1
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Sara Traven
VKLJUČEVANJE ELEMENTOV PLAVANJA V MINUTO ZA ZDRAVJE
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Sara Traven
VKLJUČEVANJE ELEMENTOV PLAVANJA V MINUTO ZA ZDRAVJE
Incorporating Swimming Elements into the One-Minute Health Break
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Ob izdaji magistrskega dela bi se za vso strokovno pomoč, vodenje, usmerjanje pri pisanju in podano znanje tekom celotnega študija iskreno zahvalila mentorici izr. prof. dr. Vesni Štemberger. Hvala za Vašo dostopnost, hitro odzivnost in pripravljenost na mentorstvo.
Zahvaljujem se tudi prijateljici Špeli Košir, ki si je vzela čas, stopila za kamero in pomagala posneti posnetke elementov plavanja ter vsem učiteljem, ki so se odzvali in sodelovali v moji
raziskavi in mi tako omogočili izvedbo empiričnega dela.
Iz srca se zahvaljujem družini, vsem prijateljem in sošolcem, ki so mi stali ob strani, me spodbujali in mi pomagali priti do zaključka študija.
Posebna zahvala grem mojemu fantu Aljažu Česnu, ki mi je tekom študija stal ob strani, me spodbujal in mi pomagal.
Najlepša hvala vsem!
IZVLEČEK
V življenju ljudi ima plavanje pomembno vlogo že od pradavnine, danes pa plavanje sodi med osnovne telesne spretnosti človeka. Prelomna dogodka za razvoj plavanja v Sloveniji sta bila program Naučimo se plavati in projekt Plavaj od 0 do 100 let. S tema dogodkoma se je plavalno opismenjevanje izboljševalo, uvedlo se je obvezno poučevanje plavanja v osnovni šoli, uvedli so se tudi kriteriji ocenjevanja znanja plavanja. Učenje plavanja se razlikuje od učenja drugih oblik gibanja, saj se gibanje uči v spremenjenem okolju (vodi). Pomembno je, da poleg postopnosti učenja plavanja upoštevamo tudi to, da se plavalnega gibanja najprej naučimo na kopnem, kjer otroci pridobivajo predstavo o gibanju in nato to gibanje prenesejo v vodo.
Problem po katerem smo se spraševali v magistrskem delu je ali lahko plavalna gibanja prenesemo v učilnico.
Glede na to, da trenutna epidemija ne dopušča izvajanja plavalnih tečajev v bazenu smo rezultate pridobili z anketnim vprašalnikom, kjer so učitelji podali mnenje in analizirali posnetke plavalnih vaj na kopnem, ki so namenjene učencem. Posnetki plavalnih vaj na kopnem zajemajo vaje za izdihovanje, vaje za položaj telesa, vaje za osnovno tehniko hrbtno (udarci, zaveslaji), vaje za osnovno tehniko kravl (udarci, dihanje, zaveslaji), vaje za osnovno tehniko prsno (udarci, zaveslaji, dihanje).
Rezultati raziskave kažejo, da so po mnenju učiteljev obvezni plavalni tečaji v osnovni šoli na razredni stopnji prekratki, da bi učenci lahko avtomatizirali plavalno gibanje. Vpeljava elementov plavanja v minuto za zdravje pa prinaša pozitivne učinke na hitrejši napredek, boljše znanje plavanja in posledično povečuje količino avtomatiziranega gibanja. V raziskavi smo raziskali tudi pozitivne in negativne učinke vpeljave plavalnih elementov v minuto za zdravje in ugotovili kdo od učiteljev in zakaj bi dane videoposnetke vnesel v svoj razred.
Med učitelji se ne pojavljajo statistično pomembne razlike v spolu, starosti, mestu poučevanja ali izkušnjami poučevanja plavanja, glede na to, kdo bi vključil elemente plavanja v minuto za zdravje. V povprečju bi večina učiteljev vključila elemente plavanja v razred.
KLJUČNE BESEDE: plavanje, plavalno opismenjevanje, plavalni tečaj, minuta za
zdravje, elementi plavanja.
ABSTRACT
Since ancient times swimming has played an important role in people's lives and today swimming is one of the basic physical skills of the people. The turning points for the development of swimming in Slovenia was the program called “Naučimo se plavati (Let's Learn to Swim)” and the project “Plavaj od 0 do 100 let (Swim from 0 to 100 years)”. With these two base guidelines, swimming literacy improved, compulsory swimming instructions in primary school were introduced and criteria for assessing swimming skills were implemented. Learning to swim is different from learning other forms of movement, since this skills are learned in a completely different environment - water. It is important that in addition to the gradual learning of swimming we also take into account that first, we learn the swimming movements on land, where children get an idea of the movements and then we transfer this movements into the water. The problem we were wondering about in the master’s thesis is whether we can transfer swimming movements into the classroom.
Given that the current epidemic does not allow the implementation of swimming courses at the pools, we obtained the results with a questionnaire, where teachers analyzed and gave an opinion about recordings of swimming exercises for pupils performed on land. Imitations of swimming exercises on land included exercises for exhalation, for body position, for basic back technique (strokes, paddles), for basic crawl technique (strokes, breathing, paddles) and exercises for basic chest technique (strokes, paddles, and breathing).
The results of the research show that according to teachers compulsory swimming courses in primary school are too short for pupils to be able to automate swimming movements. The introduction of swimming elements in a “minute for health” brings positive effects, such as faster progress, better swimming skills and consequently increases the number of automated movements. The research also explored the positive and negative effects of introducing swimming elements in a “minute for health” and gives results which of the teachers would include the given videos in their class and why.
There are no statistical differences between teachers with respect to gender, age and place of teaching or among teachers with different experiences in teaching swimming. We found out that on average, most teachers would include elements of swimming into the classroom.
KEY WORDS: swimming, swimming literacy, swimming cources, one-minute
health break, swimming elements.
VSEBINA
1. UVOD ... 1
2. PREDMET IN PROBLEM ... 2
2.1. GIBANJE ... 2
2.2. ŠPORT V ŠOLI ... 6
2.2.1 ŠPORTNOVZGOJNI KARTON ... 7
2.3. PLAVANJE ... 9
2.3.1. SLOVENSKO PLAVANJE SKOZI ZGODOVINO ... 10
2.3.2. PLAVANJE V OSNOVNI ŠOLI ... 11
2.3.3. ZNANJE PLAVANJA V SLOVENIJI ... 13
2.3.4. UČENJE PLAVANJA ... 14
2.3.5. UČITELJ PLAVANJA ... 17
2.3.6. PRIPOMOČKI ZA UČENJE PLAVANJA ... 18
2.3.7. PLAVALNE TEHNIKE ... 20
2.4. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 25
2.5. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 43
2.6. METODE DELA... 43
3. REZULTATI IN RAZPRAVA ... 48
3.1. Razred poučevanja plavanja in stopnja plavalnega znanja ... 48
3.2. Avtomatizacija plavalnega gibanja ... 50
3.3. Predhodno osvajanje elementov plavanja ... 52
3.4. Pozitivni in negativni učinki vpeljave plavalnih elementov v razred ... 56
3.5. Vključevanje videoposnetkov v razred ... 58
4. LITERATURA... 64
5. PRILOGE ... 68
5.1. PRILOGA 1: Anketni vprašalnik ... 68
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura vzorca (glede na spol) ... 44
Graf 2: Struktura vzorca glede na delovno mesto ... 45
Graf 3: Struktura vzorca glede na kraj pridobitve plavalne izobrazbe/usposobljenosti ... 46
Graf 4: Struktura vzorca glede na izkušnje poučevanja plavanja... 46
Graf 5: Razred izvajanja plavalnih tečajev ... 48
Graf 6: Stopnja znanja plavanja na plavalnih tečajih ... 49
Graf 7: Možnost avtomatizacije gibanja na obveznih tečajih ... 50
Graf 8: Vpliv predhodnega spoznavanja in usvajanja plavalnih elementov na hitrejše učenje plavanja ... 52
Graf 9: Vpliv predhodnega izvajanja plavalnih elementov na boljši napredek v bazenu ... 54
Graf 10: Pripravljenost učiteljev za vključevanje elementov plavanja v razred... 58
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Struktura vzorca glede na starost... 44Preglednica 2: Struktura vzorca glede na delovno dobo ... 45
1
1. UVOD
Gibanje je primarna potreba vsakega človeka in pomemben element kakovosti življenja. V razvoju človeške družbe je gibanje imelo pomembo vlogo pri ohranjanju zdravega življenja (Dolenc, 2015).
Med gibalno-športno aktivnost uvrščamo tudi plavanje, ki je imelo že v pradavnini za življenje ljudi pomembno vlogo. Človeku je predstavljalo življenjski obstoj, hkrati pa mu je zagotavljalo varnost. Danes plavanje sodi med osnovne telesne spretnosti človeka in je življenjska potreba, ki bi jo moral obvladati vsak človek. Prizadevanje naše države je, da se zmanjša »plavalna nepismenost« ter izboljšajo plavalne sposobnosti (Jurak in Kovač, 1998; Kapus, 1994; Kapus idr., 2011).
Pri učenju plavanja je pomembno, da se zavedamo, da smo pridobili nova plavalna znanja in sposobnosti, ki jih bomo lahko uporabljali celotno življenje (Jurak in Kovač, 1998).
Najprimernejše obdobje za učenje plavalnih tehnik je obdobje od 6. do 10. leta starosti, saj so učenci takrat v športno gibalni fazi, kjer se osnovna gibanja izpopolnjujejo, prečistijo in oblikujejo v zahtevnejše oblike. Skozi različne razrede osnovne šole učenci plavalno znanje izpopolnjujejo do te mere, da so varni v vodi (Šajber idr., 1994).
Psihološko in fiziološko gledano se učenje plavanja od drugih oblik gibalnega učenja ne razlikuje. Proces učenja plavalnih elementov pa je drugačen, saj gibanje poteka v spremenjenem okolju (Kapus idr., 2011). Poučevanje gibanja se začne na kopnem, kjer učenci pridobivajo predstavo o gibanju, za kar smo pripravili videoposnetke, nato se to gibanje prestavi v vodo. Tam se nadaljuje na mestu, nato ob robu bazena, v hoji, s pomočjo partnerja, s pomočjo plavalnih pripomočkov in šele na koncu učenci plavalne gibe izvajajo samostojno brez pripomočkov. Pomembno je, da učenje plavanja poteka od znanega k neznanemu, od bližnjega k daljnemu, od preprostega k sestavljenemu, od lažjega k težjemu in od grobega k podrobnemu (Kapus idr., 2011).
2
2. PREDMET IN PROBLEM
Življenjski slog mladostnikov postaja čedalje hitrejši in kompleksnejši, epidemija covid-19 pa je vplivala na številne dejavnosti, med drugimi tudi na gibalni razvoj otrok. V tem času se je zgodil porast prekomerne teže in debelosti (WHO, 2020). Okrnjena je bila tudi izvedba obveznih plavalnih tečajev v osnovni šoli, ki marsikateremu učencu predstavlja edino možnost učenja plavanja. Zato smo v okviru magistrskega dela pripravili različne videoposnetke plavalnih vaj na kopnem, s katerimi bi del učenja plavanja tudi v takih razmerah lahko prenesli v razred, in sicer v minuto za zdravje.
2.1. GIBANJE
Naši predniki so morali biti za preživetje hitri, vzdržljivi, gibljivi, fizično močni in sposobni hitrega odzivanja, saj jim je to koristilo pri lovu in obrambi (Dolenc, 2015). Danes nam življenje ponuja lažje pogoje, predvsem v smislu fizičnega gibanja. Življenje brez gibanja je postalo tako rekoč normalno. Kot pravi Pistotnik (2011) pa je najhuje to, da gibanje izgublja svojo prvinsko vlogo, saj ljudje do ene osnovnih bioloških potreb gibanja ne čutijo potrebe. Posledice pomanjkanja gibanja se že kažejo na zdravju ljudi po celem svetu, da pa se ljudje dandanes vse manj gibajo pa dokazujejo tudi podatki svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2020).
Pri reševanju problemov zaradi pomanjkanja gibanja ima šport pomembno vlogo. Že stari Grki so športu pripisovali bistven vzgojni pomen in šport želeli vključiti v šolo, saj so se zavedali, da je gibanje ključno za ohranjanje fizičnega in psihičnega ravnovesja pri človeku. Danes ima šport v učnem procesu pomembno vlogo, saj se koristni učinki otrokove udeležbe v športu kažejo na različnih področjih, predvsem pri pozitivnem oblikovanju športne in posameznikove samopodobe. močno vpliva na mlade generacije (Dolenc, 2015). Pri otrocih se razvija samodisciplina, motivacija, osebnostna trdnost in sposobnost spoprijemanja z različnimi izzivi ali strahovi (Tušak, 2012). Šport otroke spodbuja k oblikovanju pozitivnega odnosa do gibanja, oblikuje zdrav način življenja, ima velik pomen za otrokov osebnostni razvoj, razvija vztrajnost, samokontrolo, odgovornost in socialne spretnosti ter pomaga pri oblikovanju ustreznega samospoštovanja. Dokazani so pozitivni učniki gibalne aktivnosti, sodobne študije pa navajajo porast pojavljanja prekomerne teže in debelosti pri otrocih in mladostnikih (Dolenc, 2015).
Debelost in prekomerna teža ovirata telesni in gibalni razvoj, v obdobju odraslosti pa prispevata k pojavu različnih poškodb in obolenj. Učinki gibalne/športne aktivnosti so izjemno
3 široki in pestri, saj vplivajo na telesno zdravje, na oblikovanje telesa, predvsem pa imajo duševne učinke. Te vključujejo vzgojne vplive, spreminjanje življenjskega stila, zmanjševanje anksioznosti, depresivnosti itd. Konstantno ukvarjanje s telesno aktivnostjo je povezano z boljšim psihičnim zdravjem, pomanjkanje tega pa negativno vpliva na fizično stanje in imunski sistem (Tušak, 2012).
Gibalna/športna aktivnost vpliva na kognitivni, emocionalni in socialni razvoj otroka, še posebej v obdobju zgodnjega otroštva, ko otroci preko gibanja pridobivajo bogate izkušnje in doživetja. Za otroke je gibalna/športna aktivnost pomemben vir uveljavljanja in samopotrjevanja, saj jim omogoča pridobivanje predstave o lastni ustreznosti in uspešnosti na telesnem področju ter vpliva na oblikovanje samopodobe. Otroštvo in mladostništvo sta ključni razvojni obdobji za oblikovanje telesnega jaza. Še posebno to velja za mladostništvo, ko obdobje zaznamujejo številne telesne spremembe in spremembe na socialnem področju.
Družina je dejavnik, ki najmočneje vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti in samopodobe, predvsem v predšolskem obdobju, v šolskem obdobju pa postane za razvoj otrokove samopodobe pomembno širše socialno okolje (Dolenc, 2015). Samopodoba označuje posameznikov odnos do sebe, predstave, ki jih je razvil o samemu sebi, ter občutke, ki jih ima s samim seboj (Kobal, 2001). Razvija se na osnovi samoopazovanja ter na podlagi izkušenj in spoznanj, ki jih oseba pridobiva skozi različne socialne interakcije z okoljem. Na podlagi številnih raziskav lahko sklenemo, da je redno gibalno-športno udejstvovanje pozitivno in zmerno povezano z ugodnejšo telesno samopodobo (Dolenc, 2015).
Človekov gibalni razvoj se prične že v prenatalnem obdobju in se kasneje neprestano izpopolnjuje. V tem procesu otroci pridobivajo gibalne spretnosti in vzorce. Gibalni razvoj poteka od preprostih refleksnih gibov, ki se pri otroku razvijejo že zelo zgodaj, ampak se nekateri v naslednjih fazah razvoja izgubijo, do hotenih in sestavljenih gibanj (Dolenc, 2015).
Gibanje zdravega človeka je pogojeno z njegovimi sposobnostmi, lastnostmi in motivi.
Spretnosti so naravne danosti in osnova za vsako gibalno-športno aktivnost. Danes razvijamo predvsem sposobnosti, ki jih med vsakodnevnimi aktivnostmi in med delom zanemarjamo (Dolenc, 2015; Videmšek in Pišot, 2007; Pistotnik, 2011).
Poznamo šest primarnih gibalnih sposobnosti, in sicer moč, hitrost, gibljivost, koordinacijo, ravnotežje, natančnost in vzdržljivost (Videmšek in Pišot, 2007).
4 Moč je sposobnost posameznika, da učinkovito izkoristi sile mišic pri premagovanju zunanjih sil. Mišična moč je pogoj za hitre in koordinirane gibe (Pistotnik, 2011). Poznamo eksplozivno, repetitivno in statično moč. Eksplozivna moč je sposobnost hitre in takojšnje mobilizacije velike količine mišične sile in jo uporabljamo za premagovanje odporov, npr. skoki, meti, šprinti, id., repetitivna moč je sposobnost cikličnega in ponavljajočega premagovanja odporov, npr. pri plavanju, kolesarjenju, veslanju id., statična moč pa je sposobnost, da se telo obdrži v določenem položaju z mišičnim naprezanjem (Dolenc, 2015).
Hitrost je sposobnost posameznika, da izvede gibanje z največjo frekvenco ali v najkrajšem možnem času. Hitrost je odvisna od moči, gibljivosti in koordinacije gibanja. Pomembna je predvsem pri športih, kjer so značilne hitre štartne reakcije, pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem, npr. tek, plavanje, kolesarjenje id. in v gibalnih nalogah, ki zahtevajo hitro izvedbo posameznega giba.
Gibljivost je motorična sposobnost doseganja maksimalnih gibov v sklepih ali v sklepnih sistemih posameznika. Opredelimo jo kot gibljivost v ramenskem obroču, gibljivost trupa in gibljivost v kolčnem sklepu (Pistotnik, 2011). Stopnja gibljivosti je odvisna od velikosti in oblike sklepnih površin, dolžine in elastičnosti mišic in vezi, stanja centralnega živčnega sistema, mišičnega tonusa ter debeline in dolžine telesnih segmentov. Poleg tega pa je gibljivost odvisna tudi od starosti, spola, telesne temperature, temperature okolja, bolezenskega stanja ter gibalno-športne aktivnosti. Športna neaktivnost lahko privede do tega, da velikost amplitude giba pade pod raven, ki je nujna za izvajanje vsakodnevnih opravil. Ljudje najvišjo stopnjo gibljivosti dosežemo v predšolskem obdobju, s starostjo pa ta upada. Gibljivost je pomembna, saj vpliva tudi na hitrost, koordinacijo in ravnotežje (Dolenc, 2015). Sredstvo, ki se uporablja za razvoj gibljivosti, so raztezne gimnastične vaje, ki jih ločimo med statične in dinamične vaje. Dobra gibljivost je pomembna za uspešno osvajanje tehnike gibanja, večjo ekonomičnost gibanja, manjšo možnost poškodb, estetski videz pri nekaterih športih, vpliva na izraznost motoričnih in funkcionalnih sposobnosti (moč, hitrost, koordinacija, vzdržljivost
…), odpravlja pomanjkljivosti slabe telesne drže in olajša opravljanje gibanj v vsakdanjem življenju.
5 Koordinacija gibanja je sposobnost učinkovitega učenja, oblikovanja ter izvajanja kompleksnih in sestavljenih zapletenih gibalnih nalog. Dobro koordinirano gibanje je izvedeno pravočasno, natančno in zanesljivo (Pistotnik, 2011). Koordinacija sodi med najkompleksnejše sposobnosti in je odvisna od bioloških in psiholoških funkcij (Dolenc, 2015). V telesu pri tej sposobnosti potekata proces načrtovanja gibalnega programa in proces uresničevanja v določenih okvirih zastavljenega načrta oziroma uresničevanje zastavljenega načrta s sprotnimi popravki, ki jih zahtevajo okoliščine, v katerih se gibanje izvaja (Pistotnik, 2011). Koordinacija gibanja se prične razvijati že v fetalnem obdobju, v največji meri pa gibalne izkušnje otroci pridobivajo do 6. leta starosti. Do 11. leta je ta razvoj še dokaj hiter, potem pa v času pubertete, zaradi hitre rasti, upočasni. Vrhunec doseže pri 20. letih, pri 35. letu pa prične ponovno upadati.
Koordinacija je sposobnost, ki je pogojena z vsemi ostalimi gibalnimi sposobnostmi.
Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja dopolnilnih nadomestnih gibov, ki so potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen (Pistotnik, 2011). Ravnotežje je pomembno pri vseh športih, predvsem pa tistih, ki se izvajajo na zmanjšani oporni ploskvi, npr.
pri drsanju, vadbi na gredi id. (Dolenc, 2015).
Natančnost oziroma preciznost je sposobnost natančne določitve smeri in sile pri usmeritvi telesa proti želenemu cilju in prostoru. Natančnost pride do izraza pri nogometu, košarki, rokometu ali odbojki ter pri športih, kjer je treba izvesti natančno gibanje, npr. pri smučanju med vratci, hokeju, sabljanju id. (Pistotnik, 2011).
Vzdržljivost je sposobnost izvajanja dlje trajajočih gibalnih nalog z enako učinkovitostjo. Z rednim gibanjem izboljšujemo vzdržljivost, ki pripomore k izboljšanju funkcionalnih sposobnosti telesa, zlasti srčno-žilni in dihalni sistem, izboljšanju kondicije in odpornosti organizma. Vzdržljivost je pogojena s psihološkimi dejavniki, kot sta motiviranost in količina energije v organizmu (Dolenc, 2015). Otrok ob gibanju razvija in krepi svoje telo, usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih in športnih dejavnosti pa se urijo njegove spretnosti (Škof, 2007). Veščine predstavljajo z učenjem pridobljena gibalna znanja, ki se gradijo na sposobnostih in značilnostih človeka (Pistotnik, 2011).
6 2.2. ŠPORT V ŠOLI
V slovenskem šolskem sistemu imajo športne dejavnosti pomemben pomen, saj predstavljajo načrten, strokoven in celovit program, s katerim vplivamo na mlade generacije, njihov odnos do športa in zdravega življenja (Kovač in Starc, 2007). Vse dejavnosti znotraj pedagoškega procesa morajo biti prilagojene učencem, njihovim značilnostim in potrebam. Pri načrtovanju športnih dejavnosti mora učitelj upoštevati faze gibalnega razvoja, ki so razdeljena na različna obdobja. Učitelj je prisoten v obdobju poznega otroštva (po 7. letu), kjer poteka povezovanje temeljnih gibanj, ki jih je otrok pridobil v predhodnih obdobjih, v kompleksnejša in specifična gibanja (Škof, 2007). Učitelj mora ob upoštevanju razvojnih značilnosti in raznolikosti populacije ter poznavanju družbenih sprememb, ki vplivajo na način življenja otrok, načrtovati pouk, ki mora biti zanimiv in hkrati tudi učinkovit (Kovač in Starc, 2007).
Program športne vzgoje v osnovni šoli zajema program, ki je obvezen za vse učence, neobvezen program, ki ga šola mora pripraviti, in neobvezen program, ki ga šola pripravi prostovoljno (Kovač in Novak, 2001). Program, ki je obvezen vsem učencem, je predmet športna vzgoja, ki se izvaja v vseh razredih osnovne šole. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju so obvezne vsebine redni pouk, dvajseturni tečaj plavanja v 2. ali 3. razredu ter 5 športnih dni na leto, drugo in tretje vzgojno-izobraževalno obdobje pa vključuje redni pouk ter 5 športnih dni na leto. Dejavnosti, kjer je vključevanje učencev prostovoljno, ampak jih šola ponudi, so v prvem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju športne interesne dejavnosti in dopolnilni pouk, v drugem vzgojnem izobraževalnem obdobju se dejavnostim iz prvega in tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja doda še šola v naravi s poudarkom na plavanju in zimskih dejavnostih. Dejavnosti za učence, ki jih šola lahko pripravi prostovoljno in pri katerih je udeležba prostovoljna, so v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju: nastopi, prireditve, šolska športna tekmovanja, tečaji, šole v naravi, športni tabori oz. druge oblike pouka, dodatni športni programi, minuta za zdravje, rekreativni odmor in oddelki z dodatno športno ponudbo. V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se tem dejavnostim priključita še izbirna predmeta šport in plesne dejavnosti (Kovač id., 2011).
Za načrtovanje ur športne vzgoje učitelj upošteva Učni načrt za športno vzgojo, pri čemer mora biti usmerjen k ciljem. Štiri skupine operativnih ciljev učitelja pri načrtovanju usmerjajo k
7 izboljšanju gibalne učinkovitosti učencem in zavestnem nadzoru telesa pri različnem gibanju, usvajanju novih športnih znanj, ki učencem omogočajo vključevanje v različne športne dejavnosti, razumevanju športa kot dejavnika zdravega življenjskega sloga ter poznavanju varnih ravnanj in spodbujanje k rednem ukvarjanju s športom in primernem športnem obnašanju. Ti cilji so opredeljeni po vzgojno-izobraževalnih obdobjih, odprtost pa učitelju omogoča avtonomijo. Učitelj lahko izbira cilje, vsebine, učne metode in oblike dela, tako, da se učenci počutijo prijetno in so motivirani za delo. Poleg obveznih vsebin pa učitelj v svojo letno pripravo lahko doda tudi vsebine drugih športov ali športno vzgojo obogati s strokovno pripravljenimi programi, kot so Zlati sonček, Krpan, Ciciban planinec in Mladi planinec.
Pomembno je, da učitelj pri načrtovanju upošteva gibalne in funkcionalne sposobnosti, telesne značilnosti in športno znanje učencev (Kovač id., 2011).
2.2.1 ŠPORTNOVZGOJNI KARTON
V Sloveniji imajo mladi v enem šolskem letu 834 ur rednega pouka športa in 5 športnih dni (Kovač id., 2011), zato je smiselno verjeti, da bo imel šport pomemben vpliv na razumevanje pomena aktivnega življenjskega sloga. Od leta 1970 vsako leto merimo rezultate gibalnega razvoja otrok in mladine v šoli. Za merjene se uporablja Športnovzgojni karton, na katerem se zbirajo podatki 8 merskih nalog (Strel idr. 2007). Ti preverjajo dolžinsko razsežnost telesa, voluminoznost telesa, količino podkožnega maščevja, hitrost izmeničnih gibov, eksplozivno moč, koordinacijo gibanja celega telesa, mišično vzdržljivost trupa, gibljivost, mišično vzdržljivost ramenskega obroča in rok, šprintersko hitrost ter splošno vzdržljivost (Starc, 2010).
Raziskave kažejo, da imajo učenci športno vzgojo in športne dejavnosti radi (Cugmus in Burjak, 2008). Starc id. (2019) v poročilu o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine v slovenskih šolah ugotavljajo, da se v šolskem letu 2018/2019 ponovno pojavlja naraščanje telesne teže pri fantih, pri dekletih pa težava ostane nespremenjena. Tako pri dekletih kot pri dečkih se je povečala morbidna debelost. Prehranjenost otrok in mladine je pokazatelj kakovosti življenja.
V razvitem svetu prekomerna prehranjenost traja že kar nekaj časa in velja kot kazalnik nižje kakovosti življenja. Osnovni razlog za naraščanje prekomerne teže je kronično pomanjkanje telesne dejavnosti, kar privede do energijskega neravnovesja. Težava se ne pojavlja samo pri naraščanju telesne mase, ampak tudi pri gibalnem razvoju otrok in mladostnikov. V šolskem letu 2018/2019 se je beležil največji padec gibalne učinkovitosti fantov v zadnjem desetletju
8 in smo tako padli pod slovensko povprečje zadnjih treh desetletij, rahel upad pa so zasledili tudi pri dekletih .
Poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine v šolskem letu 2019/20 kaže na to, da je epidemija virusa COVID-19 močno vplivala na rezultate. Zaprtje šol, prepoved vadb v športnih društvih in zaprtje javnih športnih igrišč so močno vplivale na telesni, gibalni in kognitivni razvoj otrok. Rezultati meritev kažejo, da je pri 60 % otrok prišlo do povečanja podkožnega maščevja, delež otrok z debelostjo pa je narasel za četrtino. Poleg porasta predebelih otrok je upadla tudi gibalna učinkovitost in vse gibalne sposobnosti. Upad se je zgodil po vsej državi, ne glede na spol, starost ter regijo. Zanimiv je podatek, da je telesna masa v tem šolskem letu najvišja v zgodovini spremljanja, največji porast so zabeležili pri otrocih v 1. in 2. triletju osnovne šole (Starc id., 2020).
2.3.2. DODATNI PROGRAMI
Gibanje je otrokova naravna potreba. Dandanes imajo otroci v šoli pretežno sedeče delo in premalo ur, namenjenih organiziranim gibalno-športnim aktivnostim. Raziskava o vključenosti učencev v dejavnosti dodatnega in razširjenega programa kaže, da so učenci zelo pogosto vključeni v minuto za zdravje, aktivni odmor pa izvaja več kot polovica učiteljev (Štemberger, 2003.). Štemberger (2003) meni, da bi morala biti minuta za zdravje obvezna za vse učitelje in učence v prvi triadi, saj s tremi urami športne vzgoje tedensko ne moremo doseči, da posameznik oblikuje »športno življenjski slog«.
REKREATIVNI ODMOR
Aktivni odmor je odmor namenjen učencem in učiteljem po drugi ali tretji šolski uri, ki traja od 15 do 20 minut (Krpač, 2002) in ni namenjen malici. Ta čas naj bo namenjen gibanju in športnim dejavnostim. Smiselno je, da učencu v tem času zapustijo učilnice ter naj rekreativni odmor izvajajo v telovadnici, ob primernem vremenu pa zunaj (Kovač id., 2011).
9 MINUTA ZA ZDRAVJE
Minuto za zdravje priporočajo zlasti v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. To je prekinitev pouka za nekaj trenutkov, v tem času se prezrači učilnica, učenci pa se sprostijo z gibalnimi vsebinami (Kovač id., 2011). Minuta za zdravje bi morala biti sestavni del vsake šolske ure v učilnici, trajala naj bi 3 do 5 minut. V tem času naj bi učenci izvedli 2 do 4 gibalne naloge ali igro, pri kateri bi se telesno pregibali in psihično sprostili (Štemberger, 2003).
2.3. PLAVANJE
V življenju ljudi ima plavanje pomembno vlogo že od pradavnine. Antika je bila zlata doba plavalnega opismenjevanja takratnega časa (Jurak in Kovač, 1998). Plavanje je telesna vaja, ki danes sodi med osnovne telesne spretnosti človeka, je življenjska potreba, ki bi jo moral obvladati vsak. Z njim se je človek srečal že zelo zgodaj, saj je čutil potrebo po plavalnem znanju. To mu je predstavljalo življenjski obstoj, hkrati pa mu je zagotavljalo varnost. Plavanje je osnovni način gibanja v vodi in sodi med gibanja, ki jih ni mogoče pridobiti z drugimi vsakodnevnimi gibalnimi izkušnjami, kot so hoja, tek, lazenje ter plazenje. Človek se mora premikanja v vodi naučiti. Tega se človek nauči sorazmerno hitro, proces učenja plavanja pravilne plavalne tehnike pa traja dlje. Za ousvojitev določenega sklopa gibanj je potrebno tudi 8000 ponovitev, ko je gibanje usvojeno, je pogosto tudi avtomatizirano, zato je krivulja pozabljanja manjša. Znanje plavanja je zaradi takega poteka učenja razmeroma trajno znanje.
Razlika med plavanjem in drugim gibanjem je predvsem ta, da učenje plavanja poteka v drugačnem, posebnem okolju. Za gibanje v posebnem okolju (vodi) se je potrebno najprej prilagoditi (Kapus idr., 2011). Plavanje človeka postavlja nazaj v naravno okolje in ga uči le-to pravilno vrednotiti ter ohranjati (Vauhnik, 1994). Psihološko in fiziološko gledano se učenje plavanja ne razlikuje od drugih oblik gibalnega učenja. Poteka od zaznavanja, ustvarjanja predstav o gibanju, pomnjenja, ponavljanja, utrjevanja do preverjanja osvojenega znanja v različnih pogojih (Kapus idr., 2011). Zaradi ugodnih večstranskih učinkov plavanje uvrščamo med bolj zaželeno obliko športne rekreacije (Kapus, 1994). V Sloveniji se s plavanjem ukvarja 35 odstotkov ljudi in je ena redkih športnih dejavnosti, s katero se lahko ukvarjamo vse življenje, saj nam ni potrebno prenašati telesne teže, kljub temu pa povečujemo svojo vzdržljivost, gibljivost in moč (Juba, 2010).
10 2.3.1. SLOVENSKO PLAVANJE SKOZI ZGODOVINO
O plavanju kot dejavnosti lahko govorimo šele od takrat, ko so prisotni bazeni oz. kopališča ter strokovni kader. Prva kopališča so na današnjem ozemlju Slovenije zgradili že v starem in srednjem veku. Zelo zgodaj so bila kopališča v Ljubljani in Mariboru, malo kasneje pa so se razširila še drugje. Strokovni kader se je pojavil v letih 1924–25, ko je en prvih trenerjev, Nemec Gustav Appel, na starem kopališču Kolezija šolal prve reševalce iz vode ter ljudi izobraževal o varnosti v vodi in reševanju iz vode. Kdaj točno se je v Sloveniji začelo organizirano plavanje, je težko reči, pa vendar zagotovo začetki organiziranega plavanja segajo v prejšnje stoletje, ko so se začeli razvijati tudi drugi športi (Prešern in Trbovc, 1995). Leta 1929 so zgradili za slovensko plavanje zelo pomembno kopališče Ilirija, kjer so od leta 1931 do začetka 2.
svetovne vojne izvajali prvo jugoslovansko plavalno šolo, ki je organizirala tečaje plavanja, tečaje za vaditelje in učitelje plavanja. Leta 1935 je Drago Ulaga napisal prvo strokovno delo na temo plavanja v slovenščini (Kapus, 1994). Druga svetovna vojna je pri nas prekinila vso športno aktivnost, ampak se je plavanje kmalu po koncu vojne nadaljevalo (Prešern, 1980).
Prelomno leto za učenje plavanja je bilo leto 1963, ko je zvezna komisija za telesno kulturo dala pobudo za večletni program Naučimo se plavati. V naslednjih treh desetletjih se je slovensko plavanje močno razvilo. Vedno manj je bilo utopljencev, vedno več pa je bilo strokovnega kadra in učencev vključenih v program učenja plavanja. Poleg tega so bila pridobljena nova plavalna znanja in sposobnosti, ki jih učenci lahko uporabljajo tekom celotnega življenja (Kapus, 1994). Plavalno opismenjevanje prebivalstva se je nadaljevalo naprej v samostojni Sloveniji (Kapus idr., 2011). Plavanje se je razvijalo in vse več ljudi se je s plavanjem ukvarjalo kot s tekmovalnim športom. Akcija Naučimo se plavati je kmalu pokazala, da vpliva na zmanjševanje števila utopljencev (Šink, 1994).
Leta 1987 smo v Sloveniji sprejeli Zakon o varnosti na organiziranih kopališčih. S tem so želeli zmanjšati število utopitev na organiziranih kopališčih.
Leta 1994 se je v Sloveniji začel projekt pod geslom »Plavaj od 0 do 100 let«. Znotraj tega projekta se je oblikovala tudi vsebinska zasnova nove šolske zakonodaje, Zakona o športu itd.
11 Sprejeti so bili sklepi, ki so zelo pomembni za razvoj plavanja in odpravo plavalne nepismenosti med našimi učenci. Med pomembne odločitve spada obvezno učenje plavanja v osnovni šoli, postavljeni so kriteriji plavanja, obvezno znanje plavanja, določitev normativa števila plavalcev v skupini, financiranje organiziranega plavanja, določitev, kdo lahko izvaja plavalni tečaj in kakšni programi bodo za izobraževanje učiteljev plavanja itd. Zanimivo je, da v nobenem dokumentu ni bila točno opredeljena naloga pouka plavanja kot smoter in cilj vzgojno izobraževanega dela. Smoter in cilje pouka plavanja lahko uresničujemo že v vrtcu, v osnovni šoli pa naj bi se učenci obvezno naučili plavati. Vsaka šola mora po učnem načrtu obvezno organizirati plavalni tečaj in šolo v naravi (Kovač, 2011).
2.3.2. PLAVANJE V OSNOVNI ŠOLI
Plavalno izobraževanje otrok ima tako za posameznika kot tudi za družbo v celoti pomembno vzgojno-izobraževalno in družbeno koristno vlogo (Rajtmajer, 1994). Zato je zelo pomembno, da se otroci naučijo plavati že v zgodnjem obdobju oz. najkasneje v šoli. Pouk plavanja je omenjen v vzgojno-izobraževalnih organizacijah posredno in neposredno v zakonskih ali drugih dokumentih.
V preteklosti je bilo plavanje del športnega programa Športna značka, kasneje se je ta program preoblikoval v športna programa Zlati sonček in Krpan. Danes lahko na državni ravni šole ponudijo športne programe Zlati sonček, Krpan in program Naučimo se plavati. Prvi je namenjen otrokom starim od 6 do 8 let, program Krpan pa je namenjen učencem drugega triletja OŠ oziroma otrokom starim od 9 do 11 let. Namen programa naučimo se plavati pa je povečati število plavalcev ter izboljšati znanje plavanja. Ta program zajema plavalne tečaje in preverjanje znanja plavanja ter poteka v predšolskem obdobju, v osnovni ter tudi v srednji šoli (Šajn idr., 2020). Športni program Zlati sonček je za začetne korake plavanja zelo pomemben, saj predstavlja sistematičen pristop do učenja plavanja. Vsebuje elemente najpomembnejše stopnje učenja plavanja, in sicer prilagajanje na vodo. Program Krpan pa že vsebuje test, ki je merilo za znanje plavanja – bronastega delfina (Kapus idr., 2011). Program Naučimo se plavati ima velik nacionalni pomen, saj imajo preko tega slovenski otroci v obdobju odraščanja kar nekaj možnosti se naučiti plavati (Šajn idr., 2020).
12 Od leta 1998 imamo v Sloveniji pripravljen učni načrt za športno vzgojo, za dejavnosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, ki vključuje plavanje kot del rednega šolskega pouka. Učni načrt za športno vzgojo za osnovne šole vsebuje več sklopov s praktičnimi in teoretičnimi vsebinami. V prvo vzgojno-izobraževalno obdobje je uvrščena plavalna abeceda. V tem sklopu med praktične vsebine sodi hoja in tek v plitvi vodi z različnimi nalogami in igrami, vaje za prilagajanje na upor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost in drsenje, varno skakanje v vodo, elementarne igre v plitvi vodi, spoznavanje tehnik plavanja ter vaje za varnost v vodi. Med teoretične vsebine se uvrščajo teme, kot so nevarnosti v vodi in pri skokih v vodo, pravila varnosti in red na kopališčih ter vzdrževanje higiene v vodi in zunaj.
Od leta 1998 naprej je tako obvezna izpeljava 20-urnega plavalnega tečaja v drugem ali tretjem razredu. Po koncu tega tečaja morajo biti otroci prilagojeni na vodo, sposobni preplavati razdaljo 25 metrov ter upoštevati varnostna in higienska pravila (Štemberger, 2005; Kovač idr., 2011; Kapus, 2011). Tudi v drugo vzgojno-izobraževalno obdobje učni načrt uvršča plavanje in vodne dejavnosti. Med praktičnimi vsebinami je zajeto učenje ene ali dveh tehnik plavanja, štartni skok, obrat in potop s prelomom ter učenje elementov samoreševanja. Med teoretične vsebine pa pomen znanja plavanja, lastnosti vode, higiena v vodi in ob njej, nevarnosti skakanja na glavo ter nevarnosti v globoki vodi. Konec 6. razreda morajo šole preveriti znanje plavanja vseh učencev. Po koncu drugega triletja morajo učenci za napredovanje osvojiti bronastega delfina (preplavati 50 metrov in med plavanjem opraviti nalogo za varnost), upoštevati pravila varnosti ter poznati elemente samoreševanja. V kolikor ima učenec razvojne ali zdravstvene težave in mu zgoraj našteto ne uspe, mu šola predlaga, da se vključi v dodatni plavalni tečaj ali šolo v naravi z vsebinami plavanja. V zadnjem vzgojno- izobraževalnem obdobju je plavanje uvrščeno le še med dodatne vsebine. Zaželjeno je, da šola organizira plavalni tečaj za neplavalce oz. tečaj za izpopolnjevanje plavanja (Kovač idr., 2011).
Pouk plavanja v šoli se lahko izvaja v obliki letne šole v naravi in po navadi traja 5 dni. Pretežni del časa letne šole v naravi je namenjen učenju in izpopolnjevanju plavanja in športnim aktivnostim ob in v vodi. Vse to pa poteka v spremenjenem okolju (Praček, 1994), kar ima mnoge prednosti pred učenjem v učilnicah. Učenje je bolj sproščeno in zabavnejše kot v šoli.
Program v šoli v naravi poteka nadzorovano cel dan. Učenje plavalnih vsebin predstavlja zelo zanimiv način učenja, pomembno je, da učitelji plavanja plavalne vsebine prilagodijo
13 plavalnem znanju otrok (Jurak in Kovač, 1998). Druga oblika učenja plavanja so plavalni tečaji, ki se je sprva uveljavila v naših večjih središčih, postopoma pa so se v tako obliko vključevale tudi šole ožjega in širšega območja. Plavalni tečaji lahko potekajo v strnjeni ali nestrnjeni obliki (Kapus idr., 2011).
2.3.3. ZNANJE PLAVANJA V SLOVENIJI
Znanje plavanja uvrščamo med osnovne biološke potrebe in potrebe po varnosti, predvsem pa znati plavati prištevamo socialnim motivom. Dejavniki, ki so povezani z znanjem plavanja so zagotovo bližina kopališča oziroma plavališča ter prisotnost strokovnih kadrov. Prizadevanje države je, da se zmanjša »plavalna nepismenost«. V zgodovini se je velikokrat pojavil problem znanja plavanja ter obvladovanja plavalnih sposobnosti. Tako eno kot drugo je pomembno za varnost pred utapljanjem (Kapus, 1994).
Kakšno je dejansko stanje znanja plavanja v Sloveniji, je težko reči. Za mlado populacijo lahko s pomočjo meritev to hitro ugotovimo v času obveznega plavanja v šoli, medtem ko je pri odraslih državljanih to veliko težje oceniti. Danes je v Sloveniji veliko kopališč in prav tako izobraženega kadra, zato se plavalna nepismenost posledično zmanjšuje. Seveda pa temu v preteklosti ni bilo tako. Za zmanjšanje števila utopljencev in dvig števila plavalcev je v Sloveniji prav gotovo zaslužna akcija Naučimo se plavati, katere cilj je, da bi se vsi državljani naučili plavati, se v plavanju tudi izpopolnjevali in bili potemtakem v vodi tudi bolj varni (Kapus, 1994).
Ko se učimo plavati je pomembno zavedanje, da pridobivamo nova plavalna znanja in sposobnosti, ki jih bomo lahko uporabljali celotno življenje, saj je plavanje človekova trajna vrednota (Jurak in Kovač, 1998).
Raziskave, ki govorijo o znanju plavanja v Sloveniji predvsem pri odraslih, kjer je plavalno znanje težko oceniti, pravijo, da imajo pri učenju plavanja pomembnejšo vlogo sorodniki, prijatelji, vrstniki in ne starši. Ljudje so se najpogosteje naučili plavati v kolonijah. Pomemben podatek je tudi to, da tisti, ki niso bili deležni organiziranega plavanja v šoli, ne znajo plavati (Kapus, 1994). Da je organizirano plavanje pomembno in daje doprinos k izboljšanju znanja plavanja v Sloveniji, kaže tudi statistika iz leta 1998, ki pravi, da se je četrtina otrok naučila
14 plavati na razredni stopnji (Jurak in Kovač, 1998). Kasneje se je pokazalo tudi to, da učenci ne potrebujejo le programa učenja za začetnike, ampak tudi program za izboljšanje plavanja, ki bo zagotavljal kakovostnejše in varnejše znanje plavanja.
Že več kot desetletje v Sloveniji sistematično preverjamo znanje plavanja osnovnošolcev v petem oz. šestem razredu devetletne osnovne šole. Rezultati v obdobju od 2015 do 2020 kažejo, da je od šolskega leta 2015/2016 do šolskega leta 2018/2019 odstotek preverjenih šol v programu Naučimo se plavati naraščal, v šolskem letu 2019/2020 močno upadel, in sicer za skoraj 35 %. Težava je v tem, da se je zaradi epidemije covid-19 v šolskem letu 2019/2020 v program vključilo manj osnovnih šol. Program plavalnega izobraževanja je sicer dobro zasnovan, na kar kažejo tudi rezultati. V Republiki Sloveniji je kljub temu, da so bili plavalni tečaji okrnjeni, še vedno splavalo veliko otrok. V šolskem letu 2019/2020 je po preverjanju znanja plavanja v 6. razredu splavalo kar 92,3 % vključenih učencev, leto prej 92,7 %. V 10- urne tečaje je bilo v šolskem letu 2019/2020 vključeno kar 43 % otrok manj kot leto prej, hkrati pa je upadel tudi odstotek otrok, ki so po 10-urnem tečaju splavali. V šolskem letu 2018/2019 je splavalo 7,3 % otrok, v šolskem letu 2019/2020 pa le 6,5 % (Grujić, 2020).
2.3.4. UČENJE PLAVANJA
Učenje je spreminjanje dejavnosti pod vplivom izkušenj in z razmeroma trajnim učinkom oziroma je proces oblikovanja gibalnega vzorca, ki vsebuje tekoče in skladno izvajanje neke gibalne naloge (Kapus idr., 2011).
Učenje plavanja je motorično. Zanj so značilne nekatere specifične karakteristike, kot so učenje spretnosti, upoštevanje otrokovega razvoja in veliko število ponovitev za obvladovanje gibov. Nepravilno gibanje otežuje osvojitev novih veščin, po osvojitvi veščine pa pride do avtomatizacije, kar pomeni, da za izvajanje veščin ni več potrebno kontrolirati gibanja. Pri vsem tem je pomembno, da to motorično učenje poteka razvojno pravočasno, metodično pravilno, v ustreznih pogojih ter s podporo ustrezne motivacije (Tušak, 1994). Plavalno izobraževanje je in bo pomemben predmet pedagogike in didaktike športa, saj je pomembna za posameznika in tudi za družbo kot celoto. Učenje plavanja predstavlja otroku pridobivanje
15 specifičnih motoričnih izkušenj (Rajtmajer, 1994). Oblike učenja delimo na enostavne in zapletene, kjer med enostavne (osnovne) spada pogojevanje, med zapletene pa najvišje učne oblike, ki vključujejo razumevanje (Kapus idr., 2011).
Plavanje se bistveno razlikuje od drugih oblik gibanja zaradi specifičnega okolja, v katerem se izvaja. Voda je sicer človekovo osnovno okolje, ampak zaradi svojih lastnosti ljudem predstavlja posebnost, zato se je potrebno za gibanje v njej prilagoditi. Pomembno je, da je otrok, preden začne z učenjem pravilne tehnike, dobro prilagojen na vodo (Rajtmajer, 1994).
Aktivnosti v vodi so koristne že v prvih mesecih življenja, saj z njimi otroci pridobivajo zaupanje do vode in do vodnega okolja. Pomembno je, da se otrok pred samim učenjem plavanja v vodi igra, saj s tem izgublja strah. Psihološko in fiziološko gledano se učenje plavanja od drugih oblik gibalnega učenja ne razlikuje, saj poteka od zaznavanja, ustvarjanja predstav o gibanju, pomnjenja, ponavljanja, utrjevanja do preverjanja osvojenega znanja v različnih pogojih (Kapus idr., 2011).
Pri učenju plavanja je potrebno upoštevati bistvo športne vzgoje in učenje organizirati kot
»izdelano igro in igrano delo«. Učenje plavanja je za otroka neplavalca polno stresno – konfliktnih situacij, zato mora potekati v ravnovesju med procesi asimilacije in akomodacije. S pomočjo igre bodo otroci lahko kazali svojo ustvarjalnost tudi pri učenju plavanja. Če metode igralnega učenja kombiniramo s točno določenim zaporedjem vaj, dosežemo, da imajo otroci občutek, da se igrajo. Tak način poučevanja prinaša razvedrilo in telesno razbremenitev. Za otroke je najlažje, če se uči plavati v skupini svojih vrstnikov, saj se med seboj posnemajo in tako prihajajo do novih spoznanj, se potrjujejo in ustvarjajo čustven odnos do skupine. V skupini se otroci plavalne elemente učijo ob igri, med seboj sodelujejo ter prilagajajo svoje zanimanje ciljem skupine. Pri oblikovanju skupin je potrebno paziti na to, da so skupine homogene in upoštevati normativ števila otrok v skupini – 8 neplavalcev ali 12 plavalcev (Jurak in Kovač, 1998).
Osnovna šola plavanja vsebuje tehnike prsno, hrbtno in kravl. Pri procesu učenja plavanja mora učitelj pred začetkom ugotoviti začetno stanje učenca oz. skupine, nato spremljati vmesna stanja in na koncu znanje tudi vrednotiti in oceniti. Pri učenju plavalnih elementov je
16 pomembna postopnost učenja gibov. Učenje gibanja se začne na kopnem, kjer učenci pridobivajo predstavo o gibanju, nato se to gibanje predstavi v vodo, kjer učenec lahko občuti upor vode. Učenje gibanja v vodi se začne najprej na mestu, nato ob robu bazena, v hoji, s pomočjo partnerja, s pomočjo plavalnih pripomočkov in šele na koncu učenci plavalne gibe izvajajo samostojno brez pripomočkov. Pomembno je, da učenje plavanja poteka od znanega k neznanemu, od bližnjega k daljnemu, od preprostega k sestavljenem, od lažjega k težjemu in od grobega k podrobnemu. Učitelj je pri izbiri plavalne tehnike avtonomen, saj ni enotnega mnenja, katero plavalno tehniko učiti prvo; vse plavalne tehnike imajo namreč na začetni stopnji učenja pozitivne in negativne lastnosti (Kapus id., 2011).
Učitelj plavanja lahko pri svojem delu izbira med velikim številom osnovnih, dopolnilnih in dodatnih vaj. Od posameznega učenca je odvisno, kako jih učitelj uporablja, saj lahko ena vaja nekomu predstavlja osnovno, drugemu pa dopolnilno ali dodatno vajo.
Najprimernejše obdobje za učenje plavalnih tehnik je obdobje od 6. do 10. leta starosti, kar pomeni, da imajo učitelji v 1. in 2. triadi največji vpliv na izboljšanje plavalne pismenosti v Sloveniji. V tem obdobju so učenci, glede na faze in stopnje psihomotoričnega razvoja, v športno-gibalni fazi, kjer se osnovna gibanja izpopolnjujejo, prečistijo in oblikujejo v zahtevnejše oblike. Poleg tega imajo otroci v tem obdobju v šoli največjo možnost, da se naučijo plavati, saj osnovnošolski učni načrt vsebuje obvezni tečaj plavanja. Skozi različne razrede osnovne šole otroci svoje plavalno znanje izpopolnjujejo do te mere, da so varni v vodi, zraven pa spoznavajo še elemente reševanja iz vode. V tej starosti so učenci zelo motivirani, vendar jih je potrebno spodbuditi, da bi se s plavanjem ukvarjali tudi po končanem šolanju (Šajber idr., 1994).
V Sloveniji imamo kriterije, ki določajo, kdaj otrok uradno postane plavalec oz. kdaj ima otrok sposobnost varnega plavalca. To postane takrat, ko si pridobi značko bronastega delfina. To pomeni, da preplava 50 metrov v preprosti obliki plavanja (najenostavnejša gibanja, kot so žabje in pasje plavanje, mlinček …) ali v plavalni tehniki (prsno, hrbtno, kravl in delfin). Plavanje se prične s skokom v vodo, vmes pa je potrebno izvesti tudi vajo varnosti (prehod iz ležečega prsnega položaja v ležeč hrbtni položaj). Izpolnitev tega kriterija, da posamezniku naziv
17 plavalca (Kapus, 2018). Pojavlja se vprašanje, ali so ti plavalci tudi varni plavalci. Cilj varnega plavalca ni popolno znanje plavanja, ampak plavanje, ki mu omogoča svobodno in varno spoznavanje vodnega okolja in zavedanje svoje plavalne omejenosti. Kapus (2011) je v Modelu od učenca neplavalca do varnega plavalca opredelil splošen postopek učenja plavanja, ki zajema več sestavin. Temeljne sestavine pri učenju plavanja se dotikajo učenčeve plati (njegove potrebe, vzgoja, vidik plavanja, plavalna vzgoja), ki ga pripeljejo do varnega plavalca.
Pri učenju plavanja lahko naletimo na določene težave, ki se pogosteje pojavijo, kadar okolje, v katerem je potekalo plavanje, začetniku ni nudilo maksimalne podpore. Glavne težave učenja plavanja izhajajo iz stresne situacije, ki jo predstavlja učenje kakršnekoli nove spretnosti. Pri učenju plavanja se oblikujejo objektivni strahovi (strah pred utopitvijo, smrtjo, potonitvijo, neprijetnim pitjem vode in zmanjkanjem zraka), socialni strahovi (pred neuspehom, nesposobnostjo naučiti se plavati in zasmehovanjem vrstnikov), anksioznost in drugi strahovi. Zaradi teh strahov mora biti učitelj pri učenju plavanja posebno pazljiv pri oblikovanju okolja, v katerem poteka učenje plavanja. Da bi se otroci med učenjem počutili prijetnejše je pomembno, da globina vode ni prevelika oz. da vidijo dno, da je voda ustrezno topla in čista ter da imajo ob sebi nekoga, ki mu zaupajo (Tušak, 1994).
2.3.5. UČITELJ PLAVANJA
Plavalni učitelj je lahko vsak, ki ima ustrezno izobrazbo, torej si pridobi naziv učitelja plavanja.
Med izobraževanjem učitelj pridobi strokovna znanja in sposobnosti, ki so pomembne za učenje plavanja. Na osnovni šoli plavalne tečaje izvajajo plavalni učitelji, učitelji športne vzgoje in tudi razredni učitelji. Za učenje plavanja v mlajši šolski dobi so pomembna spoznanja, da otrok svet okoli sebe dojema čustveno in ne zgolj razumsko, zato je temu potrebno prilagoditi metode učenja, oblike dela, učne vsebine, količino učne snovi in organizacijo dela. Učiteljeva naloga je, da med učenjem plavanja vzpostavi pozitivno učno razpoloženje, kar je odvisno od njegove strokovne usposobljenosti oz. znanja, njegovih osebnih lastnosti ter sposobnosti in njegove ustvarjalnosti ter avtoritete. Pri izbiri plavalne tehnike, ki jo bo učil, je avtonomen, pomembno pa je, da tehniko, ki jo uči, obvlada tudi sam (Kapus idr., 2011), saj ima pri plavanju bistveno vlogo demonstracija. To pomeni, da morajo biti vsi učitelji plavanja dobri plavalci.
Seveda to ni edini razlog, zakaj morajo učitelji plavanja obvladati plavanje. Plavalno znanje
18 učitelja je pomembno tudi pri reševanju iz vode. Plavalno znanje plavalnega pedagoga mora biti takšno, da je sposoben samostojno reševati. Rajtmajer (1994) se ne strinja z mnenjem tistih, ki pravijo, da lahko neplavalce učijo tudi pedagogi s slabimi demonstracijami oz. slabšim plavalnim znanjem, saj je pomembno, da je učitelj plavanja poleg učenja plavanja sposoben tudi reševanja drugih.
Za mlajše otroke je učenje plavanja nekaj novega, to jim lahko povzroči občutek strahu oz.
bojazni. V plavalnih tečajih za otroke novo pomeni: znanje, plavalne vsebine, plavalni učitelj, vodni elementi in metodika dela. Odzivi neplavalcev starih med 6 in 10 let so si praviloma podobni. Jasno je, da imajo neplavalci brez negativnih izkušenj z vodo, bistveno manjše probleme s prilagajanjem na vodo. Glede na ta dejstva je Rajtmajer (1994) ugotovil, da morajo biti vsi plavalni pedagogi, ki se ukvarjajo z učenjem plavanja otrok starih med 6 in 10 let, podobno strokovno usposobljeni. Razlike v stopnji izobrazbe plavalnih pedagogov so smiselne takrat, ko govorimo o različnih stopnjah kvalitete plavalnega tečaja (začetniki, slabi plavalci, dobri plavalci, usmerjene skupine, tekmovalne selekcije). Avtor meni, da pri osnovni plavalni edukacije ne bi smeli diferencirati plavalnih pedagogov le na njihov nivo izobrazbe, ampak bi morala biti heterogenost osnovne izobrazbe pedagogov le kvaliteta, ki lahko prispeva k boljšim učinkom plavanja, hkrati pa tudi k razvoju stroke, predvsem v didaktično-metodičnem delu (Rajtmajer, 1994).
2.3.6. PRIPOMOČKI ZA UČENJE PLAVANJA
Učni pripomočki so učna sredstva, ki pomagajo pri spoznavanj učnih vsebin, didaktični pripomočki pa so pripomočki za izvajanje gibalne naloge. Ti učencem pomagajo pri izvajanju gibalne naloge, jih varujejo in jim pomagajo pojasniti določeno športno znanje.
Dobri programi učenja plavanja temeljijo na uporabi ustreznih in raznovrstnih pripomočkov (Kapus idr., 2011). V Sloveniji smo med učenjem plavanja v pedagoški praksi dolgo uporabljali le malo didaktičnih medijev oziroma so bili ti zelo omejeni. Pomembno je da učitelj pri pouku plavanja uporablja različne didaktične medije za učno-ciljno orientiran vadbeni proces in za igro. Didaktična pomagala omogočajo otroku hitrejše vzpostavljanje mehanizmov gibanja (Rajtmajer, 1994) in dokazano skrajšajo vadbeni proces. Sodobni pripomočki, ki jih uporabljamo za učenje plavanja in za varnost pred utopitvijo, se vedno bolj prilagajajo
19 uporabnikom, na trgu pa jih je vedno več. Ravno zaradi množičnosti različnih plavalnih pripomočkov, morajo učitelji plavanja oceniti primernost pripomočka ter izbirati tiste, ki ustrezajo standardom (Flisek, 1994). Pomembno je, da učitelj izbere pripomoček, ki ustreza starosti otroka, predznanju plavanja, pogoju dela in skupini. Pri tem mora poznati namen, lastnosti in možnosti uporabe (Kapus idr., 2011).
Plavalni pripomočki omogočajo lažje zadrževanje telesa na vodni površini in varnejše ter učinkovitejše učenje plavanja (Kristan, 2012). Pripomočki, ki so primerni za učenje tehnike plavanja:
- PLAVALNA DESKA je debelejši kos stiropora, ki se ga plavalec v vodi spredaj oprime (Kristan, 2012). Je zelo razširjen pripomoček za učenje plavanja (Kapus idr., 2011).
Namenjen je učenju tehnike dela nog (udarcev). Pomanjkljivost dela s plavalno desko je, da so ramena dvignjena iz vode, boki pa so potopljeni (Jurak in Kovač, 1998).
- PLAVALNA ŽOGA se uporablja za izboljšanje položaja telesa (Kapus idr., 2011).
- PLAVALNI VALJ se uporablja za vadbo drsenja, učinkovitejšemu učenju udarcev in zaveslajev (Kapus idr., 2011).
- PALICA je pripomoček, ki se uporablja za vadbo drsenja (Kapus idr., 2011). Ta pripomoček omogočajo, da imajo otroci roke stegnjene tik pod vodno gladino (Jurak in Kovač, 1998).
- PLAVALNI PLOVEC si namestimo med stegna in se s tem poveča plovnost spodnjega dela telesa (Kapus idr., 2011). Namenjen je uspešnejšemu učenju tehnike dela rok ali za izpopolnjevanje tehnike dela nog prsno, ker onemogoča preširok udarec (Jurak in Kovač, 1998).
- PLAVUTI so ribjemu repu podoben pripomoček, ki se jih obuje (Kristan, 2012) in so namenjene učinkovitejšemu učenju dela nog, in sicer z njimi odpravljamo napačno držo stopal pri udarjanju z nogami (Kapus idr., 2011). Poleg tega z uporabo plavuti lahko dosežemo boljši položaj telesa plavalca. Plavuti povečajo hitrost gibanja, plavalec pa pri plavanju porabi manj energije za premikanje. Hkrati pa pri učenju s plavutmi otrok porabi več časa za konkretno vadbo in manj za prekinitve (Jurak in Kovač, 1998).
20 - PLAVALNA OČALA omogočajo boljšo vidljivost pod vodo in zaščito oči. Uporabljajo se, ko je učenec že prilagojen na gledanje pod vodo. Učencu omogočajo boljše opazovanje okolja pod vodo in izboljšanje nadzora ter orientacije med plavanjem (Kapus idr., 2011).
- PLAVALNE LOPATKE izboljšajo občutek gibanja roke skozi vodo, zato se uporabljajo za izpopolnjevanje zaveslaja in razvoja moči rok. Pri plavanju z lopatkami učitelj lahko lažje opazi tudi napake. Podobno kot plavalne lopatke se uporabljajo tudi plavalne rokavice (Kapus idr., 2011).
- PLAVALNA DIHALKA je namenjena mirnejšemu plavanju po vodni gladini ter nemoteno opazovanje dna in zaveslaja pod sabo (Kapus idr., 2011).
2.3.7. PLAVALNE TEHNIKE
V obdobju srednjega veka je človek opustili zanimanje za telesne aktivnosti, vendar so se ljudje kasneje (v 15., 16. stoletju) začeli spet vračati k telesnim aktivnostim, med njimi so priporočali plavanje. Plavanje kot šport so začeli uvrščati tudi v šole, vojaške akademije in armade. Takrat še niso poznali plavalnih tehnik, kot jih poznamo sedaj, ampak so se v vodi gibali tako, da so posnemali gibanje žabe in psa. Pred tem obdobjem ljudem ni bilo pomembno, kako se gibajo v vodi, ampak so se osredotočali le na to, da se obdržijo nad vodo. V naslednjem obdobju je poudarek postal na tekmovalnem plavanju, začele so se razvijati nove plavalne tehnike (različice prsne tehnike) ter hitrejši načini plavanja z izmeničnimi udarci in zaveslaji (kravl in hrbtno). Način in motiv plavanja sta se skozi zgodovino ves čas spreminjala. Na začetku je bil cilj človeka, da v vodi preživi, da se obdrži na vodni gladini, nato je človek želel, da se nauči plavalnega gibanja in šele na koncu je v plavanju glavna hitrost. Do spremembe motiva je gotovo pripeljalo to, da je imel človek najprej željo, da se dobro nauči plavati, ko je to osvojil, pa je bila njegova želja, da postane hitrejši. Ta želja je pripeljala do nastanka novih različic plavalnih tehnik, razvijale so se tehnike z istočasnimi, simetričnimi gibi ter tehnike z izmeničnimi, asimetričnimi gibi.
Prva tehnika, ki se je razvila, je prsno, ki pa se je skozi leta nenehno spreminjala. Tehnika kravl izhaja iz naravnih in ljudskih načinov plavanja, hrbtno pa se je razvilo iz prsnega, natančno iz
21 bočnega prsnega plavanja. Iz tega se je razvila germanija (obrnjeno prsno), ki je bilo pomembno za razvoj hrbtnega (Kapus idr., 2011).
POMEMBNOST PRAVILNE TEHNIKE
Plavanje človeka ponovno postavlja v naravno okolje in ga uči le-to pravilno vrednotiti in ohranjati (Vauhnik, 1994). Znanje plavanja je najučinkovitejši način za preprečevanje utopitve in znanje, ki posamezniku omogoča udejstvovanje v vodnih športnih aktivnostih (Mesarič, Telban in Tkavc, 1994). Plavanje predstavlja mnogo več kot samo preživetje, vendar je varnost v vodi in ob njej prvi cilj učenja plavanja. Pomembno se je zavedati, da so utopitve v Sloveniji še vedno problem. Utopitev ni vedno posledica neznanja ali slabega plavanja, ampak do tega lahko pride tudi zaradi različnih vodnih okolij, izgube razsodnosti zaradi opojnih substanc, precenjevanja lastnih sposobnosti ali nekulturnega, objestnega obnašanja v vodi ali ob njej (Kapus idr., 2011).
Pri učenju plavanja poznamo 3 ravni učenja, in sicer raven učenja plavanja neplavalcev, raven selektivnih oblik dela in raven rekreativnega, sprostilnega izpopolnjevanja in izvajanja plavanja. Delo z udeleženci na katerikoli ravni zahteva poglobljen pristop (Vauhnik, 1994).
Pravilno učenje določenih plavalnih spretnosti pride na vrsto, ko je otrokov organizem že razvit za obvladovanje zahtevanih gibov, to je praviloma takrat, ko je otrok star 3 leta, kar pomeni, da so otroci v osnovni šoli za učenje pravilnih plavalnih tehnik že dovolj zreli. Z boljšim znanjem plavanja je gibanje v vodi in ob njej bolj sproščeno. Znanje plavanja pa pomeni ohranjanje življenja in tudi možnost reševanja drugih življenj (Jurak in Kovač, 1998).
Pomembno je, kakšno tehniko uporablja plavalec pri plavanju, saj z njo vpliva na hitrost plavanja. Plavalčev uspeh je pogojen s sposobnostjo proizvajanja propulzivne sile, medtem ko zmanjšuje odpor telesa, ki je pogojen z gibanjem naprej. Pri učenju plavanja je potrebno upoštevati to, da zaveslaj oz. celotno tehniko plavanja prilagodimo lastnostim in sposobnostim plavalca na način, ki bo omogočal manjši aktivni upor ob čim večji propulziji.
22 Proces učenja plavanja ni nikoli zaključen proces, zato znanja plavanja ni nikoli dovolj. Cilj varnega plavalca je torej dobro plavanje, ki mu omogoča svobodno in varno spoznavanje vodnega okolja ob zavedanju svojih plavalnih zmožnosti (Kapus idr., 2011).
OSNOVNE TEHNIKE PLAVANJA
Osnovna tehnika plavanja je najpreprostejša oblika plavanja določene plavalne tehnike, ki temelji na preprostih udarcih in zaveslajih. Namen osnovne tehnike je, da učenca na vodni gladini obdrži že samo izkoriščanje vlečne sile. Med osnovne plavalne tehnike spadajo prsno, hrbtno in kravl. Plavalne tehnike so načini cikličnega gibanja plavalca med plavanjem, ki so opredeljeni s tekmovalnimi pravili. Opis plavalne tehnike delimo na položaj telesa, udarce, zaveslaje, gibanje glave in koordinacijo tehnike (Kapus idr., 2011).
1. OSNOVNA TEHNIKA PRSNO
Prsno plavanje je simetrični način plavanja, pri katerem je plavalec s trebuhom obrnjen navzdol, proti dnu (Kristan, 2012). Prsno sodi med najstarejše načine plavanja (Kapus idr., 2011), opisovali so ga že v 16. stoletju, in sicer kot žabje plavanje. Zaradi tega še vedno lahko velikokrat zasledimo izraz »žabica«, »žabje plavanje« (Prešern, 1980).
Pravilen položaj telesa: Pri prsni tehniki se položaj telesa spreminja. Med izdihovanjem mora plavalec drseti v vodoravnem položaju. Telo mora biti čim bolj iztegnjeno, glava pa je med vzročenimi rokami. Pri vdihu se glava dvigne iz vode, noge pa se potopijo pod vodno gladino (Kapus idr., 2011).
Delo nog (udarci): Udarec prsno je sestavljen iz različnih faz: krčenje nog, nastavek stopal, udarec ven in nazaj ter drsenje. Udarce izvajamo sonožno pod vodno gladino (Kapus idr., 2011). Faza krčenja nog je sestavljena iz krčenja nog v kolenih, tako da se pete približajo zadnjici. Temu sledi nastavek stopal (zasuk navzven), udarec ven in nazaj do drsenja v iztegnjenem prsnem položaju na vodni gladini (Kapus idr., 2011). Pomembno je, da se noge
23 krčijo tako, da je upor vode čim manjši, a hkrati čimbolj učinkovit (Prešern, 1980). Hitrost udarca se spreminja - počasno krčenje nog in hitro udarjanje (Kapus idr., 2011).
Delo rok (zaveslaj): Faze zaveslaja pri prsni tehniki delimo na zajemanje, vlečenje, odrivanje, zaključek, vračanje rok pod vodo in drsenje. Zaveslaji so soročni pod vodno gladino. Začetni položaj prsne tehnike je drsenje na vodni gladini, kjer plavalec najprej obrne dlani navzven, nato pa se prične vlečenje do čelne ravnine ramen. Temu sledi odrivanje, kjer plavalec pokrči roke v komolcih in s polkrožnim gibom približa dlani telesu. Temu sledi še vračanje rok pod vodo v začetni položaj in drsenje (Kapus idr., 2011).
Dihanje: Ritem dihanja je pri prsni tehniki skladen z delom rok (Prešern, 1980). Plavalec izdihuje med drsenjem, kjer je glava med rokami, obraz pa potopljen. Ko se glava dvigne in pride iz vode, plavalec vdihne. Med vračanjem rok pod vodo spušča glavo med roke in nato spet prične z izdihovanjem (Kapus idr., 2011).
Koordinacija cele tehnike: Koordinacijo pri prsni tehniki se je potrebno naučiti (Prešern, 1980).
Iz iztegnjenega položaja se prične zaveslaj in dviganje glave. Temu sledi gib z rokami navzdol, dviganje glave, vdihovanje ter krčenje nog. Pri zaveslaju navznoter je glava najvišje, z nogami pa naredimo udarec navzven. Sledi vračanje rok pod vodo, spuščanje glave, izdihovanje ter udarec dol in noter. Na koncu cikla sledi drsenje v iztegnjenem položaju (Kapus idr., 2011).
2. OSNOVNA TEHNIKA HRBTNO
Hrbtno plavanje, lahko tudi hrbtni kravl je asimetrični način plavanja, pri katerem je plavalec s hrbtom obrnjen navzdol, proti dnu. Pri hrbtnem plavanju roke in noge delajo izmenično (Kristan, 2012).
Pravilen položaj telesa: Pri hrbtni tehniki plavalec leži v hrbtnem položaju na vodni gladini.
Glava je v vodi med vzročenimi rokami, boki pa tik pod vodno gladino. Plavalec se med hrbtnim plavanjem obrača po vzdolžni osi telesa. Ob vbodu roke v vodo se rama potopi, ob prehodu roke iz vode in vračanju roke nad vodo pa se rama dvigne (Kapus idr., 2011).
Delo nog (udarec): Fazi udarca pri osnovni tehniki hrbtno sta sestavljeni iz aktivnega udarca dol in udarca gor. Udarci so izmenični tik pod vodno gladino. Plavalec v fazi aktivnega udarca nogo bičasto izteguje v kolenu, pri tem iz kolka z iztegnjeno nogo udari aktivno dol. Ko je
24 plavalčevo stopalo potopljeno približno 30 cm pod vodno gladino se v kolku začne udarec gor s pokrčenim kolenom. Ob zaključku udarca gor se noga bičasto iztegne v kolenu. Pri izvajanju tega giba je stopalo iztegnjeno in obrnjeno navznoter. Ko z eno nogo izvajamo udarec aktivno dol, z drugo izvajamo udarec dol (Kapus idr., 2011).
Delo rok (zaveslaj): Vbadanje roke v vodo, zajemanje, vlečenje, odrivanje, zaključek z izvlačenjem in vračanje roke nad vodo so faze izmeničnega zaveslaja pri osnovni tehniki hrbtno. Plavalec zaveslaj izvaja tako, da je kot med rokama 180 °. Zaveslaj hrbtno je sestavljen iz vbadanja iztegnjene roke v vodo, kjer v vodo najprej prodre mezinec. Nato sledi gibanje dlani naprej, dol in ven. V fazi vlečenja plavalec zavesla navzdol z iztegnjeno roko, faza se konča, ko plavalčeva dlan preide v čelno ravnino ramen. Sledi poteg dol z iztegnjeno roko, zaveslaj se zaključi ob stegnu, z zasukom roke na palec. Zaključek zaveslaja poteka nad vodno gladino, tako da je roka iztegnjena, v bočni ravnini ramena pa je potrebno roko zasukati na mezinec (Kapus idr., 2011).
Dihanje: Dihanje pri hrbtnem ne zahteva posebne tehnike, saj so usta plavalca ves čas iz vode (Prešern, 1980). Dihanje pri plavalcu mora potekati ritmično, in sicer v ritmu dela rok − vdih na zaveslaj ene roke, izdih na zaveslaj druge roke (Kapus idr., 2011).
Koordinacija cele tehnike: Koordinacija pri hrbtnem je prirojen avtomatizem, zato učenca tega ni potrebno učiti (Prešern, 1980). Plavalec lahko plava štiriudarčni ali šestudarčni hrbtno. To pomeni, da toliko udarcev naredi v enem ciklu zaveslaja (Kapus idr., 2011).
3. OSNOVNA TEHNIKA KRAVL
Kravl je najhitrejša tehnika plavanja, kjer je delo rok in nog izmenično, vdih pa se izvaja z zasukom glave v stran. Za kravl velikokrat zasledimo ime prosto plavanje (Kristan, 2012).
Začetki modernega kravla izhajajo iz Avstralije. Osnova tehnika kravl je tehnika prsno ter različni načini bočnega plavanja (Prešern, 1980)
Pravilen položaj telesa: Lega telesa pri osnovni tehniki kravl mora biti v vodi takšna, da je upor telesa v vodi čim manjši (Prešern, 1980). Plavalec med plavanjem kravla leži v iztegnjenem prsnem položaju na vodni gladini, glava je v vodi med vzročenimi rokami (Kapus idr., 2011).
Delo nog (udarec): Fazi udarca pri osnovni tehniki kravl sta: udarec dol in aktiven udarec gor.
Pri udarcu dol plavalec začne gib v kolku, pri tem ima koleno rahlo pokrčeno, ob zaključku
25 udarca dol pa nogo bičasto iztegne tudi v kolenu. Pri tem ima stopalo iztegnjeno in obrnjeno noter. Pri aktivnem udarcu gor plavalec nogo bičasto izteguje v kolenu, udarec gor izvaja iz kolka, z iztegnjeno nogo. Nogi udarjata izmenično, ena izvaja udarec dol, druga pa aktivni udarec gor (Kapus idr., 2011).
Delo rok (zaveslaj): Pri zaveslaju osnovne tehnike kravl poznamo 6 faz, in sicer vbadanje roke v vodo, zajemanje, vlečenje, odrivanje, zaključek z izvlačenjem in vračanje roke nad vodo. Pri kravlu so zaveslaji izmenični, med izvajanjem zaveslajev mora imeti plavalec kot med rokama približno 90 ° (ko ena roka vbada v vodo, je druga pod vodno gladino pravokotno na telo). V prvi fazi plavalec iztegnjeno roko vbode na konico prstov v vodo pred glavo, temu sledi drsenje tik pod vodno gladino. Drsenje poteka toliko časa, da plavalec zaključi zaveslaj pod vodo. V fazi vlečenja, plavalec zavesla z iztegnjeno roko navzdol, faza se konča, ko plavalčeva dlan preide na čelno ravnino ramen. Nato plavalec z iztegnjeno roko zavesla gor proti bočni ravnini ramena, zaveslaj pa zaključi pod vodo ob stegnu. Zaključek zaveslaja poteka nad vodo, kjer plavalec izvleče iztegnjeno roko in jo vrne v začetni položaj (Kapus idr., 2011).
Dihanje: Plavalec pri osnovni tehniki kravl izdihuje pod vodo. Vdih prične z zasukom glave v stran, ko zaključuje zaveslaj pod vodo, izid pa med drugo polovico vračanja roke v začetni položaj. Plavalec lahko diha na eno stran ali izmenično na obe (Kapus idr., 2011).
Koordinacija cele tehnike: Gibanje plavalca pri kravlu je zelo enakomerno, saj mora plavalec na vsak zaveslaj narediti enako število udarcev (Prešern, 1980). Praviloma plavalec pri osnovni tehniki plavanja uporablja štiriudarčni kravl, kar pomeni, da na en zaveslaj naredi štiri udarce z nogami (Kapus idr., 2011).
2.4. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Plavanje je del naše družbe in sodi med osnovne telesne spretnosti človeka. Podatki kažejo, da je bila v šolskem letu 2019/2020 zaradi epidemije covid-19 močno zmanjšana že sama izvedba plavalnih tečajev in posledično v program Naučimo se plavati vključenih občutno manj otrok (Grujić, 2020), kar pomeni, da je več otrok plavalno nepismenih. Glede na trenutno situacijo, ko so bazeni zaprti in izvedba plavalnih tečajev ni mogoča, je smiselno, da bi učenci
