Transformation of Academic Libraries for the Efficient Support of a Changed Higher Education Environment
melita Ambrožič
Oddano: 18. 12. 2012 – Sprejeto: 2. 1. 2013 1.02 Pregledni znanstveni članek
1.02 Review article UDK 027.7
Izvleček
Visokošolske knjižnice so že od nastanka prvih univerz predstavljale enega ključnih dejavnikov za uspešno uresničevanje njihovih poslanstev. Akademsko okolje jih je prepoznavalo kot druž- bena in intelektualna središča, kot »srce« univerze, in sicer tako v simbolnem pomenu kot po- menu njihove fizične umestitve v prostor visokošolskih ustanov. Pojav interneta ter hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije sta v visokošolskem izobraževalnem ter znanstve- noraziskovalnem procesu povzročila številne spremembe, ki so spodbudile tako razmišljanja o prihodnosti visokošolskih knjižnic kot tudi njihove odzive na spremenjene potrebe matičnih okolij. V članku so predstavljeni nekateri izzivi, s katerimi se srečujejo visokošolske knjižnice po svetu, ter njihova prizadevanja za ohranitev osrednje vloge v svojih akademskih okoljih. Izku- šnje tujih knjižnic so lahko vodilo pri oblikovanju vizije razvoja slovenskih visokošolskih knjižnic in njihovem odzivanju na spremembe v okolju. A njihova prihodnost bo odvisna tudi od na- daljnjega razvoja izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na njihovih matičnih visokošolskih zavodih ter prepoznavanja vloge knjižnic kot dejavnika, ki pomembno vpliva na njegove končne izide.
Ključne besede: visokošolske knjižnice, prihodnost knjižnic, digitalno okolje, tehnološke spremembe, knjižnične storitve
Abstract
Since the very birth of universities academic libraries have been one of key success factors for the universities to realize their mission. Academic environment recognized an academic library as a social and intellectual centre, as the »heart« of the university since it is located in the centre of its parent institution as the heart is in the body. The emergence of the internet and the ad- vances in information and communication technology have brought unprecedented changes to higher learning and research which reinforced the need for rethinking their future as well as their response to changes of the academic environment.
The article aims to present some challenges of academic libraries in today's world and their efforts to retain the key role in the academic environment. Slovenian academic libraries may reshape their development plan and vision following the lessons learned from foreign academic libraries and their response to changes of their environment. However, their future depends on the development of educational and research process at their parent institutions and the recog- nition of academic libraries as an important factor to affect educational and research outcomes of higher education.
Keywords: academic libraries, future development, digital environment, technological changes, library services
1 Uvod
Temeljni namen in poslanstvo knjižnic ostajata skozi zgodovino enaka, tj. zbiranje in organiziranje informacij, zapisanih na različnih nosilcih zapisa, zagotavljanje dostopa do znanja in ohranjanje zapisov narodove duhovne ustvarjalnosti za prihodnje rodo- ve. Knjižnice predstavljajo mesta za uresničevanje pravice prebivalstva do neovirane- ga dostopa do informacij, ki jih potrebujejo za uresničevanje svojih kulturnih, izobra- ževalnih in raziskovalnih potreb, pa tudi potreb po druženju in skupnem ustvarjanju novih znanj. S pojavom interneta, razvojem svetovnega spleta ter prehajanjem izo- braževalne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti v virtualni prostor se obseg ustvar- jenih podatkov in informacij skokovito povečujeta, spremenile pa so se tudi potrebe in pričakovanja njihovih uporabnikov. Do podatkov in informacij želijo dostopati ob kateremkoli času in od koderkoli, na hiter in preprost način, brez tehnoloških in drugih omejitev. Knjižnice, tudi visokošolske, so se tako znašle v okolju številnih sprememb in izzivov, ki terjajo od njih nove načine uresničevanja poslanstev in temeljit razmislek o njihovi vlogi v prihodnosti. Nekateri so prepričani, da se okolje, v katerem živimo, spre- minja tako hitro, da bi bilo treba poslanstvo knjižnic opredeliti na novo. Drugi menijo, da o tem ni treba razmišljati, kajti med ustvarjalci informacij in njihovimi uporabni- ki posredniki, kot so knjižnice, kmalu ne bodo več potrebni. Za odgovor bodo služile
misli Frienda, ki je zapisal, da je poslanstvo, ki so ga knjižnice uresničevale stoletja, rele- vantno tudi danes, le poti za njegovo uresničevanje so se spremenile, kot že velikokrat v zgodovini. Knjižnice morajo spremembe vedno dojemati kot izziv in priložnost za nadaljnji razvoj ter se nanje pravočasno odzvati (Friend, 1998).
V strokovni literaturi obstaja množica del, v katerih avtorji predstavljajo odzive viso- košolskih knjižnic na spremembe v okolju in opozarjajo, da se bodo pri zagotavljanju informacij v prihodnje srečevale s še hujšo konkurenco kot danes. Ross in Sennyey (2008) navajata, da so zaradi novega, tekmovalnega okolja številne visokošolske knji- žnice začele uvajati nove modele storitev, prilagojene digitalnemu okolju in mobilnim tehnologijam, nove modele nabave in obdelave gradiva, z organizacijskimi spremem- bami poskušajo povečati učinkovitost delovnih procesov, s spreminjanjem namemb- nosti prostorov in z njihovim preoblikovanjem pa ponovno postati osrednji prostor visokošolskih ustanov. Vprašanje pa je, ali bodo te spremembe dovolj za ustrezno umestitev knjižnic v paradigmo digitalnih informacij in za njihov obstoj v prihodnosti.
Razmišljanja o prihodnosti visokošolskih knjižnic niso nova. Tako je bil že leta 1949 na konferenci, ki je potekala na Univerzi Harvard, predstavljen referat, v katerem se je avtor spraševal o njihovem obstoju, napovedal pa je tudi zaton tiskane knjige (Antell in Engel, 2006). Dvomi o visokošolskih knjižnicah kot nujnem podpornem dejavniku izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa so postali pogostejši sredi de- vetdesetih let prejšnjega stoletja. Wisner (2001) je npr. ironično zapisal, da se moramo sprijazniti z dejstvom, da se je njihovo zgodovinsko poslanstvo končalo, knjižnične zgradbe bodo v naslednjih stotih letih izginile, e-bralniki pa bodo »zabili zadnji žebelj v skupno krsto knjižničarjev« (cv. Gayton, 2008, str. 61). Hardesty (2000) pa opozarja, da se fizični obisk v knjižnicah, ki niso prilagodile prostorov in storitev potrebam nove generacije uporabnikov, zmanjšuje, uporaba tradicionalnih referenčnih služb upada, prav tako izposoja tiskanih gradiv. Rezultati različnih empiričnih študij, ki so poskušale dokazati pozitiven vpliv knjižnic na študijske izide študentov, pa niso ponudili nedvo- umnih dokazov za to. Sodobna tehnologija, ki je spremenila in izboljšala način dela knjižnic ter ponudbo njihovih virov in storitev, žal hkrati uprave visokošolskih ustanov spodbuja k razmišljanju, če sploh še potrebujejo fizične knjižnice in knjižničarje na- sploh. Ponudniki virtualnih knjižnic jih prepričujejo, da ne. Škodljivo je tudi vedênje nekaterih akreditacijskih agencij, ki akreditirajo razne virtualne univerze z virtualnimi knjižnicami, temelječimi le na spletnih virih. Hardesty je prepričan, da prav zaradi ta- kšnega ravnanja knjižnice nekaterih visokošolskih ustanov, nekoč široko odprte javno- sti, danes zapirajo vrata ali omejujejo storitve. In čeprav se lahko pohvalijo s številnimi dosežki, npr. avtomatizacijo dela, ustvarjanjem računalniških katalogov, digitalizacijo gradiv, gradnjo in ponudbo digitalnih zbirk, zagotavljanjem dostopa do elektronskih
virov, ne le znotraj matičnih ustanov, ampak tudi na daljavo itd., jih visokošolskemu okolju ne znajo dovolj uspešno predstaviti kot ustvarjanje njegove dodane vrednosti.
A če so se še pred dobrim desetletjem pojavljale napovedi o izginjanju knjižnic v smi- slu fizičnih zgradb, ki naj bi jih postopoma zamenjale digitalne knjižnice in elektronske storitve, danes tako podatki o obisku knjižnic kot tudi različne študije o dojemanju prostorov knjižnic kažejo, da jim obiskovalcev ne manjka. Vračajo se vanje, ker jim pro- stor knjižnice daje občutek povezanosti z znanjem, jih spodbuja k študiju in ustvarjal- nemu razmišljanju ter delitvi svojih znanj z znanjem drugih obiskovalcev. Knjižnica jim ponuja skupnostni prostor, v katerem lahko v mirnem okolju študirajo in raziskujejo, pri čemer niso sami, saj so vidni drugim in vidijo druge. Ponuja jim tudi družabni pro- stor, v katerem lahko študirajo in ustvarjajo nova znanja skupaj z drugimi, se družijo, uživajo ob klepetu ali kulturnem dogodku. Vendar se uporabniki v knjižnice ne vračajo le zaradi všečnih prostorov, prijetnih kavarn in kulturnih ali zabavnih prireditev. Samo prenova prostorov in popestritev dogajanj v njih ter prisotnost v spletnem okolju in v družbenih omrežjih za ohranitev knjižnic kot osrednjih mest visokošolskega učnega, študijskega in znanstvenoraziskovalnega dela ni dovolj. Nujni so tudi novi modeli sto- ritev, usmerjeni k potrebam uporabnikov, novi pristopi v upravljanju knjižničnih zbirk in strokovni obdelavi gradiva, pa tudi spremembe v organizacijski strukturi knjižnic ter reorganizacija in večja učinkovitost delovnih procesov.
2 visokošolske knjižnice v sodobnem učnem procesu in znanstvenem komuniciranju
Danes je na številnih univerzah poučevanje še vedno usmerjeno na vsebino, in ne na učečega, ugotavlja Choy (2005). Učitelji posredujejo učne vsebine, študentje jih usva- jajo in to dokazujejo na izpitnih preverjanjih. Zaradi sodobne informacijske tehnologi- je in uporabe interneta pa je takšen pristop zastarel. Danes imajo tako študentje kot pedagoški delavci v spletnem okolju na voljo ogromne količine informacij, in če je bil nekoč pomemben proces iskanja ter pridobivanja informacij, postajajo zdaj pomemb- ni njihov izbor, evalvacija in uporaba za samostojno ustvarjanje novega znanja. Priho- dnost naj bi zaznamovale naslednje spremembe v učnem okolju:
• Preusmeritev z učnih vsebin na učečega: učeči bo sam iskal vsebine, ki jih bo potreboval za rešitev določene učne situacije, in jih ne le povzemal.
• Namesto enkratnega vseživljenjsko učenje: življenjska doba informacij in znanja se je dramatično skrajšala, vseživljenjsko izobraževanje pa ni nujno le zaradi osebne želje po stalnem razvoju, ampak zlasti zato, da posameznik ostane konkurenčen na trgu dela in delovnem mestu. Zato morajo biti stalni študentje. Alumniji bodo
postali vseživljenjski študentje univerz, potreba po podpornih servisih, kot so knji- žnice, se bo zato povečala.
• Spremembe v informacijskem vedenju: študentje imajo danes drugačne vedenjske vzorce kot prejšnje generacije, saj sta informacijska in komunikacijska tehnologija del njihovega vsakdanjika. Splet uporabljajo kot primarni vir informacij in verja- mejo, da je vse, kar potrebujejo, dostopno na spletu. Učijo se raje s poskušanjem in na napakah, sistematični pristop bi terjal preveč časa in naporov. So vešči opra- vljanja več dejavnosti hkrati, ves čas želijo biti povezani, do zamud imajo ničelno toleranco. Zato nova generacija drugače pristopa k študiju kot generacija njihovih staršev.
• Od obiska na daljavo do uporabe knjižnice kot prostora: ker tako študentje kot akademsko osebje vse bolj uporabljajo elektronske vire in storitve na daljavo, so knjižnice začele resno razmišljati o vlogi in pomenu svojih fizičnih prostorov, s prenovami pa tudi resnično dosegle, da so se začeli uporabniki vračati. Njihovo okolje, možnost srečanja z drugimi in skupnega študija ter raziskovanja so dejav- niki, ki pomembno prispevajo k problemskemu reševanju raziskovalnih problemov in s tem k boljšim študijskim izidom.
• Od individualnega do sodelovalnega učenja: skupinske oblike študija so postale prevladujoče, ob porazdelitvi študijskih nalog med člane skupine je končni rezultat boljši, kot bi bil ob individualnem delu. V nasprotju s študijskim procesom, ki je poudarjal vsebino in s tem individualno delo, današnji spodbuja timsko delo in delo v skupinah.
Novo učno okolje bo imelo vpliv tudi na dejavnost knjižnic. Ob usmerjenosti študija na vsebino so morale v prvi vrsti zagotavljati čim večje knjižnične zbirke, ki so jih štu- dentje najpogosteje uporabljali v času priprav na izpite. Na učečega usmerjeno okolje pa spodbuja uporabo raznovrstnih informacijskih virov v trenutku, ko jih potrebuje za reševanje raziskovalnega problema. Zbirk ni več mogoče načrtovati in graditi na osnovi relativno nespremenljivih in dalj časa veljavnih študijskih programov, saj se slednji vedno hitreje spreminjajo. Da bi lahko zagotovile primerne in relevantne vire, morajo knjižnice natančneje kot nekoč poznati namen in cilje študijskih programov ter pričakovane učne izide, zbirke pa zasnovati širše, sicer ne bodo pokrivale dinamič- nih potreb študentov. V takšnem učnem okolju je nujna tudi visoka stopnja informa- cijske pismenosti študentov. Knjižnice imajo zato priložnost, da svoje znanje in željo prispevati k boljšim učnim izidom študentov pokažejo s sodelovanjem v programih informacijskega opismenjevanja. V učnem okolju, usmerjenem na učečega, mora tako pedagoško kot knjižnično osebje več časa nameniti podpori učnim potrebam študen- tov in komunikaciji z njimi. S širitvijo programov visokošolskih ustanov na področje vseživljenjskega učenja in v mednarodno okolje pa se bodo knjižnice srečevale z ve- dno bolj raznovrstno populacijo uporabnikov, drugačno od tradicionalnih skupin, ki
jih že dobro poznajo. Raznovrstnost potreb novih uporabnikov bo terjala tudi nove načine ponudbe storitev, npr. študij na daljavo – v spletnem okolju.
Choy (2005) je prepričan, da bodo fizične knjižnice v učnem procesu tudi v prihodnje imele pomembno vlogo, in sicer ne le kot ponudnice dostopa do informacijskih virov, ampak tudi kot družabni in skupnostni prostor. Tudi ko bodo nekoč vsi viri in storitve na voljo v elektronski obliki, se bodo pojavljale nove oblike učenja. Učenje je družbena in multidimenzionalna dejavnost, ki temelji na človeški interakciji. Knjižnice so močan simbolni in kulturni prostor, ki spodbuja učenje in daje občutek intelektualne svobode.
Pri ponudbi prostora se moramo zato vedno vprašati, kako bo vplival na uporabnike, na njihovo učno motivacijo, vedenje in navade. Spodbuja naj sodelovalno delo in dis- kusije, omogočiti pa mora tudi mirno okolje za individualni študij in refleksijo.1 Na dejavnost knjižnic vplivajo tudi spremembe v procesu raziskovanja in znanstvene- ga komuniciranja nasploh. Uspešno raziskovalno delo se odraža v večji prepoznavnosti visokošolskih ustanov, njihovem ugledu, višjih pridobljenih sredstvih ipd., ustvarja pa tudi boljše učno okolje za študente, saj jim omogoča aktivno sodelovanje pri ustvarja- nju znanja. Tako kot na področju učenja tudi na področju raziskovanja sodobna infor- macijska in komunikacijska tehnologija omogočata in spodbujata nove načine dela.
Raziskovalna dejavnost poteka znotraj procesa znanstvenega komuniciranja, katerega temelj je objavljanje znanstvenih člankov (časopisov) in knjig. Znanstvene publikaci- je so srce sistema znanstvenega komuniciranja, v njih predstavljeni rezultati raziskav omogočajo kumulativnost znanstvenih spoznanj ter prepoznavnost in vpliv njihovih avtorjev znotraj posameznih znanstvenih področij. Zaradi stalnega naraščanja cen znanstvenih časopisov knjižnice vse težje zagotavljajo njihovo dostopnost. Razvoj odprtega elektronskega publiciranja in dostopa do znanstvenih objav ter raziskoval- nih podatkov ponuja avtorjem nove možnosti objavljanja njihovih del in izkoriščanja dognanj drugih, knjižnicam pa nalaga nove naloge. Znanstvene publikacije morajo biti dostopne in najdljive skozi čas, imeti morajo torej tudi trajne označevalnike in me- tapodatke, njihovo ohranjanje za uporabo v prihodnosti pa zahteva ustrezne tehnič- ne rešitve in znanja. Choy (2005) navaja, da je temeljna naloga nacionalnih knjižnic ohranjanje narodove pisne kulturne in znanstvene dediščine, visokošolske knjižnice pa morajo zagotoviti, da bodo intelektualni proizvodi njihovih matičnih ustanov ohra- njeni in dostopni za uporabo v prihodnosti. Zaradi dinamičnih in raznovrstnih oblik predstavljanja rezultatov raziskovalnega dela se bodo knjižnice srečevale s tehnični- mi in konceptualnimi težavami, kajti publikacije bodo mešanica različnih digitalnih objektov, nekatere bo mogoče upravljati le s pomočjo zunanje programske podpore.
1 Lin, Chen in Chang (2010) opominjajo, da se mora pri načrtovanju knjižničnih prostorov uporabniku omogočiti ne le dostop do elektronskih virov, ampak tudi do klasičnih, mu omogočiti interakcijo z njimi.
Srečevale se bodo tudi z organizacijskimi vprašanji, kajti digitalni viri bodo večinoma nastajali s sodelovalnim delom in bo njihovo ohranjanje ter zagotavljanje dostopa predmet dogovora med več ustanovami. Zaradi zahtevnosti naloge in stalnih novosti v metodah ohranjanja digitalnih virov bodo morale medsebojno tesno sodelovati, prav tako z različnimi enotami znotraj in s partnerji zunaj svoje visokošolske ustanove. Ker ta dejavnost predpostavlja raziskovalne in razvojne napore, gre pričakovati, da bodo potrebne vire zanjo lahko zagotovile le redke knjižnice.
Informacijska in komunikacijska tehnologija spreminjata tudi delovno okolje znan- stvenikov, saj imajo ne glede na njihovo medsebojno fizično oddaljenost na voljo učinkovita orodja za sodelovanje. Stalni dostop do skupnega virtualnega delovnega prostora, informacijskih virov in celo raziskovalne opreme omogočajo globalna par- tnerstva. Število raziskovalnih skupin, ki delujejo v virtualnem prostoru, hitro narašča, tovrstne projekte pa spodbujajo tudi univerze. Neal (2011) opozarja, da hiter razvoj e-raziskovalne kibernetske infrastrukture zahteva tudi uvajanje novih modelov upra- vljanja znanstvenih informacij. Da bi visokošolske knjižnice obdržale svoje mesto v procesu znanstvenoraziskovalne dejavnosti, se morajo v raziskovalne skupnosti in njihove podatkovne centre vključevati kot partnerice ter prevzeti vodilno vlogo pri ohranjanju, prenosu in razširjanju znanja.
Tako učenje kot raziskovanje sta odvisna od sistema, ki zagotavlja shranjevanje in prenos znanja, saj predstavljata kumulativni proces, njun razvoj temelji na preteklem razvoju in prenosu ter razširjanju znanja. Nekoč so imele pri tem prevladujočo vlogo tiskane knjige in kasneje znanstveni časopisi. Knjižnice so s svojimi zbirkami in stori- tvami predstavljale enega temeljnih dejavnikov za delo univerz, saj so upravljale pre- nos in razširjanje znanja. Študentje in akademsko osebje je bilo odvisno od knjižnic kot edinih prostorov, kjer so lahko učinkovito izrabljali sisteme za prenos znanja. V digital- nem okolju je postala knjižnica le eden od številnih vozlišč za dostop do informacij.
Informacijski viri so danes močno razpršeni in preprosto dostopni prek različnih iskal- nikov in vmesnikov, ki jih ponujajo tako komercialne kot nekomercialne organizacije, na voljo so tudi virtualne znanstvene knjižnice, npr. Questia.2 Knjižnice torej nimajo več monopola na področju hranjenja in zagotavljanja dostopa niti do klasičnih niti do elektronskih informacijskih virov, zato morajo svojo dejavnost usmeriti na storitve
2 Tako Questia, virtualna znanstvena knjižnica, ob nizki članarini zagotavlja preprost dostop do gradiva in orodij za znanstveno raziskovanje, ki je na voljo 24 ur vse dni v tednu. Vzpostavljena je bila leta 1998 njen sedež pa je v Chicagu. Zagotavlja več kot 70.000 knjig in 6 milijonov člankov, od ustanovitve do danes je imela več kot 500.000 uporabnikov – članov. Glej: http://www.questia.com/. Choy (2005, str. 8) navaja, da tovrstna ponudba vabi vodstva visokošolskih ustanov k ukinjanju svojih knjižnic, kajti članarina za dostop do virov je nizka, stroški delovanja matičnih knjižnic pa so bistveno višji.
z dodano vrednostjo za uporabnike, ugotavlja Choy (2005). Ena od njih je agregacija in selekcija virov, ki so relevantni za določeno skupino uporabnikov. Ponudniki elek- tronskih informacijskih virov namreč virov, ki jih vključijo v svojo (paketno) ponudbo, ne izbirajo na osnovi potreb določene ustanove ali skupine uporabnikov; po navadi je primaren komercialni interes. Posamezen ponudnik nima tako zasnovane zbirke kot tipična visokošolska knjižnica, ki zbirko gradi glede na učne in raziskovalne potrebe uporabnikov in jo tudi prilagaja spremembam v njihovih potrebah. Naraščajoče šte- vilo odprto dostopnih virov na internetu bo nedvomno zmanjševalo vlogo knjižnic kot posrednikov informacij, vendar bodo med obilico dostopnih virov uporabniki ve- dno težje našli relevantne. Z organiziranjem in strukturiranjem informacij na internetu bodo knjižnice lahko ponovno imele osrednjo vlogo pri prenosu in razširjanju znanja.
3 sodobno informacijsko vedenje uporabnikov visokošolskih knjižnic
Študija OCLC College Student's Perceptions of Libraries and Information Resources (2006), temelječa na rezultatih ankete, ki je zajela 3348 dodiplomskih in podiplomskh študen- tov iz Avstralije, Kanade, Indije, Singapurja, Velike Britanije in ZDA, pojasnjuje njihovo dojemanje vloge knjižnic, informacijsko vedenje ter poznavanje informacijskih virov, ki jih zagotavljajo knjižnice. Avtorje so zanimale tudi razlike med študenti in preostali- mi anketiranci. Kar 87 odstotkov študentov je navedlo, da so že obiskali visokošolsko knjižnico, knjižnično izkaznico jih ima 90 odstotkov, 65 odstotkov jih knjižnico obišče najmanj enkrat na mesec (14 odstotkov vsak dan, 34 odstotkov tedensko). 44 odstot- kov jih je v zadnjih treh do petih letih knjižnico obiskovalo pogosteje kot prej, 25 od- stotkov redkeje. V prihodnosti bo knjižnico polovica anketiranih študentov obiskovala enako pogosto, kar 38 odstotkov pa še pogosteje. Študentje izkazujejo dobro pozna- vanje spletnih iskalnih orodij, saj jih 72 odstotkov navaja, da orodja poznajo izjemno dobro, zelo dobro ali dobro. Nekaj več kot tretjina je dobro seznanjena s knjižnicami, bolj kot preostali anketiranci poznajo virtualne knjižnice (le 4 odstotki še niso slišali zanje). Dobro poznajo tudi različne elektronske informacijske vire in storitve knjižnic, spletne strani knjižnic obiskuje 61 odstotkov vprašanih (kar je dvakrat več kot preostali anketiranci in tudi precej več kot respondenti večine drugih raziskav). Najpogosteje uporabljajo e-pošto, iskalna orodja, orodja za neposredno sporočanje (ang. Internet messengers), e-novice, najmanj pa RSS obveščanje, spletno storitev Vprašaj knjižničar- ja oziroma Vprašaj strokovnjaka, zvočne knjige ter bloge.
89 odstotkov anketiranih študentov svoje raziskovanje začenja z uporabo iskalnih oro- dij in le 2 odstotka prek spletne strani knjižnice. Daleč največ (68 odstotkov) študentov, uporabnikov spletnih iskalnikov, uporablja Google. Informacije o novih informacijskih
virih (če se ne upošteva tistih, ki jih dobijo s pomočjo iskalnikov) najpogosteje dobijo od prijateljev (67 odstotkov), s pomočjo povezav z obstoječih elektronskih virov ali spletnih strani (61 odstotkov), od pedagoških delavcev (50 odstotkov) in od knjižničar- jev (33 odstotkov).3 Kot vir informacij so študentom najljubša iskalna orodja (92 odstot- kov), a tudi knjižnice (85 odstotkov), vendar so jim v primerjavi s preostalimi respon- denti ljubše virtualne knjižnice. Kot prvo izbiro za iskanje informacij bi jih 72 odstotkov uporabilo spletni iskalnik, 14 odstotkov fizično knjižnico in 10 odstotkov virtualno. Štu- dentje, ki kot iskalno orodje najpogosteje uporabljajo Google, so v največjem deležu to orodje izbrali tudi kot najbolj zaupanja vreden vir informacij. Raziskava je pokazala, da študentje relativno malo uporabljajo elektronske vire, ki jih zagotavljajo knjižnice, a tisti, ki jih, jih razumejo kot dober in zanesljiv vir. Zelo malo uporabljajo storitev Vprašaj knjižničarja (8 odstotkov), jo pa cenijo kot zanesljiv vir informacij. Najmanj enkrat na mesec v knjižnici študirajo oziroma delajo študijske naloge (48 odstotkov), uporabljajo računalnike oziroma dostop do interneta (45 odstotkov) ter baze podatkov (44 odstot- kov), pregledujejo referenčno gradivo (42 odstotkov), si izposojajo klasično gradivo (39 odstotkov), pridobivajo kopije člankov (32 odstotkov) ali pri svojem raziskovanju upo- rabljajo strokovno pomoč knjižničarjev (33 odstotkov). Pomoč knjižničarjev pri upo- rabi elektronskih virov je že iskalo 46 odstotkov študentov, 54 odstotkov pa še nikoli.
Na vprašanje o prednostih fizične knjižnice oziroma iskalnikov kot orodij za dostop do informacij največ prednosti pripisujejo iskalnikom (dostopnost, hitrost, priročnost, preprosta uporaba, brezplačnost), knjižnice pa štejejo kot bolj zaupanja vredno in na- tančno orodje za dostop do informacij. Velik delež vprašanih se strinja, da knjižnice v iskalnem procesu prispevajo dodano vrednost, a kljub temu informacije raje pridobi- vajo sami s pomočjo spletnih iskalnikov kot pa s pomočjo knjižničarjev. Tisti, ki pri izbiri in vrednotenju najdenih informacij iščejo pomoč po njihovem mnenju zanesljivega vira, najpogosteje izberejo pedagoške delavce; knjižničarje štejeta kot najbolj zane- sljiv vir za vrednotenje informacij le 2 odstotka anketiranih študentov. Največji delež (86 odstotkov) anketiranih študentov vidi najpomembnejšo vlogo visokošolske knji- žnice v ponudbi prostora za študij, najmanjši pomen pa pripisujejo vlogi knjižnice kot prostora za srečevanje in druženje.
Avtorji raziskave ugotavljajo, da večina rezultatov potrjuje smernice, ki so jih zaznali že v prejšnjih študijah. Vendar je opazno, da študentje tako visokošolske kot splošne knjižnice obiskujejo več kot drugi udeleženci ankete in da pričakujejo, da jih bodo v prihodnosti obiskovali še več. Ross in Sennyey (2008, str. 150) opozarjata, da je študi- ja OCLC pokazala, da velik delež anketiranih študentov sicer uporablja knjižnico kot
3 To predstavlja bistveno večji delež, kot je bil ugotovljen pri drugih udeležencih raziskave, saj slednji knjižničarje kot vir informacij postavljajo na zadnje mesto.
fizični prostor, a so jim kot orodje za dostop do informacij ljubši spletni iskalniki, fizične ali virtualne knjižnice pa so skoraj nepomembne.
Avtorji kvalitativne raziskave (George et al., 2006) o informacijskem vedenju študentov magistrske in doktorske stopnje na Univerzi Carnegie Mellon4 (Pittsburgh, Pensilva- nija, ZDA) ugotavljajo, da imajo na njihovo informacijsko vedenje močan vpliv druge osebe. Skoraj vsi intervjuvanci so navedli, da svoje raziskovalno delo in iskanje infor- macij začenjajo ob pomoči osebja univerze, tj. učiteljev, svetovalcev ipd. Ti jih uvedejo v raziskovalni proces, jim dajo potrebna navodila in nasvete glede iskanja informacij- skih virov, običajno pa jim tudi priporočijo temeljne vire in jih tekom študija opozarjajo na nove. Naslednji pomemben vir informacij so zanje drugi študentje, tako v okviru dela v skupinah kot s posredovanjem zanimivih informacij oziroma informacijskih vi- rov. Nekatere raziskovalne skupine si ustvarijo skupne knjižnice gradiva, bolj izkuše- ni pa mlajšim svetujejo, kako uporabljati knjižnične vire in storitve. Na knjižničarje se obračajo manjkrat, največkrat v primeru tehničnih vidikov iskanja informacij. Tisti, ki se obračajo na knjižničarje, visoko cenijo njihovo sposobnost, da jih usmerijo na rele- vantne vire, jih opozarjajo na nove in jih usposobijo za samostojno iskanje. Po načinu iskane pomoči se razlikujejo; nekateri se radi oglasijo pri informacijskem pultu, drugi raje uporabljajo mrežni klepet s knjižničarjem. Vsi so navedli, da obiskujejo knjižnico prek interneta, ki je sicer njihovo najpogostejše orodje za iskanje informacij. Uporaba spletnih iskalnih orodij se jim zdi priročna in omogoča hitro pridobitev velike količi- ne raznovrstnega gradiva. V primerjavi s fizičnim obiskom knjižnice jim prihrani tudi veliko časa. Kar 97 odstotkov v raziskavo vključenih študentov začenja svoje iskanje s pomočjo spletnih iskalnikov,5 najpogosteje s pomočjo Googla, nato pa veliko časa porabijo za selekcijo najdenih virov. Pri iskanju najpogosteje uporabljajo iskalne izraze v naravnem jeziku. Kljub temu pa ocenjujejo, da ima knjižnica pomembno vlogo v nji- hovem raziskovalnem delu,6 pomaga jim pri orientaciji med viri in pri njihovi uporabi, a pri tem dajejo prednost ponudbi elektronskih virov v celotnem besedilu in storitvam,
4 Univerza z 12.000 študenti in 5000 zaposlenimi s kampusi v Pittsburgu, Katarju in Silicijevi dolini ima zelo razvito raziskovalno dejavnost, v katero so vključeni tudi podiplomski študentje. V raziskavo je bilo vključenih 100 podiplomskih študentov z različnih znanstvenih področij univerze.
5 Največjo naklonjenost iskalnikom so izrazili študentje tehniških ved.
6 Izjema so študentje računalništva, med katerimi jih je le petina navedla, da je univerzitetna knjižnica zanje pomembna.
dostopnim na daljavo, ki jih lahko uporabljajo kadarkoli in pri tem niso odvisni od od- piralnega časa knjižnice.7
Čeprav večina podiplomskih študentov daje prednost elektronskim virom, jih 82 od- stotkov navaja, da uporabljajo tudi fizično knjižnico in njene klasične vire, tj. knjige, učbenike in referenčno gradivo, več kot polovica tudi periodične publikacije. Prav tako navajajo, da za raziskovalno delo raje uporabljajo tiskane (oziroma natisnjene) vire, saj je njihovo prebiranje lažje kot prebiranje elektronskih. Uporabljajo tudi storitev med- knjižnične izposoje, v knjižnici študirajo, uporabljajo naprave za tiskanje dokumentov, v njo zahajajo zaradi sprostitve. Samo 5 odstotkov intervjuvancev je navedlo, da gredo v knjižnico le redko. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na manjšo uporabo knjižni- ce, njenih virov in storitev, je njihova želja, da informacije pridobijo čim hitreje, sicer pa tudi premajhno poznavanje ponudbe knjižnice, težave pri nameščanju nekaterih aplikacij, nepregledna spletna stran knjižnice in težave pri iskanju starejšega gradiva.
Raziskava o informacijskem vedenju bodočih znanstvenikov, ki sta jo izvedla Britanska knjižnica in CIBER (Information behaviour of the researcher of the future, 2008), je že- lela ugotoviti, na kakšen način elektronske informacijske vire išče in uporablja mlajša generacija, ter preveriti domneve o njeni »drugačnosti«, tj. drugačnih informacijskih potrebah in informacijskem vedenju ter načinih komuniciranja. Avtorje je zanimalo tudi, če je stopnja informacijske pismenosti mladih res nižja kot pri generaciji starejših.
Vse te značilnosti bodo vplivale na njihov način uporabe knjižnic v prihodnosti, ko bodo postali študentje oziroma raziskovalci. Avtorji so želeli preveriti tudi nekatere tr- ditve o t. i. »Google generaciji« (rojeni po letu 1993), ki jih lahko zasledimo v literaturi.8 V analizi, ki je nastala, svarijo pred poenostavljenimi predstavami, kajti informacijsko vedenje se ni spremenilo le pri mlajši generaciji, ampak tudi pri pedagoških delavcih, raziskovalcih in drugih ljudeh.
Analiza vedenja mlajše generacije uporabnikov dveh spletnih informacijskih virov Bri- tanske knjižnice in pregled ugotovitev drugih raziskav kažejo, da mladi v virih, ki jih najdejo, pregledajo le nekaj strani, nato pa stran zapustijo in se nanjo večinoma ne
7 Tudi avtorji raziskave o informacijskem vedenju slovenskih raziskovalcev (Vilar, Bartol, Pisanski in Južnič, 2012) ugotavljajo, da so slednji bolj naklonjeni uporabi spletnih iskalnikov kot pa uporabi »formalnih informacijskih virov«, kot so zbirke elektronskih časopisov ali specializirane bibliografske baze podatkov.
Prednost dajejo elektronskim informacijskim virom in orodjem, ki zagotavljajo takojšen dostop do celotnih besedil.
8 Opravljena je bila analiza obsežne literature o informacijskem vedenju mlade generacije, ki je poskušala odkriti relevantne dokaze, da se slednja razlikuje od prejšnjih generacij. Glej: Williams, P. in Rowlands, R.
(2007). The literature on young people and their information behaviour. London: British Library; JISC, 2007.
Dostopno na: http://www.jisc.ac.uk/media/documents/programmes/reppres/ggworkpackageii.pdf
vrnejo. Čas, ki ga porabijo za pregledovanje vsebine, je zelo kratek, pri tem pa ne gre za branje v tradicionalnem pomenu besede. Mladi imajo močan »potrošniški instinkt«, gradivo si množično presnemavajo na svoje računalniške naprave, ni pa dokazov, da presneto kdaj tudi preberejo. Njihova informacijska pismenost se kljub uporabi različ- nih sodobnih tehnologij ni izboljšala, svoje informacijske potrebe poznajo slabo in po- vršno opredelijo iskalno strategijo, pri iskanju informacij uporabljajo naravni jezik in ne izgubljajo časa z uporabo kontroliranih geslovnikov, četudi bi to bistveno pripomoglo h kakovosti rezultatov iskanja. Le malo časa porabijo za evalvacijo in izbor virov, ob ve- likem številu rezultatov iskanja pa težko ocenijo njihovo relevantnost. Splet za mlade predstavlja najpomembnejše informacijsko okolje, v katerem se po njihovem mnenju nahaja obsežna in prosto dostopna zbirka informacijskih virov, ki jo je najlažje preisko- vati s pomočjo spletnih iskalnikov.9 Čeprav knjižnice zagotavljajo drage in kakovostne licencirane elektronske vire, njihove ponudbe ne poznajo dobro in je ne povezujejo s knjižnicami. Številne knjižnice se zato pojavljajo na družbenih omrežjih, ni pa zaneslji- vih dokazov, da to res povečuje njihovo prepoznavnost; obstaja celo nevarnost, da bi mladi to razumeli kot poseganje knjižnic v »njihov prostor«. Zato po mnenju avtorjev raziskave ni pomembno le »biti tam, kjer je uporabnik«, ampak »biti tam, kjer si po mnenju uporabnika zanj koristen«.
Študija v nadaljevanju ovrže marsikateri mit o »Google generaciji« in poda nekaj za knjižnice relevantnih predvidevanj o prihodnjem informacijskem okolju. Pri različnih kategorijah uporabnikov gre pri uporabi interneta, spleta in spletnih iskalnikov priča- kovati vedno manj razlik v informacijskem vedenju. Prevladujoča bosta postala elek- tronsko publiciranje in tisk po potrebi, kar ne bo vplivalo le na raziskovalno dejavnost, ampak tudi na hranjenje in ohranjanje publikacij v knjižnicah. Število digitalnih virov bo hitro naraščalo, ne le publikacij, ampak tudi vsebin, ki jih na spletu ustvarjajo po- samezniki. Povečala naj bi se tudi njihova dostopnost, saj bodo vzpostavljena nova razmerja med avtorji vsebin in njihovimi uporabniki. Splet 2.0 bo zamenjal splet 3.0, tj.
semantični splet. Knjižnice se morajo zavedati, da vlaganja v lastna iskalna orodja ne bodo smiselna: svoje vire morajo narediti »vidne« spletnim iskalnikom. Tudi spletne strani knjižnic morajo postati v kibernetskem prostoru bolj »vidne« in odprte za iskalna orodja. Kljub temu gre pričakovati, da bo velik del na njih ponujenih vsebin uporabljan malo ali nikoli in da bodo knjižnice v spletnem prostoru za potrošnike digitalnih vse- bin vse manj pomemben ponudnik. Zato morajo visokošolske knjižnice za 21. stoletje oblikovati novo vizijo, usmerjeno na uporabnike in na njihove koristi, ter opustiti svojo tradicionalno usmerjenost h gradivu.
9 Avtorji opozarjajo, da je takšno informacijsko vedenje vse manj značilno le za mlade; trend zmanjševanja uporabe tradicionalnih storitev knjižnic se kaže tudi pri starejši generaciji akademskega osebja.
4 storitve visokošolskih knjižnic in uporaba novih tehnologij
Vsak dan se študentje po univerzitetnem kampusu sprehajajo tipajoč po ekranih svo- jih mobilnih naprav ali sedijo v knjižnici pred prenosnimi računalniki, z več odprtimi okni na ekranih in s slušalkami v ušesih, navajata avtorici Baggett in Williams (2012).
Mobilna tehnologija ter družbena omrežja in druge spletne tehnologije so omogoči- li nove oblike in načine komuniciranja med ljudmi, njihova uporaba narašča ekspo- nentno. Statistike so fascinantne. Oktobra 2011 je imel Facebook več kot 800 milijo- nov uporabnikov, 14. septembra 2012 je številka dosegla milijardo uporabnikov na mesec,10 njihova povprečna starost pa se niža; tega dne je bila 22 let.11 600 milijonov jih pri dostopanju do Facebooka uporablja mobilne naprave. Internet po podatkih In- ternet World Stats za junij 2012 uporablja 34,3 odstotka celotne svetovne populacije, največ v ZDA (78,6 odstotka). Porast uporabe interneta znaša za obdobje 2000−2012 kar 566,4 odstotka.12 Avtorici Baggett in Williams (2012) navajata, da je v ZDA maja 2011 kar 95 odstotkov Američanov, starih med 18 in 29 let, uporabljalo internet, med vsemi uporabniki interneta pa jih je imelo 89–94 odstotkov končan visokošolski študij ali ga je v času raziskave obiskovalo.13
Čeprav so bile knjižnice med prvimi uporabniki novih informacijskih tehnologij, danes ne morejo biti prisotne prav v vseh družbenih omrežjih in uporabljati vseh orodij interneta oziroma spleta. Zato morajo za posredovanje svojih storitev izbirati le najučinkovitejše komunikacijske tehnologije, kar predstavlja svojevrsten izziv (Cassidy et al., 2011). Avtorji poudarjajo, da je današnja generacija študentov odraščala hkrati z razvojem sodobnih tehnologij, dnevno uporabljajo računalnike, družbena omrežja, mobilne elektronske naprave, Twitter, RSS obveščanje, wikije, bloge, spletna učna orodja itd. Vprašanje pa je, v kakšnem obsegu in kako omenjene tehnologije in orodja vključujejo v svoje študijske dejavnosti. Knjižnica državne univerze Kent (ZDA) je npr. v svoji raziskavi ugotovila, da dodiplomski študentje zelo pogosto uporabljajo orodja spleta 2.0 in so prepričani, da spodbujajo njihovo medsebojno komunikacijo
10 Glej: http://newsroom.fb.com/imagelibrary/downloadmedia.ashx?MediaDetailsID=4227&SizeId=-1
11 Po podatkih raziskave o uporabi družbenih omrežij v Sloveniji, izvedene leta 2010, je imelo 60 odstotkov anketirancev oblikovan profil na vsaj enem od spletnih družbenih omrežij. Med njimi prevladujejo mlajši. Glej: Jerman Kuželički, A., Lebar, L. in Vehovar, V. (2011). Socialna omrežja 2011. Dostopno na:
http://www.ris.org/db/13/12076/RIS%20poro%C4%8Dila/Socialna_omrezja_2011/?&p1=276&p2=285
&p3=1318
12 Glej: Internet Usage Statistics: The Internet Big Picture. Dostopno na: http://www.internetworldstats.com/
stats.htm. Spletno mesto upravlja družba Miniwatts Marketing Group.
13 V Sloveniji internet uporablja 69 odstotkov populacije v starosti 10–74 let, ugotavlja SURS v raziskavi za prvo četrtletje leta 2011. Glej: Svetovni splet. Dostopno na: http://www.ris.org/db/26/9530/Novice/
Svetovni_splet_/
in sodelovanje. Vendar pa postavljajo jasno ločnico med svojo družbeno in študijsko dejavnostjo; spletne tehnologije v večjem obsegu uporabljajo za prvo. Zanimiva tematika je tudi področje e-bralnikov, katerih izposojo je v svojo ponudbo vključilo že veliko knjižnic. Vendar pa so študije pokazale, da so pri študentih predvsem priljubljeni za prostočasno branje, ne pa tudi za študij, in sicer zaradi slabe grafike, visoke cene in omejenega obsega na njih dostopnega študijskega gradiva.
Z raziskavo, opravljeno leta 2010 v knjižnici Sam Houston na Državni univerzi Texas (ZDA), so želeli ugotoviti obseg uporabe mobilnih tehnologij in spletnih orodij, per- cepcijo družbenega mreženja, pa tudi želje študentov glede posredovanja knjižničnih storitev prek omenjenih tehnologij (Cassidy et al., 2011). Rezultati raziskave so poka- zali, da imajo dostop do interneta od doma skoraj vsi anketirani (97 odstotkov), la- sten e-bralnik jih ima le 10,5 odstotka, knjižnične storitve, povezane z e-bralniki, pa zanimajo le dobro petino anketiranih. Mobilni telefon ima 98,8 odstotka anketirancev, najpogosteje ga uporabljajo za telefoniranje ter pošiljanje sporočil, fotografij in video posnetkov, nekaj manj kot polovica tudi za brskanje po spletu in pregledovanje e-po- šte. Med knjižničnimi storitvami, ki jih želijo uporabljati prek mobilnega telefona, je na prvem mestu storitev podaljšanja izposoje (64,8 odstotka), 56 odstotkov jih zani- ma postavljanje vprašanj knjižnici prek SMS sporočil, 36,5 odstotka bi jih vprašanja postavljalo prek orodja za neposredno sporočanje, iskanje in prebiranje člankov prek mobilnega telefona zanima 39,4 odstotka anketiranih. Le 21 odstotkov anketiranih uporablja Twitter, med njimi ga 75 odstotkov ne bi uporabljalo v povezavi s knjižnico.
Anketiranci knjižnici prek Twitterja ne bi zastavljali referenčnih vprašanj, bi jih pa nekaj več kot petina na njem spremljala obvestila knjižnice. Le 16,4 odstotka anketirancev je naročenih na RSS obveščanje knjižnic, sicer pa skoraj 70 odstotkov anketiranih ne zanimajo knjižnične storitve, povezane z RSS. Orodja za mrežni klepet ali neposredno sporočanje uporablja 64 odstotkov anketiranih, 56 odstotkov bi jih prek njih knjižnici postavljalo vprašanja, 43 odstotkov anketiranih storitev ne zanima. Podkaste kopira ali posluša 36 odstotkov anketiranih, med njimi je skoraj 40 odstotkov takšnih, ki jih ne zanima nobena storitev knjižnice, povezana s podkasti. Nekaj manj kot polovico anketiranih zanimajo knjižnične storitve, dostopne prek Facebooka in MySpacea, 37,6 odstotka storitve prek YouTuba, 34 odstotkov se jih zanima za knjižnične bloge. Druga v anketnem vprašanju navedena tehnologija (Skype, Second Life) jih zanima le malo.
Glede na rezultate študije njeni avtorji sklepajo, da študentje želijo prisotnost knjižnic le v določeni vrsti spletnih tehnologij. Knjižnice naj zato brez študij uporabnikov ne sledijo slepo popularnim trendom. V odgovorih na odprto vprašanje se je največ navedb anketirancev nanašalo na preobilje in zasičenost z informacijami ter ugotovitev, da ne zmorejo slediti vsem orodjem, ki so na voljo za pridobivanje in razširjanje informacij.
Knjižnice naj bi se po njihovem mnenju bolj osredotočile na izvajanje dejavnosti,
povezanih z njihovimi poslanstvi, kajti brez odličnih temeljnih storitev tudi živahna prisotnost knjižnic v spletu 2.0 ali 3.0 ne bo veliko prispevala k vrednosti, ki jo imajo za študente.
Da bi ugotovili, katere mobilne tehnologije, spletna orodja ter informacijske vire knji- žnice uporabljajo študentje Univerze Shenandoah (ZDA),14 sta avtorici Baggett in Willi- ams (2012) jeseni leta 2011 najprej izvedli anketno raziskavo. Ker sta želeli natančneje spoznali tudi njihove navade, načine vključevanja novih tehnologij v njihovo družbeno in akademsko življenje ter predstave o knjižnici v prihodnosti, je bil s študenti izveden še skupinski intervju (fokusna skupina). Tudi rezultati omenjene raziskave so pokaza- li, da od mobilnih tehnologij študentje najpogosteje uporabljajo mobilne telefone in prenosne računalnike ali tablice, manj pa e-bralnike. Raje kot prenosne računalnike uporabljajo tablice, ker so lažje in je predstavitev spletnih vsebin na njih boljša. Pomen spletnih družbenih orodij vidijo v njihovem povezovanju ljudi, so uporabno orodje za komuniciranje in študij, omogočajo stalne stike ter mreženje v katerikoli stroki. Ob po- manjkanju časa omogočajo študentom, da so na tekočem z dogajanji in pri tem ne izgubljajo časa s pošiljanjem številnih individualnih sporočil. Vsi udeleženci raziskave zelo pogosto uporabljajo Facebook, nekateri tudi Google+ in Tumbler. Facebook je po njihovem mnenju v prvi vrsti dobro orodje za ohranjanje stikov z družino in prijatelji, za delitev fotografij in spoznavanje novih oseb. Uporaba wikijev, blogov in podkastov jih ne zanima preveč. Uporabljajo tudi Skype, le redki pa LinkedIn ali Twitter.
Za nekatere študente dostopnost elektronskih virov ni posebej pomembna, jim pa omogoča lažje delo. Drugi jih uporabljajo pogosto, vendar priznavajo, da jih ne pre- birajo tako poglobljeno kot tiskane, branje besedil na ekranu jih utruja. Manj obsežni dokumenti (od 3 do 10 strani) so sprejemljivi, daljše pa raje prebirajo v tiskani obliki.
Pisanje elektronskih zapiskov jih utruja, zato so bolj sprejemljivi e-viri, ki omogočajo označevanje besedila in avtomatsko izdelavo zapiskov. Kot zanje pomembne knjižnič- ne storitve navajajo medknjižnično izposojo, iskalna orodja za elektronske časopise, javne računalniške knjižnične kataloge ter možnost izposoje prenosnih računalnikov.
Kot pomembno štejejo tudi dejavnost referenčnih knjižničarjev, kajti ni dovolj le, da so jim informacijski viri široko dostopni, potrebujejo tudi poglobljeno usposabljanje o tem, kako naj vire uporabijo. Koristno se jim zdi tako izobraževanje, ki ga knjižničarji izvajajo v okviru študijskih predmetov v učilnici, kot tudi individualna pomoč, ki jo lah- ko dobijo pri informacijskem pultu. Uporabi mobilnih tehnologij in spletnih družbenih
14 Zasebna univerza na severu Virginije s 3600 dodiplomskimi in podiplomskimi študenti. Univerza je leta 2009 uvedla program iMLearning, vsi novinci so prejeli prenosnik MacBook in možnost izbire iPod-Toucha, iPhona ali iPada. Omenjene mobilne naprave naj bi jim olajšale komuniciranje, študij in raziskovalno delo.
orodij za obveščanje o novih knjižničnih storitvah in informacijskih virih v raziskavo vključeni študentje niso preveč naklonjeni. Večina jih navaja, da nimajo časa prebirati številnih e-sporočil ali e-novic, najbolj koristna se jim zdijo sporočila o novih virih, ki naj imajo naslov »Novi knjižnični viri«, da bodo že po naslovu vedeli, za kaj gre. Precej jih je navedlo, da bi lahko knjižnica za obveščanje uporabila Facebookovo stran, ven- dar so opozorili, da je, če ne bo redno posodobljena, ne bodo obiskovali.15
Baggett in Williams (2012) opozarjata, da mora knjižnica nenehno slediti spremenje- nim navadam uporabnikov pri njihovi uporabi mobilnih in spletnih tehnologij. Kar je mogoče »in« za študente novince, je lahko že »out« za tiste, ki študij zaključujejo (npr.
orodja MySpace, Diigo in Delicious so bila pred nekaj leti zelo priljubljena, danes pa jih zamenjujejo Facebook, Twitter, Google+ in Tumbir). Tudi spletne strani knjižnic so bile za študente nekoč pomembna točka za dostopanje do e-virov, a jih danes obiskujejo le redko. Zato morajo za obveščanje, promocijo in zagotavljanje dostopa do elektronskih časopisov in baz podatkov knjižnice uporabljati tudi druge informacijske kanale.
5 Od upravljanja lokalnih knjižničnih zbirk do sodelovanja pri gradnji globalnih informacijskih virov
Lewis (2012) opozarja, da se hitro približuje čas, ko bo večina knjižničnega gradiva na voljo v digitalni obliki, kar bo temeljito spremenilo načine upravljanja knjižničnih zbirk.
Zagotavljanje dokumentov bo potekalo večinoma v spletnem okolju, za dobavo do- kumentov pa ne bodo skrbele le knjižnice, ampak številni drugi ponudniki. Za tiskano gradivo in njegovo ohranjanje bodo vzpostavljena skupna skladišča, v katere se bo umikalo gradivo s polic s prostim pristopom in malo uporabljano gradivo, kar bo za knjižnice pomenilo prihranek prostora in stroškov hranjenja zbirk klasičnega gradiva.
Povečala se bo uporaba e-bralnikov in e-knjig, z razvojem procesov digitalnega tiska- nja bodo opuščeni sedanji načini tiskanja publikacij in razširjeno bo tiskanje na zahte- vo, naprave zanj pa bodo dostopne tudi zunaj knjižnic. Odprto objavljanje znanstve- nih prispevkov bo knjižnicam sicer zmanjšalo stroške nabave znanstvenih časopisov, hkrati pa povzročilo, da ne bodo več potreben člen v procesu zagotavljanja njihove dostopnosti. Čeprav je bil odprti dostop v prvi fazi usmerjen predvsem na znanstvene časopise, pa številne akademske založbe proučujejo tudi poslovne modele odprtega dostopa do znanstvenih knjig. Pričakuje se tudi porast odprto dostopnih referenč- nih virov in učnih gradiv. Znanstveno komuniciranje tako doživlja velike spremem- be in vse manj temelji na tiskani komunikaciji, njegova prihodnost je v odprtosti in
15 Nihče od anketirancev pa ni vedel, da je njihova knjižnica svojo stran na Facebooku že vzpostavila.
sodelovanju.16 Lewis (2012) navaja spremembe v okolju, ki bodo v obdobju do leta 2020 vplivale ne le nabavno politiko, ampak na celoten proces upravljanja knjižničnih zbirk:
• Google bo digitaliziral milijone publikacij, ki bodo dostopne na različne načine, večina del, nastalih v javni domeni, bo prosto in preprosto dostopna prek interneta.
• Google, avtorji, založniki in preostali zainteresirani bodo dosegli dogovor glede zaračunavanja uporabe avtorsko zaščitenih del.
• Objavljene vsebine bodo do uporabnikov prihajale v elektronski obliki, večina njihovih bralcev bo uporabljala e-bralnike ali tablice. Kdor bo želel tiskano knjigo, mu bo s pomočjo tiska na zahtevo dostopna hitro in poceni.
• Skupna skladišča klasičnega gradiva, ki je bilo prej v visokošolskih knjižnicah, bodo upravljali konzorciji znanstvenih ustanov in skrbeli tudi za dostopnost in ohra- njanje gradiva.
• Odprti dostop bo postal prevladujoči model objavljanja znanstvenih publikacij.
Univerze bodo sredstva, zdaj namenjena za nakup gradiva v knjižnicah, porabile za podporo odprtemu objavljanju člankov in monografij svojih raziskovalcev.
• Obstajalo bo veliko novih, odprtih, sodelovalnih načinov znanstvenega komunici- ranja. Če se knjižnice ne bodo dejavno vključile v procese ustvarjanja, razširjanja in ohranjanja rezultatov znanstvenega dela, bodo v verigi znanstvene komunikacije postale nepotreben člen.
Ross in Senney (2008) opozarjata, da je bilo v analognem okolju temeljno poslanstvo knjižnic zbiranje različnih informacijskih virov. Obsežnejša je bila zbirka, večja je bila verjetnost, da bo zadovoljila potrebe uporabnikov. Proračuni so bili dovolj veliki, da so knjižnice lahko ustvarjale »dolge repe« gradiva, »najboljše« knjižnice so imele največje zbirke, pa tudi največ neuporabljenega gradiva, medtem ko majhne knjižnice potreb uporabnikov niso uspele zadovoljiti. Knjižnice so nenehno rasle in se razvijale, z uva- janjem katalogizacijskih in klasifikacijskih sistemov pa so uporabnikom lajšale dostop do svetovnega znanja. Do pojava interneta niso imele resnih tekmecev. Uporabniki so se morali sprijazniti z njihovimi pravili in postopki, tudi če so bili zapleteni in neprijazni do njih, sicer niso imeli dostopa do informacij. Prehod z analognih na digitalne vire in dostopnost zmogljivih iskalnikov je vlogo knjižnic kot posrednikov informacij resno ogrozil, knjižnice so postale le eden od številnih kanalov za pretok informacij do upo- rabnikov, digitalne zbirke, ki niso omejene na prostor in odpiralni čas knjižnice, pa so zmanjšale pomen njihovih lokalnih zbirk.
16 Avtor opozarja na primer Wikipedije z več kot 80.000 sodelavci, 17 milijoni prispevkov v 270 jezikih in 400 milijoni posameznih obiskovalcev marca 2011.
Nabava tiskanih virov upada, knjižnice vse več časa namenjajo zagotavljanju dostopa do elektronskih virov na daljavo. Odkar se zbirke elektronskih virov nabavljajo selektiv- no oziroma večinoma najemajo, je nekdanja politika gradnje knjižnične zbirke postala neprimerna. Nabava elektronskih virov vključuje številne najemne pogodbe, ki se gle- de na rezultate pogajanj o ceni in pogojih dostopa obnavljajo ali pa tudi prekinjajo.
Večina pogodb se nanaša na dostop do celotnih zbirk, in ne posameznih naslovov pu- blikacij. Njihova nabava ali izločanje na fizični prostor nimata vpliva, zato lahko danes tudi manjše knjižnice zagotavljajo dostop do velikih zbirk in pomembnost knjižnic se ne meri več z velikostjo fizične zbirke. Knjižnica v očeh uporabnikov deluje dobro, če zagotavlja takšno virtualno okolje, ki omogoča učinkovito uporabo informacijskih vi- rov, nabavljenih v skladu z resničnimi potrebami uporabnikov.17
Globalizacija izobraževanja in raziskovanja terja gradnjo globalnih zbirk informacijskih virov. Politika zagotavljanja dokumentov zato ne more več temeljiti na lokalni zbirki, pri nabavi virov je nujno sodelovanje več knjižnic, veliko strokovnega znanja in dobro poznavanje potreb ciljnih skupin uporabnikov.18 Neizogibna je tudi skupna gradnja nacionalnih ali v prihodnosti celo globalne digitalne knjižnice. S projekti množične di- gitalizacije bodo digitalne knjižnice hitro rasle in postajale »središča znanja«. Obseg tradicionalnih opravil visokošolskih knjižničarjev, ki se nanašajo na upravljanje fizičnih zbirk gradiva, se bo zato hitro zmanjševal.
6 Knjižnični katalogi kot orodja za iskanje informacij vse manj pomembni
Katalog je zgodovinsko gledano verjetno najbolj uporabljana, a tudi draga knjižnična storitev – draga tako v smislu tehnologije kot človeških virov (Ross in Senney, 2008).
Knjižnice so zato vlagale veliko naporov v zmanjšanje stroškov gradnje in upravljanja katalogov. Najprej jim je to uspelo z izmenjavo klasičnih kataložnih kartic. Šele avto- matizacija knjižničnega poslovanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in dogo- vori o enotnem formatu bibliografskih zapisov ter standardih za izmenjavo podatkov so prinesli vidnejši napredek. Vendar so kataložna pravila in takrat najbolj razširjen
17 Vse bolj uporabljana metoda oziroma poslovni model organizacije nabave knjižničnega gradiva, predvsem elektronskih knjig, zato postaja PDA (Patron-Driven Acquisition), tj. nabava gradiva na osnovi resničnega že izkazanega interesa uporabnikov (Kanič, 2012).
18 Kot primer dobre prakse Neal (2011) navaja Global Resources Network (GRN), globalno knjižnično zbirko tiskanih in digitalnih virov. GRN je skupni projekt ameriškega Centra za znanstvene knjižnice (Center for Research Libraries) in več kot 250 visokošolskih raziskovalnih institucij iz različnih držav. Cilj projekta je povečati dostopnost znanstvenih objav in spodbujati mednarodno sodelovanje v znanosti.
Glej: http://www.crl.edu/grn
format zapisa bibliografskih podatkov, tj. MARC, še vedno temeljili na knjižničarskem pristopu, in ne na potrebah uporabnikov, ki so preiskovali javne računalniške kataloge knjižnic (OPAC). A za uporabnike, vajene klasičnih katalogov in brez izkušenj z iska- njem informacij po elektronskih bazah podatkov, je OPAC pomenil pomembno iskalno orodje. Današnji uporabniki, navajeni na različne spletne iskalnike, ga štejejo za zasta- relo orodje, z okornim načinom iskanja in strukturami, ki izvirajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav daje knjižnični katalog natančnejše rezultate iskanja kot ra- zni spletni iskalniki, je omejen na vire, ki jih hrani knjižnica, in kot takšen morebiti zado- voljiv za dodiplomske študente, podiplomski študentje in znanstveno osebje pa potre- bujejo dostop tudi do drugih virov. Izboljšave katalogov, npr. vključevanje naslovnic, vsebinskih kazal in sestavnih delov publikacij ter različnih povezav (npr. na recenzije), boljši načini rangiranja najdenih virov ipd. so za uporabnike dobrodošle, vendar kata- logi kot iskalno orodje kljub temu ne morejo več konkurirati spletnim iskalnikom. Po mnenju avtorjev bodo kot iskalno orodje uporabni, dokler bodo znanstvene publika- cije izhajale v analogni obliki, predvidevamo pa lahko, da bodo z naraščanjem števila digitalnih publikaciji postajali za uporabnike vedno manj pomembni. Breeding (2009, str. 145–146) navaja, da je informacijska pokrajina postala zelo napolnjena in vse več je mest zunaj knjižnic (npr. Google Scholar, Amazon.com, Wikipedia, Ask.com itd.), ki uporabnikom knjižnic ponujajo bolj zanimive vsebine: »To nas seveda sili, da se resno vprašamo, ali knjižnične spletne strani in katalogi še ustrezajo informacijskim potre- bam naših uporabnikov? So dovolj privlačni, da vzbudijo njihovo zanimanje? … Za primerjavo je koristno, če si na zaslon istočasno prikličemo spletno stran Amazon.org ter katerega od tradicionalnih, a še vedno prevladujočih OPAC-ov, ki v večini primerov pokažejo zgolj kataložni listek. Takoj je jasno, da smo pri ponudbi knjižničnih kata- logov zaostali. Manjka cela vrsta funkcij, vključno s povezavami, ki so za današnjega uporabnika samoumevne.«
Eden (2010) meni, da so bile dejavnosti, kot je bibliografska obdelava gradiva, za knji- žnice temeljne, dokler so imele monopol nad zagotavljanjem dostopa do informacij, na današnjem informacijskem trgu pa postajajo stroškovno neučinkovite. A čeprav večina iskalcev informacij uporablja spletne iskalnike in le redki knjižnične kataloge, knjižnice v času, ko se njihovi proračuni zmanjšujejo, še vedno vlagajo velika sredstva in kadre v izdelavo bibliografskih zapisov v formatu MARC. Pojavljanje vedno večjega števila digitalnih virov in razvoj sistemov za avtomatsko indeksiranje oziroma opre- mljanje dokumentov z metapodatki postavljajo trenutno organizacijo bibliograf- ske dejavnosti pred nove izzive. V svetu se opaža trend prenašanj tovrstnih opravil s
strokovnih knjižničarskih delavcev na podporno osebje19 ali zunanje izvajalce, dejav- nost se centralizira, tudi na globalni ravni (npr. v okviru OCLC), vedno več kataložnih zapisov nastaja strojno ali pa se podatki pobirajo iz založniških katalogov, dopolnjeva- nje z novejšimi podatki poteka prek paketnih procesov, knjižnice pa se vse več ukvar- jajo z izvirnimi podatki raziskav in njihovim povezovanjem. Eden (2010) zato opozarja, da seveda katalogizatorji lahko še naprej tožijo, da je njihovo delo premalo cenjeno, se prepričujejo, da delajo dobro, se vprašujejo, zakaj bi torej bile potrebne spremembe, lahko si tudi zatiskajo oči pred sedanjimi in prihodnjimi neizogibnimi spremembami v okolju; bolje pa je, da se začnejo pripravljati na svojo novo vlogo. »Kontekst katalo- gizacije se je bistveno spremenil, saj knjižnica ni več edina, ki generira metapodatke o informacijskih virih. Razviti je treba nov pristop k upravljanju kreiranja metapodat- kov, kar je prednostna naloga knjižničarske stroke,« poudarja Calhoun (2009, str. 138).
Vključevanje novih tehnologij in orodij za avtomatsko generiranje metapodatkov ter družbeno označevanje vsebine dokumentov je že del dejavnosti številnih knjižnic. V prihodnosti bo omogočilo reorganizacijo njihove bibliografske dejavnosti, katalogi- zatorji pa bodo v novem informacijskem okolju postajali upravljavci kreiranja meta- podatkov.
Na mestu so tudi razmišljanja o nadaljnjem razvoju iskalnikov, ki jih knjižnice ponuja- jo uporabnikom prek svojih spletnih strani. Avtorica Kortekaas (2012) opisuje primer knjižnice Univerze Utrecht (Nizozemska). Ta je leta 2002 uporabnikom ponudila lastno iskalno orodje Omega,20 ki je omogočalo hkratno iskanje po različnih informacijskih virih knjižnice (elektronskih časopisih, bazah podatkov, učnem gradivu in knjižničnem katalogu). Iskalnik je kmalu postal velika »uspešnica« knjižnice. Vendar so se v zadnjih letih stvari precej spremenile. Vse več uporabnikov želena gradiva najprej išče prek spletnih iskalnikov, ki jim knjižnica ne more konkurirati z razvojem svojih iskalnih oro- dij. Namesto da bi čas in sredstva izgubljala z namestitvijo in upravljanjem lastnega iskalnika, se je knjižnica konec leta 2011 odločila, da v prihodnje ne bo investirala v novo iskalno orodje, ampak bo uporabila storitev, ki je na voljo v javnem računalni- škem oblaku. Pri svojem delu pa se bo bolj posvetila skrbi za kakovost gradiva, ki ga za- gotavlja, ter razvoju informacijskih storitev za uporabnike. Slednjim že ponuja virtual- ne znanstvene centre, podporo pri digitalnem objavljanju in osebno spletno knjižnico.
19 Avtorici Pearson in Busch (2011) opisujeta zanimiv projekt knjižnice univerze Nebraska-Lincoln (ZDA), ki je na področju nabave in katalogizacije izvedla temeljito reorganizacijo delovnih procesov, posledično pa preoblikovala tudi delovne prostore zaposlenih.
20 Glej: http://omega.library.uu.nl/seal/omegasearch.php?lan=en
7 Novi modeli referenčne dejavnosti visokošolskih knjižnic
Ena od dejavnosti knjižnic, ki v digitalnem okolju potrebujejo spremembo, so tudi refe- renčne storitve, menita Ross in Senney (2008). Njihova prihodnost je predmet razprav že nekaj let. Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširila uporaba interneta, so se najprej pojavile ideje o kooperativnem izvajanju referenčne dejavnosti. Skupna storitev Vprašaj knjižničarja je uporabnikom zagotovila informacijsko podporo ne gle- de na njihovo fizično oddaljenost od knjižnice. Knjižničarji so referenčne storitve ponu- dili tudi prek elektronske pošte in mrežnega klepeta. A tudi na videz uspešni programi zanimanja za referenčne storitve niso povečali. Avtorica Applegate (2008) navaja, da je statistika ameriškega združenja za znanstvene knjižnice (ARL, Association of Research Libraries) za obdobje 1991−2005 pokazala povprečen upad referenčnih transakcij za 4,5 odstotka na leto. Tudi študija ameriškega centra za statistiko izobraževanja (NCES, National Center for Educational Statistics) je za obdobje 2002−2004 pokazala upad re- ferenčnih vprašanj in odgovorov, a hkrati nakazovala razlike med knjižnicami glede na to, ali podpirajo dodiplomsko ali podiplomsko izobraževanje. Zato je bila za omenjeno obdobje opravljena natančnejša analiza21 podatkov o referenčnih storitvah v tipičnem tednu. Odgovoriti je želela na dve vprašanji, in sicer ali je v ameriških knjižnicah resnič- no prisoten trend upadanja uporabe storitve, in ali se porast oziroma upad referenčne dejavnosti razlikujeta glede na vrsto matične visokošolske ustanove. Podatki so trend upadanja števila referenčnih transakcij potrdili, in sicer v povprečju za 2,2 odstotka na leto, vendar je bil pri ustanovah, ki izvajajo magistrski oziroma doktorski študij, bi- stveno večji kot pri tistih z dodiplomskimi programi. Applegate (2008) kot potencial- ne vzroke upada referenčne dejavnosti navaja tri stvari, in sicer večanje informacijske samozadostnosti uporabnikov, uvajanje programov povezovanja s pedagoškim in raziskovalnim osebjem ter porast obsega referenčnih storitev v virtualnem okolju. Mo- žnosti, da uporabniki s pomočjo različnih iskalnih orodij in brez pomoči knjižničarjev sami poiščejo želene informacije, se povečujejo. Na upad referenčnih storitev vplivajo tudi knjižnični programi informacijskega opismenjevanja, ki uporabnike usposabljajo za samostojno iskanje informacij. Visokošolske knjižnice uvajajo tudi programe za kre- pitev komunikacij s pedagoškim osebjem, ki sicer pozitivno vplivajo na prepoznavnost in uporabo knjižnice pri študentih, pedagoški in raziskovalni delavci pa referenčne sto- ritve uporabljajo še manj, saj pomoč knjižničarjev poiščejo že v okviru omenjenih pro- gramov. Ponudba referenčnih storitev z dostopom na daljavo pa povzroča upadanje obiska referenčnih služb v knjižnicah.
Ross in Senney (2008) opozarjata, da je upadanje referenčnih vprašanj znak, da na- čin posredovanja storitve mogoče ni več primeren. V spremenjenem okolju bi lahko
21 Analiza je zajela 979 visokošolskih ustanov, s skoraj 90 odstotki ameriških visokošolskih knjižnic.
bila alternativa usmeritev knjižničarjev na informacijsko opismenjevanje. Toda zakaj bi ob preobilju virov in iskalnih orodij uporabniki čutili potrebo po tovrstni pomoči knjižničarjev? Ob tem je skrb zbujajoče še dejstvo, da zlasti študente izobraževanja za informacijsko pismenost ne zanimajo in jih obiskujejo le, če so obvezni del študijskega procesa. Ugotavljata tudi, da ob siceršnjem zmanjševanju števila referenčnih vprašanj slednja postajajo vedno bolj zahtevna in za odgovore knjižničarji potrebujejo vedno več časa. Schulte (2011) dodaja, da morajo zdaj knjižničarji, če želijo ohraniti referenč- ne storitve, iskati nove poti do uporabnikov, kajti uporabnikom zaradi sodobne infor- macijske tehnologije ni več treba hoditi k njim.
Zaradi upadanja zanimanja za referenčne storitve knjižnice že nekaj časa iščejo nove modele njihove organizacije in ponudbe. Knjižničarji so se v večji meri usmerili na so- delovanje v pedagoškem in raziskovalnem procesu ter na izvajanje informacijskega opismenjevanja, več referenčnih mest znotraj knjižnice združujejo v eno, osrednje in- formacijsko mesto, za reševanje zahtevnejših informacijskih vprašanj so uporabnikom na voljo na klic, referenčno delo pa vse pogosteje opravljajo tudi zunaj knjižnice. Ne- katere knjižnice so šle še dlje in klasične referenčne storitve preoblikovale v storitev t. i. poosebljenega informacijskega svetovanja, pri katerem so informacijski specialisti uporabnikom na voljo določeno število ur na teden, in sicer po vnaprejšnjem naročilu oziroma po dogovoru, osnovne referenčne storitve pa zagotavlja osebje ob osrednjem informacijskem pultu. Takšen model referenčne dejavnosti je jeseni 2009 uvedla tudi medicinska knjižnica Prior Health Sciences Library na Državni univerzi Ohio (ZDA).
Za osebje v osrednji izposojevalni in informacijski službi, ki zagotavlja uporabnikom osnovne referenčne storitve, je bilo organizirano izobraževanje o izvajanju referenč- nega pogovora ter iskanju informacij v katalogih in bazah podatkov.22 Za reševanje zahtevnejših referenčnih vprašanj uporabnika povežejo z informacijskim specialistom za ustrezno strokovno področje, ki mu ne pomaga le z nasveti glede relevantnih in- formacijskih virov, ampak mu ponudi tudi pomoč pri opredelitvi iskalne strategije ter izboru, vrednotenju in uporabi virov. Po uvedbi novega modela referenčne dejavnosti je število tako preprostih kot zahtevnejših referenčnih storitev naraslo, prav tako šte- vilo informacijskih svetovanj, daljših od 30 minut. Kot posledica večje angažiranosti knjižničarjev v okviru študijskega procesa in njihovega tesnejšega sodelovanja z me- dicinskim osebjem se je opazno povečalo tudi število udeležencev izobraževanj, ki jih izvajajo zunaj študijskega procesa.
22 Delo izvajajo, poleg petih zaposlenih v enoti, dvajset ur na teden še trije zaposleni iz drugih enot in sedem študentov. Storitve so uporabnikom na voljo 97 ur na teden.
Reorganizacijo referenčne službe predpostavlja tudi uvajanje skupnih informacij- skih okolij (ang. information commons).23 Če je bila v tradicionalnem modelu vloga referenčnega knjižničarja omejena na pomoč uporabniku pri opredelitvi informacij- ske potrebe in iskanju relevantnih virov, zahteva nov model njegovo sodelovanje z uporabnikom v celotnem procesu raziskovanja. Knjižničarjevo delovno mesto ni več statično, tj. za informacijskim pultom: uporabnikom je na voljo tam, kjer pripravljajo svoje raziskovalne naloge. V takšnem modelu referenčne dejavnosti so potrebna nova znanja in kompetence referenčnih knjižničarjev, knjižnice pa lahko dejavnost izvajajo le v tesnem sodelovanju z drugimi enotami visokošolskih zavodov (Britto, 2011).
8 Odprti dostop do rezultatov javno financiranih raziskav
Hitra rast naročniških cen znanstvenih časopisov v zadnjih dveh desetletjih resno ogroža dostopnost znanstvenih informacij.24 Eden od vzrokov za to naj bi bil informa- cijski trg, ki ga obvladuje majhno število velikih založnikov (ponudnikov), zato lahko narekujejo visoke cene. Takšen trend je za proračune knjižnic postal nevzdržen, prisi- ljene so ali odpovedovati naročnine ali zanje porabiti vedno večji delež sredstev, na- menjenih nabavi drugega gradiva. Ob tem pa obstajajo ocene, da se je svetovna pro- dukcija znanstvenih objav od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja podvojila, kar še povečuje pritisk na knjižnice, da jih nabavljajo več. S konzorcijskim pristopom pri zagotavljanju čim ugodnejših licenčnih pogodb so v zadnjih letih za uporabnike sicer zagotovile dostop do večjega obsega znanstvenih publikacij, a se monopolni položaj največjih ponudnikov s tem ni zmanjšal. S t. i. paketno ponudbo preprečujejo naba- vo oziroma odpoved posameznih naslovov časopisov, knjižnice pa s tem izgubljajo vpliv na vsebino, kakovost in relevantnost virov. Postavljene so pred izbiro »vse ali nič«
in prisiljene plačevati tisto, kar jim želi prodati ponudnik virov. Še posebej so pri tem prizadete knjižnice manjših visokošolskih ustanov, katerih proračuni so omejeni (Why librarians should be concerned with Open Access, 2009).
Krizo zaradi naraščanja cen serijskih publikacij naj bi omilil odprt dostop (Choy, 2005).
Ni še sicer jasno, kakšen model pokrivanja stroškov odprtega objavljanja bo prevladal, a pomembno je zavedanje znanstvenikov o pomenu objavljanja rezultatov njihove- ga znanstvenega dela v odprtem dostopu. Knjižnice morajo podpirati in promovirati
23 Ideja vzpostavljanja skupnih informacijskih okolij je v integraciji tehnoloških in informacijskih virov ter podpore knjižničnega osebja na enem mestu. O modelu skupnih informacijskih okolij glej: Britto, M. (2011).
24 Po podatkih Ameriškega združenja znanstvenih knjižnic (ARL) se je povprečna cena naročnin za članice v obdobju od leta 1989 do 2003 povečala za 315 odstotkov. Po letu 2003 se je povprečna cena znanstvenih časopisov na leto povečala za 9 odstotkov.
