla do absurdnega, bolezenskega oddaljevanja človekove zavesti od nezavednega,
20
saj ni več pomembno, kdo si, ampak kaj si in koliko zmoreš. Nasprotno, do objektivne razlage prav očitnih stvari primitivnemu ni bilo kaj dosti, vendar je njegova nezavedna duša imela neustavljivo željo po tem, da vse zunanje čutno izkustvo asimilira v duševno dogajanje. Vsi mitizirani dogodki v naravi, kot so poletje in zima, lunine mene, deževna obdobja itd., so simbolni izrazi za notranjo in nezavedno dramo duše, ki je v človekovi zavesti dosegljiva prek poti projekcije, zrcaljenih v dogodkih narave. Primitivni človek je bil tako izrazite subjektivnosti, da je dejansko potrebno najprej domnevati, da se miti nanašajo na psihično. Ravno zaradi nezavednega značaja teh dogodkov se ob razlagi mita doslej ni niti pomislilo na dušo. Tako se pač ni vedelo, da duša vsebuje vse tiste slike, iz katerih so nastali miti, in da je naše nezavedno nek delujoč trpeč subjekt, katerega dramo primitivni človek najde na podoben način v vseh velikih in malih naravnih procesih. (Jung, 1995)
Zakaj je sploh psihologija najmlajša med vsemi izkustvenimi znanostmi? Zakaj ni bilo nezavedno že zdavnaj odkrito in zakaj ni bil njegov zaklad izkopan že v večnih slikah?
Enostavno zato ne, ker smo imeli za vse stvari duše vselej religiozno formulo, ki je daleč lepša in vseobsegajoča od neposrednega izkustva. Medtem ko je za mnoge krščanski pogled na svet že zbledel, pa so za druge simbolične zakladnice Vzhoda še polne
čudežev
in bodo še dolgo hranile slo po opazovanju in novih oblačilih. Poleg tega so te podobe, bodisi krščanske, budistične ali drugačne, lepe, skrivnostne in polne slutenj. In kolikor bolj so nam domače, tem bolj jih je pogosta uporaba okrnila, tako da je ostala samo še njihova banalna zunanjost v svoji skoraj brezsmiselni paradoksalnosti. Popolnoma normalno je, da človek podlega tem večnim podobam. Zaradi tega takšne podobe pač obstajajo; morajo privleči, prepričati, fascinirati, obvladati. Narejene so iz prasnovi razodetja in slikajo v vsakem določenem primeru prvotno izkustvo božanstva. Življenje kolektivno nezavednega je skoraj brez preostanka vstopilo v dogmatske, arhetipske predstave in teče kot zajezeni tok v simboliki rituala. Kolektivno nezavedno, kot ga poznamo danes, ni bilo nikoli psihološko, saj so bili pred krščansko cerkvijo antični misteriji, ki se raztezajo vse do sive pradavnine neolitika. Človeštvu nikoli ni manjkalo močne podobe, ki mu je ponudila zaščito pred tistim grozljivo živim v dušnih globinah.Oblike zavesti so bile vselej izražene v zaščitnih in svetih podobah, s tem pa so bile potisnjene v kozmični, zunajduševni prostor. (Jung, 1995)
Opazimo lahko podobnost z razumevanjem tarota kot sredstva sporazumevanja nezavednega z zavestnim. Resnica je preprosta, le iskalec resnice se kaže kot izjemno
21
kompleksen. Vse poti torej vodijo nekam in vse poti so pravilne, nam lastne. Ko pride do preizkušenj, imamo priložnost, da reflektiramo izkušnje, pogledamo z drugega zornega kota in kreativno uporabljamo svoj um. Le tako imamo priložnost uvideti in izkusiti, da je vedeti in biti eno in isto. Zavedati se, da se zavest sporazumeva z zavestjo, o zavesti. To pomeni zavedati se samega sebe. Ni potrebno, da ubijemo dele sebe, namesto tega jih uvidimo in opustimo s pomočjo intuitivnega uvida v osebno ali kolektivno nezavedno.
Individuacija – psihično ravnovesje
Meditiramo, da bi se psihično uravnovesili. Zato hodimo na psihoterapijo in analizo. Zato razčlenjujemo svoje sanje in umetniško ustvarjamo. Zato nekateri berejo tarot, mečejo I čing, plešejo, bobnajo, igrajo v gledališču, pišejo pesmi in goreče molijo. Zato počnemo vse stvari, ki jih počnemo. Individualno zorenje je stvar posameznika. Ni mehanično,
»napravi to, napravi tisto«. Proces vsakega posameznika je enkraten in ne more biti predpisan, kot »napravite deset lahkih korakov in vse bo v redu«, na primer. To delo ni lahko in ni za vsakogar, opozarja jungovska psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes (2003).
Po Jungu (2003) je individuacija proces, v katerem postanemo individuumi in s katerim dosežemo enkratnost in enovitost in ni rezervirana le za izbrance. Z njo postanemo resnično celoviti in integriramo v sebi vse dele Sebstva. Lahko rečemo, da gre v bistvu za razvoj, katerega cilj je izpolnitev in uresničitev naših potencialov in usode. Rojeni v ta svet verjetno nismo popolnoma nepopisan list papirja niti nimamo točno določene usode, pač pa prinašamo vanj nekatera nagnjenja in sposobnosti. Naša osebna odločitev pa je, ali jih bomo udejanjili v svojem življenju in kako bomo to storili v procesu individuacije.
Jung meni, da je to naraven proces, ki zdravi, in je kot motiv ravno tako močan kot spolni nagon. Čeprav individuacija ni religiozni proces, lahko rečemo, da je proces duhovne ali osebne rasti.
Kolektivno nezavedno, instinkti in arhetipi
Kolektivno, kot pravi Jung (2003), tvorijo instinkti in arhetipi. V njem sta čas naših prednikov in močna duhovna substanca razvoja človeštva, ki se znova rodi z vsakim posameznikom. Ko se oseba poveže z energijo arhetipov, do česar prihaja po navadi v sanjah, vizijah, umetniškem ustvarjanju in v trenutkih velikih življenjskih kriz, pride do stika s praizkušnjo celotnega človeštva. Nezavedno za Junga ni le skladiščenje potisnjenih
22
vsebin, ampak vidi v njem prostor poln življenja, središče nagonov in libida v najširšem smislu, kjer se nerazložljivo rojeva človekova ustvarjalnost. Z arhetipskimi podobami oziroma simboli človeštvo intuitivno dojema tiste najpomembnejše vidike stvarnosti, ki jih ne more zavestno spoznati in razumeti. Jung je opazil, da se pri različnih posameznikih, celo pripadnikih različnih narodov, pojavljajo podobne ali celo enake ideje in podobe v mitskem, religijskem in kulturnem izročilu. Najpomembnejši arhetipi so: mati Zemlja, starec/modrec, čarovnica, pralik heroja (Gilgameš, Heraklit, v novejšem času Superman), lik božjega Sina itd. Arhetipske so lahko tudi posamične simbolične situacije: rojstvo, smrt, poroka, poti v podzemlje, boj z zmajem itd.
Instinkti so neosebni, splošno razširjeni in podedovani dejavniki motivirajočega značaja, ki so pogosto zelo oddaljeni od roba zavesti. Poleg tega instinkti za živo bitje niso povsem nejasni in nedoločljivi, ker so specifično oblikovane nagonske sile, ki so že dolgo pred vsako ozaveščenostjo in ne glede na stopnjo zavedanja sledile lastnim ciljem. Tako z arhetipi ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam postavlja razlog za domnevo, kako so arhetipi nezavedne odslikave instinktov samih. Z drugimi besedami, arhetipi po Jungu (1995) predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja:
»Obstaja toliko arhetipov, kolikor je tipičnih situacij v življenju. Neskončno ponavljanje je to izkustvo preneslo v psihično konstitucijo, toda ne v obliki podob, ki bi bile izpolnjene z vsebino, temveč predvsem v oblikah brez vsebine, ki predstavljajo zgolj možnost določenega tipa razumevanja in obravnave. Ko se v življenju dogodi nekaj, kar se ujema z nekim arhetipom, se bo ta aktiviral in nastopila bo prisila ponavljanja, ki bo, podobno kot instinktivna reakcija, vztrajala nasproti razumu in volji ali pa bo pripeljala do konflikta, ki lahko naraste do patološke ravni, to je do nevroze.« (Jung, 1995, str. 31)
Boris Vezjak (v Jung, 1995) pravi, da so arhetipi strukturni elementi duhovnega in duševnega življenja – so podedovane psihične forme, ki sooblikujejo naše duševno doživljanje, njihov obstoj pa je v tesni zvezi s kolektivnim nezavednim. »Objektivno« so prisotni toliko, kolikor se naslanjajo na človekovo obče izkustvo. Do fizičnih ali čisto fizikalnih manifestacij, ki potrjujejo prezenco tako prvega kot drugega, pa prihaja v momentih, ki jih ljudje zlahka opisujemo kot parapsihične fenomene, pa to niso.
23 Arhetipi znotraj strukture osebnosti
Persona (gr.) pomeni maska in je med površinskimi deli osebnosti. Jung (2003) jo uporablja za oznako tistega dela osebnosti, ki ga posameznik kaže navzven, drugim ljudem.
Gre torej za socialni jaz, socializirani in kultivirani del človekovega »jaza«. Predstavlja vedenje, ki ga drugi zahtevajo, oziroma tisto vedenje, za katerega človek sam misli, da ga drugi od njega pričakujejo, ali pa ga sam pričakuje in zahteva od sebe. Kolikor bolj je osebnost uravnotežena, toliko bolj bo maska razvita, vendar ne na račun izključenosti drugih delov osebnosti.
Jung (2003) je mnenja, da smo biološko vsi biseksualni in se vsi lahko identificiramo z ljudmi obeh spolov, torej imamo vsi tako moške kot tudi ženske poteze. Vsi imamo ženske aspekte – animo in moške aspekte – animus. Taoisti govorijo o jinu in jangu kot o ženskem in moškem principu. Jung se z njimi strinja in razume ženski princip kot tisti, ki skrbi za negovanje, čustva, umetnost in celostnost z naravo. Moški princip pa predstavlja logičnost, heroičnost in osvojitev narave.
Anima ima v projekciji vedno žensko podobo z določenimi lastnostmi, navaja Jung (1995).
Ta empirična ugotovitev pa nikakor ne pomeni, da se arhetip sam po sebi lahko razume kot skrajno ženski. Moško-ženska sizigija je namreč samo eden izmed možnih parov nasprotij, četudi eden praktično najpomembnejših in zato najpogostejših. Obstaja še veliko primerjav z drugačnimi pari, ki prav tako kažejo na spolne razlike in jih lahko samo na silo uvrstimo med spolna nasprotja. Takšen odnos lahko najdemo denimo v številnih sistemih, kot v kundalini jogi, v gnosticimu in predvsem v alkimistični filozofiji, če odmislimo spontane fantazijske podobe, ki nam jih ponujajo nevroze in psihoze. Ko te podatke skrbno pretehtamo, se nam bo verjetno pokazalo, da se arhetip v mirnem neprojicirajočem stanju ne nahaja v nobeni določeni formi, temveč je samo formalno nedoločljiva tvorba, ki pa ima to možnost, da se s pomočjo projekcije pojavi v določeni formi.
Podobno si lahko pri branju tarota razlagamo kraljice in kralje – kot animo in animus ali spreminjajoči se pogled spola. Z drugimi besedami, ni nujno, da kraljica predstavlja žensko, lahko predstavlja tudi moškega in prav tako ni nujno, da kralj predstavlja vselej moškega, lahko predstavlja tudi žensko, če si že moramo tako dobesedno razlagati karte.
Sama rada mislim, da so karte brezspolne in bi tako morala biti razumljena tudi njihova razlaga. Seveda pa je pomen odvisen od razlage tarotista, individualnega branja posamezniku in konteksta.
24
Senco lahko z nekoliko samokritičnosti zlahka spregledamo, v kolikor je osebne narave. A kadar se pojavi kot arhetip, se soočimo z enakimi težavami kakor pri animusu in animi, saj je v območju možnega, da posameznik prepozna relativno zle poteze v svoji naravi, ki jo kdaj kažeta anima in animus – zelo pretresljiva izkušnja pa je, pogledati v oči absolutnemu zlu ali senci, opozarja Jung (2010).
Sebstvo je najpomembnejši arhetip, ki poleg sence, anime in animusa ter persone usmerja naše delovanje. Gre za pralik samega sebe, ki se kaže v podobah samega sebe kot že individualizirane in samouresničene osebnosti. Pogosto se izraža kot simbol v obliki popolnih likov, na primer mandale. Krog simbolizira popolnost narave, vrisani štirikotnik pa zavedanje tega. Po Jungu (2003) je arhetip Sebstva pravzaprav vodilo osebnostnega razvoja, ki doseže najvišjo stopnjo, ko se posameznik zlije s pralikom samega sebe. Jung pravi, da so vse, kar se posamezniku v življenju dogaja, vse sanje in fantazije, le opozorilo na sredino vsega dogajanja – na Sebstvo. Je absolutna protislovnost, ki hkrati vsebuje tezo, antitezo in sintezo, kar se dobro vidi v zgradbi mandale. Jung (2017) nadaljuje, ko pravi, da bi moral biti motiv mandale arhetip, če se pojavlja povsod, kolektivni pojav, kar pomeni, da bi se teoretično moral pojavljati prav pri vseh ljudeh. V njegovi jasni manifestaciji ga v praksi sicer srečamo le v razmeroma redkih primerih, kar pa niti najmanj ne preprečuje, da ne bi imel vloge skrivnostnega tečaja, okoli katerega se pravzaprav vrti vse. Vsako življenje je ne nazadnje uresničevanje celote, se pravi Sebstva, zaradi česar lahko to uresničevanje imenujemo tudi individuacija, kajti sleherno življenje je vezano na individualnega nosilca in uresničevalca, brez katerih si ga kratko malo ni mogoče niti predstavljati. Materialistična interpretacija bi zlahka rekla, da sredina ni nič drugega kot tisto mesto, kjer psiha postane neprepoznavna, ker se tu zlije s telesom (podobno kot Maja (maja, 'privid'), večna tkalka varljivega čutnega sveta, ki jo obdaja uroboros). Medtem ko bi, nasprotno, spiritualna interpretacija lahko trdila, da sebstvo ni nič drugega kot tisti »duh«, ki oživlja dušo in telo in v tej ustvarjalni točki vdira v prostor in čas.
V psihi je veliko središč zavesti ali »sebstev«, eno pa je običajno prevladujoče. Estesova (2003) pravi, da ima psiha vedno najmanj tri dele – stari in razpadli spodnji del, del, v katerem stanujete, in del v gradnji. Tako je to. Po Jungovi teoriji Sebstvo z velikim S pomeni obsežno silo duše, sebstvo z malim S pa označuje bolj osebno, omejeno osebnost, kar smo. To pomeni, da brez doživljanja nasprotij ni izkušnje celovitosti. Vsak človek je univerzum zase in ni enotne resnice, ki bi bila odrešujoča za vse, pač pa mora vsak najti
